p©vsM.o društvo E,K.r&Kovo °Tmm©v(D>80
priredi
v sredo 14. aprila 1926. ob 20. uri v dvorani Filharmonične družbe
pod vodstvom pevovodje, strokovnega učitelja
g. Josipa Miheliča.
Pri koncertu sodeluje operni pevec
g. Svetozar Banovec.
SPORED:
I.
Treba ni k mojej dečli jeti.
So še rožče u hartelnu žavovale.
V	Celovcu liepo pavkajo. Dekletcu.
1. O. Dev:
2. O. Dev:
3. O. Dev:
4. P. Jereb:
5. Z. Prelovec:
6. St. Premrl:
Škrjančku.
Domovini.
II.
Baritonski solo poje brat J. Erman
7.	A. Grecaninow: Ujetnik.
r Poje operni pevec gospod X Svetozar Banovec.
8. E. Adamič:
9. E. Adamič:
10. E. Adamič:
11. E. Adamič:
Odmor.
III.
Mlado leto.
Dekle z biserom. Žena-smrt.
Čudna zdravila.
Tenorski solo poje operni pevec gosp. Svetozar Banovec.
iv.
12. R. Leoncavallo: Mattinata. {
V.
13. Dr. F. Kimovec: Zaročenka.
14. Iv. Ocvirk:	Tretja solza.
15. P. Krizkovsky: Utopljenka.
Poje operni pevec gospod Svetozar Banovec.
« LJUBIJAN'
Delniška tiakarna, d. d. v Ljubljani
Treba ni k mojej dečli jeti.
Treba ni, treba ni k mojej dečli jeti, holdije, holadjo.
Jes ja sam, jes ja sam svojo dečvo rad 'mam, holdije ja, holadjo.
Moja dečva druge ’ma, al’ jih ’ma, naj jih ’ma, holdije, holadjo.
Al’ jes pobič za kej bom, drugo dečvo dobom, holdije ja, holadjo.
So še rožče u Kartel mi žavovale.
So	še rožče u hartelnu žavovale, ko sem mohov pustiti jes mojo dakle.
Da bi veterč potehnov, mehlice razhnou, da b’ se vidou moj puobič, noj pušeljc njehov.
Je do vašče horice sprejemava me, pa še pošla k’ ni mogva pozabiti me. Tja do vašče hore sem ha sprejemava, pa še vendar k’ ne morem pozabiti ha.
V	Celovcu liepo pavkajo.
V	Celovcu liepo pavkajo,	Le vun, le vun z nevestico,
v Svovenjem grac tudej,	le gor’ na cestico,
le piskajte, le pavkajte,	da so le štengce kamnaste,
da bode zemlja tresva se	da lub’ca čedna vunka gre,
in svatovska bandera.	da lub’ca vunka gre.
Dekletcu.
Manička, srček moj, ostani!	A biserni zlati metuljčki
Glej, solnce je že na poljani	s polnimi čašami trkajo,
in pisane tvoje cvetlice	Manički moji nazdravljajo,
otrle so že si solzice,	sladko medico srkajo
ki svetijo se kot draguljčki.	in dalje na pot se odpravljajo.
Manička,	srček moj, vstani
s solncem, z metuljčki v dan rani, hajdiva v dir po poljani!
Škrjančku.
Kam, škrjanček moj, hitiš? Preko pisanih dobrav, preko logov zelenečih nesi ljubici pozdrav!
Tam med nageljni na oknu glasno pesmico zapoj, da pomlad na dušo trka, da bo sladka noč nocoj!
Pa te bom v naročju zibal, tihe sanje šepetal, mehke kite ti poljubljal, svoje vroče srce dal.
Tiha žalost utonila v mojih mladih bo očeh, pa se bova spet ljubila, kot v nekdanjih srečnih dneh.
Domovini.
Oh, pridi dan že, ura pridi jasna, ko prosti bodo tvoji vsi sinovi in združeni slovenski vsi domovi: naš tožni Korotan, goriška brda krasna, naš slavni Trst in naše Istrijansko!
Da bomo vsi svobode te veseli iz dna presrečnih src mogočno peli:
Buči, morje Adrijansko,
nekdaj bilo si in zdaj si spet slovansko.
Slovenska zemlja, krasna ti edina, svobodna si, a ne,še srečna, saj krona mučeniška, težka krona še ti oklepa čelo, moja domovina.
Ujetnik.
Sedim za rešetko — v zaporu tema —	In trga in kljuje -— v očeh teman blesk —
mlad orel, svobodni sin gora ...	zrcali mi lastne želje ... njih odlesk ...
