REFLEKSIJE RAZMIŠLJANJE O LIKOVNI TEORIJI IN LIKOVNI KRITIKI Likovnoteoretska razmišljanja in spoznanja — morebiti niti izrečena, kaj šele zapisana — so stara toliko kot likovna umetnost sama. Če drži trditev, dn je urejajoče mišljenje prazmožnost človeškega duha: (Kari Menniger), potem smemo sklepati, da si je že praslikar na stenah Altamire nabiral izkušnje, ko je primerjal slikarsko realizacijo s svojo likovno predstavo. Ugotavljal je, kako učinkuje slika na gledavee, preudarjal, katera barva, črta, oblika se bolj, katera manj prilega sosednji itn. Človeku je prirojeno, da svoje delo neprestano presoja, definira, ureja, ga razstavlja na tvorne sestavine. Spotoma odkriva ponavljajoče se mere, stalne člene, podobne lastnosti in medsebojne odnose likovnih sestavin, skratka zakonitosti, ki izvirajo iz enakega ali vsaj sorodnega človeškega doživljanja vidnih fenomenov. Take, iz neposrednih izkušenj ugotovljene zakonitosti mu potlej pomagajo, da se drugič ogne šibkim, zgrešenim platem dela, da izčisti, v polni moči porabi samo elemente, ki so zares pozitivni, celoti v korist. Upravičeno bi pričakovali, da so ti temeljni zakoni do kraja raziskani, trdni, vsakomur jasni. Zal pa slikarji in kiparji dan za dnem ugotavljajo kup nedodelanosti, nepoznanje, zanemarjanje, celo zanikanje teh osnov. Še danes se ne moremo pohvaliti, da bi bili glede fiziološkega učinkovanja likovnih elementov prek očesu na naše integralno doživljanje brez nejasnosti. Zal je le 908 malo neizpodbitnih, utrjenih likovnih pravil. To velja tudi v primeru, če odmislimo akcesorna hotenja, norme, ki si jih je kot posebnost, rekel bi za nameček, privoščilo vsako umetnostno obdobje, in se omejimo le na temelje, veljavne v vseh likovnih smereh. Celo ti skupni iinenovavci dob in izmov so neizčiščeni. komajda skicirani; zmeden konglomerat polovičnih resnic, majavih navodil, še daleč ne monolitni sistem; tisoč razmetanih kamenčkov mozaika, ki jih bomo morali sestaviti v skladno celoto. Tu seveda ne mislimo na silo izumljati dogmatičue, toge recepte, gre zgolj za določitev in fiksiranje človeštvu skupnih estetskih osnov, tistih kvalitetnih razmerij med likovnimi elementi, ki jih premore vsako uspelo likovno delo in so — če ne razpoznavni znaki umetnine, vsaj njena nepogrešljiva sestavina. \ tem vidimo danes osnovno in neodložljivo nalogo. Zmeda, nejasnost v pojmih, v estetskih kriterijih omogočala blufiranje in ribarjenje v kalnem. Na piedestal nagrajenih umetnin dvigata dela, ki bi kdaj zaslužila naziv, denimo, modnih muh, ne pa časti polno-krvuih umetniških kreacij. Če se ozremo po sorodnih umetnostnih vejah, nas po pravici dregne v nos paradoks, da imajo, postavim, pesniki razvejan in dokaj trden kanon zakonitosti (o ritmih, rimah, metaforah, metonimijah itd. — skratka abecednik estetsko učinkujočih elementov besedne umetnine), dasiravnu nimajo pesniških šol, medtem ko se likovniki vzgajajo po skrbno programiranih likovnih akademijah, a ne premorejo niti preprostega priročnika o likovnih elementih, s katerimi se bodo ubadali vse življenje, Ce hočejo nekateri prislovičarji vztrajati pri reklu, da slikarjem pritiče slikanje, in ne govorjenje, kaj šele pisanje — bi morali vsaj kritiki in likovni teoretiki, ki so poklicani, da s pisano besedo razlagajo likovne stvaritve, več razglabljati, temeljiteje študirati in več pisati o teh osnovah. Mislim, da smo si edini vsaj v tem, naj rabi kritika dvema ciljema: osveščala naj bi avtorja, občinstvu pa s pojasnjevanjem olajševala razumevanje likovnih del. Od tod potlej upravičena terjatev, naj se drži trdnih likovnih