ALOJZ GRADNIK: KOSTANJEVICA.                        627
Zato je molčal. Emilijo pa je omrzljivost te ženske dušila. Toda lahko je trpeti človeku, ki upa. —
Olga se je ozrla na njo. Ležala je mirno in dihala težko. Ali je to ona mladenka na sliki? Oni obrazek? Edine oči so ostale neizpremenjene in še v te je legla neka zamolklost. Morda zato, ker zro V tretjo sliko.                                               (Dalje prihodnjič.)
ALOJZ GRADNIK:
*
KOSTANJEVICA.
Kam si šla Marija v zlatem troni? Kam ste šli vsi dobri vi menihi, pater Oton, Severin, ki tihi bili ste, ko klas, ki glavo kloni?
Kje begunci večni ste Burboni? Kje ljubezni prve moje vzdihi? Kje boječi moji prvi stihi, ki sem tu jih bral svoj^ Madoni?
Groblje le in zevajoče jame. Povrnila^ se je zlata vesna, ali gnezda nima niti vrabec.
Kje je celica zdaj tvoja tesna, ki_v nji mir uživaš? Ali zame imaš kaj prostora, pater Škrabec?
cg^
40*