«
LJUBLJANSKI ČASNIK.
• »i •
F petih M O. JProsenca
18S1.
„Ljubljanski časnik" Izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se začelo leto pri založniku Jožefu Blazniku C gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje. —1 Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, in ako se na pismo zapiše, de so naročivni denarji (Pranumera-tionsgelder) v njem, ni treba nič poštnine plačati.
Vratlni «lel.
C. k. deželno poglavarstvo je pod patrona-tam krajnskiga verozakonskiga zaloga stoječo in po prestavi podfajmoštra Janeza Žleb-nika v pokoj spraznjeno podfarp v Grahovim dosadanjimu Kopajnskimu podfajmoštru Antonu Ša farju podelilo.
V Ljubljani 26. Grudna 1850.
Gustav grof Chorinsky s. r., poglavar.
levradiii del«
Avstrija in nemške zadeve.
(Dalje.)
II.
Čudno pa še bolj smešno je bilo slišati, kako so po Nemškim zmiraj od nemške edinosti govorili in vpili, pri tej edinosti je pa hotla vsaka deržava po moči lastno moč in svoje stanje ohraniti. — Nobena vsih osem in trideset v nemški zvezi zapopadenih deržav se ne odreče ničemur, kar svojo pravico imenuje , vsaka ptuja vlada hoče za svobodno in neodvisno spoznana biti; vse bi rade ptuje poslance imele in pošiljale, kolikor mogoče hočejo samostojne, pri tem pa vender edine biti, — Niso jim zadostili mnogi poslanci nemških deržav v Parizu, ampak clo vesolniga poslanca vesolne nemške vlade so hotle ondi imeti. — V narodnim zboru v Frankobrodu so se dolge mesce preperali, veliko govorili in nazadnje vstavo za nemške dežele skovali, ktere pa nobena vlada ni hotla za veljavno spoznati. V takih okoljšinah so puntarji in beguni cele Evrope priložnost najdli v poglavitnih mestih prekucije napravljati, dokler de jih je kaznovavna roka pravice dosegla. — Pa malo dobička je vstanovljen mir prinesel. Ko so se učeni možje Frankobrodskiga zbora razšli, je bilo zgolovljenje nove vstave v roke diplomatov, to je ministrov in vladnih poslan-cov položeno. — Samoljubno obnašanje Po-ruske vlade pa vender tudi zdaj koristni edinosti nemških dežel protivilo.
Nje vladni možje so svoj pot terdili, de zaveza nemških deržav nima več nobene veljave, ampak de se pogodbene postave, ki so bile v letu 1815 naznanjene, morajo bistveno spremeniti. Toraj naj bi za (ako vravnavo postav novi zbor poročnikov skerbel, v kte-r' vse nemške deržave prosti glas imele, tako, de bi v tem zboru Avstrija predsedniku in vsim prednostim, ki jih je v pogodbah leta 1815 dosegla, se morala odreči. Kakor smo kratko poprej djali, de avstrijanska vlada poli pravice nikoli z oči ni spustila, je ona tudi zmirej pri tem obstala, de naj tako dolgo, dokler se kaj lioviga veljavniga ne vpelje, zaveza leta 1815 z vsim postavam veljavna ostane, in de le od tiste strani pot k pre membi koristne temeljne vstave pelje, ki je do leta 1848 nemške dežele vezala. Vsak pravičen in pošten mož mora obstati, de dru-gač iz tacih zmešnjav poti najti ni mogoče in
zares čudno je, do so temu namenu mnogi in med njimi posebno poruska vlada protivili. Badi obstanemo, de je poruski kralj pameten in miroljuben mož in de dobro ve, de ga le terda zveza z Avstrijo na svojim prestolu varje, pa tudr v tej deržavi in clo v okrogu vladarja so šuntarji, hlinježi, ki bi radi med obema, tako dolgo prijaznima vladama, strašin ogenj vojske navpihali. Skoro celo leto 1849 se je oboja vlada z notami in dopisi vojskovala, in ponosni smemo biti, ako vidimo, de so skoro vsi umni politiški deržavni možje cele Evrope na našo stran stopili. O začetku novembra se je sploh glas raznesel, de se bo v kratkim serdita vojska unela, od vsih krajev so naši in pruski vojšaki pod zastave vreli,vsaki dan smo žalostne novice napovedane vojske pričakovali. Božja previdnost in umnost deržav-nih mož je pa vse v dobro obernila, — mir se je ohranil. V Holomucu na Moravskim sta se predsednik našiga ministerstva svitli knez Sclnvarzenberg in poruski minister Manteuffel v pogovor snidila. V tem pogovoru je Draž-dane glavno mesto Saksonskiga kraljestva iz voljeno bilo, v kterem naj se konec decem bra poslanci vsih nemških deržav zberejo in nemško zvezo z noviga vterde. Do dne, ko to pišemo *) se še nič gotoviga ne sliši, kaj de je tam sklenjeniga bilo. Brez dvombe je pa, de bo vravnava nemških zadev, ki se že tako dolgo vleče, ako bo za vse dele koristno speljano, za blagor vsih avstrijanskih rodov nar imenitnejše nasledke imela. Naša Avstrija in Nemčija ste že mnoge stoletja lako terdo zvezane, de nju ločenje obema moč in veljavnost v Evropejski deržavni družini odvzame.
Austrijansko cesarstvo.
Gorica. Iz Humorista (Nr. 4.) zvemo, da hodi po Goriškem z dovoljenjem nadškofa minih J. Bahik, in da po slovansko in krajnsko (kaj če to reči?) pridiga. Te pridige so; kakor beremo, za ljudstvo tako ganljive, da nikoli takega, in je.c veliko ukradenih dragih reči, več kot 1000 gold. vrednih, je bilo vsled teh govorov povernjenib, veliko pravd iz lepa poravnanih. Tega vendar dosihmal še ne moremo poterditi.
