^LJAA^ Vs ZVON 12 LETNIK XL VI I 1927 Vsebina zvezka za mesec december: 1. Anton Novačan: Sveti se, sveti Jeruzalem...........705 2. Vladimir Levstik: Hilarij Pernat. (Konec.)...........708 3. L. Aennaeus Seneka - A. Sovre: Apokolokyntosis — Potikvitev . . . 712 4. Ivan Zoreč: Obisk.....................725 5. Ferdo Kozak, Prijateljem — Tvoje oči..............734 6. Miran Jarc: Pesem. — Zašli smo sred goščav............735 7. Anton Ocvirk: Izar. — Pesem o pesmi.............735 8. Ivan Rozman: Hlapec Jernej na odru.............737 9. Joža Lovrenčič: Publius in Hispala. (Konec.)..........745 10. Denis Diderot: Izvleček iz nekega angleškega dela o slikarstvu . . 750 11. Anton Ocvirk: Žalostna..................735 12. Književna poročila....................756 Viktor Steska: Slovenska umetnost (F.Mesesnel). — Marija Kmetova: Večerna pisma (Pavel Karlin). — Knut llamsun-Fran Albrecht: Glad (Pavel Karlin). — K. H. M e y e r in A. S t o - j i če v i č: Serbo-kroatisches Lesebuch (Mirko Rupel). — IIa m za H u m o: Grozdanin Kikot (B. Borko). — S i n i š a P a u n o v i č: Iz kutova duše (A. D.). 13. Kronika........................,761 Koncerti (Slavko Ostcrc). — Kolektivna razstava Mihe Maleša in Staneta Cudcrmana (K. Dobida). —- Ob Costerjcvi stoletnici (A. D.). — Karel Mat. Čapck mrtev (Silva Trdina). — Jean de La Fontaine: Volk in pes (A. Debcljak). 14. Portret pisatelja A. Novačana. LJUBLJANSKI ZVON izhaja v posameznih zvezkih ter stane na leto 120 Din, za pol leta 60 Din, za četrt leta 30 Din, za inozemstvo 150 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 15 Din. Na reklamacije se pošlje reklamirana številka brezplačno le tedaj, če se je reklamirala najkesneje en mesec po njenem izidu. Za poznejše reklamacije se mora reklamirana številka plačati. ★ Urejuje FRAN ALB RECHT Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. Upravništvo: Prešernova ulica št. 54. * Izdaja «Tiskovna zadruga», r. z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani (predstavnik Miroslav Ambrožič). XLVII. LETNIK 1927 XII. ŠTEVILKA LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO Anton Novačan: Sveti se, sveti Jeruzalem (Iz «Evangelija sv. Lukeža.») * I. Sveti se, sveti Jeruzalem, ti naše glavno mesto, k tebi poromam srčno rad z ljubeznijo svojo zvesto. Ti nosiš sladko, skrito ime, ko pravimo, da si Ljubljana. Še si v megle zamotana in srčkano zaspana. Nad tabo so vedno si v laseh ti desni in levi pismarji. Njih pravda je menda vknjižena že v najstarejšem urbarji. Njih pravda, ej, pa kaj bi o tem če pravdajo se pigmeji, saj nisem prvi, ako povem, da vsi so farizeji. Svoj narod silijo z lažmi v namišljene ideale, zato brez idealov živi in šteje se med male. Siromak orje, se znoji na skopi grudi očetov, stoletja že v nebo strmi ta narod podložnih kmetov. In to je vse. In to je hudo, da ne more dalje in više, ker tuj moralno pravni red čez voljo mu zakone piše. In ni več mlad in ni več smel, da rušil bi stare oltarje? Kaj res Gospod je mimo šel čez desne in leve pismarje? II. Sveti se, sveti Jeruzalem, ti naše glavno mesto, ti piješ, poješ in grešiš zoper zapoved šesto. Ošabno še ne ogledaš se, če prerok k tebi pri roma, o j, človek ljubezni visokih zaznav ne najde tu svojega doma. V mladosti smo tu pohajali in marsikaj že doumeli, tako smo na priliko vedeli, da tu ne bomo cveteli. Da tu je natančno odmerjeno, kako ti je krila razpeti, ker cepljeno in uškopljeno le hvalijo naši esteti. Da, tu še ni rojen bil pravi heroj, a kar se v nas šteje junaka, če mu razgalite živo srce, vas strah bo sebičnega spaka. Da, nas še glava močno