UÜUUUlHUlll Willi .11.',IIP"! 11 mu!'iiiuit:i; iTi'"'mrii'in LJUBLJANSKI I izdajatelji: «j J. KERSNIK, F. LEVEČ, J. STRITAR, Dr. I. TAVČAR. ODGOVORNI UREDNIK V LJUBLJANI TISKA „NARODNA TISKARNA". Ysebina 2. zvezka: . Str. 1. X: Znamenje. Pesen.............65 2. Dr. Fr. Detela: Malo življenje. Povest. (Dalje).....66 3. Dr. Josip Stare: Pisma iz Zagreba, V........79 4. Samostal: Slike iz gorenjskih planin. 1. V snegu . . . 89 5. —;1)—: Prvi sneg. Pesen....... . . .94 6. Simon Rutar: Jedinstvo slovenskih dežel od VII. do XIII. stoletja. (Dalje) .........94 7. Janko Kersnik: Luterski ljudje. Povest......99 8. Boris Miran : Nazaj! Pesen..................104 9. J. Jesenko: Zemeljski potresi. (Dalje) . . . . . . . . 106 10. Kr. Leveč: Prilogi k Preširnovemu životopisu. 2. . . * . 110 11. S. Rntar: „Die Slovenen". (Konec). . .......113 12. Fr. Hlavka: Slovenske muzikalije.........120 13. Slovenski glasnik...............122 Leposlover\ in znanstven, list Izdajatelji: Janko Kersnik, Fr. Levec, Jos. Stritar, dr. Ivan Tavčar. Leto II. V Ljubljani 1. februvarja 1882. Štev. 2. Znamenje. a polji znamenje stoji, Podoba krasna v njem žari; Ni slika blažene Device, Svetnika ne in ne svetnice. Čeprav obraz svetnika ni, Čeprav svetnice slika nI, Podoba ta je meni sveta, Časti jo moja duša vneta. Pred njö presvetlo luč gojim, Lcpö, zvestö za nj mu tudi oni dve, a revež jima še k pogrebu ni mogel priti z gore; morebiti še vedel ni, ako je slišal mrtvaško zvonjenje, (la to njegovi sorodnici velja. Ime mil je bilo Gašper. Mlajši, ki je prišel s strelnim orožjem o večernem mraku pred kolibo, bil je drvar in ropnik na divjačino. Prišel je z lova, toda prinesel ni drugega s sabo kot lačen želodec in belega planinskega zajca, ki ga je tja na klop pred starca položil rekoč: „Pa ga omaji, dane boš rekel, da ti ničesa ne prinesem." „Kje si ga počil, Jože?" „Ravno gori nad starimi kopišči, ko sem se hotel s hriba na plan zaviti, priskakal je sem preko roba; že zdaj na večer je padel. Mislil sem, da si pok slišal." • „Nobenega razlega nisem čul, saj veš, da mi ušesa ne dajo več, kakor časih. Človeka pač vse zapušča na stare dni: ko bi tega ne bilo, ne sedel bi tukaj; gotovo bi bila prinesla kaj več, kakor tole živalco. Tako me je mikalo, ko si odhajal danes, da sem se prav težko premagal in ostal doma. Ne bil bi ostal tu, ali ta bedra šentana nečejo več storiti svoje dolžnosti, so pač leta in pa menda je tudi tisti drob, ki so mi ga nasuli jedenkrat v noge, ko sem bežal, kar so me mogle noge nesti. Bog ve, da so bili hudi časi! Ne želel bi si jih več, tistih let, ko sem bil noč in dan v strahu, da me zasačijo lovači in me tirajo od doma, čeravno nisem imel tako rekoč nikogar več svojih. Bal sem se vojaščine, ker le slabo so pripovedovali dosluženi vojaki, ki so prihajali domov, nekateri še le, ko so služili po štirinajst, šestnajst in še več let. Le malo kdo se je otel, nekateri so si prste posekali, drugi so si zobe iz čeljusti izbili, a večina se je vender morala podati. Čim dalje pa so se skrivali, tem slabeje je bilo za nje." „Ravno preteklo soboto, ko smo sedeli pri Rantarji in pili, pravil je Stenovec, da te je jedenkrat dobil nad jezom za fužino, ko si strelni drob rezal si iz meč in si krvave noge izpiral, ker so te lovači obstrelili." „Ravno ta drob je, ki mi še zdaj na stare dni ne da miru; še bolj pa čutim tu zgoraj nad kolenom, kamor me je srnjakovec zadel. Vsako slabo vreme mi bolečina v nogi že nekoliko prej naznanja, predno pride. To sem čutil tudi zdaj že dva dni sem, in vidiš nocoj imamo sneg. Menda ga bode padlo dovolj; dobro da imava hrane za potrebo, vsaj bati se nama ni, da bi morala od lakote poginiti, ko bi jelo zametati in bi nam poti zapadlo, da bi ne mogli ljudje ne v goro, ne z gore." „Saj ne bo kaj tacega; dolgo bi moralo snežiti, da bi nama vse zaprlo: in ko bi ga tudi debelo padlo, saj imam krplje. Navezal bi si jih na noge in šel bi naravnost proti domu, ko bi sila bila." „Zima je zima, in v gorah še vsa druga, kot v nižavah. Ti ne veš, kaj se pravi zapadenemu biti in stradati v snegu. Že nekatere-krati sem skusil to v gorah in ne želim si več kaj tacega. Povedati ti hočem samo jeden tak dogodek in pripričan sem, da ga boš dosti imel." „Veš kaj, Gašper, povej mi rajši, kako je bilo tačas, ko si se s sekiro branil in boril zoper lovače in kako so te obstrelili. Pravil je sicer oni večer Stenovec, ko smo bil v gostilni, ali veselilo bi me. ko bi mi ti sam kaj povedal." „To ti je pač čudno, da sem jim jo upihal. Saj pravim, če pomislim nekoliko nazaj, moje delovanje res ni bilo druzega, kakor boj na življenje in smrt. Ko sem bil še mlad, bojeval sem se z lovači; pozneje so me. zalezovali lovci kakor divjino v skalovji, ti in oni so streljali name in čuda je, da nisem obležal. Srečo sem imel, tega ne smem tajiti, in morebiti ravno zato, ker sem se tudi vselej branil kot divja zver, ako mi je šlo za kožo. Tega sicer ne obžalujem, da sem se bojeval, ker drugače ni bilo mogoče: ali se tepi in brani, ali pa se udaj, ko sem se jedenkrat na to življenje podal; vender mislim, da ni bilo pametno, da sem se jel skrivati. Toda časi so bili zopet taki, da je človeka, ki ni mislil dalje, kakor od danes do jutri, kaj lahko zapeljalo in ga spravilo na mojo pot. Slo jih je veliko po nji, že pred mano in za mano, a le malo se jih je rešilo. V zadregi bi bil, ko bi ti jih moral naštevati, kateri so dosegli, česar so želeli. Večina se je morala vender udati, dosti pa jih je prišlo po nesreči v smrt; nekaj se jih je rešilo, toda s pohabljenimi udi. Trpeli pa smo vsi dovolj. Kar ti povem iz svojega življenja, vse je le boj ali trpljenje. Res da sem ostal prost, ali taka prostost je komaj prostosti podobna. To je prostost, ki jo ima divja koza tudi: še tolika ne!" „Rad ti verujem, da bi te to zdaj več ne veselilo, ali dokler je človek mlad —" „In zdrav, moraš pristaviti. Da, dokler je človek mlad in zdrav, se ve, kaj hoče bolan, tak je časih, da bi se z vsem svetom 10val. Se ve je tak, da mu nobena neumnost. ni prevelika. Tak sem bil tudi jaz. Pa da ti povem, kako je bilo tačas, ko sem si rane izpiral in »i strelni drob rezal iz nog. Pri Stojanu za Bregom sem bil. Tedaj nisem imel ve« prejšnjih tovarišev, kajti večina jih je bilo že polovljenih, drugi so se sami naveličali skrivanja, in nekateri so se pogubili, da sam ne vem, kam in kako. Vse drugo bi bil laže mislil, kakor da je nevarnost tako blizu kot je ravno bila. Nisem še dolgo sedel v hiši, ko pogleda dekla skozi vrata in pove, da lovači gredo sem čez polje in gori proti hiši. Kaj vraga! Kakor bi trenil, treščim skozi vrata, zavijem jo okrog hiše, bežim za hišo nekoliko v zavetji in naravnost proti vodi. Ali opazili so me; ko bi bežal in tekel ne bil, ne bil bi se jim izdal. Da bi mi le do Radovine ne prišli za hrbet, jim jo bom že upihal, mislim si, in res niso me dotekli. Ko pridem do vode, puhnem naravnost v njo, a predno sem bil čez, bili so lovači tudi že na obrežji. Onkraj, na levem bregu, kjer sem iz vode zlezel, moker precej čez kolena, hočem se malo otresti, toda ni bilo časa. Teči pa ravno tako ni bilo mogoče, ker je breg in hosta. Ta me je še nekoliko prikrivala. Kar poči puška, in speklo me je po nogah gori: notri v meča sem dobil strel. Bil je drob. kakeršnega imamo za zajce in srnje. Dva sta me prijela nad kolenom v stegno, ta dva sta šla najbolj globoko. Druge so menda škornji nekoliko odbili, sicer bi mi bili prišli notri do kostiV nad koleni pa ni bilo več usnja, in same prtene hlače niso dosti varovati mogle. Kakor bi mi bil podkuril, tako me je spravilq -zopet na noge. Bežal sem po grmovji: čeravno je bilo v breg, šel sem vender, kakor bi še le bežati začel. Mislil sem si, da čez vodo ne pojdejo vsi za menoj, jeden sam bi pa dosti opravil ne bil, ko bi bil prišel, čeravno sem bil ranjen. Meril sem za Srednji Vrh, ker tam je bilo najbolj pripravno se skriti in opazovati, ali gredo za mano ali ne. Jeden je res skočil v vodo, bredel je; a ko je videl, da sem zbežal v hrib, vrnil se je. Toliko sem opazoval, ko sem bil dovolj daleč, da sem videl, kam so se obrnili. Za mano niso šli, vrnili so se, jaz pa sem šel čez Srednji Vrh, da sem videl doli na Tročino v Radovino. Precej dolgo sem tu sedel. Škornje sem si sezul, polni so bili vode in krvi. Precej sem jel drob izpod kože jemati z nožem. Prokleto me je začelo skleti in peči. To ne bode nič, k vodi moraš!" „Grem torej zopet po vrhu in gledam še vedno v dolino, kjer Radovina teče; ko sem bil pripričan, da ni več nevarnosti bati se, spustil sem se po hribu doli skozi goščo bos, škornje sem v rokah nesel. V dolini sem se vsedel za grmom k vodi, noge sem utaknil v njo in izrezal sem svinjec iz mesa, kolikor sem ga doseči mogel. Le nad koleni s tem so bili križi, ni ga bilo mogoče izpod kože dobiti. To sem trpel z njim! Ko so bile rane izprane, šel sem k planšarici na rovt pod Gabrije, tam sem dobil toliko platnenih ovojev, da so se noge obezati mogle. Precej dolgo sem nosil rane, vender se je vse lepo zacelilo. A bolečine še dandanes čutim, predno se vreme premeni in vsako leto je slabeje." „Toliko je bilo vedno sreče, da jim nisem prišel v roke, čeravno so me nekaterekrati prav hudo nasukanega imeli. Ne morem reči drugače, kakor da sem srečo imel, in ravno zaradi tega, ker so me večkrat prav zelo nabranega in celo že zavarovanega imeli, ujeli me pa vender niso, začeli so se me nekako bati. Posamezen bi me ne bil nobeden prijel, tudi po dva ne, ker raznesla se je govorica, da sem Bog vedi kako nevaren in neustrašljiv, ter da ni upati, da bi se podal. Dostikrat so ljudje, ako so z lovači govorili, trdili, da Gašperja ne bode nikdo živega prijel, da se ga je treba bati, ker je kakor živina, če' mu gre za kožo in bi mu ne bilo nič, če bi jednega ali dva posekal. Ko sem videl, da sami nimajo pravega zaupanja v sebe, postal sem toliko bolj strašen in naredil sem se, kakor bi mi res prav nič ne bilo, ako bi jednega ali dva do mrtvega nabrisal. To jim je delalo tak strah, da se niso upali blizu mene, ako so videli orožje v mojih rokah. Da sem se, ko mi je bilo to znano, lahko in tem bolj pogumno branil, lahko si misliš." „Povedal ti bom jedenkrat, kar si omenil, kako sem se prebil s samo sekiro skozi štiri pomagače in dva biriča. Za nocoj naj bode dosti. Vidiš, kakor pravim, snega je vedno več in ni nemogoče, da naju zapade", sklene Gašper govorjenje, ko pogleda skozi kolibina vrata. Res, sneg je šel, da so se jele veje šibiti in podajati pod njegovo težo. Nobene zvezde ni bilo videti, le bela odeja po tleh in nekoliko svetlobe, kamor so lučni žarki z ognjišča zadevali, sicer pa trda tema in popolnoma vse tiho okrog in okrog. (Konec prihodnjič.) 'i z -.'. v. v. -s, ■/.■■r.rrr^ T'TTJnnr'r. 'jv,-1 Prvi sneg. locoj vetrovi vzeli so Poslednjim rožam cvet In sneg prinesli beli so, Kristale deli v led. Rav&n poprej krasnJi tak<5 Mrtvaški nosi prt In vse, kar cvčlo je lepo, Uničila je smrt!. . . 0 saj to snčžna ni ravjin, To moje je sreč! 0 saj to rčž ni cvet požgan, To nade so moje! A jeden hip jih stri je Kot tam vetrovi cvet, V teman jih grob zaprl je, Da ni jih več med svet. Le en korak v življenja ples: Vse pade v prah zemlje. Kar zidalo je do nebes Poprej mlado sreč! -b - Jedinstvo slovenskih dežel od VII. do XIII. stoletja. Spisal Simon Rutar. (Dalje.) III. atura človekova je taka, da se rad drži starih ustanov, starih od pradedov izročenih mu običajev. To se godi tem več tedaj, ako so te ustanove utemeljene na prirodne razmere, ako je njih obstanek opravičen. Tako se stare, od prirode zaznamenovane meje le malo izpreminjajo, akoravno se prebivalstvo dotičnih zemelj mnogokrat menja. Na tak način ostala je razlika med Panonijo in Norikom tudi potem, ko se je po obeh naselilo isto slovensko pleme. Meja med tema pokrajinama ni bila nikoli natančno določena. Le toliko se more reči, da je bila Nori k visoka gorata, a Panonija nizka, ravna dežela. Zato je spadala Celeja še k Noriku, a Poetovio k Panoniji; Kranjska pa okolo L j u b 1 j a n e in Dole n j ska prištevala se je sedaj jedni, sedaj drugi pokrajini. Da je bila velika razlika med Norikom in Panonijo, dokazuje najbolje slovenski jezik. Ze v IX. stoletji razdelil se je namreč slovenski jezik na dve narečji: na panonsko in karantansko. Razlika obeh narečij bila je po spričevanji Miklošičevem (Altslov. Formenlehre, Einleitung pg. VIII. X.) že takrat znatna. Meja med obema narečjema pozna se še dandanes prav dobro na štajerski zemlji in je ravno ista, kakor med Panonijo in Norikom (Karantanijo). Ta drži od gore H o check pri Feldbachu naravnost proti jugu do Mure, nekoliko vztočneje od Cmureka, in od tod preko Slovenskih goric do Sv. Martina na Dravi. Od tod se vleče čez Ptujsko polje blizu do Pragerskega in potem blizu Monšperka do Doli aške gore. Nadaljna meja bila je So ti a, kakor še dandanes med Slovenci in Hrvati. Štajerski Slovenci panonskega narečja stanujejo torej v sedemnajsterih farali dekanij Velika nedelja, Ljutomer, Ptuj in Za vrče, ter v farali Sv. Andrej, Sv. Anton in Sv. Bol-fenk. Ze v obleki in običajih razlikujejo se ti Slovenci od svojih zapadnih sosedov. (Rudolf Puff, Die Slaven in Steiermark, Carinthia 1843, Nr. 2 & 3.) Štajerska iztočna meja bila je v prvi polovici srednjega veka precej nedoločena. Še le okolo 1205. 