XI. tečaj 8. zvezek. z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S posebnim blagoslovom Njih svetosti papeža Leona XIII., Njih prevzvišenosti kneza nadškofa goriškega in prečastitega generaljnega ministra celega frančiškanskega reda vreja in izdaje P. Stanislav Škrabec, mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. Vsebina 8. zvezka. Neketere pobožnosti in odpustki v mescu oktobru................, . 225. Krištof Kolumb........................................................ 227. O gorečnosti.......................................................... 236. Zakaj se moramo v vsem vdati v voljo božjo.......................... 239. Kako se mej svetom kerščansko živi (Dalje.)......................... 240. Kerščanskim poslom. III. Posel služi gospodarjem. 22. Zvesti štacunski pomočnik................................... 248. 23. Zvestoba jezika. 24. 0 čem ne govori...................... 249. 25. Ne govori o tujih napakah................................... 250. 26. Zvestoba jezika poslom in gospodarjem........................251. 27. Kedaj imajo govoriti posli in gospodarji..................... 252. 28. Varuj skrivnosti gospodarjev. 29. Radovednost............. 253. 30. Zvestoba roke............................................... 254. Zahvala za vslišano molitev . . . ,......................... • • • • 255. Priporočilo v molitev............................................... 256. V GORICI. Hilarijanska tiskarna. < 1892. Izhaja v nedoločenih obrokih. Velja cel tečaj (12 zvezkov) 70 kr. Jezikoslovni pomenki. G. I. S. — «Nekteri molijo «žegnana si med ženami», drugi «blažena», spet drugi «blagoslovljena», in spet nekteri «blagovna», in spet nekteri «posvečena». Pri nas še večinoma molijo «žegnana'4. zlasti ker še nad besedico «blažena» ljudstvo spotiku-je». Mnogim duhovnikom, pravite, bi vstregel, ako bi povedal, kaj bi bilo najboljše. — Jaz mislim tako: Tudi Nemci molijo «gebe-nedeit», dasiravno je to v sedanji nemščini čisto zastarela tujka. Dokler se naši višji pastirji ne zedinijo, da se vpelje po vseh slovenskih cerkvah nova popravljena formula, tako dolgo se deržimo stare nespremenjene. Vi delate tako in prav delate. S tem pa nočem reči, kaker ne bi bilo treba nobene poprave. Potrebna je v resnici, in kaker sami veste, ne le na enem mestu. Saj imamo že berž v pervih besedah dve napaki. Ave, XuÌqe, se ne pravi «češčena—si», temuč «pozdravljena—bodi», #zdra-va!», ali natančneje «vesela bodi», «veseli se!», po prestavi sv. Cirila in Metoda «raduj se». Za nas bo najpri-merniši mej temi izrazi tisti, ki je v navadi Hervatom in drugim Slovenom in je koliker toliko tudi nam znan : «Zdrava, Marija!» Glejmo dalje! Graha, plena, xe^apirauiv)] ; — ^«piro» se pravi «prijetno delam», xs^agiuaiiÉvr] torej «prijetna storjena», «prijetnosti polna» — to se ve, da pri j e t-«osti pred Bogom. Tudi staronemško g i n à d a, srednje-nem-ško g e n à d e je pomenilo nekedaj mej drugim «prijetnost», Anmuth. Sicer je bil pomen das sich Niederlassen, Neigung, Ruke, (cf. a di n sunne gèl se gnàden» sonce gre božji gnadi, gela nuter) Zuheignng, Dank, G unsi, Hidd, Vergebung, Ablass, Lehen. Nemci in za njimi tudi naši stari Slovenci so umeli «gnade polna» berž ko ne vže od začetka kaker zdaj ko « voli der Huld, des Wohlwollens Cottesi, kar more tudi pomeniti «gratia plena», in poznejše angeljeve besede rinvenisti enim gratiam apud Deum», evQEg yÙQ %uqiv %uqk rà 0f<à, tudi kažejo na to; tu more pomeniti rgratia », X(kJIS- le «.Hidd, Wohhvollen». Staroslovenska prestava ima «b 1 a g o d è t ! n a j a» (pozneje pokvarjeno v «bla-godatìnaja»), kar pomeni poleg XE%aQnconévr] tudi sveyyezixri «benefica» od «blagodètì»: donum, gratia,, gaudium, pervotno menda «beneficium_». Beseda ne kaže, da bi bila narodna in mi je dandanašnji gotovo nikaker ne moremo rabiti. Gori omenjenega «prijetnosti polna» seveda tudi ne smemo priporočati, ker bi se lehko napak umelo. Ostane torej, ako nočemo več «g n a d e» : milosti polna. Sicer je v stari slovenščini beseda «milosti» imela le ta pomen, ki ga ima še zdaj pri nas mej prostim narodom : «misericordia», «venia», potem tudi «eleemosyna», ali dandanašnji je vender v raznih slavenskih jezikih in tudi v naši knjižni slovenščini že sploh v navadi za «gratia» in sicer v enem in drugem pomenu „Anmuth“ in torej ne kaže drugači, kaker da se deržimo tudi tu s Hervati in drugimi besed : «milosti polna». CVETJE Vlil. zvezek. V Gorici, 1892. XI. tečaj. Pobožnosti in neketeri odpustki meseca oktobra. Sveta cerkev je posvetila mesec oktober Mariji kraljici presvetega rožnega venca. Pred desetimi leti so namreč naš sv. oče Leon XIII. ves katoliški svet v pismu opomnili, da naj ves mesec oktober slovesno častijo Mater božjo kaker kraljico presvetega rožnega venca, da bi v tako žalostnih časih ž njim pri Bogu pomoči sprosili sveti cerkvi. Leto za letom so potem za-povedavali, da naj verni molijo vsaj eden del rožnega venca z litanijami Matere božje vsak dan od pervega oktobra do drugega novembra zjutraj mej sveto mašo ali pa zvečer, pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom v monštranci in sicer v vseh škofovskih, farnih in tudi v drugih cerkvah in kapelah, ki so posvečene Materi božji. In ta mesečna pobožnost se ima takt) dolgo opravljati, dokler ne bodo rešeni sveti oče. Da bi verni rajši in obilniši molili tožni venec so podelili sveti oče tej mesečni pobožnosti sledeče odpustke 1) za vsak dan od 1. oktobra do 2. novembra 7 let in 7krat po 40 dni, ako molijo rožni venec v cerkvi z drugimi ; ali ako so zaderžani, doma ; 2) popolni odpustek, ako vsaj 10 dni tako opravljajo to pobožnost in se spovejo in obhajajo ; 3) popolni odpustek na roženkransko nedeljo ali pa — 226 — mej osmino, ako po opravljeni spovedi in sv. obhajilu molijo nekoliko po namenu sv. očeta.*) Zakaj so pa zapovedali sveti oče ravno rožni venec moliti ? Zato, ker dobro vedo, kar pravi apostelj molitve sv. Aljfonz Li-gvori : „Vsak ve, koliko hvalo je svet dolžan ti molitvi. O kolik» jih je bilo po nji greha rešenih! Koliko jih je bilo po nji k svetemu življenju napeljanih; koliko jih je, keteri so zdaj v nebesih in so ž njo dosegli srečno smert!**) Blagovoljni udje tretjega reda, poslušajte in posnemajte svetega očeta, ki molijo rožni venec vsak dan mej 10. in 11. uro zvečer v svoji kapeli in s» se dali vpisati v večni rožni venec. Molite rožni venec, vedite pa, da je, kaker uči sv. Aljfonz Ligvori, Materi božji ljubši, ako-eden del rožnega venca zmolite počasi in pobožno, kaker pa vse tri dele naglo in z majhino pobožnostjo. (Slava Marije II. del.) Ravno tistega leta 1883., pa nekoliko poprej so posvetili naš slavno vladajoči papež Leon XIII. mesec oktober svetemu Frančišku Serafinskemu in so podelili sledeče odpustke: 1) popolni odpustek 4. oktobra, na dan sv. Frančiška ali pa mej osmino, ako se spoveš, obhajaš, cerkev obiščeš in v nji nekoliko moliš po namenu svetega očeta; 2) 300 dni odpustka, kolikerkrat si pii devetdnevnici ali pa mesečni pobožnosti v čast svetega Frančiška. Ti odpustki so podeljeni samo do leta 1893. 