Koroški)«
Iz Koroškiga se v Novice piše, da je od on-dašniga deželnega poglavarstva 24. nov. p. 1 št. 10398 na vse dekanalske šolske nadzornike ukaz izšel, da naj se vse farne občine tistih krajev, kjer se po slovensko pridiga in v slov. jeziku keršanski nauk uči, poprašajo jeli hočejo v učivnicah samo slovenski, alj pa tudi nemški jezik imeti? Od ravno tega po glavarstva so se ob enim tudi na vse šolske predstojništva popisi vsih Teržaških slov. šol škili knjig razposlali.
Avstrijanska.
Pogodba avslrijanske in ruske vlade zavolj brodarenja po Donavi, sklenjena 1840 je 22
*) 31. decembra 1850.
septembra 1850 nehala in pogodba na novi podlagi, ki bi bila vsim željam in potrebam jopolnoma zadostila, se v sedajnih okoljšinah ni mogla storiti. Obe vladi ste toraj prejšno pogodbo 13. novembra pr. 1. na Dunaju za eno leto, t. j. do 22. septembra 1851 podaljšale. Ta pogodba bi znala biti v zavezi z drugimi, ki bodo glede brodarenja po Donavi mnogo težav odvernile.
*	„Oest. Cor." piše: Že pri neki poprejšni priložnosti smo naznanili, de se denarstveni pregled za 2 kvalre 1850 le zavolj tega ni naznanil, ker je bilo pomešanje več denarnic temu napoti, in ker potrebe naznanila iz vsih kronovin ni prišle. Zdaj pa je vse to poravnano , in kar še manjka za tretje in četerte kvatre, se bo kmalo javno naznanilo. Skupni dohodki so znesli 47,460,761 gold. v srebru. Izdalo se je pa z vsim skupej 66,045,892 gold.; samo ministerstvo vojaštva je izdalo 30,721,831 gold., ministerstvo kupčije pa 7,872,706 gold.
*	15. januarja bodo na Dunaju župana volili.
Serbsko.
V vradnem delu „Pcst. Ztg." se bere sledeče oznanilo: V prid uboziga, deset let sta-riga fantiča Franca Bajcel v Novem Sadu, ki je bil tako pošten, de 300 gold. v srebru, ktere je na cesti v ruti zavite najdel, vlast-niku nazaj dal, in si zato le pet grošev spro-sil, de bi se zamogel tudi enkrat najesti, je nekdo razun 10 gold. ktere je neimenovan lju-doljub vredništvu časopisa „Deutsche Chronik" fantiču podaril, še 10 gold. pridjal, in oboje se je že na odločen kraj poslalo.
Ogerska.
26. decembra zgodej zjutraj zadenejo žan-darji na pusti blizo Hallas-a na roparje, ki šo na konjih bili. Bilo jih je osem, vsi iz trope Bosza Sandorja. Boparji, med kterimi je bil tudi Sandor,so bili daleč spredej in so se naglo v beg podali', ko so žandarje zagledali, ki so vedno za njimi streljali in do gojzda, v kteriga so pobegnili, jim sledili. Eniga so ujeli, njegovo ime je Illes Štefan, druge so .se v gojzdu poskrili, je pa pred kot ne več ranjenih. Illes se je sodništvu v Kiskun-Hal-las izročil, ga vendar do zdaj še niso mogli pregovoriti, de bi bil stanovanje in moč Bosza Sandorjeve roparske trume povedal.
*	V vasi Topsony, v siuieski županii, zrije 8. decembra med božjo službo nek hudobnež, ki se je pijaniga storil, na kor v katolško cerkev, zgrabi orglarja in zavpije. „Mir . . . .! danes morata učitelj in fajmošter umreti!" potem zleče spod plajša puško in na učitelja pomeri in ustreli. Krogla ga k sreči ne zadene, samo zadnji del stola odterga. Učitelj odleti iz stola, fajmošter gre od oltarja in oba zbrano ljudstvo nagovarjata, de bi morivca zgrabilo. In hudobno ljudstvo se ne gane! — Hudobnež dobi pogum in z noviga puško nabije. Toraj prosi učitelj nektere može, de bi saj veči nevarnost odvernili in hudodelnika prijeli;
al nekdo zavpije: „Ne dotaknite se ga, nas ni razžalil!" Ljudje naglo cerkev zapuste, samo učitelj, fajinošter in grajšinski hajduk ostanejo. Ta razdražen nad takim početjem, mu puško iz rok zmakne, in z pomočjo pri-šliga kočijaža ga zveže in v občinsko hišo pripelje. Zadevajoči župan, ko to zve pošlje naglo dva žandarja, ki sta hudodelnika ne k županu, kakor jima je zapovedal, ampak, ker sta zvedila, de je hudobnež begun, sta ga v Kaposvar h gosposki peljala, kjer je zdaj zapert.
* Za leto 1850 zneze po prerajtanju dohodnina 31,000,000 gold. v srebru.
*V tolnavski županii je goveja kuga začela razsajati; vse se je že storila, de se obvarje, de ne bo dalej segla.
Lombardo-beneško kraljestvo,
Vladika Černogorski je že v Benetke prišel, in bo skoraj gotovo čez zimo ondi ostal.
Tuje dežele, Bosna.