1. pomaknili so jo bolj proti vzhodu, potem ko je bil ptujski grof Friderik I. 1. 1099. Madjare potolkel in jim vzel okolico ormožko, ljutomersko in središko. Tako je postala deželna meja različna od meje narečij. Tudi na vzhodni strani Sot le in na južni Gorjancev stanovali so Slovenci. Denašnjo narodnostno mejo med Sloveno-Hrvati in pravimi Hrvati dela ravna črta od Reke do S i ska in od tod dalje Sava. Ako pomislimo na način razširjevanja Slovencev od dolenjega Dunava in na mer njih potovanja, prepričamo se lahko, da so se nekatera krdela obrnila tudi ob Kolpi in Uni navzgor. Kjer se je katera večja reka izlivala v Savo, našli so Slovenci priložnost razširiti se kakor mahalica. Dümmlerju se zelo verjetno zdi (Die älteste Geschichte der Slaven in Dalmatien, Sitzungsberichte der Wiener-Akademie der Wissenschaften B(l. XX. pg. 363), da so se Slovani že v drugi polovici VI. stoletja v Dalmacijo naselili, tedaj dolgo pred prihodom Hrvatov in Srbov. Tudi slavni hrvatski zgodovinar Rački je tega mnenja (Arkiv za povjestnicu jugoslavensku sv. 1857. pg. 253—255). On trdi, da so predniki denašnjih Čaka v cev že v drugi polovici VI. stoletja svoje denašnje zemlje zasedli. Ali moti se v mnenji, da so ti Slovani došli iz zak ar p at ski h dežel, od koder so vsi zgodovinarji (po Safafikovem vzgledu) izvajali tudi karantanske Slovence. O Istri vemo izvestno, da so jo Slovenci že okolo 1. (>00. napadali. Ti napadi mogli so biti obrneni samo proti primorskim mestom, ki so še do 1. 775. ostala v bizantinski oblasti, a notranjost zemlje zavzeli so Slovenci, ki so se s pozneje došlimi Hrvati pomešali. Tako so se tudi dalmatinski Slovenci pomešali s Hrvati in Srbi, in možno je, da se je baš na ta način izcimila č akavščina. Hrvatje trde, da je njih narod že s početka Vil. stoletja posedel zemljo med Dravo in Savo ter v njej utemeljil „posavsko Hrvatsko", opiraje se na K. Poriirogenetove besede „At a Chrobatis, qui in Dal-matiam venerunt, pars quaedam seccssit et Illyricum atque Pannoniam occupavit". Ali ko bi se smeli na to zanašati, morali bi misliti, da so Hrvatje ves llirik in vso Panonijo posedli; kar pa vender ni mogoče. Zdi se, da je Porfirogenet tu zamenjal Slovence in Hrvate, kar je bilo prav lahko mogoče zaradi podobnosti jezika. Pač so zavzeli Hrvatje razen Dalmacije še vso zemljo na južni strani črte Senj-Sluin-Gradiška. Ali na severni strani te črte ne ve zgodovina nič o kaki hrvatski državi, ker L j ude vi t Posavski bilje Slovenec, kakor bomo skoro videli. Tudi Rački, ki je v hrvatskem zgodovinstvu avktoriteta, prepričal se je (Rad akademije jugosl. LI. 205), da hrvatska država nikoli ni' tako daleko sezala, kakor stoji zapisano v registru Sv. Petra pri Solinu, in kakor je on sam poprej trdil (v Radu kn. XXVII. 101.). Očitno priznava, da so bili Obri (t. j. z njimi združeni Slovenci še v VIII. stoletji „svedjer gospodari Pano-nije, i da za drugu državu hrvatsku u Panoniji, o kojoj umie sam Constantin pripoviedati, ne ima ni prostora, nI vremena". (Rad LI. pg. 173.) Treba je torej popraviti Safafikovo mnenje (II. 271), 283, 294) o panonsko-hrvatski ali mezirjetski državi v Panoniji Saviji. Ta zemlja je bila slovenska. Njeni veliki župan ali knez stoloval je v staroslavnem Sisku in bil pozneje odvisen od frankov-skega rektorja. Da so siščanski župani priznavali nadvlado koroških vojvod, vidi se iz pripovesti Valvasorja o uporu Avrelijain Droga proti Vladuhu okolo 1. 770. (Ehre d. H. Krain II. pg. 385). Čeravno utegne ta povest obsezati mnogo nehistoriškega, vender se iz nje vidi, da je bil Si se k jedno najvažnejših mest v koroško-slovenski vojvodini. In ravno v Sisku, oddaljenem od tujih uplivov, obdržala se je naj dalje slovenska narodna zavest. Kajti ko so začeli Franki za naslednikov Karola Velikega Slovence stiskati in tlačiti, uprl se je siščanski župan L j ude vit Posavski proti frankovskemu nasilstvi^ 1. 819. V kratkem so bili pregnani tuji uradniki in njihovi pomočniki, vojaški naseljenci. Ali Ljudevit je vedel, da bodo Franki hitro poslali večjo vojsko proti njemu, in da tej se ne bode mogel sam upirati. Treba je bilo torej iskati pomoči in zaveznikov. Teh pa ni iskal pri dalmatinskih Hrvatih, nego pri Kranjcih in Korošcih (kakor tudi pri bolgarskih Timočanih, ki so se bili 1. 819. v Srem preselili). Da, Hrvati pokazali so se očitne sovražnike Ljudcvitu. Zvezali so se namreč s Franki proti upornikom in poslali jim v pomoč svoje dobre strelce. Ali kljubu silnemu navalu Frankov, Sasov, Bavarcev, Italijanov in Hrvatov, branil se je Ljudevit hrabro tri leta. Skrbel je tudi za utrjenje svojih mest in gradov. V ta namen je dobil od Grajskega nadškofa Fortunata, „patrijarha Istre in Vene-cije", zidarjev in rokodelcev. Zdi se torej, da so bili Lj ude vito vemu podjetju prijazni tudi Bizantinci in njim udani patrijarh Fortunat, ki je moral pozneje zbežati v Carigrad pred frankovskim zasledovanjem. Se le 823. leta, ko je veliki župan hrvatski Borna ali Porin pripeljal izdatnejše pomoči, izgubil je Ljudevit svojo vojsko ter moral zbežati in sicer ne k Hrvatom, nego k Srbom. Kasneje ga ubije strijc Borne, ki je bil poginil v bitki proti Ljudevitu. Tako je končalo veliko podjetje, k i je imelo namen osvoboditi Slovence od frankovskega jarma. (Einhardi annales ad a. 820, M. G. I. 207.) /e Dümmler je trdil (Aelteste Geschichte der Slaven in Dal-matien pg. 373—374), da, kolikor je iz zgodovine znano, stanovali so vedno Slovenci v Slavoniji in tako imenovani provincijalni Hrvatski. Slavonija je izvestno dobila svoje ime po Slovencih, ker vse dežele, kjer so se Slovenci naselili, imenovale so se Sclavinia, Sclavonia = Slovenija. Pokrajina Slavonija obsezala je do XVI. stoletja tudi županije Zagreb, Križ, Varaždin, Sv. Juraj in obe ban ski gran i čn i polkovniji (med Kolpo, Savo in Uno), ter za njenega največjega obsega tudi polovico tako imenovane turške Hrvatske. Po razpadu velikomoravske države (905) prišla je bila Slavonija Ogrom v oblast in ti so jo smatrali kakor svoji kroni pridruženo vojvodino. Iz nje so razširili svoj upliv čez dalmatinsko-bosansko Hrvatsko (do 1. 1102.). Hrvatska imenovala se je še v XVI. stoletji tako imenovana Visoka Hrvatska (Gačka, Lika in Krbava), večji del hrvatskega Primorja, ostala polovica turške Hrvatske in nebenečanski del severne Dalmacije (Gyurikovich, Illustratio critica situs et ambitus Slavoniae et Croatiae). Severni del vojaške krajine nad Lonjo in Ilovo imenoval se je za Ferdinanda I. „slovenska" (vindiška) ali varaždinska krajina, in samo južni del hrvatska. V tem oziru je vredno opomniti, da najstarejši narodni pisatelji pro-vincijalne Hrvatske niso svojega jezika nikoli imenovali hrvatski, nego zmerom le „slovenski jezik". Trubarju so Hrvati Cakavci, kateri so slušali sv. mašo v slovenskem jeziku in rabili glagolitske knjige. (Nemški predgovor k I. delu Novega testamenta v hrvatskem jeziku 1. 1562.). Njegov „erobatiseher" prevoditelj je bil Is trau, in prevod so pregledali ter popravili rodoljubi v Metliki. Zagrebški škof Nikolaj Zelniczi piše 1. 1599.: „Da Zagreb v Slavoniji leži, tega ne dvomi nobeden. Vem, da nekateri imajo ta predel gorenje Slavonije za Hrvatsko, ali pogreška in pomota ne more nobenemu vzkra-titi njegovega prava." Tako piše tudi Valvasor (XII. 42): „Die Banische Grentz (sedaj županija Petrinjska) erstrecket sich zwölff Meilen in Crabaten und in das Windische Land (Slavonija), welches alles öffters nur mit dem gemeinen Namen K rab a ten (Hrvatska) genannt wird: weil die Einwohner in Windisch- und Banischer Sprach und Tracht mit denen Crabaten übereinkommen." Ko so namreč Turki v letih 1403.—1528. zavzeli skoro vse zemlje prave Hrvatske in ko se je mnogo Hrvatov pred turško silo z juga proti severu pomaknilo ter v Slavoniji in Primorji naselilo, dobile so te zemlje ime Hrvatska. Tej premeni celo slično je menjavanje imena najimenitnejše hrvatske obitelji Subič-Zrinj. Ta obitelj se je imenovala v severni Dalmaciji grofi bribirski (trogirski, šibeniški. skradinski, omiški itd.), ter ban hrvatski in grof ali knez dalmatinski. Ko je pa izgubila svoja dalmatinska posestva, preselila se je v Posavje ter pridobila posestva v Visoki Hrvatski in severni nižini ter po svojem gradu Zrinju imenovali so se grofi zrinj-ski. Iz pomešanja prvotnih Slovencev in novo prišlih Hrvatov postalo je tako imenovano slovenskohrvatsko ali provincijalnohrvatsko J. Kersnik: Luterski ljudje. 00 narečje, ki seza proti jugu do Kolpe, a proti iztoku do Siska, Ivanica in Pitomače, ter še dalje v Slavonijo. Ali tudi ti hrvatski Slovenci na južnoiztočni strani od Sotle in Gorjancev morali so že v IX. stoletji govoriti nekoliko različen dijalekt od Slovencev v Karantaniji. Zato in zaradi različnosti zemljišča počel se je pri njih politiški život drugače razvijati, nego v Karantaniji. Iz tega uzroka moramo tudi te, kakor sploh vse panonske Slovence izpustiti iz okvira naše razprave. (Dalje prihodnjič.) Lu t er s k i ljudj e. Povest. Spisal Janko Kersnik. Umi mancher liest's unci denkt dabei Wo dieser jetzt, wo jener sei ? Doch kommt der Meister Schreiner, So bleibt von aUen keiner t Pfizor. a steni nad menoj visi mala slika. Suhoparen opazovalec, ki pozna zgodovino slikarstva in umotvore raznih časov, dejal bode -takoj, da je slika stara blizu petdeset let in da je umotvor novejše vlaške šole; rekel pa bode tudi, da mojstra ne pozna, in da je v sliki nekaj posebnega, neopisljivega, — ter ločil se bode morda težko od nje, ne spoznavši, kaj daje podobi tako čarobno moč. Mala, na prvi pogled neznatna slika kaže deklico, recimo, sedemnajstletno, v opravi, ki je bila navadna v boljših stanovih sredi prve polovice tega stoletja. Podoba njena je dopersna in sloni v visokem oknu; oko njeno hiti živo, s čarovitim svitom mimo opazovalca v daljavo. Barve so sicer zatenmele, in ona „svitla tema", katera znači dela slavnih, starih vlaških mojstrov, Correggija, bratov Carraccijev in drugih, slabo pristuje podobi, katera nehote zahteva svitlih, ognjenih barv. Tako bi človek sodil: — pa morda ravno to daje sliki ono posebnost, katere ne morem opisati. Mnogokrat sem že zrl v njo, in tudi sedaj, ko pišem te vrstice, sili mi oko vedno gori k njej; dozdeva se mi, da jo je dihnil poseben genij na mrtvo platno. 0 deklici, katere obrazek je naslikan tu gori nad menoj, in o njem, ki ga je slikal, govori moja povest. Kako je prišla podoba v mojo last, to ne more biti nikomur zanimljivo in ni nikakor v dotiki z dogodki, katere bom pripovedoval: — pa ko sem jo dobil, prejel sem tudi nekaj starih listin in pisem, in te mrtve priče nekdanje sreče in nesreče pripovedovale in razodele so mi, kar podajam tu bralcu. Pravih imen ne bom imenoval in ko bi jih tudi, malokdo bi se jih spominal. Čemu pa še ta spomin! Slika na moji steni je ostala; ona pa, katero tako čarobno predstavlja, in oni duhoviti mož, oni genij, ki jo je ustvaril, in vsi njihovi, — oba, vsi so se pogubili, potopili v nemirnih valovih burnega sveta. I. Uor6 spot gledam zažcljone, Vosolio mi rosi okö; Oh, bo šo kdo se »pomnil meno? Saj sem spremenil so močmi. 