Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 25.000
Letna inozemstvo	Ur	40.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
I
Leto XXXVI. - Štev. 19 (1801)
Gorica - četrtek, 10. maja 1984 - Trst
Posamezna številka Lir 500
Tudi danes je duhovnik potreben S papežem po Daljnem vzhodu
V	nedeljo 13. maja bomo praznovali XXI. svetovni molitveni dan za duhovne poklice. Zopet bomo slišali Dobrega pastirja, ki kliče delavce v svoj vinograd. Vstali Kristus, naš Dobri pastir, nam hoče vidno zagotoviti svojo trajno navzočnost v človeštvu po tistih, ki jih skozi zgodovino nenehno vabi, naj uresničijo njegovo odrešenjsko delo. Tudi danes je namreč živ in navzoč med nami in nas vse vabi, naj poslušamo njegov glas in se odzovemo njegovi ljubezni.
Poleg teh lepih misli bomo slišali tudi tarnanje in tožbe, kaj bo z nami, ko je toliko ovac zunaj hleva, ko je žetev velika, delavcev pa malo.
Pa to trenutno še ni najhuje. Duhovnika vznemirjajo še druga vprašanja, na katera, žal, ne zna odgovoriti. Kaj se da narediti, da bomo imeli vsaj nekaj novih poklicev — duhovnikov, redovnikov in redovnic? Kaj ste že naredili? Kaj še boste?
POSLANICA SV. OČETA Sv. oče je za ta molitveni dan izdal posebno poslanico in v njej našteva sredstva, ki naj bi jih nujno uporabljali pri delu za nove duhovne poklice.
Na prvem mestu je molitev. Molitveni dan nas kliče, da bi globlje doumeli Gospodovo naročilo: »Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev« (Mt 9, 38). To ni samo povabilo, ampak ukaz, ki izziva našo vero in kliče našo vest, saj smo krščeni. Molitev v različnih oblikah je prvo in nenadomestljivo sredstvo pri velikem delu za poklice.
»Zato vabim vas vse,« pravi sv. oče, »ki ste raztreseni po vsem svetu, molite, veliko molite, nenehno molite za ta namen, ki živo zadeva koristi božjega kraljestva. Sleherno krščansko občestvo mora biti podobno onemu prvemu apostolskemu občestvu v dvorani zadnje večerje. Kristus nam je dal besedo, da nas bo uslišal. Zato prosimo...«
NAŠ PRISPEVEK Če nas kdo vpraša, kaj smo naredili za duhovne poklice, lahko mirno odgovorimo, da se precej moli: po župnijah, v redovniških skupnostih. Ni seveda mogoče ugotoviti, koliko posamezni verniki molijo in koliko žrtev in trpljenja prinašajo dan za dnem na Kristusov oltar za duhovne poklice. Slovenska Vincencijeva konferenca v Trstu je sprejela celo v svoj delovni program mesečno mašo za duhovne poklice. Ali naj tukaj omenim lepo skupno molitveno prireditev, ki je bila preteklo nedeljo v Bazovici? In še bomo nadaljevali po tej poti!
Poleg molitve je potrebno tudi delo za poklice. Sama molitev vsekakor ne zadostuje. Molitev sama nas lahko vodi v nedelavnost in neodgovornost. Volja Odre-šenikova je, da molitvi pridružimo delo, svoje sodelovanje. Tako je delal Kristus, ki je molil, učil, pošiljal apostole. Celotno krščansko občestvo mora delati za poklice.
Ali kaj? Ali smo že kaj naredili? Ali se smemo pohvaliti? Pri delu smo, žal, marsikje in marsikdaj odpovedali.
ODGOVORNOST DUHOVNIKOV Predvsem bi morali mi duhovniki postati boljši, pravi pričevalci in res dobri pastirji. Bolje bi morali izpričevati Kristusa, bolje bi se morali zavzemati za božje kraljestvo. Mladi bi morali spoznati Kristusa in lepoto duhovniškega ter redovniškega poklica po nas in po našem delu. Pa ne samo to: tudi potrebo po mladih duhovnikih, redovnikih in redovnicah. Ali molite kdaj za nas, da bi bili zvesti v opravljanju svoje službe?
ZA DUHOVNIŠTVO JE TREBA VZPODBUJATI Marsikdo toži, da naše delo ne odgovarja več potrebam sodobnega sveta. Zdi se mi, da tega sami nismo krivi. Potrebujemo novih moči, ki bi mladim ljudem dajale poguma, saj tudi danes Bog kliče mlade ljudi v svojo službo. Mnogi so tudi danes poklicani, a manjka jim poguma
in se vprašujejo, ali je mogoče zavezati se za popolno hojo za Kristusom za vse življenje. Taki ljudje potrebujejo spodbudne besede in nekoga, ki bi jih spremljal v tej hoji za Kristusom, da bi tako spoznali božjo voljo in nanjo velikodušno odgovorili. Zavedati se moramo, da z modrim vabilom mnogokrat lahko storimo mlademu človeku največjo dobroto v življenju, ko ga usmerimo tja, kamor si morda sam iz napačnega strahu ne upa.
In laiki, starši, vzgojitelji? Ali ste kdaj svetovali mlademu človeku, naj svoje življenje povsem daruje Kristusu, naj se da na voljo Kristusu? Saj ni večjega na svetu, kakor je prinašati Kristusa ljudem in ljudi Kristusu. Sv. oče je dejal, da smo morda večkrat preveč obzirni in boječi, ko vabimo mlade v duhovne poklice.
Težave, ki jih mora mlad človek premostiti, če hoče priti do duhovniškega stanu, so velike, še posebno v našem času, ko širša javnost ni naklonjena Cerkvi in njenim poslancem. A če Jezus koga kliče in vabi k sebi, naj bo prepričan, da ga ne bo zapustil. V evangeliju govori Jezus, naj se ne bojimo in da nas ne bo pustil samih, ker pozna naše slabosti in ovire na poti. Rad bo poklicanim dal moč in pogum, da bodo vse težave premagali. Zato pa molimo zanje! Jezus je naše vse, zato mu moramo zaupati.
LOJZE ŠKERL
»Papež naj bi bil doma. Kaj toliko potuje po svetu,« tako mi je rekel te dni neki mož v baru. Ne samo ta mož, temveč tudi drugi imajo slične pomisleke ob papeževih potovanjih, ki jih je bilo do sedaj že 21 in se za letos napovedujejo še nova. Prihodnji mesec od 12. do 17. junija bo namreč obiskal Švico, od 9. do 20. septembra bo v Kanadi. Poleg teh dveh večdnevnih potovanj so predvidena še krajša po Italiji: 27. maja bo papež v Vi-terbu, 7. in 8. oktobra v Kalabriji, 3. in 4. novembra v Lombardiji ob 400-letnici smrti sv. Karla Boromejskega. Sedanje potovanje na Daljni vzhod je torej le prvo v številu napovedanih za letošnje leto.
ZAKAJ PAPEŽ POTUJE
Zakaj papež ne ostaja rajši v Vatikanu? Kdor se tako vprašuje, ne razume sedanjega sv. očeta in potreb Cerkve in človeštva. Janez Pavel II. »je prišel od daleč«, kot se je sam izrazil. Zato so mu potovanja nekako v krvi. Potem so tu potrebe sedanje Cerkve in kristjanov. Kristus je sv. Petru naročil: »Potrjuj svoje brate« v veri.
To Kristusovo naročilo je živo prisotno v poljskem papežu; čuti potrebo, da z besedo in svojo navzočnostjo potrjuje v veri svoje sobrate škofe, duhovnike in vernike. Ni mu dovolj, da prihajajo k
Buhi shvNskt zbirna* i Trsu
V soboto 5. maja je bilo v Kulturnem domu v Trstu skupno zborovanje slovenskih predstavnikov, družbenopolitičnih, kulturnih ter športnih delavcev.
Zborovanje je sklicala Enotna slovenska delegacija, da bi opozorila oblasti in javnost na nedopustno zavlačevanje glede izglasovanja globalnega zaščitnega zakona Slovencev v Italiji. Obenem je zborovanje služilo kot priprava na ono, ki bo v Gorici 20. maja.
Zasedanje je v imenu Sveta slovenskih organizacij odprl Damjan Paulin. Sledil je poseg Jole Namor, ki je spregovorila v imenu Slovencev v videmski pokrajini. Za PCI je nastopil Pavel Petričič, za SKGZ Mirko Primožič, za PSI Branko Pahor in za Slovensko skupnost Ivo Jevnikar.
Ob koncu zasedanja so prisotni odobrili sledeči dokument in poziv:
Slovenci v Italiji!
V tržaškem Kulturnem domu zbrani predstavniki politične in gospodarske stvarnosti, športnih in kulturnih organizacij slovenske narodne manjšine v Italiji ugotavljamo, da že štiri desetletja čakamo na odobritev zakona o globalni zaščiti, ki predstavlja ustavni dolg italijanske republike in njeno mednarodno obvezo.
Minilo je 15 let, odkar so bili v parlamentu predstavljeni prvi zakonski osnutki o zaščiti naše manjšine, vendar se razprava o teh osnutkih še vedno zatika in tudi vlada še ni objavila napovedanega zakonskega predloga. Medtem pa je naša manjšina bila izpostavljena novim valom asimilacijskega pritiska, gospodarskega in ozemeljskega odrivanja ter rastočim diskriminacijam. Slovencem v videmski pokrajini država po 118 letih še vedno odreka pravico do šolanja v materinščini, 'ki je temeljno jamstvo za ohranjevanje naše jezikovne in kulturne istovetnosti.
V zadnjih časih smo Slovenci v Italiji doživeli marsikaj grenkega. Nestrpnosti domačih nacionalistov v deželi Furlaniji-Julijski krajini so se pridružili državni organi, ki odrekajo pravno veljavnost že uveljavljenega dvojezičnega poslovanja v šolski upravi in celo pritrjujejo zahtevam o preštevanju ali ugotavljanju naše manjšine. Slovenski dijaki na Tržaškem in Goriškem bodo brez učbenikov zaradi nedopustnega krčenja finančnih sredstev, za katera se je italijanska država obvezala z zakonom. Stiska Slovenskega stalnega gledališča je prav tako posledica državne politike do te osrednje kulturne ustanove naše manjšine.
Priča smo poskusom zavlačevanja, pritiskom na manjšino in vsiljevanja omejevalnih pogledov na problematiko globalne zaščite, predvsem pa poskusom umetnega ločevanja Slovencev v Italiji tako glede na pokrajino, v kateri živijo, kakor glede na to, ali živijo v mestih ali na podeželju.