osnov in jih razlaga v jeziku, ki je razumljiv obema. Kreatorjem in njihovim občudovavcem bodo koristile edino ostre razmejitve, trdna in jasna načela za nepristransko vejanje, ki bo ločilo klena zrna od plev. Mnoge slikarje, ki jim je do iskrenega dela brez pozerstva ali prestižnih špekulacij, obhajata jeza in obup ob nerazumljivih, zgrešenih presojah, ob šarlatanskili razlagah umetnine; ob čudnih, dostikrat kontradiktornih ocenah istega dela. Tudi podeljevanje nagrad, ki postajajo najbolj vidna in velikokrat edino veljavna značka uradno priznane kvalitete slike ali kipa, je nemalokrat nesmiselno in pristransko. Te vrste hibe so bile skoraj redno zabeležene in kritizirane ob različnih umetnostnih manifestacijah, bienulih in trienalih. Dostikrat se sprašujemo, če ne manjka žirijam okusa, osnovnega znanja o tvornili likovnih elementih; če vede ali nevede ne podlegajo osebnim simpatijam, klanskim predsodkom ip. Takim neupravičenostim bi se mogli upreti objektivni kritiki — naj nam bo dovoljeno verovati, tla so v večini — toda morali bi imeti trdno znanje o likovnih osnovah, o zanesljivih kriterijih za določanje kvalitete. Zal. mnogim prav tega manjka. Malo. nič zanesljivega ne vedo o tem. kateri odnosi, kakšna razmerja med tvornimi likovnimi elementi nam posredujejo prek očesa občutek estetskega ugodja ali neugodja. Njihovo likovno-teoretsko znanje se največkrat zadovolji s prepričanjem, da simetrija danda- 909 iiašnji ni več priporočljiva: da je najlepši komplementarni barvni sklad; da perspektiva ni nujno izrazilo, ampak dogovorjenost; da barve delimo na mrzle iu tople: nekaj vedo o tehtanju kompozicije, ki je zdaj pač bolj sproščena kot nekdanja renesančno trikotniška: in morda še kako drobtinico o centru slike. Kajpak bi niti teh trditev ne mogli braniti ali ovreči z razčlembo, s prepričljivim dokazovanjem. Ob vseh očitkih pa kritikom in likovnim teoretikom ne sinemo biti krivični. Če pogledamo sistem pouka umetnostne zgodovine, odkoder jih večina izhaja, moramo priznati, da jih teh temeljnih likovnih zakonitosti kratko malo niso naučili. Umetnostnozgodovinski študij vsaj doslej ni imel namena razlagati estetskih principov in likovnoteoretskih dognanj. Seznanjanje z le-temi je bilo odvisno od dobre volje, okusa in zagnanosti posameznika, naj si bo profesorja ali študenta. Današnji čas je čas vrenja, nenehnega iskanja, laboratorijskih raziskav, vsak dan novih spoznanj in odkritij: včerajšnje konstante se danes izkažejo za zmote in vnašajo hkrati tudi dvom v trajnost današnjih. Mimo tega je sodobni tempo prenagel, da bi pospeševal kritikovo sainovzgojo in strokovno temeljitost: redko mu dovoli, postavim, presedeti po cele ure pred sliko ali kipom, razmišljati ob njem. ga secirati. To si dandanašnji privoščijo likovni avtorji, ki jih trajanje tehnične izvedbe in hkratno premišljanje ob njej sili v analiziranje učinkovanja in odnosov med tvornimi likovnimi elementi. Zakaj z zadoščenjem smemo trditi, da ni malo umetnikov, ki kljub zahtevani trga po hitrem, kampanjskem, smeli bi reči. konfekcijskem produciratiju likovnih del prebijejo ob svojih kipih, grafikah in slikah po dneve in tedne. Bojim pa se. da bi morali z lučjo pri belem dnevu iskati kritika, ki bi obravnavanj sliki privoščil kaj več kot mršave pol urice. Dosti več truda posveti stilu svoje kritike kot neposrednemu podoživljanju in razmišljanju, katerega rezultat ne bo le v besede zajet odsev kritikovega utrjenega okusa in vkalupljenih misli, ampak registracija novih spoznanj, spočetih ob gledanem likovnem delu. Res mora kritik dostikrat presojati celoten