15 o r i 8 Miran. Na Gorenjskem blizu večje vasi stoji ob postranskem potu kateri zavije kake pol ure pozneje na veliko cesto, na nizkem liolmu prijazen gradič. Zidan ni redno, nego vidi se mu, kako sta stari oča in vnuk, praded in pravnuk, drug za drugim kot gospodarja prezidavala in rila po stenah in obokih: tu je jedcih nekoliko odstranil in podrl, tam zopet drugi nekaj pridejal in prislonil; še okna, obrnena proti cesti, niso v ravni vrsti stavljena. Zadnjim gospodarjem pa tudi ni bilo veliko mari, kako je zidan gradič, pustili so ga večinoma v miru, tu in tam so ga zdaj pa zdaj ometali ali pobelili, ako je čas razoral po zidu prenevarne ali previdne rane, in tudi opeka na strehi kaže v svojih raznih barvah delovanje takih površnih ranocelnikov. Okrog gradiča nasajen je na treh straneh mal vrtiČ, po katerem stare tepke in stari orehi pričajo, da je podoba tega posestva že dolgo, dolgo jednaka. Za gradom pa se vzdiguje svet, in ob polagoma dvigajočem se hribu kaže se gost les; pa ta je mlad, in le tu in tam svedoči kaka redka, velika hoja, da je bilo jedenkrat mnogo jednakih njenih sester tukaj, katere pak je podrla sekira. Tako je sedaj okrog gradiča, in v blizu petdesetih letih se ni mnogo izpremenilo; vrt in grad sta bila tedaj skoro taka, ko danes; samo visok in gost les ja je senčal na zadnji strani, in kadar je pihal močan jesensk veter, vršale so nad robom grajske, zadnjestran-ske strehe veličastne smreke v jednakomernem otožnem glasu. Bilo je zjutraj lepega poletnega dnč. ko je ropotal po veliki cesarski cesti težki poštni voz: postiljon se je bil ravno vzdramil, ker se je bližal globokemu klanjcu; moral je z voza stopiti in kolesu podložiti cokljo. Ko je dosjjel na ravno, nastavil je svoj rog in trobil veselo v jasno jutro. Voz je bil poln potnikov, kar je bilo tedaj navadno, ko še ni prepregala železna cesta naših krajev. Ko priropoče voz do mosta, kjer se je ločil širok stransk kolovoz od velike ceste, potrka jeden potnikov postiljonu na ramo. Isti ustavi konje. „A, Vi pojdete tu gori proti Bodici," reče izstopivšemu, kateri mu je pomolil nek;ij grošev. „T)a!tf pravi kratko oni in molče pozdravi k slovesu ostalo dmžbo v vozii, ter krene peš na stranski kolovoz. Bil je mlad, visokorasten mož, lepega, malo zarujavelega obraza; gosti kodrasti lasje kipeli so mu izpod širokega klobuka na rame, in duhovite oči ozirale so se z nekakim radostnim izrazom po lepi okolici. Zakaj bi se tudi ne? Pred njim v daljavi dvigale so se visoke planine, v podnožji pa venčali so jih po nižjih goricah gosti lesovi. Solnce lesketalo se je v tisočerih rosnih kapljah po visoki obpotni travi, in hladna jutranja sapa prinašala je potniku zadnje glasove postiljonovega rogu. Urno je korakal po kolovozu, in ko dospe čez mali griček, ugleda pod seboj veliko vas — Rodico jo je imenoval postiljon — in za njo kake četrt ure oddaljeni grad, o katerem smo govorili. Videlo se je, da je bil potovalen kraj znan, kajti poiskal je tu, kjer je cesta storila več ovinkov, kakor domač človek, vsako stransko stezo, katera je krajšala pot. in ravno sedaj je bil zopet krenil na tako stezico, ko mu udari klopot konjskih kopit na uho. Obrnivši se ugleda za seboj jezdeca v gosposki opravi, kateri je hitel mimo njega. Potniku dozdeval se je jezdec najbrž jako nenavadna prikazen v tem kraji, in nehote je obstal ter pogledoval za jahačem. A ta je takoj še bolj vzbudil pozornost gledalčevo. Kakih sto korakov pred njim igral se je mal deček ob cesti pred leseno kmetsko kočo, in ta se jezdecu menda ni povoljno hitro ognil, kajti izpustivši konja dečka v bližino udari ga z bičem čez pleča, da je isti od bolesti na glas zaviknil. „Kaj stojiš pri cesti, osel neumni? Drugič dobiš še jedno," vpije jezdec raz sedla ter odhaja, dečku še jedenkrat z bičem zažugavši. Na otrokov vik in krik pribiti kmetska žena iz koče. „Za Kriščevo voljo, kaj pa je?" „Oni me je udaril," toži fantič in kaže za jezdecem. „Ta grdoba te je? Oh, ta ni zastonj „luterš". Pa nič ne jokaj, Tine; čemu pa tudi laziš po cesti, po prahu: v hiši bodi, slišiš; sem pojdi v hišo, če ne, te bo še večkrat udaril, ta skrije luterski." Rekši hoče kmetica otroka odvesti v vežo. „Kdo pa je ta škrijc luterski. kakor mu praviš, Neža?" oglasi se nas potnik, ki je bil z jeznim obrazom gledal surovi čin jezdečev, in sedaj stopil pred vežo. Kmetica ga je osupneno pogledala: poznala ga ni, in kako more to biti, da ta tujec ve, da je bila ona krščena za Nežo. Tujec se nasmehne. „Kaj me gledaš tako, kakor bi se žive dni ne bila srečala, ali kakor bi najini materi nikdar ne imeli jednega in istega očeta?" Zdajci se tudi kmetici lice razjasni in prišlecu roko podavši vzklikne: „Oh, France, glej no, France, ti si! Pa kdo bi te spoznal precej: vzrastel si, in lase imaš tako dolge, glej take, kakor Bog na križevem potu. Ostriži jih, ostriži; pol gorši boš, če jih ostrižeš." France, kakor ga je imenovala kmetica, je z dobrovoljnim smehom poslušal prijateljski svet svoje sestričine. „Kaj pa mati moja: ali so zdravi?" povpraša. „Zdravi, zdravi; sinoči sem šla čez laz, ko so ravno pšenico do-želi; taka lepa pšenica, France! Pa stopi vender v hišo, kaj boš tu stal." „Ne, zdaj ne! Domov grem, pa ostanem nekaj dnij, in bom prišel pogledat k vam. Janeza ni doma?" „Ni ga; pri grajskih na Potoku kosi trdino. Nič kaj mi ni po volji, da hodi gori tem luterskim delat, pa saj veš, kako težko se kaj zasluži." „Kakovi luterski so to? Je li stari gospod umrl?" „Ni umrl; prodal je vse, grad, živino in tlačane in šel na Dunaj — ka-li! Vse to so pa kupili neki ljudje z Nemškega, pa luterski so."] „In ta, ki je prej tvojega Tineta udaril, je li ta gospodar?" „Oh, ta grdoba! Ta ni: ta je sin gospodarjev?" Mali Tine, katerega je bil prihod tujčev tako osupnil, da je bil bolečine in solze pozabil, domislil se je v tem trenutku, da ga hrbet še peče, in ker se je pozornost govorečih obrnila nanj, jel se je zopet kremžiti. Mati ga odvede v hišo in France odide, glavni del vaških poslopij na levi pustivši, proti gornjemu koncu vasi. Sest let je bilo minulo, odkar je bil zadnjikrat v domači rojstni vasi, in če se je bil tudi izpremenil on, da ga sestričina ni spoznala, ni se izpremenil domači kraj. Samo grad Potok dobil je druge gospodarje. In ti so ga jeli zanimati. France Kosan, naš znanec, bil je najmlajši sin ne posebno imovitega kmeta v Rodici. Oče mu je umrl, ko je bil France še otrok, in potem je mati sama gospodinjila in kmetovala s pomočjo dveh starejših hčera. Franceta pa je dal materin brat. duhovnik na Goriškem, v šole. Podpiral ga je, kolikor je mogel, in ko je opazil, da ima netjak* njegov poseben talent, za slikarstvo, poslal ga je v Benetke in v Rim. Mladi mož — imel je sedaj štiri in dvajset let -rr- izdelal je bil tam že par lepih slik, katere so vzbudile pozornost večjih krogov, in vsi prorokovali so mu najslavnejšo prihodnost. Kdo je bil tega bolj vesel, nego stari strijc duhovnik ? Doma tega se ve da niso umeli. Kaj jim je bil najslavnejši slikar več, nego vaški umetnik, ki je znamenja po križpotih belil in potem rudeče mazal. Pa ker je bilo strijcu duhovniku tako prav, bilo je tudi materi prav. zlasti ko je zvedela, da sin s svojimi podobami veliko zasluži. Nekako čudno jo je pa vender spreletelo, ko je stopil danes sin čez prag ter njej, ki je ravno polena v peči pripravljala, pomolil roko srčno rekoč: „Dober dan, mati!" Spoznala ga je takoj. „France, ti si! Kaj tak si!" vzkliknila je, potem pa se ga oklenila z obema rokama in solze so jo polilo. In tudi sinu je gorko postalo pri srci. Ko je sedel nekoliko pozneje v hiši pri beli javorjevi mizi, in sta ga bili pozdravili že obe sestri, pripovedoval jim je o strijci, o Rimu in o vsem, o čemer je sodil, da jih zanima. (Dalje prihodnjič.) • ■ ■ Nazaj! .azaj, nazaj, moj duh, v deželo sveto, V deželo mislij mojih in želj;!; Kjer vedno jasno je nebo razpeto, Kjer mir in pokoj, sreča je doimi. Kraj rojstni moj je, prava domovina Dežela ta, to čutim zdaj, jedina! Odkar zapustil tiho njeno krilo, Zašel sem v tuji mi viharni svet; Src6 nikjer se ni upokojilo, Sadu nobčn mi ni obrodil cvet ; Zaman okusil sem življenja slasti, Nič želj srcil ni moglo mi napasti. Vse ničevo, vse votlo, puhle pene, Le prazna paša srca in oči; Če se trenutje ti smehljd — premene, Nesreče boj se, ki poleg preži. Nesreča sama nam jo zvesta — sreča Na bilki rosa jutranja blesteča! — Blaga posvetnega me blesk ne mika, Naj noč in dan se trudijo za njim; Vsi molijo naj zlatega malika, Od daleč jaz jih gledam in molčim. Človeku rado blčšči se od zlata. Da več trpečega ne vidi brata. Najboljših mčž oči sijajna slava Obrača, vleče silno za sebö; Ponosno dviga venčana se glava, Ko druge vse se klanjajo pred njo: Vse to priklanjanje in praznovanje Otročje meni vidi se igranje. V svetišče pribežim prijazne koče, Za mäno hrup je tržni in prepir; Otroka lice zorno mi cvetoče Zašije, blagi me objame mir. A ko naj se radujem tihe sreče, V skrbčh in strahu srce mi trepeče. Ko čujem smeli nedolžnega otroka In mislim: Bog mu zdravje, srečo daj: Na steno piše mi nevidna roka: Gorje ti, srečni! v sreči trepetaj! Kedor imd, on more izgubiti, — Kako se moreš sreče veseliti?-- Kakd sem sam! Na vsem širocem sveti Nihče, da moje bi umel sreč; In jaz zastonj se silim nje umeti, Tuj mi je jezik, ki ga govore; Po tuji zemlji kot prognanec tavam, Bridkostim vsem v oblasti in težavam! Ko sam sedim zamišljen v tihi koči, Kaj poje, vabi, čuj! tako ljubo? O jaz poznam ta glas! V božični noči Zvonovi mili vabijo taktf. Oko se mi rosi, sreč se taja, In domotožje sladko me obhaja. Po domu zapuščenem se mi toži, Po njem nemirno hrepeni srce; Spominov broj se bolj in bolj mi množi, Podobe jasne dvigajo glave: Se znanim glasom govorijo meni: Domöv se vrni, brat nam izgubljeni! In jaz se vračam. K vam, podobe vzorne, Resnice svete v6, moj duh hiti; K vam, kjer vse sile rade so pokorne Lepoti večni, meni se mudi: V deželo, kjer ljubezen je kraljica. Kjer solza bledega ne moči lica. Že vidi jo okč, deželo sveto, Deželo mislij mojih in želja; Kjer vedno jasno je nebö razp6to. Kjer mir in pokoj, sreča je domit. Moj duh peröti čile že razvija, Tvoj, tvoj sem zopet, sveta poezija! Boris Miran. Zemeljski potresi. Spisal J. Jesen ko. XXII. Lizbonski potres 1. novembra 1755. (Dalje.) jjKjjPfva dni po prvem potresu so razglasili ukaz, naj prekopavajo SKjjl razvaline in iščejo zasutih; res so jih izkopali kaj mnogo, ki so ' — ' se zopet opomogli. Lehko bi vam poročal, kako čudovito so bili nekateri rešeni: a še bolj čuditi se moramo, da nismo vsi poginili. Jaz sem bival v hiši, ki je imela 38 stanovalcev, izmed teb so se le štirje rešili. V mestni ječami je poginilo 800 ljudij, 1200 v veliki bolnici: porušenih je mnogo velikih samostanov, ki so imeli po 400 prebivalcev, a vsi so poginili: poginil je tudi španjski poslanec s 35 postrežniki in uradniki. Premučno bi bilo naštevati druge podrobnosti, kajti dobil sem ta papir prav slučajno ter pišem to na nekem vrtnem zidu. Cc hočete svoji družbi prijaviti to poročilo, prosim vas, naj bi je blagovoljno prej nekoliko olikali. K sreči je bil o potresu kralj s svojo rodovino v Belemu, veliki palači, jedno miljo daleč od mesta. Kraljevi dvor v mestu se je porušil precej pri prvem potresu, sicer meščani tukaj trdijo, da je bila hiša inkvizicije prvo poslopje: ki se je podrlo. Potres so čutili po vsem kraljestvu, vender najmočneje ob morski strani. Faro, Sv. Ubals in nekoja velika trgovišča so če mogoče še več trpela kot mi, Porto pa je popolnoma nepoškodovan. Mogoče je, da je ta nezgoda izvirala izpod globočine zapadnega oceana. Ravnokar sem se razgovarjal z ladijskim poveljnikom, ki se mi zdi kaj razumen mož. Ta mi je pripovedoval, da je bil na morji 50 milj od mesta potres tako močen, da mu je zelo poškodoval krov ladije. Pri nepričakovanem dogodku mu je bila prišla misel, da je napačno določil točko morja, kje je, ter da je močno zadel v skalovje v vodi. Nemudoma so v morje izpustili najdaljši čoln, da bi se oteli; potem so vender z ladijo, če prav močno poškodovano, pripluli srečno v luko". Tako Wolfall. Ko bi tu sem postavili zanimljivi Hamiltonov popis o dolgem in silovitem potresu Kalabrijskem (leta 1783.), pojasnoval bi pač najočitneje raznovrstno učinke takih prirodnih pojavov. Ta učeni angleški poslanec v Neapolji (ki je bil tudi člen kraljeve družbe v Londonu) pečal se je leta in leta neumorno z ognjeniškimi pojavi v Italiji ter je sam prehodil, pregledal in preiskal vse kraje pretresene Kalabrije; z bistrim očesom in še bistrejšim razumom je pojasnil vse učinke ter o njih na drobno poročal kraljevi družbi v Londonu. A ta preobširni popis od 23. maja 1783. bi obsezal skoro cčlo polo „Ljubljanskega Zvona"; toliko prostora bi mu pač urednik njegov gotovo ne privolil. Zato naj tu sledi le krajši popis potresa, ki je leta 1812. Karakas v Venezueli uničil. XXIII. Potres v Karakasu 26. marca 1812. „Po vsej' deželi v Venezueli so ta čas imeli veliko sušo. V Karakasu in 70 mirijametrov na okrog ni padlo kapljice dežja pet mesecev pred potresom, ki je pokončal glavno mesto. 