2. oktobra, roženkranska nedelja, popolni odpustki rožen-kranske bratovščine in popolni odpustek živega rožnega venca. Vsaki katoliški kristijan prejme tolikokrat popolni odpustek, kolikerkrat obišče od sobote popoldan in vso roženkransko nedeljo do večernega mraka roženkransko kapelo ali pa v cerkvi izpostavljeno podobo Matere božje, kraljice presvetega rožnega venca, opravi spoved in prejme sveto obhajilo in moli po namenu sv. očeta. 4. oktobra, sveti Frančišek Serafinski popolni odpustek v frančiškanskih cerkvah za vse; denes imajo popolni odpustek udje tretjega reda, bratovščine presv. R. Telesa, društva vednega križevega pota in pas sv. Frančiška Serahnskega. 6. oktobra, sveta Marija Frančiška, tretjerednica, popolni odpustek za vse v frančiškanskih cerkvah; ker je pervi četertek v mescu imajo popolni odpustek udje bratovščine presvetega. Rešnjega Telesa. «) Leon XIII. 1, sept. 1892. 30. avg. 1884. S. R. C. 20. avg. 1886. **) Slava Marije. II. del. — 227 — 7. oktobra, pervi petek v mescu, popolni odpustek udov bratovščin presv. E. Telesa in presv. Jezusovega Serca. 15. oktobra, sveta Terezija, devica, popolni odpustek bratovščin presv. E. Telesa in karmeljske. 16. oktobra, tretja nedelja v mescu; popolni odpustek imajo udje živega rožnega venca. 19. oktobra sveti Peter Aljkantarski, in 23. oktobra sveti Janez Kapistranski, oba spoznavavca pervega reda sv. Frančiška ; ta dva dni je popolni odpustek v frančiškanskih cerkvah za vse. Enkrat v mescu, keder imajo mesečno skupščino ali shod, imajo popolni odpustek udje tratjega reda, bratovščin sv. E. Telesa in presv. Jezusovega Serca. Enkrat v mescu, keder komu •drago, imajo popolni odpustek udje tretjega reda, bratovščin sv. Eešnjega Telesa, presv. Jezusovega Serca, apostoljstvo molitve, naše ljube Gospe presv. Jezusovega Serca, udje in dobrotniki družbe sv. Vincencija. En petek v mesecu ima apostoljstvo molitve in dva popolna odpustka pa bratovščina brezmadežnega Serca Marije za spreo-bernjenje grešnikov. P. A. F. Krištof Kolumb. 12. dan prihodnjega mesca vinotoka bo 400 let, kar je Krištof Kolumb našel novi svet — Ameriko. Po pravici se zato letos povsod spominjajo slavnega moža, ki je odperl sè svojo najdbo nov vek v zgodovini človeškega rodu. Tudi mi se ga smemo spominjati s posebnim veseljem, ker je bil Kolumb ud tretjega reda sv. Frančiška in so mu zlasti frančiškani pripomogli doseči namero ter mu zvesti na strani stali v vseh bridkostih in težavah. Zato se bo po naredbi vesoljnega poglavarja reda sv. Frančiška 12. vinotoka tudi v kolegiju sv. Antona v Eimu Kolumbu na čast obhajala posebna slovesnost, kjer se bo govorilo o slavnem možu blizu v vseh poglavitnih jezikih evropskih, starih in novih. Seveda mi ne pojdemo poslušat in najberž tudi naših bravcev nobeden ne. Da se pa nekoliko vender tudi vdeležimo lepega spomina, smo sklenili v tem in nadaljnjih letošnjih listih kaj več — 228 — povedati o Krištofu Kolumbu ter zlasti — kar se ne bere kjer-sibodi — pojasniti zasluge, ki so si jih pridobili frančiškani zanj in za njegovo slavno delo. I Krištof Kolumb, po laško Kristóforo Kolómbo, po špansko-Kristóvalj Kolon, kar pomeni po naše Kristonos Golob, je bil rojen okoli leta 1441 v Genovi — to je zdaj skoraj gotovo, dasi-ravno si ga prisvajajo tudi razna druga laška mesta. Stanu je bil priprostega, njegov oče je volno česal za sukno. Študiral je najprej v domačem mestu Genovi, potem pa v Paviji, kjer so bile velike šole. Vže zgodaj je šel na morje, kjer se je vdeležil tudi bojev s Turki. Benečani in drugimi. Pripeljal se je celo visoko na sever, notri v Islandijo. Na Portugalskem, v Lizboni se je oženil. Vzel je neko Filipo, ličer placentinskega viteza in slovečega pomorščaka Jerneja de Pelestrello, ne bogato ali zmožno gospodično, ki mu je za doto prinesla zemljepisne karte svojega očeta ter ga je seznanila še z raznimi drugimi imenituimi pomorščaki. Občevanje ž njimi ga je zgodaj pripravilo na to misel da je poklican najti po morju novo pot v Indijo. Takrat so bili začeli učeni možje slutiti, da je naša zemlja velika krogla, ki plava po neizmernem prostoru sveta, kaker ji je stvarnik odločil. Tako je sodil mej drugimi zlasti neki učen zdravnik v Florenci, Pavel Toskanelli, znanec Kolumbov, s keterim sta si tudi dopisovala. Iz tega se je dalo sklepati, da bi tisti, ki bi se peljal po morju vedno proti sončnemu zahodu, naposled prišel do vzhodnega obrežja Azije in torej v slavno in bogato deželo Indijo. In tako je v resnici sklepal Kolumb ter sklenil to tudi storiti. Svoj načert je razložil in priporočil najprej stare-4 šinstvu svojega rojstnega mesta, potem tudi v Benetkah ; to so bila namreč takrat najmogočniša primorska mesta na svetu. Ali ni tu ni tam né dobil pomoči, ki jo je prosil, da bi mogel zver-šiti svoj velikanski namen. In velikanski je bil zares ta namen. Kolumb je hotel v vse ajdovske dežele odpreti pot veri Kristusovi in sè zlatom, ki bi ga dobil v bogati Indiji, oborožiti vojsko, ki bi rešila Jeruzalem in druga sveta mesta iz mahomedanske oblasti. Da se za kaj takega bogati kupci v Genovi in Benetkah niso dali ogreti, kedo bi se čudil? Nič bolje se mu nè godilo v Portugalu, kjer se je ponudil kralju Janezu II., in na Angleškem. ___ 229 ___ Povsod so ga odpravili ko sanjača, ki se mu pamet meša. Pa to pogumnega moža le ni ostrašilo. Naposled se oberne na Špansko upajoč tam bolje sreče. Jeseni leta 1484 je bilo, ko je v primorskem mestu Palos v Andaluziji, najjužniši deželi španski, stopil na suho. II. Palos je dandanašnji majhin, skoraj zapuščen terg ; nekedaj pa je bilo znamenito primorsko mesto, kjer so se pogosto mudile ladje, ki so vozile ob bregovih atlantskega morja. V Kolumbovem življenju se bo to mesto še imenovalo. Za zdaj pa pojdimo kake štiri kilometre dalje, tja kjer se reka Tinto izliva v morje, pa stopimo na prijazno s pinijami in cipresami obsajeno primorsko višavo „La Ràbida1', kjer je stala v tistem času cerkvica Matere Božje in frančiškanski samostan, majhin sicer, pa preskerbljen z dobro knjižnico in posebnim vzvišenim krajem za zvezdoznanska opazovanja. S tistega kraja se je videlo daleč okoli, na severu do gora bližnjega Portugala, po planjavah, ki jih napaja velika reka Gvadaljkivir, na južni strani pa po neizmernem morju, ka-ker daleč oko seže. Neki jesenski večer leta 1484 je terkal na vrata tega samostana borno oblečen tujec, ki je vodil za roko dečka kakih pet let starosti, ter je poprosil zanj kosec kruha in kozarec vode. Po naključju mu pride naproti gvardijan samostana pater Janez Péres ter ž njim morebiti tudi pater Anton iz Marčene, učen