POEZIJA
Ciril Bergles
Praznik obrezovanja
Et-thour ali praznik obrezovanja
Dan dečkove bolečine je za vse velik praznik.
Dosti stvari mu obljubijo, da bo zamolčal skelenje mesa, kričavost krvi.
Njegove dlani in stopala obarvajo oranžno, ki zagovori nore žuželke, divje ptice, zle oči iz temnih oken. Dečka oblečejo v belo. Mladi prijatelji mu pojejo zategle pesmi.
Vsi so vznemirjeni in deček
bi se najraje skril
med oljke ali kaktuse.
Ko ostro rezilo zareže v tenko kožo
planejo fanfare do neba,
moški razbijajo vrče
in strašen hrup prevpije
dečkovo bolečino.
Za kratek čas
izginejo zanj vse stvari.
Potem se začne veliki praznik.
Bubaker in njegov piton
Najprej ga hudo sovraži. Iz razdalje.
V njegovih očeh je nevarnost
opoldanske puščave.
Vdanost je hudo prikrita.
Onkraj smrtonosnega strupa.
Odločnost moža je velika,
njegov molk je omamijiv
in čaka na polzaprtih ustnicah.
Ko se ga prvič dotakne,
se zvije v puščico,
pripravljeno za strel.
Potem ga doseže s svojo sapo,
globoko iz drobovja.
Ga previdno poboža.
Vsak dan, narahlo.
Da se navadi na dotike.
Ko se vdanost počasi razkrije,
ga dene na svoje prsi,
da sliši podvojene utripe srca.
Potem živita samo še od ljubezni.
A. Gide v Ilammamctu
Deček mu je pokazal mesto, staro kasabo in morje, tanko obzorje, kjer izginjajo ladje in ptice.
Skupaj sta šla do kraja vrta, kjer v zgoščenih vonjih zastajajo koraki in postaja telo nekam čudno voljno za nežnosti. Ob starem vodnjaku sta bila hkrati zgoraj in spodaj
in sta se ponavljala v nedogled.
V večernem mraku
mu je lepi deček s črnimi očmi
razkril skrivnosti,
ki jih ne sme vsak vedeti
in so cilj številnih potovanj.
In prikritih naklonjenosti.
Ko je odhajal, mu je v prsih
žarela huda bolečina,
ki je ni mogel
nikoli več ustaviti.
Deček iz plemena Massai
Največkrat sanja leve.
Potem je ves dan tiho.
Hodi na rob savane.
Čaka na valovanje trave,
na pritajeno dihanje senc.
Preizkuša natančnost predmetov
in živali v daljavi,
njihovo previdnost,
ko se vznemirijo ptice v zraku,
v krošnjah dreves.
Si izmeri skok,
napetost hrbtenice.
Zasleduje polnost zraka,
smer vetrov.
V nosnicah bere namene zlih duhov iz skal, dreves. Posluša, kako narašča nevarnost tišine. Kot uročen prisostvuje obredom smrti.
Ko se v savano vrne ravnovesje, gre deček domov.
Arabska zgodba
Za vse so bili krivi starci, ki so kar naprej spočenjali nemir v krvi. Spominjali so se nerazložljive zvestobe vrancev,
na katerih so osvajali daljave,
prehitevali veter, zapeljevali najlepše ženske v tujih deželah.
Niso opazili, kako jih je poslušal
deček in si je
vse zapomnil.
Ko je nekega dne
deček nenadoma izginil,
so utihnili.
Veliko grenkobe
je bilo poslej
v njihovem molku.
Deček s severa
Ves deviški je na ozadju zlatega peska. Z gibi severnega jelena. Z majhnim oblakom na čelu, ki mu je na Severu zakrival nebo. S sinjino mrzlih jezer v očeh. Afriško sonce ga poželjivo udihava in brez zadreg boža njegovo telo. Vsak čas
ga bo odkril črni deček, krotilec kač in divjih živali. Otipal bo nemir njegovih žil. Sredi afriške noči bosta oba dišala, po cimetu.
Polna skrivnostne smrti.
Jutro v Hammametu
Jutro mu vrne vse, kar se je
ponoči nekam izselilo.
Staro kasabo, zgovorne suke,
težke vonje
in zategle pesmi.
Samo morje se v jutranji
enoličnosti
ničesar ne spominja.
Kako je prejšnji dan
ponorelo od toplih teles
dečkov in deklic.
Kako jih je spravilo
v drhtenje,
jim jemalo dih.
Ob svitu
se odpravi lepi deček naravnost v vzhajajoče sonce, da bi zaustavil krvavitev, ki jo je spočela noč.
Puščavski deček
Njegovo telo razkriva vztrajnost suličastih trav. Negiben kot kuščar pusti,
da sonce razsipava svoj zlati prah po njegovem temnem telesu, pripravljenem za strašno eksplozijo. Na visokem peščenem robu kroti svojo nestrpnost z voljo
uklenjenega ubežnika.
Ko se v daljavi
prikaže majhen oblak prahu,
mu zadrhtijo ustnice
in krhko obzorje
v njegovih očeh
se zlomi.
Poldan v Chenini
Polnost svetlobe
je do kraja
premagala
dvojnost sveta.
Sonce je brez
otipljivosti.
Kamni žarijo
navznoter.
Zdaj je vsak gib
nepotreben.
Kamela in deček,
oba sta v čudovitem
mirovanju.
Ki ga pozna
samo prazno rečno dno.
V popolnem soglasju
s tišino.
Lončar iz Nabeula
Sklonjen nad vitko vazo,
v nežnem loku,
ji gre z drhtečo roko
do pasu
preko bokov.
Kot deklici,
ki ni smela
nikoli ležati z njim.
Na orošeno telo
nariše mesec,
senco oblaka.
Nariše še ptico,
ujeto v sinjini.
Rožo v prikritem
pričakovanju.
Riše in se sklanja,
se je dotika
z razgretim dihom,
s podvojenim utripom
srca.
Kot deklice, ki ni smela nikoli ležati z njim.
Agadcz
Nekam svečano gresta, Tudi deček obstane, deček in starec, po peščeni ravnini, beli od preobilja svetlobe. Naenkrat starec obstane. Ko da poslušata zgorevanje tišine visokega dne. Slutita neko prikritost v vročičnem zraku. Potem se starec pobožno prikloni. In tudi deček se prikloni. In gresta naprej. V smer, ki je nihče ne zna razložiti.