20. dan marca je napočil kot izredno vroč dan, ozračje je bilo mirno in nebo čisto kot ribje oko. Bil je Veliki četrtek in ljudje se bili večinoma po cerkvah. Nič ni naznanjalo preteče nesreče. Sedem minut po štirih popoludne so začutili prvo tresenje. Močno je bilo toliko, da so jeli zvonovi v zvonikih zvoniti; trpelo je le 5 do 6 sekund. Precej potem je prišlo drugo tresenje, ki je trpelo 10 do 12 trenutkov: v tem seje neprestano gibala zemlja kot vrela voda v kotlu. Žo so mislili, da je minila nevarnost, kar zaslišijo močno bobnenje izpod zemlje. Primerno je bilo grmenju, a bilo je močnejše ter je dalje trpelo, kakor trpi na vročem pasu grmenje o letnem času hudega vremena. Podzemeljskemu grmenju je precej sledil tretji potres, ki je trpel 3 ali 4 trenutke. Zemlja se je tresla navpik gori in doli, a ob jednem se je nekoliko dalje valovito zibala. Sunki so se čutili od nasprotnih stranij od severa proti jugu in od vzhoda proti zahodu. Temu tresenju od spod navzgor in temu križajočemu se gibanju se ni moglo nič ubraniti. Mesto Karakas je bilo popolnoma porušeno. Tisoč prebivalcev (10 do 12 tisoč) je bilo h kratu pokopanih pod razvalinami cerkva in hiš. Sprevod (procesija) se še ni bil začel: a ljudje so drli tako zelo v cerkve, da jih je bilo okolo 4000 pod utrtim oboki pobitih. Cerkev sv. Trojice in cerkev Velike milosti (alta gracia) sta bili zelo 50 metrov visoki in njijini oboki so bili oprti na 4 do 5 metrov debele stebre, a potres jih je tako porušil, da so razvaline delale le komaj dva metra visok kup, tudi so bile tako razdrobljene, da skoro ni bilo sledu ni opori ni stebrom. Skoro popolnoma je izginila vojašnica el cuartel de san Carlos (stanišče sv. Karla), ki je stala na severni strani od cerkve svete Trojice ob cesti k mitnici de la Pastora. V njej je bil zbran cel polk pešcev z orožjem ter je ravno imel iti k sprevodu. Razen nekaterih mož so bili vsi pokopani pod razvalinami velikega poslopja. Devet desetin lepega mesta Karakasa je bilo popolnoma podrtega. Katere hiše se niso podrle kot one ob ulici sv. Ivana (san Juan) pri kapucinskem samostanu, razdrte in razpokane so bile tako močno, da niso smeli več v njih bivati. Nekoliko menj opustošen je bil južni in zahodni del mesta med velikim trgom in klanjcem Karasurliskim. Tu se je ohranila celo stolna cerkev z velikanskimi opornimi stebri. Ce so v mestu Karakasu našteli 9 do 10 tisoč ubitih, med te še niso uvrstili onih nesrečnežcv. ki so bili težko ranjeni ter so naslednje mesece poginili zarad nedostatnega živeža in slabe postrežbe. Noč od Velikega četrtka do Velikega petka kazala je neizrekljivo tugo in nezgodo. Polegel se je bil gosti prah, ki se je kadil nad razvalinami ter ozračje zamračil kot gosta megla. Tresenje je bilo nehalo in noč je bila tako svetla in tiha kot kdaj poprej. Skoro polna luna je razsvetljevala okrožene kope Silske, a mirno nebo je bilo v stahovitem nasprotji z zemljo pokrito z razvalinami in človeškimi trupli. Matere so nosile ubite Otroke v naročaji ter se varale z nadejo, da jih bodo znova oživile. Tugtijoče rodbine so pohajale po mestu, da bi našle brata ali očeta ali prijatelja, zakaj neznana jim je bila njegova usoda in mislili so, da so ga v gneči izgubili. Gnetli so se po ulicah, katere so se poznale le po dolgih vrstah razvalin. V Karakasu se je tega groznega dne 26. marca 1812. ponovila vsa nesreča, ki so jo o jednakih dogodkih skusili Lizbonjani, Mesi-njani, Limljani in Riobambljani. Pod razvalinami pokopani ranjenci so klicali in t.užno prosili pomoči; res so jih nad dve tisoč izkopali in oteli. Usmiljenje se pač nikdar ni kazalo tako ginljivo, rekli bi tako iznajdljivo kot pri teh ljudeh, ki so se napenjali, da bi rešili nesrečnike, katere so slišali pod razvalinami vzdihovati in ječati. Ker niso imeli nikakeršnega orodja, s katerim bi bili sip prekopavali in odmetavali, delali so z rokami, da bile žive nesrečnike od kopali. Banje-nike in iz bolnice otete bolnike so prinašali k brega male reke Guayari ter jih tu pokladali na tla, kjer jih je vsaj listnato drevje nekoliko branilo. Pod razvalinami so namreč bile pokopane postelje, platno za obezanje ran, ranocelsko orodje, zdravila in vse najimenitnejše potrebščine. Prve dni po potresu je pomanjkovalo vsega, celo najpotrebnejšega živeža. Tudi voda je v notranjem mestu skoro vsa pošla, kajti potres je bil deloma razdrl napeljane pretoke, deloma pa je bil razrušil zemljo, da se je vsedla in studence zamašila. Po vodo so morali hoditi k reki Guayari, kjer pa niso imeli zajemal. Bogaboječnost in skrb, da bi se ne vnela kaka kužna bolezen, velevali sta, naj mrtvecem izkažejo zadnjo ljubezen. Ker pa ni bilo mogoče redoma pokopati toliko tisoč, deloma pod razvalinami zasutih trupel, ustanovili so se posebni odbori, ki so mrtvece sežigali. Naprav-Ijali so grmade med razvalinami ter jih zažigali. To so opravljali več dnij zaporedoma. Sredi občne tuge in žalosti je opravljalo ljudstvo verske obrede, s katerimi je upalo najprej potolažiti jezo božjo. Nekateri so hodili s slovesnimi sprevodi ter popevali kot pri pogrebih, nekateri so se pa popolnoma zmešane glave glasno spovedovali na ulicah. Prigodilo se je v tem mestu takrat to, kar se je bilo zgodilo v pokrajini Kvitski (Quito) po strahovitem potresu 4. februvarja 1797.; mnogo zakonov se je sklenilo med osobami, ki so doslej skupaj živele brez cerkvenega blagoslova; otroci so sedaj dobili roditelje, ki jih doslej niso hoteli za svoje spoznati; blago povrniti so obečale osobe, ki jih kraje nikdo ni krivil; spravile in sprijateljile so se rodovine, ki so doslej živele v dolgem največjem sovraštvu med seboj. A če je čut o skupni nesreči nekaterim ublažil življenje in srce odklenil usmiljenju, imel je pri drugih ravno nasprotne nasledke: postali so trdosrčnejši in neusmiljenejši." Tako piše Aleksander Humboldt. (Dalje prihodnjič.) □ 5HSZSZ5Z5HSE5Z5HSHEHEH5H5Z5ZSH5ZEH5E5Z5H5HSE □ ! jj ! □ HSH5HSH5H5HSH5H5H5EES5H5HSE5B5H5H5tL5H5EHH5HS ^Prilogi k Preširnovemu životopisu. Priobčuje Fr. Lovec. 2. Schätzbarster Freund! Der Grund, warum ich Ihnen bis nun nicht geschrieben habe, liegt nicht, so sehr in meiner Faulheit, die mir gewöhnlich zur Last gelegt zu werden pflegt, als darin, dass ich Ihnen nichts Interessantes und selbst von dem Uninteressanten nichts Erfreuliches zu melden hatte. Wir bleiben noch immer in dem Zustande, in welchem uns die Kolarische Muse gefunden hat. Die leeren Tafeln warten noch immer auf einen Griffel; ich meinerseits fürchte, dass uns nicht so ergehen würde, wie dem Babyloner Könige. Wenn wir gewogen und gezählt werden sollten, so dürften wir zu leicht befunden werden. K as tel i z hat. die Erfahrung gemacht, dass ihm die lcdendigen Bienen mehr eintragen als die literarische Zhebeliza; es ist ihm daher nicht zu verargen, dass er sich lieber mit dem Bienen- und llonighandel abgibt, als mit der Redaction der Zhebeliza. Zhöp, den die Fülle seines Wissens doch endlich genöthigt hätte, sich eines Theiles seiner Schätze zu entladen, ist uns leider, ehevor als die Stunde der Geburt, erschienen, entrissen worden. Ich als das schwankendste Rohr in der Wüste der krainischen Literatur würde ein zweiter Johannes die Stimme erheben, und den Messias verkündigen; allein die Pharisäer und Sohriftgelehrten lassen mich nicht zu Worte kommen, auch behagt mir die Wurzel- und Heuschreckenkost nicht. Mein neuestes Produkt: K er ft per S a vizi, das beiläufig Ende März erschienen ist, bitte ich als eine metrische Aufgabe zu beurtheilen, mit deren Lösung der Zweck in Verbindung stand, mir die Gunst der Geistlichkeit zu erwerben. Der llebersetzer des heiligen Augustinus wird hoffentlich über die Tendenz der wenigen Strophen kein Verd am m u n gsu rt h ei 1 fallen. Die geistlichen Herrn waren diessmal mit mir zufrieden und wollen mir auch meine vorigen Sünden vergeben; übrigens wäre es mir lieber, wenn sie meine Poesien kaufen als loben würden; für diessmal bin ich für meine Kosten bereits gedeckt, indem nahe an 200 Exemplare veräussert worden sind und ich nicht mehr als 600 habe auflegen lassen. Um wenigstens einen Vorzug vor den übrigen krainischen Scribenten zu haben, habe ich alle Exemplare auf Velinpapier drucken lassen. Eins der mitgehenden Exemplare bitte ich dem Herrn Maha uud die übrigen zwei nach Ihrem Gutdünken an allfallige Kranjizophilen abzugeben. Die bis nun gesammelten Volkslieder sind zu unkorrekt, als dass man sie an's Tageslicht befördern könnte. Kasteliz hat mich aufgefordert mit ihm künftigen Herbst Krain zu bereisen und sie aus dem Munde des Volkes niederzuschreiben; ich glaube aber kaum, dass es geschehen wird. Murko hat sich durch die Herausgabe der Volkmeri-schen Lieder (Volkmerjove pefni in fabule) blamirt. Das Zeug ist sowohl in sprachlicher als auch in ästhetischer Rücksicht unverdaulich. Ein gewisser Zherovnik, der eine Vorrede zu einer schlechten lleber-setzung von sehr kindischen Erzählungen des Aegidias Jays geschrieben hat, verspricht uns steiermärkische Volkslieder zu ediren; wir wollen hoffen, dass er nicht in die Fusstapfen des Slomfhek- (Ahazel) treten werde. Sollte Ihnen die Zeit zulassen, uns was weniges über den Aufschwung der Sechischen Literatur mitzutheilen, so werden Sie uns recht sehr verpflichten. Wir leben in Betreff dessen, was bei unsern slavischen Brüdern geschieht, wie Ihnen H. Dr. Amerling näher auseinandersetzen wird, in gänzlicher Unwissenheit. Er hat uns einige Bögen vor einer vergleichenden slavischen Grammatik mitgebracht, die uns höchst willkommen sind; allein das Unternehmen kommt mir vor, als ein Anfang von einem Anfange. Die Dialekte, die der Herr Verfasser mit dem generischen Namen illyrisch benennt, sind zu wenig von einander geschieden und unterschieden. Der unsrige ist offenbar zu oberflächlich behandelt worden. Bei solchen Gelegenheiten wäre meines Erachtens immer ein Landeskind zu Rathe zu ziehen. Die Vollendung des Jung-manischen Wörterbuches erwarten wir mit Ungeduld. Der Patriarch Kopitar hat die slavische Welt mit dem Glagolita Clotzianus beschenkt. Wir haben gehofft, er werde der vaterländischen Bibliothek ein Präsent mit einem Exemplare machen, da es doch nicht geschehen ist, so hat Kasteliz ein Exemplar bestellt. Er zürnt uns noch immer, oder um mich richtiger auszudrücken, er hat von uns sein gnädiges Antlitz abgewendet. Er meint, es sei nur in seinem Namen das Heil zu finden. Wir glauben zwar an ihn und seine Sendung, sind jedoch der Ansicht, dass es der Apostel mehrere gibt. Der rege Eifer, der bei den Cechen nach den Berichten des Herrn Professor Pressel, H. Maha, Dr. Amerling herrscht, erfüllt uns mit Freude und Hoffnung auf eine bessere Zukunft für die Slaven; wir fürchten nur, dass nicht eher unsere Nazionalität zu Grunde geht. Mich freut es, dass sich die Notiz, die wir über Sie in der allgemeinen Zeitung gelesen haben, nicht bestätigt hat, ich habe ihr auch gleich anfangs keinen Glauben geschenkt. (Da pojde Č. na Rusko. Ured.) Was für einen Fortgang hat ihre Opicula? Was macht der Lett.er-schmied Hanka? Hat Ihre Muse seitdem kein grösseres selbstständiges Werk zu Tage gefördert? Ich trage mich gegenwätig mit einer Erzählung in dem Style der Zerrissenen herum. Wenn über Jahr und Tag keine Zhebeliza erscheint, so dürfte ich eine Sammlung meiner pefme herausgegeben. Indem ich Sie bei Gelegenheit eine Empfehlung an Herrn Prof. Pressel und einen Gruss an Herrn Maha und seinen Reisegefährten auszurichten bitte, und Ihnen eine Empfehlung vom II. Kasteliz vermelde, verharre ich Ihr aufrichtiger Freund T) r. Franz P r e f h č r n m. p. Laibach am 2*2. August 1836. Seiner Wohlgeboren dem Herrn Herrn Franz Ladislaus Celakowsky Prag. Do stavek. Rekel sem zadnjič, da sta bila tu natisnena lista Preširnova najdena v Ceskem muzeji. Vsaj Kotljarevskij je tako pripovedoval. No, misleč, da se morebiti v tem slovečem zavodu še kaj več Preširnovih