Praznično skozi veseli december Vabljeni na številne dogodke! S trzinskimi upokojenci na obisku Pri legendarni ustvarjalki Neži Maurer Ponosen na svoje korenine Kuharski mojster Janez Bratovž Uspešen pri delu in v športu Anže Kosmač LALI d.o.o. 041 927 640 Ponedeljek - petek: 7:00 - 20:00 Sobota: 7:00 - 19:00 Nedelja in prazniki: 8:00 - 17:00 OREHI V AKCIJI. Vesele božične praznike AKCIJA! OB NAKUPU NAD in srečno 2018! 20€ 1 KG MANDARIN GRATIS! Želimo vam čarobne praznike in srečno novo leto. HALO ŠOPEK pokličite 031 336 359 in pripeljemo vam cvetje Delovni čas: dostava LjubljanaPON - PET: 900 - 1300 in 1500 - 1900 in okolica SOB: 900 - 1300 ,NED: zaprto Kristina Ledinski s.p., Ljubljanska cesta 12 c, Trzin, M: 031 336 359, T: 059 972 133, info.anaeva@gmail.com Avtohiša Malgaj, d.o.o., Tržaška c. 108, 1000 Ljubljana. Prodaja novih vozil: 01/ 20 00 627, prodaja rabljenih vozil: 01/ 20 00 560, servis: 01/ 20 00 570. E-mail: info@malgaj.com ODPRTO OD PON DO PET: OD 8.00 DO 18.00, SOB: OD 8.00 DO 12.00, NED: ZAPRTO www.malgaj.si Kombinirana poraba goriva: 5,8–3,8 l/100 km. Emisije CO2: 134–99 g/km. Emisijska stopnja: Euro 6b. Emisije NOx: 0,0093–0,0411g/km. Emisije trdnih delcev: 0,00030–0,00185g/km. Št. delcev (x1011): 0,13–39,55. Ogljikov dioksid (CO2) je najpomembnejši toplogredni plin, ki povzroča globalno segrevanje. Emisije onesnaževal zunanjega zraka iz prometa pomembno prispevajo k poslabšanju kakovosti zunanjega zraka. Prispevajo zlasti k čezmerno povišanim koncentracijam prizemnega ozona delcev PM10 in PM2,5 ter dušikovih oksidov. Pooblaščeni uvoznik Renault Nissan Slovenija, d.o.o., Dunajska 22, 1001 Ljubljana. Slika je simbolična. Več na Nissan.si Kolofon Uvodnik Odsev, glasilo občine Trzin . Na naslovnici Obisk Miklavža med trzinskimi bloki Fotografija: N&N, Natalija Nataša Frelih Majhne stvari, ki štejejo največ Foto: osebni arhiv VSP Glavna in odgovorna urednica: Vesna Sivec Poljanšek, trzin.odsev@gmail.com Uredništvo: Tanja Bricelj, Tanja Jankovič, Nataša Pavšek, Miha Pavšek, Majda Šilar, Dunja Špendal Redni avtorji prispevkov: Matjaž Erčulj, Janez Gregorič, Andrej Grum, Boštjan Guček, Marko Kajfež, Dušan Kosirnik, Zdenka Kopač, Brigita Ložar, Alenka Marjetič Žnider, Marjetka Pajk, Fanči Perdih, Katja Rebolj, Zoran Rink Fotografi: Tanja Bricelj, Natalija Nataša Frelih, Tanja Janko­vič, Zinka Kosmač, Miha Pavšek, Janez Štrubelj Lektoriranje: Darja Tasič Tehnično urejanje, prelom, priprava za tisk in tisk: IR IMAGE, d. o. o. Oglasno trženje: IR IMAGE, komunikacijska agencija, d. o. o., Medvedova ulica 25, 1241 Kamnik Telefon: 01/ 83 96 400, Faks: 01/ 83 96 411 E-mail: info@ir-image.si Glasilo izhaja enkrat mesečno v nakladi 1.500 izvodov. Brezplačno ga prejmejo vsa gospodinjstva v Trzinu. ISSN 1408-4902 Gradivo za januarsko številko oddajte najkasneje do 4. januarja 2018. Prispevke pošljite v elektronski obliki na naslov uredništva: trzin.odsev@gmail.com. V skladu z uredniško politiko in glede na razpoložljivost prostora v glasilu Odsev si pridržujemo pravico do objave ali neobjave ter krajšanja in preoblikovanja nenaročenih prispevkov. Že leta sem v naši lokalni trgovini opazovala gospo za enim od prodaj­nih pultov. Vedno enaka, mrkega obraza in s stisnjenimi ustnicami je stoično prevzemala naročila in še bolj mrkega obraza, brez nasmeha, strankam delila želeno. Tako, kot se je sama obnašala do strank, so se po večini tudi one do nje. Ta večni daj –dam je potekal brez nasmeha in brez kakršnekoli empatije na obeh straneh. In zdelo se je, da bo tako trajalo, dokler ne bo gospa zamenjala službe oziroma dokler ne bodo kupci spremenili odnosa do nje. Oni dan pa sem sama pri sebi sklenila spremeniti taktiko. Ko me je prodajalka v svoji stari maniri mrkega obraza vprašala, kaj želim, sem se ji prijazno nasmehnila in jo povprašala, ali se tudi njej zdi, da je dan malce težek. Popolnoma se je zmedla, me pogledala, kot da sem padla z lune, in še enkrat naveličano vprašala, kaj želim. Jaz pa se nisem pus­tila zmesti! Rekla sem ji, da ji verjetno ni prav lahko, ko mora prenašati vse naše muhe, sploh kadar se vreme spreminja ali pa je polna luna. Takrat pa je tudi njen stalno mrki obraz nenadoma preplavil nasmeh. Sprva malce obotavljiv, nato pa se je začela prešerno smejati. In je hitro dodala, da smo ob polni luni že pregovorno vsi malce bolj razdraženi, tudi ona. Potolažila sem jo, da jo čisto razumem in da še zdaleč ni edina. Od takrat se mi, kadarkoli se ustavim ob njenem pultu, na široko nasmehne, in če ni gneče in je ne gleda strogo oko šefinje, celo malce poklepetava. Energija med nama je nenadoma povsem drugačna … Takšne navidezno nepomembne malenkosti mi pomenijo vedno več. Vedno bolj cenim drobne geste, ki sprožajo v nas hvaležnost, nas meh­čajo, delajo bolj prizanesljive in prijaznejše. Zanje ne potrebujemo niče­sar, le malce časa in razumevanja. Prav tega dvojega pa nam, se zdi, v tem podivjanem ritmu sodobnega življenja pogosto primanjkuje. In ravno zato vam ob izteku leta želim, da bi bil čas v prihodnjem letu (bolj) na vaši strani in da bi si ga znali radodarno odmerjati. Za vse tiste neprecenljive trenutke, sestavljene iz nasmehov, pogovorov, posluša­nja, bodrenja, hrepenenja, stiskov rok, objemov. Vsega tega se ne da kupiti in še zdaleč ni samoumevno, zato pa je tudi največ vredno! Glavna in odgovorna urednica Vesna Sivec Poljanšek Občina Trzin Spletna stran: w w w.trzin.si E-mail: info@trzin.si Telefonske številke: 01/ 564 45 43 01/ 564 45 44 01/ 564 45 50 Faks: 01/ 564 17 72 Uradne ure: Ponedeljek: 8.0 0 – 14.0 0 Sreda: 8.0 0 – 13.00 in 14.00 – 18.0 0 Petek: 8.0 0 – 13.00 Informacije o prireditvah in dogodkih v občini Trzin so na voljo tudi v občinskem informativnem središču na Ljubljanski cesti 12/f oz. na telefonski številki 01/ 564 47 30. Skupna občinska uprava občin Trzin, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravče, Vodice »Medobčinski inšpektorat in redarstvo« Mengeška cesta 9, 1236 Trzin E-mail: inspektorat@trzin.si Telefonska številka: 01/564 47 20 Faks: 01/564 47 21 Uradne ure: Ponedeljek: 9.0 0 – 11.0 0 Sreda: 9.0 0 – 11.0 0 Občinske novice Intervju s trzinskim županom Petrom Ložarjem Prihodnje leto bo čas za akcijo! Ob izteku koledarskega leta, med hitenjem po številnih delovnih obveznostih, si je trzinski župan prija­zno vzel čas tudi za pogovor za Odsev, v katerem je nanizal nekaj poglavitnih letošnjih občinskih projek­tov in se razgovoril tudi o načrtih za bližnjo prihodnost. • Konec leta je pred vrati, zato me za začetek zanima, koliko od začrtanih letošnjih del ste v občini realizirali? Izvedli smo prav vsa dela, ki so se navezovala na obnovo komunalne infrastrukture, in to bolj ali manj v začrtanih rokih. Pri projektu ali dveh nam je vmes sicer malo nagajalo vreme, drugače pa je šlo vse po načrtih. • Pa vam je kaj od zastavljenega vendarle ostalo tudi za prihodnje leto? Ostala nam je obnova športnega igrišča. Ta je res nujna, saj je igrišče že močno načel zob časa. A kot je znano, se na naš razpis niso prija­vili ustrezni kandidati, zato bomo razpis takoj po novem letu ponovili; objavili bomo še natančnejšega in podrobnejšega, da bomo na koncu vendarle dobili kakovostnega izvajalca. • In kdaj se boste potem lotili del? Takoj ko dobimo izvajalca, gremo v akcijo! Medtem ko velja za ulice, da jih lahko obnavljamo praktično kadarkoli, tudi spomladi in jeseni, pa je pri šolskem igrišču stvar bolj vezana na točno določeno obdobje, to je na čas poletnih počitnic, ko so izvajalci najbolj zasedeni. Prav zato se je treba vsega skupaj lotiti pravočasno. No, če se nam letos že ni uspelo lotiti temeljite prenove tega igrišča, pa smo na njem poskrbeli vsaj za nekaj fines, ki smo jih sicer nameravali izpeljati pri­hodnje leto: zamenjali smo igrala in uredili še nekaj malenkosti in tako poskusili vsaj malo popraviti videz igrišča. • Kako pa je z nedokončanimi popravili na nekaterih cestah in pločnikih, na katera so opozarjali občani in o katerih sva govorila tudi v zadnjem intervjuju? Večino teh stvari smo do zdaj že rešili. Res je vse skupaj trajalo kar dolgo, a z rezultatom smo naposled vendarle zadovoljni. • Na začetku jeseni ste dejali, da bodo občani do konca leta deležni še nekaj novosti, o katerih pa takrat konkretneje še niste hoteli govoriti. Kaj ste imeli v mislih? Predvsem nekaj preureditev okolja in par drugih stvari, ki smo jih prav tako uspešno spravili pod streho. Uredili smo neke zadeve na pasjem igrišču, čeprav nas jih nekaj tudi še čaka, lotili smo se urejanja otro­škega igrišča pri blokih, ker smo želeli poskrbeti za večjo varnost. Že na prostovoljni akciji konec oktobra smo prestavili žive meje, uredili pa bomo še nekaj drugih zadev. V Mlakah smo urejali nove drevorede, uredili smo pet občinskih zelenic in še kaj bi se našlo. • Ko sva ravno pri urejanju okolja, se dotakniva teme, ki jo je na eni od zadnjih občinskih sej omenila ena od svetnic: občani iz starega dela Trzina, ki živijo ob Pšati, so se obrnili nanjo zaradi obilice vrbovega cvetnega prahu spomladi, v času cvetenja. Na seji ste obljubili, da se boste na Agenciji Republike Slovenije za okolje (ARSO) pozanimali, ali naj se s pobudo za morebitno odstranitev vrb nanje obrne občina ali kar občani sami. Ali zdaj že morda veste kaj več o tem? Na žalost še nimamo njihovega odgovora; lahko povem le to, da je vzdrževanje vrb že pred časom prevzela občina in da smo jih že pred dvema letoma korenito obrezali, letos pa smo to ponovili. Tako bi mo­rale biti težave s cvetenjem v prihodnje manjše. Moram pa dodati, da imamo večje težave kot z vrbami ob Pšati na splošno z zaraslostjo ob njenem zgornjem delu, v Mengšu, predvsem zaradi s tem povezane poplavne ogroženosti. Z ARSO smo medtem dosegli dogovor vsaj o tem, da so očistili kanal v obrtno-industrijski coni, upam pa, da nam bo še letos uspelo očistiti tudi predel za Kidričevo ulico, ker je vse to zaradi poplavne ogroženosti celo bolj kritično kot sama Pšata, saj je bil njen razbremenilnik v zadnjih letih očiščen in poglobljen. Na tem področju so torej stvari kar urejene. • Vrniva se k problemu vrb; njihova morebitna odstranitev, po kateri so spraševali občani, torej ne pride v poštev? Če želimo imeti zeleno okolje, k čemur, kot sem prepričan, stremi ve­čina Trzincev, spada k temu tudi cvetenje. Takrat je treba pač malo potrpeti. Se bo pa občina še naprej trudila, da bodo vrbe temeljito obrezane, in bo torej kontrolirala njihovo rast. Razmišljam pa tudi o tem, da bi, dolgoročno, podaljšali del drevoreda, zasajenega s češnja­mi. Tako bi lahko vrbe sčasoma bolj ali manj nadomestili. Zamenjava generacij pač (nasmeh). • Ena od aktualnih tem – tako na sejah kot tudi med občani – je tudi gradnja doma za reševanje in zaščito. Lani ob takem času so bili v igri načrti zanj, kje ste s tem projektom ta hip? Predvidevamo, da bomo na zadnji seji v tem letu sprejeli Občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) za to področje, v teku je pridobiva­nje vse potrebne dokumentacije. Načrtujemo, da bomo prihodnje leto izbrali izvajalca, potem pa gremo v gradnjo. Občinske novice • Ali ostaja lokacija za omenjeni dom ista, kot je bilo mišlje­no prvotno? Seveda. Še enkrat smo podrobno pregledali vse normative in zahteve in ob tem ugotovili, da lahko v Trzinu preštejemo primerne lokacije na prste ene roke. In ta, ki smo jo določili že prvotno, je daleč najboljša. • Ne le svetniki, na vas se pogosto obračajo tudi občani. Za­radi česa so z vami letos najpogosteje kontaktirali? Največkrat zaradi ureditve cest in pločnikov, pa zaradi kakšnih težav s prometnimi znaki, pozimi se pogosto obračajo name tudi zaradi plu­ženja. Ob tem naj povem, da je pluženje vedno urejeno po prioritetah, torej zimska služba najprej poskrbi za ceste okrog doma za starejše občane, pa okrog vrtcev in šole ter za glavne ceste, potem gredo še drugam. Ker tudi sam živim na obrobju Trzina, vem, kako je to videti, a naj ob tem vendarle spomnim, da so bile do zdaj še vedno splužene vse ceste. In ker spremljam tudi stanje v drugih občinah, vem, kako imajo te reči urejene drugje, zato lahko rečem, da imamo v Trzinu višji standard spluženih cest. • Pa so zato tudi položnice kaj višje? Ne. Tekoči meter splužene ceste stane v Trzinu, Mengšu ali Domžalah približno enako, morda ima Mengeš zaradi Dobenega malo drugačno ceno (zaradi hriba). Težava Trzina pa je predvsem v tem, da imamo zelo strnjeno naselje. Zaradi tega moramo, kadar zapade več snega, česar pa v zadnjih letih na srečo nismo imeli, sneg nalagati in ga odvažati stran, čez štiripasovnico, ob melioracijske kanale, kjer je za to dovolj prostora. To pa pomeni za občino tudi večji strošek. A na položnicah se to vendarle ne pozna, saj je to ena od osnovnih nalog občine. Problem je bolj v tem, da bi, če bi morali dati za stroške zimske službe več kot drugje, ostalo preprosto manj denarja za druge projek­te. Tega pa si ne želimo. • Vam je poleg že omenjene ureditve šolskega igrišča ostalo še kaj, kar ste želeli urediti letos, pa vam ni uspelo? Ne. Vse drugo, kar smo si zadali, smo pripeljali do konca. Tudi takšne stvari, ki jih občani morda niti ne opazijo. To je kot s kruhom: zjutraj pričakuješ, da je v trgovini, v to, kdo ga je spekel, pa se ne poglabljaš. Pri svojem delu se tudi sam držim podobne logike: stvari morajo teči tako, da ljudje sploh ne razmišljajo, kako in kaj. Večino stvari namreč rešujemo sproti, še preden pride do zapletov, in če jih ljudje niti ne opazijo, pomeni, da delamo dobro. Ob tem pa naj omenim še to, da smo letos končno dosegli tudi nekaj dogovorov za ureditev cest in pločnikov, ki so se zaradi težav, poveza­nih z lastništvom nekaterih zemljišč, vlekli še iz časa socializma. Tako bomo lahko v doglednem času rešili tudi problematične odseke, kot je na primer tisti na predelu Za hribom. • Pravite, da se največ težav vrti okrog ureditve cest, pa me zanima, ali lahko zdaj, ob koncu leta, poveste kaj novega o trzinski obvoznici. So se tu stvari kaj premaknile? Premaknilo se je le to, da smo, ker se ni nič spremenilo na državni ravni, na občinski ravni sami sprožili akcijo štetja prometa. Ravno zdaj jo končujemo. Vem, da je obremenitev prometa precejšnja in da bodo analize skoraj zagotovo pokazale, da ni druge rešitve, kot je obvozni­ca, za katero si že tako dolgo prizadevamo. Z rezultati štetja prometa bomo šli na ministrstvo in začeli nov