boli, to je srednjeveška migrena. Še krona Habsburga na nas teži in škornji Tomaža Hrena. Morebiti ni vse tako hudo kot slika nam misel burna, morebiti se vara evangelist ubogi — in brez koturna. Nad mestom so saje in zrak je tih, oblaki so črna omela, kot da bi vrag in ljubljanski menih na eni vrvi visela. III. Sveti se, sveti Jeruzalem, ti naše glavno mesto, mi vsi ti gradimo veliki hram in s hramom do sreče cesto. Mi vsi smo taki stavbeniki, da le z eno roko gradimo, a z drugo se proti sovražniku naše nove stavbe borimo. Motečih sovragov bo legijon in njih vojskovodja je beda. Kolikor ni poleg neumnosti vzgojene, ne dedne, seveda. Mi bijemo, tešemo, zidamo, da ne bo nihče oproda, temveč dostojen za nami rod sprejeti v hramu Gospoda. Mi hočemo: Roji naših deklet da ne bodo čemerne tlačanke, mi hočemo vitke matere in v srcu svobodne špartanke. Mi hočemo: Mož rodovitnih granit in ruskega obzorja, ki bodo znali, da so doma od gora — do tretjega morja. A tu se dotikamo takih strun na radost naših krmarjev, da bilo bi... O, saj nismo lizun ne desnih, ne levih pismarjev. Le to še: Ko mine stoletja mrak in zarja sine deželi, verujte, da bodete z mano vsi prvo himno — bedi zapeli. Vladimir Levstik: Hilarij Pernat (Nadaljevanje in konec.) Stana? Stana!» je klical drugo jutro striček Hilarij, ko je obrit in napravljen sedel za mizo ter čakal zajtrka. «Po-časnica, kod se obotavljaš?.,. Pridi že, prinesi kaj; lačen sem kakor volk in — Stana, Stana!» Razgrajal je, zvonil s kozarcem ob steklenko za vodo in muzaje se poslušal v sebi utripanje prebujenih moči. «Zdaj mu ponesem pismo,» je pomislila Stana v kuhinji, vsa sveža od sreče in pričakovanja. «Samo da mu ne bi škodilo — temu ljubemu, dragemu človeku!» In v knjižnici je stal Milan Kantor v svoji kakijasti uniformi, s čelom naslonjenim na okno, s prsti zagrebenimi v mišice pre-križanih rok. Srce, ki v bojih ni trepetalo, mu je razbijalo tako brezumno, da so odlikovanja žvenketala nad njim. «Ali je mogoče?» je šepetal. «Ali je resnica? Zdajle — čez nekaj minut — čez trenutek že — bom videl svojega očeta?...» Skozi stene in vrata je slišal njegov glas — glas moža, ki ga je ljubila uboga mati!... Toda striček je postajal res nejevoljen. Le kaj je delala Stana, da ni bilo duha ne sluha o njej? «Ah nom de Dieu de bon Dieu!» je godrnjal. «Quam ego! Zanemarjati me misli? V obče ji moram brati levite, čim preje, tem bolje. Slišal sem, kako je v knjižnici govorila z nekom; gotovo je rekla Moniki, naj pospravi... In jaz sem ji bil tako strogo zabičil, naj ne spušča te nepismene koze med moje knjige. Počakaj, matuška!» Tedajci pa je začul v predsobju njen glas in glas druge osebe. Šepetali sta, ne prijazno, to je uganil na prvi mah. Beseda semkaj, beseda tja — in šepet je zrasel v prepir. Tisti drugi glas je sikal, vriskal, lomil se od ogorčenja in usihal od togote. Profesor je spoznal, da govori trafikantka. «Nein, nein,» je rojila Blanka Nakrtova, «takšne mi ne bodo kazale vrat! Ich glaub* gar nicht, da bi bil onkel Hilarius naročil... K njemu hočem, pustite me! Takšne mi ne bodo--» «Kakšne?» je osupnil Hilarij Pernat. «Kako — kakšne? Kateri vrag ji je odprl? Nu počakaj, danes ti dam vetra!...» A že je vdrla v spalnico. Novica, s katero je Monika na vse zgodaj prihitela k njej, jo je bila pripravila ob poslednji ostanek pameti. Mešalo se ji je. Hotela je vendar že poraziti «diese Schlange» — ali pa umreti na postojanki. S steklenimi očmi in razkrečenimi prsti, razmršena kakor furija je obstala pred njim. «Tako niste mislili, onkel Hilarius — oh, saj ne more biti!» je zavreščala, teatralno