zvezdoslovec, in pa neki zdravnik iz mesta, Garsija Ernàndes, ki je bil v zvezdoslovju tudi izveden in se je zato in ker je bil tudi samostanski zdravnik, večkrat mudil na Rabidi. Jasni pogled in plemenito obličje siromašnega tujca je može berž vnelo zanj, in ko so izvedeli, da je italijan, namenjen na španski dvor, da bi kralju predložil neki načert velike važnosti, ga povabi p. gvardijan, naj vstopi in počije v samostanu. Ta tujec je bil Krištof Kolumb sè svojim sinkom Diegom*). Kaj ga je pripravilo prav za prav, da je prišel na Ràbido, ni lehko povedati ; gotovo pa je dobri Bog vodil njegove korake, da je prišel v samostan, kjer so živeli pobožni in učeni možje, ki so mu mogli koristni biti, *) Diego pravijo Španci za Jakob. Naredilo se je namreč iz Sant-Jakob: Santiagob, Santiago, Sandiago, Sandiego, San Diego, Diego, kakei'v pri nas iz Sanctum Aegidiuni: Šalit Ejidiun; Šant-Jidjvm, Šantidjen, Šdntiljnn, San Tiljnn, Til j en. — 230 — pomagati mu. da doseže svoj namen. Zlasti je bil gvardijau, p. Janez Peres, znan na španskem kraljevem dvoru, ker je bil prej spovednik kraljice Izabele. In on je Kolumbu, hitro ko je izvedel njegov namen, z navdušenjem obljubil svojo pomoč, da dobi sredstev potrebnih za tako veliko podjetje. Ali, da po pravici pove, pravi, zdaj ni primeren čas, da bi se pokazal na kraljevem dvoru, naj počaka v samostanu in bo tu kaker doma, o pravem času mu bo že naznanil. Od tega trenotka je bilo sklenjeno prijateljstvo mej Kolumbom in frančiškani na Ràbidi, kjer so se zdaj dan na dan veršili o Kolumbovi nameri učeni pogovori, h keterim je prihajalo tudi več morskih voznikov, zlasti sloveči morski kapitan Alonso Pinsón. Sad teh pogovorov je bilo vedno bolj vterjeno prepričanje o resničnosti Kolumbovih misli in nazorov in opravičenosti njegovega namena. Alonso Pinsón se je zavezal Kolumbovo podjetje podpirati sè svojim premoženjem in tudi osebno se ga vdeležiti. Kolumb pa je skušal mej tem tudi z molitvijo in premišljevanjem božjih reči se vrednega storiti, da zverši delo, h keteremu se je čutil poklicanega. Ker mu je bila odperta samostanska knjižnica, je porabil priložnost, da se čedalje bolj seznani sè svetim pismom, sè spisi cerkvenih očetov, sv. Jeronima, Avguština, Ambroža, in tudi novejših cerkvenih učenikov in pisateljev, Škota, Urana, Tomaža in Bonaventura. Kaker pri njih prave kerščanske modrosti, tako je iskal v zgodbah svetnikov zgledov lepega kerščanskega življenja. In te zglede je tudi posnemal po okoliščinah, v keterih je živel. Ni namreč le jest hodil s frančiškani; ž njimi je tudi molil in vse samostanske duhovne vaje opravljal. P. gvardijan, ki je bil njegov spovednik, ga je zato čedalje bolj čislal in ljubil, spoznal je v njem zmirom bolj moža, ki si ga je Bog sam izbral za velike reči. Po vsem soditi je preživel Kolumb precej dolgo v samostauu na Ràbidi. Naposled se je zdelo p. gvardijanu vender le čas, da ga pusti v Kórdovo na kraljevi dvor. Preskerbel mu je potrebnega denarja za pot in napravil tudi priporočilo pismo do svojega prijatela patra Ferdinanda iz Talavere, ki je za njim bil spovednik kraljice Izabele. Ta, je mislil Peres, bo Kolumbu lehko pomogel, da pride pred kraljico in ji razodene svoj namen in svojo prošnjo. Sinka njegovega pa je hotel prideržati v samostanu, kjer bo dobival hrano, obleko in primerno odgojo. Lehko si je misliti, kako ginjen je bil Kolumb in kako težko se je ločil od tako — 231 — ljubili ljudi, kako hvaležen je pustil svojega otroka v varstvu tako dobrega prijatelja. III. V Kordovi je Kolumb gotovo brez težave našel patra Ferdinanda, keteremu ga je p. gvardijan Ràbidski priporočil, in ka-ker sporoča zgodovina, je bil to res dober mož, učen pa vender ponižen in prijazen sè vsemi ; vsi so ga imeli kaker za svetnika. Vender ga unanjost tujega moža v ponižni in celo borni obleki nikaker ni genila ; celò priporočilo starega prijatela se mu ni zdelo zadosti, da bi bil Kolumbu zaupal. Naravnost mu je povedal, da se mu ne bo dovolilo kralju in kraljici stopiti pred obličje. In res, Kolumb ni mogel ničeser doseči. Ko se je vže naveličal čakati, sklene v pismu naznaniti svoj namen kralju Ferdinandu in prositi njegove pomoči. To pismo, pisano v Kurdovi, je ohranjeno in slove tako : „Prejasni knez ! Od svojih pervili let vdan vožnji na ladjah vže jako dolgo križam po morju semtertja in sem vže videl vse do zdaj znane dele njegove. Tako mi je bilo priložnost govoriti s premnogimi učenimi, duhovniki kaker svetovniki, latinci, gerki, mavri, vsaketere vere. Od tod imam marisiketero znanje o zemlje-merstvu, zvezdoslovju in morski plavbi; navadil sem' se tudi risati zemljevid ter določevati mestom, rekam iu goram njih lego. Zato sem namenjen zdaj iti, da odkrijem Indijo, in v ta namen se obračam k Vaši Visokosti in prosim blagovoljnosti in pomoči. Dobro vem, da se bodo norčevali z meno, keteri bodo to slišali ; pa samo da mi blagovoli Vaša Visokost oskerbeti sredstva, jaz sem gotov, da premagam vsa nasprotja, ki se mi bodo na pot stavila, in srečno dosežem svoj cilj.“ Na to pismo Kolumb ni dobil odgovora, tudi ni prišlo kralju v roke. Tako bi se bil skoraj moral verniti iz Kórdove brez nobenega vspeha. Ali prav tam je našel nekako novo domovino. Zapuščenega, nesrečnega, brez prijatelov, ki bi mu bili mogli pomagati, brez družine — žena, od ketere je imel sinka Diega, mu je bila vmerla na Portugaljskenr — tako žalostnega in potertega je tolažila lepa in plemenita gospodična Beatrica Enrikes, s ke-tero je proti koncu novembra 1486 sklenil svoj drugi zakon ; 29. avgusta naslednjega leta mu je tudi ona porodila sinu, Ferdinanda Kolumba, tistega, ki je pozneje pervi popisal življenje iu zasluge svojega očeta. — 232 — Proti koncu leta I486 se mu je posrečilo, da se je sešel s papežim poslancem Antonom Geraidinijem, ki se je bil ravno, po zahtevanju kraljice Izabele, vernil na Špansko. To je bil mož globoke učenosti, ki je hitro sprevidel važnost Kolumbove namere, ter ga je zato vzel v svoje posebno varstvo. Njemu se je imel Kolumb zahvaliti, da ga je prijazno sprejel veliki španski kardinalj in kancelarij kastilijskega kraljestva, Peter Gonsàles de Mendósa, in mu je bilo naposled venderle dano, da je smel kralju Ferdinandu osebno razložiti svoje namere. In njegovo plemenito obličje, resno vedenje, lehko in gladko govorjenje je očaralo kralja in kraljico, tako da sta že iz tega spoznala, da ta mož ne more goljuf biti. Privolila sta, naj v Salamanki, kjer so bile velike šole. pred zborom učenih mož, v ta namen izbranih, razloži svoje misli, in če jih bodo ti poterdili, bosta tudi kralj in kraljica radovoljno roke podala. IV. V Salamanki torej, v dominikanskem samostanu sv. Štefana se je zbral zbor, ki ga je v ta namen sklical kralj Ferdinand, proti koncu leta 1486 in se je nadaljeval celo zimo naslednjega leta 1487. Sešli