listov nahaja, pisal sem lansko leto slovenskemu rojaku gosp. J. R—u v Prago, da naj pogleda, kako je s to stvarjo. G. R. mi je kmalu odgovoril, da ni našel ničesar. Te dni mi je pa poslal ta obširni odgovor: „Ko sem vzprejel lani Vaše pismo šel sem takoj v knjižnico Češkega muzeja in povedal svojo željo gospodu Pateri. Dolgo je iskal in slednjič se vrnil rekoč, da ni mogel ničesa najti, da bas ne utegne, pa da bode o priliki vse pregledal. Nato sem pokazal g. Legu Vaše pismo in ono št. „Zvonovo", v kateri Vi pišete o teh pismih. On je bil seveda ves po konci in mi je obljubil poiskati ta pisma. No, čez teden dnij mi je povedal, da sta z g. Vrtatkom preobrnila vso knjižnico, pa brez vspeha. G. Vrtatko sploh ni mogel verjeti, da je Kotljarevskij ta pisma tukaj čital, kajti on, dejal je, da pozna vso knjižnico, a tacih pisem ni še videl. Tudi imajo navado, kakor sem se sam prepričal, da mora vsakdo vsako knjigo, katero čita v knjižnici, posebej sam zapisati v zapisnik in uradnik potem zabeleži natanko,' kdaj se je njemu vrnila knjiga zopet v roke. In poiskali so oni zapisnik in tu so bile zapisane vse knjige in vsi manuskripti, katere je čital in kdaj jih je čital Kotljarevskij, a Preširnovih pisem ni bilo zabeleženih v zapisniku. Če so torej ta pisma sploh bila v knjižnici, osvojil si jih je morebiti pokojni Kotljarevskij; zbiral je namreč s posebno strastjo rokopise slavnih mož ter jih baje že takrat imel blizu tisoč." „Če pa teh pisem v muzejalni knjižnici sploh nikdar bilo ni, kar se mi po mnenji g. Vrtatka zdi kaj verjetno, možno je, da jih je čital Kotljarevskij pri sinu pesnikovem, pri vseučiliščnem profesorji Čelakovskem. Naprosil sem g. Lega, da naj povpraša g. profesorja Čelakovskega, Ta je pa odgovoril blizu takole: „V veliki omari, katera je stala že od nekdaj pod streho, bilo je med drugo šaro tudi mnogo starili knjig in korespondence mojega očeta. Ko grem jedenkrat iskat tja gori neke knjige, opazim, da je omara prazna. Premišljujem in povprašujem, kam bi bilo vse to prešlo in zvem po sosedih, da so del ovci, ki so streho popravljali, hodili vsak večer vsi nabasani s starini papirjem k — sosednemu branjevcu! Brž ko ne so bila Preširnova pisma tudi med tem nesrečnim papirjem." — „Die Slovenen/4 (Konec.) Razen teh splošnih razmišljevanj imamo pa o knjigi „Die Slovenen" še nekaj posameznostij opaziti. Prvi oddelek uvoda „Die Wohnsitze der Slovenen" zdi se nam jako nedostaten, ker 110 opisuje natančno mej, med katerimi Slovenci stanujejo, kar bi se bilo po Kozlerji in Czörnigu vender prav lahko storilo. Naše narodnostne meje točno opisati je zlasti dan danes tem važneje, ker se nasprotni pisatelji vsak dan trudijo, naše meje skrčiti in nas na kolikor mogoče majhen prostor stisniti. V drugem oddelku „Die Namen der Slovenen" moralo bi se bilo razložiti tudi značenje imena Sloven in poudarjati, da povsodi, kjer so se Slovenci naselili, imenovali so svojo zemljo Slovenijo (Sclavinia), tako v vlaski nižini, tako v Slavoniji in tako v dunajski kotlini. Iz ö tega se vidi, da to ime ni novo, še le 1." 1848. izumljeno, kakor se nam tolikrat očita. Najstarejša hrezdvojbena oblika „Sclaveni" se ne nahaja še le pri Jordanu 1. 552., nego že v Cezarji iz Nazijan ca 1. 525. (Ja-gič, Slav. Archiv I. 294). I)a se je specijalno ime „Sloven" razširilo tudi na druge slovanske narode in postalo splošno ime za vse slovansko pleme po uplivu ruskega letopisca Nestorja in po slovenskih litur-gičnih knjigah, to je tudi že Zeuss dokazal (Die Deutschen und ihre Nachbarstämme pg. 603 ff.). V tretjem oddelku „Alter und Ursitze der Slovenen" bilo bi dobro raz tolmači ti tudi madjarsko poznamovanje za Slovene, t. j. „Toth". Ta izraz je isto kakor „Gotli" in Madjari (kakor njih predniki Huni) imenovali so zato Slovene ž njim, ker so jih našli zmerom blizu Gotov naseljene. Zdi se nam tudi, da bi se bilo moralo v tem oddelku marsikaj o Safarikovi hipotezi izpustiti. Sličnost imen baltiških in jadranskih Venetov ne more nikakor dokazati njih sorodnosti, ako se ne pridružijo jezikoslovni dokazi; drugače bi morali tudi egipčanski Mameluccos sorodni biti brazilskim XVI. stoletja in genfskim 1. 1526. Pri Venetih je pa treba še to pomišljati, da so baltiške Venete drugi, tujci, tako imenovali, a jadranski so si sami pridevali to ime. V drugem poglavji „Einwanderung der Slovenen in die heutigen Wohnsitze" pogrešamo letnico odhoda Langobardov iz Panonije v Italijo, t. j. 569, ker ta je pre vaz na za določitev časa, kedaj so se Slovenci začeli seliti v svojo denašnjo domovino. — Šafarikovo mnenje, da so Slovenci tudi onstran Karpatov skupno stanovali s Hrvati in Srbf bode najbrž resnično. Ob tem pogorji pa so se razdelili tako, da so s* Sloveni obrnili južno, a Srbohrvati severno okolo Karpatov. Zato se mora zavreči Šafarikovo mnenje, ki misli, da so tudi Slovenci prišli iz denašnje Galicije. — V ogersko nižino so se naselili Slovenci že pred Obri, kakor svedoči Prokop, ko pripoveda (Bellum Gothicum IV) o Lan-gobardu Ildisgu, ki je iskal pri Slovencih pomoči zoper svojega tekmeca. To isto sledi tudi iz Jordana, ki piše, da so Slovenci 1. 552. že v okolici Vinkovcev stanovali. (Glej Matičin letopis 1880, str. 93 in 94). Dalje pogrešamo v tem poglavji omembe, kako so Slovenci tudi v Italijo silili, kako daleč so se bili posamezno naselili celo čez Taljament, in kateri kraji v Frijulski nižini so bili še v srednjem veku slovenski. Tudi o slovenskih naselbinah v Tirolski se nič ne omenja, .dasiravno sta Biedermann in Mitterrutzner dosta o tem pisala. Kar se slovenskih naselbin v dolnji Avstriji tiče, ki so bile tako goste, da se je ta zemlja časih tudi „Sclavinia" imenovala, dajeta mnogo važnih pojasnil Czörnig (Ethnographie 1.94—97) in Kämmel (Anfänge deutschen Lebens in Oester.). — „Pagus Chrouat" je zavzemal porečje gorenje Glane do Št. Vida na Koroškem, a ne Pomurja med Ljubnim in Knittelfeldom, kakor je Feli-cetti prejasno dokazal (Beiträge zur Steiermark. Gesch. 1868). Iz tega krajevnega imena pa ne smemo sklepati, da je bila tam naselbina Hrvatov, kakor je to Šafarik mislil. — Središče Sarnove „zvezne države" moralo je ležati ob Dunavu, kjer so Slovenci stanovali, in zato imenuje Anonymus Salisburgensis Sama Karantanca, t. j. Slovenca. V pododdelku „Culturzustände der heidnischen Slovenen" želeli bi, da bi se bila bolj natanko opisala važnejša mitologiška bitja, kakor so Vile, Sojenice, Škrat, Povodnji mož, Volkodlak i. t. d. — 0 „kresu" praznovali so poganski Sloveni nekako krščenje, (kakor je že Ravnikar-Poženčan dokazal) in zato imenujejo Slovenci sv. Janeza Krstitelja tudi „Kresnika". — V tem oddelku bi se bilo moralo nc le o zadrugah, nego tudi o župah in njenih ustavah kaj izpregovoriti. Župani so imeli veliko oblast med Slovenci in mogočnejši so mnogokrat združili po več žup v jedno državico. Vsaka župa bila je za se nezavisna, tako da je vsa slovenska zemlja razpadala na same župe. V poglavji „Christianisierung der Slovenen" čuje se le malo o prizadevanji oglejskih patrijarhov za izpreobrnenje Slovencev. Saj so vender ti pokristijanili večino Slovencev in so v tem celo na Koroškem tekmovali s saligradskimi višjimi pastirji, tako da so bili nastali veliki prepiri, kaj spada pod saligradsko, kaj pod oglejsko nadškofijo. Te prepire je razsodil Karol Veliki 1. 811. (a ne 1. 810.) stem, da je postavil Dravo za mejo med obema nadškofijama. — Poleg brižinskih spomenikov imelo bi se bilo omeniti tudi evangelje sv. Marka iz samostana sv. Ivana pri Devinu (sedaj v kapitelskem arhivu v Čedadu). To evangelje smatralo se je v IX. in X. stoletji kot autographon sv. Marka in spoštovalo se je torej kot velika svetinja. Iz daljnih krajev potovali so celo knezi in kralji k sv. Ivanu poklanjat se tej svetinji in napisavat. (ali dajat napisavati) svoje ime na prazne krajevce Markovega evangelja. Med temi nahaja se veliko število prekrasnih slovenskih imen, ki bi nam še zdaj v marsičem prav dobro služila. Čudim se le, da se slovenski jezikoslovci še čisto nič niso zmenili za ta imena in da se ta prevažni jezikovni spomenik po naših slovstvenih zgodovinah nikjer nikoli ne omenja To prevažno evangelje opisal je natančno in naznanil pripisana imena Beth-mann v knjigi „Neues Archiv f. ältere deutsche Geschichte II. 113 ff.". 8* Zgodovina velikomoravskega kraljestva, njegovi odnošaji in njega važnost za karantanske Slovence ne bode tako dolgo jasna, dokler si ne zabičimo, da središče te epohalne države nf ležalo v denašnji Moravski, nego na izlivu Morave v Dunav in da je obsezalo po priliki vso ta-koimenovano „malo ogersko nižino", z dunajsko kotlino in morav-skim poljem. Na južno stran sezalo je torej najmenj do Bakonjske šume in severnega roba Blatnega jezera (časi pa izvestno celo do Drave), a na sever do podnožja Karpatov in k večjemu do južne denašnje Moravske, nikakor pa čez vso to deželo, (primeri: Krones, Grundriss der oest. Gesch. I. pg. IG8.). Iz Constantina Porphyrogeneta (de administr. imp. cp. 13, 40 in 42, editio Bonn. III. 81, 173, 177) sledi jasno, da je Velika Moravska ležala na desnem bregu Dunava in da je sezala do izliva Drave v Savo. S tem se ujemajo tudi Annales Fuldenses, kateri imenujejo 1. 901. Panonijo „južni del moravske države" (Pertz M. G. I. ad a. 901). Za ležo Velike Moravske je odločilna naredba nemških cesarjev, da vsa zemlja na južnovztočni strani Golovca naj spada pod saligradsko nadškofijo, a na severovztočni pod pasavsko. Znano je, da denašnja Moravska ne leži na južnovztočni strani Golovca in da se je samo saligradska nadškofija utikala v velikomoravske posle ter zahtevala, naj bode ta država v cerkvenem oziru od Saligrada zavisna. Glavno mesto Velike Moravske bilo je Devin (Dovina,) dan danes Theben, v ogerskem okljuku med Moravo in Dunavom, blizu denašnjega Požuna (to ime je napačno, madjarsko, ker mesto se je s početka zvalo „Bra-čislavo's-Burg" — Pressburg). Glej: Krones, Grundriss IG i. Ako velikomoravsko državo na ta način omejimo in pomislimo, da so v njej Slovenci stanovali, tedaj nam ne bode težko razumeti, zakaj sta ss. brata Ciril in Metod pisala panonsko-slovenski, a ne česko-mo-ravski. Zato pa nam ni treba misliti, da so Slovenci stanovali tudi v denašnji Moravski ali v gorenjem porečji Vage (med pravimi' Slovaki). Izvestno pa je, da so bili južni Slovaki Slovenci in da so se še le pozneje nekoliko počešili. — Vse to vprašanje zdi se nam tako jasno, kakor beli dan in zato ne moremo umeti, zakaj g. Žuman imenuje Miklošičev nauk „hypothezo" (na str. 57.), ko so vender že celo Nemci (Dümmler, Büdinger) temu pritrdili. V pododdelku „glagolitische und cyrilische Schrift" želeli bi, da bi se poudarjalo, da so tudi pravi (karantanski) Slovenci zelo z gla-golico in morda tudi s cirilico pisali, predno je bil Trubar udomačil latinico. To mnenje se od nekaterih stranij sicer pobija, ali izvestno je, da je bila glagolica med primorskimi Slovenci jako v rabi. Razen obilih pisanih dokazov za to imamo tudi v kamen udolbene spomenike, tako n. pr. glagoliški nadpis na zvoniku v Dornbergu. Na rojstni hiši pisalne vi (v Krnu nad Tolminom. Ured.) stalo je na kamen udolbeno gla-golsko slovo l in ko sem svojega roditelja povprašal, kaj to pomeni, odgovoril mi je, da število 50, kar je po glagolski azbuki tudi res. Na gradu Gorenja Sevnica (Oberlichtenwald) nahaja se glagolki nadpis in v samostanu Olimje stoji v vseh važnejših jezikih napisano »Bog", med temi tudi slovenski s cirilskimi črkami. O četrtem poglavji: „Skizzierte Geschichte der von Slovenen bewohnten Länder" izrekli smo že svojo splošno obsodbo. K temu pa bi se morala še marsikatera posameznost opomniti. Tako Kranjsko ni bilo še le po letu 976. ozko s Koroškim zvezano, nego že pod narodnimi vojvodami Koroškimi, ker Kranjsko bilo je takrat le denašnje Gorenjsko. Poleg Istre, t. j. pravega poluotoka med morjem in Slavnikovim pogorjem razlikovala se je še pokrajina Carsia, t. j. Kras s Pivko in bistriško dolino. Ta je bila do l. 1074. goriška, potem je pripadla Avstriji. — Patrijarhi in goriški grofi si niso med seboj delili goriške grofije; katero jim je bil cesar Oton III. skupno daroval, nego patrijarhi so jo popolnoma prepustili goriškim grofom za njih odvetništvo oglejske cerkve. (To krivo mnenje je razširil Czoraig v svoji goriški zgodovini.) — Idrija je spadala le mimogrede (v XV. stoletji) pod goriške grofe in to le kot del Tolminskega. Idrija pa ni bila do 1. 