vijoč roke. «Niste ji ukazali, naj mi pokaže vrata!... Izpregovorite, ach, mein goldener Onkel Hilarius, postavite jo na laž!...» Toda striček Hilarius ni izpregovoril. S svečano strogostjo je vrgel podtaknjeno «oporoko» na konec mize in trdo potrkal nanjo. Njegov pogled je bil oster kakor krvniški meč. Nobena beseda ne bi bila mogla poraziti Blanke strašneje od te neme obtožbe. Vsa kri je mahoma izginila iz njenih ustnic in lic. Opotekla se je in trepetaje obslonela ob zidu. Njena prepa-denost je bila tolikšna, da je na vrat na nos porinila glavo v /a n ko. «Es ist nicht wahr!» je zakričala. «Ni res, ni res, ni res, Onkel Hilarius! To je Stanino delo. Samo ona je zmožna tega. Nur sie kann das Testament ge--» «Stoj!» je zagrmel striček tisti mah in pomeril nanjo z iztegnjenim kazalcem. «Odkod pa veš, da je bil v ovoju testament?!... A page! Izpred mojih oči, kanal ja! Da te ne vidimo v Vrtni ulici, dokler visi solnce na nebu!» To je bil odločilni udarec. Blanka je bila razkrinkana, vse je bilo izgubljeno. Njen obraz je bil zelen kakor njene oči. Jeknila je oc! onemogle zlobe in omahnila proti vratom. A tam je uzrla Stano. «Adje,» je zacvilila, «adje, vi verblendeter Greis! Moja noga ne bo več prestopila vašega praga! Toda zapomnite si: vaša zlata Stana je vendarle ničvrcdnica — eine Schlange und ein unzüchtiges Ding... Snoči je prišel k njej mlad človek — ein serbischer Offizier, jawohl! — in se je zaprla z njim v biblioteko!... Še zdaj ga ima tam, le prepričajte se!...» Njen pogled je zmagoslavno zletel od Stane do strička. In res sta oba vztrepetala. Starec je ves pobledel in počasi segel z roko na srce. Njegova usta so se odprla, oči razširile. «Ali je mogoče?» je zamrmral, gledaje Stano, kakor da mu je umreti. «Ali je resnica, ti grdo dekle?...» Stana je pobesila glavo. «Nu vidite!» je viknila trafikantka. «Eine Schlange und ein unzüchtiges--» A v tem je striček oživel. V njegov bledi obraz se je vrnila kri, vse črte so mu zaigrale. In glas — le odkod je vzel siromak ta jerihonski glas! «Prišel je! Snoči je prišel!» je planilo iz njegovih ust. «Kje ga imaš, hudobnica? Zakaj mi nisi povedala — cur non dixisti?» «Umirite se, striček — nu, umirite se,» je šepatala Stana, loveč ga z razprostrtimi rokami, trdno uverjena, da se mora zdaj-zdaj zgruditi v nezavest. «Razburjenje vam škodi, nu, nikarite...» Toda lepo je naletela! «Kaj, umirim naj se!» je kričal striček čedalje glasneje. «Sin je pod mojo streho — in jaz naj se umirim? Kako umirim! Kako škodi? Ali mar ne vidiš, slepota, da sem zdrav — da sem zmožen rušiti stolpe in obzidja?» Tisti mah se je pojavil na pragu Milan Kantor. Uprl je oči v strička Hilarija in je obstal kakor vkopan. Tudi striček je umolknil. V brezumju sreče, ki ga je prešinila, f je zaigral na njegovih ustnicah droban, toliko da ne hudomušen nasmešek. «Nu, mladi mož,» je dejal s kar moči trdnim glasom, «nu, stopi bliže! Pokaži se — daj papanu roko!...» A zadnja beseda mu je ostala v grlu. Krčeviti smehljaj njegovih ust se je nenadoma razsul. Ne čuteč pekoče mokrote, ki mu je drla iz oči, je razširil roke proti sinu in je obstal kakor razpet na križ ljubezni... * Pol leta je bilo minilo. Milan Kantor je bil zdavnaj prepisan v Milana Pernata, v trafiki je vekal Leopold Matevž pl. Nagerth že nekaj mesecev, ne da bi se bil kdo čudil njegovi prisotnosti, in senzacijonalni samomor Karla Plešivca je bil prav tako pozabljen kakor uboga Mimi in njeni otroci, ki bi bili poginili od vsega hudega, da ni profesor iz lastnega nagiba odprl roke. Histerično zanimanje, s katerim je javnost pozdravila veliki