PESNIŠKI LIST ANDREJA KOKOTA*
Tudi v njem avtor pravzaprav nadaljuje obravnavanje tematike, ki smo jo spoznali že v njegovi zbirki Čujte, zvonovi pojo: spet se srečujemo z narodnostnimi problemi slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem, zlasti z znanimi akcijami neonacistov, med katerimi izstopa odstranitev kratke lirične meditacije o omenjenih dogodkih; v vseh je izražena narodnostna ogroženost in bolečina spričo neprijazne usode, ki
Marjan Dolgan
je vse prej kot naklonjena tamkajšnjemu slovenskemu rodu. Zunanji dogodki (neonacistično-heimatdienstovsko divjanje) so bili tokrat preveč burni, zato se Kokot ni mogel več zatekati k načinu pesnjenja, ki je značilen za zbirko Čujte, zvonovi pojo, marveč je moral zavreči vse postopke, ki so mu doslej omogočali, da je ostajala narodnostna tematika zastrta — čeprav nikoli tako močno, da se je ne bi dalo vsaj slutiti — in preiti k popolni neposrednosti, ki jo označuje tudi sklepna pesem: »Napisi padajo, padajo/v gnoj naše stvarnosti, / na tlak sebičnosti, / v prepad / v blato našega časa, / na široka usta obljub (...)«¦
Pesniški list Andreja Kokota je ustrezno opremil Apollonio Zvest večinoma s fotografijami uničenih dvojezičnih napisov in oskrunjenih spomenikov padlim partizanom.
Marjan Dolgan
422