5'S
A.  Funtek:  Na cesti.
Na cesti.
fi
ad poljem,  od suše ožganim, Foldanski zrak plameni, Med poljem široka cesta V neznane kraje drži.
Jaz hodim po cesti beli In gledam čez daljno plan  . Nikjer drevesa, da potnik Počil bi utrujen,  prašan !
Veselje mi  vsako umira Na svetu puščobnem tem ; Res,  cesta,  besede hvalne Nobene  tebi  ne ve"m!
In  vender   —   čarobna  obsena Na trudne mi  lega oči: Vsa cesta je zdajci živa, Za potnikom potnik hiti  .  .  .
Zamaknjen jih gledam  vse one, Ki kdaj so hodili tod ; Iz raznih so prišli krajev, Bog sam v6,  kdaj  in  odkod !  .
Nad poljem,  od suše ožganim, Trepeče poldanski sev, V dnu srca metii giblje Minulih  se časov spev .  .  .
A. Funtek.
6
Molčeči govor
bleko  na sebi uredil, Klobuk si je skrbno očedil, Popravil si kito za trak In v košnjo  odšel je junak.
»Najlepši da fant je v bližini«, Ta misel dekleta jedini, In mnogo grabljice lepe" Zavidno o njem govore.
A jedna posluša besede, Na zemljo obrača poglede, V obrazek udarja ji kri   — Tak6 se molče govori  . . .
V?
Utve.
je"zero so se spustile Utve, ptice zlatokrile,
V  valih  plavale voda. Ko do bre"žnih tal prispele, Jaderno so odletele
Pod neskončni svod nebd.
Take so, mladenič, nade
V nežnem krilu duše mlade ;
V sen te zibljejo mameč. Hitro,  kakor se  vdomovil, R6j se bode njih odslovil,
Vrnil najbrž nikdar več! L.
*v