kompleks del in takrat posamezno sliko vrednotiti le kot kamenček mozaika, toda v vsakem primeru bodo leta nenehnega vživijanja, preinenjavanja. saniranja z osnovnimi elementi slike izbrusila umetnikovo oko temeljiteje kot bežni trenutki kritikovega sožitja z umetnino. Najbolj navadna trditev kritikov je, da umetnik ni zmožen objektivne presoje, ker je kot tvorec neposredno prizadet, ujet v svoj svet gledanja; torej nujno preozek, oseben. To v mnogih primerih drži. Prednost neosebne« kritike bi torej bila v širšem pogledu, v presoji brez očal«, obarvanih z lastno kreativno usmerjenostjo. Rad dajem prednost takemu objektivnemu kriiiku. seveda edino s pogojeni, da zna z okusom in analitično presojo določili delu mesto, ki mu gre. te pa ne obvlada niti osnovnih kriterijev likovnih kvalitet, če ne premore zanesljivega okusa in občutka za estetske prvine, potlej odkrito priznani, tla mi je ljubša subjektivno obarvana sodba umetnika. Zakaj najsi bo še tako oseben, vseeno bo manj nevarnosti, da bi zanikoval tiste temeljne elemente umetniškega dela, ki se z njimi kot kreativec ubada dan za dnem. Rešitev iz današnjega zmedenega stanja se nam potemtakem ponuja v združitvi in sodelovanju obeh: kritiki naj bi se seznanili z osnovami likovne teorije in estetike, pri čemer bi jim mogli nuditi pomoč tudi likovni tvorci. Pravzaprav niti ne nov recept, saj so ga s pridom uporabila že nekatera pretekla umetnostna obdobja. 910 Če se ozremo v zgodovino in skušamo ugotoviti, kdaj se je kritik pričel ndtujevati od kreatorja — lahko tudi narobe — bomo obstali na križišču tistih let. ko je umetnina nehala biti predvsem estetsko Lzpovedana kreacija in postala v prvi vrsti potrošniško blago, s katerim okrasiš prostor. Učinkovitost vsake dekoracije je poleg okusnosti v novosti, v originalnosti, v nenavadnosti. Zlagoma smo prišli do likovnih stvaritev, kjer je novatorska komponenta — ki je kajpak ne manjka v umetninah vseh dob — prerasla v poglavitno in. mogli bi reči. ^ edino kvaliteto. Likovno delo je postalo predvsem izum, kdaj nič več kot izum. Strahu pred plagiaiorji pri tovrstni dejavnosti se. žal. ni dalo odpomoči s patentiranjem. Slikarji in kipu rji so ljubosumno čuvali svoje iznajdbe in skrivnosti«, da jim jih ne pokradejo tekmeci, da se ne okoristijo z njimi, da jih ne prebite. Zaprli so se v osamljentfst. v edino varno tihoto svojih ateljejev: vanje niso dovolili ne zavistnim kolegom ne zvedavim kritikom. Če so se prej branili obiskov, so to počeli, kolikor jim je bil |K>treben mir za ustvarjalno delo. Kontakti med ateljejem in svetom so bili nekdaj kljub temu stalni in plodni. Umetnostni zgodovinarji, študentje, profesorji, kritiki so stalno komunicirali z umetnikovim delom, se seznanjali z njegovimi pogledi in nazori. Koristi takega sožitja so bile obojestranske: umetnik ni bil tako tragično osamljen, ni imel tistega, danes že kar splošnega občutka, da je nepotreben, odveč, anahronističen člen družbe. Stik s kritičnim zaledjem mu je za nameček odpiral širša obzorja, ga seznanjal s celovitostjo umetniških vrenj, z odmevi meti publiko. Bogatil ga je v debatah, mu pilil besednjak, ki mu je pomagal izraziti hotenja in cilje tudi z besedo. Po drugi plati pa se je tudi kritik poglabljal v neposredno nastajanje likovne umetnine. Dobival je vpogled v njen skelet, v rast in previranje posameznih tvornih členov, še posebej pa znanje 0 metierskih možnostih, o tehnikah, o mutacijah dela od likovne zamisli do njene končne realizacije itn. Kar spomnimo se slikarjev ene. dveh generacij pred nami — koliko bolj jasno kot mi so znali opredeliti svoje