Stran 90                 ANGELCEK                   Leto 29
Ernest Šušteršič:
Osel in konjiček.
ftari osel je rekel osliču: »Naš gospodar je pri-peljal včeraj iz mesta malega angleškega kc njiča, ki mu pravijo ponL In ta poni — he-he-he, da ti veš, kako gosposka živalca ie tol Imeti mora, seve, rezanico — in oj, v kakšnih jaslih! Da te niso fino osnažene, koBJiček bedasti nc pokusi ii n'V nieesar!«
Osličck ponižno molči, pa grize naprej ob cesU od tobaikarjev opljuvani osat, od cestnega prahu šc tudi oncsnaženi. pa občuduje modrost starega osla.
»Da, da, prav iraaš,« mu spet reče stari, >L^-jejva osat. Modcr mož je tisti, ki ne izbira ničesar! Ta poni je pa ves dmgačen. Tudi dober zrak hoče imeti v hJevu, E), kako je viha] včeraj nos, ko ga tt privezal hlapec v najino bližino! Seveda, midva ne zaničujeva prašičev in sva se celo z njiroi včerai kopala v mlakuži. Slo-ga, slo-ga, slo-ga! No, in poniju sva — juj, kako smrdela! Midva nisva gc-sposka, in nama ni treba čiste vode. Mnogo lfub.š;i nama je topla mlaka. Kako domače se mi zdi, kadir leiem v njo, kaiko priietno!«
Osliček ponižno molči, žvcči osat in občudu'e modrost oslovo.
Kar pridrvj po cesti lep vozičdk — in poni, ki imenitno vozi, se ustavi pred trgovčevo hišo, Z vo* zička radostno poskačc kopica otrok. Vsi se nagne-te>o okoli ponija, ga boža)o in mu ponujaio beleg^ kruha in sladkorčkov.
Leto29___________ANGELCEK__________Stran 91
Srd prične lomiti starega osla onkraj ceste na travniku. čudnogrdo naiegne vrat m prsi, pa zatuli iz njih strašen glas. Otroci se ozro in prasnejo v gla-sen smeh.
Hlapec prihiti, da izpreže poniia. Tudi trgovec stopi iz trgovine: »Jaka, daj no tisti dve nesnagi onkraj ceste v stari h!ev. Dobro bo tam zanji.a
»Bom, gospod!«
Ko sta bila sivca v starem nizkem hlevu, pravi roodrijan: »Oj, bvala Bogu! Baš tcga sem že tako ležko čakai! Tisti lepi hlev ni bil za naju. Upal se že nisem skora^da prestopiti ali pa zarezgetatj. Eh, saj roidva nisva gospoda! Dobro je za naju v tej temačni luknji! Čemu visoka okna, zidane stene, cement in škoda denarja!«
»Kaj pa, ee bi bil požar? Kai ne bi zgorela?« vpraša tenki glasek osličev.
»Eh, kdo bo na tisto mislil! Zapojva rajši malol'
In napelo se je dvoje vratov.
Tisti bip je pa stopil Jakob v uboroi hlev. ^Čuj, čuj!« ie rekel. »Dalmatinska slavčka, kako sta židane volje! Meni gre kar na jok, čc vaju slišim. Spomnira ae tistth blaženih časov, ko smo glodali plesnivi ko-mis v Dalmaciji. 0, tam je bilo vajinih bratccv!« Ko Ju pri polaganju še malo obrca, smehljaje odidc.
»Si čol?« reče stari mlademu. »Ta naju čisla, in kako po domače ravna z nama! Če bi bil požar, natu odveže prva, poni bi pa zgorel.«
Osfiček spet občuduje modrost starega, stari pa občuduie satnega sebe. Obmolkneta in se jameta pogrezati v prijeten san v hladnem lesenem hlevu.