krog pogovorov, ker so bili ti, ki so potekali do zdaj, bolj ali manj neuspešni. • Z ljudsko iniciativo, h kateri ste pozivali, pa ni bilo nič? Ne, za zdaj ne. A ljudje so se vseeno oglašali pri meni, nekaj se je vendarle začelo premikati. Zato računam, da bo prihodnje leto čas za akcijo. Moral bo biti! • Trzin je pred kratkim dobil certifikat za občino, ki je pri­jazna do mladih. Kaj boste naredili, da boste ta naziv tudi obdržali? Pričakujem predvsem, da me mladi pokličejo. Vedno jim z veseljem prisluhnem in sem odprt za njihove predloge in želje. Je pa certifikat eno, drugo pa je to, kar je treba še storiti, da bo življenje v občini še prijaznejše, tudi za mlade. Ogromno jim sicer nudimo, lahko rečem, da imamo v primerjavi z drugimi občinami res dodelano športno in tudi drugo infrastrukturo, še vedno pa nam nekaj manjka: malo duše, sploh na področju prireditev za mlade. Tudi jaz sem, vsaj po srcu, še mlad (smeh), a vem, da razmišlja generacija, ki je dvajset let ali celo več mlajša od mene, čisto drugače kot jaz. Zato jim rad prisluhnem. In to je moja želja in zaveza za prihodnje – na področju povezovanja z mladimi in njihove vpetosti v življenje občine se da še marsikaj na­rediti. • Kakšno je vaše sporočilo občanom ob koncu leta? Naj se ne sliši klišejsko, ampak res jim želim predvsem zdravja, z njim se vse začne in konča. Ob tem pa tudi čim več zadovoljstva in sreče v družinskem krogu ter uspešno poslovno leto 2018! . Vesna Sivec Poljanšek, foto: Zinka Kosmač Volitve za predsednika republike, 2. krog Ker smo v dneh, ko smo dobili novega predsednika Republike Slovenije, novembrski Odsev že zaključili, vam v tokratni številki podajamo podatke o gla­sovanju polnoletnih Trzincev in v tem času v Trzinu prijavljenih občanov v drugem krogu volitev. S tem glasovanjem smo kot davkoplačevalci izrazili svojo voljo in izpolnili tudi eno od naših ustavnih dolžnosti. . Jože Kosmač, predsednik volilnega odbora volišča št. 11/16, OVK Domžale Pregled podatkov o volitvah v trzinskih volilnih okoliših Zap št. 1 Volilni okoliš ŠT. VOLILCEV V IMENIKU I. okoliš »Stari« Trzin in del Ljubljanske – vzhodno od Pšate/% 1277/100 II. okoliš del Mlak in uli ce pod Z delom Ongerja/ za Strano/ – % 924/10 0 III. okoliš del Mlak – ulice Z od Mlakarjeve in ulice v OIC/% 768/10 0 SKUPNO ŠT. 2969 . % 10 0 2 GLASOVALO 625/48,94 519/56,16 341/4 4,40 1485 50,01 3 ODDANE GLASOVNICE – VELJAVNE 625 519 341 1462 98,45 4 NEVELJAVNE GLASOV­NICE 8/1,28 12/2,31 3/0,87 23 1,54 5 GLASOVALO ZA BORUTA PAHORJA 270/43,20 206/39,69 159/66,62 635 43,43 6 GLASOVALO ZA MARJANA ŠARCA 347/55,52 301/57,99 179/52,49 827 56,56 Občinske novice 3. izredna seja občinskega sveta Na 3. izredni seji občinskega sveta, ki je potekala 15. novembra in je bila sklicana predvsem zaradi rokov, določenih v postopku izbire novega ravnatelja Osnovne šole Trzin, so imeli svetniki na dnevnem redu dve točki: razpravljali so o določitvi cene programov predšolske vzgoje v OŠ Trzin, enoti vrtec Žabica, in o ustreznosti prijavljenih kan­didatov za ravnatelja OŠ Trzin. Vsa dejstva, povezana z določitvijo cene programov predšolske vzgoje v vrtcu Žabica Trzin, je podrobno predstavila v. d. ravnatelja Jana Klopčič, sledila pa je razprava. V njej so poleg Klopčičeve sodelo­vali še svetniki Rado Gladek, Alenka Marjetič Žnider in Romeo Podlo­gar ter župan Peter Ložar. Gladek je na začetku poudaril, da so svetni­ki dobili v obravnavo nepriljubljeno temo naraščanja stroškov vrtca, in takoj predlagal, da sklepa o zvišanju cen ne sprejmejo, prisotni pa naj raje razmislijo, kako zmanjšati podražitev, da ne bodo starši občutili prehudega finančnega bremena. Z njim se je strinjala tudi Marjetič Žniderjeva, ki je med drugim predlagala, da naj, če občinski svet ne bo sprejel Gladkovega predloga za nesprejetje sklepa o zvišanju cen, strošek povišanja prevzame občina. Dodala pa je še, da bo glasovala proti temu sklepu oziroma proti zvišanju cene vrtca. Župan je nato pojasnil, da se zaveda, da bo morala občina sprejeti zvišanje stroškov vrtca v obliki subvencij. Zelo na kratko je podal mnenje tudi svetnik Romeo Podlogar, zatem pa se je župan odločil, da se odločanje o tej prvi točki seje prekine in se prenese na naslednjo redno sejo, zadnjo v tem koledarskem letu. Po koncu te razprave je župan ob soglasni podpori svetnikov sejo za javnost zaprl, in to zaradi varovanja osebnih podatkov. Sledila je namreč druga točka, izbiranje ravnatelja OŠ Trzin, v okviru katere so svetniki obravnavali ustreznost prijavljenih kandidatov. Občinski svet je ob koncu razprave podal mnenje o vseh ustreznih kandidatih in ga nato posredoval tudi Svetu Osnovne šole Trzin. Podrobnosti o omenjeni izredni seji, ki se je končala v dobre pol ure, najdete na spletni strani Občine Trzin. . Vesna Sivec Poljanšek, foto: Vesna Sivec Poljanšek Podprite naša društva, to vas nič ne stane! Društveno dogajanje je pomemben del življenja v naši občini in veliko naših občanov je včlanjenih v društva, ki s ponosom in veliko vnemo skrbijo, da je vsakdan v naši občini lepši, varnejši in športno in kulturno pestrejši. Vsakdo, ki plačuje dohodnino, pa lahko tem našim društvom pomaga, tako da jim podari do pol odstotka svoje dohodnine ... to ga nič ne stane, pomeni pa veliko. V naši občini je 10 društev, ki jim je mogoče podariti del svoj doho­dnine in jim tako pomagati pri njihovih prizadevanjih. Če se ne odloči­te za tako donacijo, gre tudi tega vašega pol odstotka v proračun, tam pa ostane vsako leto več kot 4 milijone evrov neporabljenih, čeprav bi jih znala naša društva koristno uporabiti. Če pa bi radi tega pol odstotka razdelili med več društev, lahko sto­rite tudi to – razdelite ga lahko med največ pet društev. In kako lahko darujete? Preprosto. Lahko preko sistema eDavki, lah­ko se pozanimate kar pri društvih, lahko pa obiščete spletno stran dobrodelen.si. Tam vas čaka tudi seznam vseh društev iz naše ob­čine – poiščete jih po poštni številki, jih označite, vpišite svoje podat­ke, si natisnete obrazec in ga do konca leta odnesete ali pošljete na finančni urad. Vaša odločitev velja do preklica oziroma spremembe prejemnikov. Bodite dobrodelni še letos, da bo že prihodnje leto tudi zaradi vas življenje v naši občini še lepše, boljše, varnejše. Hvala. . Uroš Bonšek, Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, foto: Pexels Ponovni razpis za novega ravnatelja OŠ Trzin Osnovna šola Trzin ostaja kljub razpisu za delovno mesto ravnate­lja in prijavljenim kandidatom do zaključka redakcije decembrskega Odseva še naprej brez novega ravnatelja. Za mnenje o tem, kakšni so nadaljnji postopki v tem procesu, smo povprašali Matejo Peric, pred­sednico Sveta OŠ Trzin. Takole nam je sporočila: »Na prosto delovno mesto ravnatelja/ravnateljice OŠ Trzin smo pre­jeli 14 prijav. 13 kandidatov je ustrezalo razpisnim pogojem, zato sem je od kandidature odstopila. Na 11. seji Sveta zavoda, 23. novembra, smo po razpravi o ustreznih kandidatih izvedli glasovanje, v tem pa ni noben kandidat dobil potrebne večine. Tako do izbire ravnatelja/ ravnateljice ni prišlo, postopek izbire pa se je v tej fazi zaključil. Na 12. seji Sveta zavoda, ki bo predvidoma 19. decembra, bomo začeli nov postopek in se dogovorili o ponovnem razpisu za ravnatelja/ravnate­ljico OŠ Trzin.« . V. S. P. jih v imenu Sveta zavoda povabila na predstavitev. Ena od kandidatk Občinske novice Občina Trzin je prejemnica naziva Branju prijazna občina Naziv Branju prijazna občina, ki ga podeljujejo Združenje splošnih knjižnic, Skupnost občin Slovenije in Ministrstvo za kulturo, se v letu 2017 podeljuje prvič. Z nazivom želijo poudariti zasluge občine za izboljšanje bralne pismenosti, spodbujanje branja in razvoj bralne kulture v lokalni skupnosti. Kandidati so morali v prijavi izkazovati celosten pristop k obravnavi bralne kulture, pri tem pa so morale mestne občine izpolnjevati vseh pet pogojev, preostale občine pa tri od naslednjih petih kriterijev: -opredelitev pomena ali področja bralne kulture in drugih dejavno­ sti v zvezi s knjigami, branjem in bralno pismenostjo v razvojnih dokumentih lokalne skupnosti; -podpora projektom in drugim aktivnostim s področja bralne kultu­re (brez aktivnosti, ki jih izvaja knjižnična javna služba); -javna podpora nosilcev lokalnih oblasti pri aktivnostih, ki se izka­zujejo kot promocija bralne kulture; -podpora bralnim društvom in klubom, ki jih ne organizirajo in izva­jajo splošne knjižnice; -finančna podpora aktivnostim, povezanim z branjem in knjigo. Slavnostna podelitev nazivov Branju prijazna občina je bila v ponedeljek, 4. decembra, v avli Mestne občine Kranj. Uvodoma so navzoče nagovorili kranjski župan Boštjan Trilar, minister za kulturo Republike Slovenije Anton Peršak in predsednik Državnega zbora Republike Slovenije dr. Milan Brglez. Sledil je pogovor o branju z am­basadorji natečaja Branju prijazna občina, ki ga je vodila povezoval­ka prireditve Carmen L. Oven in na kateri so sodelovali tudi pokro­vitelji projekta dr. Milan Brglez, Anton Peršak in pisateljica Manca G. Renko. Nazive sta prejemnicam podelila predsednica Združenja splošnih knjižnic Vesna Horžen in minister Peršak, ob tem pa so bile lokalne skupnosti prejemnice certifikata tudi predstavljene. Za glas­beno spremljavo sta poskrbela učenca glasbene šole Kranj. Certifikate je prejelo 18 občin od 27 prijavljenih, med njimi tudi Občina Trzin. Našega je prevzel trzinski podžupan Rado Gladek. . Občina Trzin, foto: Arhiv Občine Trzin Podelitev certifikata Mladim prijazna občina Inštitut za mladinsko politiko je v četrtek, 30. novembra, v Mestnem muzeju v Ljubljani že šesto leto zapored podelil certifikat Mladim pri­jazna občina. Tokrat ga je prejelo pet občin, in sicer občine Brda, Hajdina, Hoče-Slivnica, Tolmin in Trzin, ki so izpolnjevale vse pogoje za to. Podaljšanje certifikata pa so si prislužile občine Aj­dovščina, Ravne na Koroškem, Šentjur in Žalec. Skupaj ima Slovenija zdaj 30 občin z nazivom Mladim prijazna občina. Certifikat Mladim prijazna občina je priznanje, ki ga podeljuje Inšti­tut za mladinsko politiko v sodelovanju s Skupnostjo občin Slovenije in pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Bo­ruta Pahorja, in sicer za štiriletno obdobje tistim slovenskim občinam, ki uspešno izvajajo ukrepe s področja mladinskih politik. Ti ukrepi so usmerjeni v integracijo vedno novih generacij mladih (oseb, starih od 15 do vključno 29 let) v posamezne dele življenja družbe, predvsem pa v spodbujanje njihovega čim hitrejšega osamosvajanja. Pri oceni uspeš­nosti izvajanja ukrepov je poseben poudarek posvečen participaciji mladih, sistemskemu ukvarjanju z mladino, izobraževanju, mobilnosti, zaposlovanju, stanovanjski politiki, informiranju mladih, mladinskemu organiziranju in sodelovanju v skupnih projektih. Na letošnji podelitvi so posvetili posebno pozornost vprašanju, kako s certifikatom Mladim prijazna občina privabiti mlade v lokalno skup­nost in kako jih informirati o vseh ukrepih, ki jih občine že izvajajo na področju mladinske politike. O tem so govorili Nina Bavčar Čargo, v. d. direktorja Inštituta za mladinsko politiko, Tilen Lamut, predstavnik družbe za strateško komuniciranje Propiar, in dr. Martina Rauter z Inštituta za razvoj družbene odgovornosti. Inštitut za mladinsko politiko bo tudi v prihodnje spodbujal slovenske občine k sistematičnemu urejanju področja mladinske politike in s tem ustvarjanju okolja, ki bo za mlade privlačno. Pri tem pa se morajo zave­dati, da univerzalnega recepta, ki bi zadovoljeval potrebe vseh mladih, ni. Kljub strokovni podpori, ki jo ponuja občinam pri sistemskem urejanju področja mladine Inštitut za mladinsko politiko, morajo zato te najprej same ugotoviti, kaj si tam živeči mladi želijo, šele nato se lahko izpe­ljejo ustrezni ukrepi, ki bodo na te njihove potrebe odgovarjali. In kar je najpomembnejše, poskrbeti morajo, da bodo mladi za te ukrepe tudi izvedeli. »Certifikat je lahko neke vrste kažipot mladim. Zakaj? Ker odraža sta­nje občine na področju mladine. Tiste občine, ki so nosilke certifikata, izvajajo najrazličnejše ukrepe, ki mladim lajšajo prehod v odraslo živ­ljenje. Seveda pa je tudi v občinah nosilkah certifikata še vedno dovolj prostora za to, da nadgradijo ukrepe in s tem še izboljšajo kvaliteto živ­ljenja mladih,« je povedala Nina Bavčar Čargo z Inštituta za mladinsko politiko. . Foto: Arhiv Inštituta za mladinsko politiko V našem kraju Novembrske trzinske novosti Čeprav je november, v pričakovanju prazničnega decembra, bolj siv mesec, smo bili v letošnjem tudi v Trzinu deležni nekaj novosti. To priča tudi o prizadevanjih občine, da nam še v tekočem letu oziroma v tem, kar je od njega še ostalo, dá vedeti, da vendarle še vestno skrbi za svoje krajane. Pa ne bomo o tem, da je prihodnje leto volilno, temveč si bomo raje ogledali, za kakšne novosti gre in kje jih je mogoče videti. Verjamem, da ste katero od teh spregledali, tudi če ste šli pred kratkim mimo nje, saj je s koncem leta tudi naša naglica marsikdaj (pre)velika. • Novi zunanji defibrilator Začnimo kar z novim avtomatskim zunanjim defibrilatorjem (kratica AED, iz angleškega Automated External Defibrilator) za pomoč pri oži­vljanju, in sicer pred vhodom v dvorano Marjance Ručigaj v CIH-u, pod trzinsko knjižnico. Pri tem gre za prenosno elektronsko napravo, ki je sposobna pri človeku zaznati zastoj srca in ga s pomočjo električnega sunka ponovno pognati in s tem rešiti življenje. V preteklih letih so ga namestili že v industrijski coni, in sicer v prostorih pralnice Salesianer Miettex Peritex, kjer je namenjen njihovim zaposlenim, če je potreba, pa ga lahko uporabijo tudi druge strokovno usposobljene osebe, kot so reševalci, gasilci idr., in v Domu starejših občanov na Ljubljanski cesti, kjer je ves čas dostopen vsem, ki bi ga potrebovali. Svojo tako napravo pa imajo tudi trzinski gasilci in je z njimi vedno v enem od reševalnih vozil, ki gredo na intervencijo. Vse lokacije AED po Sloveniji pa si lahko ogledate na spletnem naslovu www.aed-baza.si. Na tej povezavi se vam odpre zemljevid AED, ki vam ob kliku na zeleno ikono/srček izpiše podatke o lokaciji, kot sta naslov in ime ustanove/podjetja, in o dostopnosti, poleg tega pa lahko preberete tudi vse o njihovem delovanju, uporabi in še o čem, po želji pa lahko objavite tudi svojo zgodbo. • Nova igrala na šolskem igrišču Na šolskem igrišču