Ano (Leto) XVH (12) No. (Štev.) 36 “ESLOVENIA LIBRE” •i-1 BUENOS AIRES. 8. septembra (setiembre) 1960 Fronta se širi Moskva la Peking se obtožujeta Sovjetska vlada je napovedala dvoje: Vjačeslav Molotov je bil imenovan za stalnega sovjetskega zastopnika v Mednarodni atomski komisiji, ki ima svoj sedež na Dunaju ¡in sovjetsko delegacijo na glavni skupščini OZN, ki se začne v New Yorku dne 20. septembra in traja navadno več tednov, bo vodil sam Nikita Hruščev. Molotov je bil večkrat zunanji minister in celo predsednik vlade pod Stalinom, ni pa nikdar obiskoval kakih višjih tehničnih študij in se verjetno na atomsko energijo bore malo razume. Hruščev naravno ni bil hikdar v diplomaciji, kjer vsaj do njega za ljudi njegove vrste ni moglo biti mesta. Toda oba bosta šla na zapad skoraj istočasno in to v tiste forume, kjer gotovo ne bosta imela namena ali nalogo koristiti tistemu, o čemer se tam navadno razpravlja. Molotov na Dunaju in Hruščev v New Yorku sta samo novi “prižnici” za sovjetsko politiko, kakor se zanjo pripravlja ves svetovni komunizem v tej novi dobi, ki jo hočejo nazivati tudi atomsko. Na Dunaju bodo študirali še nadalje ugotovitve razvoja atomske energije in kako bi naj ta koristila vsemu človeštvu. V New Yorku bodo na zasedanju OZN verjetno največ govorili o razorožitvi in kako bi naj to koristilo — sovjetom in komunističnemu bloku, kajti vsi sovjetski predlogi o omejitvi oboroževanja so bili usmerjeni vedno v to smer, da naj se rozorože drugi, sami se pa bodo tako, kakor bodo to sami hoteli. Za komunistični svet je zanimiva ta koincidenca, da odhajata na zapad dva sovjetska voditelja, ki sta sicer “zelo” skregana med seboj. Molotova je Hruščev celo pregnal v Zunanjo Mongolijo. Pa skregana nista samo v vprašanjih notranje ruske politike. Molotov je bil ambasador v TJlan Baturju, odkoder je pogosto odhajal v Peking, kjer se je shajal z Mao Tsejem in drugimi kitajskimi kom. voditelji. V Pekingu listi odkrito pišejo, da so kitajski komunisti v ideloškem sporu z Moskvo. In ko se je kuhal ta spor, je zahajal tja na posvete Molotov. Kar dve leti je hodil in spor je naraščal. In Hruščev ga ni odpoklical, če bi bil dosleden, bi moral z njim približno obračunati tako, kakor je obračunal z Berio, ki da je baje od zunaj komplotiral proti režimu v Moskvi. Ali je bil Molotov kaj bolj previden spletkar v Zunanji Mongoliji? Ni videti: spor z Moskvo je naraščal in ko se sedaj napadi Mao Tseja in njegove skupine proti Moskvi množe, je Hruščev menil, da je treba Molotova z Daljnjega Vzhoda res odpoklicati in ga poslati, ne v ječo, pač pa na sam “cesarski” Dunaj — in to v zbor tehnikov in ekspertov, ki so navadno z,elo fini in mirni ljudje. Ko je 'bilo stališče Kitajske v njeni “trmi” dovolj izdelano, se je Hruščev odločil iti v New York. Tam bo stopal na tribuno zborovanja, ki bo po sprejemu vseh afriških kandidatov štelo kmalu nekaj več ko sto delegacij. Gotovo največja tribuna v vsej svetovni zgodovini. Tam bo govoril in grozil s politiko koeksistence, ki jo komunistični svet tako radodarno ponuja in poklanja zapadnemu kapitalističnemu svetu. Ko bosta oba kandidata za predsedniške volitve lovila glasove zlasti na to, da bosta obljubljala, kako bosta nadvse odporna in previdna proti Hruščevu, bo prav ta Hruščev mazilil Amerikancem ušesa s svojim evangelijem miru. ge več: tam zadaj je kitajski “bavbav”, ki bo v oktobru verjetno sprožil svojo prvo atomsko bombo. In ta kitajski komunistični svet že danes ni pokoren Moskvi njemu kot vrhovnemu rdečemu poglavarju. Mao Tse Tung in njemu podobni ne verjamejo kapitalistom in menijo, da je treba nad nje kar z atomskimi in hidrogenskimi bombami. Kaj bo če