cilje in nakazati poti do njih! Pa po drugi pluti: kako do nadrobnosli so tedanji kritiki poznali vse stopnice nastajanja umetniškega dela. Prav zato se potegujem za dopolnjevanje obeh izkustev. Tako sodelovanje bi kaj kmalu zbližalo kritike s krcatorji in mimo prej omenjenih sadov poenotilo njihovi govorici, ki sta si danes, žal, različni in tuji do nerazumljivosti. (jlede na poti, ki jih kritiki ubirajo v želji, da bi se približali umetnini, jo razložili širšemu občinstvu ali zgolj določili avtorju mesto v umetnostnih tokovih, bi mogli našteti več skupin. Začel bi s tistimi, ki v leposlov no-ufori-stičnih sestavkih skušajo ob umetnini ustvarjati optimalno vzdušje, plodno razpoloženje, da bi s tem gledaveu olajšali vživetje v specifični likovni svet. I o so dostikrat biseri leporečja. literarne izpovedi. Kajpak se ne spuščajo v seciranje platen ali kipov, marveč z močjo pesniške besede tkejo dragoceno ogrinjalo, katerega lesket naj pritegne občinstvo k likovnemu delu. Bilo bi krivično, če bi taki kritiki odrekali kvaliteto in koristnost. Toda prav tako grešimo, če ji pridajamo naziv likovne kritike, saj gre v resnici le za literarno umetnino ob likovni. V zgodovini je kopica literarnih veličin tako pospremila likovne stvaritve v arene občinstvu. Užitek ob besedni umetnini nas v najboljših primerih predisponirn. navda z željo in sprejemljivostjo za likovno izpoved. laka kritiku- je v odnosu ilo likovnega dela najmanj toliko avtohtona in samo-vv"ia kakor, postavimo, dobra, kreativna ilustracija ob pesniškem delu. In. ali 911 bom zloben, če zapišem bodičasto vprašanje: kako da se doslej še nihče ni zmotil ter štel tudi ilustracije, denimo, med literarnokritične razprave? V drugo skupino bi smel uvrstiti tiste kritike, ki se približajo likovnemu delu z željo po analitičnem obravnavanju, ne lotijo pa se seciranja bistvenih prvin tega dela. Tu mislim na razčlenjenje -nelikovne vsebine«, na iskanje podobnosti s tem ali onim vzornikom, na odkrivanje filozofskih osnov, na vklap-ljanje v ideološke sisteme, na predpisovanje receptov za edino pravilno ali vsaj najboljšo rast in razvoj. Vse to počno kajpak v skladu s svojimi filozofskimi, literarnimi, ideološkimi in še kakšnimi, samo ne likovnimi koncepti. Čeprav nihče ne bo zanikal, da so imenovane komponente umetnine zelo pomembne, saj so upravičeno predmet kritične presoje, menim, da bi moral biti tovrsten pogled na likovno delo imenovan s pravim imenom in si ne bi smel lastiti naziva likovne kritike. Res je vsako delo mogoče soditi z različnih gledišč, poiskati in ocenjevati v njem to ali drugo komponento, toda o njegovem »biti ali ne biti': odloča zmeraj tista, ki zadeva njegovo bistvo. Pri likovni umetnosti so to brez dvoma tvorni likovni elementi. Prav te bistvene osnove skuša razlagati in razčlenjati tretja skupina kritikov. Taka analiza je likovnemu delu ne le najbolj adekvatna, ampak ob današnji zmešnjavi in labilnosti kriterijev tudi najbolj potrebna. Zakaj dasi-ravno tudi tovrstna kritika ni poklicana izrekati edino veljavnih ocen, ali je določeno likovno delo umetnina ali ne, more vsaj analitično ugotoviti, pri katerem so tvorni likovni členi v takem estetskem skladju, da dajejo delu pravico in možnosti za ta vzvišeni naslov. In ne bodimo ob današnjem siromaštvu prezahtevni — že taka temeljna selekcija bi bila vse hvale vredna, saj bi nam bila med toliko močvirno zavratnimi ocenami vsaj košček trdnih tal, odskočna deska za bolj subjektivno vrednotenje umetniške kvalitete dela. Po vsem povedanem moram namreč vnovič pribiti, da je priznanje in merjenje umetniške