List 19.
Politiški oddelek.
Katero stališče je pravo?
Vedno in vedno se čita samo o jezikovnem vprašanji — poreko morda nekateri naših bralcev, ne po-mislivši, da je to jedro vgega našega notranjepolitičnega položaja, začetek in bistvo velike krize, ki pretresa našo državo tako, kakor samo veliko gibanje 1848. 1. in ki zamore prouzročiti celo revolucijo, ako bi se nasilno in jednostrsnsko rešilo, bodi si že v prid Neircem ali Slovanom.
To je pač dovolj vzroka, da je vse časopisje posvetilo svojo pozornost temu vprašanju. Tudi v slovenskih listih je pcgostoma o njem citati, a žal, da noben list ne pove naravnost svojega mnenja, da nobeden jasno in odločno ne označi slovenskega stališča, in to iz prevelike in v našemu položaju popolnoma neumestne obzirnosti do zaveznikov slovenske državnozborske delegacije.
Mej večjimi strankami v državnem zboru ima skoro vsaka svoje posebno stališče, ali dočim so zmernejše nemške stranke precej jedine v svojih nazorih, — z na-cijonalci in Schonererjanci se sploh ne da govoriti — ni mej merodajnimi slovanskimi strankami nobene jedinosti, da, mej njimi vlada največje navskrižje, če tudi to z ozirom na politični položaj skrbno pokrivajo. Oglejmo si stališča največjih slovanskih strank.
Čehi zahtevajo, da naj imajo o jezikovnem vprašanji odločevati samo deželni zbori. To njih stališče je posledica njihovega državnopravnega programa in ima svoj izvor tudi v želji, utrditi prevlado češkega naroda v celem čpškem kraljestvu na ta način, da postane vsa češka dvojezična in da si zagotove popolno jednako-vrednost in jednakopravnost tudi v samonemških okrajih na Češkem.
Istega nazora so tudi Poljaki. Njim je pred vsem na tem, da si ohranijo   gospodstvo v Galiciji  in  da  ne
puste Malorusov, ki so večina gališkega prebivalstva, na površje. Šlahta hoče vladati v Galiciji in zategadelj se zavzema za avtonomijo, dasi sicer ni češkim državno-pravnim težnjam prav nič naklonjena, dobro vedoč, da so jej te težnje jako nevarne.
Slovenski poslanci so sicer priznali adresni načrt grofa Dzieduszvekega in s tem deželno avtonomijo za svoj program, ali to se je v prvi vrsti zgodilo samo zategadelj, da so se mogli pridružiti desnici. Za deželno avtonomijo se pač noben Slovenec ne more ogrevati, vsaj toliko časa ne, dokler se ne zagotovi obstanek in razvoj narodnih manjšin. Slovenski poslanci so tudi svojim zaveznikom opetovano povedali, da si mislijo razširjenje deželne avtonomije jedino le tako, da se nekatere, sedaj v državni zbor spadajoče reči, odkažejo deželnim zborom.
Mej te pa se jezikovno in sploh narodnostno vprašanje ne sme uvrstiti, vsaj s privoljenjem slovenskih poslancev ne, dokler se ne zagotovi eksistenca narodnih manjšin. Sicer so pa slovenski poslanci izjavili pri raznih prilikah, da odobravajo program vseslovenskega shoda in da so njega določbe zanje vodilo in ravnilo.
Program vseslovenskega shoda pa zahteva narodno avtonomijo, kar je v dijamentralnem nasprotji s programom češke in poljske stranke. Narodna avtonomija zahteva to, kar cehi in Poljaki Nemcem in Maloru^om za nobeno ceno nočejo koncedirati, ona je naravnost negacija češkega in poljskega avtonomističnega stališča in ker se tudi Nemci ž njo ne bodo sprijaznili, naj jo tudi odobravajo posamični politično omikani a povsem neuplivni možje, ni čisto nič upanja, da se doseže.
nNoviceu si štejejo v zaslugo, da so vedno zagovarjale realistično politiko, da niso služile nikdar šovinizmu, a tudi nikdar niso pozabile na končni smoter vsega gibanja, na Zjedinjeno Slovenijo. Teritorijalno združenje slovenskih pokrajin v jedno upravno celoto in relativna samostalnost te celote, to je ideal, katerim služijo „Novice" od svojega rojstva in zato bodi odkrito povedano: Deželna avtonomija je nasprotje Zjedinjene Slovenije in tudi narodna  avtonomija, ki je sicer  precej
182
meglen, hiperidealističen projekt, ne vodi do tega cilja. Jedina pot do tega cilja je program, na kateri so se postavili treznejši in pametnejši — Nemci.
Ti zahtevajo — sedaj seveda samo za Češko — naj se ustanove samonemški, samočeški in jezikovno mešani okraji in prav to je tudi pot, po kateri pridejo koroški, štajerski in goriški Slovenci do svojih privic. Trst ostane pač mešan okraj še dolgo dolgo let, v Istri pa pride slovensko in hrvatsko prebivalstvo prej ali slej itak do veljave, tako da tod razdelitve ni treba.
Nemci so ta svoj projekt tolikrat razložili, da ga ni treba šele na dolgo in na široko podpirati. Naravna posledica bi bila, da bi sčasoma dobili ti okraji neka zastopstva s precej širokim delokrogom, kakor sta to svoj čas nemški profesor Herkner in češki profesor Ma-saryk prav dobro obrazložila. „Novice" so takrat pisale, da podpišejo vsako besedo tega, kar sta pisala Herkner in Masarjk in ker stoje tudi danes na tem stališči, ker sodijo, da je tudi danes to jedina pot do sprave in sicer pot katera ne nasprotuje direktno niti češkemu državno-pravnemu niti poljskemu avtonomističnemu programu, zato menimo, da bi bilo najbolje, ako se Slovenci odkrito postavimo na to stališče in to storimo toliko laglje, ker tem potom utegnemo doseči to, kar nas j edino zavaruje proti vsem  eventuvalnostim: Zjedinjeno Slovenijo.