FRANCE PREŠEREN, SZONETTKOSZORÜ — SONETNI VENEC
V madžarščino prevedel in besede o Prešernu napisal Zoltan Csuka. Likovno oblikoval Franc Mesaric. Založili in izdali Pomurska založba ZGP Pomurski tisk, M. Sobota — Europa könyvkiado Budapest, 1971.
Knjiga je učinkovito opremljena z vtisnjenim rokopisom prvega soneta na ovitku; za naslovom sledita na celih straneh Prešernov portret »po Geidorfovi fotografiji« in Langusov portret Julije Primčeve. Za vzporednim besedilom (na levi strani slovensko, na desni prevod) in spremno besedo sledijo na celih straneh podobe pesnikovega doma, cerkve sv. Marka, ljubljanskega liceja, Prešernovega spomenika v Ljubljani, rokopisa prvega soneta nesreče in prve strani Sonetnega venca iz Ilirskega lista.
Z. Csuka je nekoč sam pesnil v maožarščini in je poleg mnogih srbskih in hrvaških del prevel tudi Njegošev Gorski venec v madžarščino. Jedrnati slovenski pesniški besedi — pravi slovstveni zgodovinar Endre An-gyal v poročilu o tej knjigi — tudi madžar-
ski pesniški jezik ni kos . .. Zato zvenijo madžarske podobe tudi v tem prevodu mnogokdaj naravnost naivno; besede, ki so pri Prešernu žive, polne, dvignjene nad vsakdanjost — pa se glasijo v prevodu prazno, kot mašilo. Posebno, če se prevajalec oddaljuje od izvirnika, tako da opušča pesnikove izraze, podobe, prispodobe ali jih pre-svobodno razlaga. Nekaj primerov naj ponazori to ravnanje.
Ze v prvem sonetu bistvena oznaka: »vseh drugih skupaj veže harmonija . . .« v prevodu zbledi v: »kot magistrale zveni v eno, lepo«. V 2. kitici je izostala bistvena vrstica: »enak je pevec vencu poezije«, spremenjena je zadnja kitica — v nasprotju z vsebino izvirnika. — V 2. sonetu: »v njem zdanje bodo bolečine spale« — prevaja: »tudi onstran bolečine bo (pesem) živela v moji noči«; izpustil je »pesmi bolj slovečes<, neustrezna je vsebina zadnje kitice ... Pre-svoboden je četrti, npr. »me v blaznost žene . . .« namesto: »v mesto . . .« Neumljiva
48 i
je naivna svoboda, naravnost potvorba v zadnji vrstici 5. soneta: »usta moja sladkorja poljuba niso kradle« — kakor je vsa zadnja kitica daleč od Prešernove vsebine . .. V 6. je spremenil 7. in 8. vrstico v: »niti ozirale se ne bodo proti našim lepim goram« in »Kranjcev množce« so postale »hči Kranjske«. — Kot so se iz tega izgubile Kamene, tako v naslednjem ni Hema, Rodope in neumevanje pesnitve mogoče najbolj dokazuje prevod 5. vrstice: Da bi nebesa milost nam skazale — »Nebeške sile se trudijo za to, da bi ljudstvo Kranjske prišlo na nova pota« in / so dale novega Orfeja za pevca . ., »Slovenšć'ne cele« je prevel kot »Slovane« in docela narobe je »viharjev jeznih . . .« ločil od prejšnje vrstice s piko: »V viharju, živi, zveni pesem nam že davno!«
Tako se ponavljajo iste napake naprej: izpustil je Vitovca, v 9. Slovenca, zbledela je zveza med »Ljubeznijo do tebe vroče« in »domovinsko« — nastopil pa je »strgan berač« v 10. (»na mrazu zapuščene . . .«) in »ošabno dekle« je nadomestilo »srca kraljico« (12.).
Enako nas moti — slovenski prevod preva-jalčeve besede o pesniku. Tu beremo: »umetniške poezije — karavanskih snežni-kov (ki menda ne »odsevajo v vseh njegovih pesmih»?) — je nekoč v zatonu svojega življenja dobil dovoljenje za advokaturo — se je moral razočarati — teže svojega poslanstva (česar ni v izvirniku) — vročično (izvirnik: vroče) občutje ...«
Razumemo prevajalčeve težave, prepričani pa smo, da bi moral prevod pregledati lektor, ki Prešerna pozna in razume, ga opomniti na slabo razumljena mesta — in gotovo bi bil prevod mnogo boljši. Prešernu in našemu pesništvu pravičnejši. Saj ga je prevajalec ponatisnil v svoji antologiji jugoslovanskih pesnikov, kjer ga bo bralo nedvomno mnogo več ljudi kot v tej izdaji 500 izvodov. Za to malomarnost in za »odkritje« Geidorfove fotografije Prešerna »približno iz leta 1840« pa naj založba odgovarja pred sodnim stolom slovstvene zgodovine in ljubiteljev Prešerna.
Vilko Novak
Filozofska fakulteta v Ljubljani
491