dogodek v Vrtni ulici in manjše, enako nevsakdanje dogodke, ki jih je usoda nanizala okoli njega, se je vračalo v običajne meje. S tem ni rečeno, da bi bili prebivalci našega mesta opustili vtikanje nosov v tuje posle ali vobče katerokoli svojih podedovanih navad; narobe, vsiljivosti, opravijivosti, čredne zlobe in vsako-jake druge nespodobnosti je bilo skoro več nego prejšnje čase. Edini otok, ki je zelen in nedostopen štrlel nad blatom naše javnosti, je bila hiša strička Hilarija. Čim več je bilo zunaj teme, tem več je bilo v njej svetlobe; čim rajši so v mestu govorili o njej, tem rajši so v njej molčali o mestu. Živeli so gospodsko, odmaknjeno, v sebi zaključeno življenje — edino, ki more dandanes obvarovati človeka, da se ne zlije s podlo kalužnico ljudi... Enega tistih zlatih junijevih popoldnevov leta 1919. je hodil striček z Milanom po vrtu. Razkazal mu je bil vse rože, vsa drevesa in vse steze ter mu odkril zgodovino sleherne podrobnosti tja do Julija Pernatha in še delj nazaj. Čuvstvo neprelomljive zveze med prošlostjo in bodočnostjo je pri tem globoko prevzelo sina in očeta. Molče sta obsedela v hladnici; njiju oči so zamišljeno blodile po zelenih lehah, cvetočih vrtnicah in nosnih vejah hrušek in breskvi. Hilarij Pernat ni vedel, ali hodijo sinove misli tisto pot kakor njegove; toda sam je slovesno čutil pomen slike, ki se je razgrinjala pred njim, vsa skladna in enozmiselna, od sina ob njegovi strani pa do slemena hiše in do peska, ki mu je škripal pod nogo. In ko je prihitela Stana z malico in s svojim srečnim smehom na ustih in v očeh, se je spomnil marsičesa, kar je bil cul, opazil in uganil, in obšlo ga je, kakor da tudi ona ni odveč v tej sliki. Njen svetli smeh, njene dobre oči, njene lepe delavne roke, njen vitko dozoreli stas, vsa njena duša in pojava je bila zraščena z življenjem Pernatovega doma. «In vendar,» je izpregovoril, iščoč besed za svojo misel, «vendarle je tu nekaj, česar pogrešam. V moji sreči je še vrzel in most, po katerem pojdem v večnost, še ni dozidan... Da, časih mi je, kakor da živim v grobnici. Ali mar ni res, da je hiša grob, če ni v njej--» Stana in Milan sta ga začudeno pogledala. Toda guba napetega iskanja na stričkovem čelu se je mahoma razleknila: sklenil je bil, da pove svojo željo brez prispodob. «Stana,» je rekel in prijel mladenko za roke, «nikar se ne ustraši, Stana... Veliko novico ti povem: Milan bi se rad oženil.» Osupnila sta vsak po svoje. Med tem ko se je Milan nasmehnil in radostno zardel, je Stana prebledela kakor prtič v njeni roki. «Vem, vem,» je nadaljeval profesor. «Zate je to zamotano vprašanje. Težko bi dala ključe iz rok — ne glede na to, da v boljših rokah ne bi mogli biti...» Njena spodnja ustnica je žalostno drhtela. Tiho je vzdignila zvezen j ključev, ki ga je zmerom nosila s seboj, in ga je potehtala ' na rokah, kakor bi se pripravljala, da ga položi pred strička. «A to ni edino,» je dejal Hilarij Pernat, ne meneč se za učinek svojih besed. «Utegnili bi biti še drugi razlogi. Na primer ta, da si midva z Milanom ne moreva misliti gospodinje razen tebe: da te ne moreva ne odstaviti ne zapostaviti — ker ne bi mogla živeti brez tebe!... In zato — quid nobis faciendum? Kakorkoli si belim glavo, rešitev je samo ena...» Odkašljal se je in popravil ščipalnik, ki mu je lezel z nosu. Stana je trepetala. «Priznajmo,» je nadaljeval starec s čudno mehkim glasom, «priznajmo, da moj Cunctator v kakem pogledu ni snubec po tvojih željah... A vendar, dete, vendar te vprašam: ali ga hočeš, ko striček prosi zanj?... Le voulez-vous?.. Tedaj je Stana zažarela kakor