so bila nameščena nova igrala za najmlajše – to, komu so namenjena, naj upoštevajo predvsem starejši osnovnošolci in mladostniki! Prenova igrišča pa se bo prihodnje leto še nadaljevala (in naj bi se tudi končala), med drugim z zamenjavo podlage. Zaradi za ta letni čas značilnega mraza pa bodo tudi ta nova igrala prav zaživela najverjetneje šele spomladi, ko bo že ustrezno urejena tudi podlaga v njihovi okolici. • Tlakovana steza na desnem bregu Pšate Tlakovane steze na desnem bregu Pšate, ki povezuje novo parkirišče pri šolskem mostu s parkiriščem pred vila bloki na cesti Za hribom, so gotovo najbolj veseli prebivalci teh »kremšnit«, niza treh blokov, ki so dobili to svoje ime zaradi svoje prepoznavne oblike. Sicer pa bo tako urejena promenada prišla še kako prav vsem Trzincem, in to predvsem vsako leto na predvečer gregorjevega, praznika luči, ko se množično zberejo na obeh bregovih Pšate in »vržejo v vodo luč«, da dokončno preženejo mraz in temo zimskih dni. • Ureditev mini parka Za konec pa omenimo še prenovo mini parka ob križišču Mlakarjeve ulice in Ulice kamniškega bataljona. Tu se je nekaj smrek umaknilo novim, mladim drevesom, s tem pa je predvsem izboljšana pregle­dnost križišča, zlasti za tiste, ki zavijajo iz Mlakarjeve ulice na desno. Gotovo pa bosta prijetnejša kot do sedaj tudi posedanje in počitek na obeh tamkajšnjih klopeh. V našem kraju Priznanja za lepši in bolj urejen Trzin Turistično društvo Kanja je zadnji novembrski petek v dvorani trzinske­ga kulturnega doma organiziralo že 16. podelitev priznanj za urejenost kraja. Dobro obiskane slovesnosti so se poleg nekaterih letošnjih nagra­jencev udeležili tudi podžupan Rado Gladek s soprogo, častna občan­ka Trzina Jožica Valenčak, občinska svetnica Nuša Repše z življenjskim sopotnikom in predstavniki nekaterih trzinskih društev. Za popestritev prireditve so prizadevni organizatorji tudi letos pripravili plesno in pevsko obarvan kulturni program, vodila pa ga je predsednica komisije za oce­njevanje urejenosti Trzina Dunja Špendal. Po uvodnem pozdravu so oder najprej zasedli folkloristi s trzinske osnovne šole, nato so se jim pridružili člani folklorne skupine Trzinka, v nadaljevanju pa so zaplesali še veterani. Vsi skupaj so odplesali igrivo poskočno koreografijo Veselo druženje treh generacij. Z nastopom pa sta se obiskovalcem predstavila tudi gojenca glasbene šole Lartko, pianist Luka Planinšek z Bachovo skladbo in solo­pevka Anja Cmrekar, ki je s kitaro v roki odpela znani skladbi Nine Pušlar. Pod vodstvom Petra Pirnata so zapeli tudi člani Grajskega okteta iz Mo­ravč, za prijeten zaključek pa so poskrbele še pevke ženskega pevskega zbora Trzinke pod vodstvom Francija Banka. Vrhunec prireditve je bila podelitev prizanj tistim izbrancem, ki so se po mnenju članov komisije letos najbolj trudili »za prijetnejši, bolj pisan in sproščajoč trzinski vsakdan«. Voditeljici se je za podeljevanje priznanj na odru pridružil predsednik Turističnega društva Kanja Ljubo Arsov, obi­skovalci pa so ob tem slišali tudi razlago, s čim so si nagrajenci prislužili to laskavo priznanje, in se ob občudovanju kolaža posnetkov Zinke Kos­mač lahko prepričali, da so šla priznanja v prave roke. Svoje vtise o po­letni urejenosti kraja je predstavil tudi podžupan Rado Gladek in čestital nagrajencem, voditeljica pa se je ob zaključku uradnega dela še enkrat zahvalila vsem v dvorani, jim zaželela vse dobro v novem letu in jih pova- Potepanje po Romuniji Na prvi letošnji sneženi dan nas je Biserka Čičerov s predavanjem pope­ljala v vroč poletni čas, na treking po Romuniji. Takrat je skupino z Biserko na čelu pot vodila preko Beograda proti Donavi in mimo trdnjave Golubac vse do soteske Djerdap, na ogled hidrocentrale in arheološke naselbine Lepenski vir, ki so jo odkrili prav ob gradnji hidroelektrarne in jo potem prenesli in ustrezno zavarovali. V Bukarešti, glavnem mestu Romunije z 2,5 milijona prebivalcev, je dal dolgoletni romunski predsednik samodržec Ceausescu porušiti veliko stavb, da je zgradil široke avenije z vodometi, ogromne parke in najbolj mogočen parlament, drugo največjo zgradbo na svetu. Raziskovanja Transilvanije si brez ogleda gradu grofa Dracule ni mogoče zamisliti, zanimiva in slikovita pa so tudi druga mesta: mesto nemških rudarjev Brasov, Sibiu z nadstreški v obliki oči, srednjeveška Sighisoara in Biertan, ki sta pod Unescovo zaščito. Planinski del z vzponom na tri vrhove so pohodniki začeli s sprehodom po gorski skupini Postavarut. Za naslednji vzpon je bilo treba najprej po­trpežljivo čakati pred postajo žičnice, nato pa so se sprehodili po širokih bila na prijetno druženje ob polni mizi dobrot, ki je trajalo vsaj še enkrat toliko časa kot prireditev sama. Dunja Špendal je bila zadovoljna: »Vesela sem, da je bila dvorana polna. Letos je bilo toliko obiskovalcev, da so morali celo stati, to pa je plačilo za naš trud. Z Zinko si sicer vsako leto rečeva, da je to zadnjič, ko to prip­ravljava, potem pa Trzin naslednje leto znova zacveti in naju premami, da nadaljujeva s to, zdaj že tradicionalno prireditvijo.« . Tanja Jankovič, foto: Tanja Jankovič Letošnji prejemniki priznanj Priznanje za domiselno okrasitev in urejenost lokala, s čimer sta poskrbeli tudi za dobro počutje svojih gostov, sta dobili Melita Ferbežar, lastnica kavarne Muc caffe ob trgovini Mercator, in Maša Stjepanović, lastnica gostilne Trzinka. Priznanja za lepši in bolj urejen Trzin pa so dobili: Katarina Wagner za zasaditev vijoličnih aster v kombinaciji z belo pajčolanko, Ve­sna Buh za sadno-cvetlično urejen travnik, Janez Močnik za cve­toče hibiskuse, Medan Uranič za večne vrtnice, Tatjana Borec za priljubljene pelargonije in Betka Končina za atraktivni lokvanj. Več na spletni strani TD KANJA: www.td-trzin.si/2017/11/podeli­tev-priznanj-za-lep-in-urejen-trzin-2017. In še zahvala sponzorjem: Prireditev so omogočili Občina Trzin, podjetja Mlekarna Celeia iz Arje vasi, M-Kontroler iz Ljubljane, Homan iz Trzina in Bca iz Ljubljane ter Komisija upravnega od­bora Turističnega društva Kanja Trzin. grebenih do dve uri oddaljenega vrha Omul. Za zadnji vzpon, na Kapro, pa so se pripeljali po zaviti transfagaraški magistrali do sedla, kjer je čudovi­to jezero s Ceausescujevo letno rezidenco, v kateri je zdaj planinski dom. Vzpon na 2507 metrov visok vrh je ponujal lepe razglede po Karpatih. Kot vse lepe stvari je tudi to potepanje hitro minilo, ob vrnitvi skozi Bu­dimpešto pa so si tam ogledali še nekaj zanimivosti prelepe madžarske prestolnice. Biserka nas je s svojim imenitnim predavanjem tako doživeto popeljala po Romuniji, da zdaj že nestrpno čakamo, kam jo bo v družbi popotnikov vodila pot prihodnjič. . Dunja Špendal, foto: Osebni arhiv Biserke Čičerov V našem kraju Miklavž je ponovno razveselil otroke Leto hitro mine in spet je tu veseli december – Trzin je okrašen in eden od dobrih mož je že razveseljeval otroke. To je bil sveti Miklavž, ki nas je obiskal na predvečer svojega godu, na miklavževanju na ploščadi T3 med bloki. Miklavževanje so tudi tokrat organizirale pri­zadevne mlade članice turističnega društva Kanja, ki so ob obisku dobrega moža v belem poskrbele tudi za miklavževo tržnico in gleda­liško predstavo. Letos so v goste povabile Zavod Enostavno prijatelji iz Ljubljane s predstavo Pika Nogavička piše pismo Miklavžu. V torek, 5. decembra, ob 17. uri so mali nadobudneži s svojimi spremljevalci napolnili prostor pred odrom med bloki in si z zanima­njem ogledali Pikine nove domislice. Navihanka je namreč napisala Miklavžu pismo, v katerem je zapisala vseh svojih tristo petindvajset tisoč želja. Škrat pa tako dolgega pisma ni hotel oddati, saj ima vsak lahko le eno željo. Otroci so se Pikini norčavosti na ves glas smejali, z njo plesali in peli ter ji pomagali pripraviti palačnike. No, navihanka je na koncu le izbrala eno samo željo – odločila se je, da bi rada postala Miklavževa pomočnica. Navdušene otroke je s tem hitro pridobila, da so ga vztrajno na ves glas klicali. In Miklavž jih je slišal in res prišel ter preveril, ali ga še poznajo, v Zlati knjigi pa se je prepričal, ali so bili otroci ves ta čas res pridni. Po pesmici, ki so mu jo zapeli, se je nato umaknil na svoj prostor ob kamninu, tu pa se mu je pridružilo veliko malčkov in se z njim fotografiralo. Miklavževa darilca pa so trzinskim predšolčkom letos delile kar članice turističnega društva, da so jih čim hitreje dobili, saj jih je bilo treba razdeliti kar 300. A za naglico ni bila kriva samo otroška neučakanost, temveč tudi mraz. Zaradi tem­perature malo pod lediščem je namreč marsikaterega obiskovalca ob koncu programa že vsaj malo zeblo, zagotovo pa najbolj tiste, ki so že od dopoldneva pomagali krasiti prizorišče in postavljati oder in stojni­ce, na katerih je bila od 15. ure naprej na prodaj ponudba miklavževe tržnice. Med stojnicami je bila tudi stojnica turističnega društva s sladkimi dobrotami in toplimi napitki za otroke in odrasle, s katerimi si je marsikdo vsaj malo ogrel premraženo telo. Ko pa je Mikalvž odšel, je živžav med bloki kmalu zamrl in na ploščadi so ostali le še tisti, ki so morali poskrbeti, da naslednji dan med bloki ni bilo niti sledu o živahnem večernem dogajanju. . Tanja Jankovič, foto: Natalija Nataša Frelih V našem kraju V Trzinu največ prodajnih površin na prebivalca Pri Odsevu pozorno spremljamo tudi vse, kar objavijo o našem kraju ali občini večji slovenski mediji. Tako smo pred tedni v časniku Dnevnik zasle­dili zapis o velikosti prodajnih površin na prebivalca, pri čemer se je trzinska občina znova zavihtela na sam vrh. V Sloveniji je 5,9 milijona kvadratnih metrov prodajnih površin oziroma 2,8 kvadratnega metra na prebivalca, Trzin pa je z 8,4 kvadratnega metra občina z največjo kvadraturo prodajnih površin na prebivalca, medtem ko je rekorder z najmanjšo kvadraturo Je­zersko, ki ima na občana le 0,2 kvadratnega metra. Trzin, po površini tretja najmanjša občina v Sloveniji, je postal vodilna slovenska občina po obsegu prodajnih površin na prebivalca zaradi razmaha podjetniške in obrtniške dejavnosti. Ob vročih razpravah o tem, ali naj bodo trgovine ob nedeljah in prazni­kih zaprte, so novinarji omenjenega časopisa za podatke, koliko prodajnih površin je sploh v Sloveniji, zaprosili Geodetsko upravo Republike Slovenije (GURS). S pomočjo podatkov, nazadnje posodobljenih 1. julija letos, pa so pa so zajeta v to le, če so evidentirana v okviru istega dela stavbe, če pa so nato izračunali, kje so se najrazličnejše trgovine najbolj razbohotile. Po kva-v evidenci zajeta kot poseben del stavbe, njihova površina v vsoti prodajnih draturi prodajnih površin na prebivalca je devetindvajset slovenskih občin, površin ni upoštevana. med njimi tudi Trzin, nad slovenskim povprečjem, skupaj pa imajo te obči-Če hodite po Trzinu z odprtimi očmi (in ušesi), lahko zdaj tudi sami anali­ne skoraj dve tretjini vseh teh površin. Dober podatek za primerjavo pa je zirate, zakaj smo v Trzinu zmagovalci tudi po tem ključu, pa čeprav nas je stanje v Ljubljani, ki ima daleč največ prodajnih površin, a je zaradi velikega do tega privedel splet okoliščin – ali so to srečne ali nesrečne, se odločite števila prebivalcev po tem kazalniku šele na osmem mestu. sami, kaj bi bolj ustrezalo … Seveda je eden glavnih vzrokov trzinska obrtno Med prodajne površine uvrščamo nakupovalne in trgovske centre, ve-industrijska cona, kjer je tudi večina trgovin, upoštevati pa je treba tudi leblagovnice, pokrite tržnice, avtosalone, butike, lekarne, optike, prodajne površine obeh večjih trgovcev in tudi vsa javna parkirišča. Kakorkoli že, spet galerije, samostojne prodajalne, zlatarne, nepremične kioske idr., parkirišča smo »zmagali«. . Miha Pavšek, foto: Miha Pavšek Trzin’c vas gleda Še en »drive-in« v Trzinu? Parkirišče pred trzinskim najboljšim sosedom je bilo prenovljeno že pred leti, v okviru prenove pa je bilo nekaj najbližjih parkirišč namenjenih mo­torjem. O tem pričajo tudi talne označbe oziroma napisi MOTO, zapisane celo z velikimi črkami. In čeprav smo Trzinci po zadnji tovrstni statistiki med najbolj izobraženimi državljani, smo, vsaj kar zadeva spoštovanje pravil stoječega prometa, kamor uvrščamo tudi parkiranje, čisto »pov­prečni« Slovenci. To pomeni, da razumemo, na primer, način parkiranja P + R (parkiraj in se pelji z javnim prevoznim sredstvom) ali natančneje, tisti del tega načina, ki govori o parkiranju, tako, da poiščemo parkirišče kar najbližje svojemu cilju, to je vratom, skozi katera moramo vstopiti, da bi svoj cilj dosegli. Tako je parkirišče pred Mercatorjem le redko v celoti zasedeno, številni kupci pa se morajo tudi tu pripeljati prav do vrat. So­deč po tem se zdi, da bi morali imeti v Trzinu poleg priljubljenega lokala »drive-in« z napitki in prigrizki ob Mengeški cesti še enakega trgov(in) skega, na začetku Mlakarjeve ulice. Ali pa bomo sčasoma vendarle malo uvidevnejši do drugih nakupovalcev in bomo naredili tistih nekaj deset metrov od ustreznega parkirnega prostora do trgovine peš? Vse skupaj pa se začne že pri Janezkih oziroma gre od malih nog, zato bi za začetek moralo iti tako, da bi šli tudi trzinski šolarji k pouku peš, namesto da so njihovi starši že navsezgodaj zjutraj v vlogi taksistov. Res pa je, da zahteva taka otroška hoja tudi nekaj več napora, pa tudi prepri­čevalske sposobnosti njihovih staršev … . Miha Pavšek, foto: Miha Pavšek Portret meseca Trzinske korenine kuharskega mojstra, chefa Janeza Bratovža Na kulinarično pot tudi zaradi stare mame »Tres chic!