Ob uri duhov
pAlnooi za sto gradov
Ne stopim v corkev sam, Napolnjen mrtvih in duhov Takrat je b6žji hram.
Ko bi rned njo zašM zeinljan V molftvi jih moteč —
Gorje! Vse prošnje so zauiitn — Ne vrnil bi se vfcč!"
— ,,E, pojdi! To jo strah otrok, Možak je pa — niožak,
Ne pkiši ga vsak prazen stok, Ge kdaj je bil vojak.
Ko v laški vojski sein nekoS
Samuč na straži stal, Sred mrtvih čul sem eelo noč
In nič se Tiisem bal.
Plačajte mi bokale tri,
Kupite smodk mi pet, Pa še nootij o polnoči
Grem v eerkev inrtve štet!" —
A s^mkaj raz oltdr -Da nas ne boš slepil — Svetilnikov prin^si par, V dokaz, da tam si bil.
Tu bomo te Čakali mi, Da vrneš k nain se spet,
Potfem dobiš bokale tri
In v dar še smodk — deset!"
-— »Veljaj! Pokazati vam h&hm, Da mrtvih ni me strah,
Da res vojtik pogumen sein In ne kot zajec plali!" • —
Ko polnoči odbilo je, Zaiikal je, zap&,
Da se v gor6 glasilo je In šfcl od njili vesel.
—.¦<  20  >¦»—
Ko prvi svit čez plan in   grifi                      Zadrto v senoe je imel
Mo<l]o ']c posijal,                                                Svotilnikovo ost —
Pokraj oltarja lilcd mrl'10                              K tnvarišom ni več prišM
Na. gdlili tleh jo spal.                                   Dnlidv pnno(!nih ,ff^st.
JVis. Folc