Poudarjamo, da bo za nas sprejemljiv samo tak zakon, s katerim bomo sami zadovoljni in ki bo jamčil vse temeljne pravice vsem Slovencem na Tržaškem, Goriškem, v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini.
Zahtevamo, naj se v parlamentu takoj začne merodajna razprava o zakonskih predlogih za zaščito naše manjšine. V tem Okviru menimo, da je dolžnost zakonodajnih in političnih oblasti, da ugodijo zahtevam prizadete manjšine.
Predstavniki slovenske manjšine, zbrani na deželnem srečanju pozivamo vse Slovence v Furlaniji-Julijski krajini, naj se množičtto in organizirano udeležijo skupne manifestacije, ki bo v Gorici dne 20. maja.
Slovenci! Izpričajmo enotnost naše manjšine z množično udeležbo na tej manifestaciji! Potrdimo našo odločenost, da bomo skupno nadaljevali boj za pravični zaščitni zakon.
Nasvidenje v Gorici!
Enotna delegacija Slovencev v Italiji
njemu v Rim, tudi sam hoče iti mednje. Z apostolom Pavlom bi mogel ponoviti: »Ljubezen Kristusova me priganja.« Prav vsled tega so papeževa potovanja izrazito pastoralnega značaja: utrjevati krajevne Cerkve v veri in jim oznanjati evangelij.
Tudi zadnje papeževo potovanje, ki se je začelo 2. maja in se bo zaključilo v soboto 12. maja z obiskom Tajske, ima izrazito pastoralni značaj kot vsa ostala papeževa potovanja do sedaj. Ima pa tudi svoje značilnosti, ki so v tem, da gre za obisk mladih Cerkva na Daljnem vzhodu, saj najstarejša Cerkev, ki jo je obiskal in sicer na Koreji, šteje komaj 200 let, vse ostale pa so dosti mlajše.
ZADNJA PAPEŽEVA POT
Ni dvoma, da je bil glavni nagib sv. očeta za to 38.500 km dolgo potovanje ravno obisk Koreje. Cerkev v tej deželi obhaja letos 200-letnico, odkar so prvi krščeni Korejci laiki ustanovili tam prvo krščansko skupnost. Šele za laiki so prišli misijonarji. Poleg tega so kasneje divjala na Koreji huda preganjanja kristjanov in šteje zato korejska Cerkev veliko število mučencev. Skupino teh je sv. oče želel slovesno prišteti med svetnike prav doma na Koreji. Vsled tega se je papež pomudil na Koreji najdalj časa, štiri polne dneve.
Od tam je v ponedeljek 7. maja odletel na Novo Gvinejo, ki je drugi največji otok na svetu med Avstralijo in Azijo. Otok je velik, toda še čisto nerazvit; domačini živijo še v kulturi kamene dobe, le nekateri večji centri so bolj razviti, med njimi glavno mesto Port Moresby, ki ga poznamo iz zadnje svetovne vojne, ker so tam imeli Amerikanci veliko vojaško letališče v boju zoper Japonce.
Istočasno je sv. oče z Nove Gvineje
I nastopi
V	petek 4. maja je zasedal v Doberdobu deželni svet Slovenske skupnosti ter razpravljal predvsem o bližnjih evropskih volitvah. Deželni tajnik Bratuž je obširno poročal o pripravah in stikih z drugimi manjšinskimi silami v Italiji za možen skupen nastop. Nekaj dni prej je o vsem tem že razpravljalo deželno tajništvo; svet pa je poklican, da sprejme zadevne odločitve. Na seji je prišlo do glasovanja
o	predlogu za skupen manjšinski nastop, ki je bil sprejet z veliko večino glasov. Nastopili naj bi skupno z Union Valdo-taine, s sardinsko akcijsko stranko (Par-tito sardo d’azione) ter okcitanskim avtonomističnim gibanjem (MAO). Podprli pa naj bi ga še drugi predstavniki podobnih sil po Italiji.
Papeževa skrb za Libanon
Sv. oče Janez Pavel II. je hotel še enkrat opozoriti krščanski svet in svetovno javnost na težko preizkušeni Libanon. V ta namen je z datumom 1. maja poslal maronitskemu patriarhu Petru Koraicheju posebno poslanico, namenjeno vsem prebivalcem Libanona. To poslanico naj bi patriarh nato posredoval škofom vsega sveta.
V	poslanioi, pisani v francoščini, poziva sv. oče tako katoličane kot druge kristjane in muslimane, naj se povežejo v dialogu pri delu za narodno spravo. »Svoboda, razumevanje, gostoljubje, odprtost so bile vrednote včerajšnjega Libanona. Na njih se mora zgraditi tudi današnji.« Kristjani so še posebej poklicani, da tam, kjer živijo in delajo, pripomorejo k bratskemu vzdušju. Toda ne smejo biti boječi, ko gre za obrambo njihovega načina življenja na osnovi evangelija.
Tej poslanici je sv. oče dodal še apostolsko pismo »Les grands mysteres«, v
katerem naroča vsem škofom po svetu, »naj molijo in tudi druge navajajo k molitvi za libanonske kristjane, da bodo ti ohranili vero v svojo bodočnost. Naj spoznajo, da smo duhovno z njimi in da smo vsi skupaj ena sama velika družina.«
Po papeževih besedah pa je treba moliti tudi za tiste, ki imajo v rokah politične odločitve, da bodo pomagali državi najti prvotni obraz in jo podprli v njeni obnovi.
■	Za republikanci so imeli pretekli teden v Rimu svoj kongres tudi italijanski socialdemokrati (PSDI). Glavni tajnik stranke Longo je v svojem poročilu zagovarjal potrebo petstrankarske vlade kot je sedanja, podprl vladno gospodarsko politiko in se izrekel za nadaljnjo povezavo s socialisti, ki naj bi imeli prednostni odnos z ozirom na druge politične skupine. Za predsednika PSDI je bil ponovno izvoljen Saragat, tajniško mesto pa je znova pripadlo Longu.
obiskal še nekatere bližnje otoke, ki jih poznamo kot Salomonove otoke. Zadnja njegova postojanka na tem dolgem potovanju bo Tajska (nekdanji Siam), kjer so delovale tudi nekatere slovenske uršulin-ke in kjer je še vedno živa uršulinka m. Ksaverija Pirc.
PROBLEMI SEDANJE KOREJE
Koreja je velik polotok, podoben Italiji.
V	novejši zgodovini je pa Koreja doživela hude čase. Najprej so jo na koncu preteklega stoletja zasedli Japonci. Ko so ti bili poraženi v zadnji vojni, so morali Korejo zapustiti. Toda na žalost Koreja ni mogla postati enotna država, ker so si prišli navzkriž interesi Sovjetske zveze in ZDA. Zedinili so se, da Korejo razdelijo vzdolž 38. vzporednika po logiki: pol meni, pol tebi. Korejcev seveda niso nič vprašali, kakor niso vprašali Nemcev, ko so razdelili Nemčijo. V 50 letih je potem prišlo do ostrega spopada med Severno in Južno Korejo oz. med Amerikanci in komunisti. Vojna se je končala tako, da je Koreja ostala razdeljena.
Vse te zgodovinske dogodke je sv. oče imel pred očmi ob svojem obisku Južne Koreje: mlado Cerkev, ki je zrastla iz krvi mučencev, razdeljeno deželo, ki si želi združitve, socialne in politične napetosti znotraj države, ki je na poti industrializacije, toda za ceno nečloveških žrtev delavskega in kmečkega sloja.
Janez Pavel II. ni šel mimo teh problemov, ker bi to bilo nasprotno njegovemu značaju. V številnih govorih, ki jih je imel po raznih mestih, je govoril o miru in pravici narodov, da živijo združeni, govoril je o napredku, ki pa ne sme iti na račun izkoriščanja delavcev; govoril je duhovnikom in redovnikom, naj bodo zveste priče Jezusa Kristusa. Mladim je priporočil, naj iščejo smisel življenja v delu za boljši svet. Obiskal je tudi bolnišnico gobavih na otoku Sorodko, kjer živi nad dva tisoč teh bolnikov različnih ver. Obiskal je katoliško univerzo v Seulu, ki jo vodijo jezuiti. Podelil je krst 70 katehu-menom, ki jih je po krstu tudi birmal.
Med njegovim bivanjem v Seulu so nastali nemiri in protivladne demonstracije, ki so jih povzročili predvsem študentje. Ti zahtevajo večje demokratične svoboščine. Nastopila je policija s solzilnimd izstrelki in zaprla večje število demonstrantov. Južna Koreja je sicer republika, toda človeške svoboščine se zelo malo upoštevajo. Zato so bili in so še vedno upori zoper režim. Papež vse to ve in je prav zaradi tega večkrat poudaril delavcem in študentom, naj se borijo za svoje pravice in napredek, vendar brez nasilja.
RAZGLASITEV NOVIH SVETNIKOV
Višek papeževega obiska na Koreji je bila preteklo nedeljo, ko je slovesno pri-štel med svetnike prvega korejskega duhovnika domačina Andreja Kima in 102 druga mučenca. Slovesnost je bila v Seulu na velikanski ploščadi Youido. Prisostvovalo je morda milijon ljudi. Po televiziji je res bilo videti morje ljudstva, ki mu ni bilo konca. Navzoči so bili ne samo kristjani, saj je teh le kaj več kot poldrugi milijon na celi Koreji, temveč tudi budisti in drugi. Med pridigo se je spomnil nekaterih mučencev in njihovega junaštva. V sto letih (od 1794 do 1866) je umrlo mučeniške smrti nad 10.000 kristjanov, Korejcev in Francozov, ki so bili prvi tuji misijonarji na Koreji.
Pred kanonizacijo, ko je sv. oče šel v stolno cerkev, se je zgodil nenavaden napad na papeža. Neki nerazsoden mladenič, tako vsaj pravijo uradna poročila, je hotel streljati na papeža s pištolo. Policija ga je takoj aretirala. Pri preiskavi se je izkazalo, da je bil samokres le igrača, torej nič nevaren. Vse to pa je šlo skoro neopaženo mimo in so vse slovesnosti potekle po dogovorjenem redu.
Naj omenimo še, da je sv. oče odpotoval na Korejo prek Alaske in se tam na letališču Fairbanks srečal z ameriškim predsednikom Reaganom, ki se je vračal z obiska na Kitajskem.
Škofov obisk na Proseku Podelitev nagrade „Vstajenje“
LJUBKI ŠORLIJEVI
V	tednu med 12. in 19. majem bo g. škof Bellomi opravil svoj pastirski obisk v župniji Prosek. Za to župnijo skrbi frančiškan p. Božidar Rumpler, ki nam ga je »posodila« slovenska frančiškanska provinca.
Pater Božidar, koliko časa ste že na Proseku? Kako se počutite? Ali ste se že vživeli v naše razmere?
