Dopisi. Iz gornjih slovenskih goric. (Zima, smrt, pošta.) Letošnja zima kaj nam bo prinesla? To vprašanje gre letos od ust do ust. Eni se po- zivljajo na eno, drugi na drugo sedanjej podobno zirao, in navškriž si so v svojem prerokovanju. Nikdo ne dvomi, da so to nezanesljivi preroki, ker v nebeški kolendar ni nikomu dopušceno pogle- dati. Južno je dan na dan, dež je premočil zeiu- ljo, da je po mestih grozno blata, drevesna očesa so navrta brst pognati, rožiče po mestih razcve- tajo; kaj bo. iz tega? Nemila smrt hodi po svetu kakor tat, srca nima v prsib. Ni dolgo, da je v Svičiui v jutru na postelji naglo pobrala pridno kmetico, skrbno gospodinjo, ljubeznjivo mater Ano Kreuiavčevo; 7 pridnib, neoskrbljenih otrok ruile  solze toči na prezgodnem grobu 42 let stare ue-  pozabljive inatere. — Še nekaj! Slovenci mnogo-  krat tožujemo, da se nam gledč nasega jezika kri-  vica godi; to je sicer res, vendar krivi smo si  pogosto — sami. Zakaj pa ue tirjamo svojih pra- vic, kder se iztirjati dajo? Znano je, da so natisnjene nakaznice (Postanweisung) v netnškoslovenskem jeziku, mislim tudi listnice (Correspondenzkarten), ali pa jih dobiš na pošti v Mariboru, ali kje drugod po Slovenskem? Zakaj ne? Ker jih ne tirjamo; celo narodnjaki se za take nialenkosti ne zmenijo. Jeli to doslednost? Mislim da ne; zakaj: malo se nam privoli, če pa se tudi za tisto ne zmenimo, bomo se menje kaj dobili. Nekdo je od poštnega listonose iz Pesnice štirikrat tirjal nakaznice v nemško-slovenskem narečju, vsakikrat zastonj. Reklo se je, poštar jih neče imeti. Sedaj je bila pritožba poslana na graško poštno ravuateljstvo, in čuda! kmalu je bič poknil po poštarju, zapovedalo se mu je, da jih zanaprej mora iineti. Slišal sem, da jih celo v Mariboru na pošti najti ni, — če je res, prašaru ali v Mariboru res nobena žila več ne pretaka slovenske krvi? Ako spimo, nas vsak lehko pobije! Iz Makolj. Od uovega leta do 11. t. m. smo imeli prijetno zelo epomladansko vrerne. Cvetlic se je dosti nabajalo, kakor jegljičev, marjetic, semtertje vijolice. Zdaj je zopet mokro toplo vreme. Na novega leta jutio je bil tukaj tako silovit vibar, da je dosti stanovja razkril in marsikatereiau siromaku streho raztrgal! Sedaj so se poslopja za silo zopet pokrila. 0 tukajšnjem šolskem stavljenju se je v nSl. Gosp." že mnogo čitalo, ali dosti so dopisovalci o tem neresmčnega dopisovali. Tako se je bralo v dopisu iz Monšberga o pieveliki obleki in dopisovalec je tako svetu naznanil, da računiti ne zna; kajti vsakteri bode znal izračuniti, da 1 gld. 94 ki\, 84 kr.; 93 kr. in 70 kr. znese 4 gld. in 41 kr., ne pa, kakor dopisnik trdi 4 fl. 51/., kr. Ako on v svoji krčmi tako slabo računi, mu ne bo dosti dobička donašala! Sicer pa omenjeni dopisnik in kičmar v Monšbergu ne krajcarja za to preveliko obleko plačal ni. Zopet se je bralo, da stane ta aola 23.000 gld. Ta je tudi bosa, ker poslopje se je postavilo za 20.000 gld. Da pa vsaka dobra reč sovražnike ima, je že stara navada in plačila se vsak brani. Pa takih je tukaj malo. Svetovati bi bilo dopisniku M. Č., naj bi za naročnino ,,S1. Gosp." sam skrbel ne pa se zanasal, da bi mu list drugi naročevali. Iz Polzele nad Celjem. (Duhovuik okraden). Dosluženemu kuratu 6. g. Matiji Urlaubu so prišli v noči od 12—13. jau. tatje novega leta voščit. Bilo jih je gotovo šest, ker pobrali so bolehavemu siromaku ves špeh iu ineso od dveb mladih svinj. Vlomili so skozi okno v klet, kder je bila vsa omenjeua roba shranjena ia so bržčas v 10 ininutah vse pobrali; nibče jib ni čul, še pes ue, ki je v Iopi spal. Bogu bodi potoženo. Taki Ijudje nezaslužijo imena kristijan, ker seduie božje zapovedi ne pozuajo. Prišli bodo prej ali selej človeški, in če tej ue, pa gotovo božjej pravici v roke. Iz Slov. Gradca. (Utonil — stiska — zdravnik Schell). Nedavno je brihten deček, najboljši učenec 4. razreda, veselo drskal na bližnjem ribniku; toda ledena skorja na vodi bila je pretenka, led poči in nesrečui fantič pade v vodo in pod ledom nesrečen konec stori. Nesrečnik bil je sin tukaj obče spoštovanega posestnika Veronika, ki po vsej okolici slovi kot posebno priden sadjerejec. Marljivo izreja mlada drevesca, jib uinuo požlabtnuje in veliko na vse strani razproda. — Sila za denar postaja pri naših gospodarjih čedalje hujši. In ker dragod ni nikder denarjev dobiti, zato se z strahovito marljivostjo gozdi posekavljejo. Ljubi Bog, kaj bodo pa uaši potemci začeli, kde denarjev jemali, kako gospodarili, 6e jim pa le bvezlesne goličave zapuščamo? Gozdi ginejo od leta do leta bolj, za nasad novih dreves pa se toliko stori, kakor nič. — Na misliajskih fužinah imajo zdravnika, koji čuje na ime Franc Schell; ta človek je ob enem tudi oglednik mrličev. Kakov, no to kaže sledeči prigodek. Nekega siromaka je pustil 5 dni ležati na mili božji zemlji, ker je hotel zruagati in občinskega predstojnika prisiliti, da mu ta položi goldinar na mizo, preden kot oglednik mrličev da svoje privoljenje za pokop. Ta čudni Scbell tirja tudi, da mu mrliče pred njegovo stanovanje ali cel6 v hiSo prinesejo na ogled ter mu brez razločka stanfi naprej plačajo 1 gld.; le 6e je mrlič predaleč, dovoli milostljivi, rabločutai, od pete do ust liberalni gospod organistu, da gre ta mrliča ogledovat; veasih še opusti tudi to in dovoli mrliča pokopati brez ogledovanja — če je le on plačan.