Za poduk in kratek cas. Sponiini iz jutrovih dežel. Piše F. S. Šegula. (Dalje.) X. Kaj je drviš? Druga premišljevanja. Kaj je drviš? Suniti, Šiiti, Hassan-Hossein. Razmišljevanja o slavi in propadu Tureije. Kakor žgeči ogenj plamtelo je v moji domišljiji vse, kar sem danes gledal. Hkrili so se sveti občutki iz Marijincga vrta; njim bo prišel čas, ko bom doma, obhajal šmarnice pred Marijinim altarjem. Danes je živo pred me stopilo vse, kar sem eital kedaj o mohamedanski veri. Danes sem se marsikaj učil bolje razumevati. Odkod in kaj je drviš? Perzijska beseda >drviš« in arabska >fakir« pomenja svojevoljnoj ubogega, pobožnega moža. Eni si sami svoja pravila napravijo, ilrugi pa v družbi po samostansko žive. V resnici so drviši fanatični voditelji zaslepljenega ljudstva in najbuja zapreka kristjanstva. Najimenitniša sta reda tulečih in plesajočih drvišev. Gudni so pač lnohamedanski verski obredi, čeravno nje zaničevati me je strah. Saj sem opazoval toliko svetega navdušenja in pobožnosti! Kje je nied kristjani, posebno odličnimi kristjani še toliko ljubezni do vere svoji očetov? Pač je prav govoril Jezus Kristus: »Eden je dobil 5 talentov, drugi 2, trelji le 1«. Prvi so kristjani, slednji mohamedani. Po ti meri se bo pa ludi račun dajal, kedar bo Vsegamogočni k sodbi prišel, in bolje bode mohamedanu? Mobamedanstvo je v ozki zvezi z židovstvom in kristjanstvom. Izlam varno čuva v Hebronu grob Abrahamov in Rahele grob pri Betlehemu, časti proroka Iza (Jezusa) in siti Miriam (gospo Marijo). Izlam je naslednik sina Abrahamovega, Izmaela. Sicer ta nima obljube, ali ima tudi blagoslov. Solnce mu ne sija, vendar mu sveti mesec, ki dobiva od solnca svojo luč! To so vam bili pravi verniki, stari mohamedani! Omar, prvi kalif, živel je le o ječmenovein kruhu in smokvah; blazina iz palmine slame je bilo njegovo ležišče. Imel je le dvoje oblačil, poletno in pozimno, oboje na vse strani zakrpano. Jezdil je zmiraj na velblodu, nikdar na konji. Bavno tako priprosto živeli so njegovi namestniki in uradniki. Saracenski kronist Masudi pripoveduje: Enkrat so se pritožili prebivalci sirskega niesta Ilemo pred Kalifom zoper njegovega namestnika Said-Ibu-Amir, da nikogar ne sprejme pred solnčnim izhodom, da nikogar po noči ne sprejine in se ne prikaže po en celi dan vsakega meseca. — Kalif ga pozove na zagovor. Said pa se zagovarja: »Ker nimam služebnika, moram vjutro rano si sarn kruh mesti in peči. Po noei molim iz korana, dokler me spanec ne premaga. Ker imam le eno srajco, ne zamorem se prikazati one dni, ko si jo sam perem in sušim!« — Omar daruje zvestemu namestniku tisoč cekinov, Said pa jih kmalo med uboge razdeli. Ta izvanredna priprostost, združena z ogujenim verskim navdušenjem in čistim pravicoljubjem nam razlaga, kako je zamogel Mohamed tako napredovati. Bojeval pa se je zoper pokvarjeno kržčansko življenje na Jutrovem, ko so bizantinski carji, posebno »car in papež« Justinijan Ijudstvo sila stiskali, cerkveni in posvetni dostojanstveniki pa, ki so postali to le po cesarski milosti, so razuzdano živeli (bizanttnizem, cezaropapizem). Slovenci se ve, da so Turka spoznavali v celo drugi podobi. »Krvoločni Turčin« je divje roparsko razsajal nekedaj po lepi Sloveniji. Ali tedaj je že zdavna propalo čisto versko navdušenje, propala nravnost in priprostost, ostala le krutost, fanatizem, razuzdanost. Posvetne moči se ve, da so imeli še obilo in pustošili svet. Toda z vero propala je kmalo tudi posvetna moč, hira in hira, ter dela prostora boljim ustanovam. Od vseh slranij rijejo bolje verske in politične nakane v strohnelo truplo turškega carstva. Nikdo ne bode zamogel braniti kristjanstvu Si staro last in stara prava zopet priboriti nazaj. (Dalje prib.) Smešnica. Kmet se razgovarja z mestnim baha(*:em, ali njegovo bahanje mu mrzi, zato napeljo večkrat besedo na bika. »KajV« vpraša bahač na to kmeta, »kaj govoris vedno o biku; ali gre to na-me?« »Ne«, odvrne mu kmet, »ne, to ne meri na Vas, saj je še več bikov v okraji«.