Julija bo že pet let, odkar tu delujem. Sem frančiškan, pripadam slovenski frančiškanski provinci. Čeprav sem po rodu Štajerec, sem prišel k vam na Prosek s skrajno zahodnega dela Slovenskega Primorja. Poklicali so me s terena, ki je, po mojem mišljenju, dokaj podoben tukajšnjemu. Zdi se mi, da ti dve področji (tržaško-koprsko) deli le državna meja, drugače se v verskem življenju ne razlikujeta. Da je temu tako, je gotovo v veliki meri pripomogla nekdanja enotna cerkvena uprava. Zato mi ni bilo težko se hitro vživeti v novo okolje; zlasti še, ker sem čutil, da so me ljudje z veseljem sprejeli. Moj prednik — zdaj že pokojni msgr. Franc Šibenik — je bil takrat že zelo bolan in ni zmogel več svojega dela; zato so ljudje nestrpno pričakovali novih moči.
Večkrat slišimo, da so pri nas razmere in pogoji za delovanje slovenskega duhovnika precej drugačne kot v Sloveniji; morda bi kdo iz Slovenije prišel k nam, a se tega boji. Ali to drži? V čem je ta drugačnost ali različnost? Kako ste jo vi občutili in premagali?
Ta vaša trditev — da bi se duhovniki bali priti sem — po mojem mišljenju ne drži in ni utemeljena. Ne vem, zakaj in česa bi se naj duhovniki bali. Ali dela? Ali ljudi? Poglejte, če se jih toliko odloči za delo v misijonskih deželah, kjer je položaj v duhovnem, materialnem in političnem pogledu mnogo slabši kot doma, zakaj se potem ne bi odločili ali se bali priti k bratom, kjer je položaj podoben ali še boljši. Res je, da je družbena ureditev v Sloveniji drugačna kot tukaj, vendar to ni nikakršna ovira, ki bi duhovnika odvrnila od odločitve, da bi šel k svojim zamejskim rojakom duhovno pomagat. Pa saj tudi prihajajo med vas. Poglejte, koprska škofija je »žrtvovala« že dva duhovnika za tržaško in dva za goriško škofijo. Ne vem, kaj še želite od matične domovine. Saj spet nima toliko duhovnikov, da bi jih lahko velikodušno delila na vse strani. Poleg tega pa morate vi zamejci sami nekaj storiti za poklice. Kaj storite, da bi imeli dovolj svojih duhovnikov?
Da so razmere in pogoji za duhovnikovo delovanje tukaj drugačni kot v Sloveniji, je jasno, vendar to ne sme biti ovira duhovniku, ki se je odločil za delo v Gospodovem vinogradu, delovati tukaj z isto ljubeznijo in z istim zagonom kot kje drugje. Kar se mene tiče, lahko mimo rečem, da meni ta raznolikost ali drugačnost celo odgovarja. Kot duhovni sin sv. Frančiška se zavedam, da smo tukaj le tujci in popotniki, zato: kjer koli si in delaš — delaš za božje kraljestvo.
Kakšne obveznosti imate sedaj na Proseku? Koliko ljudi je na Proseku? S čim se ukvarjajo in kakšno je njihovo stanje?
Tukaj na Proseku sem dušni pastir, oziroma župnik, kot se temu uradno reče, in pa katehet. Kaj spada v dušnopastir-sko delo, je menda vsem jasno. To ni samo maševanje in pokopavanje odhajajočih v večnost, temveč celotno duhovno delo v župniji; od, recimo, priprave na krste in poroke do izdajanja raznih cekrvenih dokumentov, ki jih ljudje pogosto potrebujejo.
Kot katehet poučujem verouk na treh osnovnih šolah: na Proseku, kjer je največ otrok, potem še v Gabrovcu in v Briščikih. Na proseško osnovno šolo, ki je obenem tudi osnovna šola za Kontovel, prihajajo otroci iz obeh vasi; tako, da jih je skupaj kar lepo število. Vendar jih je vsako leto manj. Ko sem pred petimi leti prišel na Prosek, sta bila na osnovni šoli dva četrta razreda; skupaj 27 otrok.
V	jeseni bo samo en četrti razred s komaj devetimi otroki. Še slabše je v vasi Gabrovec, kjer v šoli ni niti enega »domačina«. Vseh osem otrok »uvažajo« iz sosednje zgoniške župnije.
Sploh je po letu 1970 začelo močno upadati število rojstev v župniji. Na leto se župnija zmanjša za 15 članov. Kar poglejte, zadnja leta je bilo v župniji po 25 pogrebov in komaj 10 rojstev. Ce bo šlo tako naprej, bodo — po statistiki — čez sto let Prosečani izumrli. Ne verjamete? Glejte, danes je Prosečanov okrog 1.200. Cez sto let jih bo umrlo 2.500; rodilo se jih bo le 1.000. A koliko jih bo ostalo?
Prosečani si večinoma služijo kruh v Trstu. Nekaj je obrtnikov, trgovcev in vrtnarjev, oziroma cvetličarjev. Izključno od kmetije živi le peščica ljudi. Na sploš-
Župnijska cerkev sv. Martina na Proseku
no so vsi dobro situirani. Med njimi ni kakšne vidne socialne razlike. Radi si pomagajo med seboj. Imajo izreden socialni čut in posluh za bližnjega. To se zlasti vidi v pomoči ob elementarnih nesrečah ali pri raznih dobrodelnih nabirkah kot so recimo za misijone, za lačne brate in sestre po svetu v postnem času in pa za lastne potrebe domače cerkve.
Poleg samega Proseka imate še Gabrovec, Briščike in italijansko naselje. Kakšen je tu odziv? Kdo skrbi za vernike v naselju? V Gabrovcu je lepa kapelica, ki ste jo pred leti popravili. Ali ste imeli kdaj v kapelici sv. mašo ali kakšno drugo pobožnost?
K župniji Prosek spadajo poleg De-vinščine in Božjega polja, ki se dejansko držita Proseka, še vasi Gabrovec, Brišči-ki in italijansko naselje Girandole. Odročnejši vasi Gabrovec in Briščiki imata v glavnem duhovne stike z matično župnijo, vendar se nekateri verniki raje duhovno hranijo v bližnji zgoniški cerkvi. Prebivalci naselja Girandole pa so zadnja leta dobili kapelo v naselju, kjer se lahko oskrbijo z duhovno hrano. Zanje skrbi pater Dario, frančiškan iz Trsta.
Vaščani Gabrovca so pred dvemi leti z lastnimi sredstvi in ob pomoči zgoniške občine (kamor vas spada) popravili svojo kapelico in so nanjo tudi ponosni. To se zlasti lepo vidi v tem, da skrbijo za red in čistočo v njej ter jo lično krasijo. Ponoči je kapelica tudi razsvetljena. Ker stoji kapelica tik zelo prometne ceste je
v	njej težko opravljati bogoslužje, vendar imamo vse nedelje v maju v kapelici šmarnično pobožnost. Prav tako nam služi za blagoslavljanje velikonočnih jedil.
Kakšen je odziv na klic Cerkve? V čem vidite težave?
Na splošno je stanje podobno kot drugod na Tržaškem. Je lepo število tistih, ki redno opravljajo svoje verske dolžnosti: obiskujejo nedeljsko mašo in prejemajo zakramente. So pa zopet drugi, ki ne čutijo te dolžnosti tako močno — so bolj sezonski. Pridejo v cerkev le občasno; morda ob duhovni potrebi ali stiski. Na (Se nadaljuje na str. 3)
Slovenska skupnost v Trstu je nedavno priredila v časnikarskem krožku tiskovno konferenco, na kateri je predstavila javnosti poseben dokument o stanju in perspektivah tržaškega gospodarstva. S to pobudo so predstavniki SSk želeli poudariti, da so manjšinski stranki pri srcu tudi širši družbeni problemi poleg seveda svojskih vprašanj slovenskega prebivalstva.
Odraz tega širšega zanimanja je prav gospodarska listina, ki je nastala kot rezultat večmesečnega dela posebne komisije gospodarskih in drugih strokovnjakov, je uvodoma poudaril pokrajinski tajnik SSk dr. Harej. Za njim so o raznih vidikih krajevnega gospodarstva spregovorili strokovni poročevalci univ. prof. Aleš Lokar, univ. prof. Franko Piščanc ter ekonomist dr. Egidij Vršaj.
Prof. Lokar je prikazal nekaj možnih izhodov iz sedanjega kriznega stanja in pri tem poudaril, da se morajo tržaški politični in gospodarski dejavniki odločiti, kakšen razvoj mesta in njegovega gospodarstva želijo uresničiti. Predvsem se je treba nasloniti na lastne sile in na tehnološko sodobne pobude malega in srednjega obsega, kajti vsi dosedanji »veliki« objekti so se izkazali za zgrešene in gospodarsko neučinkovite.
Inž. Piščanc je poglobil vprašanje termo-
Društvo slovenskih izobražencev (DSI) v Trstu in openska Hranilnica in posojilnica že kakih dvajset let podeljujeta nagrado »Vstajenje« zamejskim in zdomskim ustvarjalcem na področju besedne, glasbene in likovne umetnosti. DSI izbira in ocenjuje, Hranilnica in posojilnica pa prispeva denarno nagrado. Pogoj za nagrado pa je, da umetnik živi zunaj Slovenije in da je demokratično čuteča oseba. Tako je prof. Martin Jevnikar utemeljil smernice komisije, ki izbira vsakoletne nagrajence. Navedel je tudi imena dosedanjih nagrajencev; gre za ustvarjalce, ki živijo na Tržaškem, Goriškem, Koroškem, v izseljenstvu v Evropi in zunaj nje.
Letos je komisija prisodila to nagrado pesnici Ljubki Šorlijevi za njeno zbirko otroških pesmi »Veseli ringaraja« in za njeno življenjsko delo. V našem listu smo že priobčili utemeljitev te nagrade Ljubki Šorlijevi.
V	ponedeljek 30. aprila je bila v Peterlinovi dvorani v Trstu prisrčna slovesnost nagrajevanja, na kateri se je zbralo veliko ljudi. Bila so tam dekleta zbora »Slovenski šopek« iz Mačkolj, ki so večer popestrila s petjem pesmi na besedilo L. Šorlijeve, ter recitatorji, ki so pod vodstvom Lučke Peterlin-Susič podali več Ljubkinih pesmi. Prof. Jevnikar je še enkrat prebral utemeljitev, zakaj so Šorlije-
vi	letos podelili nagrado »Vstajenje«, prof. Bruna Pertot pe je v vznesenih besedah orisala življenjsko in pesniško pot nagrajenke. »Pesnico Ljubko Šorli je življenje postavilo najprej v Tolmin, na tisti delček naše zemlje, ki je tako zelo lep, da ni mogoče, da ne bi rojevala poetov.« Tolminski so posvečene zlasti prve Ljubkine pesmi, a tudi poznejše.