potence likovnega dela slej ko prej stvar kritikove subjektivne presoje, njegove občutljivosti in — ne nazadnje — prirojene ali pridobljene zmožnosti vživetja v umetniško izpoved. Šele vsota neštetih sodb je kolikor toliko trdno zagotovilo resnične umetniške kreacije, dokončno pa jo potrdijo šele obdobja, ki jim je odkrila resnične človeške vrednote. Ob krajeh resnih in kvalitetnih poskusov razlaganja likovnih stvaritev se kopiči ščavje le na učinek, na videz, na šok preračunanih pisarij. Nekatere žanjejo aplavze, dožive ponatise; iz njih porabljeni citati so kdaj celo krilatice, ki jih mečejo kot drobiž med občinstvo. Nekatere ob pomanjkanju poetičnega ognja cikajo na sentimentalnost, koketirajo z banalno privlačno vsebino. Precej razpasla se je razvada, da vtikajo vsakega likovnega tvorca v poseben, na silo izumljen izcnr ; v predalček, kjer bo varen, nikomur svojih vrstnikov v napoto. Namesto da bi skušali združevati, poenostavljati, rajši že tako nepregleden kalejdoskop struj razbijajo na nepotrebne, povrhu vsega posiljene rokavce. Prav ti : predalčarji pa nočejo niti slišati o analitičnih »predalih«, ki upoštevajo likovne elemente in osnovne dispozicije del. Ne marajo se mučiti s polaganjem trdnih temeljev, radi pa bi hišo členili in čičkali z dimniki, z mansardami. Bogpomagaj, ko pa se je prijetneje, manj odgovorno igračkati s štukaturo kot z betonskimi nosivci. Prav ganljiva je tudi zagledanost v uvožene ocene, ki naj kot krznen plašč pokrijejo domače siromaštvo. Toda tu smo se dotaknili značilne slabosti likovne kritike, ki zasluži poseben razdelek. 912 Slikarju, ki se trudi slikati tako. da mu bo šla roba v kup. denimo, v Parizu, iz srca privoščimo tistih nekaj novih frankov. Bolj nerado pa gre v zdrave možgane, da naša kritika nenehno primerja vonjave iz lastne sklede z vonjavami tujih kuhinj; saj nam navsezadnje jemlje še tisti borni apetit. ki nam je v sedanji, stehnizirani dobi na voljo za umetniške, žal po mnenju mnogih odvečne užitke. Naj povem na kratko: prav je. da merimo svoje moči tudi po svetovnih arenah, saj nam tako kosanje dostikrat pomore, da v primerjavah ocenimo lastne zmogljivosti in resnično veljavo. Ne mislim podcenjevati pomena evropskih umetniških središč, niti enačiti njihovih dosežkov z domačimi. Ne smemo pa se prepuščati manjvrednostnemu kompleksu. I udi današnje umetnostne Meke niso zrasle na mah in ne iz lastnih moči, marveč največkrat s prilivom umetniških kvalitet neštetih narodov. In dostikrat prav takih, ki žive na umetniški periferiji«. Poleg tega smo zadnja desetletja priče, kako je razkroj načel tudi te slonokoščene stolpe umetnosti. Marsikatera njihova razstava se ne bi mogla pohvaliti, da je presegla našo kvalitetno raven. Tudi likovne manifestacije svetovnega slovesa kažejo čedalje bolj vidno degeneracijo žirijskih kriterijev, ki so — milo povedano — tolikanj ohlapni, da se botajo že z očitnimi likovnimi spodrsljaji, tu pa tam prekritimi z bliščem rutiniranosti, ali še to ne. Ob nerazumljivih popustljivostih, ki bi jim smeli reči kar pomanjkanje likovne presoje in okusa, se po pravici vprašamo, zakaj bi se morali neprestano prepuščati takim vzvišenim tujim konsilijem. Saj smo sposobni sami presojati nič manj preudarno in trdno kakor tuji kritiki. Estetski kriteriji niso ne tuja ne naša muha. ampak so uzakonjeno prepričanje človeštva. Prav zato ne bi smeli biti pod vplivom trenutnih modnih nudi. ki vedno bolj nasilno niansirajo razpoloženje evropskili umetnostnih metropol. Vsaka resna kritika bo prisegala le na obče človeške estetske konstante, ne pa na enodnevne krilatice