roža pred vhodom v hladnico. Z blaženim smehljajem se je nagnila stričku na prsi, položila mu roko okoli vratu in zašepetala: «Oui, mon oncle.. L. Annaeus Seneka — A. Sovre: Apokolokyntosis — Potikvitev Satira na cesarja Klaudija smrt ter njegovo pot v nebesa in pekel. Leta 41. po Kr. je poslal cesar Klaudius Seneko v iz- ' gnanstvo na Korsiko. Seneka je bil kot velekapitalist, finančnik in diplomat vajen razkošnemu življenju v Rimu; lahko si je torej misliti, kako silno ga je kazen zadela. Osem let je moral prebiti na divjem, samotnem otoku. Leta 49. ga je Klaudius sicer poklical nazaj, ali Seneka mu izgnanstva ni nikoli pozabil. Najhuje pa ga, je grizlo to, da je moral kot dvorni retor in vzgojitelj mladega Nerona sestaviti ob Klaudijevi smrti povcliču-jočo osmrtnico. Toda kruto se je maščeval. Skoraj da neposredno po cesarjevi smrti se je pojavil v rimski javnosti paskil — da ga je napisal Seneka, ni nihče dvomil —, v katerem je izbrizgal pisec na cesarja ves strup smrtnega sovraštva. Poroga je tako ujedljiva, da je po njej domala nemogoče objektivno orisati Klaudi-jevo osebnost; zakaj neprestano se vsiljuje človeku žalostna nakaza idiota na prestolu, narisana v satiri z naravnost grozljivo umetnostjo. Že naslov «Apokolokyntosis» sam je strupen dovtip, narejen po «apotheosis». Kolokynte pomeni tikvo, bučo, ki je bila in je še simbol gluposti. Pisec hoče torej reči, da Klaudius ne zasluži izpremembe v boga, temveč v tikvo. Poleg Petronijevega Trimalchiona je Potikvitev najboljša antična zabavljica in — dasi brezmejno zlobna — ena najbolj duhovitih političnih satir v svetovnem slovstvu. Uvod Zabeležiti hočem kašnjim v spomin, kaj se je primerilo v nebesih dne 13. oktobra 54., ob svitu nove dobe, na pragu do srečnih zlatih časov. Peresa mi ne bo vodil ne prikup ne odkup: kar bom napisal, je do mrvice res. — Ako me kdo vpraša, odkod moja vednost, mu najprvo, če me ne bo volja, sploh odgovoril ne bom. Kdo neki me more siliti? Mar nisem svoboden, kar je odbilo njemu, ki je na sebi dokazal, da je res, kot pravi pregovor: Za kralja ali norca je treba, da se človek rodi? Če se mi bo pa le zljubilo odgovarjati, porečem pač, no — kar mi bo bašte v lape prišlo. Kdo je že kdaj od zgodopisca zahteval zapriseženih prič? Pa denimo, da bi moral končno vendarle navesti poroka: le-tu se obrni do njega, ki se mu je prikazala Drusilla na svoji poti v elizij.1 Potrdil ti bo, da je videl tudi Klaudija, kako je «z racavim korakom» rogačkal2 proti paradižu. Mož mora hoti ne lioti vedeti vse, kar se koli v nebesih zgodi: saj je gradbeni inšpektor za Appijevo cesto, po kateri sta šla, kakor veš, tudi Divus Augustus in cesar Tiberius med bogove.8 Zato pa, kar vprašaj ga — a na samem — pa boš zvedel: vpričo drugih ti nikar črhnil ne bo. Zakaj odkar je v senatu prisegel, da je bil pri Drusillinem vne-bohodu resnično navzoč, a mu vesele novice živ krst ni verjel, se je slovesno pridušil, da v bodoče ne mrkne več, pa če bi našel na sredi trga človeka ubitega. Od njega torej sem slišal zgodbo, ki jo objavljam — tako točno in brez utaje, kakor gotovo želim možu zdravja in sreče. Že so po kračji stezi se krčili Solncu obtoki, ure naraščale vdilj, somornemu spancu prijazne, Luni kraljici vse dalje šireč zmagovito gospostvo: grbava zima je slačila kras bohotni jeseni, že vinogradnik kolon, ki mu trs je po volji prezorel, redko je grozdje obral, zakesnele trgatve pridelek. Toda razumel me boš nemara laže, ako rečem: mesec je bil oktober, dan trinajsti, ura — te ti pa ne utegnem natančno povedati, zakaj prej se bodo filozofi zedinili, ko pa kazali dve uri enako. Vsekakor je bilo med dvanajsto in enimi popoldne. «Viš ga, trlepa,» boš dejal; «pokaži mi poeta, da bi mu ne bilo premalo, opevati zgolj solnčne vzhode in zahode: še poldnevu ne privošči pokoja, ti pa kaniš kar tako smukniti mimo te lepe ure?» Prav: pa se zgodi po tvojem: X Že polovico obloka so Phoibu prekrožili belci: bliže mrakovom noči potresaval dremotno je vajet, zviška krečoč se navzdol s plamenico po dragi poševni, ko je pričel Klaudius naganjati dušo, ali pravih vrat ji ni našel. 