Kitajska Moskve ne bo hotela več ubogati? Edini Hruščev je še sposoben ustvariti drvenje navzdol — je pač tako, sveta ne bosta rešila niti Nixon, niti Kennedy, pač pa prinaša polna prgišča dobre volje in sodelovanja on — Hruščev kot zadnji odposlanec velike ofenzive miru, ki ji hoče biti Rusija glavna opora in glasnica. Če ne bo šlo vse po sreči, bo na sejah komisije atomske energije na Dunaju Molotov obnovil svojo taktiko “nje- Kljub noporom se rdeči Kitajski ni posrečilo obdržati evropskih sate.itskih držav na svoji strani v njenem ideološkem sporu z Moskvo. Poleg drugih se je pretekli teden postavila na stran Moskve še Bolgarija, tako da je samo Albanija, najmanjša in najbolj revna od komunističnih satelitov, ostala v opoziciji sovjetski politiki mirnega sožitja z Zahodom. Bolgarija je javno objavila svojo povezanost z Moskvo v sporu.s Pekingom. Pretekli teden sta prišla namreč v Bolgarijo sovjetski podpredsednik Kozlov in elan prezidija Ignatov. Po sestanku z njima je vodja bolgarske KP Todor Živkov objavil, da “Bolgarija popolnoma soglaša s sovjetskim stališčem o mirnem sožitju z Zahodom”. S ta izjavo sta padla v nemilost bivši vodja bolgarske KP Valko červenkov in predsednik vlade Antonij Jugov, ki sta se oba naslanjala na Peking proti Moskvi. Na drugi strani je Moskva opozorila rdečo Kitajsko, da ne bo mogla graditi komunizma brez pomoči in podpore ZSSR in drugih kom. držav. Opozorilo so sovjeti objavili v latvijskem kom. glasilu Sovjetska Latvija. Članek je napisal sov. urednik Titarenko po nalogu Kremlja ter v njem znova nastopa proti “komunističnim dogmatikom, ki še vedno trdijo, da je vojna s kapitalizmom neizbežna.” Na drugi strani pa je rdeča Kitajska povečala ideološki spor med Pekingom in Moskvo, ko je v svojem komunističnem glasilu Kitajski ljudski dnevnik objavila, da “obstojajo razlike med nami in revizionisti (sovjeti)” in da “vsak po svoje gledamo na svetovni razvoj.” Sovjete dnevnik ostro napada kot “revizioniste, ki s svojimi premetenimi dejanji skušajo ohraniti kapitalizem pri življenju in povzročajo nered v komunističnem taboru.” članek je napisal podpreds. Kitajske zveze literatov in umetnikov, Ču Jang, po nalogu Pekinga, obsega nad 30.000 besed in pravi v njem med drugim naslednje: “Nekateri posamezniki v marksističnih vrstah sedaj zamenjujejo komunizem z buržujskim humanizmom. Govorijo malo ali nič o razrednih razlikah ali o razredni borbi, toda veliko o človeški naravi in ljubezni do človeštva. Opuščajo jezik marksizma in poskušajo uporabljati buržujsko terminologijo tako, da bi napravili komunizem sprejemljiv tudi za buržuje. Rezultat takega postopanja ni samo, da tudi oni začenjajo misliti kakor bur-žuji, pač pa tudi, da pomagajo daljšati življenje umirajočemu buržujstvu. Noben marksist, noben pravi revolucionar ne more reči, da spoštuje človeštvo in ljubezen do človeštva. Mora čim bolj netiti sovraštvo med zatiranci in zatiranimi, dvigati ljudsko politično zavest in pospeševati enotnost v komunističnem taboru za čim hitrejše uničenje današnjega krivičnega socialnega sistema.” Kasavuhu proti Lumumhi Če se položaj v Kongu ne bo obrnil v povsem drugo smer, se bliža ta nova afriška samostojna republika nezadržno državljanski vojni, iz katere bodo izšli zmagoviti ne črnci, ki bi dobili bitko, pač pa komunisti, ki so se že precej trdno vgnezdili v Kongu. Lumumba, danes še predsednik prve samostojne kongoške vlade, se je trdno odločil preprečiti razkosanje republike. Zato je poslal svojo vojsko, ki so jo založili z orožjem Čehi, z letali in kamioni pa sovjeti, proti uporniški provinci Ka-soi in jo zavzel brez strela. Z vojsko se je približal prav tako uporniški provinci