« je na veliko pisalo v knjigi pohval, ki je odprta ležala ob koncu točilnega pulta v zdaj že znameniti restavraciji JB na začetku Miklošičeve v Ljubljani, poleg tega pa še številne druge besede hvale in zahvale v vseh svetovnih jezikih. Zakaj se je Odsev odpravil onkraj občinskih meja? Ker je lastnik restavracije JB, po izboru spletne strani The Daily Meal razglašene za deseto najboljšo restavracijo v Evropi, rojen Trzinec. Chef Janez Bratovž, ki je cenjen po vsem svetu, ima trzinske korenine. O chefu Janezu Bratovžu smo v Odsevu že pisali, v oktobrskem, a tedaj le kot o gostu trzinske delavnice o divjih rastlinah, samostojno pa ga še nismo predstavili. Rojen je bil v Trzinu in na njegovo pot mojstra visoke kulinarike sta po­membno vplivala dva Trzinca, njegova stara mama in njegov oče. Ko je kot otrok želel postati zidar, ga je stara mama prepričala, da naj gre raje za kuharja, saj da bo tako vsaj na toplem in sit. Oče pa je imel že pred petde­setimi leti izbran okus in je iz tujine v Slovenijo prinašal tudi za tisti čas sila eksotično hrano, kot so, denimo, lignji, tatarski biftek in plesnivi siri. Janezu Bratovžu smo zastavili nekaj vprašanj in ga pred decembrskimi prazniki poprosili, da nam izda tudi kak svoj recept. Pred začetkom intervjuja sem prelistala knjigo pohval. Sami presežniki. Obstaja kakšna pohvala, priznanje, ki vam še pose­bej veliko pomeni? Nobene pohvale ne bi mogel posebej izpostaviti, vsaka je zame pomemb­na in vse jemljem enako. Lahko pa bi izmed kuharskih kolegov omenil neko­ga, ki je naredil name največji vtis in mi s povabilom k sodelovanju dal tudi pomembno priznanje. To je Japonec Hiroshi Ishido, ki mu v kulinaričnem svetu pravijo tudi kuhar vseh življenj. On je res … (premolk) … svet zase. Kulinarika je danes v svetu trend. Vi pa ste že pred tremi leti napovedali, da bo Slovenija nova top kulinarična destinacija Evrope. To zdaj dokazujeta tudi Ana Roš in še vrsta odličnih slovenskih kuharskih mojstrov. Na to se ne oziram preveč, ampak hočem biti sam samo vedno boljši in boljši. Nikoli se nisem nehal učiti in še vedno se izobražujem in veliko be-rem. Če hočeš biti dober, moraš kuhati z veseljem in veliko. Več ko delaš, boljši si. Morda je ena večjih težav sicer dobrih slovenskih kuharjev, da pre­hitro mislijo, da vse vedo. Kakšni so trendi v visoki kulinariki v svetu in kako pogumni smo Slovenci pri preizkušanju novega? Zagotovo je trend uporaba divjih rastlin. Imajo namreč poseben okus, poleg tega so naravne in ne moremo jih gojiti. In čeprav je v sodobni kulinariki pogosto pomembna tudi zgodba, mora biti po mojem mnenju v ospredju jed. Ta mora biti prava. Kako pridete do prave jedi? Imeti moraš talent in izkušnje. Poznati moraš sestavine in vedeti, kako se obnašajo. Pri nas, na primer, pečemo krače pet, šest ur … Veste, koliko zali- Janez Bratovž je vrhunski ustvarjalec gastronomskih mojstrovin, edini slovenski chef doslej, ki se je uvrstil na prestižno San Pelle­grinovo lestvico najboljših restavracij na svetu, človek, ki ga vabi­jo, da kuha najuglednejšim gostom od Vatikana do Hongkonga, mojster vrhunske kulinarike, ki je pred 25 leti prebijal led in kot prvi tudi na slovenske krožnike postavljal visoko svetovno kuhi­njo. Je tudi avtor najlepše slovenske knjige leta 2008, z naslovom Zemlja – morje, monografije, ki je leto zatem tudi v Parizu prejela priznanje, prestižni naziv najboljše kuharske knjige v regiji. Pri­hodnje leto naj bi Bratovž tej dodal še eno kuharsko knjigo, za katero samozavestno napoveduje: »Ta bo pa najlepša na svetu.« vanja, polivanja in preverjanja je to!? Pomembne so kuharske tehnike, kom­binacija okusov, pravo razmerje med preprostostjo in kompleksnostjo … Jed ne sme biti preveč komplicirana, na krožniku ne sme biti sto stvari, ker se potem vse zmeša. Predvsem pa je važno, da izbereš najboljše sestavine. Ko imaš sestavino izbrano, moraš vedeti, katera tehnika ji najbolj ustreza – ali naj bo kuhana v vakuumu, dušena, pri temperaturi 40 ali 80 stopinj, znotraj rožnata ali prepečena … poznati moraš tudi teksture, stopnje kislosti ... Ste eden redkih, ki gre osebno k dobavitelju ali na tržnico in sam izbira sestavine. S tem pa je povezan tudi projekt, ki ste se ga lotili letos poleti. Pripravljam knjigo, ki pa bo mnogo več kot le kuharska knjiga. Izbral sem 22 slovenskih dobaviteljev najboljših surovin in poleti smo skupaj s pisateljem dr. Noahom Chareneyjem in fotografom Matjažem Tančičem potovali od Prekmurja do slovenske Istre, od Gorenjske do Bele krajine. Noah bo na­pisal portrete dobaviteljev, jaz pa bom za vsako sestavino pojasnil, zakaj je pomembna v kulinariki in za Slovenijo, potem pa ob vsaki predstavil še tri recepte: zahtevnejšega, tradicionalnega in preprostega, takega, ki uspe vsakomur. Knjiga, pri kateri sodelujejo sami vrhunski ustvarjalci, bo izšla le v angleškem jeziku, in sicer predvidoma konec prihodnjega leta v Ameriki. Katere sestavine bodo predstavljene v njej in ali je med dobavi­ telji tudi kak Trzinec? Od slovenske soli do medu, od moke do zelja, divjačine, prašiča in jagenjč­ka, pa do postrvi in brancina, olivnega in bučnega olja. Iz Trzina sta vključe­na dobavitelja divjih rastlin s svojo blagovno znamko Rožma. . Tanja Bricelj, foto: Osebni arhiv Janeza Bratovža Chefov recept za praznično uživanje Počasi pečen jagenjček z omako, telečji priželjc s kruhom v svinjski mre­ žici, hruškova krema in ožgano korenje Jagnje: Priželjc: • 250 dag jagnjetine • 20 dag telečjega priželjca • 1 čebula • 10 dag svinjske mrežice • 1 koren • 20 dag belega kruha • 2 dcl juhe • 1 čebula • svinjska mrežica • 1 dcl olja • lovorjev list, peteršilj, rožmarin, • peteršilj timijan • 1 jajce • sol, celi poper • 2 dcl kisle smetane • muškatni orešček, sol, poper Hruškova krema: • 20 dag hruške viljamovke • 8 dag rjavega sladkorja • 0,5 dcl olivnega olja Mlado korenje: • 4 mladi korenčki • 2 dag masla Društva Jagnje posolimo in dodamo zelišča, čebulo in korenje narežemo na kose. Vse skupaj damo v pekač, dodamo še juho in 2 uri pečemo v pečici na pol­pari pri temperaturi 100 °C. Nato prestavimo na suho pečenje in pečemo najprej 45 minut na 120 °C in nato še 30 minut na 140 °C. Vmes večkrat prelijemo z omako iz pekača. Pečeno meso odstranimo od kosti, ga damo v manjši pekač in ga obteži­mo. Zatem ga narežemo kocke in jih zavijemo v svinjsko mrežico, na katero smo položili zelišča. To spečemo v pečici. Omako iz pekača precedimo in malo reduciramo. Telečji priželjc namočimo čez noč v hladno vodo, potem pa ga kuhamo v slani vodi do mehkega. Ko je kuhan, ga ohladimo in očistimo kožic ter nasekljamo. Kruh narežemo na manjše kocke. Nasekljano čebulo popražimo na olju, dodamo priželjc in na hitro popražimo. Dodamo kruhove kocke, kislo sme­tano, jajce in začimbe, dobro premešamo in oblikujemo manjše kroglice. Kroglice nato zavijemo v svinjsko mrežico in pečemo v pečici 15 minut na temperaturi 150 °C. Hruškam odstranimo pečke, jim dodamo sladkor in olivno olje ter jih pe­čemo v pečici, 30 minut pri temperaturi 170 °C. Ko so pečene, jih zmeljemo (v termomiksu), da dobimo kremo. Mlado korenje očistimo, premažemo z maslom in ga pečemo 20 minut na temperaturi 160 °C. Na krožnik damo jagenjčka in priželjc, dodamo hru­škovo kremo in korenje ter omako. Dekoriramo z rožmarinom in timijanom. Luč sveta ugledal drugi zbornik literarnih del društva Žerjavčki Dan pred obiskom prvega decembrskega dobrega moža je zima pokaza­la zobe, v tem mrzlem dnevu pa smo se tik pred večerom zbrali na predsta­vitvi drugega zbornika literarnih del članov društva upokojencev Žerjavčki Trzin v dvorani Marjance Ručigaj vsi, ki nam lepa slovenska beseda nekaj pomeni. Najprej je udeležence z nekaj besedami pozdravil župan Peter Ložar, ki je napisal tudi lep uvodnik v zbornik. Franci Pavlič, ki je aktivno sodeloval pri ustvarjanju prvega zbornika, kot takratni predsednik društva Žerjavčki, je obudil spomine na tisti čas. Uvod v predstavitev pa je zaključil naš sedanji predsednik Zoran Rink, ki ima največ zaslug za novi zbornik in ki je v njem dodal tudi uvod z naslovom Ne pozabimo nase in na prijatelje. Literarno ustvarjanje ima dvojni ustroj. Za večinsko družbo je bodisi ne­opazno bodisi nepotrebno, vendar je nujno. Je duhovna slika naše preteklo­sti, ogledalo sedanjosti in kompas prihodnosti. Moč žive besede je neizmerna, njen potencial izreden, dela pa vsako po svoje izpisujejo pretanjene podobe časa, v katerem živimo. Nekateri avtorji so sami brali svoje prispevke, nekateri pa so zaprosili naše znane recitatorke Ado Lovše Mušič, Heleno Ogorelec in Olgo Sto­par, da to storijo namesto njih, saj znajo z izbranimi besedami pričarati še lepše vzdušje. Metka Tikvič ima rada lepe stvari, poezijo, slikanje, sprehode, glasbo. Predstavila je pesem Zvezde, ki se smehljajo v oblekah srebrnih. Emil Milan Kuferšina, ki piše že od zgodnjih najstniških dni in rad recitira svoje pesmi, je v pesmi Želja zapisal tudi »z vedrim obrazom sem zrl v sončni dan in v hladnem vremenu je bila že ta misel dobrodošla«. Nežka Andrejaš je skro­mno povedala, da je vesela, ko sliši, da je komu polepšala trenutek življenja s svojimi pesmimi. Prebrala je pesem Poljub se prične, v kateri pravi, da »je poljub nekaj lepega«. Marjan Likar, izredno plodovit pisatelj, je začel pisati šele po upokojitvi, za ta dan pa si je iz svoje bogate ustvarjalnosti izbral pesem Središče sveta; ni bilo težko uganiti, kje zdaj živi. Predstavila se je tudi Helena Ogorelec, vsestranska umetnica, prejemnica več priznanj, ki zavzeto recitira tudi pesmi drugih avtorjev, najlepše pa zveni, ko pove svojo pesem. S pesmijo Maska, v kateri pravi »Odkar te ni, hodim po svetu z masko na obrazu«, se je dotaknila marsikatere duše. Emilijan Milan Pevec ustvarja že od rane mladosti, piše pa predvsem o lepotah naše domovine. In ker rad rezbari, smo ponosni, da je tudi avtor našega društvenega pra­pora. Tokrat se je predstavil s pesmijo Zvonček: »Zvonček jo vabi – samoto preženi.« Francija Pavliča dobro poznamo, njegovo pesniško žilico pa manj. Svoje hrepenenje je opisal v pesmi Spomini, posvečeni svoji Dani, z bese­dami: »Oh, lepi mesec maj, vrni srečo mi nazaj.« Vsaka izrečena beseda deluje kot magija, ki vpliva na vse nas. Ne mo­remo reči, da besede nimajo moči. Pa še kako jo imajo, delujejo pa včasih prazno, drugič otožno, žalostno, nesrečno ali pa vedro, veselo. Pod psevdo­nimom Spominčica pa je avtorica v pesmi Strast zapisala eno samo bolečo besedo »nikoli«. Veseli smo, da lahko ustvarjalce, ki ustvarjajo doma, za zaprtimi vrati, nagovorimo in jih prepričamo, da njihove pesmi ugledajo luč sveta. In ver­jamemo, da je še kar nekaj takih, ki še niso zbrali dovolj poguma, zato jih prosimo, naj ustvarjajo in naj se odločijo, da nam svoja dela tudi predstavi­jo, pa čeprav pod psevdonimom. V tem prepletanju pesmi, pri čemer je bilo čisto slučajno enako število dam in gospodov, je nastopila tudi Silva Kosec, ki nosi v sebi mladost in ljubezen in pravi, da smo stari toliko, kolikor se počutimo, in da se ljubezen do glasbe nikoli ne postara, mladost v nas pa prav tako ne. Za prijeten zaključek tega prelepega popoldneva pa je raztegnil svoj meh nam že dobro znani enajstletni Blaž Klopčič in zaigral venček ljudskih, s pesmimi Šmentana muha, Hiš'ca ob cest' stoji in U Lublan' pr' šestic' ... Povezovanje prireditve sem zaključila s tole mislijo: »Življenje je samo tre­nutek. Trenutek, ki pripada nam. Uživajte v tem trenutku, dokler ga imate. Ne dovolite, da vas kdorkoli ali karkoli ustavi pri tem. Delajte to, v čemer uživate. Živite svoje življenje. Zdaj. Ne pozabite biti srečni, saj je to edino pomembno in resnično važno. Hvala za vaše sodelovanje in pozornost, v novem letu pa vam želim še veliko ustvarjalnega navdiha in predvsem kar največ zdravja in dobrega počutja. Srečno!« . Dunja Špendal, foto: Marjeta Rink Društva Novice PGD Trzin V zadnjem obdobju smo imeli tri intervencije: • 8. novembra smo v OIC Trzin pregledali objekt zaradi vonja po plinu, • 30. novembra smo v Mlakah pokrili streho, • 2. decembra smo šli na trzinsko obvoznico, kjer so trčila tri vozila. Ko smo prispeli na kraj nesreče, so se vozila že varno umaknila. • Novembra smo se usposabljali: • 4. novembra sta se dve ekipi operativnih članov udeležili gasilskotaktič­nega tekmovanja v Medulinu na Hrvaškem in med 35 ekipami dosegli 11. oziroma 25. mesto, • 11. novembra pa se je 10 naših operativnih članov udeležilo operativnih vaj v Šapjanah na Hrvaškem, kjer so ves dan praktično vadili gašenje notranjih požarov. • Poleg tega pa je bilo novembra tudi kar nekaj družabnih srečanj: • 17. novembra smo se poveselili z našim članom Adamom Oblakom, ki je praznoval 30. rojstni dan. Kot se spodobi, smo ga tudi primerno pošpricali. • 3. novembra so imeli prednovoletno srečanje na Žejah veterani Gasilske zveze Domžale, • 1. decembra pa smo imeli prednovoletno srečanje tudi v našem društvu. V gostilni Narobe smo se zbrali upravni odbor, poveljstvo in veterani na­šega društva. V sproščenem vzdušju smo premlevali dogodke tega leta in se ozirali v prihajajoče. Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujemo go­stilni Narobe za vse donacije in za podporo delovanju našega društva. • Žal pa smo se morali novembra tudi posloviti – zapustila sta nas dva člana PGD Loka in član PGD Domžale. Z gasilskim pozdravom: Na pomoč! . Dušan Kosirnik, foto: Arhiv PGD Trzin Operativne vaje v Šapjanah na Hrvaškem – gašenje notranjih požarov VOŠČILO Bliža se najlepši čas v letu. Čas, ko se spomnimo preteklosti in pričakujemo prihodnost. Čas, ko se želja po sreči, zdravju in us­pehu seli iz srca v srce. Naj se uresničijo sanje, uresničijo želje in izpolnijo pričakovanja. Vesel božič in srečno novo leto vam želi Prostovoljno gasilsko društvo Trzin. Le s Trzinkami zapojte V sredo, 8. novembra, je na ustanovnem srečanju sedelo za kmečko mizo Jefačn'kove domačije 14 od skup­no 17 pevk novega trzinskega ženskega pevskega zbora Trzinke. Da je bila njihova odločitev za ustanovitev pravilna, pa je dokaz tudi to, da so še pred uradno ustanovitvijo dobile že kar pet povabil za nastope. Pris­luhnili ste jim tako že lahko in jim tudi še boste, že na večini trzinskih decembrskih dogodkov. Prav vse pevke prihajajo iz Trzina, okrilje za njihovo pevsko dejavnost pa jim bo dajalo Društvo Ženskega pevskega zbora Trzinke. S tem so poka­zale svojo odločnost in neodvisnost, hkrati pa so odgovorile na vprašanja radovednežev, kateremu društvu se bodo priključile. Kot so povedale, se ne bodo pridružile nobenemu, saj želijo ostati samostojne. Na ustanov­nem srečanju so zapele dve pesmi, eno celo ustvarjeno prav zanje – na Kekčevo melodijo je besedilo zanje spisal France Peternel, gre pa takole: »Le s Trzinkami zapojte in bodite srečni vsi, pesmi, ki jih poje mati, oče in rodovi vsi.