1 Kaligulova sestra. Senator Livius Geminus je prisegel, da jo je videl na poti v nebesa. Leta 54. je bil očividno «curator viae Appiae». 2 Klaudius je šepal. Cit. po Verg. Aen. II, 724, kjer drobni mali lulus ,non passibus aequis* poleg očeta Aeneje. 3 Prvi je umrl v Noli, drugi v Misenu; trupli so prepeljali po Appijevi cesti v Rim. Predigra v nebesih in njen konec na zemlji Tu pomigne Merkurius, ki je imel s Klaudijevimi talenti zmeraj veselje, eni izmed treh rojenic na samo. «Preteto si trda,» jo prime, «da moreš mirno gledati, kako se trapi siromak nadložni. Kaj res ne bo konca njegovemu trpljenju? Štiri in šestdeseto leto že teče, odkar se preklata z dušo. Zakaj si mu gorka — njemu in državi? Naredi vendar, da astrologi vsaj enkrat pogode, ko mu, kar je že cesar, iz leta v leto in mesec za mescem zvonijo k pogrebu. Sicer pa ni čuda, če se motijo, in mu nikdo ne ve ure: saj ga ima vse za ničcta, ko da bi sploh rojen ne bil.4 Stori, kar moraš storiti, in »pošlji mu smrt, da kdo boljši zavlada v izpraznjenem dvorcu*.»5 «Jaz bi mu,» odvrne Klotho, «bome da rada primaknila pedenj časa ali dva, da bi utegnil porimčiti še tistih pet tujerodcev, ki jih še ni — Klaudius si je bil namreč vtepel, da mora videti v togi vse Grke in Francoze, Španjolc in Angleže —, toda ker je že sklenjeno, da ostani nekaj Nerimcev za seme, in tudi ti tako hočeš, pa bodi.» Tu odpre pušico in vzame tri preslice iz nje: na eni stoji ime Augurinus, na drugi Baba, na poslednji Claudius.® «Tej trojici hočem še letos prestriči nit, in to v kratkih presledkih: änti nečem, da bi hodil brez spremstva na pot. Ne bilo bi pravično, da bi nenadoma ostal sam, ko je imel še pred kratkim tisoč ljudi okoli sebe, da so ga stregli spredaj in zadaj. Začasno si bo moral pomagati pač s tema pajdašema.» Rekši pretrga namotek, nasukan na gnudno vreteno, v znak, da je proč pakneštvo, dognano norčavo življenje. Lachesis pa, ki ovija vezilo prebujne ji kodre, lavorov venec pierski noseče nad belim očeljem, seže po volni, bleščavi ko sneg: z blagoslovljeno roko vsuče si nit, in glej: nit v novi se barvi leskeče. «Čudo, prečudo,» ji vzklikate sestri ob divni osnovi: saj se preprosta ji runa pretvarja v sijajno kovino, zlate veköve lijoč iz kodelje po čudežnem vlaknu. 4 Klaudius je bil izdal strog zakon proti vedežem, zato je umljivo, da so mu želeli smrt. Za pravilno postavitev horoskopa je važen rojstni datum — nXrjy^v = udarec od božje roke. iS Aluzija na Klaudijevo galsko domovino: petelin = galska ptica. 13 Klaudiju je bila prava strast, voditi sodne razprave. Še meseca julija in avgusta, ko so bile sodne počitnice, si ni dal miru. Pri tem pa je kaj rad delal «po okrajšanem postopku», da je namreč zasliševal le po eno stranko, pogosto pa tudi nobene. Tu je v izvirniku precej široka vrzel, v kateri manjka konec Klaudijevega govora in začetek zbornične seje v nebesih. Klau-diju se posreči, topoumnega Herkula pregovoriti, da mu obljubi pomoč, ko bo prosil za apoteozo. ,Hercules comicus' je velik požeruh in kar mrtev na ženske: verjetno je torej, da mu skuša cesar s te strani