1783. s Tolminskim združena, nego že na Florijančičevi karti od 1. 1744. prišteva se Kranjskemu. (Tudi to je Ozörnigova napaka.) Tolminsko po 1-1508. ni več menjavalo svojih gospodarjev (izimši čas francoskih vojen), ker različni grofi tolminski so bili le avstrijski glavarji te deželice. Gradišče utrdili so bili Benečani na goriških tleh in zatorej je to natorno pripadlo Avstriji po 1. 1500. Ali iz oblasti Benečanov osvojili so ga Avstrijci 10. septembra 1511. (in ne še le 15Iß. 1.). V petem poglavji „Sitten und Gebräuche der Slovenen" opisuje prof. Hubad z veščim peresom značaj Slovencev, njih prednosti in napake. njih domače življenje in pripovedovanje ob zimskih večerih, njih nazore o natornih dogodkih in s temi združene ljudske vraže; potem običaje in navade ob različnih letnih dobah in praznikih ter domačih svečanostih. Pri tem je marsikaj upleteno o naših narodnih pripovedkah in pravljicah, toda vse to nikakor ne Zadostuje za vredno oceno slovenskega tradicionalnega slovstva. V šestem poglavji „Die slo venische Sprache und ihre Geschicke" govori g. Šuman o svojstvih slovenskega jezika, potem o priljubljenosti in razširjenosti slovenščine ter slednjič o njenem uvedenji v šole, urade in javno življenje. V tem dobro sestavljenem oddelku pogrešamo samo ozir na historiški razvoj našega jezika, kako se je karantanska slovenščina ločila od panonske, kako se je potem izpreminjala od bri-žinskih spomenikov do Trubarja in od Trubarja do naših časov. Redki jezikovni spomini, časi le pojedina osobna ali krajevna imena, katera se nahajajo po zgodovinskih listinah raztresena, dajo nam za tako razpravo zelo važna pojasnila. V potrjenje tega naj sledijo tu samo nekateri vzgledi. Naš denašnji o moral se je še X. stoletji glasiti kakor nemški f (ff), ker nahajamo v listinah (in tudi v Štivanskem evangelji) naš v z f-om namesten, n. pr. Sclaf mesto Sclav. Neka vas pri štajerskem Belci (Wöls) imenovala se je 1. 1160. Rttdnich, 1. 1316. pa že Rtfdenek. Ime Roswein priča, da so Slovenci, nekdaj izgovarjali roz mesto raz. L. 1342. pisali so še Cholmitz (sedaj Humac) in v srednjem veku še Kulska i j. Kolsko (sedaj Kojsko), kar priča, da se je takrat ol še čisto izgovarjal. L. 1467. bere se v listinah Lwogar, torej se je takrat že staroslovenski nosnik a izgovarjal kot uo. Najobširneje v Šumanovi knjigi je sedmo poglavje „Die slovenische Literatur8 (sp. dr. Fr. Simonič), ker obseza več nego četrtino vse knjige. Tz tega se že vidi, da je ta oddelek nekoliko preobilen,. zlasti ako se pomišlja, da je ta sestavek Nemcem in sploh tujcem namenjen, katere ne more zanimati vsaka podrobnost, kakor nas domačine. Zato bi se bilo moralo mnogo mnogo navedenih pisateljev izpustiti, mestu tega pa naše važnejše literate natančneje opisati. To velja zlasti o Preširnu (in nekaterih novejših pisateljih), kateri bi bili lahko vsakemu narodu v ponos. Njega je zato treba mnogo dostojneje oceniti in poudarjati njegovo genijalnost, kakor tudi važnost za Slovence. Mislim, da bi bilo tudi na mestu kakor za vzgled podati katero nemških Preširnovih pesnij, da bi se vsak čitatelj, ki slovenski ne ume, lahko sam prepričal o pesniški sposobnosti in vrednosti našega prvega pesnika. Pravi slovenski literaturi pridal je g. dr. Simonič tudi pregled književnosti kajkavskih Hrvatov. To je hudo razžalilo hrvatski „Vienac", češ, da so tudi Kajkavci pravi Hrvatje, ker se od nekdaj tako imenujejo in ker so Hrvatje po raznih deželah različna narečja govorili in pisali. Iz tega pa tudi natorno sledi, da so i karantanski Slovenci Hrvatje, kar vsa denašnja hrvatska mladež veruje. Ako je pa to res, tedaj bi se tudi književnost „karantanskih* Slovencev ne smela imenovati slovenska, nego hrvatska. To izvestno ne žali toliko Slovencev, ki se ne prepirajo za ime, kakor žali Hrvate, ako jim Kajkavce jemlješ. Zato mislim,' da bi bilo najbolje kajkavsko literaturo izpuščati iz prave slovenske, kajti da-si so bili Kajkavci nekdaj Slovenci, imenujejo in smatrajo se zdaj vender Hrvate. Osmo in zadnje (precej- kratko) poglavje govori o gojitvi umetnostij in znanostij med Slovenci. V oddelku o glasbi in o slikarstvu morali bi se bili naši moderni umetniki malo bolje oceniti in njih obče priznana dela poudarjati. Več pa nego v umetnosti, storili so Slovenci v znanosti. In glede tega oddelka Sumanove knjige imamo opaziti, da bi se bile morale zasluge Slovencev za splošno znanost malo bolje opisati. Poleg Vege bilo je potrebno vsaj še o Popoviči, Kopitarji in Miklošiči natančneje govoriti, ker to so zares „dike" našega naroda, ki so bolj razširile slovensko ime med omikanim «vetom, kakor vsi drugi možje naše literature. Neizrečeno težko pa pogrešamo med imeni slovenskih učenjakov one, od katerih se navadno misli, da so bili Nemci, a vender so se porodili v sredini našega naroda in so torej pravi naši rojaki Tu sem spada v prvi vrsti učeni zgodovinar jezuit Marko Hanžič (Hansiz, roj. 1083 v Žrnovnici, škocijanske fare v Junski dolini), ki je vsemu učenemu svetu poznan kot. spisatelj „Germaniae sacrae" in še mnogo drugih zgodovinskih sestavkov (Prim: Drobtinice za 1. 11553. str. 133—139). — Tudi pogrešamo med profesorji graškega vseučilišča Slovenca Rojka (1744—1819, učenega cerkvenega zgodovinarja) in Gmeinerja (roj. v Studenci 1752, f 1824, profesorja kanoničnega prava in cerkvene zgodovine). Toliko se nam je zdelo po vesti potrebno opomniti o knjigi „Die Slovenen". Pisatelju teh vrstic bilo bi najljubše, ko bi bil mogel knjigo vseskozi le hvaliti, in ne omenjati tudi njenih nedostatkov. Ali ker to ni bilo mogoče, izrekel je odkrito svoje mnenje o njej. S. Rutar. Slovenske muzikalije. Spisal Fr. Hlavka. m „Slovanska Je k a", moški in ženski četverospevi in zbori. Slavnemu gospodu dm. Janezu Bleiweisu, očetu slovenskega naroda, posvetil skladatelj Fran G erb i 6. Op. 15. Tiskala Klein in Kovač. — Pod tem naslovom je znani slovenski pevec — umetnik in skladatelj izdal lansko poletje tri in štirideset stranij obsežen zvezek napevov za moške in ženske glasove. Četverospevi so: „Pred slovesom", besede Resmanovc; „Ljubici pod oknom", besede dr. Jos. Vošnjakove: „Najlepša rožica", besede Kuraikovc; „Ukazi", besede Preširnove; „Želja Slovenca na tujem", besede Urbasove; „Lahko noč", besede Resmanove; „Pod prozorom", spjevao Iv. Zahar; „Mila si mi", spjevao I. Sundecič; „Na lipici zeleni", besede Resmanove; četverospevi za ženske glasove: „Slavčkn", besede Janž-kove: „Bčelar". iz Razlagove pesmarice; „Na vysosti hvez novem letu v nekoliko večji obliki. Ureduje ga zdaj spet njegov utemeljitelj, g. ravnatelj Andrej P rap rotil i k. Cena ma je za vse leto 3 gld. Toplo priporočamo ta prvi slovenski pedagogijski list. v katerem letos prof. Mam opisuje književne zasluge pokojnega dra. J. Bleiweisa. O tej priliki opozarjamo svoje čitatelje na „Vrtec", časopis s podobami za slovensko mladino. Ta v vsakem oziru izvrstni list izhaja po jeden pot na mesec ter stane po 2 gld. (50 kr. za vse leto. Jurčičevi zbrani spisi začeli so se te dni tiskati v „Narodni Tiskarni". Odbor za Jurčičev spomenik razglaša danes v našem listu račun o nabranih novcih in stroških, kolikor jih je imel za spomenik. Novcev je bilo nabranih 1840 gld. 92 kr.; stroškov je imel odbor 814 gld. 12 ku. S prebitkom znašajočim 1026 gld. 80 kr. založili se bodo Jurčičevi zbrani spisi. Sliko d r. J. vit. B1 e i \v e i s a - T r s t e n i š k e g a po portretu prof. Franketa v Kranji, v oljnato-barvenem tisku izdelano v Parizu, dal bode na svitlo meseca marci ja trgovec Peregrin Kajzel v Ljubljani. Podoba, C3 cm široka in 79 cm visoka, stala bode brez okvirja 4 gld. Ker se bode izdelalo samo gotovo število slik, prošeni so rodoljubi, da bi se že zdaj naročili nanjo pri g. Kajzelu. „Cretje z vrtov sv. Frančiška" imenuje se list, katerega v mesečnih, po dve poli v veliki osmerki obsežnih zvezkih letos že tretje leto daje na svitlo P. E vstali i j Ozimek, frančiškan na Kostanjevici blizu Gorice. Celoletna naročnina mu je — po 70 kr.! Ne omenjamo tega mesečnika, da bi ga priporočali, kajti ni mu treba nobenega priporočila, ker ima, kakor čujemo. že nad 5000 naročnikov! A omenjamo ga za tega del), da bi slovenske jezikoslovce opozorili na „opazke, literarne, jezikoslovne in druge", katere na zavitku tega časopisa objavlja prof. otec Stanislav Škrabec in katere so pisane tako korenito, da se jih je celo Jagičev „Archiv" že nekaterekrati spominal. Posebnega pozora vredne zd6 se nam razpravo o naglaševanji velevnega naklona v naši slovenščini, o besedah z dvema poudarjenima zlogoma, o hijatu v naši poeziji, o naglasnih in drugih diakritičnih znamenjih v znanstveni pisavi naše slovenščine, o jambih in trohejih v naši poeziji, o svojilnih zaimkih in še o nekaterih drugih manjših gramatikalnih in etimologiških stvareh. Iz Zagreba se nam piše 18. januvarja: Hrvatska književnost lepo napreduje; zdaj izhajajo štirje leposlovni listi in sicer: „Vienac", — „Hrvatska Vilaa, — „Slovin&c", in .Hrvatski zabavnik". — „Vienac" je najimenitnejši list, ker so se zdaj v njem zopet oglasili: otec hrvatske metrike Ivan Trnski in najboljši stilist Josip Miškatovič. — Trnski izdaje zdaj tudi zbrane svoje spise, katere vsem Slovencem, hrvatskega jezika zmožnim, toplo priporočamo. Prva knjiga izšla je te dni ter velja 80 kr. Vseh knjig bode baje deset. — Fr. Š. Kuhač izdal je zadnja dva zvezka četrte knjige jugoslovanskih narodnih popevk. Gospod Kuhač izdal bode še peto knjigo monumentalne te zbirke, za katero je skoro vse svoje premoženje potrošil. Koliko naročnikov ima njegova zbirka v Slovencih?! — Slavische Volkslieder aus dem Süden. Gesammelt von Fr. Š. Kuhač. Uebersetzt von Georg Graf Jellačič. Cena 60 kr. To knjižico moramo vsem onim prav toplo priporočati, ki niso hrvatskega jezika zmožni, kajti prevod je izvrsten; jezik je jako lep in verzi dovršeni. — Jelk in bosiljak, izvirna pripoviest Jenia Sisolskoga. Cena 80 kr. — Na do-borskijem razvalinam, pripoviest M. Vodopiča. Ponatis iz „Slovinca". Cena 1 gld. — Prvo uzdarje rodu: Pjesme Miloljuba Zagorskoga (I. Čebular). Cena 40 kr. Pesni svedočijo o gospoda zlagatelja lepem talentu, ali — jako mlad je še! — Občina Družbovac i njezini usrečitelji ili primjeri, kako se može ukresati, uzgojiti, učvrstiti i razširiti sviest. narodu i živo pregnuče za napredkom, ako se hrani vidljivimi djeli iskrenih rodoljuba. Napisao 1. Step an e k. Nagradila je to delo „Matica Hrvatska11. Cena 70 kr. Jednako delo je tudi nam Slovencem krvava potreba; naj bi se slovensko društvo za Stirsko zatč pobrinilo! — Gjuro Deželič spisal je „Obučcvnikza dobro-voljnc vatrogasce3. Cena 2 for. — Znanstveni književnosti v Hrvatih je središče jugoslovanska akademija. V soji matematično-prirodoslovnega odseka v 4. dan t. m. čital je pravi član vseuč. prof. dr. Karlo Zahradnik „o krivuljah te vlastitosti, da jc udaljenost koje god tangente njezine od neke čvrste točke stanovitom funkcij o m nje z i nog a smjera", a vseuč. prof. dr. G. Janeček kot gost „o opre-dieljivanju atomne teži ne iz specifične topline". — Pravi član vseuč. prof. dr. Gj. Pilar izročil je odseku dve razpravi in sicer dr. M. Kišpatičevo o „Trahitih Fruške gore8 in M. Sekuličevo „0 ledenoj dobi sjeverne po-lutke". — V seji zgodovinsko-jezikoslovnega odseka v 18. dan t. m. čital je vseuč. prof. dr. F. Maixuer kot gost razpravo: „Izvori r a z g o v o r o m p a s t i r-s k i m u K at a n č i č o v i h f r u c t u s a u ct u m n a 1 e s", a izročila se je odseku razprava dop. člana prof. L. Zoreta: „Gradja za ocjenu Gunduličeve Arijadncu. — Vse te razprave se bodo tiskale v „Radu". — Kroatische Revue. Herausgegeben von Dr. Ivan Bojničič. Zakaj se ne imenuje časnik „Südslavische Revue", nam ni znano. Članek „Der slovenischo Lyriker X. und seine Vorgänger2 pisal bi se bil lehko bolje in temeljiteje. M. M. France PreMren. Napisao dr. Fi. Celestin. S PreŠirnovom slikom. Pre-štampano iz „Vienca' god. 1881. U Zagrebu. Nakladom piščevom. Tisak Dioničke Tiskare 1882, v 8ki, 75 str. Knjižica obseza najprej natančen, po vseh dosedanjih virih vestno sestavljen žiVotopis Preširnov, a potem pregled in oceno vseh posameznih pesnij njegovih. Prvi del nas je od konca do kraja jako zanimal, v drugem delu se nam pa zdi, da je g. pisatelj po znani učenjaški navadi nekoliko predaleč zašel v minueijozne .podrobnosti, za katere bodo g. pisatelju sicer hvaležni književni zgodovinarji, a ne veliko občinstvo v obče, kateremu je napösled vender le knjiga namenjena. Sploh pa smo veseli knjige, ki Hrvate korenito seznanja s prvim pesnikom našim, a priporočamo jo tudi Slovencem, osobito onim, ki se še le uč6 hrvatskega jezika, kajti igraje bodo čitali hrvatski pisano knjigo, razpravljajočo znano jim gradivo. Cena knjigi je po 50 kr. in prodajajo g. pisatelj v Zagreba. „Slovinac", ilustrovani leposlovni list. ki po trikrat na mesec izhaja v Dubrovniku, prinaša v svoji 24. št. 1. 