« Dobre volje in vedrih lic je bilo ob ustanovitvi na pretek. Štefka Prelc, go­nilna sila Trzink, se je zahvalila občini za možnost izvajanja pevskih vaj na Jefačn'kovi domačiji. In ker so pogumne gospe želele peti pod strokovnim vodstvom, so k sodelovanju poleg zborovodje Francija Banka povabile še Katjo Rebolj, ki ima bogate izkušnje na področju zborovskega petja. Pre-lčeva je omenila, da so ves čas imeli rešitev za delovanje zbora v svoji ne­posredni bližini, a je niso opazili: »Pogosto je tako, da se nam priložnosti ponujajo na dosegu roke, a jih bodisi ne opazimo ali pa si ne drznemo niti pomisliti, da bi vprašali, prosili za pomoč …« Oba glasbena strokovnjaka, Banko in Reboljeva, sta se povabilu prijazno odzvala, odločne Trzinke pa vabijo medse še kakšno mlado zavzeto pevsko moč. Vadijo vsako sredo z začetkom ob 16. uri na Jefačn'kovi domačiji. . Tanja Bricelj, foto: Tanja Bricelj Na mladih svet stoji Anže Kosmač Kineziolog, ki razblinja predsodke o dviganju uteži Ob biografiji Anžeta Kosmača, ob naštevanju vseh njegovih usposobljenosti in znanj, dobimo občutek, kot da gre za kakega 40-letnega gospoda na vrhuncu profesionalnih moči. Kakšna zmota! V resnici stoji pred nami sloki postavni 24-letnik, ki si je za svojo poklicno pot izbral kineziologijo, pri nas še dokaj neznano vedo, za svoje športno udejstvovanje pa pri nas prav tako dokaj redek šport – olimpijsko dviganje uteži. Perspektivni mladi Trzinec Anže Kosmač uspešno razblinja predsodke o tem, kako naj bi bil videti nekdo, ki ljudem pomaga odpravljati bolečine v hrbtu, medtem ko sam kot za šalo dvigne tudi 140 kilogramov in več. Za Odsev smo se z njim pogovarjali bolj o kineziologiji in manj o dviganju uteži, saj govorijo pri tem športu, ki velja za eno najstarejših olimpijskih disciplin, sami zase že Anžetovi rezultati. Kmalu magister kineziologije Diplomirani kineziolog z diplomo ljubljanske Fakultete za šport, ki v tem študijskem letu končuje tudi magistrski študij kinezio­logije, aktiven tekmovalec v olimpijskem dviganju uteži in hkrati tudi glavni trener Težkoatletskega kluba (TAK) Domžale. Sreča­mo ga lahko v domžalski Hiši na travniku, pred tem je opravljal prakso na Inštitutu za medicino in šport, med študijem pa se je usposobil tudi za vaditelja fitnesa, kondicijskega trenerja, vadite­lja športne rekreacije in še za kaj … Pred dviganjem uteži se je pet let ukvarjal s triatlonom moči, še prej pa s karatejem, judom, dvoranskim plezanjem in streljanjem z zračno puško. Kdo pravzaprav je kineziolog in kaj je njegova naloga? Kineziologija je veda o gibanju; kinesio – gibanje, logos – veda. To je torej strokovnjak, ki svetuje, kako s pomočjo gibanja izboljšati telesno stanje. Pojem je še dokaj neznan, zato bo treba za prepoznavnost tega poklica še veliko narediti. Kineziologe ljudje pogosto primerjajo s fizioterapevti, ki se šolajo na visoki šoli za zdravstvo, in z osebnimi trenerji, ki pridobijo izobraz­bo enako kot kineziologi na fakulteti za šport, vendar ti dve primerjavi nista ustrezni. Pri nas delo kineziologa še ni definirano in včasih niti sami kinezi­ologi ne znajo pojasniti, kaj sploh počnejo, ker je to delo tudi težko opisati. Kineziolog postaneš postopoma, potem pa lahko sodeluješ pri kondicijskih pripravah, pri preventivi poškodb, kineziologi pa nastopimo tudi po rehabi­litaciji ... Fizioterapevti delajo z osebo neposredno po poškodbi ali operaciji, kineziolog pa pri človeku popravlja gibalne vzorce in si prizadeva za boljšo funkcionalnost njegovega gibanja. Zdravje lahko namreč okrepimo tudi z gibanjem in kineziolog ve, katere raztezne ali krepilne vaje predpisati, da bi imela, na primer, oseba, ki veliko sedi, manj bolečin v križu. Čeprav je delo kineziologa težko ubesediti, poskusiva to naredi­ti. Kako pravzaprav dela? Medtem ko za klasične masaže velja, da se masira tisti del telesa, ki boli, na primer hrbet, to pri kineziologih ne drži. Mi obravnavamo zategnjene oz. speče, neaktivirane mišične skupine in poskušamo s tem s posebnimi teh­nikami (manipulacijo tkiv in različnimi vajami) doseči, da se boleči predeli deaktivirajo, lahko bi rekli, da »ugasnejo«, in prav s tem povrnemo telesu osnovne gibalne vzorce. Kineziolog poišče vzrok težave in obravnava vzrok, ne samo posledic. Poglejmo primer – vzrok za bolečine v stopalu so lahko tudi zakrčena meča, zato se je treba ukvarjati s tem delom telesa. V prvem koraku dajemo napotke, katere gibalne vaje je treba delati. Posamezni­ka fizično vodimo skozi celoten gib in pri tem usmerjamo njegovo telo v pravilno gibanje. Pri tem deluje veliko kinestezije, zavedanja gibanja. Za to mora kineziolog posameznika prijeti za roko oziroma nogo in mu s pravilno izvedenim gibom pokazati pravilen gibalni vzorec. Zavedati se namreč mo­ramo, da delamo ljudje neki gib 30, 40 ali celo 50 let na enak način in da je zato potrebno precejšnje zavedanje in večkratno ponavljanje, da usvojimo nov, drugačen vzorec. Ali to pomeni, da si lahko z obiskovanjem fitnesa, aerobike, funkcionalne vadbe in podobnega z napačnim gibanjem naredi­mo celo škodo namesto koristi? Ja, zelo pogosto je tako. Vsaka vadba ima svoje pluse in minuse. In ljudje se razlikujemo že po tem, kako razumemo funkcionalnost. Za nekoga, ki je bil poškodovan, je funkcionalno že, če se lahko predkloni, za drugega pa je funkcionalno, če lahko dvigne nad glavo sto kilogramov ali fizično dela cel dan brez bolečin v hrbtu. No, ko ste že ravno omenili sto kilogramov nad glavo. Koliko kilogramov dvignete? Olimpijsko dviganje uteži je sestavljeno iz dveh disciplin. Na tekmah sem letos v potegu dvignil največ 122 kilogramov, v sunku pa je bil moj najboljši letošnji rezultat 145 kilogramov. Dviganja uteži ne bi pripisala nekomu, ki v službenem času po­maga takim, ki imajo bolečine, na primer v hrbtu. Vedeti moramo, da je dviganje uteži ena najstarejših olimpijskih disciplin in da se tehnike dviganja učimo tudi na posebnih seminarjih, za dobro osvoje­no tehniko pa je verjetno potrebno kar celo življenje (smeh). Po drugi strani pa je to, ob upoštevanju pravil, zelo varen šport. Po raziskavah je več po­škodb pri badmintonu kot pri dviganju uteži. Hkrati pa so meni vedno ležali eksplozivni športi, športi moči. Ko sem tre­niral triatlon moči, sem na prvi tekmi v kategoriji do 18 let postavil državni rekord. In od tod tudi želja, da bi nadaljeval v tej smeri, medtem ko nisem bil v vzdržljivostnih športih nikoli dober. Na maratonu me najbrž ne boste nikoli videli (smeh). Ta šport v resnici odlično sovpada z mojim delom, saj sem že med treningi na sebi in na svojih varovancih – v fitnesu, pri triatlonu moči in pri olim­pijskem dviganju uteži – spoznaval, kako deluje človeško telo. In ko se je pri kom začela kakšna bolečina, sem se takoj lotil težave in poskušal priti problemu do dna. Običajno uspešno. Ste tudi glavni trener Težkoatletskega kluba Domžale (TAK) in uspešno združujete trenersko delo in kineziologijo. Očitno vam to delo zelo veliko pomeni. Res je. Zelo rad pomagam ljudem pri premagovanju različnih telesnih bole­čin in pri doseganju želenih rezultatov, ne glede na to, ali gre za starostni­ke, ljudi z vsakdanjimi težavami ali pa športnike rekreativce in tekmovalce. Spoznal sem, da se v študiju na fakulteti za šport postopno pripraviš za delo v športu in z ljudmi. Moje delo je tudi moj hobi in moj način življenja, in čeprav gre za resno delo, je pri njem vedno dobro vključiti tudi malo heca, da gre vse skupaj še lažje (smeh). In načrti za prihodnost? Dviganje uteži in olimpijske igre morda (smeh)? Predvsem želim profesionalno delati in se razvijati kot kineziolog in med ljudmi širiti vedenje o kineziologiji. V dviganju uteži pa bi seveda zelo rad šel na olimpijske igre, a je za to bolj malo realnih možnosti. Si bom pa še naprej prizadeval za izboljšanje rezultata v okviru zdravih, razumnih meja. . Tanja Bricelj, foto: Zinka Kosmač, Jernej Orešek in arhiv Hiše na travniku Na mladih svet stoji Najboljši letošnji rezultat: 145 kg V začetku oktobra je Anže Kosmač z ekipo TAK Domžale, v kateri sta bila še Jernej Orešek in Valentin Orešek, osvojil drugo mesto na ekipnem pokalnem tekmovanju v olimpijskem dviganju uteži za moške. Skupaj so dosegli 842 sinclair točk. Njegov najboljši letošnji rezultat pa je bil na Mediteranskem pokalu in tekmova­nju Ljubljana Open, ko je dvignil v potegu 115 kg in v sunku 145 kilogramov. Iz vrtcev in šole V vrtcu Žabica je dišalo po domačih jabolkih Alenka Marjetič Žnider je povabila na odprtje razstave tudi državno sekre­tarko mag. Tanjo Strniša (desno). V maskoti, ki je ponazarjala veliko rdeče jabolko, se je skrival vzgojitelj Gašper Ogorelec Večina vas ve, kako zdravo je jabolko. O njegovi zdravilni moči govori tudi star pregovor, ki pravi: »Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran.« Zagotovo pa veste tudi to, kako pomembno je, kje je to jabolko zrastlo. V želji, da bi naši občani in njihovi otroci čim večkrat posegali prav po domačih jabolkih, so se člani društva Florijan povezali s Sadjarskim dru­štvom Bela krajina in 20. novembra, na svetovni dan otroka, dopoldan v vrtcu Žabica odprli razstavo jabolk, ki rastejo v Sloveniji. V sodelovanju z vrtcem Žabica in trzinsko osnovo šolo pa so odprtje popestrili tudi s kulturnim programom z 'jabolčno' vsebino. Vse navzoče je pozdravila po­močnica ravnateljice Olga Bernik Zor, v. d. ravnatelja Jana Klopčič pa je preverila, kako dobro malčki poznajo jabolko. V vrtcu so se namreč ves te­den pred tem pogovarjali o jabolkih in njihovi koristnosti, poslušali zgodbi­ce in uganke in prepevali o jabolkih, ustvarjali in se pripravljali na razsta­vo. V programu so tako pod vodstvom svojih vzgojiteljic nastopali malčki iz različnih vrtčevskih skupin z deklamacijami in plesom, nastopili so tudi plesalci šolske folklorne skupine, tokrat prvič pa so se javnosti predstavile tudi pevke novoustanovljenega ženskega pevskega zbora Trzinka. Pro­gram je povezovalo veliko rdeče jabolko s sosednjega vrta, v katerem je bil skrit vzgojitelj Gašper Ogorelec. Program so si ogledali vsi malčki iz vrtca z vzgojiteljicami, pa tudi trzinski prvošolčki z učiteljicami, vabljeni gostje in presenetljivo veliko občanov, ki so napolnili športno igralnico vrtca, pa tudi novinar RTV Slovenija Miro Štebe s snemalno ekipo. Vabilu na odprtje razstave se je poleg župana Petra Ložarja in po­džupana Rada Gladka odzvala tudi državna sekretarka z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Tanja Strniša, ki je za Odsev po­vedala: »Zelo smo veseli tovrstnih pobud in razstav in jih podpiramo. Na Ministrstvu se z različnimi projekti, kot sta slovenski tradicionalni zajtrk in shema šolskega sadja in mleka, trudimo, da bi bila hrana na šolah in v vrtcih kvalitetna in pridelana v lokalnem okolju. Zdi se nam pomembno, da se otroci že od malega zavedajo, kako pomembno je, kakšno hra­no uživamo. Hrana, pridelana v lokalnem okolju, ima veliko prednosti: je bolj sveža, vsebuje več vitaminov in mineralov ... S tem pa se posredno povzroča tudi manj škode okolju in se hkrati skrbi za vitalnost našega podeželja in kmetij. Slovenska hrana je varna in kakovostna, to pa redno preverjajo pristojne inštitucije.« Pobudnica razstave Alenka Marjetič Žnider je na odprtju predstavila nekaj sort razstavljenih jabolk in poudarila, da jih pridelujejo pridne roke naših kmetov. Presenečena ob tako velikem odzivu in obenem vesela pa nam je zaupala, zakaj so se odločili za tako razstavo v vrtcu: »Našim najmlajšim smo želeli pokazati, kako pestra je izbira okusov, barv in imen lokalno pridelanih jabolk, ki vzbudijo njihovim staršem in starim staršem spomine na čas, ko so bili sami še otroci. Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki ste nam omogočili pripraviti našo prvo sadjarsko razstavo, še posebej Sadjarskemu društvu Bela krajina in Janiju Gačniku iz Zavoda jabolko. To ni bila zgolj razstava, to je bil praznik jabolk v Trzinu.« Po kulturnem programu so si udeleženci odprtja razstave v zgornjih prostorih vrtca z zanimanjem ogledali predstavljene avtohtone sorte, več kot 50 takih, kot so na primer carjevič, bobovec, mošancelj, krivop­ecelj, delišes in kosmač, in udomačenih lokalnih sort jabolk, ki jih pred­stavljajo idared, jonagold, elstar, fuji in topaz, ob tem pa so se lahko posladkali z jabolčnimi dobrotami, ki so jih spekle prizadevne vzgojite­ljice in članice društva Florijan. V vrtcu je po okusnih jabolkih mamljivo dišalo tudi še naslednji dan, preden so jih spravili v svoje želodčke zve­davi trzinski malčki. . Tanja Jankovič, foto: Tanja Jankovič Župan na tradicionalnem slovenskem zajtrku pri trzinskih prvošolcih V Sloveniji je že šesto leto zapored tretji petek v novembru razglašen za dan slovenske hrane, letošnji pa je postavil v ospredje pomen naročanja hrane javnih zavodov pri pridelovalcih in predelovalcih v bližini. Vzporedno s tem pa poteka še projekt Tradicionalni slovenski zajtrk, ki se je razvil pred sedmimi leti iz medenega zajtrka Čebelarske zveze Slovenije. In namen tudi tega projekta, ki sta se mu že pred leti pri­družila tudi naša osnovna šola in vrtec Žabica, je širjenje zavedanja o pomenu zdrave, lokalno pridelane hrane, zato je bila 17. novembra prva šolska ura namenjena pogovoru o pomenu zdravih prehranjevalnih navad in gibanja, o prednostih lokalno pridelane hrane ter o pomenu kmetijstva, čebelarstva in pravilnega ravnanja z odpadki. Trzinci - naš ponos Iz vrtcev in šole Po kratkem nagovoru v. d. ravnatelja Jane Klopčič so lahko učenci in učitelji po zvočniku prisluhnili tudi pesmi ansambla Lojzeta Sla­ka Čebelar. Nadvse zabavno je bilo opazovati navihane učence 1.b razreda, ki so glasno in doživeto zraven peli to priljubljeno domačo vižo. Na tradicionalnem slovenskem zajtrku zatem pa sta se jim v razredu pridružila še župan Peter Ložar in v. d. ravnatelja Jana Klo­pčič in skupaj so prisluhnili razmišljanju ročne lutke babice Vidice, ki jo je vodila učiteljica Sara Anžin, o pomenu lokalno pridelane hrane, odgovorili na nekaj njenih vprašanj in nato pozajtrkovali. Na mizi jih je čakal bio pirin kruh pekarne Žito Ljubljana z bio maslom mlekarne Celeia iz Arje vasi in medom mengeškega čebelarskega društva, pa mleko s kmetije Jamšek v Mostah in jabolka ljubljanskega podjetja Geaprodukt. Zajtrk jim je resnično teknil, saj so pojedli vse, kar so jim prinesli iz kuhinje. Na vprašanje, kako pridno otroci sicer jedo v šoli, je Anžinova povedala: »Opažam, da jim raznovrstni zelenjavni namazi ne gredo posebno v slast, zato imam navado, da jim najprej pripravim en grižljaj namaza, da ga poskusijo in se odločijo, ali jim je všeč ali ne. Otroci se odločajo predvsem po videzu hrane, njihovi okusi so pa zelo različni in težko je zadovoljiti vse. Novembra smo imeli na jedilniku pestro izbiro tradicionalnih slovenskih jedi. Nekatera imena jim niso