•e,.m.' ^ '
Sanje nemilosrčnega kneza
Noč je strašna, piš in vihra tuli,
stresja ziblje zide stresa;
po dobravah stare hraste puli
in oblake stepa na nebesa. —
Knez leži na pernati blazini,
sanj prikazen mu počitek ropa,
pot mrtvaški po obrazu stopa,
glas trobente poje na višini:
>Cas je stekel, ura je odbila,
zvagal sem po pravdi tvoja dela;
lej, skodela z grehi se nagnila.
z zadužbino kvišku je zletela.
Knezoval si kruto čez narode,
gnezdil ti je v srcu gad napuha,
lačni revi nisi lomil kruha,
žejni nisi dal kozarca vode.
Ti v škrlatu, nago ljudstvo tvoje
je v krvavem jarmu pot potilo,
svoje noge, trudne roke svoje
je do bele kosti ožulilo.
Komu ude si oblačil nage?
Komu celil žulje si skeleče?
Koga rešil si iz temne ječe?
Komu brisal iz očesa srage?
Tvoja hiša — dvor pohujševanja —
potnika ni nikdar prenočila;
tvoja zemlja — jama žalovanja —
je v nebesa zoper tebe vpila.
Lej, bolniki so zdihVali bridko,
gluha tvoja so ušesa bila;
tužni Ijud so spone tolažile,
in pravični biči plačevali.
Cez mrliče z grešniki si stopal,
z golim mečem trdil si pravico;
koga si iz milosti pokopal?
Komu stegnil si v pomoč desnico?
Razžaljenje sodil si krvavo,
dvomb jezero polnil si viharno,
luč resnice si gasil nemarno,
med zločinci dvigal grešno glavo.
Spričaj, kaj si storil ti za žive,
kaj za mrtvih bratov zadužbino?
Lej, na vagi tvoje sodbe krive,
kak skodela pada v večno fminol
Rod zločinov slul ne bo na veke,
s korenino vred ga bom iztrebil,
v večno noč med jok in stok telebil -
proč od mene, v tok žveplene reke!
196