1. obširnejši nekrolog o pokojnem dr. Jan. vit. Bleiweisu T rs teniškem. „Slovinac" objavlja izvrstne članke beletristične in znanstvene vsebine, tiskan je z latinico in cirilico ter stane vse leto 5 gld. Pociest Bosne do propasti kraljerstra. Napisao ju po prvih virih V. K1 a i č. U Zagrebu. Troškom piščevim, a tiskom Dioničke Tiskare 1882. 8°, 352 str. Ciena 2 for. — Učeni pisatelj, profesor hrvatske zgodovine na vseučilišči zagrebškem, pripoveduje nam v tej knjigi z mirno, objektivno besedo, vedno opiraje se na prve zgodovinske vire, politično povest tužne Bosne od najstarejše dobe do propasti bosenskega kraljevstva 1. 1463. Toplo jo priporočamo vsem, ki so hote poučiti o Bosni, kakeršna je bila pred turškim osvojenjem. Knjigo prodaja „Dionička Tiskara" v Zagrebu in g. pisatelj sam (Nikoličeva ulica br. 14). Beitrage zur Literatur der kroatischen Volkspoesie. Von S. Singer. Agram. Verlag von L. Hartman 1881. 8°. 111. Takšen je naslov te dni mej Ijüdi'dane in bivšemu zagrebškemu profesorju dr. I. 1. Hanelu posvečene knjižice. Ti prilogi tiskani so bili v podlistku .Agramer Zeitung"; g. pisatelj pak tega na knjigi ni označil, kar se mi jako čudno zdi. Snov, po g. Singerji razpravljana je za poli-političnili novin podlistek jako primorna in zanimljiva, a ponatisa ni vredna G. Singer sicer meni, „dass er über diesen Zweig der literarischen Geschichte eine Leistung geschaffen, welche als eine neue Etappe in der spärlichen Literatur über diesen Gegenstand betrachtet zu werden verdient", a meni se to lie vidi. V predgovoru ponavlja g. pisatelj staro, a pravično tožbo, da imajo tujci o Slovanih čudne, časih strašno bedaste nazore. Naši pradedje priborili so si naslov „antemuralis christianitatis*; oni prelivali so za vso Evropo svojo krv, ko so drugi evropski narodi mirno napredovali. Da se je v oni dobi večnega boja mogla v Dalmaciji poroditi književnost, to je res fenomen; a da se ta književnost tako v zvezde kuje, kakor so to delali stari Ilirci, to je nespametno. Povsem neumevno nam je torej, kako more g. Singer te fraze ponavljati. Prof. Pavič, katerega g. Singer, kakor je iz „Beitragov" razvidno, visoko čisla, izrekel je že često svoje jedino pravo mnenje o tej stvari. Prva polovica g. Singerjeve knjižice (1—65) izpisana je iz Jagičeve razprave „Gradja za slovinsku narodna poezij u1 (Rad XXXVU), česar pa nikder povedano ni. Jako čudno pa je, kako ima potem g. Singer pogum o moži, kakeršen je Jagič, na 46. str. v opomnji tako nesramno govoriti. — V drugi polovici teh „Beitragov* (65—111) govori g. Singer o nemških, italijanskih, francoskih, angleških, slovanskih in madjarskih prelagateljih srbskih ali hrvatskih narodnih pesni j. — Tudi ta oddelek nima nobene absolutne vrednosti. Gospod Singer mnogo pripoveduje, a ničesar ne pove. O vsakem prelagatelji nam vestno poroča, kdaj se je rodil, kdaj se je oženil in koliko otrok je imel, samo o vrednosti njihovih prevodov nič ne vfc. — Pag. 80. golči g. Singer, da je Miklošič pisal v .Oesterreichische Revne" o hrvatskem narodnem pesništvu; to ni istina, Miklošič pisal je o srbskem narodnem pesništvu, a ne o hrvatskem. Sploh se pa ta gospod povsod zadeva oh ime „Srb" ali „Slovenec". Čemu to? Na isti strani čitam ta nezmisel: Ein... deutscher Dichter, kein geringerer als Anastasius Grün, hat ein.... reiches Interesse für die Yolkspoesie der Kroaten in den Bergländern Oesterreichs an den Tag gelegt,----Grün publicirte eine hübsche Anzahl kroatischer Volkslieder in Uebersetzung." In potem govorite o slovensko-hrvatski vzajemnosti! M. Malovrh. V Norem Sadu predstavljala se je v 26. dan decembra meseca nova tragedija v petih dejanjih od Mite Popoviča „Car Jovan", a 27. dan istega meseca nova vesela igra v treh dejanjih od I. S. Popoviča „Pokondi pena tikva". „Accademia Adamo Mickieu-icz di storia e letteratura polacca e slava" imenuje se društvo, katero so dijaki vseučilišča Bolonjskega po inicijativi profesorja Domenika Santagate ustanovili maja meseca 1879.1. Namen temu društvu je ustanoviti slovansko knjižnico ter prirejevati vsako nedeljo članom sestanke, v katerih se imajo vršiti predavanja o slovanskih razmerah, razen tega pa prirediti vsako leto javno predavanje o slovanstvu za širše občinstvo. Društvo šteje jako mnogo članov med vseučiliščno mladino ter je zanimanje zanje tudi pri ostalem izobraženem občinstvu italijanskem veliko, kar dokazuje okoliščina, da je prostorna dvorana, v kateri se prirejajo letna javna predavanja, vedno do zadnjega prostora polna. Prvi znamenitejši čin občnega zbora akademije pa je bil, da je poslal ministerstvu za prosveto v Rim prošnjo, naj so na Bolonjskcm vseučilišči ustanovi stolica za slovansko zgodovino in literaturo. In res smo čitali baš te dni po novinah, da se je ondu osnovala stolica hrvatskemu (?) jeziku. Tako so se torej tudi Italijani, kateri so doslej o slovanstvu vedeli le jako malo ter so ga kot kulturno-nenapreden element prezirali, začeli zanimati za nas, prišedši do spoznanja, da Slovanom pripada znamenita kulturna misija, katero so čedalje bolje začeli izvrševati. Shorn ik Slovanski/. Da bi se med češkim narodom razširilo poznanje slovanskih razmer, sklenilo je literarno društvo „Slavija" v Pragi skrbeti za to, da izide vsako leto obširnejša knjiga, v kateri naj bi bili tiskani članki narodopisni, kulturno- in literarno-zgodovinski ter spisi tikajoči se družbenega življenja pri posameznih narodih slovanskih. Prvi obširni zvezek, ki je pod gornjim naslovom izšel pod uredništvom Edvarda Jelinka, leži pred nami in priznati moramo, da obseza mnogo zanimljivega, ne le za spoznavanje slovanskih razmer, temveč tudi za slovansko vednost znamenitega gradiva. Le sem spada prvi članek „hroby a mohyly pfedhistorickč v Polsce, na Litve a Rusi", v katerem učeni pisatelj A. H. Kirkor, profesor krakovskega vseučilišča in ncutrudljivi preiskovalec starih grobov in gomil po Poljskem, Litvi in Rusiji, opisuje svoja preiskovanja v teh deželah in objavlja mnogo za slovansko arheologijo znamenitega gradiva. Drugi članek „Dvoboj Marka Miljanova s Pekom Pavlovičem" od Jos. Holečka je krasna v obliki pripovedke predočena nam slika o črnogorskem junaštvu in veliki ljubezni, katera veže posamezne junake, in zaradi katere je nepremagljiva kneževina podobna zložni rodbini. V tretjem članku Tpoljske gospe in gospodične* govori pisatelj Edvard Jelinek o onih plemenitih lastnostih poljskega ženstva, katere so mu pridobile spoštovanje in občudovanje vsega izobraženega sveta ter oboževanje vsacega pravega rodoljuba poljskega: o nežnosti, plemenitosti duha in mišljenja, odločnosti in neusahljivem rodoljubji. Ob jednem nam predočuje življenje in delovanje nekaterih znamenitejših in slavnejših zastopnic poljskega krasnega spola. Izmed ostalih člankov omenjamo temeljite spise Josipa Koublega „literarno gibanje na Hrvatskem leta 1880.Mih. Hörnika „o poslednjem petiletji pri lužiških Srbih", J. K. Stanka „V carski javni knjižnici v Petro-gradu" in razpravo „Istra inisterski Hrvatje", ki je bila izvirno natisueua v hrvatskem dijaškem almanahu „Velebit*, katerega je pa pisatelj — sedaj profesor v nekem isterskem mestu — prodno se je prestavil v češki jezik, izdatno pomnožil in odstranil iz njega nedostatke, ki so se prvi izdavi po pravici očitali. Razen teh večjih člankov podaja nam pa „Slovansky Sbornik" še celo vrsto manjših spisov o vseh znamenitejših kulturnih pojavih med Slovani ter nas seznanja tudi s tem, kako so so neslovanski narodi začenjali zanimati za slovanstvo in njegov vodno rastoči napredek, tako da smelo rečemo, da je urednik g. E. Jelinek jako spretno rešil nalogo, ki jo jo prejel od društva „Slavije", ter češkemu narodu v resnici podal knjigo, ki ga temeljito more poučevati o vseh razmerah sorodnih mu narodov slovanskih ter o vseh znamenitejših novejših dogodkih med njimi. Prvemu zvezku r Slovanskega Sbornika" pa želimo še mnogo naslednikov. I. H. „Lužica". Mesačnik za zabawu a povvučenje. Zhromadny organ serbskich towarstwow. Tako se zove list, ki je pričel izhajati začetkom tega leta v Budišinu pod uredništvom dr. phil. Ernesta Muke. List našteva v Tpr'edslo\vu" mnogo znanih pisateljev, ki so obljubili svoje sodelovanje. Prvi list prinaša mnogo jako zanimljivega berila, več sestavkov od znanega političnega in literarnega voditelja lužičkih Srbov, M. Hörnika. M. B. „Niva", prvi ilustrovani ruski list, ki na leto prinaša do 2000 slik ter šteje med svojimi sodelavci prve ruske pesnike in pisatelje, imela je lansko leto C0.000 naročnikov. „Niva", ima vsak mesec modno prilogo s 500 in več modnimi načrti ter svojim naročnikom daje vsako leto za nagrado lepo izvirno rusko sliko, delo kakega imenitnega ruskega slikarja. Za to leto odbrana je slika „Dragi gost" od prof. J. Jakobija. „Niva" stane po 8 rubljev na leto in naročnina se pošilja v Peterburg (bolšaja morskaja ulica d. br. 9.). „ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih, ter stane: za vse leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 30 kr., za četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dožele po 5 gld., za dijake po 4 gld. na leto. Založniki: dr. I. Tavčar in drugovi. — Za uredništvo odgovoren: Fr. Leveč. Uredništvo s v Novih ulicah 5. — Upravuištvo: na Marije Terezije cesti. Tiska „Narodna Tiskarna* v Ljubljani. R a č h Ii o dohodkih in stroških za Jurčičev spomenik. A. Stroški. 1. Taksa, da se spomenik sme postaviti . . . 15 gld. — kr. 2. Kamen na grobu in njega postavljanje . . . 460 „ ' « 3. Zlate črke na spomeniku....... 10 „ 95 „ 4. Železna ograja okolo groba in nje postavljanje 269 „ 05 „ 5. Streha nad spomenikom........ 6 , 40 „ 6. Dve svetilnici . . ......... 14 „ D 7. Cvetice na grobu in lepšanje groba .... 30 „ 82 „ 8. Tiskovine............ 3 „ 20 „ 9. Poštnina . '............ 4 * '0 „• Skupaj . 814 gld. 12 kr. B. Dohodki. Nabranega je bilo a) v gotovini...... 1820 gld. 92 kr. b) v dolžnih pismih .... ao „ » Skupaj . 1840 gld. 92 kr. Ako se tedaj stroški......... . 814 r 12 r odštejejo, kaže se prebitka........ 1026 gld. 80 „ od katerega je pri obrtniškem društvu v Ljubljani na knjižico št. 320, B naloženih 980 gld. — kr. v blagajnici je a) gotovine . 25 „ 80 „ b) jedna srečka ljubljanskega posojila . . . 20 -— „ Vsega skupaj . 