bila znana, a so jih jedli. Pri kosilu ne marajo mineštre, sladica ob njej Obisk profesorice Dušice Kunaver pri trzinskih tretješolcih Učenci so po srečanju v zapisih takole strnili svoje vtise: • Najbolj všeč mi je bila zgodbica o škratu in rudarju. Najbolj pa se mi je vtisnilo v spomin, ko je gospa Dušica pripovedovala zgodbica o nastan­ku Blejskega otoka. Aleksander B. • Danes nas je obiskala gospa Dušica Kunaver. Zelo smo bili presenečeni, ker nam učiteljica ni nič povedala o obisku. Gospa nam je povedala tri zgodbe. Meni so bile všeč vse. Zapeli smo tudi tri pesmice in se fotogra­firali z gospo. Podarili smo ji rožico. Brina P. • Meni je bil obisk gospe Dušice Kunaver zelo všeč. Gospa Dušica je zelo prijazna in zabavna. Z njo smo zapeli nekaj ljudskih pesmi, povedala pa nam je tri ljudske pravljice. Na koncu smo se postavili kot v zbor in se fotografirali z gospo. Gospe Dušici smo podarili tudi rdeč nagelj. Lora G. • Za naš razred je bil danes poseben dan. Obiskala nas je pisateljica Duši­ca Kunaver. Najprej nas je lepo pozdravila in se predstavila. Začela nam je pripovedovati zgodbice, o katerih smo se kasneje tudi pogovarjali. Skupaj smo zapeli nekaj pesmic. Na koncu smo ji v zahvalo za obisk podarili rožo. Da pa nam bo obisk ostal v spominu, smo se skupaj tudi fotografirali. Najbolj všeč mi je bilo, ko smo skupaj zapeli. Klara K. V okviru dnevov evropske kulturne dediščine in v sodelovanju s Tu­rističnim društvom Kanja oziroma z gospo Joži Valenčak je učence 3.c razreda osnovne šole Trzin obiskala profesorica Dušica Kuna­ver, kulturna publicistka, profesorica angleščine in ruščine v pokoju, zbirateljica ljudskega izročila in etnološkega gradiva, avtorica in iz­dajateljica poljudnoznanstvenih in leposlovnih knjig ter pedagoških priročnikov. Učenci so z zanimanjem prisluhnili njenemu pripovedovanju pra­vljic o jami Vilenici in dobrih vilah, o rudarju in škratu in o tem, kako je nastal Blejski otok . Ob njenem pripovedovanju pa so skupaj z njo tudi zapeli nekaj slovenskih ljudskih pesmi. V zahvalo za doživeto popotovanje v del naše kulturne dediščine smo ji podarili pravi slovenski šopek in jo s tem zelo razveselili. . Petra Mušič, učiteljica 3.c • Danes nas je obiskala gospa Dušica. Povedala nam je tri pravljice. Te pravljice so bile ljudske. Peli smo ljudske pesmice. Povedala nam je nas­lednje pravljice: Škratek in rudar, Vile in Milica ter Blejski otok. Najbolj mi je bila všeč Škratek in rudar, saj je bila zelo smešna. Današnji dan mi je bil zelo všeč in bi z veseljem še naprej poslušal tako lepe pripovedke. Alan H. • Od zgodbic, ki nam jih je povedala gospa Dušica, mi je bila najbolj všeč tista o škratu, najboljši prizor pa mi je bil, ko je gospa Dušica oponaša­la metanje rude. Izvedel sem veliko novega. Ob poslušanju smo morali tudi zelo razmišljati. Veliko smo tudi peli. Bil sem zelo vesel. Kostja Leon M. S. • Vesel sem, ker je prišla gospa Dušica Kunaver. Všeč mi je bila zgodba o rudarju in škratu, ker smo morali ob poslušanju zgodbe tudi računati. Hvaležen sem, ker je gospa Dušica prišla. Kian K. • Bilo mi je všeč, da je prišla gospa Dušica Kunaver. Povedala nam je lepe in zanimive zgodbice. Moram priznati, da sem navdušen. Najboljša zgodbica mi je bila tista o Blejskem otoku. Aladin Đ. Trzinci - naš ponos Kultura Bralni kotiček knjižničarke Zdenke Kopač Obiskovalci trzinske knjižnice jo že dobro poznate: ved­no nasmejana in energična knjižničarka Zdenka Kopač je prava zakladnica namigov za odlično branje. Pridru­žite se njenemu bralnemu kotičku, v katerem se vedno najde kaj zanimivega! Laura SCHROFF in Alex TRESNIOWSKI NEVIDNA NIT Prevod: Mojca Svetičič Založba: Učila International, 2017 Ko razmišljamo o življenju in ljudeh, ki so del tega, se včasih vpra­šamo, kako oziroma zakaj nam je prineslo na pot ravno to osebo. Ne glede na to, kdo je ta človek in koliko časa je že v našem življenju, je dejstvo, da ga je k nam zanesla energija. Energija, ki se je na dolo­čeni stopnji povezala z našo in ustvarila nekakšno mrežo, v katero sva se ujela oba. Skupaj. Običajno se začnemo tega zavedati šele precej pozneje, zelo redko že ob pr vem srečanju. To potrjuje tudi zgodba mlade, uspešne ženske, ki vsako jutro ubere isto pot do pisarne. In na tej poti dolga leta srečuje mladeniča, prav­zaprav še dečka, ki živi od miloščine mimoidočih. Nekega jutra pa ji občutek ne pusti, da se ne bi ustavila , in ta prep­rosti korak začne pisati njuno zgodbo. Zgodbo uspešne mlade vodje trženja in zapuščenega enajstletnega dečka, ki ostaneta povezana na svojevrsten način več kot tri desetletja. Tega se ob srečanju sploh ne zavedata, povezala pa ju je njuna energija, ki ustvari tudi ta spomin, zapisan v delu Nevidna nit. Maja LUNDE ZGODOVINA ČEBEL Prevod: Neža Kralj Založba: Učila International, 2017 Delo še bolj kot po naslovu izstopa po vsebini. Ne opira se namreč toli­ko na zgodovinske temelje čebelarstva, temveč uporabi te predvsem kot osnovo za prikaz odnosov, ki smo jim priča vsak dan, ki so jih izkusili že naši davni predniki in ki jih bodo deležni tudi naši zanamci. Zgodovina čebel ne govori toliko o zgodovini, bolj se usmerja v našo prihodnost. Pretekle odločitve namreč vplivajo na našo prihodnost, prav tako pa imajo tudi dejanja, ki so jih opravili naši predniki, posledice v sodob­nem času in enako bodo naša dejanja vplivala na naše potomce. Delo je izredno tankočuten oris medčloveških odnosov in tudi človekovega odnosa do živali in narave nasploh. . Foto: Zdenka Kopač, osebni arhiv Zdenke Kopač Peršak o svoji novi knjigi Preobrazbe »Že Ovid v Metamorfozah je zapisal, da je bistvo sveta v spreminjanju,« je dejal Tone Peršak ob začetku kulturnega večera v organizaciji KUD Trzin v dvorani Marjance Ručigaj 20. novembra, ko je s svojim živim pripo­vedovanjem občinstvu približal svojo novo knjigo Preobrazbe, ki razkriva nov delček njegovega življenja in doživljanja sveta. Roman, ki se deloma naslanja na Peršakov predzadnji roman Usedline, govori o puberteti, po avtorjevem mnenju »najtežjem obdobju v posameznikovem življenju«. Saša Hudnik, ki je spretno vodila pogovor, je avtorja vprašala, zakaj je naslov v množini. »Junak ves čas živi v različnih stanjih. Nenehoma se spreminja, a ne spreminja se le on, ampak se spreminja tudi okolje.« Knji­ga opisuje čas pred petdesetimi leti, ko se je slovenska vas intenzivno spreminjala, skupaj z njo pa so se enako intenzivno spreminjali tudi ljudje. V središču zgodbe je najstnik, ki sicer ves čas sanjari o potovanjih, a si globoko v sebi želi predvsem imeti dom in korenine, pripadati in biti v okolju sprejet kot njegov trajni del in ne kot nekdo, ki je tu le začasno. Avtor ne skriva, da gre za njegovo osebno zgodbo, povezano s pre­mnogimi selitvami v času odraščanja, vendar pravi, da »podobno kot pri Usedlinah tudi tu velja, da je spomin vedno samo interpretacija«. Peršak poudarja, da imamo v sebi filtre, ki naš spomin prilagodijo, in da je vsak spomin obenem tudi fikcija. »Najtežje je biti iskren do sebe in si priznati stvari take, kot so,« je še povedal med pogovorom, v katerem je z obisko­valci nadvse iskreno delil zgodbe iz svoje mladosti – od metanja črnilni­ka v fasado novozgrajene telovadnice in »voglarjenja«, »podničavosti« in tega, kako je bila neuslišana ljubezen motivacija, da je imel v šoli same petice, pa do skoraj-sprejetja na gimnazijo in navdušenja nad pisanjem, tako antikomunističnih pamfletov kot ljubezenskih pesmi. Med kulturnim večerom je Tone Peršak pojasnil tudi, od kod njegov zna­čilni slog, ki vključuje filigransko opisovanje podrobnosti: »Za razliko od tistih avtorjev, ki dajejo več poudarka zgodbi, spadam med pisatelje, ki si želijo, da bi bralec opisane dogodke, pokrajino in čas čim bolj podoživel. Želim, da v njegovi domišljiji nastane »film« in da se knjige spominja tudi po barvah.« Na vprašanje, kaj piše trenutno, pa je med smehom odvrnil: »Predvsem zakone.« Očitno je Peršak v obdobju, ko daje literat prednost ministru. . Tanja Bricelj, foto: Tanja Bricelj Trzinci - naš ponos Kultura Govorice v Trzinu Na dan, ko je godoval sv. Martin, so na odru dvorane Kulturnega doma Trzin igralci Kulturnega društva Janez Jalen Notranje Gorice - Plešivica odigrali komedijo Govorice. Delo avtorja Neila Simona je prevedla in priredila Tina Mahkota, režisersko taktirko pa je vihtela Nina Šorak. Trzinski gledališki oder se je tako na sobotni večer 11. novembra pre­levil v razkošno vilo newyorškega predmestja, kamor so bili na pra­znovanje desete obletnice poroke podžupana mesta povabljeni štirje ugledni pari. Že od prihoda prvih gostov so se v hiši dogajale nenavadne stvari, a jih je vsak od njih po svoje prikrival, kajti nihče ni želel, da bi jav­nost ali celo policija karkoli izvedeli. A policija je zaradi spleta okoliščin vendarle prišla in v vili naletela na pravo zmešnjavo govoric: gostitelja ni bilo nikjer, ker je odpeljal na sprehod svojega psa, potem pa šel spat, njegova žena je odpeljala svojega očeta v bolnico v Kaliforniji, nekdo se je udaril v glavo, drugi se je zbodel z vilicami, večerjo je kuhala gostja z imenom Kuki ... in zaradi glasne glasbe ni nihče od njih slišal strelov. Eden od gostov, ki se je pretvarjal, da je gostitelj, je varuhinji reda in miru napletel tako prepričljivo dramatično zgodbo, seveda izmišljeno, da je kljub vsej zmešnjavi končno le odšla. Ljubiteljski igralci z Ljubljanskega barja so se izvrstno vživeli v doga­janje, v katerem so smešili bogataše in v neverjetnih situacijah z duho­vitimi dialogi nasmejali vse, ki smo eno uro in pol spoznavali, kaj vse je družbena smetana pripravljena narediti, v želji, da v družbi obdrži svoj ugled. Kdo ve, ali se ne dogaja kaj podobnega tudi pri nas ... Odlično predstavo pa si je ogledalo žal le nekaj gledalcev. Zagotovo bi jih bilo več, če ne bi prav ta večer domači igralci gostovali v Kranjski Gori, z igro Grenki sadeži pravice, in če ne bi bil ta večer tudi »vinski praznik«. Kakorkoli, ljubitelji gledališča, ki vas v soboto zvečer ni bilo v trzinski dvorani, ste tokrat zamudili dobro odigrano, humorno obarvano in vse­kakor ogleda vredno predstavo. . Tanja Jankovič, foto: Tanja Jankovič Je ugrabljeni zajček našel mamo? Abonenti Franckovega živžava in drugi gledalci so si 12. novembra v dvorani KUD Franc Kotar Trzin ogledali prisrčno otroško gledališko predstavo Ugrabljeni zajček Kulturnega društva Jožef Virk iz Doba. Zgod­bo je po istoimenski lutkovni igrici Mira Gavrana priredil in režiral Mihael Starbek, ki je poskrbel tudi za sceno in kostumografijo ter v predstavi tudi zaigral. Na abonmajskem sporedu je bila sicer glasbeno-plesna predsta­va Sneguljčica mlajše dramske skupine KUD Josip Lavtižar iz Kranjske Gore, a je bilo treba zaradi poškodbe enega od teh igralcev v zadnjem trenutku poiskati nadomestno predstavo. Na martinovo nedeljo so tako gledalci vseh starosti napolnili dvorano našega KUD-a in nekaj več kot pol ure pozorno spremljali mladega zajč­ka, ki je svojim ugrabiteljem ušel iz mesta. Premražen in žalosten je taval po gozdu in iskal svojo mamo. Pri tem je bdel nad njim boter medved, pa tudi otroci so se oglasili, ko je naletel na nevarnost. V gozdu je srečal kar nekaj živali in je bil pripravljen sprejeti za mamo katero od njih, če bi le bila prijazna z njim. Zapletlo pa se je, ko je izvedel, kaj bi mu te pripravile za večerjo. Otroške zgodbice imajo po navadi srečen konec, in tako je tudi zajček našel svojo pravo mamo, ji planil v objem in s tem osrečil tudi gledalce v dvorani. Še posebej tiste mlajše, ki so bili nad predstavo najbolj navdušeni. Do konca sezone bodo v našem KUD-u pripravili še tri nedeljske otroške predstave (decembrska je bila po koncu naše redakcije), in sicer: - 14. januarja ob 16. uri – Tinko Polovinko, Zavod KULT, - 11. februarja ob 16. uri – muzikal Peter Pan, Gledališče Zarja Celje, - 11. marca ob 17. uri – Drugačni (s presenečenjem ob zaključku sezone), KUD Franc Kotar/skupina SHOW. Kultura in šah Čarobna Vililandija 23. novembra so si otroci v dvorani Marjance Ručigaj ogledali novo otroško predstavo, ki jo je zanje organizirala Zdenka Kopač iz trzinske knjižnice. Najmlajši so v spremstvu staršev ali starih staršev v polni dvorani z velikim navdušenjem spremljali predstavo Čarobna Vililandi­ja, ki sta jo izvajala ustvarjalca Miškinega gledališča KU-KUC iz Len­dave. Pravljična predstava jih je popeljala v čudežno deželo Vililandijo, kjer sta si dva mala Malina zaželela postati velika Velina. Vedela sta, da imajo v deželi čudežno napravo »činkušampi«, ki lahko pričara prav vse. A z njo so lahko čarali le Velini. Kljub prepovedi sta se zato odloči­la, da se bosta »začinkulinkala« v Velina in tako čez noč zrasla. Pri tem pa sta bila zelo nespretna, zato so se jima otroci na ves glas smejali, a so jima v težavah tudi zavzeto pomagali. Pokazali so jima, kje je ključ za aktiviranje čudežne naprave, in na njej namesto njiju pritiskali na prave gumbe, saj Malinčka nista poznala barv. Njuno »činkulinkanje« kljub temu ni bilo uspešno, a na koncu se je vse dobro izteklo, saj jima je poleg malega obiskovalca Nika pomagala tudi njegova mamica. Barvita scenografija in kostumi, duhovito podajanje vsebine in vklju­čevanje otrok v zgodbico, vse to je male gledalce močno pritegnilo. V dogajanje na odru so se tako zelo vživeli, da jim je te pol ure v družbi dveh Malinčkov veliko prehitro minilo. . Tanja Jankovič, foto: Tanja Jankovič Dva pokala za šahiste November je bil za trzinske šahiste res delaven mesec, saj smo merili moči v različnih ligaških tekmovanjih kar na treh frontah. Na­pori in znanje, ki so ga posamezniki vložili v ekipne spopade, pa niso bili zaman, saj smo klubsko vitrino obogatili kar z dvema novima pokaloma. A pojdimo lepo po vrsti. Najprej smo končali nastope v Osrednji slovenski (šahovski) ligi (OSL). Ekipi BUSCOTRADE sem že v minuli številki Odseva pripisal odlične možnosti za končni uspeh in tako se je tudi zgodilo. S točko in pol prednosti pred Šahovskim društvom Domžale in dvema pred Društvom upokojencev Kamnik smo našim »sosedom« preprečili slavje. Za pokal so zaslužni vsi, ki so prispevali h končnemu zbiru 25 točk. To so bili: Nesib Jukan, ki je v devetih partijah zbral 7,5 točke in dobil zlato medaljo še za igro na prvi deski, Matthias Jakob (3/5), Dušan Leben (6,5/9), Peter Krupenko (7/8) in Mitja Mihelič (1/2). Matthias Jakob in Dušan Leben pa sta