bučnih managerjev. Naša dolžnost je izluščiti bistvena hotenja, prav usmerjati domače umetnostne tokove, ne le papagajsko razglašati vsak dan nove. trenutno forsirane cilje. Le tako bomo pomagali domači umetnosti, da bo upravičila svoj obstoj; da bo prispevala svetovni umetnosti obolos. ki bo zares na!. Neprestano oziranje domače kritike za tujimi mnenji in blagoslovi je znak negotovosti in neizčiščenih kriterijev. Resne in strokovne tuje pohvale so prav gotovo dragocene, saj so delu potrdilo, da je tudi iz evropskih ali svetovnih perspektiv dodatek, ne le ponavljanje že znanih napevov. Da pa bi si morali naši umetniki priboriti prej lovorike Pariza. Londona ali Milana, preden jim navsezadnje naša kritika blagovoli pridati svoj nihil obstat. se mi zdi — milo povedano — zamudniško. Umetniki se trudijo, da bi hodili vštric, če ne za korak pred tujimi vrstniki — ali ne bi bilo potlej zaželeno in prav. da bi se tudi naša kritika postavila na lastne noge in bi ne bila le zamorjen odmev tujega glasu. Krojenje po tujih merah je rodilo žalostni) posledico, smeli bi reči značilno napako našega kulturnega življenja. Ker umetnin ne razvrščamo po bistvenih, konstantnih kvalitetah, tudi umetnika ne znamo postaviti na pravo, trdno mesto. Zdaj mu pripisujemo nadnaravne moči — največkrat ob zvokih fanfar iz tujine — drugič mu spodjedamo še tiste zdrave korenine, ki jih resnično premore. Smo pravi mojstri za rezljanje vseh vrst malikov. Povzdigujemo jih in spet mečemo z oltarjev, kakor zapiha sapica umetnostne mode. Pri tem kajpak ne pozabimo zatrjevati, da je umetnik, ki je znal najiskreneje izraziti svoje 38 Sodobnost 913 človeško bistvo, človek z veliko začetnico. Da. čeprav velik, še vedno človek: tudi največji med njimi je zmotljiv! Toda to resnico naša kritika kaj rada spregleda. Niti v sanjah si ne drzne s prstom pokazati na pomanjkljivosti v opusu trenutno čaščenega malika. Pri priči pa bo padla po njem. ko se bo. denimo. po spodrsljaju v tujini jel graditi vase. Seveda, če koga obožuješ, bogobvari odkriti pegico na njem! In če, nepridiprav, le zaslediš kako hibo. bodi pameten pa obdrži to nevšečnost zase! Ali ni tako početje hinavsko, vredno doline šent-florjanske:' In hkrati neodgovorno, ponižujoče za umetnika? Prikrivajo mu bolezen, kakor bi bil gobav bolnik, namesto da bi ga poskusili rešiti z opera cijo! Bral sem pogumne analize nekaterih angleških, ameriških in francoskih kritikov, ki se niso bali povedati Matissu ali Picassu. da je ta in ta slika — morebiti le njen del — zgrešena: spodrsljaj — bog pomagaj, smo pač zmotljivi ljudje! S tem jima niso odškrnili niti krajčka slave in veljave. Pri nas pa sem na lastna ušesa slišal takole modrovanje: Ne bom se spuščal v analizo del tega kiparja na zadnji razstavi. Preveč ga občudujem, da bi mu pisal negativno oceno!« lzkrivlje?ia merila! Mar sme odločati prijateljstvo, oboževanje ali prezir, strah pred zamero, želja po maščevanju o obsodbi ali pohvali likovnega dela? Malikovanje umetniške osebnosti namesto analitičnega ocenjevanja dela ima za posledico krivičen apriorizem. Opus likovnika, ki si je pridobil upravičen ali neupravičen sloves — najbolj upoštevanj so uspehi na tujem — je že apriori kvaliteten. Ko se ga kritik loteva, se ne spušča v razglabljanje o resnični vrednosti le-tega. Prav tako pa je že ime neuspelega« slikarja zadosten razlog za dvom. obsodbo in omalovaževanje, ne da bi se prej ob njegovem delu prepričali, ali je laka sodba pravična. Sloves stavljenih ustv arjavcev raste ali vsaj ne sahne niti tedaj, ko je njihovo delo manj vredno, kdaj celo brez