V „Beichszeitg." se piše konec mesca decembra iz Bosne:
Kakor iz vsih do zdaj storjenih naprav vidimo , ne stoje reči v tej deželi ravno dobro. Seraskier Omer paša je sicer še vedno vstaj-nike, ki so se mu nasproti postavili, srečno zmagal. Pa to niso pravi, temuč podšuntani sovražniki. Hudi duh se za izpeljavo svojih namenov na skrivnem trudi tukaj, kakor povsod drugod. Omer paša, kterimu je znana dežela, nrave in navade, ki po svoji učenosti več vidi, kakor vsi drugi, ložeje v tej deželi napreduje od vsaciga druziga, ker on govori z vsakim prebivavcam brez tolmača, ker so mu vsi jeziki, ki se tukaj govore, prav dobro znani: turško, slovansko, talijansko, nemško in gerško. On sam je rekel, dc mu je v Krajni mnogo znanost horvaškiga jezika koristila, in de je z svojo besedo pri ljudstvu mnogo storil, kar mu bi sicer ne bilo nikakor mogoče. Obžalovati je to, de novi vezir samo turško govori. Namene Seraskiera uganuti, je težko. Vsako pismo, kteriga vstajnikam vzame, sam prebere; ker mu ni nikogar treba ki mu bi kaj stohnačil, toraj je on edini, kterimu so skrivnosti znane, in zavolj tega tudi noben njegovih misel ne ve, ker zapopadek nikomur ni znan; topa ni tako pri drugih pa-šatih, ki sami niso v stanu kakiga opravila dokončati. Predenj se je vstaja v Posavini unela, kar seje vMostaru, Tuzli in Zvorniku na ravno tisti dan zgodilo, je Seraskier že za vse natanjko vedil. On porabi prihod pošte iz Carigrada, de je sam novico raznesel, kakor de bi bil povelje dobil, se naglo v Carigrad verniti. Dobro še vem, kako so se te novice posebno Turki na tihem veselili in mnogo upali. On je ukazal, vse za pot pripraviti. De je konje skupej pritiral in se popol-nama za pot pripravil, nato niso gledali, ker so menili, de mu je vsega tega treba. To vse je bilo pa le proti vstajnikam namenjeno in ko novica od vstaje pride, je bil on že popolnama pripravljen in se je brez mude zoper vstajni-ke dvignul. Komaj so verjeli, de se je namesti proti jugu, pa proti severu obernul. In še zdaj njegov pervi pobočnik ni vedel, kam de se je Omer paša namenil. Omer paša je naravnost rekel, de gre v Hercegovino in vse se je tudi tako zdelo, on pride v Travnik, in se preskerbi z vsim, kar mu je bilo potreba, on doseže svoj namen, se naenkrat oberne, jo v vstajnike udari in jih raztira v znani bitvi pri Žebcu. Na tako vižo je ukanil prijatla in sovražnika, zatorej so bile naznanila od njega tudi tako nasprotne. In tega mu je bilo potreba, de je zamogel s tako majhino armado
kaj storiti. Sreča bi bila zares, ako bi bil imel toliko vojakov, kolikor jih mu „Agramer Ztg." v pomoč na papirju pošlje. Zoper to, de jih ona okrog 50—60,000 našteje, sme-ste nam verjeti, da jih je imel le 8000 in krog 20 topov. K tem je prišlo še tistili 1000 vojakov, ktere je pred kratkim Haire-din paša v Bosno pripeljal, oni so pa še večidel novinci.
Kake sklepe Omer paša zdaj dela, bo prihodnost pokazala. On je še v Sarajevem, vojakov ne pošilja v Hercegovino in Hairedin paša z svojimi 1000 vojaki se je iz Bune dvignul in ima 29. t. m. skoz Travnik v Sarajevo priti. Zraven tega ima Ali paša Stol-čevič 3000 vstajnikov (ne ve se ali za ali proti Sultanu) in 9 dobrih topov. Zlo zlo se govori od nove vstaje v Krajni; to vse se po počenjanju Ali pašata sodi. Kristjani se že strašijo zavolj dogodbe v Aleppo. Kaj de je nad tem resničniga in kaj ne se težko razloči. Bes je, de vojaki Omer pašata vsak dan dvakrat dobro oboroženi po mestu hodijo, in vse tiste zaprejo, ki ne vstanejo, ko memo gredo. To je bilo le zoper mohamedane namenjeno, ali prevzetni vojaki so to povelje tudi na kristjane raztegnili, kterim brez izjeme poprave Omer pašata dopadejo, ker je vsakimu kristjanu v naj večjo korist, de poprave zmagajo in stiske nehajo. Zavolj tega se tudi zoper Seraskiera pritožijo. On pa je skoraj gotovo nedolžen, ker je javalne kaj taciga ukazal.
Nobeden ne dvomi, da so turški vojaki pogumni, stanovitni in zvesti, ali pokoršine in reda in vojaške dostojnosti jim manjka popolnoma. Oni, se ve de ubogajo na povelje pašata, ali oni se ne zderže na straži pred me-stam od ubogiga kmeta, ki blago vozi, davek za lastni želodec tirjati, potem kmetam živež pobirajo, ne da bi ga mu plačali, in kmet, ker se boji, da bi ga ne tirali pred pašata, terpi vse to, ker ve, da njegova ne bo obveljala in de se na tako vižo maševanju odtegne. Vojak stopi v štacuno in tirja robe. Si poišče in praša za kup. Kupec mu ga nastavi na 60 piastrov, vojak plača 30 ali 20 ali še manj piastrov; ako se kupec brani, jih vzeti, ga zgrabijo in pred pašata tirajo in raje vse popusti, kakor da bi kaj taciga pripustil. X o-inikanih deželah bi to silo v pravdo , ropanje imenovali. Tako stanje no more dolgo terpeti, ono se mora na eno ali drugo stran obernuti.
Omer paša, od kteriga se zdi, de vse niti vstaje natanjko pozna, je te dni ukazal več naj iiuenitnejših Turkov, ki so bili z vstajniki v zvezi, zapreti, do zdaj je njih 80 v ječi. Ob eneiu se je tudi ukazalo meslnjanam orožje oddati. V tej deželi, kjer je orožje pervi kinč Turka, bo, akoravno so pri vsaki hiši naj manj dva samokresa; komaj četerti del oddanih; ta naloga tukaj ni lahka in zlo občutljiva stran Turka, ki ta kinč neizrečeno ljubi.
Kar se je Omer paša vernul, se spet mnogo Poljcov in Madjarov vidi.
Rusovska.