Verjetno ji je prav Tolminska dala tudi čut za ritem, rimo in klasično obliko kitic, zlasti sonetov. Njene pesmi odlikuje zvestoba človeku, slovenskemu človeku in kristjanu. O tem priča vodilo, ki ga je postavila kot uvod v svoje izbrane poezije:
Moja pesem ne utira novih, drznih si poti;
stvarstvo božje v vseh odtenkih njenim strunam govori.
Ne potaplja se v globine in ne sili v visočine.
Skozi srečo in gorje pesem moja eno išče: pot v človekovo svetišče, ki mu pravimo srce.
»Poezija Ljubke Šorlijeve je planet, na katerem vlada zdrava pamet — je nadaljevala Bruna Pertot — in pa spoštovanje do jezika. In tudi planet, na katerem so se krščanske vrednote ohranile v brk vsem zmedam in pretresam.«
Omenila je nato čase fašizma, smrt njenega moža Lojzeta Bratuža, kateremu je po smrti posvetila sonetni venec, njene zapore med vojno, njeno umirjeno poezijo po vojni, ko se je kot učiteljica posvetila vzgoji naših otrok in prav njim zlo-
elektrarne in premogovnega terminala tako s tehnično-ekonomskega kot ekološkega vidika. Z uresničitvijo teh dveh objektov pri nas bi Trst in celotno njegovo področje ogromno izgubila na kvaliteti življenja in bi se postavile ovire nadalj-nemu razvoju »čistih« industrij.
Dr. Vršaj pa je, navezujoč se vedno na predmet tiskovne konference, opozoril zlasti na dejstvo, da se pri nas zelo nelogično in neurejeno razpravlja o raznih pobudah, ki si v bistvu nasprotujejo ali se celo izključujejo. Zato je treba v tem trenutku vztrajati predvsem na objavi vladnega načrta o raznih olajšavah za gospodarske pobude v Trstu, ne pa slepo sprejemati ponudbe načrtov, ki jih drugje ob boljših objektivnih pogojih okolja odklanjajo.
Tiskovna konferenca je imela ugoden odziv tako v italijanskih kot v slovenskih sredstvih javnega obveščanja in še posebno v tisku.
■	Dva neznanca sta z avtomatskim orožjem streljala v kolumbijski prestolnici Bogota na pravosodnega ministra Rodriga Lara Bonilla in ga ubila. Policija je kmalu po uboju prijela enega izmed atentatorjev. Izkazalo se je, da so morilca najeli tihotapci z mamili, proti katerim je umorjeni minister zadnje čase vodil izredno uspešne akcije.
žila toliko pesmi, ki so lani izšle izbrane v zbirki »Veseli ringaraja«. Toda njene ljubezni do otrok ni še konec; še vedno pesnikuje in zlasti z največjo ljubeznijo ureja revijo »Pastirček«, kjer je Janina pošta izraz prav te ljubezni in skrbi.
Predavanje prof. Pertotove so dopolnile recitacije in pesnica sama, ki se je na koncu vsem zahvalila.
Ljubki Šorli čestita tudi naš list, saj jo šteje med svoje dolgoletne sotrudnike.
Kako zelo nevarna je slovenska beseda...
V	verskem tedniku za koroške Slovence »Nedelja« je bilo 15. aprila letos objavljeno:
»Za tisk in orožje je pristojen miličnik, ne pa carinik.« Tako so me pred nedavnim poučili na mejnem prehodu (na Ljubelju, op. ur.). Lahko si mislite, da sem bil precej začuden nad takim sorodstvom: beseda in orožje.
Drži, da je orožje življenju nevarno. Prav je, da pazijo, da ga popotniki ne nosimo čez mejo. Da bi le nikdar več nihče ne nosil ali tovoril orožja čez katero koli mejo! Koliko vojn bi bilo preprečenih! Toda, da kdo imenuje v isti sapi orožje in besedo, in vrh tega še slovensko besedo — najino skupno besedo, je nezaslišano. Kakor da bi bil razbojnik, ko nosim s sabo materinščino, natiskano na papir, da bi z njo razveselil brate na drugi strani meje, kjer naj bi imela slovenščina celo domovinsko pravico. Kajpada mi je miličnik to tiskano besedo tudi zaplenil.
Kako nevarna more res biti slovenska beseda! Začenjam se tega zavedati. V Celovcu se namreč nekateri že leta trudijo, da bi otrokom omogočili pouk slovenščine v osnovni šoli, a zaman, kajti deželni šolski svet se slovenščine boji, mestna občina Celovec prav tako in oba ne dovolita, da bi se slovenščina učila vsaj na eni izmed celovških osnovnih šol. Pred nedavnim je Mohorjeva družba poskusila, da bi ustanovila zasebno šolo, pa so se tega ustrašili še na škofiji...
Zares smo še neodrešeni! Tudi naš jezik trpi krivico in čaka odrešenja. Veliko pogojev bi še bilo treba ustvariti, da bo lahko prišlo božje kraljestvo med nas.
Janko Merkač
Nenavadna Cranijeva pobuda
Italijanski ministrski pdredsednik se je pretekli teden v Lizboni na Portugalskem sestal z voditeljem portugalskih socialistov Mario Soaresom, ki je istočasno predsednik vlade. Sobesednika sta obravnavala dvostranske odnose, položaj v bivših afriških kolonijah Mozambiku in Angoli, nemirno območje Srednje Amerike (Nika-karagva, El Salvador) in trenutne probleme obrambnega pakta NATO, h kateremu obe državi pripadata.
Craxi je Soaresu obljubil, da bo Italija vztrajala na tem, da pride do 30. septembra letos do sprejema Portugalske v Evropsko gospodarsko skupnost, s 1. januarjem 1986 pa naj bi Portugalska postala njen polnopravni član.
Pametno stališče je zavzel Craxi do Srednje Amerike. Dejal je: »Nimam nobene simpatije za tiste, ki se vmešavajo v življenje neodvisnih držav (mislil je tako na Sovjetsko zvezo kot na ZDA), prav tako pa jih nimam za tiste, ki naredijo revolucijo v imenu svobode (sandinisti v Nikaragvi), pa je potem niso voljni zagotoviti, ko pridejo na oblast, drugim.«
Zelo polemičen odmev pa so dobile Cra-xijeve besede o jedrskih izstrelkih v Evropi. Zavzel se je namreč za obnovo pogajanj med Vzhodom in Zahodom. Da bi pa ta pogajanja stekla, naj bi obe strani prenehali z nadaljnjim nameščanjem evro-raket. Craxi je še povedal, da namerava italijanska vlada to stališče izraziti na prihodnjem zasedanju Atlantskega sveta 28. maja letos, sam pa bo svojo zamisel v pismu obrazložil Reaganu.
Craxijevo pobudo pa so v Italiji pozdravili le socialisti in seveda komunisti. Ostale stranke vladne večine so jo nasprotno označile za popuščanje Sovjetski zvezi. Oglasil se je tudi severnoameriški državni tajnik Shultz in v pismu Andreottiju jasno povedal, da ZDA na taka pogajanja ne pristajajo. Mrzla prha za Craxija pa je prišla tudi iz Moskve. Tam je sovjetski voditelj Cernenko med uradnim obiskom poljskega predsednika Jaruzelskega ponovil, da bo Sovjetska zveza sprejela nova pogajanja samo v primeru, če do Sev. Amerika umaknila evrorakete iz Italije, ZR Nemčije in Vel. Britanije.
Pohod molka za preganjane kristjane
Mednarodna organizacija za pomoč preganjanim kristjanom »Christian Solidarity International« (CSI), tj. Mednarodna krščanska solidarnost je v petek 30. marca proti večeru izvedla »Pohod molka«.
Na čelu sprevoda, ki se je pomikal od Državne opere na Dunaju po Koroški ulici (Karntnerstrasse) do stolnice sv. Štefana, sta stopala dunajski pomožni škof Florian Kuntner in evangeličanski upokojeni škof Sakrausky. Po sprevodu je bilo v cerkvi sv. Štefana ekumensko bogoslužje.
Dan poprej so zastopniki CSI na tiskovni konferenci poudarili, da preganjanje kristjanov ni stvar od včeraj, ampak vedno večji problem tudi današnjega časa.
Kristjani so preganjani v Sovjetski zvezi in drugih vzhodnih državah komunističnega bloka, v Latinski Ameriki in Južni Afriki, pa tudi v svetu islama. Vse premalo se danes zavedamo, da predstavlja napredujoča islamska prenova veliko nevarnost za kristjane islamskih držav. Že danes je tako, da kristjani v teh državah ne uživajo enakega ravnanja kot muslimani v zahodnem svetu.
Bralci pišejo
Odprto pismo slovenskim politikom
Z zadevo globalne zaščite vam je uspelo razgibati javno mnenje — slovensko in italijansko — kot še z nobeno drugo potezo. »Veliki« italijanski tisk (glej tiskovno konferenco letos v januarju), radio in televizija, politične stranke, celo osrednja vlada, vsi ti organi govorijo in pišejo o Slovencih v Italiji, celo bi rekel, da so jih odkrili.
To je prvi veliki uspeh, ki vam ga moramo pripisati.
Toda to je le uvod »v veliko uverturo«.
Da ne bomo instrumentalizirali tega problema tudi med nami, je potrebno, da si jasno in odkritosrčno pogledamo v oči. Potrebno je to zaradi jasnosti med nami.
PRVO VPRAŠANJE. Zakaj naj bi bili pogledi vseh Slovencev v zamejstvu obrnjeni samo na Rim? Ali je Rim res naša edina rešitev? Koliko dokumentov, sporazumov, memorandumov nam je že dal Rim, a vse to nam ne ustreza. Ce čutimo potrebo po globalni zaščiti, pomeni, da so te listine nezadostne in neučinkovite. Nam bo dal tako globalno zaščito, kakor jo potrebujemo?
Danes v Rimu odločajo demokristjani in socialisti, katerim gre le malo verjeti. (Kako se je izrazil Craxi o Slovencih, ko je bil v Trstu?)
Odkrilo rečeno, nobenega zaupanja nimam v globalno zaščito, ki nam jo bo dal Rim! Upam, da se motim, toda dosedanje izkušnje...
No, recimo, da bi se lahko (sicer zelo teoretično) zgodilo, da bi nam Rim dal ustrezno zaščito: imamo že podpisane obljube, katerih nočejo izpolniti (glej šolske knjige, Slovensko gledališče itd.). Ali naj se zadovoljimo s popisanim papirjem?
