336
Krajopisje.
Sv. Marjeta pri Pesnici na Stajarskeni.
Popisal Juri Pavalec.
Nekterekrati že so častiti bravci „Novic" brali: „0d sv. Marjete pri Pesnici na Štajarskem", pa malo še jih morebiti ve, kje in kakošen je ta kraj; hočem tedaj jez na kratko vse važniše  čerhniti.
Na severno-izhodni strani Maribora v gornji polovici Pesniškega dola skoro v sredini slovenskih goric leži sv. Marjeta, kamor iz Maribora priti moreš ali memo sv. Petra skoz Nebovo v poldrugi uri hoda, ali pa v eni uri od Pesniškega kolodvora memo dveh velikih opekarnic po veliki cesti, od ktere v stran še pred sv. Marjeto proti severa druga pelja skoz Gačniški dol v Jarenino in k Št. Jakobu. — Sv. Marjeto pri Pesnici so leta 1532 Turki razrušili, takrat, ko so naši, kakor pravlica pripoveduje, veliki zvon pri Devici Mani na Gori blizo Maribora prevertali, da bi ne pel preglasno in ga tedaj Turki ne našli. Poprej pravijo, so ta zvon na Turško culi in zato je Turčin v te kraje privihral. Pri sv. Marjeti je zvon od leta 1567, kterega so cerkveni starašini sv. Petra kupili, in visi v stolpu, kterega so tadanji Št. Peterški fajmošter zidati dali. Od leta 1787 je sv.v Marjete fara za se, ima svoje fajmoštre , in obsega dele Št. Peterške, Jareninske, Št. Jakobške in Št. Lenartške fare, kterim fajmoštrom se še dan današnji zbirca in groši dajati morajo. Leta 1680 je bila tukaj kužna bolezen, ktera je več kakor polovico ljudi pomorila; pripoveduje se, da takrat so vsakega pokopali, kakor hitro se ga je bolezen prijela, če je še ravno živ bil, in da je tako malo ljudi ostalo, da v vasi eni drugega niso doklicati mogli.
Malo pred sv. Marjeto je velik z drevjem obrašen ho-mec, od kterega se pripoveduje, da je edini proti nebu molil, ko je še ves dol jezero bilo.
Ravno pred cerkvijo blizo mlina sta dva zidana mosta, eden čez Pesnico , drugi čez Cermec. Cerkev stoji malo više od ceste na gričku tik Pesnice. Farovž, šola, zdravnikova hiša, dve kerčmi, mesnica, pekarija, kramarija in še druge hiše okoli cerkve pričujejo, da smo v slovenskem kraji. Fara je po cesarji Jožefu osnovana, cerkev pa je dosti starejša, nje unajna stavba ni kaj posebna, zvonik je visok in poleg njega leži kamen Rimljanov: na vsakem kraji na kamnu spodej leži lev, na sredi med levoma sta dva moža, ena ženska in dva fanta; zgorej ležita dva leva, na voglih kamna sta dva sužnja. Vse je iz belega poharskega marmora izsekano. V zvonik zazidana pa je ženska glava, nad njo se vidi volkinja z Romulom in Remom. Od znotraj je cerkev čisto prosta in ima le šest nizkih okinj. Na koru, kjer so tudi stare, šerbljave orgije, se bere leto 1765. Cerkev je zvunaj in znotrej slaba, zatoraj se bo prihodnje leto popravila. Lepe podobe križevega pota je namalala gradčka malarica Eisel. Na cerkvenem oboku je blizo velikega oltarja lepa podoba sv. Roka in ena mala Device Marije, ktero je malal naš verli rojak gosp. Malic, kterega menda nekteri naših bravcev iz Parižke razstave poznajo, kjer ga je zavolj njegove umetnosti lepa hvala zadela. Posebno lepa in krasna je podoba sv. Marjete na velikem oltarji. Zvonov imamo čvetero; troje jih je bilo leta 1845 kupljenih; veljali so čez 3000 gold. sr., vlil jih je Juri Steinmec v Celji. Fajmošter so zdaj peti; pervi, Franc Majar, so bili od leta 1785; drugi, Franc Drosg, od 1787; tretji, Jožef Kožuh, od 1807; četerti, Janez Kurnik, od 1843, in zdajni, Franc Dreisibner, so od leta 1852. — Duš šteje cela fara 1730; šolskih otrok je vsako leto okoli 200. Farani so večidel siromaški, in jih je komaj 94 srednjih kmetov. Sosesk je v celi fari sedem: Derčova, Pernica, Št. Jakobški dol, Ložene , Roperče, Močna in Vrosek. Jezik se govori pokvarjen slovensk; noša je narodna z nemško namešana. — Na spodnjem kraji proti jugu pol ure od sv. Marjete je v velikem zdaj na suho djanem ribnjaku, kteremu „Pristavak* pravijo, hiša vsa iz kamenja sozidana; kamenje so vse blizo
hiše v starem zidovji pod zemljo našli, pravlica pravi, da tam je bilo nekdaj rimsko mesto, ktero je Bog zavolj raz-ujzdanega in mehkužnega življenja kaznoval, da se je v zemljo pogreznilo.
337