C. k. rusko ministerstvo je vradnije na avstrijanski meji ležečih dežel ruske deržave pooblastilo, živinokupcani iz Bukovine s tem, de svoje potne liste pokažejo, brez de bi bile od c. k. ruskiga poslanca na Dunaju podpisane, z potrebnimi vstopnimi listi preskerbeti, de se zamorejo v vse tiste kraje Buskiga podati , kamor jih kupčijske opravila vabijo, vendar pa se morajo pri mejnih čolnih vradnijah preiskovanju podvreči. In tem vradnijam se je že tudi ukazalo , živinokupce skoz pustiti, ako vstopne liste pokažejo.
Nemška.
Pruski zbornici ste 3. januarja spet seje
pričele. Po sejah 3. in 4. januarja soditi, se sme upati, de se bodo dozdajne vprašanja mirno razsojevale.
Tretji poruski vojaški oddelk se bo postavil na meklenburško-lauenburški meji, de bo, ako bi trebo bilo zoper SchlesAvig-Holsteince na noge stopil.
*	3. januarja je odperl v Berolinu v pervi zbornici sejo predsednik, grof Bittberg z sledečim govoram:
Po prenehu sej vas serčno pozdravim, gospodje! Da bi bili nam poslednji dnevi, kteri smo v domači družbi in pod varstvam hrabre armade preživeli, nam nove moči k našim delam dali. De bi zamogli spričati, de smo udani kralju in njegovi hiši, de smo udani domovini, tako, de bi domoljubno mnenje, kteriga vsak Porus v sercu nosi, zamogli spričati. Upanje, kteriga sim pri razidu izrekel, de se bomo v boljših časih spet vidili, se žali Bog, še ni spolnilo. Bavnanje v eni sosednih dežel, ki vstave ne porajta, je žalostno, kar vsak Porus z žalostjo gleda, ker je navajen, po pravici ravnati; tako ravnanje se da le s tem opravičiti, ako velja javno mir vterditi.
Če pa tudi to upanje še ni spolnjeno, vas vendar na stari pregovor opomnim: Per aspera od astra: skoz ternje k cvetlicam! Naj ter-plenje v prihodnje neha. Naj tisti, ki zdaj na drugem kraju čez osodo Nemčije sklepajo, razmeram potrebno edinost vstanove! Naj vlade, ki se zdaj o tako važnih rečeh pogovarjajo, zvedo, de se nam potrebna zdi edinost, če se more z žertvo odkupiti. Lepe edinosti se brez nasprotnih žertev ne moremo misliti. Da bi vladam tako dobro steklo, de bi nam zamogle neoboroženi mir dati, varnost in red povsod na Nemškem vstanoviti, de se bo zamogla vsa moč vlad in deržavljanskih zastopnikov k notrajnim razmeram obernuti. Gospod naj blagoslovi tudi naše posvetovanje, de bo v blagor domovine in vsih deržavljanov.
*	(Konec Sulkovskove obravnave). Kar perviga obdolženca Dr. Obsta zadene, kije bil, kakor je že znano, k sinerti obsojen, se je zoper njega sledeče skazalo :
Dr. Obst, sedlar in nekdaj pomočnik kolo-dvorskiga čuvaja, 36 let star, evangelske vere in brambovec zavolj tatvine v drugi red postavljen, gre 5. marca 1848 dopoldne ob enajstih, tedaj kakih 36 ur po moritvi knegi-nje Sulkovske z Bozalijo Čjedziec iz Zavodja, s ktero se je, kakor se zdi, prav dobro po-razumel, skoz Mislovic vMordrzeiov, živeža nakupit. V neki kerčmi v Mislovicu , kamor sta se podala, je bila ravno govorica od molitve kneginje. Ko potem naprej gresta, reče Obst naglo sam zase: „ZIo neumno je vendar, de ljudje menijo , de je bila kneginja z dvakratnim strelam umorjena. Kako bi bil inori-vec utegnul dvakrat streliti ? Zadosti je, de je to le enkrat storil. Bile ste le dve krogli v eni cevi". Potem je rekel Čjezieci, de ga zlo togoti, de so puško našli in de je bila ta le sposojena, ki bi zamogla celo reč na dan spraviti. Poleni ostane, prime pričo za roko in reče: „Če me ne izdaš, ti bom nekaj povedal". Priča odgovori: Če je kaj do-briga, mi le povej; sicer pa zaseobderži. On vender le reče: „Glej jez sim tisti, kijekne-ginjo ustrelil", in je še bolj zagotovil, ko mu priča ni hotla verjeti, de je res. Na vprašanje, kaj de ga je k temu zapeljalo, zaverne: „Za denar in lepo besedo se marsikaj stori". On je tudi pravil, de je z mladim knezam in Frankeam govoril, in de ga je ta, ko sta sama bila, pogostil in nagovoril, kneginjo umoriti, de mu bo zato 2000 tolarjev dal, ako mor v treh mescih doprinese. Njegova žena se je že napotila h knezu po dnarje, Obst je priči obljubil, ji tudi nekaj pomagati, ako ga ne izda, žugal je pa, de jo bo ustrelil, ako bo
- li -
komu kaj povedala. On pravi dalje, de gaje pes, potem ko je ustrelil, za obleko zagrabil in uklal in pokaže rano in pravi, de je ta obleka, ktero ima zdaj na sebi, knezova. Ko je pobegnul, je puško v vodo vergel. Po-slednjič je nekaj dni pozneje priči povedal, de je njegeva žena od kneza samo 100 tolarjev prinesla, v treh tednih bo pa sam ostali denar dobil. Razun tega je priča svojimu možu povedala, kakor ji je Obst djal, de, ko je ustrelil, je bila kneginja z dvema ženskama v izbi, in de je ena ravno hotla vrata zapreti (to priča Rozalia Reindl popolnoma po-terdi) in de je bila puška od nekiga puškarja sposojena, de tega zdaj morajo dobro plačati, de od tega ne bo hotel nič vediti.