Katangi na 30 kilometrov, toda tam je vojsko ustavil, ker se je zbal resnega odpora, na katerega se je pripravil Čombe, predsednik katanške vlade. Ta je dal, kakor je znano, porušiti vse mostove, ceste in železnico, ki vodijo iz njegove province v Kongo, prav tako je zasejal minska polja in razpostavil svojo vojsko vzdolž meje s Kongom. Njegovi vojski poveljujejo najeti belgijski častniki, orožje, municijo in prevozna sredstva, tudi letala, pa je dobil iz bližnjega belgijskega kolonialnega področja Ruanda-Urundi. Medtem je Lumumba odletel v sovjetskem letalu Hjušin na tkzv. ofriško vrhovno konferenco enajstih afriških držav, ki jo je dal sklicati v Leopoldville in na kateri je upal dobiti podporo dru- gih afriških vlad. Toda konferenca ni potekla po njegovem načrtu, ker so izglasovali resolucijo, v kateri ugotavljajo, da je bila naloga ZN vzdržati red v Kongu, pospešiti odhod belgijskih čet iz Konga in da mora zato Lumumbova vlada z ZN sodelovati, ne pa jih ovirati pri njihovem delu v Kongu. Prav tako so ga mnoge afriške vlade pozvale, naj čim prej vzpostavi red in mir v Kongu. Po konferenci se je iz USA oglasil tudi Herter, ki je izjavil, da ZSSR sabotira vzpostavitev reda v Kongu. Sovjeti so tja navozili veliko številno svojih “tehnikov”, vse v soglasju z Lumum-bo. Prav tako je v Kongu že veliko število čeških “strokovnjakov”. Ker postaja vedno bolj razvidno, da Lumumba vodi Kongo v sovjetski tabor, se je dvignil črnski predsednik države Kasavubu in minuli ponedeljek objavil, da odstavlja Lumumbo in sklicuje parlament. Lumumba mu ni ostal dolžan odgovora in je po televiziji s svoje strani odstavil Kasavubuja. Zaradi teh medsebojnih odstavitev je politični položaj v Kongu postal tako nevzdržen, da pričakujejo novih, doslej najbolj dramatičnih razpletljajev. Oddelki ZN, ki se tam nahajajo, so dobili navodilo, da morajo tudi sedaj ostati nevtralni v razvoju, v katerega je zašla ta bivša belgijska kolonija. Castro priznal Peking Po konferenci ameriških zunanjih ministrov v Costa Rici je kubanski zunanji minister Raul Roa odletel pet ur pred napovedanim časom nazaj na Kubo, ker da je tako preprečil severno- ameriško zaroto proti njemu. Trdil je, da so Amerikanci nameravali sestreliti njegovo letalo, ko se bo vračal na Kubo. Herter je seveda te trditve Roe odločno zanikal. tov”. In če še ne bo dovolj, bodo oni v Pekingu kar pohiteli s svojimi pripravami in še bolj zakurili v peč ideoloških plamenčkov, ki se silijo goreti med Moskvo in Pekingom. Seveda je zelo verjetno, da niti v Moskvi, niti v Pekingu v resnost vojnega spopada ne verujejo. Toda gori že vse povsod, cela Afrika je v vretju. Na prvih straneh listov so vsak dan vedno nova imena neznancev z groznimi imeni — njim za hrbti pa se kažejo povsod agenti iz Prage, Bukarešte, Budimpešte in v Alžirijo se že skušajo vriniti čete rdeče Kitajske. Če že ni trdne vere v vojne grožnje iz Moskve in Pekinga, pa je drugih kriz dovolj, ki bodo nazadnje morale prisiliti ves zahodni svet do spoznanja, da bo najbolj poceni, najbolj mimo in najbolj primemo živeti tako, kakor bodo to določali oni v Moskvi. Samo to bi bilo treba priznati, to se pravi, predati — kapitulirati je treba, ne da bi zato bilo nujno, da pade samo en strel, kaj šele, da bi — gorje, gorje —■ morale padati atomske bombe — in to celo na Moskvo ali Peking. Namesto z atomskimi bombami v nebesa, pa pojdimo mi na zahodu kar lepo ringaraja raje kar naravnost v — pekel. Nova fronta? Zaslužila bi samo eno, da bi bili njej na čelu ljudje boljšega kova kot pa sta Hruščev v New Yorku in Molotov na Dunaju (ta ima vsaj ženo, ki se razume na žensko kosmetiko). Ko je bil Hrušečv na obisku v