cene. Bilo bi kajpak krivično, če bi odrekli zasluženo slavo mojstru, ki se je po ustvarjalnem višku jel nagibati v zaton, a prav toliko nespametno je. če njegova manjvredna dela slavimo za genialnosti. Naj na tem mestu povem, da je glede ocenjevanja umetniške osebnosti in njenega stvariteljskega dela precej nejasnosti. Kritika bi morala veljati vselej delu in le temu določati večjo aH manjšo kvaliteto. Pri tem ne smemo pozabiti, da se more umetnik izraziti, osmisliti svoje življenje že z enim samim umetniškim delom. Njegova cena, kot ustvarjavca. je odvisna od največjega dosežka, od kvalitete najboljšega dela. Tudi če napravi kup zgrešenih del, mu bomo določali umetniško veljavo in potenco le po tistem, kjer je dosegel višek. Tu ne kaže porabiti arhangela Mihaela s skodelama dobrih in slabili del. ki se dajejo med seboj, katerih je več — tu se rajši spomnimo, da smo tudi Triglavu izmerili višino pri Aljaževem stolpu, in ne. postavim, na Kredarici. Umetnikov pomen enačimo z najboljšim, kar je v življenju ustvaril. Toda to nas ne sme ovirati, da ne bi realno, brez apriornih hvalisanj, ocenjevali kvalitetno plimo in oseko njegovih realizacij. Naj opozorim na dokaj razširjen in zato nevaren predsodek likovne kritike. V želji, da bi apoteirala slavne umetniške osebnosti, se skrbno izogiblje vsega, kar bi jo bojda ponižalo ali umazalo. Rada se loteva vzvišenih imen s priznanim leskom in bliščem, a s tistimi in še nekaterimi drugimi« ne mara imeti opravka; ali pa opravi z njimi na kratko — z dvema vrsticama, če ne kar z anatemo. Tako nepravično, diskriniinatorsko početje si ne dovoli le z avtorji, ampak celo z razstavnimi prostori. So kritiki, ki sodijo, da je nečastno 914 pisati o še tako zanimivi razstavi, če je na nesrečo v neugledni, zakotni gale-rijici. Kakor da bi bolj ali manj stavljeni osebi lepše ali grše pobeljen prostor določal njeno umetniško pomembnost. Kritika še ni opravila svoje dolžnosti. če je zabeležila vrhunske dosežke. Likovni problemi vznikajo dokajkrat tudi ob manj vrednih, celo zgrešenih delih. Odločitev, kaj je vredno kritične obdelave, se ne bi smela vezati na ime. še manj na razstavni prostor, ampak bi morala tehtati pomembnost, bistvenost in aktualnost likovnega problema. Podobno moramo ocenjevati kvaliteto kritike. Edino teža kritikov ih spoznanj, prenicljivost njegovih 1j nerazumljiva, če se spomnimo, kar je bilo že omenjeno na začetku: niti en kritik nima zagotovila, da je njegova sodba o umetniški kvaliteti likovnega dela res zanesljiva in objektivna! Človek ob takšni vzvišenosti nekaterih kritikov nehote ugiba, kaj je globlji vzrok: je le obrambna poza človeka, ki se zaveda plitvosti in labilnosti svojih spoznanj, ali neav tokritična topoglava zagledanost vase? Naštete napake in nedoslednosti se kajpak ne kažejo tako očitno banalne. ker so vešče odete v tuje besedišče. Nisem purist in sodim, da se tujk ne bomo nikoli docela znebili. Prav gotovo pa ni namen kritike prisiliti bravea. da bi tiščal v roki slovarček tujk ali — ta po navadi ne zadostuje — kaj vem katero enciklopedijo. Kdaj celo slovenščino ptedrugačijo v težko razumljiv jezik, ko brezosebne glagole spreminjajo v osebne, neprehodne v prehodne itn. Res to 58« 915 radi počno tudi sodobni literati, kadar hočejo povedati nekaj prek ali mimo konvencionalnega pomenu besed, teže pa dovolimo kaj takega kritiki, ki ji je dolžnost razlagati in približevati likovno delo občinstvu. Če smo že literarni umetnini ob likovni odrekli ime likovne kritike, koliko bolj upravičeno bomo potlej zamerili taki neiazumljivi popačenki. ki ne premore niti