Vsekakor ne bo prišla rešitev naših problemov le iz Rima. Zato je napačno usmerjati naše poglede le na Rim.
Poglejmo sami sebi v oči in iščimo najprej v sebi rešitev!
Najpopolnejša globalna zaščita bo brezpomemben dokument, če bodo naši politiki in naši časopisi svetovali zamejskim Slovencem, naj volijo italijanske stranke. Ta »ukaz« nam je usodnejši od fašističnih napisov po šolah, cerkvah, zidovih. Kaj nam bo koristila globalna zaščita, če se bo nadaljeval ta moralni pritisk?
GOVORIMO O ŠOLI. Dajemo priznanje in podporo slovenski šoli. Pa za nekatere velja načelo: vseeno je, kam se vpišeš, v slovensko ali italijansko šolo, torej vpiši otroka v italijansko šolo.
V	imenu narodnosti so se nekateri politiki zavzemali z vsem srcem za razporo-ko in splav. Sedaj nimamo otrok v šoli. Kmalu bodo zaprli nekatere slovenske šole, ker ni otrok. Kaj nam bo koristila globalna zaščita, kaj slovesna poimenovanja šol, če bomo sami dosegli to, kar ni uspelo fašistom in nacistom?
Kaj pa stalno omalovaževanje res demokratičnih Slovencev in dela slovenskega duhovnika, omalovaževanje vloge slovenske Cerkve v zamejstvu (spomnim na zadržanje nekaterih slovenskih županov!)? Zakaj se nekaterim našim rojakom prepoveduje sodelovanje s slovenskim duhovnikom, zakaj se mu skuša rušiti še to malo, kar lahko naredi?
Naj le pride globalna zaščita, če bo taka, da bo ustrezala našim potrebam, a prej naj pride med nami do medsebojnega spoštovanja in upoštevanja. Ustvarimo tako vzdušje, da se bomo radi shajali na skupnih nastopih. To bo naša najboljša globalna zaščita.	Dušan Jakomin
Tiskovna konferenca
o tržaškem, gospodarstvu
Škofov obisk os Proseku
Mladinski zbor z Opčin
je osvojil pariške Slovence
Nov protislovenski izpad v Trstu
Na manifestaciji, ki so jo za premostitev krize v gledališču in na glasbenem področju priredili v soboto v gledališču Rossetti gledališča Verdi, Teatro Stabile, Slovensko stalno gledališče ih Federacija gledaliških, glasbenih in filmskih delavcev, je žal že spet prišel do izraza glas globoko nekulturnega Trsta.
Histerični protislovenski izpad, ki ga je del občinstva uprizoril, ko je predstavnica sindikatov Ivana Placer skušala tudi v slovenščini orisati dramatični položaj gledaliških ustanov v Trstu, nas je kot slovenske gledališke delavce izredno prizadel in užalostil.
Tudi Slovensko stalno gledališče je bilo med podpisniki manifestacije, tudi mi smo torej povabili tržaško občinstvo na skupno kulturno prireditev. Del tega občinstva pa ni prišel na manifestacijo iz ljubezni do umetnosti in njene univerzalnosti, ampak zato, da bi izkoristil še eno priložnost za svoje protislovenske izbruhe. Priložnost je res izkoristil, a s tem tudi dokazal svojo nekulturnost in moralno revščino.
Zborovski nastop v Skednju
Zveza cerkvenih pevskih zborov priredi v nedeljo 20. maja ob 17. uri v župnijski cerkvi v Skednju nastop zborov, ki bodo izvajali evharistične pesmi. Slovesnost bo združena s praznovanjem 30-letnice delovanja škedenjskega cerkvenega zbora in 20-letnice Doma Jakoba Ukmarja.
PRAZNOVANJE Sv. LEOPOLDA MANDIČA v nedeljo 13. maja v kapeli pri Domju
16.00	slovesno somaševanje (sodeluje otroški cerkveni zbor pod vodstvom s. Karmen Koren; gosta in govornika sta dr. Stanko Janežič iz Maribora in p. Atanazij Kocijančič iz Kopra, ki je še poznal p. Leopolda);
17.30	blagoslovitev Marijinega kipa na dvorišču za kapelo in kulturna prireditev (sodelujeta osnovni šoli iz Dom-ja in Ricmanj ter pevski zbor »Fran Venturini« iz Domja pod vodstvom Ivana Tavčarja).
Praznovanje je namenjeno predvsem cerkveni skupnosti iz Domja, ki tako dobi svoj novi praznik in slavi 30-letnico službe božje pri Domju ter 5. obletnico blagoslovitve svojega novega verskega središča. Dobrodošli tudi vsi prijatelji in dobrotniki našega doma in kapele!
Bazovica
Molitveno srečanje za duhovniške in redovniške poklice. Udeležilo se ga je 12 duhovnikov, 18 redovnic in lepo število vernikov. Maševal je škofov vikar Lojze Škerl. Berila in prošnje so brali skavti in skavtinje. Govorili so: domači župnik, škofov vikar, prof. Jože Kraševec, bogoslovec, s. Imakulata Šturman in dr. Zorko Harej. Med govorniki je izstopala s. I. Šturman, ki nam je na kratko opisala težki boj za dosego svojega poklica in povedala, kako je sedaj srečna in zadovoljna v svojem poklicu, v službi bolnih in trpečih bratov in sester. Med mašo je ubrano pel oktet ljubljanskih bogoslovcev. Tri velikonočne pesmi je zapelo tudi ljudstvo.
Po molitvenem srečanju v cerkvi je bilo še družabno srečanje v Slomškovem domu. Tam so nam najprej naši skavti v skioptičnih silikah prikazali svoje življenje na taboru v naravi, nato pa bogoslovci, tudi v skioptičnih slikah, svoje pestro in razgibano življenje v bogoslovju. Vmes je oktet zapel še nekaj pesmi. Po kratkem razgovoru ob koncu smo se razšli.
Skupina ljubljanskih bogoslovcev, ki jo je spremljal prof. Jože Kraševec je ta dan nastopila v treh krajih. Najprej v Rojanu pri maši, ki jo prenaša vsako nedeljo tržaški radio, potem v Sv. Križu in nato v Bazovici. Poleg tega je skupina registrirala na tržaškem radiu razgovor z g. Albinom Germekom za prihodnjo oddajo »Vera in naš čas«.
Tako smo v nedeljo skupaj Boga prosili za duhovniške in redovniške poklice. Prepričani smo, da bo uslišal naše prošnje in nam dal novih služabnikov Cerkve, ki bodo še naprej ohranjali v našem narodu vero, upanje in ljubezen, te tri kreposti, ki so temeljne kreposti vsakega posameznika in vsakega naroda.
Duhovska zveza se iskreno zahvaljuje
vsem, ki so kakorkoli sodelovali pri tem tako važnem in potrebnem srečanju. Istočasno spominja, da pripravlja srečanje bolnih, onemoglih in starejših, ki bo v Bazovici v nedeljo 27. maja ob 16. uri.
Aretacija dveh mladih nasilnežev
Veliko vznemirjenja so povzročili v Trstu zadnje dni aprila napadi na starejše ženske, ki so postale predmet surove agresije s strani neznanih nasilnežev. Ti jim niso samo odvzeli denarja, temveč so jih tudi telesno poškodovali. Eni žrtvi so celo izbili zobe.
Po devetih takih napadih pa je policija v nekem baru v ul. Ghega 30. aprila le našla storilce. Izkazalo se je, da sta to dva mladoletna jugoslovanska državljana hr-vatskega porekla z bivališčem na Reki. Pišeta se Siniša Rahelič in Zlatko Stanje-vič in še nimata 20 let. V Trst sta prišla z vlakom 25. aprila, prenočevala pa sta po raznih parkih ali ob vhodih večjih stavb. Ženske sta napadala, ker se jima je zdelo, da jima ne bodo nudile odpora. Zdi se, da sta denar potrebovala za nakup mamil.
Občni zbor Hranilnice in posojilnice na Opčinah
»Po skupnem znesku prejetih vlog in izdanih posojil je naša Hranilnica in posojilnica na drugem mestu na lestvici 29 kreditnih zadrug naše dežele in na 39. mestu v lestvici nad 600 kreditnih zadrug v vsedržavnem merilu,« je med drugim dejal v poročilu predsednik upravnega sveta Pavel Milič na 76. rednem občnem zboru openske Hranilnice in posojilnice, ki je bil v Prosvetnem domu zadnjo nedeljo v aprilu.
Iz obsežnega poročila upravnega sveta k obračunu za poslovno dobo 1983 povzemamo, da so hranilne vloge v preteklem letu pri tem pomembnem slovenskem denarnem zavodu porasle od 53.628 milijonov na 67.031 milijonov lir, to 'je za 25 %. Znesek vsakovrstnih posojil pa je v istem letu porastel od 30.849 milijonov lir na 34.242 milijonov lir, to je za 11 %.
Poročilo obsega nadalje podroben opis delovanja Hranilnice v preteklem letu, ko je zadruga praznovala svojo 75-letnico. Med nerešenimi zadevami ostaja vprašanje novega sedeža, saj so sedanji prostori postali pretesni.
Naj tu navedemo še nekaj podatkov: skupna aktiva izkazujejo 77.719 milijonov, pasiva pa 76.280 milijonov lir. Ekonomski račun za isto poslovno leto pa obsega dohodke in dobičke v znesku 13.413 milijonov lir ter stroške in izgube za skupni znesek 11.984 milijonov lir. Čisti prebitek torej znaša 1.438 milijonov lir.
Poročilu nadzornega odbora je sledila razprava o poslovnem obračunu za leto 1983 in o poročilih ter glasovanje za odobritev poslovnega obračuna/ poročil in predloga o delitvi dobička. Med ostalimi točkami dnevnega reda velja omeniti odobritev predloga za nabavo sodobno opremljenega rešilnega voza za takojšnjo pomoč Rdečega križa.
Po statutu je trem članom upravnega sveta letos zapadel mandat, prav tako tudi celotnemu nadzornemu odboru. Zato so bile potrebne volitve, na katerih so bili potrjeni v upravni svet naslednji člani zadruge: Pavel Milič, Konrad Andolšek in Ernesto Malalan, v nadzorni odbor pa so zadrugarji potrdili dr. Steva Kosmača za predsednika, dr. Marijana Bajca in prof. Silvo Valenčičevo za efektivna, prof. Iva Sosiča in dr. Hadrijana Sosiča pa za nadomestna nadzornika. Za predsednika u-pravnega sveta je bil potrjen Pavel Milič.