Helsinkih, je obiskal vodilno tovarno. Finski delavci in uradniki so morali iti k pozdravu, pa so se obnašali tako, kakor da ga sploh niso videli, kaj šele da bi ga vsaj iz vljudnosti pozdravljali. Ali bodo oni v New Yorku imeli toliko ponosa, kakor so ga imeli navadni delavci v Helsinkih? če ga bodo imeli, potem se bo nova fronta zrušila, predno se je začela variti. Castro in njegova vlada sta po končani konferenci v Costa Rici podivljala. Oporo je Castro naprej dobil v izjavi sovjetskega zunanjega ministra Gromi-ka, ki je protestiral proti OAS resoluciji, sprejeti v Costa Rici, proti tujemu in zlasti komunističnemu vmešavanju v države ameriške poloble. Gromi-ko je dejal, da ta resolucija pomeni severnoameriško vmešavanje v zadeve drugih ameriških držav in da ima ZSSR prav toliko pravice vmešavati se v zadeve ameriškega kontinenta, kakor se ima USA v zadeve evropske celine. Ameriška vlada je na te Gromikove izjave objavila, da znova predlaga ustanovitev mednarodne komisije v okviru ZN, katera naj nepristransko ugotovi, koliko se USA vmešava v zadeve drugih držav in koliko ZSSR. Moskva je doslej tozadevne ameriške predloge odločno odklanjala. Castro je za pretekli petek sklical v Havani ljudsko zborovanje, na katerem je objavil, da se bo Kuba polastila sčasoma tudi ameriškega oporišča Guan-tAnamo, ki da je postalo oporišče za urjenje upornikov proti njegovemu režimu. Prav tako je na zborovanju napadal latinske države, ker so glasovale za protikomunist, resolucijo in jih imenoval lutke in sardine, USA pa morskega psa. Castro je na zborovanju tudi objavil, da prekinja diplomatske odnose s Čangkajškovo Kitajsko in vzpostavlja odnose z rdečo Kitajsko. Ponovil je tudi grožnjo, da bo Kuba sprejela na pomoč ponujene sovjetske rakete proti USA, če bi jo ta nameravala napasti. Kubanski zunanji minister Roa pa je na poznejšem televizijskem govoru napadal posamezne latinske države, med njimi zlasti Argentino in Brazil, katerih predsednika je označil s takimi psovkami, da sta Buenos Aires in Brazilija poslali ostri protestni noti Havani. Na noti je Castro znova odgovoril žaljivo, tako da sedaj pričakujejo prekinitev diplomatskih odnosov predvsem med Argentino in Kubo. Kakor po vseh latinsko-ameriških državah toko so tudi v USA opazovalci razvoja odnosov med Kubo in ameriškimi državami mnenja, da postaja vsem ameriškim prestolnicom sedaj povsem jasna zveza med Castrovim režimom in komunizmom, zlasti še, od kar je vzpostavil redne diplomatske odnose v rdečo Kitajsko. Vse za komunistično propagando Hruščev namerava postaviti Glavni skupščini ZN v debato naslednji program: 1) Ameriška napadalnost proti ZSSR; 2) Pomoč mladim afriškim državam; 3) Ustanovitev neatomske cone na Baltiku, v Srednji Evropi, na Balkanu, na Daljnem vzhodu in morda še na drugih področjih; 4) Vzgoja svetovne mladina v načelih mirnega sožitja; 5) Izglasovanja garancije ZN za mejo na Odri in Neissi med Nemčijo in Poljsko. Sklep o predložitvi tega programa so komunisti sprejeli na tajni konferenci v Bukarešti, ki je bila pred komunistično konferenco V romunski prestolnici pred enim mesecem, o kateri so komunisti sami na dolgo in široko poročali. IZ TEDNA V TEDEN V kolumbijski prestolnici Bogota se je v ponedeljek začela gospodarska konferenca ameriških držav. Je nekako nadaljevanje zadnje politične konference teh držav, ki je bila v republiki Costa Rica in je obsodila Kubo, ker je sprejela politično, gospodarsko in vojaško pomoč dveh vodilnih komunističnih držav na svetu: Sovjetske zveze in komunistične Kitajske ter tako napravila v dosedanji skupnosti ameriških držav odprtino za vdor svetovnega komunizma na ameriški kontinent. Na sed. gospodarski