literarnih kvalitet. Posebej bi se rad dotaknil kritike, ki se mi zdi dandanašnji najnevarnejša, ker ji najteže stržeš z obraza goljufivo masko. Gre za larpurlartistično žongli-ranje z besedami, s problemčki, z nasilno napihnjenimi problemi. Te nekateri kritiki nizajo in gomilijo. dokler zadnjega bravea ne prisilijo k spoznanju, da je možganska reva. saj se mu navsezadnje v glavi vse vkup zameštra. Te sorte kritiki ni mogoče očitati banalnosti, plitvine ali brezproblemskosti — narobe, pisanje dosega spodoben akademski nivo. V samozadovoljstvu lastne veličine gleda potlej zviška ter ironizira vsako navadno, poljudno, pripovedno; in — če ne bi bili po naključju v naprednem stoletju, bi nemara rekli — plebcjsko, kritiko. Kljub olimpijsko vzvišenim. ex cathedrn razglašenim trditvam in sodbam pu ji manjka lastnost, ki je vsaki kritiki nujno potrebna: ni človeško zavzeta za umetnino, nima namena rešiti kateregakoli problema, temveč se z njim zgolj učeno poigrava. Vzlic aristokratski imenitnosti dikcije, vzide virtuozneniu sprehajanju z enega kritičnega gledišča na drugega, se na koncu vprašaš: in kaj mi je povedala novega, bistvenega, trdnega? mi je pomagala, da bolj razumem umetnino? Ali ni kritik mislil le na užitek, na občutek lastne veličine? Saj je tako neznansko globok, da je nerazumljiv vsem Zemljanom, če odštejemo nekaj njemu podobnih. Brez večjih težav moremo brati priznane veličine likovne teorije, denimo. Reada. Foeillona, Faura. E. Nevrona in kup drugih, obnemoremo pa pri nekaterih domačih. Kakor da je ravno slovenska dežela obdarjena z veleuini. ki jih nevredni povprečneži žal ne razumemo. Ne nočemo, --j j se pošteno naprezamo, marveč žare* ne moremo, ker jim naši možgani niso dorasli. Kazno je. da so taki kritiki hote ali nehote zagrešili zmedo med pojmi. Približno takole sdlogistično sklepanje: ceneno pisanje — vsem razumljivo pisanje; kvalitetno pisanje — težko razumljivo pisanje. Torej je tisto, česar nihče ne razume, hkrati tudi najgloblje, najkvalitetnejše! Rekel sem. da je te vrste kritika najnevarnejša. 7. videzom strokovnosti neprestano megli tiste osnovne probleme, ki že leta terjajo preprostih, nič vzvišenih, toda pravilnih odgovorov. Menim, da boste pritrdili: več je vreden klen, jasen ljudski izrek, če razvozla uganko, kakor ne vem kako privzdignjeno rezoniranje. ki ne zna izluščiti resnice. Kvalitetna je samo taka likovna kritika, ki se loteva likovnemu delu bistvenih problemov in jih rešene razgrinja pred bravea. Kajpak s tem ne zagovarjam zanemarjenega stila, ohlapnih oblik, konvencionalnega pristopa k reševanju problemov. Dragocena vsebina terja vselej lepo posodo. Prav tako pa je res, da je brez tehtnih ugotovitev in bistrih spoznav še tako dragocena posoda — samo prazna lupina. Cela povodenj najbolj duhovitega besedičenja kdaj ne prinese ene same resnične rešitve, kakor tudi bleščeč aforizem ni zmerom globoka misel ali nova resnica. 916 Naj na kraju poudarim, da besede Q tem, kakšna naj bi bila in kakšna ne bi *mela biti likovna kritika, niso bile zapisane v obsodbo ali za edino zveličaven recept. Ob prebiranju umetnostnih revij, ob pogovorih in debatah S slikarji, s kritiki ter z ljubitelji umetnosti, iz razmišljanj o likovni kritiki, so se mi zlagoma oblikovale misli, ki sem jih razgrnil v gornjem sestavku. Tu pa tam so znabiti preostre, prečrnoglede, toda vsaj kali naštetih hib bo moral opaziti vsak. ki si hote ne zakriva oei. In to je poglavitni namen zapisanega razmišljanja: opozori naj na slabosti, da jih bomo kot škodljiv plevel pornvali iz naše likovne kritiko. Marijan T r š a r 917