so se slavni učenjaki, doktorji vseučilišča, in izbrani možje raznih redov, dominikani, frančiškani, karmeliti, avguštinijani, jeronimiti, benediktini, trinitarci. Pervi sedež je imel kardinalj Mendósa, ki je vodil posvetovanje ; v pričo sta bila tudi bivši papežev poslanec Geraldini in p. Ferdinand iz Ta1 avere, kraljevi spovednik. Odločeni dan je stopil Kolumb pred ta učeni zbor sé zaupanjem pravičnega moža in gotovostjo o svoji reči prepričanega. Ali kmalu je videl, da so učenjaki sicer jako učeni, ali ne tudi jako modri. Samo dominikani, keterih gost je bil Kolumb v Salamanki, in frančiškani šo ga pazno poslušali ; vsi drpgi so bili tako pelni predsodkov, da so ga zasmehovali vže ko je govoril in razkladal svoje nazore. Potem pa so se ga lotili zavračati in pobijati z nekimi besedami svetega pisma, ki jih niso razumeli, in z raznimi izreki sv. Avguština, Laktancija in Lirana, keteri ob svojem času takih reči še niso mogli prav soditi. In pri tem so vbozega moža zasramovali in zasmehovali, kaker je od nekedaj navada * vsega vednih“ in v sé zaljubljenih modrijanov. Kolumb je skušal z mirno in pristojno besedo razveljaviti njih vgovore, ali zastonj je bil ves trud. Učenjaki so — 233 — ostali pri svoji krivi veri, da je zemlja največe vstvarjeno* telo, nad keterim Bog „razpenja nebo kaker kožo“ (Psalm 103, 2). In ke bi tudi res bila zemlja okrogla, nihče ne more na drugo stran, ki je potopljena v sredi ,,mračnega morja11, ki nima,meja, in ke bi se tudi moglo na ono stran, ne bi se moglo nazaj, ravno ker je zemlja okrogla. Modrijani niso pomislili, da hodi muha gori in dolu po steni in celo po stropi prav tako brez skerbi kaker po tleli. In kaj je naj veča ladja proti celi zemlji ? ali ne menj ko muha proti svetega Petra cerkvi v Birnu ? Ker so pa vender bili v zboru tudi možje, ki se niso dali oslepiti strasti in predsodkom, zlasti dominikan pater Diego Desa, Mendosa in Geral-dini, zato se vender Kolumbova reč ni precej zavergla. Seje so se nadaljevale do spomladi. H končnemu zaverženju je pripomogel skoraj najbolj pater Ferdinand iz Talavere, keteremu je bil Kolumba p. Janez Péres z Bàbide tako zaupno priporočil. Vender tudi nato Kolumb če ni zgubil poguma in poterpež-ljivosti. Živeč se z delom svojih rok se je deržal v bližini kraljevega dvora pričakujoč vgodne prilike. Tako je prišlo leto 1491 ko so se delale poslednje priprave na vojsko zoper mavre, ki so še vedno imeli na Španskem v okrajini Granadi svoje kraljestvo. Kolumb se je bil naveličal čakanja ; obernil se je do dvora za odločen odgovor. Kralj in kraljica sta vkazala p. Ferdinandu iz Talavere, naj skliče še enkrat zbor k poslednjemu posvetovanju v tej zadevi. Zbor je seveda Kolumbovo reč zavergel ko nekaj praznega in nemogočega. Vender se dvor s tem ni zadovoljil. Kolumbu se je odgovorilo, ko bo vojska dokončana, se vzame ta stvar vnovič v prevdarek. Ali Kolumbu je bilo naposled vender le preveč tega neskončnega odkladanja ; sklenil je pustiti tudi Španijo in drugod iskati bolje sreče. V. Ko to zve pater gvardijan na Babèli — Kolumb je bil prišel po svojega otroka, — ga je močno vžalilo, ker je ljubil moža in ljubil tudi svojo domovino in nji želel ohraniti čast in dobiček Kolumbovega podjetja. Ali pobožni mašnik se ni dal premagati žalosti, in ker je bil skrajni čas, se je odločil k pogumnemu koraku. Ko njen stari spovednik je pisal kraljici sami. Pismo je izročil prijatelu Garsiji Ernandesu, zdravniku samostanskemu, in ta je dobil nekega morskega voznika, ki je ko- — 234 — liker toliko imel pristopa na kraljevem dvoru, Sebastijan Ro-driges mu je bilo ime, — da pismo naravnost nese kraljici. P. gvardijan je prosil v tem pismu, naj bi smel sam priti in osebno govoriti s kraljico, in to je prosil tako priserčno in pohlevno, pa ob enem s toliko močjo in odločnostjo, da se je kraljica razjokala, ko je brala pismo, ter je berž bila pri volji sprejeti moža, ki je kazal toliko vnetost za čast božjo, toliko ljubezen do domovine in vdanost do svoje najvišje gospé. Čez štirinajst dni se je Sebastijan Rodriges vernil na Ràbido s kraljičinim odgovorom. In veliko je bilo veselje gvardijanovo in Kolumbovo in vse samostanske družine, ko so brali Izabelino pismo in videli njena plemenita čutila. Rodriges se je imel berž o polnoči nato verniti. Nevstrašeni p. gvardijan, dasiravno že star mož, se odpravi ž njim na najetem mezgu po nevarnih potih proti kraju, ki ga je kraljica določila, v vojno ležišče Santa Fé, in povabljen v domačem pogovoru ž njo, naj pove naravnost svoje misli o Kolumbu in njegovem namerjanju, pravi, da je to mož krepkega duha in zdrave čednosti, vreden velikega podjetja, njegov načert naj se veselo sprejme, ker so njegove misli prave in resnične, da si jih v Salamanki niso razumeli. In starček je branil Kolumbovo reč s toliko gorečnostjo in zgovornostjo, da mu je kraljica, hitro pridobljena, berž rekla pisati Kolumbu, naj pride v Santa Fé, in je ona sama priložila pismu 20 tisoč ma-ravedijev (nekaki stari španski denarji ob raznih časih različne vrednosti se imenujejo tako), da si oskerbi konja za ježo in obleko, v keteri bi se mogel pokazati na kraljevem* dvoru. Kolumb se je nato berž odpravil na pot proti Granadi ter je prišel v Santa Fé, ko je vojska, ki so jo toliko sto let imeli kristijani in mavri na španskem poluotoku, svoj za kristijane srečni konec dosegla. Granada je bila dobljena ; namestu mohamedanskega mesčevega krajca se je nad njo vzdigovala zastava svetega križa. Kolumb je bil pričujoč, ko je Ferdinand iz Talavere, že ko nadškof granadski, sloveči kraljevi grad maver-ski Alhambro vzel v posestvo. Ko je pater Janez svojega prijatela pripeljal h kraljici, ga je sprejela ta sé vsem spoštovanjem in češčenjem, in ni se govorilo več o Kolumbovem podjetju, ker ga je bila plemenita gospa vže odobrila v sercu, prepričana, da se je v Salamanki krivica godila Kolumbu; govorilo se je zdaj le še o plačilu, ki se mu ima dati, ako se stvar posreči. V ta namen se je vstano- — 235 — vil odbor, keteremu sta bila na čelu Talavera in Peres. Pa tu je prišlo Kolumbovo podjetje zopet v nevarnost. Kolumb, mož pogumnega dulia, velikodušnega značaja in gotov svoje reči je pokazal velikost svojega pričakovanja v velikosti plačila, ki ga je hotel, ako se izpolni. Zahteval je, 1. da ima biti on namestni kralj in vladavec otokov in skupne zemlje, ki jo odkrije, in ad-miràlj oceanskega morja ; 2. da se njegove časti ohranijo za vselej pervorojencem njegove družine; 3. da bo imel desetino od vsega, kar bo koristi od zemlja, ki jih podverže Španiji; 4. da bo on edini sodnik v vseh tergovskih nasprotjih, ki bi vtegnila nastati mej Španijo in novimi deželami ; 5. da se zaveže za osmi del pripomoči k vsem stroškom vožnje, ako bo osmina koristi njemu pripadala. — To so bili prav tisti pogoji, ki jih je stavil devet let