176
Iz Dunaja.
Ko so 6. dan tega mesca naš ljubeznjivi Cesar pod močno hrambo zvestih vojakov, Dunaj (ali prav za prav svoj grad v Š~6nbrunu, pol ure zunaj Dunaja) nanaglama zapustili, so spisali naslednji mili razglas svojim ljudstvam:
Slovo presvitliga Cesarja od Dunajeanov.
Vse želje svojih ljudstev sim si dopolniti prizadeval. Kar le vladar dobriga in zaupljiviga svojim ljudstvam skazati zamore , sim z veseljem do zadnje stvarice storil, in z dano ustavo sim samosvojnostv moc in blagostanje poviksati želel. Akoravno me jejsila 15. veliciga travna iz grada svojih očetov pregnala; se nisim vender nikdar naveličal, dajati in vošila spolnovati. Po nar ob-širniših volitnih pravicah sim deržavni zbor skupej poklical , de naj z menoj ustavo sklene. Na Dunaj sim se zopet nazaj vernil brez druziga poroštva kakor tega, ki je od pravice in hvaležnosti pričakovati. Ali — majhna množica zmotenih ljudi podkopuje zaupanje cesarstva, razvujzdanost je dopernesla nar hujši reči. Moj minister Gtfuništva, kteri bi bil že zavoljo svoje visoke starosti •usmiljenje zaslužil, je končal svoje življenje pod kerva-vimi rokami moiivne derhali. — Moje zaupanje je na Boga postavljeno in na mojo pravično reč ; tedej zapustim Dunaj, pomoči iskat, ktera bi rešila moje pocTtakim jarmam zdihajoče ljudstvo. Kdor ljubi cesarstvoT kdor ljubi svobodo, naj se vstopi okoli svojiga Cesarja!
Ferdinand s. i*.