Sodobna slovenska poezija v v Bina Stampe Zmavc Opoldnevi Ura Krompirček in melanholija na ulici, kjer igrajo El condor passa med sprehajalci, pozlačenimi s popoldanskim soncem in zmeraj lačnimi golobi med stojnicami kratkočasnega kiča. Prodajajo alge za lepa bedra in ogrlice iz jaspisa, ponarejenega nespretno z barvo, ki se že lušči v preplitkem nanosu, in malce naprej onemoglo uro, kjer le še nihalo v enem kosu spominja na čas, ko je tekla, tekla sekunde, minute in ure, neumorna in iskra v pološčenem lesu kje v srcu fin de siecla, zdaj pa ji kukavica utekla polomljeno pada na stran, ne kuka več ure ne dneva, od črvov preluknjana v pohajkujočem soncu sameva na stojnici še neprodanega popoldneva. Sodobnost 2004 I 898 Bina Štampe Žmavc: Opoldnevi Tango in ptica Pritlični tango, prenizko za ptice - v prenaglem spustu izdih prežge perutnice, spodrsnejo tla, zmeraj kvišku v daljavi pripeta, podložena z zrakom in valovito sončavo, z zarjo večerno, obvita mehko, mehko, za spust in dvig in pogled skozi širjavo neba prevelikega za enojne oči dolgorepega pava, ki pleše nerazsodno pri tleh, strmoglavlja pahljačo poletnega dne, ne da bi kdaj obrnil glavo, s kljunom podrezal neskončnost v neskaljeno daljavo. Sodobnost 2004 I 899 Bina Štampe Žmavc: Opoldnevi v Želod Sanjala sem, da sem nabirala velike želode ljubezni. Kotrljali so se po mahovnatem gaju, še čisto nezreli in jezni nalašč spregledali plitko košaro, z zelenimi kapicami pokriti kotrljali se mimo, med trato in listjem prikriti, privoščljivi in zlobni se hihotali, skoporiti sadeži drevja, ki so ga druidi ljubili, častili po božje, driade nasukale v sanje usnulim junakom pred bitko, zdaj pa so želodi božji osmukali svitke sanj mi s posmehom na goli koži, velika divja svinja kroži lomastna in lačna po gaju, pobira želode ljubezni in naju prebuja iz sanj po bitki v že tisočkrat izgubljenem raju... Sodobnost 2004 I 900 Bina Štampe Žmavc: Opoldnevi Tango in pav Dva modrozelena pava plešeta tango na počesani trati med javorji z drobnopiljenim listjem, rdečimi in zelenimi - Acer dissectum, Acer palmatum ornatum -, z imenom, rastjo in vejami zamaknjena secesija, odblesknjena v vodi z bajko starega Narcisa, ki je ostal mlad, ko se je izgubil v ogledalu svojih oči, zaljubljen sam v svoj pogled poljubljal si ustne predolgo in pregloboko, postili so se bogovi na bregu njegove ljubezni, prav tam, ob robu jezerca, kjer dva modrozelena pava pretikata svoji pahljači med pahljačami drobno rezljanega listja javorjev- Acer dissectum, Acer palmatum ornatum -, plešeta tango, kot bi plesala ga večno, kot bi plesala pavano ... Z neskončno oddaljeno luno sveta. Sodobnost 2004 I 901 Bina Štampe Žmavc: Opoldnevi Okno Potrebujem čevlje enakih napisov kot veleblagovnica ponoči, da bom lahko hodila po luni, nespremenjeno budna in pobirala sanje iz spečih oči dneva, tik pred jutrom, ko sanje se razpustijo in sanjajo najbolj živo, kot da bi skoraj zbujene razgaljale popke razpuščene, navznoter, skoz sajasto belo vilovino odganjale tja, kjer snežeč hologram okna se odpira v tišino. Klepsidra Čas je zasukan piščanec z zavitim vratom, mrtvi zgolj nezanimivi živi, in živi merijo razdalje do večnosti in nazaj, ne da bi se jim kaj zgodilo, kaj v resnici mrtvega. - Nikoli ne veš, če so ure že prejšnje morda za večno prihodnje že zdajšnje, Sodobnost 2004 I 902 Bina Štampe Žmavc: Opoldnevi tečejo subverzivno enako prikrito enakomerno v času, ki se ne da izmeriti. Klepsidra v nekem tujem popoldnevu presuje čirikavo zrno, ne da bi vedelo kdaj in zakaj je mimo. Piščanec z zasukanim vratom, mrtev. - Nič. Nič se ni zgodilo. Tango Plesalci tanga mulčijo tla, da postanejo mehka od plesa, gosta od ritma težkega v predmestjih in ulicah žil velemesta, ki mane z nogami prividnost neba skozi dopetno melanholijo, žalost nepojmljivega, ko bandoneon igra iluzijo tanga tesno v plesu za dva, tesno v plesu za dva, prožnih korakov se bridko smehlja in ljubezen pride na troje - svoje, tuje in moje, Piazzolla prižiga ponikljana tla, bandoneon igra in pevka poje, poje, poje, v tangu umira smeje. Sodobnost 2004 I 903 Bina Štampe Žmavc: Opoldnevi Angel Angel je spal na akrilnem zvoniku - vse stolpne ure so votle in točne, minute so gotske, zvezde baročne obokajo veke mrtvim z neoskrunjeno apatijo ... Negibno, kot angel je spal negibno, brezskrbno v njeni obokani sliki, peruti peresnih, dvignjen od tal, nezemsko svetal v svetlobni apsidi iz barv, ki jih je tjakaj nanesla natančno, obstojno prosojno, da bi ostal tam, speči angel v akrilu (čas nedokončan, nedotaknjeno speč, njen angel ni zganil vek, ni varuh postal, ko ji je omahnila dlan in skozi gotski portal je zapuščala svet). Amoroso Vso noč da bi ležala skupaj golih sanj in prepletenih nog in bi ob svitu, ne da bi spustil me iz rok, počasi in zaobljeno obrnil me na bok in mi zablodil do podkožja, Sodobnost 2004 I 904 Bina Štampe Žmavc: Opoldnevi kot pritlični Bog z dlanmi obuzdal nage prsi, z jezikom raztopil mi med mednožja in zmedeno moledoval za še, olajšan teže milega orožja, da ko se komaj prehude od spanja zgubana mestna okrožja, bi že na vrtu najinega dne dehtele divje jablane... Biblioteka Nesmiselno je, žametno in belo iskati sled otroka v snegu ..., ko vse bolj gosto naletava pršeč droban in širi se daljava onkraj robov in vek zamaknjenih v neskončnost. Sneg seže tostran kvišku obledelih vrtnic in onstran pušpanov zelenih, rastočih prepočasi v merah let. Nesmiselno je, žametno in belo iskati sled. Zgolj neprebrani hologram je pušpan v snegu. Biblioteka let... begoten srež besed. Sodobnost 2004 I 905