priti do živega in da mu ponudi ne vem kakih kulinaričnih in erotičnih oblizkov. Ob kratkem, Herkules mu odpre ter ga povede proti kuriji, kjer je zbran veliki bogovski svet. Iz prvega stavka po vrzeli pa se da sklepati, da jima bogovi ne puste do sebe — menda so videli klavrno cesarsko prikazen pa so se zbali — in da Herkules v zbornico vdre. Tu pojasni, kaj bi Klaudius rad, in predlaga, naj se prošnji ugodi. Razvije se živa debata. Tekst se nadaljuje s tem, da baš eden izmed bogov za- f vrača Herkula: «...ni čuda, da si vdrl v zbornico: saj ni noben zapah varen pred teboj. Pa povej nam vsaj, kakšen bog, hočeš, da postani ta pavluha. ,Epikurski* ne utegne biti, zakaj pisano je, da bodi ,bog sam brez posla, da ga pa tudi drugim ne prizadevaj'.14 Pa tudi stoiški ne, ker bi moral biti po Varronovi definiciji »okrogel, brez glave in predkožka'.15 Apropos, glave: saj je nima, kakor vidim, in srca tudi ne. Potakem vendar nekaj stoiškega boga. — Bome, če bi samega Saturna prosil za apoteozo, pa bi mu še izpodletelo, dasiprav je njegov mesec vse leto obhajal v vlogi veselega Kurenta,16 nikar da bi mu jo dovolil Iuppiter, kateremu je indirekt-no oponesel incest: saj je del svojega zeta Silana zgolj radi tega ob glavo, ker je imel ta sestro, izredno ljubko dekle, ki jo je ves moški svet nazival Venero, samemu pa je bila za — Iunono. «Prav mu je,» ga čujem ugovarjati, «zakaj se je pa baš nad sestro spravil?» Glüpan, po svetu poglej! V Athenah je napol dovoljeno, " Po Epikurovem nauku je bog bitje, ki oSxe aitb TTQdypd xt 2%ei o$re dXA% na^iyti. S Klaudijem se ujema stavek le v svojem prvem delu, v drugem pa ne, češ, sam res nima nikakega posla, pač pa ga drugim prizadeva — s svojim nadlegovanjem za apoteozo. 16 Po Chrysippu je iskati boga v vesoljstvu — mundum ipsum animo et sensibus praeditum... rotundum... deum — v tem ko so stoiki antropomor-fizem kot smešnost odklanjali. Klaudius ima človeško postavo, torej tudi stoiški bog ne more biti. Tisto z glavo in predkožkom je očividno šala, naperjena proti antropoinorfskim upodobitvam bogov, zlasti hermam, ki so jih oblikovali z glavo in phallom. 16 Tako zvana «Saturnalia» so se praznovala meseca decembra v spomin na zlate Saturnove čase. Bili so hrupni dnevi s pitjem in petjem in raznovrstnimi burkami; med drugim je bil običaj, da so ob saturnalijih gospodarji stregli sužnjem pri mizi. Klaudius je vse življenje obhajal Saturnov praznik, t. j. vedno je veseljačil in bil v svoji gluposti sluga svojim slugam. v Alexandriji pa sploh.17 «Toda v Rimu je čistost doma: še miši skrbe za snago, ko žrmlje oblizujejo.» Kaj, tako-le da bi nas učilo morale? Reva še tega ne ve, kaj se v njegovi spalnici godi, pa ti ,iztiče po nebeških conah'. Po bogovstvu ga skomina: premalo mu je, da so mu na Angleškem postavili tempelj, kjer ga barbari molijo in časte, da si ,milost butca pridobe'.»18 Tu pride Iuppitru na misel, da bi se debata in glasovanje prav za prav ne smela vršiti, dokler je kak zasebnik v kuriji. «Gospoda senatorji,» se oglasi, «dovolil sem vam, da zastavljate vprašanja: vi pa se vedete ko v beznici. Zahtevam, da se ravnate po pravilniku. Kaj si bo vendar mislil ta človek o nas. pa bodi, kdor koli?» Nato potisnejo Klaudija iz dvorane, in prvi, ki dobi besedo, je oče Ianus, designiran konzul za na 1. julija popoldne, prekleto prevejan lisjak, ki gleda vsevdilj ,naprej, obenem pa navzrit'. Njegov govor je bil kaj spreten — kaj bi ne bil, ko je pa na Foru živel10 — in tako nagel, da Stenograf ni mogel pobirati besed za njim. Zato ga tudi jaz ne priobčim, ker ga ne maram preoddati v drugačni