osvojila še bronasti medalji, na drugi oziroma četrti deski. Druga trzinska ekipa, z imenom DOM­-IN, Agencija za nepremičnine, je zbrala 18,5 točke in zasedla dobro šesto mesto. Takoj naslednji teden smo s tremi ekipami nastopili še na zaključ­nem turnirju OSL v pospešenem šahu, ki pa očitno izgublja privlač­nost, saj se je letos prijavilo le deset ekip. To ni niti polovica ude­ležbe izpred nekaj let, ko je bil prireditelj nemalokrat v zadregi, kako najti prostor za vse nastopajoče, ko je igralo hkrati kar okoli sto šahistov. Kljub temu pa ne smemo omalovaževati letošnjega trzin­skega dosežka. Trzinci v tej šahovski disciplini doslej še nismo bili prav pri vrhu, tokrat pa nam je uspelo – zasedba z Nesibom Jukanom na čelu, ob njem pa še Dušan Leben, Peter Krupenko in Vladimir Markič se je uvrstila na tretje mesto, s samo pol točke zaostanka. Šahisti Borut Bajec, Bogomir Troha, Katja Krupenko in Aleš Borštnik so osvojili osmo mesto, na začelju pa je pristalo moštvo, ki so ga sestavljali Sašo Valentin Jančigaj, Damir Jukan, Kostja Konvalinka in Mitja Mihelič. Zmagovalni pokal so pobrali šahisti Šahovskega kluba Komenda Popotnik pred ekipo Šahovskega kluba Ljubljana. Najpomembnejši dogodek pa je bil tudi letos nastop v Državni dru­gi ligi (zahodna skupina), kjer že vrsto let uspešno ohranjamo ligaški status, čeprav nas večina nasprotnikov po rejtinških točkah prekaša. Letošnja liga je bila, kar zadeva zasedbo, okrnjena, ker so kar tri ekipe odpovedale udeležbo, in tako smo odigrali le šest dvobojev. Začeli smo zelo podjetno, saj smo v prvih dveh kolih zmagali, nato pa je sledila serija štirih porazov. Najbolj nas je prizadel poraz v zad­njem kolu, proti zadnje uvrščeni ekipi Šahovskega kluba Postojna, zaradi tega pa smo namesto na četrtem pristali na petem mestu. K skupni beri 17 točk so prispevali: Klemen Šivic 1točko iz treh partij, Igor Rojs 2/4 (dobitnik zlate medalje za igre na tretji deski), Stane Rijavec 0,5/1, Dušan Leben 2/6, Borut Bajec 2,5/6, Aleš Borštnik 1,5/2, Andrej Grum 1/3, Peter Krupenko 4/6, Kostja Konvalinka 2/3 in Vladimir Markič pol točke iz ene partije. Prvaki so postali šahisti Šahovskega kluba Komenda pred Jeseničani in moštvom Šahovske­ga kluba Dolenjske Toplice. S tem nastopom smo letošnjo tekmoval­no sezono sicer zaključili, vendar jo bomo še analizirali. Prva takšna možnost se nam ponuja že na novoletnem srečanju, na katerem si bomo kot vsakič zaželeli zdravja in vsakovrstnih uspehov v prihaja­jočem letu. Enake želje pa pošiljam v imenu trzinskih šahistov tudi vsem bralcem Odseva, vsem občanom in vsem privržencem šaha. . Andrej Grum, foto: Franc Poglajen Šport Uspešna poletna sezona kot napoved odlične olimpijske zime Vabilo na tradicionalni predstavitveni novinarski konferenci repre­zentanc Slovenske smučarske zveze (SZS) pred začetkom olimpijske sezone 2017/18, ki so ju pripravili na Pokljuki in v Ljubljani, sta pre­jela tudi dva člana SSK Mengeš, in sicer smučarski skakalec Anže Lanišek in nordijski kombinatorec Leon Šarc. Po uspešnem poletju, ko je 21-letni Domžalčan navdušil s skupnim drugim mestom v veliki nagradi FIS, mladi Kamničan pa je v tem tekmovanju osvojil svoji prvi točki , sta se oba optimistično ozirala proti prvim tekmam na snegu. Na njem pa je Lanišek s tekme v tekmo stopnjeval svoje na­stope in pripomogel k petemu mestu Slovenije na ekipni preizkušnji v Kuusamu oziroma Ruki, Šarc pa je dočakal prvo priložnost med svetovno elito v tej tekmovalni zimi v Lillehammerju. Da bi se čim prej spet vrnil na najvišjo raven, pa trdo gara tudi Matjaž Pungertar, prav tako dolgoletni reprezentant iz SSK Mengeš. V ozadju omenjenih pa se pod vodstvom trenerja Aleša Selaka in njegovih pomočnikov Luke Brnota in Davorja Maučeca uspešno ka­lijo njihovi nasledniki, med katerimi je tudi več takšnih, ki bi že čez nekaj let lahko začeli trkati na vrata slovenske reprezentance, seve­da če bodo tudi še naprej zavzeto delali. Mladi skakalci iz SSK Men­geš so namreč v domala vseh kategorijah med najboljšimi v državi, kar dokazujejo tudi skupne razvrstitve v letošnjem pokalu Cockte. V minuli poletni sezoni so osvojili prva mesta v tem točkovanju Taj Ekart (do 14 let), Nik Bergant Smerajc (do 11 let) in Alen Pestotnik (do 10 let), druga mesta pa Benjamin Bedrač (do 12 let), Tit Voranc Božič (do 11 let) in Jaka Perne (do 9 let), v pokalu gorenjske regije pa so se zavihteli na vrh Igor Teodor Herbstritt (do 13 let), Benjamin Bedrač (do 12 let), Tit Voranc Božič (do 11 let), Alen Pestotnik (do 10 let) in Jaka Perne (do 9 let), drugi mesti sta si priskakala Nik Bergant Smerajc (do 11 let) in Živa Andrić (do 11 let), tretje mesto pa je os­vojil Timo Šimnovec (do 11 let). Za prihodnost mengeškega kluba se torej – vsaj kar zadeva mlade upe – ni treba bati. Da lahko vadijo, pa je seveda velika zasluga tudi njihovih staršev, ki so prejšnji mesec ponovno opravili tudi obilo prostovoljnega dela. Tako smo na zimo oziroma zasnežitev pripravili skakalnice v Zalokah pod Gobavico, kjer bomo v soboto, 10. februarja, gostili državno pr­venstvo za cicibane in cicibanke (do 9 let), ki pa bo obenem tudi me­morialno tekmovanje v spomin na naše člane Blaža, Mateja, Sama in Jano, ki so nas zapustili v tragični prometni nesreči pri Naklem pred skoraj natanko 20 leti. In ker se bližajo prazniki, naj izkoristim to priložnost, da vsem bral­kam in bralcem prisrčno voščim vesel božič in srečno novo leto! . Miha Šimnovec, foto: Simon Tomažič Najnovejši uspehi Težkoatletskega kluba Domžale Zveza olimpijskega dviganja uteži je 18. novembra v Ljubljani or­ganizirala najmočnejše tekmovanje v olimpijskem dviganju uteži v Sloveniji po letu 1982. V hotelu Austria Trend sta bila tekmovanje za Mediteranski pokal in tekmovanje Ljubljana Open, za uspešno izvedbo tega turnirja pa je zaslužen tudi Težkoatletski klub Domžale. Njegova člana Boštjan in Ivan Peterca sta bila aktivna v sodniških vrstah, v tekmovalnih pa so sodelovali Petra Pavlič, Nejc Orešek in Anže Kosmač, ki so kot člani slovenske reprezentance pokazali veli­ko odločnost in nepopustljivost v boju z utežmi. Petra Pavlič je dvig­nila v potegu 70 kg, v sunku pa 88 kg, kar je njen najboljši letošnji rezultat, Anže Kosmač je zmogel v potegu 115 kg, v sunku pa kar 145 kg (prav tako njegov najboljši letošnji rezultat), Jernej Orešek pa 120 kg v potegu in 135 kg v sunku. Pop T V, ki je bil med televizijskimi ekipami, ki so spremljale dogajanje, je objavil o tem daljši prispevek v najbolj gledanem terminu. V nedeljo, 3. decembra, pa so se tekmovalci in tekmovalka iz dom­žalskega kluba udeležili še novoletnega turnirja v olimpijskem dviga­nju uteži v Mariboru, ki ga je organiziral klub Level up. Anže Kosmač je bil s potegom 120 kg in sunkom 142 kg najmočnejši tekmovalec in je v moški konkurenci zmagal, Petra Pavlič pa je bila med dekleti druga, s potegom 70 kg in sunkom 87 kg. Ponovno se je izkazal tudi mladi Jaka Žagar, z novima kadetskima rekordoma, in sicer v potegu 90 kg in v sunku 110 kg, prvič pa je nastopil na tekmi tudi komaj 15-letni Črt Lapanje in tudi on precej izboljšal osebna rekorda (45 + 52). To je bila zadnja tekma v tej sezoni olimpijskega dviganja uteži. . Valentin Orešek, foto: Valentin Orešek Prgišče nasvetov Vadba za pomladitev V Centru za aktivnost starejših Trzin (CAT) že od januarja 2011 skrbimo za zdrav duh v zdravem telesu, saj zače­njamo dan vse od oktobra do maja z dobrim počutjem – z uro pilatesa in joge podarimo svojemu telesu in umu razvajanje, ki blagodejno vpliva na naše telo in nas pomlajuje. Pri naših letih se končno zavedamo, da sta zdravje in dobro počutje naša prioriteta. Za jogo in pilates nismo nikoli prestari Joga in pilates sta primerna za vse starosti, tudi za nas, starejše, to pa navsezadnje dokazuje tudi naša najstarejša vadeča, sedemino­ semdesetletna Milena, ki nikakor ne zamudi nobene ure. Za zdravje in dobro počutje starejših je redna vadba joge in pilatesa še posebej priporočljiva. Zakaj na našo vadbo? Obstaja več znanstvenih zdravstvenih raziskav o koristih vadbe joge in pilatesa za starejše, same pa lahko povemo o naših uspehih in o počutju na vadbi v CAT-u. Dokazano smo bolj vitalne, v posamezne dele telesa se nam je vrnila gibljivost, zmanjšala se je otopelost, mar­ sikatera pa se je naučila tudi pozitivnega razmišljanja in je spet našla več motivacijo za premagovanje vsakdanjih ovir. Koristi joge in pilatesa za starejše so med drugim povečan mišični tonus, boljše ravnotežje, večja moč in boljše razpoloženje. Z dihalni­ mi vajami se poveča zmogljivost pljuč, z redno vadbo se je izboljša­ la naša drža, spanec je globlji. Vadba pomaga tudi pri odpravljanju mreč dokazali, da redna telesna aktivnost zavira procese staranja. Z stresa, zato je naš vsakdan bolj umirjen. Vse to pa ni prišlo čez noč, vadbo smo lahko dalj časa aktivni in neodvisni od tuje pomoči, to pa temveč z rednim obiskovanjem vadbe celo vadbeno sezono. je izredno pomembno za vsako od nas. Ravno zato smo se odločile Stara modrost uči, da se brez muje še čevelj ne obuje. Na to kar pre­ za zdrav, aktiven življenjski slog, saj lahko s tem same pripomoremo radi pozabimo, me pa se skušamo tega zavedati ves čas, tudi na naši k večji kakovosti svojega življenja tudi v obdobju, ko telo že izgublja vadbi. In če nas kdaj kaj boli, se v družbi prijetnih sotelovadk rade vitalnost. S primernimi vajami, ki se jih učimo na naši vadbi, namreč pohecamo o tem, kasneje, na kavi po vadbi, pa kdaj tudi pojamramo. izboljšujemo svoje telesne in gibalne zmožnosti. Trdno smo prepri- In to je tisto drugo najboljše pri naši redni vadbi, da se družimo, se čane, da nam bo to zabavno gibalno druženje še dolgo omogočalo spodbujamo in se skupaj veselimo vseh naših dosežkov in uspehov. kakovostno aktivno preživljanje vsakdana, neodvisno od tuje pomoči. Zavedamo se, da se pomen redne telesne aktivnosti, ki nam zagota- Ne verjamete? Pridite se prepričat, pridite pomigat v našo družbo! . vlja zdravo aktivno življenje, s staranjem veča. Znanstveniki so na- Bojana Klemenc, foto: Bojana Klemenc Pot vase za lažji premik V slovo staremu letu in v dobrodošlico letu, ki prihaja, mnogokrat sprejemamo tudi zaobljube, takšne in drugačne: jedli bomo le še zdravo hrano, vsak dan se bomo gibali, začeli bomo bolj pozitivno razmišljati … Naš um ne pozna meja in sprejema odločitve vseh vrst. In nato se zgodi realnost. Pod pritiskom svojih navad pa se jih v večini primerov le stežka zares držimo. Zaradi tega smo še bolj pod stresom in naša pozitivna sprememba se le še bolj odmika, dokler nanjo ne pozabimo. Kljub temu močno verjamem , da so spremembe v življenju možne. Z drobnimi premiki v vsakem na šem dnevu. Z než­nim opazovanjem samega sebe. Z odločitvijo, da si bomo vsak dan namenili nekaj minut. Samo zase. S polno pozornostjo. V ta namen delim danes z vami kratko meditacijo, ki vas bo v decembrskem vr vežu vračala v vaš center in vas v januarskih dneh napolnila z energijo za lažje premike, ki si jih želite. Petra Šuštar deli svoje znanje in izkušnje v studiu Powerhouse Zavrl na Ljubljanski cesti v Trzinu, vsak torek ob 18. uri. Njen program celostne vadbe za ženske sestavljajo elementi spro stitvene joge, obrazne joge, dihanja, meditacije, EFT ja in še marsičesa drugega. Vabljeni! Meditacija: Poiščite miren kotiček, prižgite si svečko, dodajte umirjeno glasbo. Sedite v udoben položaj, v katerem je vaša hrbtenica čim bolj vzrav­nana. Zaprite oči in preselite pozornost na svoje dihanje. Najprej ga samo opazujte, nato skušajte vdih podaljšati, tako da štejete med vdihom do štiri, med izdihom pa do šest. Dihajte skozi nos. Ko postane vaše dihanje lahkotno in sproščeno, preselite pozornost na posame­zne dele svojega telesa: na noge, trebuh, hrbtenico, ramena, roke, gla­vo in srce. Na vsakem predelu se zadržite nekaj časa in opazujte, ali čutite kje kakršnokoli napetost, in dopustite, da globoki vdihi in izdihi sprostijo vse blokade. Meditacijo zaključite tako, da najdete vsaj tri stvari, za katere ste lahko hvaležni. . Petra Šuštar, foto: Osebni arhiv Petre Šuštar Vremenska sekir(i)ca Pričakovani odtenki novembrske sivine Pogled z zimskega polja na stari del Trzina je v mrazu vedno nekaj posebnega; tudi zato, ker ga nismo deležni vsako zimo. Za nami je tudi listnik, kot je eno od številnih starih imen za novem­ber, zadnji mesec meteorološkega jesenskega trimesečja. Po vremenu ga verjetno ne bomo prav dolgo pomnili, kar pa je pravzaprav dobro! To pomeni, da vreme ni zelo odstopalo od dolgoletnega povprečja in da torej nismo imeli opravka s kakšnimi nepredvidenimi vremenskimi dogodki ali pojavi. Smo pa v tem času postali mladim prijazna občina, zato lahko upravičeno upamo, da bo v prihodnje tudi obratno, da bodo mladi to cenili in bodo tudi oni bolj prijazni do o/Občine in vsega, kar je »občinsko«, torej tudi do svojih starejših sokrajanov. A pustimo mlada vremena in se raje vrnimo k večinoma hladnemu, mo­kremu, sončno nekoliko podhranjenemu in kar dvakrat snežnega obiska deležnemu novembru. V obeh primerih je snežilo tudi v Trzinu, a le ob močnejših padavinah, ko je normalno, da te potegnejo hlad tudi v nižino. Vendar se novembrski sneg zaradi sorazmerno toplih tal ni obdržal dalj Povprečna temperatura zraka (°C) 5,6 1.–30.11. mesec Najvišja temperatura zraka (°C) 17, 2 3. 11. 14.19 Najnižja temperatura zraka (°C) -3,8 28. 11. 7.19 Največji dnevni hod T (maks./ min. T; °C) 13,9 (12,8/­1,1) 1. 11 0.00–24.00 Število dni s padavinami > 0,25/2,5/25 mm 10/8/1 1.–30. 11. mesec Skupna mesečna količina padavin (mm) 133 1.–30. 11. mesec Največja dnevna količina padavin (mm) 29,4 13. 11. 0.00–24.00 Skupna količina padavin v letu 2017 (mm) 845 1. 1. – 31. 10. 11 mesecev Najvišja hitrost vetra km/h / smer 35/SZ 5. 11. 11.30 Število hladnih dni (min T . 0 °C) 8 1.–30. 11. mesec Izbrani meteorološki kazalniki za Trzin, novembra 2017. Vir: Vremenska postaja OŠ Trzin (CZ Trzin) – http://trzin.zevs.si/. časa. Imeli smo en dan z nevihto, šest z meglo, osem s slano in tri s sne­žno odejo (13., 26. in 30. 