konferenci ameriških držav v Bo-gotovi bodo iskali načine in možnosti za najbolj učinkovit gospodarski dvig južnoameriških držav, da bi z zboljšanjem gospodarskega položaja izbili komunistom iz rok glavno orožje za njihovo propagando v tem delu sveta. A-meriška delegacija na konferenci predlaga ustanovitev posebnega sklada za pospeševanje socialne aktivnosti, zlasti glede pravičnejše razdelitve zemlje in zboljšanja stanovanjskih razmer. Ker so komunisti napovedali, da bodo zborovanje motili z izgredi in demonstracijami, sta vojska in policija podvzeli stroge varnostne ukrepe. Dr. Ricardo Elias Aparicio, notranji minister v Peruju, je izjavil, da vlada te države prav dobro ve, da prihaja v deželo na tisoče dolarjev za kritje stroškov za potovanje perujskih komunistov v Havano na Kubo, Moskvo in Peking na Kitajsko. Napovedal je, da bo vlada morala dobiti v roke potrebno sredstvo za učinkovitejše nastopanje proti komunistom. Istočasno je časnikarjem povedal, da je policija zaplenila 24 velikih zavitkov, ki jih je pripeljalo letalo s Kube ter so bili v glavnem določeni za kubanskega poslanika v Peruju. V vseh paketih je bila samo komunistična propaganda v španščini. Brošure so bile natisnjene v Havani, na češkem, v Riu de Janeiru in na Kitajskem. Pošiljko komunistične literature je policija zaplenila. Na Kubi pričakujejo novih izpadov proti kat. Cerkvi. Zato je vodstvo kat. semenišča v Havani večino inozemskih seminaristov poslalo nadaljevat študije v Puerto Rico. Inozemski listi pišejo, da so katoličani na Kubi pripravljeni na vse, ker vedo, da bo moralo priti prej ali slej do končnega odločilnega spopada z nasprotniki in razčistiti sedanje neznosno stanje, ki ga ustvarjajo kubanski komunisti. Politične osebnosti v Sev. Ameeriki So mnenja, da bo Castro začel organizirati izgrede proti ameriški pomorski bazi Guantanamo na Kubi, samo, da bi še bolj izzival ameriško vlado. Osebje poslaništva nacionalistične Kitajske v Havani ter tamošnje Kitajske banke je dobilo naročilo kitajske nacionalistične vlade naj čimperj zapusti kubansko ozemlje, ker je kitajska nacionalistična vlada 3. sept. prekinila diplomatske stike s Kubo zaradi njene odločitve, da bo priznala vlado komunistične Kitajske v Pekingu. Amintore Fanfani, predsednik italijanske vlade, je prišel z zunanjim ministrom Antonom Segnijem na razgovore z De Gaullom v Pariz. Namen razgovorov obeh državnikov je še večja politična, gospodarska in vojaška utrditev zahodne Evrope nasproti komunističnemu bloku. V Italiji bodo pri prihodnjih pokrajinskih in občinskih volitvah volili po novem zakonu s proporcionalnim sistemom. Za tak zakon so se sporazumele štiri politične stranke, ki podpirajo sedanjo Fanfanijevo vlado. Volilni zakon s proporcionalnim sistemom bo dal Ne-nijevim socialistom lepo priložnost, da bodo lahko javno pokazali, da nočejo več imeti nobenih stikov s komunisti, ker bodo povsod lahko postavili svoje liste. Jugoslovanski trgovinski ataše v Švici Stojan Zlatkovič je moral nujno zapustiti švicarsko ozemlje in oditi v Beograd. švicarska vlada je namreč ugotovila, da si je prizadeval, da bi od u-radnice švicarskega vladnega odseka za švicarsko-jugoslovanske delavske stike dobil v roke informacije, ki jih švicarska vlada smatra za zaupne. Predstavnik švicarske vlade je o tem obvestil Titovega poslanika Slovena Smodlako ter mu svetovala, naj Zlatkoviča pošlje v Beograd, da Švici ne bi bilo treba u-radno zahtevati njegove odstranitve zaradi vohunstva. Poslanik Smodlaka je to takoj storil. Na predsednika jordanske vlade Haza Majalija je bil izvršen bombni atentat. Skupno s predsednikom je bilo ubitih še 10 drugih oseb. Kralj Husein je