* * *
Konec aprila sta imela občni zbor tudi Hranilnica in posojilnica v Nabrežini in Tržaška kreditna banka. Tudi ta dva slovenska denarna zavoda na Tržaškem sta v preteklem poslovnem letu zabeležila lep uspeh. - M. B.
■	Zagonetne smrti je umrl vodovodni inženir 33-letni Radomir Radovič, ki ga je policija 20. aprila aretirala v Beogradu skupaj s 27 drugimi oporečniki sedanjega režima. Ko je bil po dveh dneh pripora spuščen na svobodo, je zvečer 23. aprila odšel iz jugoslovanske prestolnice in se ni več vrnil. Čez teden dni je njegova teta, pri kateri je v Beogradu stanoval, našla njegovo truplo v družinska hiši v Obrenovcu, kakih 30 km južno ob Beograda. Pri avtopsiji so našli v telesu sledove strupa.
Po uspelem lanskem gostovanju pri rimskih Slovencih je MPZ »Vesela pomlad« ob začetku letošnje pevske sezone prejel povabilo, da obišče koroške Slovence ter naše rojake, ki žive v francoskem glavnem mestu. Jeseni je že uspešno gostoval na avstrijskem Koroškem, v tednu po veliki noči pa je ponesel slovensko pesem v daljni Pariz. Na pot z mladimi pevci sta 26. aprila krenila tudi glasbeni ansambel »Zvezde« ter skupina spremljevalcev-staršev.
V pariškem predmestju Chatillon so organizatorji mlade goste prisrčno sprejeli. Zbor »Vesela pomlad« je imel v tamkajšnjem domu pod vodstvom svojega dirigenta Franca Pohajača dva koncerta in sicer v soboto 29. ter v nedeljo 30. aprila. Zlasti nedeljski koncert, pred katerim so naši zdomci do kraja napolnili dvorano, je bil tako za izvajalce kot za poslušalce pravo doživetje. Slovenska pesem iz mladih grl in vezana beseda, ki jo je podajala Rozeta Ozbič, sta naravnost prevzeli naše rojake. »Bilo je čudovito, nepopisno!« so zatrjevali.
Med koncertom so naši mladi začutili, kako dragocen dar so prinesli s skrajnega roba slovenske domovine v sredo velikega mesta, kjer utriplje tudi delček našega, slovenskega srca. Tudi pevski tercet ansambla »Zvezde«, ki je začel pred kratkim gojiti našo narodno pesem z namenom, da v njej ohranja slovensko ljudsko izročilo, je ogrel srce slehernega poslušalca. Vzdušje je bilo izredno, praznično, ko so pevci ob glasbeni spremljavi ansambla »Zvezde« in s sodelovanjem cele dvorane peli venček narodnih pesmi.
V imenu gostiteljev sta pozdravila in se poleg najmlajših predstavnikov zahvalila za obisk rektor slovenskega dušnopastir-skega centra Nace Čretnik ter predsednik Društva Slovencev v Parizu g. Ciril Valant. Gostujoče pa so zastopali Melita Vidau, Franc Pohajač in Drago Danev.
Prišlo je tudi do izmenjave daril. Naši mladi pevci so gostiteljem poklonili knjigo R. Dolharja in A. Miklavca »Prgišče Krasa«, ki jo je ob svoji 75-letnici izdala openska Hranilnica in posojilnica. Od gostiteljev pa so prejeli v dar oljno sliko slovenske umetnice Savinškove, ki živi in dela v Parizu. Po koncertu se je razvila živahna družabnost ob zvokih ansambla »Zvezde«.
Slovenski pesmi so v Parizu prisluhnili tudi Parižani. MPZ »Vesela pomlad« je
Dol na Krasu
Smrt mladega fanta. Vsi domačini so ostrmeli, ko se je v sredo 2. maja zvečer razširila vest, da je umrl mladi Roman Devetak, doma od Devetakov v Dolu. Saj so ga še tisti dan dopoldne videli delati na cesti Gabrje-Jamlje. Bil je namreč zaposlen pri cestnem podjetju ANAS. Toda resnica je bila, da je Roman nenadoma umrl, ko je stopil iz avtomobila pred gostilno na Poljanah. Tudi v goriški bolnišnici mu niso mogli pomagati; smrt je zmogla več kot njegova mladost, saj je imel komaj 26 let.
Pokojni Roman je v študentovskih letih bil gojenec v Alojzijevišču in včlanjen pri skavtih. Po končani šoli se je zaposlil in se udejstvoval pri domačem pevskem zboru Dol-Poljane. Pogreb je bil v petek
4.	maja v domači vasi. Pogrebne obrede je opravil g. Anton Prinčič, msgr. Franc Močnik pa je bivšemu gojencu spregovoril prisrčne besede v slovo.
Naše sožalje materi, očetu, sestri Cirili, bratu Marjanu in vsem ostalim sorodnikom. Pokojnemu Romanu pa upamo, da je bil Bog milostljiv sodnik, ko je tako nenadoma prišel predenj. Naj v miru počiva.
imel zanje napovedan nastop v cerkvi Saint Marcel. Tu je s petjem v več jezikih spremljal mašo za francoske vernike. Mladi pevci so bili ponosni, da so lahko zapeli v samem središču tega velikega mesta. S posebnim zadovoljstvom so prisluhnili predstavitvi zbora francoskim poslušalcem in ob tem začutili ponos, da pripadajo slovenskemu narodu. Posebno vzdušje je ustvarila nežna koroška pesem »N’mau čez izaro«, ki iso jo mladi pevci zapeli po zaključenem mašnem obredu.
Štiridnevno bivanje v Parizu so mladi pevci in člani ansambla »Zvezde« izkoristili tudi za ogled mestnih znamenitosti v spremstvu g. Jožeta Flisa. Ker jih je ves čas spremljalo toplo, sončno vreme, so v pravem pomenu doživljali pariško pomlad. Njihovo navdušenje je bilo na višku, saj so v razmeroma kratkem času spoznali to čudovito mesto svetovnega slovesa in njegov posebni čar.
Doživetja na tem gostovanju so prav gotovo vsakogar notranje obogatila. V mladih so zbudila željo po tesnejši medsebojni povezanosti, pa tudi navezanosti na našo slovensko pesem.
Dragotin Danev
Deželni kongres PSI
V	soboto 5. in v nedeljo 6. maja se je v Vidmu vršil deželni kongres socialistične stranke (PSI). Prisotni so bili vsi vidni deželni predsedniki PSI, med njimi tudi znani bivši minister Loris Fortuna.
Tajniško poročilo, ki se je sukalo v glavnem okoli načrta socialistov za obnovo in upravno učinkovitost v deželi, je imel deželni tajnik poslanec Francesco De Carli. Ta pa je v svojem poročilu povsem prezrl probleme Slovencev, saj ni o njih črhnil niti besedice. Morda je to vse v Craxijevi liniji, ki doslej kljub večkratnim pozivom še ni sprejel Enotne delegacije Slovencev, ne kot tajnik stranke ne kot predsednik italijanske vlade.
Slovensko skupnost sta zastopala na kongresu Marjan Terpin in Gradimir Gradnik, ki je v svojem pozdravnem nastopu opozoril na dejstvo, da je De Carli prezrl naše probleme.
Za novega deželnega tajnika PSI je bil izbran Gianfranco Trombetta, prejšnji goriški pokrajinski tajnik, ki kaže večjo odprtost do Slovencev, zato smemo upati, da bodo naši problemi v tej stranki zadobili večji odmev.
Djilasov poziv zahodnim državam
Milovan Djilas, ki so ga jugoslovanske oblasti 20. aprila letos zaprle za 24 ur in podvrgle ostremu zasliševanju, je storil nov »prekršek«. V razgovoru z nekim zahodnim časnikarjem je dejal, da injekcije zahodnih držav z denarjem kaj malo koristijo Jugoslaviji, kajti njen problem ni gospodarska kriza, temveč zatiranje človekovih pravic. »Vsi zahodnjaki bi morali,« je dejal Djilas, »vztrajati na zahtevi, da jugoslovanski režim te pravice spoštuje in razkrinkavati vse, kar je v državi lažno. In verjemite mi, tega je kar dosti. Jugoslavija je moja država, a se mi zdi, da je pred razpadom. Samoupravljanje, ki ga nadzoruje partija, povzroča zgolj zmedo.« Po Djilasovem mnenju, bi bila edina rešitev za Jugoslavijo socialdemokracija.
■	Štiri dni se je mudil na uradnem obisku v Braziliji italijanski obrambni minister Spadolini. Imel je plodovite razgovore s številnimi predstavniki sedanjega režima, zlasti še s predsednikom generalom Figueredom. Sad teh pogovorov je bil podpis sporazuma o tehničnem in gospodarskem sodelovanju med obema državama.
(Nadaljevanje s str. 2)
splošno so pa vsi dobri in ljubijo svojo
cerkev.
Edino, kar me preseneča in me je že takoj na začetku mojega prihoda na Prosek motilo je dejstvo, da stojijo moški nekje ob strani Cerkve. So, kot bi jim rekli v matični domovini »bogaboječi«. Ne vem, zakaj je temu tako. Tega pojava si ne znam razložiti. Kogar koli vprašam, zakaj moških ni v cerkev, mi ne znajo pojasniti. Le kaj jih odvrača od božje hiše? Zanimivo je, da tudi sami tega ne vedo, zakaj ne gredo ob nedeljah k sv. maši. Ce jih vprašaš, zakaj jih ni v cerkev, bodo skomignili z rameni in umolknili. Pa niso slabi ti naši možaki! Imajo vero, pa tudi ljubezen in zaupanje v Boga. Prav tako bi za svojo cerkev dali in naredili vse... vendar je nekaj, kar jih ne privlači vanjo. Tu bo potrebno še marsikaj narediti. Na splošno vsi naši ljudje potrebujejo evangelizacije. Prikazati jim je treba, da Cerkev ni Cerkev starih ljudi ali skupnost žena in otrok — temveč občestvo zrelih krščanskih ljudi, ki živijo iz vere in po veri.
Kako je s cerkvenim pevskim zborom? Pred par leti sem vprašal, ali bi lahko iz proseške cerkve po radiu oddajali božično polnočnico, pa sem prejel odgovor, da ni mogoče prav zaradi maloštevilnih pevcev. In vendar je v župniji znan pevski zbor »Vasilij Mirk«. Kakšno kulturno delo se v župniji še razvija?