11.), najdebelejša je bila 3 centimetrska konec meseca. Zadnji malo bolj topli dnevi so bili v začetku meseca, potem pa je šlo le še navzdol. Kljub nekoliko nadpovprečni novembrski moči pa je že jasno, da se bo leto 2017 zapisalo v statistiko med bolj sušnimi v zadnjih desetletjih. Od dežja do snega November nam je prinesel vsega po malem: poleg dobrega vina tudi nekaj vremenskih poslabšanj in več padavin kot navadno, konec meseca pa tudi dalj časa trajajočo »mejno« situacijo. Pri tej gre za mejo glede na obliko padavin oziroma za razmerje glede na delež padavin v obliki dežja ali snega, ko zasneži samo višje ležeče kraje – nam najbližja sta Dobeno in vrhnji del Rašice. Če ste konec minulega meseca želeli doživeti zimo, je bila potrebna le slaba ura hoda in že ste zakoračili v puhast sneg, obdani z belim okrasjem. Imeli smo že osem hladnih dni, ko je tudi najnižja dnevna temperatura zraka zdrknila pod ledišče, pri čemer pa absolutno najnižja izmerjena temperatura sploh ni bila pretirano nizka. Letos pa je videti, kot bi si podajali kljuko temperaturno nasprotujoči si meseci – vroči avgust je nasledil zelo hladen september, slab vtis tega je hitro popravil sončni ok­tober, ta pa je zdrknil v novembrskih petdeset odtenkov sive. Torej lahko pričakujemo beli zaključek leta, edino logično nadaljevanje kombinacije predhodnih vremensko spremenljivih mesecev. Dve leti delovanja trzinske vremenske postaje Zadnjo dekado novembra je minilo dve leti od začetka delovanja vre­menske postaje pri trzinski osnovni šoli. Arhiv podatkov si lahko ogledate na spletnem naslovu http://trzin.zevs.si/NOAA/, z enostavnim klikom na vrstico izbranega meseca ali leta. Ob navajanju vira jih lahko uporabite tudi za domače potrebe, a se moramo pri tem zavedati, da ti podatki niso enakovredni uradnim, ki jih objavlja ARSO, saj naša domača vremenska postaja ne ustreza njihovim standardom. Seveda pa to ne pomeni, da meritve niso točne. Najbližja ARSO-va postaja pa je v Domžalah, blizu letnega kopališča/bazena in njena prednost so predvsem zimski izmerki padavin, saj imajo za to ogrevan dežemer, ki takoj pretvori vse snežne padavine v vodni ekvivalent, medtem ko moramo na domači vremenski postaji počakati na ta podatek vse do prve odjuge. Ker smo (že spet, tako hitro) pri koncu leta, mi preostane, drage zveste bralke in bralci vremenske rubrike, le še to, da vam izrečem svoje voščilo: Naj bodo vremena v prihodnjem, 2018. letu naklonjena tako Trzincem kot tudi vsem drugim, nič manj dobrodošlim prebivalcem dežele na južni strani Alp, vam vnovič kliče vaš občinski vremenski svetnik! . Miha Pavšek, foto: Miha Pavšek Dobro je vedeti Gašenje začetnih požarov Izbira gasilnika za domačo uporabo V prejšnji številki sem opisal gasilnika na vodo in na peno, v nadaljevanju pa so opisani še drugi gasilniki, ki jih lahko kupimo za domačo uporabo. Gasilniki na CO2 se uporabljajo pri požarih razre­dov B (gorljive tekočine) in C (gorljivi plini), delujejo pa na principu hlajenja in dušenja. Primerni so za gašenje požarov v kuhinjah, delavnicah, laborato­rijih, centralah, za gašenje naprav in aparatov pod električno napetostjo ter elektronskih naprav. Pri gašenju z gasilnikom na CO2 ni škodljivih posledic za okolje. CO2 kot gasilo Princip gašenja s CO2 je dušenje in ohlajevanje. Če v prostoru, v katerem je izbruhnil požar, gasimo s CO2, s tem znižujemo raven kisika v prostoru, in ko se ta spusti pod 16 odstotkov, se proces gorenja praviloma prekine. Za­vedati pa se moramo, da lahko predstavlja gašenje s CO2 v zaprtih prosto­rih zaradi tega nevarnost za zdravje in življenje ljudi. V vgrajenih sistemih aktivne požarne zaščite je v primeru gašenja s CO2 zato treba upoštevati čas, ki je potreben za evakuacijo – sistem se mora aktivirati z zakasnit­vijo. Za uporabnike prostorov, v katerih so vgrajeni gasilni sistemi s CO2, morajo biti nameščeni opozorilni znaki »nevarnost zadušitve«, uporabniki takih prostorov pa se morajo ob alarmnem znaku takoj evakuirati iz njih, še preden se, z zakasnitvijo, aktivira sistem gašenja. CO2 je slab prevodnik električnega toka, zato je to tudi ustrezno gasilo za gašenje električnih instalacij in naprav pod napetostjo. Gasilniki na prah so primerni za gašenje požarov razredov A, B in C. Za gašenje požarov razreda D se uporabljajo posebni gasilniki s specialnim prahom, taki, ki so primerni samo za gašenje kovin. Gasilniki na prah delu­jejo na principu hlajenja in dušenja. Ko se prah stopi, odvzame žarišču po­žara toplotno energijo, hkrati pa ustvari slano plast, ki prepreči dotok kisi­ka. Gasilnikov na prah ne smemo uporabljati za gašenje električnih naprav pod napetostjo, če gre za napetosti več kot 1000 V, pri gašenju električnih naprav z napetostjo pod 1000 V pa je treba upoštevati varnostno razdaljo vsaj en meter oziroma navodila proizvajalca. Gasilniki na prah so zelo učinkoviti pri gašenju začetnih požarov, nji­hova slaba stran pa je, da močno onesnažijo okolico požarišča. Za domačo uporabo se dobijo gasilniki s prostornino od en kilogram do 12 kilogramov. Gasilni prah v gasilnikih različnih proizvajalcev se loči po barvi, kemični sestavi in zrnatosti. Pogoj za učinkovitost gašenja pa je, da vedno uporabljamo originalni prah posameznega gasilnika. GASILNIKI za gašenje požarov razreda F Požare razreda F (gašenje maščob, olj) se gasi s specialnim prahom. Na­mestitev teh gasilnikov se posebej priporoča v kuhinjah, gostinskih lokalih s kuhinjami, obratih za pripravo hitre hrane, v živilski industriji ipd. Za gašenje teh požarov pa se uporabljajo tudi posebni gasilniki s tekočimi kemičnimi gasili. Primer takega je gasilnik, polnjen s kalijevim acetatom in citratom. Za gašenje požarov razreda F je znano, da lahko pride, tudi če se ogenj pogasi, zaradi pregretja goriva do ponovnega samovžiga in se lahko to tudi večkrat ponovi. Gašenje z drugimi gasili (CO2, prah) pa tu ni učinkovito, ker ta gasila temperature goriva ne znižajo dovolj, je ne znižajo pod tempera­turo samovžiga. Z gasilniki za gašenje požarov razreda F se gasi na principu hlajenja in dušenja; z gasilom se namreč ustvari sloj, ki preprečuje spajanje vnetljivih hlapov in pare s kisikom in s tem preprečuje tudi ponovni vžig. . Marko Kajfež, mag. inž. tehniške varnosti Dobro je vedeti Česar ne potrebujemo več, ni nujno za stran – pred­met lahko uporabi kdo drug ali pa mu lahko z manjši­mi posegi dodelimo drugo življenje V okviru evropskega tedna zmanjševanja odpadkov, ki poteka zadnji teden v novembru, so komunalna podjetja v sklopu pobude Skupaj za boljšo družbo ponovno pripravila skupno ozaveščevalno akcijo. V Sloveniji dosegamo pri preprečevanju nastajanja odpadkov sicer vedno boljše rezultate, a tudi zadnji podatki še vedno kažejo, da zavrže vsak od nas na leto v povprečju več kot deset kilogramov še uporabnih predmetov. Med zavrženimi predmeti se pogosto znaj­dejo tudi čisto uporabna oblačila, modni dodatki, oprema za dom, kot so pohištvo, posoda in gospodinjski aparati, igrače. Ozaveščevalni akciji se je pridružilo tudi javno komunalno podjetje Prodnik, ki je v petek, 24. novembra, v središču Domžal prikazalo predmete, ki bi jih bilo z manjšim popravilom ali dodelavo mogoče ponovno uporabiti, sodelovala pa je tudi Naša trgovin'ca iz Domžal, ki zbira dobro ohranjena rabljena oblačila, modne dodatke, igrače in knjige ter jih v svoji lepo urejeni trgovini nato prodaja po simboličnih cenah, prihodek od prodaje pa namenja društvu Verjamem vate, ki združuje starše otrok s telesno ali duševno motnjo. Poleg tega pa izdelujejo v Naši trgovin'ci iz odpadnega tekstila tudi prikupne upo­rabne predmete, kot so vrečke, odeje, blazine, torbice in hlače. Ne zavrzimo, raje ponovno uporabimo! Model potrošnje, ki temelji na principu kupi, uporabi in zavrzi, mo­ramo spremeniti in začeti predmete uporabljati bolj trajnostno na­ravnano, začeti moramo spoštovati tako izdelke kot naravne vire. Česar ne potrebujemo več, ni odpadek, pač pa priložnost, da pred­met v enaki obliki uporabi kdo drug ali pa da dobi z manjšimi posegi novo življenje. Ko, na primer, zavržemo obleko, ki smo se je naveli­čali, zavržemo tudi vse vire in energijo, ki so bili zanjo uporabljeni, in proizvajamo odpadke. Zato – preden izdelek zavržemo, najprej pomislimo, ali ga lahko morda s kom izmenjamo, ga komu podarimo ali prodamo ali pa ga popravimo ali predelamo in mu tako podaljšamo življenje. . Tadeja Jenčič, Javno komunalno podjetje Prodnik Razno Pojasnilo k prispevku Niso ga ukinili, temveč le prestavili (Odsev, november 2017) V prejšnji številki Odseva smo ob robu prispevka o novi lokaciji banko­mata na Mlakah dodali, da »ni nova le lokacija bankomata, ampak tudi naprava, in to taka, ki zna med drugim tudi »pojesti« denar, ki ga – na primer – po opravljenem postopku identifikacije pozabite vzeti iz reže«. Pozorni bralec Jože Škof iz Trzina nas je opomnil, da »noben bankomat pri nas ne vzame denarja nazaj, če ga komitent oziroma dvigajoči po avtorizaciji pozabi vzeti iz reže«. Torej je stvar vsakega najditelja, kaj in kako bo storil z najdenim denarjem. Avtorju prispevka, ki se mu je pred kakšnim desetletjem zgodilo prav to, so v banki takrat pojasnili, da naj bi novejši bankomati omogočali tudi to, to pa ga je potem privedlo do tega napačnega sklepanja. Še to, na naše vprašanje, zakaj je banka prestavila bankomat, so nam v poslovalnici pojasnili, da prestavitev bankomata nikakor ni povezana z morebitno ukinitvijo poslovalnice, temveč je le posledica postavitve nove naprave, ki je bila za namestitev na prejšnjem mestu enostavno prevelika. Sicer pa smo v Odsevu veseli pripomb oziroma tudi opozoril na pomanjkljivosti ali nepravilnosti prispevkov, saj to kaže, da imamo tudi mnogo pozornih bralcev. . Miha Pavšek Zahvala Zahvaljujeva se vsem dobrim ljudem, ki so nama v septembrski nesreči, ob požaru na stanovanjski hiši na Mengeški cesti, kakorkoli priskočili na pomoč. Posebna zahvala vsem gasilcem za njihovo dolgotrajno, hrabro in požrtvo­valno gašenje. Hvala vsem košarkarjem in prijateljem, ki so nam v prvih dneh pomagali pri čiščenju in odvozu pogorelih ostankov. Prav tako posebna zah­vala gospodu Francu Ramovšu in njegovi ekipi, ki nam je takoj priskočila na pomoč in je kljub dolgotrajnemu deževju brez slabe volje vztrajala pri prekri­vanju strehe. Hvala Alji in Roku, hvala gospe Zinki in gospodu Jožetu Kosmaču za hitro organizacijo pomoči, hvala Rdečemu križu, hvala vsem podjetjem za darovane prispevke, posebno podjetjem Kotorna, d. o. o., Burger-teh, d. o. o., Ream, d. o. o., Maar, d. o. o., Metra inženiring, d. o. o., Betaplast, d. o. o., Parketarstvo Aleš Bratovž, s.p., in Alfa-M, d. o. o., hvala vsakemu posamezniku za dar, udarniško delo, za nasvete ali kakršnokoli drugo pomoč. Hvala vsem sorodnikom, prijateljem in bivšim sodelavcem, ki so nama stali ob strani in naju bodrili. Hvala vsem za vso izkazano dobroto in človečnost. Lepo je spoznanje, da v nesreči nisi sam. Prisrčna hvala vsem, ki ste pripomogli, da bomo tudi mi preživeli praznike na toplem, pod novo streho. Vsem sosedom in krajanom želiva prijetne božične praznike, v novem letu pa obilo zdravja, sreče in osebnega zadovoljstva. . Nuša in Stane Zevnik Bi pred maturo poglobili svoje znanje angleškega ali nemškega jezika? Jezikovni svet NAVITAS organizira priprave za maturo v majhnih skupinah, v prostorih Obrtne zbornice Domžale na Šaranovičevi 21c na Viru pri Domžalah. Ni pomembno, kakšne težave imate – ali ima­te pomanjkljivo znanje slovnice, težave s pisanjem esejev ali težave v pogovoru – pripravili vas bomo na izpit z vajami, ki so podobne kot na izpitu. Predavanja se začnejo že januarja, do aprila pa boste suvereno obvladali angleščino oziroma nemščino. 30-urni tečaji zagotavljajo dobre rezultate, stanejo pa 3-krat po 69,00 evrov. Možne so tudi individualne priprave. Informacij po telefonu 041/763-031 in elektronski pošti info@sa­ma-navitas.si. . Mednarodno strelsko tekmovanje z zračnim orožjem 22. SKIRCA BORISA PATERNOSTA & POK AL TRZINA2018 5.-7. JANUAR 2018 ŠPORTNI CENTER MENGEŠ HARMONIJA SD TR Z IN SLOVENIJA Za več informacij obiščite ww w.sdtrzin.com Spremljajte nas Facebook Razno Napovednik Pestro dogajanje pri trzinskih Žerjavčkih Petek, 22. december 2017, ob 16.30 – prednovoletno srečanje trzinskih upokojencev Četrtek, 18. januar 2018, ob 18. uri, v dvorani Marjan­ce Ručigaj – potopisno predavanje: Potovanje po Gruziji in Armeniji (Biserka ČIČEROV) DRUGE AKTIVNOSTI -Kolesarji zaradi vremenskih razmer počivajo. -Pohodniki hodijo na krajše in daljše sprehode ob torkih, izpred Mercatorja, ob 8. uri. -Balinarji balinajo na zaprtem balinišču v Dobu, ob pone­deljkih od 19. do 21. ure. -Strelci vadijo streljanje z zračno puško na strelišču SD Trzin v OŠ Trzin, ob ponedeljkih od 11. do 12. ure. -Ročne spretnosti – ustvarjanje v društveni sobi na Men­geški 9, ob četrtkih po 10. uri S pozitivnim in vedrim gledanjem v svet si sami ustvarjamo možnosti za to, da se imamo lepo. Vabljeni na vse naše aktivnosti! Zoran Rink, predsednik Društva upokojencev Žerjavčki Trzin Jaslice trzinskih rezbarjev v številnih krajih po Sloveniji Rezbarji TD Kanja Trzin tudi letos razstavljajo svoje jasli ce po Sloveniji. Ogledate si jih lahko v Vojniku in Veržeju, v Sveti Trojici, kjer bo letos vseslovenska razstava jaslic, v Vi pavskem Križu, na Sveti Gori, v Gradežu, Jurkloštru, na Preva ljah, v Cerkljah na Gorenjskem, v Miljah pri Kranju, Laškem, Radečah, v Domu za ostarele v Domžalah, na Blejskem oto ku in v Trzinu. Prisrčno vabljeni na ogled! Marijan Vodnik, mentor trzinskih rezbarjev VABILO Občina Trzin in Društvo prijateljev mladine Trzin vas vabita NA TRADICIONALNO DECEMBRSKO PREDSTAVO za otroke, tokrat v malce drugačni preobleki. Muzikal Sneguljčicasobota, 23. 12. 2017, ob 17. uri v dvorani Marjance Ručigaj Nastopali bodo učenci ene najboljših pevskih šol v Sloveniji: šole mag. Alenke Gotar. Sneguljčica je mini muzikal, ki je nastal na podlagi znane Grimmove pravljice, ki so jo preoblekli v moderne ritme najbolj znanih slovenskih in tujih pop skladb ter hitov z najboljšimi vokalisti mlade generacije v Sloveniji (Prelepa za poraz ( J. Plestenjak), Toxic (B. Spears), Can't help falling in love (E. Presley), Samo ljubezen (Sestre) in mnogi drugi) ... V slovenščini, seveda! Avtor muzikla: mag. Alenka Gotar Avtorji in izvajalci originalnih pesmi: J. Plestenjak, M. Vlašič, V. Resnik, N. Derenda, E. Presley in drugi.. Muzikal je primeren za otroke od 4 – 99 let. V glavnih vlogah bodo nastopili znani pevci slovenske nove, mlade scene: Žiga Lakner, Anže Šuštar, Aleksandra Matan, Špela Sever, Nika Zajc in mnogi drugi. PO PREDSTAVI SLEDI OBISK BOŽIČK A! Čaka vas 50 minut čiste zabave, glasbe, petja, plesa in smeha! Napovednik | 31