1026 gld. 80 kr. V Ljubljani 31. decembra 1881. Za odbor: Dr. V. Zamik, predsednik. Dr. Jos. Stare, blagajnik. iMkft m* JT Narodna Tiskarna t Ljubljani ^ št.,|INSERATI|im „LJUBLJANSKEGA ZVONA". Vsak. inserat četrt strani obsežen stane vselej po 3 gld., če se tiska jedenkrat, po 2 gld. 50 kr., če se tiska dvakrat in po 2 gld., če se tiska trikrat Pri daljših inseratih, osobito ako se tiskajo večkrat, dajö se znatni odstotki. Inserate vzprejema „Ljubljanskega Zvona" upravništvo v Ljubljani, na Marije Terezije cesti 6. J. GI0NTINI. knjigarna, trgovina z umetnostnimi izdelki in muzikalyami, kakor tudi s papirjem in pisalnim orodjem v Ljubljani, Mestni trg, št. 24 priporoča se za oskrbovanje vseh v to stroko spadajočih stvarij, katere se vsakokrat hitro in jako ceno oskrbujejo. Velika zaloga slovenskih molitvenih bukvic in slovenskih ljadskih spisov. (12—2) Vsake vrste hišno opravo najpriprostejšo in najelegantnejšo, vse oprave za stanovanja, hotele, toplice itd. dekoracije vsake vrste in sploh vsa dela, ki spadajo v to stroko, preskrbuje dobro narejeno prav v ceno Fr. Doberlet, tapezirar in trgovec s hišno opravo v Ljubljani, Frančiškanske ulice št. 14. „SLOVINAC" ilustrovani časopis stupa n V. godinu. Njemu je smjer na književnom polju pomiriti i združiti Hrvate i Srbe koji su se na svoju štetu zavadili i razdijelili; zato smo tvrdo uvjereni da če V. G. naš podhvat odobriti i našim predbrojnikom so brojiti. U tu svrhu evo Vam bilježimo naš ovogodišnji rad: Nadajuč se višem broju čitalaca, evo čemo učestit sa Slovincem, koji če odšle izlazit tripnt na mjesec, naime na 1, 11 i 21 svakoe mjeseca, a za taj veči naš trošak nečemo mijenjati cijene. Mi čemo i odšle kako dosle ugagjati štovanom čitalačkom svijetu biranim sastavcima i krasit list slikama. Ove godine iznosičemo uz ostale slike likove glasovitih Dnbrovčana sa njihovim vjekopisima; zatim čemo donositi dobrih stvari iz DabrovaČke srednje knjige ko je su j oš nepoznate: učeni g. Matija Ban i ove godine če nam poslat jednu svoju tragadiju koja j oš nije štampana; zgodnih pripovijesti imamo izvornih i prevedenih od vješte roke, raspravä o starinama iz naših zemalja a napokon i pri j e vod ä učenih članaka. U jednu riječ svega po izbor i izobilja, samo da je i čitalaca t. j. pretplatnikä koji če podupirati ovo naše poduzeče namijenjeno napretku i časti knjige našega dvoimenog naroda. Cijena je Slomncu na godinu 5 for. po $vcj carevini. Preko grantee u zlatu: svuda po Evropi 15 franaka; po ostalijeni stranama svijeta 20 franakd. Uredništvo „Slovinca" C8—u Dubrovniku (Ragusa in Dalmatien). Deset elegantno vezanih eksemplarov lanskega Ljubljanskega m" ima po 5 gld. 50 kr. franko na prodaji Upravnistvo „Ljubljanskega Zvona" v Ljubljani. Pozvšni kn pfedplaceni na jediny velky illustrovany tydennlk SVETOZOR na rok 1882 t» novi Uprave a ve f&rmätu rozHrenim na peknfrn OUim papire. Za prčmii vybrän Hynaisfiv obraz „Mir" jeden z nejkr&snijSich obrazü zdobfcfch schodižtČ ku kr&lovskč loži v n&rodnün «livadle v Praze. Pr cdplatn č požtou: ccloročne 9 zl. 50 kr., p&lletnč 4 zl. 76 kr., čtvrtletnč 2 zl. 38 kr. „Svetozor" s „Bazarem" poštou: celoročnč 14 zl. 60 kr., pfiUetnČ 7 zl. 25 kr., Čtvrtletnfi 8 zl. 63 kr. Predplatnč na samotnou modni prflohn „BAZAR" poštou: coloročnž 6 zl., p&lletnč 2 zl. 60 kr., čtvrtletnč 1 zl. 25 kr. K četnčmu — p rimama — abotiovänl uctivö zve (3-2) Adminislracc „STETÖZORA" Praha, Jindfišski ulice, č. 901—] Gostilna pri „Ogrski M v Zagrebu. (Hotel zur ungarischen Krone.) Podpisani naznanjam si. občinstvu, posebno potnikom iz slovenskih pokrajin, ki hodijo v Zagreb, da sem dnü 1. novembra m. 1. zopet prevzel gostilno pri „Ogrski Kroni" v Zagrebu, sredi mesta, v Žlici, blizu Jelacičevega trga. N»j sc vsakteri potrudi k meni priti, ki želi biti dobro postrežen; pripravljena jo zmerom najboljSa pijača in izvrstna kuhinja, a eo posebno priporočam potujočemu občinstvu snažna in v ceno prenočišča, v obče pa obetam, da bodem vedno skrbel z vso močjo za to, da bodo moji gosti zadovoljni s postrežbo, kakor tudi z nizkimi cenami. Pri vsakem dohodu železniškega vlaka stoji na kolodvoru moj omnibus. Janez Kregar, gostilničar. _ rm <13—2) Umetne zobe in zobovja postavlja po najnovejšem amerikanskem zistemu v zlatu, vulkanitu ali celoloidu brez bolečin. Plombira z zla-. tom itd. Zobne operacije izvršuje popolnem brez bolečin s prijetnim mamilom zobni zdravnik A. Paiehel • T Ljubljani, poleg Hradeckega železnega mostu v I. nadstropji. (12-2) < Zlatar M. Sini v Ljubljani na mestnem trgu št. 6, čigar firma, najstarejša te vrste v Ljubljani, obstoji tukaj že od 1832. leta, priporoča svojo bogato zalogo srebernine in zlatnine kakor tudi vseh drugih v njegov obrt spadajočih rečij. Kupuje tudi staro zlatnino in srebemino, ali jo zamenjuje z novo. Naročila z dežele izvršujejo se brzo, natanko in po ceni. Peregrin Kaj zel trgovina s steklom v Ljubljani, na Starem trsru Št. 30, priporoča bogato in različno zalogo steklenic, kozarcev, porcelana, bele prstene robe, rujave žgane kuhinjske posode iz Znojma, zrcala iz tovarne grofa Kinskega, z oljem tiskane podobe, pozlačene okvire izdelane na mero od 9 kr. do 51 kr. meter, cerkvene svečnike, šipe češkega in belgiškega izdelka, katere se tudi udelavajo v okna starih in novih poslopij, za cerkve v gotičnem zlogu z barvanimi šipami, petrolejske sve-tilnice, po nizkih cenah. Prekupci dobivajo rabat Naznanjam «1. občinstvu da sem naročil v olju tiskano podobo umrlega Dr. J. Bleiffcisa viteza Trsteniskega visoko 79 centimetrov, široko 63 centimetrov. Podoba jako izvrstno izdelana, bode služila v krasbo vsaki sobi. Ker som naročil samo gotovo število podob, prosim, vsakega, kdor želi sliko gotovo dobiti, da pošlje cono i gl. Slika izide konec fcbruvarja. (12—2) B. SchM in Kunst t Ljubljani, JndoTske ulice št. L Bogata zaloga obuval vsakovrstne lastne fabrikacije iz raznovrstnega usnja, po naj novejših modnih žurnalih izdelanega, priporočata po najnižjih cenah B. Sohitnik in Kunst v Ljubljani. Izdelana obuvala si lahko vsak pogleda in izbere iz naše zaloge. Popravila vsake vrste izvršujejo se natanko in hitro po naročilu in se zaračunajo po najnižjih cenah. Naročila po pošti se hitro, solidno in točno izvršujejo, ako se J nam pošlje uzorao obuvalo. y Mere se za poznejša naročila skrbno spravljajo in cenilniki X franko razpošiljajo. <12—2) J C. kr. prviligirana v Trstu najstarejše avstrijsko zavarovalno društvo ustanovljeno 1. 1822. Ustanovni kapital: 1,000.000 gld. Prejema proti dober kup premijam in najkulantnejšim pogojeni zavarovanje proti ognju in transportnim škodam, kakor tudi zavarovanja na življenje in nesrečne slučaje v raznih kombinacijah. Glavni zastopnik za Kranjsko S J. Perdan, ♦ trgovec in hišni posestnik, cesarja ♦ Jožefa trg ♦ v Ljubljani. (12-2) * ♦♦♦♦♦♦♦»♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦H» 02102717 Resnično je šivalni stroj dan danes že nepogrešno hišno orodje za vsako hišo in razširjenega je na miljone komadov po raznih stanovih človeških. Šivalni stroj lepša vsaki salon, navdušuje dame in igraje gospe na-pravljajo svojo obleko, perilo in druge stvari. Nihče, kdor ga še nima, naj tedaj ne zamudi istega kar najhitreje pri meni naročiti, pa to samo tedaj, ako želi zanesljiv, gotov, dober, soliden in primeren šivalni stroj kupiti, a ne zametati novcev za ponarejen šivalen stroj. Velikanska zaloga pravih ame-rikanskih Siligerjevih strojev, od katerih se jih rabi že sedaj 4,000.000 komadov, nadalje mnogokrat izboljšanih pravih Wheeler-Wilson-strojev, med temi najnovejša vrsta z ravno iglo, konečno originalni stroji Elije Howeja, ki je šivalne stroje iznašel v Newyorku z najnovejšimi neverjetno umetnimi popravami, nahaja se pri meni. Zastopstvo vseh teh pravih strojev je po pogodbi za vso Kranjsko le v mojih rokah in hvala Bogu vsled konkurencije s slabo ponarejenimi stroji, kateri svoji nalogi nikdar že zdaj ne zadostujejo, a ki bodo še menj zadostovali v prihodnje, prisiljen sem bil, da sem v Ljubljani najel še jedno prav veliko proda-jaluico in da sem svoje delavske moči znatno pomnožil. Prodajam vsakega teh za 5 let garantiranih strojev, kakor že leta, tudi proti majhenim mesečnim vplačilom na obroke od 4 do 5 gld. in na aro od 10 do 15 gld. Po tem potu je mogoče prav lahko kupiti danes tako v ceno potrebni šivalni stroj. Ako treba poprav pri šivalnih strojih, oskrbujejo se v moji mehanični delavnici brzo in najboljše. Tudi se prevzema čiščenje strojev. Velika zaloga svile za stroje, cvirn na vretenih in v mrežah, velika zaloga v ovčji in bombažni robi, isto tako v iglicah za Šivalne stroje. Posamezni oddelki za šivalne stroje dobivajo se pri meni boljši in cenejši, kakor kje drugod. Neprestano imam tudi v zalogi proti ognju in ulomu popolnem varne blagajnice od F. Wertlieima in Comp, tudi po izredno nizkih izmanjšanih fabriških cenah. Za solidno in točno postrežbo jamči moja dobra že 11 let v Ljubljani obstoječa in po vsej deželi Kranjski dobro znana firma, katera se priporoča i nadalje blagovoljnosti si. občinstva in za mnoga naročila najiškrenejše s spoštovanjem (i2-2) Fran Detter. Ljubljana, Mestni trg 168 na oglu pod Trančo poleg železnega mosta. p Lekarna A* cn T „pri samorogi Jul. pl. Trnkdczv-jeva it na mostnem trgu v LJubljani. priporoča p. n. občinstvu sledeče, zmerom sveže (frišne) vsled dolgoletnega izkustva kot izvrstno nplivne priznane specijalitete, izkušena domača in homeopatiika zdravila: Cvet zoper trganje, po dr. Maliöu, -je odločno najboljše zdravilo zoper protin ter revmatizem, trganje po udih, bolečine v krizi ter •živcih, oteklino, otrpnete ude in kite itd., malo časa če se rabi, pa mine popolnem trganje, kar "dokazuje obilno zahval. Zahteva naj se samo „cvetu zoper trganje po dr. Afaliču" z zraven stoječim znamenjem; 1 steklenica 50 kr. Planinski želličnl sirop kranjski, *izboron zoper kaJolj, hripavost, vratobol itd. Pomnhljevo (Dorsoh) jetrno olje, najboljäo vrsto, izborno zoper bramore, pljučnico, kožne izpustke J5ÜKTt>n bezgavne oteklino. 1 »teki. 60 kr. m: Anaterinska nstna voda, najbolJSa za ohranjonjo zob tor sobnega men» in takoj odpravi j si»rrulljivo »apo iz ust. 1 steklenic» 40 kr. Kri čistilne krogljioe, o. kr. priv., nc sinelo bi «e v nijednem gospodinjstvu pogreiati in ao «o uie tisočkrat sijajno osvodočllo pri zabadanji öloveäköga tolcsa, glavobolu. otrpnonili udih, skažonam želodcu, jetrnih in obistnih boleznih, v škatljali & 21 kr.; joden zavoj h 6 »katljami 1 gl. 6 kr. «1 P&r: Razpošiljava ao le jeden zavoj. Mazilo zoper p6ge, sinje, bradavico (grčice), rudečico na obrazu itd.; če ao je nekaj večerov a tem mazilom namazalo Obraz, odpravi vao nesnago z njega brez idodu. — Lonček atane 60 kr. Angležko mazilo za barvanje l&s. Jako dobro in neikodljivo sredstvo za barvanje osivelih l&s. sfclSJOSf BI Iiončok z navodom 60 kr. (11—1) Odliönlm apoStovanJom atekl. 60 kr. Koriatncjii nego vsi v trgovini ao nahajajoči šoki. Aromatiöna pomada za rast las od dr. Pltha poapoiuje rast l&s in podeli la«6m prekrasen Mak. Lonček 60 kr. Malinöin in ribizljev sdk iz najboljfiili Štajerskih gorskih malino in ribizljev sok, zolö lopo' vonječ, čisto in popolnem vztrajen. — Kilo 80 kr. Jamaloa-ram, pravi, dobivam ga naravnost iz Londona in Jamčintv za njega izvirnost; cone ao vs^kojake, a tudi v buteljah po SO kr. in 60 kr. se dobiva. Čaj, naravnost iz Kitajskega, vodno svdžo in najfinoje kakovosti in Ima znamenit aroma; dalje aonehong, pecco-ovčt, carski melang po vsakojakih cenah, a tudi v haličkih po 30 in 60 kr. Najflneji parižki „Pondre za dame", roza in beli; po 30 kr., z rožnim duhom 40 kr. Homeopatlöna zdravila "Mi ao pri nas žo mnogo lot uvedena, katerih p. t. občinstvo v naši lekarni zelo zahteva. Naročila iz <5.ož©lo 1=-<7-xöv».3®3© ao talcoj. Julij pl. Trnköczy, lekar in kemik. Železna trgovina na drobno in debelo Joh. Nep. Achtschina (prej Sp. Pessiacka) Ljubljana, Gledališke ulice 8. Zaloga hranilnih ognjišč vsake vrste, peči, ki se dado regulirati, okove pri stavbah in za razno hišno orodje, vsakovrstno delavno orodje za delo v zemlji pri zidanji železnic in cest, traverse, cement in debel papir za strehe, kakor tudi ^vsakovrstno železo in železno blago in kuhinjsko orodje. Najboljše vrste plugov. Za cementiranje, pripravljenje in cementirane tehtnice, mere in uteži. Velika zaloga železnih in prav dobro pozlačenih nagrobnih križev in spomenikov. Velika zaloga vodnih žag in pil z garancijo. Prevzemajo se vsa ključavničarska dela, kakor ognjišča, železni okovi pri stavbah, ograje, vrata itd. Zjeulog-a, c. kr. priv. svinčene in cinkove belobe in kemičnih barv iz fabrike CONCORDIA v Hrastniku. Samo pri meni se prodajajo EKSTJNKTERJI „Patent Beylil", tako imenovani priročni in prenesljivi samodeltijoči, ogenj hitro gaseči aparati. Gonilniki in risarije se drage volje razpošiljajo. (12—2) Oznanilo. Ker nam od mnogih stran i j dohajajo vprašanja, če se še dobiva ves I. letnik „Ljubljanskega Zvona", ali vsaj posamezne številke njegove, zatorej oglašamo to: 1. Od letošnjega „Ljubljanskega Zvona" dobivajo se še številke: 4., 5., 6. (II. četrt); 7., 8., 9. (m. četrt); 10., 11., 12. (IV. četrt), vsaka četrt po 1 gld., ali vse tri četrt za 2 gld. 50 kr. 2. Ako seje kakšnemu vseletnemn naročniku izgubila, umazala ali kakor si bodi pokvarila katera izmej zgoraj navedenih številk našega lista, oglasi naj se zanjo, in radi mu jo dopošljemo brezplačno. 3. Jako hvaležni bodemo vsakemu, kdor nam vrne letošnjega letnika I. četrt (št. 1., 2. in 3.) ali vsaj katero koli si bodi izmej prvih treh številk in radi mu za vsako vrneno številko zabeležujemo po 30 kr., za vso I. četrt pa 1 gld. na račun naročnine bodočega leta. V Ljubljani 8. decembra 1881. Upravništvo „Ljubljanskega Zvona". „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.