poprej portugalskemu kralju Janezu. Odbor jih je odbil z nejevoljo, ker bi naredili Kolumba malo menj ko kralja. Tudi kraljici se je to zdelo preveč in je hotela staviti druge, tudi častne in velike. Ali Kolumb je ostal terden, ne hoteč odstopiti niti čerke, tako v varstvo svojega dobrega imena, kaker v čast svojega podjetja. Pripravljen je bil rajši zapustiti Španijo, ko v zaničevanje pripraviti svojo reč. Vender se ni hotel prenagliti ; slušal je previdni svet patra Janeza in vnovič začel pogajanje s kardinaljem De Mendósa. Ali ko se je razbilo tudi to, je vžaljen in razdražen, ne da bi šel po sinu na Ràbido in celo ne da bi se poslovil od prijatela patra Janeza, odpotoval proti Francoskemu, katerega kralju je bil pisal in tudi že odgovor dobil od njega. Mej tem sta si prizadevala dva dobra moža, Alonso de Kin-tavilja in Alojzij Santangeli, da bi pregovorila kraljico Kolumbu na korist, pa se jima ni hotelo posrečiti. Ali ko kraljica izve, da je Kolumb odšel, spremeni na enkrat svoje misli, sprevidi, da so jo motili zavidavci in hinavci, in velikodušno se odloči za Kolumbove pogoje. Pošlje torej za njim in ko ji ga pripeljejo, vpričo ministrov in patra Peresa s prijaznim pa odločnim glasom izgovori spomina vredne besede: „Podjetje sprejmem za svojo kastiljsko krono; da dobim denar za odpravo, bom zastavila svoje dragocenosti. “ 17. malega travna 1492 sta kralj Ferdinand in kraljica Izabela v Granadi podpisala pogodbo ter dodala Kolumbu priporočilo za vsaki primoljaj; in Izabela, vedno velikodušna, je 8. majnika imenovala malega Diega, pervorojenca Kolumbovega, za — 236 — paža kraljeviču z letno plačo 9 tisoč, maravedijev, čast, ki je bila prihranjena le sinovom najplemenitiših hiš v kraljestvu. Kolumb in Peres sta se polna serčnega veselja, ginjena poslovila od kraljice. Péres je šel naprej na Ràbido, Kolumb je prišel za njim. Na Ràbidi pa je bila njegova in vse samostanske družine perva skerb zahvaliti Mater Božjo, da se mu je posrečilo po dvajsetletnih bojih in bolečinah, doseči, kar je tako silno želel. (Dalje prih.) O gorečnosti. Večkrat se slišijo tožbe od pobožnih duš, da nemajo več tiste gorečnosti, ketero so čutile v začetku svojega spreoberne-nja in več ali menj časa potem. „Yse je prešlo, vse ; zdaj ne o-staja drugo ko suhota ; obenega veselja ne čutim več v pobožnih vajah.“ Tako govorijo. Kaj je prav za prav gorečnost ? Neki pobožni pisatelj jo tako-le določuje : »Gorečnost je veliko nagnenje k vsaki popolnosti, pomnoženje dobre volje, poterjenje v svetih sklepih in trajajoča stanovitnost." Toraj ona ne obstoji v izgredih, v nekem letanju ; temuč je neka stanovitna lastnost in živa moč naše duše. Ona dela, da ne opustimo nič, nič ne storimo pred časom niti po pravem času. Prava gorečnost išče z velikim zanašanjem vsako priložnost k dobremu delu ; sicer pa ne hrepeni po izrednih djanjih čednosti, temuč skerbi natančno izpolnjevati svoja navadna opravila, in to ne samo enkrat ali dvakrat, temuč stanovitno, in ravno to je naj poglavitniše znamenje gorečnosti. Naposled je znamenje gorečnosti tudi zmirom veče pomnoženje. Namreč, gdor je v resnici goreč, on zmirom bolj raste v tej prelepi lastnosti, in ne neha v napredovanju do smerti. Iz tega sledi, da ni res, kar neketeri pravijo, da je namreč gorečnost le sladčica pobožnih duš v začetku duhovnega življenja, potem pa da lehko zgine brez obene škode. To pomeni, da ne vejo, kaj je prava gorečnost. Presladke solze, globoko zdi-hovanje, neko gibanje, ki se zdi, kaker da bi dotične duša hotla vničiti hudobno telo. orodje toliko pregreh, in kaker da bi se hotla vtopiti v morje miloseičriosti božje, vse to ni gorečnost, temuč m i n 1 j i v i nasledki spreobernjenja. Da, minljivi, ker tra- — 237 — jajo le nekoliko časa, in to ne pri eni duši, temuč pri vsaki. Prava gorečnost je pa, kaker je bilo rečeno, bitno trajna. Bog varuj, ako bi bila gorečnost taka, kakeršno si mislijo neketeri ! •Oni n. pr. mislijo, da je gorečnost, javno opravljati pobožne vaje, ali pa take, kakeršne jim pridobivajo veliko hvalo od ljudi ; ako so vsi zavzeti le za izredna opravila ; gledajo samo na pogreške svojega bližnjega, nič na svoje ; neizmerna želja prenarediti vse, kar ni po njih glavi, peče take duše, da je kaj, in, vboge, mislijo da so goreče ! Naposled, gdor se nameni mnogo reči storiti pa precej popusti, nikaker ne spada mej prave goreče. Nu, kako se pa spozna prava gorečnost ? Po sadovih. Pervi sad prave gorečnosti je pogumnost, s katero se spenjamo sè vsemi svojimi močmi, da dosežemo namen ; in celò ke-der storimo še več, ko moremo in smo dolžni, da dosežemo dobri namen. Drugi sad je veliko nezaupanje v samega sebe ; in tretji, zatajevanje in zatiranje, ketero je tako rekoč natorna potreba goreče duše. Toraj pogumnost v dosezanju dobrega, nezaupanje v samega sebe, in zatajevanje svojevoljnosti so trije sadovi prave gorečno-nosti. Blager duši, ketera jo ima ! Vzemimo en primer. Neka duša je v velikih skušnjavah proti eni ali drugi čednosti. Da ona do-tično čednost ohrani, se varuje skerbno ne samo vsake bližnje temuč celò vsake daljnje priložnosti, in pri tem je njeno edino zaupanje v Boga ; verh tega pa svojemu telesu prikrati več kaker more. V tem djanju ne misli pa, da je potreben jok, zdilio-vanje, sladkost in drugo, ne, ne, taka duša je leliko pri vsem tem v največi suhoti, in vender je goreča. Da ostaneš, ali pa postaneš goreča, vadi se najpred v pri-■čujočnosti božji, to je, pomisli večkrat, da je Bog povsod pričujoč, tudi ako ga ne vidiš. Ta misel bo storila v tebi, kar stori vojaku, keder je pred svojim poveljnikom, to je, pogumnost k vsemu dobremu djanju. Dalje, naj bodo jako goste pri tebi kratke molitvice, posebno tiste, ketere pomenijo tvojo veliko malo-vrednost. Pred vsemi naj ti bo perva tista sv. Leonarda Porto-mavriškega : Moj Jezus, vsmiljenje ! Zdihuj tudi večkrat sè sv. očakom Frančiškom : Moj Bog, moje vse ! Tudi tista sv. Filipa Nerija naj se posebno zjutraj sliši na tvojih ustnicah : „Varuj me, o Gospod, denes, ker ako me zapustiš, te bom izdal.“ Reci večkrat sè sv. Ignacijem : „I)aj mi, dobri Bog, tvojo ljubezen in milost, ker za drugo mi ni mari.