takoj imenoval novega predsednika. Je to Bahjat el Talhouni, dosed. notranji minister ter minister dvora. Policija je v zvezi z atentatom zaprla 14 oseb, ugotovila pa, da so glavni teroristi pobegnili v Sirijo. Kralj Husein je za atentat obtožil vlado Združene arabske republike. NAROČAJTE I N ŠIRITE SVOBODNO SLOVENIJO PRISPEVAJTE V TISKOVNI SKLAD OB SPOMINU NA PADLE JUNAKE OSMI SLOVENSKI SOCIALNE BAN V ARGENTINI ARGENTINA Te dni mineva 17 let, odkar smo v domovini preživljali usodne trenutke. Italijanska vlada je položila orožje. V Sloveniji je ta odločitev Italijanov povzročila novo nesrečo, kajti italijanska vojska je izročila isvojo vojaško opremo komunistom, da so potem lahko še z večjim besom povzročali razdejanje po slovenski zemlji. Pa ne samo to. Ponekod so se jim sami pridružili ter začeli s svojih topov sipati granate na postojanke slovenskih protikomunističnih borcev. Prišlo je do tragedije na Turjaku, Grčaricah in Jelendolu. Rane na slov. telesu so se odprle še globlje in slovenska zemlja je kri slovenskih borcev pila v močnih požirkih. Neizmerno je bilo tedaj trpljenje slovenskih ljudi. Neizmerna žalost in bol. Slovenska domovina je bilo eno samo razdejanje. Pa kljub temu vsa ta nesreča ni strla odpora slovenskega človeka proti komunizmu. Ni ga in ga tudi ni mogla, kajti njegov odpor, nastop proti komunizmu, ni narekovala sebična korist, ampak globoka vera, globoko prepričanje, da je komunizem največje zlo, ki je sploh moglo priti nad naš narod ter da se je treba proti njemu boriti tako dolgo, da bo zopet svoboden slovenski človek ter da bo na svoji zemlji lahko svobodno molil Boga po veri svojih očetov in mater. Polnih 17 let je preteklo od tistih strašnih dni. Mi na padle junake nismo pozabili. Z globoko hvaležnostjo se jih spominjamo. Pa ne samo to. Tudi ob 17. obletnici njihovi smrti jim lahko z vsem prepričanjem ponovimo svoje zatrdilo, da bomo s svojih vrst odstranja-li vse, kar bi nas moglo razdvajati, pospeševati pa vse, kar nas more združevati, samo, da bomo ojačali udarnost vseh sil za nastopanje proti komunistični nevarnosti, pa naj se pojavi v kakršnikoli obliki in kjerkoli na svetu. Kajti boj za svobodo ljudi in za človeško dostojanstvo danes ni omejen samo na Slovenijo, ampak je raztegnjen na ves svet. Tržaška revija “Trieste” je že večkrat objavila tehtne in še kar precej objektivne članke o vprašanju slovenske manjšine v Italiji. Zato so tudi Slovenci pridno segali po 38. številki za mesec julij - avgust, kajti po kioskih so na to številko opozarjal: veliki letaki, na katerih je bilo napisano, da je v njej objavljen pregled vseh slovenskih organizacij v Trstu, Gorici in Vidmu. Članak je napisal na devetih straneh dr. Guido Botteri pod naslovom Kata-log-besednjak Slovencev v deželi (Ca-talogo-dizionario degli Sloveni netla Re-gione). Botteri je načelnik radijske postaje in eden prvakov Krščanske demokracije. Tržaški slovenski listi pišejo, da je zamisel vsekakor posrečena in bi lahko predstavljala pomemben prispevek k boljšemu poznavanju slovenskih sodržavljanov. Toda način obdelave in mnoge netočnosti, pomanjkljivosti in neprimerna zavijanja so pri poznavalcih slovenskih problemov, predvsem pa seveda pri Slovencih samih povzročila, da si je revija zapravila ugled. Seznam je sestavljen po abecednem redu in obsega poleg imen organizacij, njenih predsednikov in tajnikov tudi slovenske besedne, iikovne in gledališke umetnike in športnike. Je pa ta seznam že pri površnem pregledu zelo pomanjkljiv, posebno v pregledu umetnikov, kjer manjka marsikatero znano ime. Tako piše, da se je pokojni dr. Agne-letto pričel politično udejstvovati šele V V petek, 2. t. m. ob 7 h