Josip Karol Tertnik, operni pevec.
(Spominske črtice. — Spisal J. M.)
Četudi ne štejemo pokojnega Tertnika med velike može našega naroda, vendar mu pač ne bo nihče zavidal malega spominika v našem listu. Da si ga je zaslužil, naj kažejo te-le črtice.
„Naše najboljše in najsrčnejše želje bodo spremljale mladega pevca-umetnika vsigdar tudi po daljni tujini!" — — Tako smo se pred šestimi leti poslovili od opernega pevca J. K. Tertnika, ko je prvič odhajal na Nemško po svojem poklicu („Dom in svet" 1892, št. 6). In sedaj ga ni več: dne 1. vel. travna minulega leta je umolknil na veke.
Rodil se je v Ljubljani 1. 1867. in tu dovršil tudi ljudsko šolo. Iz početka je bil namenjen za krojaški obrt. Že kot mal deček se je v šoli in v cerkvi odlikoval s krepkim glasom; še večjo pozornost pa je kot do-rastel mladenič vzbujal pri „Slavcu" in v bivšem pevskem zboru
ljubljanske „Čitalnice". Iskrena ljubezen do glasbe ga je naposled napotila, da se je po vsestranskih nasvetih prijateljev in strokovnjakov do cela posvetil opernemu petju. Nekaj mesecev ga je pripravljal prof. Gerbič v Ljubljani; na jesen 1. 1888. pa je s posredovanjem c. kr. voj. intendanta v p. Neureitterja vstopil v operno šolo Narodnega gledišča v „Dom in svet" 1898, št. 2.
J. K. Tertnik
Pragi, kjer mu je bil dobri dve leti izvrsten učitelj znani operni pevec Josip Lev. Ze dne 2. listopada 1. 1890. je Tertnik prvikrat javno nastopil kot Manrico v Verdijevem „Truba-durju". Uspeh je bil jako povoljen; toda na Narodnem gledišču takrat ni bilo nobenega praznega mesta in zato so Tertnika odpustili z laskavim spričevalom. Sel je torej začetkom 1. 1891. na Dunaj, da se še nadalje izobrazi v umetnosti ter dovrši tako ugodno pričete uke. Ondi ga je poldrugo leto učil sloveči laški komorni pevec in profesor na konservatoriju Felice Mancio. Ker je bil Tertnik neimovitih starišev sin, moral se je seveda ves ta čas veliko boriti z gmotnimi skrbmi, našel je pa k sreči blagodušnih dobrotnikov, ki so ga izdatno podpirali, tako n. pr. nekoliko čeških rodoljubov v Pragi, kranjski deželni zbor, znani mecenat grof Nikolaj Eszterhazv na Dunaju in drugi. Navdušeno veselje do izvoljenega poklica in železna vstrajnost sta premagala vse težave, in jeseni 1.1892. je Tertnik pričel svojo umetniško pot, poln veselih upov, poln ponosnih nad.
L. 1892.—1893. je bil Tertnik člen dvornega gledišča v Mannheimu, od koder je za leta 1893.—1894. odšel  na  mestno gledišče
3