“ — 238 — Sicer pa, zapomni si ilobro, o duša, da, ako, hočeš da ti bodo koristne te kratke molitvice svetnikov, jih stori svoje, to je ponavljaj jih s pomljivostjo in sereno občutljivostjo, ker, ako jih le iz navade izrekuješ, ti ne bodo nič koristile. Nadalje, ako hočeš biti goreča, ne smeš začeti nobenega dela, da ga pred ne bi darovala Bogu, z namenom da mu dopa-deš. Zatoraj vzdigni pred vsakim djanjem en hip svoje serce k Bogu, in daruj je na njegovo večo čast in slavo. Ceterto sredstvo, da zadobiš gorečnost, je to, da imaš na tistih krajeh, kjer delaš čez dan, kako podobo Kristusovo ali Matere božje, ketera naj ti budi spomin na Boga. Petič bodi združena z Bogom, koliker je mogoče. To je ne-obhodno potrebno za dušo, katera hrepeni po popolnosti. Napravi si zato o duša, v svojem sercu, kaker altar, pred keterim zbiraj večkrat vse svoje misli in djanja, kaker je delala sv. Katarina Sijenska. Kaker ti je znano, tej veliki svetnici niso hotli pustiti pohišni, da se vadi v molitvi in druzih pobožnih rečeh ; da bi jo od njih celo popolnoma odvernili, obložili so jo sè vsa-koverstnimi raztrešljivimi opravili. No, kaj stori ona ? Sluša jih, ali napravi si v sercu utico, v keteri je zbirala svojega duha» tako da je na tak način dospela do velike svetosti. Posnemaj jo tudi ti, pobožna duša, in videla boš, da pri vsih svojih opravilih ti bo mogoče občevati zmirom z Bogom. Ali morda boš rekla na vse to, da se ti zdi pretežavno ravnati se po teh pravilih. Res je, da vse to zahteva neko ne navadno prizadevanje, ali ne misli pa, da je res tako težavno kaker ti šepta v uho tvoje slabo nagnjenje, in pa tudi tvoj največi sovražnik, peklenski hudobnež. Sicer pa si zapomni dobro, da ima vsaka služba svoje težave. Koliko moraš poterpeti v posvetni službi ; v tej smo vže tako in tako vsi, ker smo vsi podložni enemu ali drugemu ! Pa, ako vender vse prenašaš, kar te v tej službi zadene, in pri vsem svojem terpljenju ostaneš, kjer si, zakaj se pa ne bi potrudila tudi kaj za Boga ? Oh, kaj morda ne zasluži Bog, da kaj za njega terpiš ? Saj je On toliko zate storil in terpel ! Kaker je gori rečeno, ne misli, da je v službi božji treba jokati, zdilia-vati in Bog ve še kaj, ne, ne, temuč goreče služiti Bogu se pravi opravljati svoja navadna opravila ob pravem času, in n a t a n č n o. P. H. R. — 239 — Zakaj se moramo y vsem Ydati y yoIjo božjo. Eden najtolažljiviših naukov naše sv. vere je gotovo nauk o "božji previdnosti, ki nas uči, da se vse, kar se godi na svetu, iz-vzemši greh, godi po volji božji. Sicer pa je v tem nauku naj tolažlji-više prepričanje, da je vsako naše terpljenje in vsaka nasprot-nost za nas koristna in zveličavna. Mi kaj tacega dostikrat ne spoznamo, ker Bog navadno skriva svoje namene, keder nas tepe. O koliko zgledov bi se moglo o tem našteti, kako namreč Bog svoje otroke na videz tepe, v resnici pa jim po terpljenju celò telesne milosti deli. Pomisli, duša, na egiptovskega Jožefa. Gdo bi bil rekel, da bo sveti mladenič skozi toliko britkosti dospel do tolike slave ? Oh, sramujmo se, ker se izkazujemo v svojih britkostili tako nehvaležne. Dobro si zapomni, terpeča duša, keder boš prišla pred obličje božje, in jasno videla s kako ljubeznivostjo ti je Bog eden ali drugi križ naložil, keterega si pa ti tako po sili vlekla, jako, jako te bode sram. Zdaj se n. pr. tožiš, ker ti je otrok vmerl. Na sodnji dan boš pa videla, da bi bil njega malo kašnje vbil na duši ali na telesu kak hudobnež. Zopet se ta ali ona toži, ker se ni moglo priti do na videz srečne poroke ; ali na sodnji dan boš spoznala, da bi bil tisti zakon nesrečen v vsakem oziru. Še nekaj. Bolezen, ketero ti tako neizrečeno težko prenašaš, ti podaljša življenje za dvajset, trideset let ! Zveličanje ti je pridobilo ali zagotovilo tisto zasramovanje ali očitno ponižanje. Ke ne bi bila zgubila tistega denarja, bila bi zgubila dušo. Oh zakaj se toliko* tožimo, zakaj godernjamo proti volji božji ! Oživimo svojo vero in spomnimo se, da gospodar, vodnik našega življenja in vsega, kar se nam godi, je le Bog, in obedeu drugi. Sram nas bodi, ker toliko zaupamo v zdravnika, v prijatelja, v Boga pa tako malo ! Kaj se morda bojimo, da nam on ne ve pomagati ? ! Oh ke bi mi vedeli, kar Bog ve, bi gotovo tudi hotli, kar on hoče, in sè solznimi očmi bi ga prosili, da nam pusti terpljenje, čez ketero toliko tožimo. Tudi nam govori Kristus, kar je rekel Zebedejevim sinovim : O slepi ljudje, „vi ne veste, za kaj prosite11 (Mat. 20, 22.) pustite meni skerb za vas ; denite vašo osodo v moje roke ; a ko bi bil jaz vslišal vaše — 240 — želje in prošnje, vi bi bili zdaj že za vekomaj zgubljeni. Da se pa o tem popolnoma prepričaš, da namreč v vsem Bog le za tvoje bolje skerbi, in zmirom pred očmi ima tvoje zveličanje, pomisli na vse, kar je že za te storil. Bog ti pošilja velike britkosti, da komaj dihaš ; ali pomisli, da gdor ti jih pošilja, je celo svoje življenje terpel zavoljo tebe vbožtvo in neizmerne bolečine. Gdor te tepe, ti je dal angelja varilia, da ti povsod na strani stoji in te vodi ; da, on neprenehoma za te moli in se za tvoje grehe daruje vsaki dan tisoč in tisočkrat. Gdor te tepe, neizmerna hrepeni s tabo se združiti. Oh kako si nehvaležna o duša, ako svojemu Bogu, keteri je toliko za te terpel in te od večnosti tolikanj ljubi, vender tako malo zaupaš in misliš, da kar ti pošlje, ti škodi in nič ne koristi. Ali rekla boš : „Bog mi pregloboke rane seka in njegova roka teži na meni.“ Toraj ti se bojiš tiste roke, ketera je bila radovoljno prebodena in pribita na.križ zavoljo tebe? ,,Bog mi daje piti kelih poln bridkosti.“ Res je, verujem ti, o duša terpeča ; spomni se pa, da, gdor ti daje ta kelih, je tvoj Zveličar, in da, ako nebi on videl veliko korist ali celò neobhodno potrebo, ne bi te obiskal s tako britkostjo, ker te preveč ljubi. Toraj bridkosti tvoje so od Boga, keteri je zate toliko terpel ! Tvoje britkosti ti pošilja tisti Bog, keteri te od cele večnosti ljubi ! O tolažilne besede ! Ako se jih boš večkrat spominjala v svojih bridkostih, sem prepričan, da boš vse rada, vsa vdana v voljo božjo prenašala, in tako si koristila k časni in večni sreči. P. H. R. Kako sc mej svetom kerščausko živi, XIII. DOMAČA DRUŽINA. Dostavki. (1) Le malo osebje tega prepričanja, daje imel Bog namen, ko je vbožce odmenil za službo bogatinom in ko je bogatinom privolil, da rabijo sebi enake za služabnike, s pomočjo in skerbjo bolj izvedenih iu bolj bistroumnih slabim in nevednim laglje — 241 — pripomoči k sreči. In vender ni nič bolj gotovega, kot to! Bog ti da le zato služabnike in podložne, da bi našli pomoč in varstvo v tvoji ljubezni, zgled v tvoji pobožnosti, podučenje v tvojih naukih in močno opominjevanje k lastnemu zveličanju v tvoji bogaboječnosti. Pravico, da smeš od njih zahtevati časno službo in postrežbo, imaš le zato, ker si jih dolžan nasprotno poslužiti in sicer z duhovnimi in toraj še vaznišimi deli, Bog ti jih daje za aro, zastavlja, izroča ti jih in bo enkrat odgovor in račun tirjal od tebe. Če si zanemaril njih zveličanje, bo Bog njih kri od tebe zahteval, in ker bi jim bil moral biti vse, boš moral dati tudi odgovor od vsake pomoči, ki bi jim jo bil mogel dati, pa je nisi dal. (2) Še enkrat se vračam k ljubezni in skerbnosti, ki jo imaš oberniti na izrejo svojih sinov iu hčera. Mesto, da bi mislil na pomočke, kako bi mogel to dolžnost drugim napertiti, na druge zvaliti, bodi vesel, da si tako srečen, da je Bog tvoje zveličanje spojil sè stvarjo, ki tebe samega tako zelo mika, da ti namreč splošno ljubezen do bližnjega, ki si jo dolžan, omeji na tvojo lastno družino ; da ti naloži za največo zapoved, ljubiti osebe, ki jih ne moreš drugo kot ljubiti ; da hoče, da ti njega glej v osebi svojih otrok, da za njega stori, kar bi storil zanje že iz natorne ljubezni ; da strinja zasluženje in večno plačilo sè skerbmi, ki trajajo tako kratek čas, ki so tako do cela potrebne in se že v tem življenju stoterno splačajo ; da je slednjič, čeravno je mogel porabiti tisoč drugih in njega bolj vrednih pripomočkov, venderle prepustil, da je sreča tvojih otrok in njih izvolitev za večnost odvisna od tvoje gorečnosti in tvoje modrosti. Če bi imel ti le to edino tolažbo, da si enemu človeku pomagal k zveličanju, ali ne bi bil res srečen ? Svoje otroke imej za tiste izvoljene ljudi in tudi ti moreš Jezusu reči, kar je on rekel svojemu nebeškemu očetu o svojih učencih: „Tvoji so bili, pa sijih meni dal. O h r a n i j' i h v svojem imenu, k e t e r e si mi da l.