Moj tužni tovariš povesi perot,	Razpenja peroti, pogled mu je vžgan
ugrabljeno žrtev mi vrže na pot!	kot hotel bi reži: Z menoj — ven na plan!
Svobodne so ptice, prijatelj na pot, v oblake kristalnim snežinkam naprot!
Naprej! — Kjer se peni valov morski kras, naprej! — Kjer hrumiva le veter in — jaz!
Mlado leto.
Oj, koledo, oj leto lepo mlado! Da bi prav veselo b’lo, imelo mastno brado!
Oj, koledo, oj leto lepo mlado!
Oj, koledo, oj leto lepo mlado! Da b’ vsak dan prinašalo nam v hišo božjo gnado!
Oj, koledo, oj leto lepo mlado!
Dekle z biserom.
«Oj, sinko Janko dal’ te boli glava?»
««Oj, stara majko, ne boli me glava, neg’ me boli srce, srce za devojko.»»
«Oj, sinko Janko, za ko j o devojko?»
««Oj, stara majko za ono devojko, koja nosi biser, biser oko vrata.»»
Meni ljude vele:
«Hod’ se, junak, ženit!»
Žena-smrt.
U travieu zajdem, u travici legnem, k meni smrt prilegne, k meni se pritegne.
«Glejte, ljudi, glejte! To je moja žena, mati črna zemlja!»
Čudna zdravila.
Oj, seljani, dragi moj boluje.	od	kopuna kljuna,
«Kaj boluješ, dragi moj?	od	kobiPce stegence,
Bom ti dala jušice,	od	martinca rivca,
jušice od mušice,	na	rešetu rakije,
od komarca reberce,	da	se dragi napije.»
Mattinata.
Pomlad zaželjena prihaja objema že trato polje, a solnce poljublja naravo, veselje nam siplje smeje!
In rahlo v vejevju šepeče, nam vetrec povesti sladkž . .. Ah, moja predraga, prelepa, zakaj od nikoder Te ni!
Tebe dekle, z mehkim poljubom, dih naj pomladi le prebudi!
Ti si mi vigred, sreča, življenje, kadar Te ni, mi je v srcu le — noč!
Tebe dekle z mehkim poljubom dih naj pomladi le prebudi!
Ti si le vigred, Ti si življenje,
Ti si mi le hrepenenje na vek!
Zaročenka.
Oj, pustite me naj jočem! Moji nageljni rudeči ne dehte mi več po sreči. Kaj nevesta ž njimi hočem?
V	žalni venec jih bom spletla, nesla gori na planino, kjer je s tiho bolečino moja prva sreča vzcvetla.
Tam sta v bukev dve imeni vrezani nad srcem enim: zaročenka z zaročenim, dve ljubezni preiskreni.
Kot dve rosni zvezdi beli, v beli limbar položeni, v božjem solncu pozlačeni sta ljubezni dve goreli.
Mrtva je ljubezen ena: ugasnil jo je boj krvavi, v nedosežni spi planjavi, druga toži zapuščena.
Tretja solza.
In preden sem slovo jemal,	A kadar sem slovo jemal,
sem srcu svojemu dejal:	nič drugega začeti moglo	ni srce:
Vse drugo smeš, samo solze	Le solzi dve, le solzi dve
ne jokaj, prosim te, nikar!	na skrivnem je zajokalo.
In prva solza materi in druga solza dragim vsem, a tretja mi še v srcu spi.
Oh, če se prebudi mi ta,
izliv solza poklicala bo za seboj...
To je naš car dejal, da se bo vojskoval. Dragi moj, ljubi moj pojde v krvavi boj, bridko bom plakala, težko bom čakala.
Ah, da imela bi, kar si želela bi: Konjička vranega, lepo sedlanega,
V	sedlo mu sela bi, pa poletela bi / čez polje, čez gore, v daleke tja zemlje.
Donava mi šumi, vstavi se, vranec ti!
Utopljenka.
Tu bom počivala, lice si vmivala, platno izpirala, čez se ozirala, morda zapazim ga fantiča drazega.
Ljubica, Bog s teboj!
Ko iz vojske pridem, tebe ljubil bodem, tebe snubil bodem.
Fantič moj, Bog s teboj! Kadar konča se boj, bodeš ti ženin moj!
Sedem let minilo v večnost izginilo.
Fantje nazaj prišli, njega, le njega ni!
Ah, kaj naj jaz storim?
K Donavi tekla je, Donavi rekla je:
Si	li tak globoka, kot sem jaz visoka? Vate skočila bom, da se vtopila bom!
Bele nožiče ji segale so do tal, bele ročice ji ljubil zeleni val.
Cmi so laski ji po vodi plavali, črni se očki ji k nebu dvigavali.