Res je, naš cerkveni pevski zbor je nekoč slovel daleč naokrog. Toda kot vse naše ustanove je tudi on imel velike težave v zadnjih letih diktature, zato je močno oslabel. Po vojni si je počasi nabiral novih moči. Izgledalo je, da se bo ponovno povzpel na nekdanjo raven. Pa ta zanos ni dolgo trajal. Stari pevci so »odpeli«, podmladka pa ni; zlasti moški glasovi zelo manjkajo. Prav tako se pri dekletih zelo opaža pomanjkanje veselja za cerkveno petje. Toda kljub temu sem našemu cerkvenemu pevskemu zboru iz srca hvaležen za vse, kar za našo cerkev dobrega stori. Vsi se trudijo, da bi bilo naše bogoslužje liturgično, ubrano in kar najbolj doživeto.
Vprašujete me, kako je vendar mogoče, da si kljub tako znanemu pevskemu zboru kot je »V. Mirk«, ki deluje na Proseku, nismo upali pripraviti božične polnočnice po radiu? Odgovor na to vaše vprašanje sem dal že zgoraj, ko sem govoril o naši moški »bogaboječnosti«.
Na Proseku delujeta poleg obeh omenjenih zborov še otroški in ženski pevski zbor. Prav tako sta amaterski oder »Jaka Stoka« in harmonikarski odsek Glasbene matice stalni sestavini vaškega kulturnega življenja. Bolj ali manj stanovitno so mladi zastopani tudi v Mladinskem krožku, pri skavtih in tabornikih. Svoj čas je bilo uspešno tudi športno društvo »Primorje«. Mnogo bolj uspešno od športnikov deluje vaška godba, ki prireja vsako leto številne koncerte; med drugimi božični koncert in pa koncert pred vaško cerkvijo. Vaška godba sodeluje tudi pri procesijah, ki jih imamo trikrat na leto. Razen pri cerkvenem pevskem zboru so pri ostalih zborih in dejavnostih zastopani tudi Kontovel-čani.
V	kakšnem stanju je cerkev, ki je vedno polna cvetlic? Od kod to?
Ze zgoraj sem omenil, da Prosečani ljubijo svojo cerkev, čeprav toliko ne zahajajo vanjo. Zavedajo pa se, da je to njihov duhovni dom, ki so ga zgradili njihovi dedje z lastnimi žulji in sredstvi. Zato imajo tudi posluh zanjo in pohvalno skrbijo za lepoto svoje božje hiše. Na Proseku je bilo že od nekdaj močno razvito cvetličarstvo, pa tudi danes cvetličarstvo lepo uspeva. In naši cvetličarji si štejejo v čast in dolžnost, da nekaj od teh žlahtnih cvetlic, ki jih vzgojijo, darujejo tudi svoji cerkvi. Na ta način, vidite, je naša cerkev vedno lepo ozaljšana kot nevesta za svojega ženina.
Kaj pričakujete od škofovega obiska? Iskreno povedano — čudežev ne. Ce nam bo g. škof prinesel vsaj malo duhovne svežine, spodbude in dobre volje; če bo znal spodbuditi našo mladino, zlasti še birmance, da bodo ostali zvesti Kristusu in Cerkvi; če bo znal najti pravi ključ in z njim odpreti srca naših mož — bo to kar veliko.
Na škofov obisk smo se že dalj časa pripravljali. V cerkvi sem v nekaj nedeljah podal razlago njegove knjižice »O škofovem pastoralnem obisku«, potem smo molili k Svetemu Duhu in bomo zadnje dni imeli še tridnevnico. Mi smo pripravljali »teren«, gospod škof bo sejal. Bog pa naj da svoj blagoslov, da bo iz tega škofovega obiska kaj dobrega zraslo in obrodilo.
Razgovor pripravil Lojze Škerl
Prizor z letošnjih obljub Slovenskih goriških skavtov v Sovodnjah
Z GORIŠKEGA
5. Pastirčkov dan v Štandrežu
Zamisel, obhajati proti koncu šolskega leta poseben »Pastirčkov dan«, ki naj bi bil dan otrok in njihove revije Pastirček, se uveljavlja iz leta v leto. Letos že petič.
V ta namen je bil izbran Štandrež. Tam imajo ob cerkvi lepo in veliko asfaltirano igrišče. Na igrišču so domači prosvetarji postavili oder, stole in poskrbeli za vse ostalo, da je dan potekel v zadovoljstvo vseh, staršev in drugih odraslih, ki jih je bilo prav veliko, pa tudi otrok.
Kulturni del programa so začeli domačini z nastopom domačega mladinskega zbora. Svoje pesmi je zbor prav dobro zapel pod vodstvom dirigentke E. Chia-baj. Katehistinja Anka Komjanc-Bensa je spregovorila otrokom in staršem ter jim priporočila tudi Pastirčka, ki raste po letih izhajanja (38 let), a ostaja po duhu vedno mlad, otroški. Harmonikar je popestril program in razveselil vse. Za njim so na igrišču nastopile domače študentke z ritmičnim plesom, ki so ga naštudirale pod vodstvom prof. Nataše Sirk. Lepo, da smo znova videli baletno skupino. Ob koncu programa se je pojavila še druga skupina študentk in prav tako odplesala svojo točko.
Kot gost je na odru nastopil mladinski zbor s Tržaškega, ki so v njem zbrani otroci iz Štivana, Medje vasi in Devina; vodi ga Katja Legiša. Zbor je kar številen in je izvajal živahne mladinske pesmi. Otroci 5. razreda osnovne šole v ul. V. Veneto v Gorici so se predstavili z igrico »Junaki iz pravljice«. Prav pogumno so nastopili in zapeli kot že izkušeni igralci. Videti je bilo, da so se pri učiteljici Marizi Perat naučili tudi nastopov na odru.
Pastirček je poskrbel, da so bili nagrajeni tisti razredi, ki so med šolskim letom najbolj sodelovali z dopisi in reševanjem ugank. Škoda, da niso bili navzoči zastopniki vseh nagrajenih šol oz. razredov, da bi dvignili nagrado.
S skupno pesmijo »Jaz sem muzikant« smo se poslovili in razšli, toda rie takoj, saj so štandreške družine poskrbele za pijačo in jedačo vsem prisotnim. Hvala jim!
Izid tekmovanja v barvanju pirhov
Posebna komisija, ki so jo sestavljali prof. Milko Rener, prof. Jožko Vetrih, g. Marjan Markežič in Mauro Leban (tajnik) je vse izdelke ocenila in določila zmagovalca dveh starostnih kategorij: Ivan in Marlenka Žerjav za mlajše, Nadja Gru-sovin za starejše, vsi iz Gorice.
Prvouvrščena bosta lahko dvignila svojo nagrado od petka 11. maja dalje v Katoliški knjigarni v Gorici. Ostali udeleženci tekmovanja pa bodo dobili priznanje (nakazilo v vrednosti 5.000 lir za nakup v Katoliški knjigarni). Strokovno poročilo in sliko objavimo prihodnjič.
Obljube goriških skavtov in skavtinj
Prvi maj je za goriško skavtsko družino zelo velik praznik. Za tistega, ki še ne ve, povem, da ravno na ta dan sprejemamo nove, člane v našo skupnost.
Letos so se obljube vršile v Sovodnjah. Kot je že navada, so novinci in starejši skavti prenočili pod šotori. Kljub negotovemu vremenu se je na kraju obljub na predvečer zbralo 50 skavtov in skavtinj.
V popoldanskih urah so skavti 2. čete pripravili oltar ter velik taborni ogenj. Bali smo se, da se zvečer ne bomo mogli zbrati okoli ognja, saj je iz sivih oblakov začelo rositi. Toda dež je kmalu minil; posedli smo okoli ognja in ob spremljavi kitar prepevali skavtske pesmi. Veliko je bilo tudi skečev, ki so jih vodi sami pripravili. Ob koncu sta Viviana in Katarina ganili naša srca, ko sta prebrali nekaj misli v spomin na Tanjo Ferletič, saj je prav tisti dan minilo leto dni, odkar nas je zapustila. Ob 23. uri je piščalka ukazala tišino.
V	torek zjutraj 1. maja so prispeli še ostali skavti, starši in prijatelji. Ob 10,30 smo se zbrali v zbor ter se vsi v vrsti podali k oltarju. Med mašo smo v našo skavtsko družino sprejeli 29 izvidnikov in vodnic ter 18 volčičev in veveric.
Duhovni vodja Marjan nas je spomnil, kako pomenljivo je biti skavt: vedno, v lepih in žalostnih trenutkih. Res je, da je včasih težko biti pravi skavt, a prav zato se moramo trdno opirati na našo vero.
Po maši so bile igre. Ob 13. uri smo se postavili pred kuhinjo, kjer nas je čakala tradicionalna »skavtska paštašuta«. Dan smo zaključili s Pesmijo slovesa. - TRI
Vsem udeležencem potovanja v južno Španijo
Novi valutni predpisi od 2. maja letos zahtevajo, da vsakdo, ki potuje v organizaciji kake agencije v tujino, predloži poleg imena, priimka in rojstnega kraja tudi številko »codice fiscale« in kraj bivanja. Za mladoletne velja »codice« staršev. Prosimo vse udeležence, da to storijo v najkrajšem času.
OBVESTILA
Slov. Vincenci jeva konferenca v Trstu in Gorici bo tudi letos organizirala počitniško kolonijo v Comegliansu v Kar-niji in sicer v dveh izmenah: julija za dečke in avgusta za deklice. Otroci, ki se mislijo udeležiti letovanja v naši koloniji, se morajo čimprej prijaviti pri bolniških asistentkah na šolah, ki jih obiskujejo, da izpolnijo prijavnico. Vzgojiteljice in delovno osebje, ki bi bili pripravljeni sodelovati v koloniji, naj čimprej vložijo prošnjo na Slovensko Vincencijevo konferenco v Trstu ali pa naj se zglasijo osebno oz. telefonično na našem sedežu v Trstu, ul.
S.	Nicolo 31/11., tel. 68762 ob četrtkih med
16.30 in 18. uro. — Na Goriškem naj se zainteresirani vpišejo ali pri svojih učiteljih ali v uradu svoje občine (v Gorici v Ufficio Assdstenti Sociali v ul. Baia-monti) ali pa v pisarni Katoliškega glasa, Placuta 18, tel. 83177.
Ponovitev nove maše bo v goriški stolnici za slovenske vernike v nedeljo 13. maja ob 7. uri. Opravil jo bo novi mašnik g. Michele Stevanato, ki je član stolne župnije. Med mašo bo mešani zbor »L. Bratuž« izvajal Vodopivčevo latinsko mašo, ki jo je naštudiral za zlato mašo msgr. Franca Močnika. Popoldne ob 16. uri bo g. novomašnik imel blagoslov ob shodu Marijine družbe.