“ Ako bi te pa ta ozir, kaker je močan, venderle ne ganil, pa misli vsaj na svojo lastno korist, če bi še toliko dobrega storil, ne bo ti prineslo koristi, če v tej stvari ne spolniš svoje dolžnosti. Bog skuša tvoje serce in tvoje misli glede na tvoje otroke. On ravna s teboj, kaker ravnaš ti ž njimi. Svojo dobrotljivost meri po tvoji stanovitnosti^ svojo priserčnost po tvoji. Kedor ima le še količkaj vere, temu ni treba še drugih vzrokov. — 242 — (3) Kedo ne bi vedel iz lastne skušnje, da je človeku že prirojeno, da rad popušča v svoji pazljivosti ? Zato ni še dosti, da si otroka odločil za stan, ki se ti primeren zdi in dober, in ga poslal v nauk, treba je tudi še vedno pozvedovati, kakšna je mej učencem in njegovim učenikom, mojstrom. To se najlažje zve, če se poprašuje otroka. Ali ta stvar je zelo občutljiva ali kaker pravijo neketeri, kočljiva, in treba je tu dobro paziti, da ne zajdeš zopet na drugo, krivo pot, namreč, da ne napraviš iz otroka malega vohuna in tožljivca, kar bi bilo popolnoma napačno. Rad govori z otroci, skerbi, da ti bojo zaupali in pusti jim, da se izgovore. Sami od sebe ti bodo povedali, kar želiš zvedeti. Če bi šli pre daleč, ne zaverni jih precej, dokler ne povedo, kar imajo povedati ; če bi preveč govorili, jih lehko še kesneje opomniš, toda iz lepa. To bodi rečeno posebno takim, ki imajo otroke v kakem svetovnem zavodu v izreji, ker tu rada pazljivost popušča. Taki zavodi so navadno s početka dobri, za nekaj let pa začno pešati. Najlažje se zve od otrok, kako se jim godi, keder jih puste iz zavoda. Kedor ima pa v lastni hiši od-gojitelja ali odgojiteljico, mora pri pozvedovanju še bolj pazljiv in previden biti. Če bi le preveč v otroke silil, bi lehko vzel •odgojitelju veljavo pri otrocih, in potem bi bila nadaljna izreja nemogoča. Najbolj je treba skerbeti, da se dobi zaupanje pri ■otrocih. Dalje se je treba varovati še druge, zelo navadne napake, posebno dan denes. In ta je prevelika prostost in zaupljivost, ki se skazuje otrokom. Tak še čisto mlad otrok potem misli, da zna in premore več kot stariši, in da jim že sme poduk in dobre svete dajati. Ali pa morebiti ni tako ? saj se nam kaže vsaki dan v premnogih družinah. Nasprotna napaka, ki jo imajo neketere osebe, je ta, če se •otroci prestrogo, preostro derže, tako, da zgube vse zaupanje do starišev. Povedali smo že tudi, da se prevelika važnost pripisuje stvarem, ki zadevajo posvetno oliko, premalo pa skerbi za vero in krepost. Otroka likajo le za ta svet, za druščino, ne mislijo pa na to, da bi ga zredili za čednost, da bi ga preskerbeli se serčnostjo, ki je potrebna, da se dela dobro,, da se prenaša ter-pljenje v življenji, da bi mu pripomogli k tisti poštenosti, ki se je že tako pozgubila sè sveta, ali pa jo spodriva goljufivi videz. Večkrat je treba otrokom kaj odreči ; in če se zato jokajo, je — 243 — takrat lepa priložnost, da se jih poduči, kako nam terpljenje pošilja Bog kot pomoček k zveličanju, da je on tisti, ki vse vodi in vlada. Sploh se premalo skerbi za resnično verski čut pri otrocih. Čudno je, da se pogostoma dobe otroci v letih, ko se hodi k pervenni svetemu obhajilu, ki so v verskih stvareh zelo nevedni,, in vender se ti nevedneži prištevajo višjim stanovom, po domače-rečeno : gosposki otroci so in še morebiti prav kerščanskih sta-rišev. Uče jih sicer, da je Bog vstvaril svet, da je vsegamogočen,. da mu moramo služiti, ga moliti, ali se jim pa govori tudi od previdnosti božje ? ali jih spominja kedo, da naj mislijo na to previdnost pri vseh dogodkih v življenji, da naj terdno zaupajo nanjo, ker to zaupanje pomaga, da človek vse serčno preterpi ?' Ne le, da se jim vsega tega nič ne pove, še zelo v nevarnosti so. da bi se naučili in privadili temu ravno nasprotnih naukov. Kako bi si neki mogli pridobiti pravih zapopadkov, če se krivi vsaki dan vpričo njih oznanjujejo. O čem se pogovarjajo po gosposkih dvoranah ? Ali se ne čuje tam, kako se v eno mer hvali, slavi, povišuje to, kar sveti evangelij zametuje ? Ali se ne vidi vsaki dan, kako odlikujejo sploh znane razuzdance, zato, ker so bogati, ker so mogočni, mej tem ko siromaka, ki je vse hvale vreden, zaničujejo ? Ali ne pravi svet, da je neumnost razžaljivcu odpustiti, kar pa sveti evangelij slavi za veliko krepost? Ali se ne vidi pogostoma, kako prijazno se sprejemajo zaničljive osebe v društvih, ker imajo bister um in svetno omiko, za res krepostne ljudi pa zaničujejo in smešijo, ker so se morebiti opotekli pri kakem malenkostnem, z navado vpeljanem obnašanju ? Cele tjedne se govori o taki pogreški in z osebo šali. In kakšne nasledke more imeti vse to pri otroku ? Društvene navade bo imel za zelo važne, in česer mu je najbolj treba, čednost in vernost bote zgubile pri njem svoj» ceno in vrednost. Pri otrocih se ne zgubi nič. Vse vidijo in zato se odraščeni vpričo njih vse premalo zderžujejo. Pa da bi bila mati, ki ne more zabraniti, da ne bi slišal njen otrok toliko slabega, vsaj toliko pametna, da bi slab vtisek odpravila s tem, da otroka opozori na nevarnost ! Ali še tega ne ! Na to se večinoma še ne misli. In kar je otrok slišal, to mu bo v sercu tudi kalilo. Svare naj se otroci le z lepa, zlasti pri stvareh, ki niso posebno važne. Veče pogreške je treba ostreje grajati. Za dobre — 244 — nauke naj se porabi vsaka priložnost. Sploh rečeno se mnogo starišev in njih namestnikov premalo peča z otroci, in vender bi bila ta pot najpripravniša, lepo jih podučevati, ne da bi jih dolgočasili. Sploh se pač ve skoraj vse, kar je treba za dobro izrejo. Govori se prav lepo o tem, ali izveršuje se pa vse drugačL Od-goja ali izreja je težavna, trudapolna stvar. Zato se je nihče rad ne loti in vender gre tu za večno srečo. Zakaj, če ima biti po besedah svetega pisma odgovorna duša za dušo, telo za telo, koliko veča bo še le odgovornost za lastne otroke ! Postavili