In zares so 4. marca popoldne ob 5 ravno zraven kraja, ker je puška počila, v vodi puško našli. Tudi seje 11. marca 1850 zve-dilo, de je puškar Rzezak ravno to puško Frankeu o Božiču posodil, de je Obst prav rekel, ko je terdil, de na kneginjo ni bilo dvakrat ustreljeno , ampak de so bile le dve krogli v eni cevi, ker je bila desna cev počena in nerabljiva (v takem stanju je puško Rzezak Frankeu dal) in de Rozalia Reindl ni druziga vidila in slišala, kakor posvetiti se in počiti; kar pa obleko zadene, od ktere je rekel , de je knezova , pričata kolodvorska čuvaja Alt in Vaczlavezik, de sta vidila, de je Obst to obleko pred in po molitvi nosil; poslednji še pristavi, de je je tri dni popred na njem vidil.
Drugo poterjenje, de je Obst Čiedzieci se razodel je pričevanje gospodarja Obstoviga, Jakoba Wisznowskiga, de žena Obsta tisti dan, ko je bila kneginja ustreljena, ni bila doma, in de je še le vtorik 7. marca domu prišla. Ko je Obst vidil ženo ta dan ob 4 popoldne priti v Zavodje, je rekel: „Zdajdenarje prinese". Tudi od te dobe niso samo Čjedzievci zapazili, de ima Obst več denarjev kakor popred, ampak tudi kupec Weisen-berg iz Zavodja je vidil, de so več od njega kupili, kakor se je fo sicer zgodilo, de so se lepše oblačili, de se je njih stanje poboljšalo. Ko so Obsta zaperli, so tudi še denarje pri njem našli, namreč: en bankovec za 25 tolarjev, nekoliko dvajsetic, 6 ali 7 tolarjev in še nekoliko drugih denarjev. Popraševana, kje de sta denarje dobila, nista nič vedila povedati in sta si nasprotno govorila. Pa tudi kolodvorskimi! čuvaju Waczlavcziku je Obst pervi dan po smerti kneginje pravil, de se je njegova žena na pot podala in de bo 2000 tolarjev'saboj prinesla; ta dnar bo porabH, de bo v Ratiboru svoje rokodelstvo lepo vredil.
Iz tega se vidi, de se razodenje Obsta Čje-dzisci po pričah popolnoma poterdi. Pa še drugi vzroki zoper Obsta govore, najpred njegovo lastno terdenje, de on Frankea le malo pozna, in de je le dvakrat z njim skupej prišel. Temu nasproti terdi Jožef Dziedlzice,de se je Franke pred moritvijo grofinjc 3—4 tedne v hiši Obsta deržal. Tudi kupec Wei-senberg je zapazil, de se z Obstam peča. Potem je Obst na večer po umorjenju kneginje v hiši Čjedzieca sreberno orodje pokazal in djal, de mu ga je Franke dal, de naj ga zastavi. Na tako vižo je zoper samiga sebe govoril, njegova žena pa od te reči ni hotla ničesar vediti. Pri javni obravnavi so terdili, de imajo to orodje še od staršev.
Obst je rekel, de je 3. marca na večer še čez devet v uti čuvaja Dr. Alta, kteriga pomočnik je bil, ker vozovlaka dolgo ni bilo, bil; zdaj pa terdi, dc je z Altam in Waczlavczi-kam karte igra! itd.
Ker je bil poslednji v vojaštvo poklican in ker je njegovo pričevanjo zlo važno, sklene sodništvo,ga izBrezlavepoklicati. Obravnave zavolj tega, ker ni treba, ne bodo pre-
nehale in čez 24 ur pride priča. Pa ne samo ta, ampak tudi Alt terdi, de se je Obst 3. marca zvečer ob šestih odtegnul od svoje službe in de je za to Alt vedil, in de je še le drugo jutro ob pol osmih spet nazaj prišel.
Ko so Obsta pervikrat iz ječe spustili, je rekel Cjedczieci: „Saj nisimosel, de bi ostal". Ravno (ako je takrat govoril kolodvorskimi! čuvaju Vaczlavčiku, de dobro ve, čigava puška de je, ktero so v vodi najdli; pa on se je skerbno varoval, od tega kaj povedati. Mesca februarja 1849 je šel Obst memo grada Slupne, in ko zagleda grad, v kterim je kneginja stanovala, se ves strese, proč oberne in dalej poda. To priča Eduard Herbst iz Slupne, ki je kakih 10 stopinj za njim šel.
Poslednič je to znano, de je Obst znan, de je dober strele in gorski ropar, česar ne terdi le Waczlavczik, ampak tudi neko pismo pri gosposki.
Laška.
1. januarja se je v Genui ljudstvo z vojaki zlo spopadlo, tako de je bilo nekoliko ranjenih , in de je bilo treba ljudi z silo vmiriti. Sodništva so vdeležnike že začeli spraševati.
v,t v Pisi hodi nek mož okrog, ki ima roge, ki so 6 paleov dolge in poldrug palc debeli. On ni oženjen. Lepo bi bilo, ako bi si tudi rogato ženo poiskal, znabiti bi potem novro-gat zarod na zemlji ostal ; potem bi se ne smelo človeku očitati ako bi z rogmi stene prebodel. In kako koristno bi bilo to v vojskah, bajonetov bi več ne bilo treba, vojaki bi se le bodli.
Francoska.
Naj imenitniše novice na Francoskem so: de je narodni zbor svoje postavne meje prestopil in se v sodniške zadeve mešal, česar nima pravice. Iz takiga početja bi znale velike homatije vstati. Druga važna novica je pa ta, da so vsi francoski ministri odstopili. Napoleon jim je to dovolil, potem ko se je zastonj prizadeval,jih pregovoriti. Pripoveduje se, da bo stranka Thiers za deržavno veslo prijela. Na borsi ni strahu. Govore, da bodo prihodnji ministri sledeči: Lamorciere, Bixio, Odilon Barrot, Dufaure, Daru, Faucher.
Ljubljanski novičar.