V soboto 12. maja ob 11. uri bo v dvorani pokrajinskega sveta v Gorici nagrajevanje nogometne ekipe Furlanija-Julijska krajina, ki je zasedla prvo mesto na Turnirju dežel »F. Barassi«. Odbornik za šport dr. M. Špacapan bo vsakemu igralcu izročil spominsko odličje. Prisotni bodo pred-
IZŠEL JE »PASTIRČEK«
ŠT. 8
stavniki vseh političnih oblasti naše pokrajine in dežele. Vabljeni tudi slovenski športniki.
ACM - Gorica sporoča, da bo maša za edinost v ponedeljek 14. maja ob 17. uri v Zavodu sv. Družine. Toplo vabljeni člani in somišljeniki ACM.
Jubilejni koncert zbora Rupa-Peč. Ta zbor slavi letos 50 let svojega obstoja. V zvezi s tem priredi v soboto 19. maja ob
20.30 v Katoliškem domu v Gorici samostojen koncert, na katerega opozarjamo že danes.
V Domu Jakoba Ukmarja v Skednju bo
v soboto 12. maja ob 20.30 »Večer obletnic« ob 30-letnici Skedenj skega pevskega zbora, 20-Ietnici Doma in 10-letnici Poletne prireditve. Nastopili bodo Skedenj ski pevski zbor, otroška zbora iz Skednja in Sv. Ane ter Glasbena šola Doma.
V Društvu slov. izobražencev v Trstu bo v ponedeljek 14. maja ob 20.30 govoril Viktor Blažič iz Ljubljane o »Slovenija v osemdesetih letih«.
V ciklusu predavanj, ki jih prireja Narodna in študijska knjižnica v Trstu o stvarnem in pravnem položaju zamejskih Slovencev, bo v Kulturnem domu v Trstu, ul. Petronio 4 v sredo 16. maja ob 18.30 govoril mag. Silvo Devetak o pravnih pogledih na položaj Slovencev v deželi Fur-laniji-Julijski krajini po podpisu Osimskih sporazumov in o obveznostih italijanske republike do državljanov slovenske narodnosti.
SSG v Trstu uprizori dramatizirano besedilo Ivana Preglja »Vsem galjotom vile v vamp« v ponedeljek 14. maja ob 20.30 v Mačkoljah, v torek 15. maja ob 17. uri v Kulturnem domu v Trstu, v sredo 16. maja ob 20.30 v Borštu, v četrtek 17. maja ob 20.30 pri Domju ter v nedeljo 13. maja ob 17. uri v kinodvorani v Bazovici.
V Milanu bo msgr. Franc Močnik v nedeljo 13. maja ob 16. uri imel ponovitev zlate maše za Slovence, ki se vsak mesec zbirajo v cerkvi sv. Tomaža v Milanu. Pel bo mladinski zbor iz Štandreža.
Pojasnilo
Pevski zbor Rupa-Peč je kot prireditelj Praznika frtalje letos povabil k sodelovanju tudi moški zbor iz Stmavia, ki je, kot pravi poročilo v Katoliškem glasu, »kot prvo zapel neslovensko pesem«, čemur se pisec čudi. Pevski zbor iz Štmavra je to storil v soglasju s prireditelji, ti so pa s tem hoteli izpričati odprtost do sosednjega naroda in leteli popestriti spored.
¥ m mn
Spored od 13. do 19. maja 1984
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Stra-hek«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek. 14.10 Nediški zvon. 14.40 Šport in glasba ter prenosi z naših kulturnih prireditev.
Ponedeljek: 8.10 Sedma stopnja sreče.
10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Literarni listi. 12.00 Skrivnost verstev. 13.20 Gospodarska problematika. 14.10 Jože Pahor: »Serenissima«, roman. 14.30 Tja in nazaj. 16.00 Slovensko učiteljstvo pod fašizmom. 16.30 Tja in nazaj. 17.90 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba.
Torek: 8.10 Veter raznaša besede. 10.10 Oddaja za otroški vrtec. 10.20 Koncertni in operni spored. 11.30 Literarni listi. 12.00 Folklora narodov Jugoslavije. 14.10 »Beli jelen«, mladinska igra. 15.00 Naš jezik. 15.05 Mladi mladim. 16.00 Od Milj do Devina. 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 M. Ayme: »Zelena kobila«.
Sreda: 8.10 Od Milj do Devina. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.00 Oddaja za prvo stopnjo osnovne šole. 11.30 Literarni listi. 12.00 Sprehod med starimi spomeniki. 13.20 Primorska poje. 14.10 Jože Pahor: »Serenissima«, roman. 16.00 Iz dnevnika odv. Angela Kukanje. 16.30 Tja in nazaj.
17.00	Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Primorski pesniki v prikazu T. Kermaunerja.
Četrtek: 8.10 Trim za vsakogar. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.00 Oddaja za drugo stopnjo osnovne šole. 11.30 Beležka. 12.00 Zdravniški nasveti. 14.10 Pisani otroški svet. 14.30 Naš jezik. 14.35 Tja in nazaj. 16.00 Na goriškem valu. 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mladinski pevski festival v Celju.
Petek: 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.00 Oddaja za srednjo šolo. 11.30 Beležka. 12.00 Niti življenja. 13.20 Dogodki in problemi. 14.10 Jože Pahor: »Serenissima«, roman. 16.00 Trim za vsakogar. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Mi in glasba. 18.10 Kulturni dogodki. 18.40 Nabožna glasba.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Beležka. 12.00 Glas od Rezije. 14.10 Izbrana dela slovenskih mladinskih pesnikov in pisateljev.
14.30	Naš jezik. 14.35 Halo, tu radio Trst A! 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 L. Chiabudini: »Preklete grab-jc«. Izvaja Beneško gledališče.
Novosti v Katoliški knjigarni v Gorici
Celovški zvon, marec 1984, II. letnik, 2. štev.
France Balantič, Zbrano delo. Izšlo v Argentini.
Branko Hofman, »Noč do jutra«. Roman iz časov stalinizma v Sloveniji.
»Zakonik cerkvenega prava«; slovenski prevod in latinski original.
Alojzij Geržinič, »Boj za slovensko šolstvo na Primorskem«. Knjiga je izšla v Argentini.
Boris Pahor, »Tržaški mozaik«. Zadnja knjiga B. Pahorja, izšla v Ljubljani.
»Sveta dežela«. Vodnik po Sveti deželi, slovensko besedilo in 246 slik.
Roy Medvedev, »Nikita Hruščov«. Ruski zgodovinar, disident, riše življenje Nikite Hruščova.
Marjan Terpin, »Števerjan«. Zgodovinski oris briške vasi Števerjan od začetkov do danes.
darovi
Za Katoliški glas: Maks Šah in Justa Terčon 10.000; Mira Srebrnič 7.000; Dora Uršič 5.000; Edoardo Crapesi 5.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Š. G. 50.000 lir. N. N. v spomin pokojne sestre: za gobavce Ivana Štanta 25.000, za Sv. goro 15.000, za Zavod sv. Družine 10.000 in za cerkev sv. Ivana v Gorici 10.000 lir.
Za zdravljenje E. Valentinčiča: N. N.
30.000 lir.
Za poimenovanje šole v Pevmi: I. Šorli
50.000 lir.
V	spomin Otona Gorjan: Dora Candini in Maria Bernasconi za cerkev sv. Ivana v Gorici 20.000, osebje otroškega vrtca v ul. Brolo pa 50.000 lir.
Za župnijsko dvorano v Nabrežini: KKD Hrast, Doberdob 100.000; skavtska družina iz Doberdoba 187.000; P. Gruden 40.000; J. M. 50.000; Šavli 10.000; Coloni 5.000; Vitez 5.000; Šemec 10.000; sorodniki v spomin Lina Vižintina 50.000; v isti namen Vera Ferri 20.000 lir.
G. Lino Cocci, Trst: za Katoliški glas
50.000 in za Vincencijevo konferenco v Trstu 50.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: N. N. in N. N. 70.000; družina Bianchi ob krstu hčerke Ingrid 50.000; boter Viljem Ban ob istem dogodku 10.000; Emilija Briščik namesto cvetja na grob Leonarda Kralj 50.000; N. N. ob obletnici bratove smrti 50.000; Jole ob obletnici smrti dobremu očetu Daneu Ludviku v spomin 30.000; Marija Mahnič v spomin moža Cesara ob obletnici smrti 20.000; Ruggero Daneu v spomin na starše 15.000; Marija Škerlavaj 10.000; Vladko Turina 10.000; družina Košuta v spomin na Nado Zecchini 10.000; N. N. 10.000; Ana Škerlavaj 10.000; Rudi Jugovič 5.000; Josi-pina Sosič 5.000; razni 30.000 lir.
Za cerkev v Trebčah: sestra Ivanka ob 2. obletnici smrti msgr. Alojzija Rozmana 50.000; Dora Grizon 20.000; Marija Možina 20.000; Roza Kralj 10.000; N. N. 50.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: B. K. 100.000; N. N. 20.000 lir.
Za kapelo pri Domju: N. N., Donijo 10.000; Jurij Vatta v spomin Ivanke Furlan 10.000; Marija Petaros, Boršt 10.000; Valerija in Marija Krmec, Domjo namesto cvetja na grob Lucije in Karla Ota 50.000; Julija Hrovatin v zahvalo sv. Leopoldu 100.000; Marija Stefančič, Trst 10D00 lir.
Za lačne po svetu: g. Lino Cocci 100.000; otroci osnovne šole v Rojanu 250.000; učen-
oi	osnovne šole »Karel Širok« v Trstu ob velikonočnem sv. obhajilu 17.220 lir.
Za misijonarje in za lačne: Marija Žigon 100.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
12. maja 1983 — 12. maja 1984 Kakor tat je prišla smrt in te pred enim letom, v cvetu mladosti iztrgala iz naše srede, moj ljubljeni
EDI VECCHIET
Tvoja nenadomestljiva izguba je zasekala v mojem srcu strašno bolečo rano. Le kdaj se ta rana zaceli?
Tvoja mama
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 18% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
t
Sporočamo žalostno vest, da je umrl optik specialist
UMBERTO DONATI
Imel je 89 let. Priporočamo ga v molitev. Pokopali smo ga v sredo 9. maja na goriškem pokopališču.
Žena Vanda in sorodniki
Gorica, 8. maja 1984
SLOVENSKI HOTEL »BLED« V RIMU
Lastnik: VINKO LEVSTIK ,<n».
GORICA, KORZO VERDI 51, TEL. 84206/7 — TELEX 460412 AGRBAN
GORICA Travnik, 25 Tel. 84407
skupno z ostalimi članicami Deželnega konzorcija ljudskih bank
VAM NE NUDI SAMO DENARJA!
• Knjige
• Šolske potrebščine
• Nabožni predmeti
j® Banca Agricola Corizia« «g, ) Kmečka banka Gorica— *