ste jih na ta svet, dali ste jim življenje, ki ga niso tirjali od vas ; dolžni pa ste jim drugo življenje kerščanske izreje. Ženske se dandenes ne može več tako mlade, da ne bi znale za dolžnosti, ki jih čakajo glede izreje otrok, in da ne bi razumele važnih nasledkov te dolžnosti. Z nevednostjo se izgovarjati bi bil toraj zelo slab vzrok. Pa kedor še ne ve, lahko še izve, vedeti pa mora. Tisti hip, ko ste dobili otroke, ste prevzeli tudi dolžnost, jih zrediti, kerščansko odgojiti. Nekaj druzega je, kar bi se znalo očitati današnjemu času, in to je, da v nekem oziru preveč skerbite za svoje otroke, ker ta skerb ni prava skerb. Trudite se, da bi jim zapustili dosti bogastva, da bi jim preskerbeli stan ali službo, ki jo čisla ta svet. Vse to seveda je tudi dolžnost starišev, pa to še ni edina dolžnost. Ali si pa prizadevate tudi za pervi blager, za pošteno serce, za krepost, za vero ? Večinoma — ne ! Kar mislim povedati, bi se vtegnilo komu za malo zdeti, pa je vender res : mnogo starišev ima svoje otroke za nekake punčike, ki so za igračo, in sicer najbolje verste, ker rastejo in se same od sebe gibljejo, tekajo in govore. Zabavljajo se z lepo punčiko ; neizmerno so jim všeč zali, berhki otroci. Pripovedujejo okoli, kako brihtno in ljubko že govore. Hvalijo se, kako so srečui, da imajo otroke tako bistre glave. Najprej, to se ve, se s tem pokaže, da imajo tudi starisi prebrisano glavo. To dete, ki so ga imeli s početka za igračico, postane kesneje nekak malik, keteremu mora streči oče, mati, stari stariši, prijateli, znanci, posli, z eno besedo : vse. Se celo ptujci so prisiljeni, vkvarjati se s tem otrokom, ali pa jih še sam nadleguje. Ali to nič ne de. K večemu se mu reče : „pusti, sinek, pusti, saj vidiš, da si siten !“ pa otrok se ne zmeni za taka prijazna svarila. Če pa spregovoriš o kaki napaki otrokovi, precej najde mati sto izgo- — 245 — Torov, in če se ji ne daš prepričati : gotova zamera. Ali se to ne vidi vsaki dan, prašam vas ? Kedo bi se potem še čudil, da je to malo bitje, ko nekoliko zraste, vse polno napuha, da se ima za malega mogočnjaka, in da zahteva, naj se vse vklanja njegovi volji. Ali je sam kriv, da je tak ? Odtod prihaja, da je nekedanje dete, ko je zrastlo za mladega moža, vedno in za vsako malo stvar pripravljeno za ravs in kavs, mlada deklina se pa skuša maščevati z opravljanjem, obrekovanjem, sploh z bodečim jezikom. Ali ne bi bili ravno ti starisi, ke bi bili storili, kar so bili storiti dolžni, ke bi bili namreč svojim otrokom zgodaj zasadili v serce resnice svete vere, kè bi bili težave in zo-pernosti tega življenja v to obernili, da bi bili otroke, ki so bili tolikrat priča takega terpljenja, precej takrat poučili, kako moramo seréno in vdano poterpeti in prenašati, kar nam pošlje ali pripusti previdnost božja, ne pa se jeziti in zoper to previdnost govoriti, — ali ne bi bili potem, prašam vas, v ravno teh o-tročjih sercih razvili čut kreposti, časti in poštenosti ? Neketere hiše ali družine si zbero učitelja ali učiteljico, na ketere se zaneso glede izreje otrok, pa zato še niso oproščeni od vodstva lete odgoje. Najprej se je treba prepričati, ali ima res ta oseba vse potrebne kreposti, treba paziti ua njo, pozve-deti, kako uči, kako se obnašajo otroci. Pa kaj se navadno zgodi mesto tega ?jJPrepričajo se o zmožnostih, o tem, kar so se otroci naučili, ali za podlago odgoje, za najbolj bistvene stvari, za temeljna načela se ne menijo. Ali pa spravijo otroka v kak zavod in za kaj potem najbolj skerbe ? Za hrano. To in to se dobi pri vsakem kosilcu ; vsi so dobro rejeni. In če preračunijo, da otrok po priliki toliko povžije, koliker se plačuje za hrano, potem so zadovoljni. Verli tega imajo tam tudi lepo dvorišče, zdrav zrak, dobre učitelje, otrok se bo mnogo učil. V tej zadevi je dobro preskerbljeno, več kot dosti. Pa kar se tiče čednosti, verskih načel, vere same, za vse to se nihče ne meni. Nikari vender ne pozabite, da vam je dolžnost paziti, kako se vam izrejajo otroci, če tudi jih ne izrejate sami. Včasih se tudi prav posebno na to pazi, da se pokarajo mali pogreški, malenkosti ; mnogo huje stvari se pa spregleda-vajo. Gleda se na to, da se otrok pred ljudmi spodobno obnaša, da je priljuden, da se lepo derži. .Te že prav tudi vse to, ali vender ni treba paziti na to bolj, ko je vredno. Kako trapijo — 246 — včasih otroka že z obleko ! Za take neznatne stvari koliko očitanja, in kakšno svarilo ostane potem še za resnične, prave napake ? Za zunanjost največa ostrost, za notrajuost, za serce ne-popisljiva slabost in popustljivost. Keder svariš, svari vselej krotko. Kaznovati krotko io mirno, to vselej največ izda. Saj so tudi veliki, hudi prestopki» in za take naj se rabi veča ostrost. Kolikokrat pa je kazen odvisna le od nagnjenja v tistem hipu. Ako je kedo slabe volje, zmirja in vpije že za male stvari, za prazen nič. Ako je dobre, Židane volje, je vse prav in dobro in otrok se še zavoljo večih napak ne posvari. Naj dopovem to v podobi, ki pa je resnična, namreč da si ljudje za izrejo otrok veliko menj skerbi vzamejo, kaker si jo da vertnar za oskerbovanje svojih cvetlic. Le poglejte ga, kako skerbno preiskuje, koliko gorkote jim je treba ; kakšna zemlja jim godi ; kako je treba to bolj, ono menj zaliti ; kako varuje to mraza, ono vročine. Skerbi se mu nikoli ne zmanjka, in ravno taka bi morala biti tudi skerbljivost matere za svoje otroke. Treba je spoznavati njih nagnjenja. Kar je dobro za enega, ni za druzega. Enega je treba spodbadati, druzega zaderžavati, tretjega pa, ki bi se mu morala dati srečnost, še bolj splašijo in tako bo ostal boječ, plašljiv in omahljiv celo svoje življenje, ker se mu je tak značaj vcepil že v otročjih letih. Drugemu zopet, ki bi ga bilo treba krotiti, se pripušča prevelika prostost. Vdan strastem, ki se mu niso berzdale, se bo pogreznil v največo razuzdanost in tako bo bič za svojo družino in za društvo. Vsako priliko je treba dobro porabiti pri izreji. Sleherni dan se ponuja dosti prilik za zdravilne nauke. Če se vidi, da se je ta raztogotil na onega, naj se pove otroku, da ta oseba ne ravna prav, da je ne sme posnemati. Če se vpričo o-troka terdi kaj krivega, kar se tolikrat zgodi, naj se pred otrokom taka terditev spodbije s tem, da se mu pokaže, kako škodljiv je tak nauk, kam bi prišli, ke bi tako delali. Ako se pripoveduje otroku povest, bodi v nji kak lep nauk, ki ga razume otrok. Tako se bo dosti naučil in pri tem nič ne vtrudil. (4) Bistveno potrebno je ženi, da dobro ve, kako naj se v tem obziru obnaša posebno doma v hiši, kaj sme privoliti, ali kaj mora odreči. Žena ne sme namesto prijetnih pogovorov, ki naj bojo mej zakonskima, spreminjati zabav v verske prepire. Če ima vedno pri rokah le dokaze, če hoče vedno pridigati, kar se žalibog tako pogostoma godi, je to naj gotoviši pripomoček, — 247 —