Za odbornike Krajnske kupčijske in obert-nijske zbornice so izvoljeni naslednji gg. izmed kupcov: g. J. Baumgartner, g. L. Luknjan, g. J. Miihleisen, g. Gust. Heimann, g. K. Kranz , g. J. Aichholzer, g. J. F. Wetsch,
—	za njih namestnike: g. P. Hudovernik, g. Fl. Maurer, g. B. Puchler, g. J. Bernbacher;
—	izmed obertnikov pa: g. A. Samasa, g. A. Czerni, g. J. Košir, g. J. Blasnik, g. J. Pauer, g. Fr. Krenner, — za njih namestnike: g. J. Janesch, g. J. Mayr, g. J. Perles, — za fu-žinarske in rudninske reči sta dobila g. V. Ruard na Savi in g. K. Retzer v Teržiču enako število glasov (17), tedaj bo nied njima srečkanje (lozanje) razsodilo, — za namestnika je g. baron Alfons Zois v Ljubljani izvoljen.
*	Železno cesto od Žalostne goredoLogaca je prevzel Giozani Arkari, de jo bo speljal.
*	C. Ljubljana 9. januarja: „OesterreichischeCorrespondenz" obljubi pod
naslovam „Slavische Rundschau" važniše do-godbe Slovanov donašati, in se tudi v drugih rečeh marljivo na Slovane ozerati; ker so oni velik in zlo imeniten narod v avstrijanskem cesarstvu. Ta lep namen je gotov o vsak Slovan in posebno Slovenec z veseljem pozdravil, ker se iz njega vidi, da visoka vlada slovanskim narodam, ki so bili pod staro vlado bolj stiskani, kakor vsak drug narod, ki še dandanašni stare rane globoko čutijo, ni sovražna , marveč da svoje pazno oko nanje
obrača in de jo pripravljena jim pomagati k novimu življenju. Pervo, kar prinesa o tej reči „Oest. Correspondenz" je sledeče:
Serbski kupci, ki na Dunaju žive, so se namenili undan v bolnišnici umerlimu Jovanoviču Čiča spominek postaviti, čiča se je kratko pred svojo smertjo na Dunaj podal, de bi bil svojim zaslugam , ktere se je med madjarsko vstajo za cesarsko hišo pridobil, veljavo pridobil. On je na Rimskih okopih, ktere je branil , sedemnajstkrat napadavajoče vstajnike odpodil, Perczel mu je ponujal 200,000gold. v srebru, da bi mu bil bataljon Čajkistov izdal. Pa brezvestna ponudba se je razbila na njegovi pravičnosti.
„Slov. nov.", ki tukaj na svitlo izhajajo, prinesejo poziv evangelskiga fajmoštra Samuela Tomašik iz Chyžna na Slovaškem na slovaški narod zavolj obravnovanja slovanskih starin in zgodovinskih spomnikov, podob, slik, poganskih bogov, orožja, denarjev, noš, verčev in hišne posode iz ilovce, kamna, brona, železa, srebra in zlata , ki se tudi še zdaj najdejo in kažejo, kako bogato je Slovaško na starinah. Z gorkimi besedami kliče nadušen: „Bratje naroda! od staroslovanske Nitre, od Vage in Ostrogona itd." ne pustite, de se poslednji spominki na vaše vredne in slavne dede zgube, marveč spravljajte jih, čujte nad njimi in obvarujte jih za pozneji čas". Potem nasvetje, ko bodo politiške razmere dovolile, društvo v ta namen napraviti, on sam daje potrebneso-vete, kako se že zdaj za to zamore skerbeti in sklene z zaupanjem, de ne bo zastonj„glas vpijočiga v puščavi", in de je on sam pripravljen z svojimi nabranimi starinami temelj postaviti. — P Pečuhu je pred nekterimi dnemi umeri Ladislav Juranič, zarodnik slavniga horvaš-kiga junaka Juraniča, ki se je z Zriniam pri brambi Scigeta zoper Turke bojeval in padel. Celo svoje pi-emoženje je namenil za glavnico v ta namen, de bi se iz nje koristne bukve za ljudske šole dober kup izdajale.
# Te dni se je v Ljubljanski gostivnici „pri avstrijanskem dvoru" po dveh fantalinih sledeča golufija zgodila, ki dovolj spričuje, kako premedena da sta mlada tatova:
Koj drugi dan po prihodu nekega vojaškega zdravnika pride, ko je gospod ravno v spodnji izbi kosil, kakih 15 let star fant k njegovemu strežniku, rekoč, da je prišel po dvoje gospodove škornje, po ktere ga je mojster poslal, ker mu jih je v izgled za nove treba, ktere je gospod pri njem naročil. Strežniku se čudno zdi, čemu dvojih škorenj potrebuje. Dokler se pa s fantom prepira, pride drug fantiček, rekoč: „Gospod so že liudi, da škorenj tako dolgo ni, ker pri mojstru čakajo." Strežnik da, pa vender le ene. Ko njegov gospodar po kosilu v svojo izbo gor pride, prosi strežnik, za odpušanje, da je le ene škornje dal, ker so tako vse enako narejene. Gospodar ga debelo gleda in se prepriča, da je bil prekanjen. — Nekoliko dni popred je bila dekla nekega neoženjenega vradnika z enako zvijačo preslepljena, da je nekemu fan-talinu gospodarjevo obleko dala, misleč, da je res krojačev učenec, kakor je djal. Mlada tatova in goljufivca sta že v rokah. Kakor vemo, je mlajši razodel, da sta on in njegov starši brat obojo goljufijo zveršila. Razun tega je mlajši še več tatvin razodel, ki so se lani po gostivnicah po njima zgodile. Starji jih vtegne še več. Žalost človeka obide to premišljevajočega. Kaj bo iz takih otrok, kadar dorasejo? Gorje staršem, ako so oni tega krivi!
Popravek.
V poslednjem listu na zadnej strani, pod sostavkoin „V nedeljo po južni" je ime pisatelja „Planjavskega" izostalo, kar s tem popravimo.
'mmi mi
Ljubezen lepote.