zvečer je odprla slikarica Bara Remec v ulici Libertad v istoimenski galeriji svojo letošnjo razstavo olj in akvarelov. Že pred napovedano uro je prišlo več obiskovalcev, ki bi si radi ogledali umetnine, preden pridejo ljudje, ki potem v gnječi radi s’ike pred pogledom zakrivajo in z govorjenjem motijo njihov miren ogled, čeprav Bara Remec že nekaj let ni razstavila in je ta čas delovala bolj v zatišju ter se posvečala svojim učencem, so okrog napovedane ure pričeli prihajati obiskovalci v tolikem številu, da tega ni menda nihče pričakoval in je marsikdo moral nekaj časa počakati zunaj, preden je mogel prodreti v oba razstavna prostora. Sliša’ si govoriti vse jezike, poleg slovenščine, srbo- Bil je v nedeljo 4. septembra dopoldne v Slovenski hiši. Kot vsi prejšnji, se je tudi ta začel s sv. mašo, ki jo je imel g. direktor Anton Orehar. V cerkvenem govoru se je dotaknil vprašanj, ki so bila predmet razpravljanja na socialnem dnevu. Svoja izvajanja je navezal na besede papeža Pija X., da je treba vse obnoviti v Kristusu ter poudarjal potrebo po obnovi krščanske nravi ter odpravi sebičnosti in materializma. Po maši je začel osmi slovenski socialni dan predsednik Stalnega odbora slovenskih socialnih dni v Argentini g. Janez Majeršič. Najprej je izmolil molitev Pridi sv. Duh, zatem se je pa spomnil tistih slovenskih mož, ki so doslej pri slehernem socialnem dnevu s svojim delom, zamislijo sodelovali in pomagali, sedaj jih pa ni več. Bog jih je poklical k sebi. So to: škcf dr. Gregorij Rožman, vseučiliški profesor dr. Ivan Ahčin in biv. poslanec Pavle Masič. “Bog naj jim bo za vse plačnik” je prosil predsedujoči Vsemogočnega, zbrani rojaki so pa njihov spomin počastili z vsklikom Slava jim. V nadaljnjih izvajanjih se je g. Majeršič zahvalil Svobodni Sloveniji, da je rojake opozorila na pomembnost osmega socialnega dne z uvodnikom ter je tudi drugače v s’eherni številki vabila rojake nanj. Prav tako verski list Oznanilo. Njegove naslednje pozdravne besede so bile namenjene predstavnikom slovenskih ustanov, društev in javnim funkcionarjem: direktorju slovenskih dušnih pastirjev v Argentini g. Antonu Orehar ju, tajniku NO za Slovenijo g. Milošu Staretu ter predsedniku Društva Slovencev v Buenos Airesu g. prof. Lojzetu Horvatu. Prav tako je naslovil pozdravne besede na vse, ki so se odzvali vabilu ter prišli na socialni dan. Pomen socialnih dni Predsednik stalnega odbora soc. dni je končno spregovoril nekaj besed o pomenu socialnih dni. Takole ga je ozna- po zadnji vojni; ime uglednega teologa in verskega pisatelja dr. Jakoba Ukmarja tudi zaman iščemo v Katalogu. Toda pomanjkljivost ni najhujša napaka tega seznama: Brez čuta za doslednost in odgovornost so pritisnili vsem organizacijam in posameznikom strankarski in svetovnonazorski pečat, pa naj se organizacija ali posameznik politično udejstvujeta ali ne. Tudi to je opravljeno, kakor piše tržaška “Demokracija”, zelo površno. Končno pa se Slovenci spi*ašujejo, ali je sploh dopustno vse osebe, v kolikor ne gre za redne strankarske funkcionarje, uvrščati v to ali ono stranko v takem informacijskem prikazu z vsebino, ki naj bi bila nepolemična. O slovenski tržaški radijski postaji je v seznamu napisano: “Organizaciji dejavnosti postaje so na čelu italijanski funkcionarji in šest italijanskih časnikarjev, ki se poslužujejo sodelovanja 38 slovenskih uslužbencev, ki jih je družba RAI (Italijanska radijska družba) najela! čudno je, da pisec omenja postajo kot slovensko ustanovo, a iz. navedenega je ni mogoče smatrati niti za posredno slovensko ustanovo, če je res, kar je o njej zapisano v Katalogu. Velika škoda je, da ni Katalog napisan bolj kritično; za to