Ljubil vse sim lepotije, Kav narava jih razvije. Ljubil sonce sini žareče, In vertničice rudeče, Ljubil lilije sim bele, Ljubil gojzda tanke jele, Ljubil roso siru na travi, Ljubil zvezde sim v višavi, Ljubil sapico sim hladno, Ljubil grojzdja kapljo sladno, Ljubil virov sim šumljanje, Ljubil slavcov prepevanje, Ljubil sim obnebje vedro, Stvarnice okroglo njedro, Ljubil vse sim lcpotije, Kar narava jih razvije, Želel z njim, sim se združiti, Objemaje raztopiti.
To ljubezen vso združila V sebi je, ah, deva mila. Vsa narava nji le služi Vse lepote v nji le druži, Njo zdaj ljubim, serčno ljubim, Bolj ko čeli svet jo ljubim. Ni mi sonce mar žareče; Sonce moje je devica, Noči težke razsvetlica, Ne vertnice mar rudeče; Lepših ni nikjer vcrtničic, Kot so žive njenih ličic. Več ne ljubim tajnke jele, Tud ne lilije prebele; Nje podoba , tajnka jela , Tak kot lilija je bela. Ni mi rosa mar na travi, Tudi zvezda ne v višavi; Clo očesa čiste njene Zvezde moje tak ognjene. Ni mar sapica mi hladna; Mar pa z ust rudečih pihljej, In, ah, pers devičnih zdihljej. "Več ni mar mi kaplja sladna; Usta deve so naj slajši, Jih poljubim tud naj rajši. Ni mar virov mi šumljanje, Tud ne slavcov prepevanje; Kjer nar lepši zame speva Z glasom strune moja deva. Več ne ljubim nebo vedro Stvarnice okroglo njedro; Ljubim pa device jasne Njedra bele polne, krasne, Vsa narava ljubci služi, Vse lepote v nji le druži, Njo zdaj ljubim, serčno ljubim, Bolj ko celi svet jo ljubim. Od veselja se zavzamem, Ko vse lepo v nji objamem. Z njo želim se zdaj združiti, Objemaje raztopiti.
Planjavski.
Kar je res, je res, kar je več, je pa preveč.
Bere se v zadnjim listu lanskiga časnika, de so trije učenci Ljubljanskiga višjiga gimnazija o šolskih praznicih narodske pesme nabirali. Res, de smo jih nabirali, laž pa je, de smo jih 300 nabrali. Ni nas sram ne reči, de se je morde po tiskarnim pogrešku skorej bi rekli ena ničla številu preveč pridjala. Res de smo jih nekej več dobili, kakor 30, tode vsaka mala stvarica, vsaka sleherna čenča še ni pesem in ni vredna, de bi se pesem imenovala. Kar ta ali uni zakroži, ker je morde ravno dobre volje, ali kar v nevolji jezik iz ust pahne, česar je serce ravno prepolno in ni drugač, de skipi, to še ni ne pesem in ni, de bi se razglasilo; tim bolje je, de se zamolči, de zgine in preide, kakor je prišlo. Sicer pa imamo res ene sto ali kej tako imenovanih „viž" večidel po štir verstice dolgih, ki po naši vednosti še niso natisnjene, in ktc rih bi vtegnilo nekej pred ko ne dobrih biti, in bi škoda bilo, de bi sc pozabile. Dobil" smo jih pa tudi nekej, ki niso cele, ker jih niso več vedili, ki so nam jih pravili ali peli. Te se tudi ne morejo vmes šteti. Sicer pa je 300 lepo število, in bog hotel, de bi jik bili toliko nabrali. Zazdaj moramo pa že stoliki mi zadovoljni biti, kar jih imamo, de si celo
nič ne dvomimo, de bi se jih tako število ne moglo dobiti, ker jih ljudje semtertje po deželi še dokaj znajo in ti jih tudi radi pojo, če jih veš in znaš za pravo žilico prijeti. Tode v taki reči, ki zadeva celi Slovenski narod ne le samo na Krajnskim temuč tudi na Šta-jarskim, Koroškim, Goriškim, Primorskim,toliko manj pa samo v majhinim kraji na Go-renskim, niso samo trije zadosti. Povedati pa tudi moramo, de nam je pešičica družili učen-cov obljubilo jih tudi vsak po svojim kraju nabirati,* in že smo dobili od posameznih lepe reči. Rog daj, de bi se jih več začelo s to rečjo pečati. Želeli bi jih tudi kej od učen-cov bratov na gimnaziju v Celjovci, v Celji, v Gradcu i. t. d. dobiti. Sežimo si v roke, sklenimo se. Trud menimo bi se splačal z vestjo, de smo tudi nekoličko storili za svoj narod, za svojo domovino. Ali zato reč je treba združene moči. Na konec pristavimo kos pesmice, kar smo je dobili, in prosimo, če kdo dalje ve, ali pa vso zna, naj blagovoljno, kar manjka, v Časnik da,pa v navadnim pravopisu, ne kakor se tu in tam izgo varja in piše v slovenski Rčeli, ker je to po naših mislih na vsako vižo napčno, in to nap čnost je naj pervo mende Stanko Vraz na dan izvlekel. To ni in ne more biti prav. Kakšen jezik, kakšna zbirka bi neki to bila, če bi se pesme tako pisale, kakor se tu in tam govori! Prezremo vse drugo in omenimo le to, de že tako pisati, kakor se v nekterih krajih po Go renskim izgovarja, je kar nemogoče ker za neklere glase še čerk nimamo, in jih, razun če bi vtegnil tisti ilirski c obveljati, zastonj išemo v slovnicah, ki jih imamo saj že več kot preveč. Ali poznaš čerko, ki jo Gorenec na koncu v besedah postavimo: medved zid, grad, terd, i. t. d. izgovarja? Kako boš pisal, de se bo po Gorensko izgovorilo posta virno: bolhe, muhe, suhi, hiša i. d. v.? Ka kor to Gorenec postavimo okoli Rleda, ali Šentjurja in Preddvora izgovarja, še presneto malkdo izgovarjati zamore,ki ni tamkej doma. Ni res, kakor si znabiti v Metelkovi slovnici bral, de se izgovarja: medve.y, zij, graj, ter,?, i. t. d. Res, de se glasi tisti d nekakšno kakor s, tode vender precej drugač. — Bolhe, muhe, suhi, hiša i. d. v. se vse drugač iz-rekuje, kakor pa: bolše, miiše, suše, šiša i. d. v. — Sladke hruške, velike niške, mehke tepke, i. t. d. če le hočeš, že vtegneš pisati sva lire hrušce, velice nišce, mehce tefee, i. t. d. — Nate zdaj kos pesmi:
Sanje.
Lesem, leseni stara mati Pojte sanje mi razlagat, Čudne sanje, strašne sanje: Solnca žarki so tamneli Na višnjevim nebesu, Zvezde so se pa vtrinjale, Na žemljico so padale , In rudeč kervav oblak Plaval mi je nad glavico; Lesem, leseni stara mati, Kaj pomeni vse leto? — „Ker je solnce otamnelo, Kuga bo ljudi morila, Ker so zvezde se vtrinjale, Žito več ne bo rodilo, Ker rudeč kervav oblak Plaval ti je nad glavico, To pomeni silno vojsko, Silno vojsko s turškim caram Na pokrajni Ogerski."
Tisti trije nabirava.
Zmes.
Rlizo Hamburga v Friedrichsdorfu je nek ondašnji prebivavec najdel velik diamant. Cenijo ga na 80,000 gold. Neklere dni potem so našli ravno na tem mestu nekoliko manjših diamantov.
# V neki stari knigi beremo sledeče od kaznovanja žival: V letu 1120 so prekleli v Saonu miši in gosence; 1386 je bil po sodniški razsodbi prešič ubešen v Falaise, ker je nekiga otroka raztergal, 1474 je Baselsko mestno predsedništvo petelina na germado obsodilo, ker je — jajce znesel. 1499 je obsodilo sod-ništvo v Beauvais-u vola na višale, ker je nekega mladenča prehodil. Naj gorša je pa
sodba, ki se je v letu 1690 v Auvergne prisodila zoper gosence. Gosence so zavolj poškodovanja tujiga blaga pred sodbo poklicali in jim zagovarjavca dali in se na tako vižo pravdali. Sodništvo je gosence obdolžilo, se v odmerjen kraj umaknuti, da bi bile ondi vni-čene. Kako se je ta razsodba speljala, od tega dogodivščina molči. V Lausane so se 1554 pijavke preklele, ker ribe more.
Slovstvo in umetnost,
Te dni je prišel v Varšavi poljski roman na svitlo pod naslovom: „Krolova Bona."
*	Preteklo nedeljo 29. Oktobra 1851 je bila na Dunaju igrana češka vesela igra „Di-votvorny Klobouk" (čudodelni klobuk). Gledališče je bilo polno, da se je vse terlo. Igra je jako dopadla in Dunajskim siromakom lep pomoček skupila.
*	V Pragi se tiska prestava Baumgartnerje-ve fizike od J. Krejčiga za gimnazij; dr. Čupr izdeljuje filozofiško propedeutiko za osmi gim-nazjalni razred. Wenzig in Zap bosta izdala knjige in zemljovide za češko realko; prof. Jonak bo izdal za višji gimnazij statistiko avstrijansko.
*	Jos. Podstransky sfc napravlja svoj „Ka-pesni Slovnik polsko - česky a češko - polsky izdati.
*	Od vrednika Slovenskih novin, gosp. Za-borskega se tiska zbirka pesem.
Poziv
na predplatu lista „Vojvodjanka.u
„Vojvodjanka" če izlaziti na svet od 1. januarja 1851 god. dvaput preko sedmice: u ponedeljnik i četvrtak u čistom narodnom odie-lu, saderžavajuči u sebi književne, zabavne i drugo za naš narod polezne predmete, a po-kraj toga i različne novosti. Ovaj list imače najglavniju težnju da svojoj culi strogo odgo-vara i da bude podpora naše narodnosti, na-šeg napredka i razvitka. U položenim gra-nicama imače slobodne korake i radiče sve ono, što u narodnu korist zasieca. Nadati se, da če svemu srbstvu ovaj list dobrodošlim biti, i da če ga najmogučie podpomagati: zato se ovim pozivaju svi ljubitelji narodnog napredka i blagostojanja na predplatu.
Ciena mu je s postom za celu godinu 6 f. sr., za po godine 3 f. sr., za one u Knjaze-stvu Srbii za cielu godinu 4 for. 40 kr. sr., na po godine 7 cvancika i to u cvancikama.
Predbrojnici „Šumadinke" dobivate u ime iste „Vojvodjanku" uračunavši u rok tečenija izišavšie 9 brojeva. Suvišak pripadajuči učred-ničestvu neka postom što skorie pošalju.
Urnoljavaju se svi dosadani i odsadani predbrojnici da blagovremeno predplatu za isti list pošalju na tipografiju Medakoviča u Zemunu. List ovaj daje se u zamjenu za svaki drugij književnij i političkij list.
U Zemunu 5. Decembra 1850.
Učrednik i izdavatelj „Vojvodjanke" M i I o r a d M e d a k o v i č.
Telegrafiško kurzno naznanilo deržavnih pisem 8. Prosenca 1851.
0(1 100 (v srebru) 95'/,,
Deržavne dolžne pisma po 5
»	7/ » » 4
» » » » 4
Obligacioni avstrijnnskih pod in nad Anizo, čeških, morav-skih, silezkih, štajarskih , koroških, krajnskill, goriških in dunajske višje kamorne urad-nije.
Bankne akcie po 1137 gold. v srebru.
Dnarna cena 3. Prosenca lSol.
V dnarju
Cesarskih cckinov agio (od 100 gold.) 31'/, gld. Srebra	»* » » » 28'/a »
Odgovorni vrednik: Dragotin Melcer. — Založnik in tiskar Jožef Blaznih.