bi se sestav-Ijalec moral obrniti naravnost na slovenske organizacije in jih prositi za podatke. Tako pa je ta seznam vzbudil mnogo upravičenega nezadovoljstva in dvignil mnogo prahu. hrvaščino, poljščino, angleščino in se-seveda kastiljščino.' Slovenci, Hrvatje in Srbi so prišli, manjkalo pa tudi ni mladine, tako nekdanjih Barinih učencev in gojencev buenosaiških umetnosfh zavodov. Vsak je hotel stisniti slovenski u-me^nici roko in ji k uspehu iskreno ča-stitati. Po stari slovanski navadi — lastnici galerije sta Po'jakinji — s0 prireditelji goste prijazno postregli z vinom in slaščicami. Dolgo čez običajno uro zaprtja razstave so ostali številni obiskovalci v galeriii Libertad pri ljubeznjivih prirediteljih. Razstava bo odpria do 17. t. m., vsak dan od 4 h do 8 h, v soboto od 11 h do 1 h. Bil je lep večer in velik praznik slovenske kulture. “Po lanskoletnem lepo uspelem zborovanju, ki je bilo posvečeno ženskemu vprašanju, me je nekdo vprašal: Pa kakšen pomen imajo le ti socia.ni dnevi? Kakšne koristi prinašajo slovenski skupnosti? Kratko sem mu odgovoril tole: Nobene vidne materialne koristi ne moremo pokazati. Pomen pa je v tem: To, kar tukaj obravnavamo, vsak od navzočih več ali manj premišljuje. Kdor se pa zanima za družbena vprašanja, dobi tukaj že nekaj koristne tvarine za študij. Predavanja so končno združena v resolucijah, ki jih sprejmejo zborovalcu Potek zborovanja, govori in resolucije so objavljeni v raznih listih in revijah; ne samo v slovenskih, ampak tudi v drugih jezikih. Tako so bila poročila o lanskem socialnem dnevu objavljena v najmanj 12 raznih publikacijah, ki jih dobivajo v roke po širnem svetu javni cie-lavci, poslanci, senatorji, ki imajo v posameznih državah vpliv na zakonodajo. Tako mi sami ne vemo, kje vse pomagamo pri urejanju človeške družbe. Socialni dnevi niso politična zborovanja, ampak obravnavajo na splošno tista vprašanja, ki so trenutno važna in ki bi u-tegnila imeti v bodočnosti težke posledice. Sicer se pa hočemo ravnati po zdravniškem nasvetu: Bolje je bo ezen preprečiti, kakor pa zdraviti. To naj velja tudi v življenju človeške družbe”. Predsedstvo osmega socialnega dne Po pozdravnem govoru g. Janeza Ma-jeršiča ter njegovih besedah o pomenu socialnih dni je bilo izvoljeno predsedstvo zborovanja. Na predlog g. Lojzeta Erjavca, blagajnika Družabne pravde, so bili izvoljeni: za predsednika zborovanja g. Ruda Jurčec, za tajnika g. Jože šeme, za člana predsedstva pa ga Pavla Zupan in g. Ježe Jonke. “Veg socialne pravičnosti in ljubezni” je bilo geslo letošnjega osmega socialnega dne. To vsebino socialnega dne je izbral in predlagal pok. dr. Ivan Ahčin, ustanovitelj in idejni utemeljitelj slovenskih socialnih dni v Argentini. V vsebino gornjega gesla so bi’a strnjena eri predavanja, ki so bila izbrana za letošnje socialno zborovanje. Prvo predavanje je imel Rev. Jože Rant Njegov referat je imel naslov “Pravičnost in socialna pravičnost”. Bil je skrbno pripravljen ter je razodeval, da predavatelj dobro pozna problematiko slovenske izseljenske skupnosti, njene dobre in s’abe strani, ter jo je postavljal v pravilen odnos do naukov k°t C°r1''ve, kakor sta ga učila zlasti papeža Pij XI. in lansko leto umrli Pij XII. L»oo je no-iasnil tudi pojme “pravičnost” in “so-rialna pravičnost”. Poudarjal je dalje dolžnost, ki veže slehernega, da živi in dela po naukih Cerkve, kajti “lastnina nalava do žnosti, ki niso samo dolžnosti ljubezni, menjalne, razdelilne in zakonite pravičnosti, ampak tudi dolžnosti, ki izvirajo iz socialne pravičnosti”. Da bodo pa tako lahko tudi delali, ie treba socialni nauk Cerkve dobro poznati. Zato ga je treba študirati in se vsi vnraš^nja no