obliki, nego mu jo je umeril govornik. Skratka, razpredal je podolž in počez o dostojanstvu bogov, in da te časti ne gre podeljevati vsakemu Pepetu ali Janezu. «Njega dni,» je zaključil, «apoteoza ni bila kar si bodi: dandanes pa počenjate otročjo komedijo ž njo! Zato pa, da ne poreče kdo, češ, Ianus govori iz osebnih, namesto iz stvarnih razlogov, izjavim, da sem za naslednji predlog: Nihče le-onih, ki ,žive od sadežev zemlje', ne postani posihmal več bog. Kdor bi se dal temu ukrepu nakljub za boga bodi že imenovati bodi izvoliti ali celo slikati, se izroči premrlom, ob prihodnjih igrah pa jih dobodi med gladiatorskimi novaki s šibo po zaplati.» Za lanom je bil vprašan po mnenju Vike Pote sin Diespiter, tudi designiran konzul, drugače pa borzni senzal, ki je živel ob kupčiji z državljanskimi pravicami. K njemu se je ljubeznivo prihulil Herkules in ga narahlo potrzal za uho, nakar je Diespiter svoj votum takole formuliral: «Ker je božanski Klaudius po krvi v sorodu z božanskim Au-gustom in nič manj s svojo gospo babico, ki jo je sam povzdignil 17 Cimon n. pr. je imel svojo po poli sestro Elpiniko za ženo, pri Ptolemaj-cih pa je bil zakon med bratom in sestro običajen. 18 Slična parodija kot v opombi 11. 19 Ianov lok je stal na severnem koncu fora blizu govorniške tribune, torej na kraju, kjer je imel bog dovolj prilike, da se je izuril v govorništvu. v bogovski stan, božansko Augusto, dalje, ker tudi osebno vse zemljane po modrosti nemalo prekaša, in je končno v javnem interesu, da bodi kedo tu, ki utegne z Romulom ,vrelo repo otepati',20 glasujem za to, da se prevzemi božanski Klaudius z današnjim dnem med bogove, ob vseh ugodnostih, ki jih uživa kateri koli od onih, kar jih je bilo pred njim po redu in obredu posvečenih, akt o apoteozi pa da se uvrsti med Ovidijeve Meta-morfoze.»21 Mnenje se je kresalo ob mnenju, in že se je nagibala zmaga na Klaudijevo plat, zlasti ker je Herkules, videč, da se kuje njegovo železo, pridno agitiral od boga do boga: «Pa mi vendar ne misliš delati skaze, lej ga! Moje tepke zorijo: če ti bo treba kesneje kake usluge, se ti rad oddolžim. Roka roko umiva.» Končno je prišel na vrsto Divus Augustus. Vstal je s sedeža ter sprožil naslednji govor, pravi biser retorične umetnosti: «Visoka zbornica! Vsi veste in mi utegnete podpričati, da še nisem izpregovoril, kar sem v nebesih: zmeraj hodim po svojem poslu. Danes pa se ne morem potajiti ne zadrževati več boli, ki je še hujša, ker ji je primešana grenka kaplja sramu. Zato torej sem ustvaril mir na kopnem in na morju, zato udušil državljansko vojno in utrdil moralnost z zakoni, zato olepšal mesto s krasnimi zgradbami, da — pa saj ne najdem besed, slavni zbor, da bi se po volji izrazil: sleherna je premedla za mojo pekočo ogorčenost. Ne morem drugače, ko da si pomagam z znanim izrekom velikega govornika Messale Korvina: «Hudič naj vzame tako vlado.»22 Ta človek, čislani senat, ki se dela, ko da bi si še muhe ne upal pregnati z nosa, ta človek je tako hladnokrvno pobijal ljudi, kakor dviguje kuže nogo ob kantonu. Pa kaj bi govoril o umoru vseh premnogih veljakov? Saj ne utegnem objokovati še njegovih javnih morij, če se spomnim strahot, ki jih je prizadel moji hiši. Zato hočem o onem molčati in govoriti le o rodbinski nesreči; kajti »srajca mi je bliže mimo suknje*. Ta malopridnik — le poglejte si ga—, ki se je toliko let skrival pod plaščem mojega imena, mi je v zahvalo usmrtil dve pra-vnukinji, Iuliji, eno z mečem, drugo z gladom, in umoril enega prapravnuka, Lukija Silana. Je li bil ta res kriv, presodi ti, Iup- 20 Namesto ambrozije: aluzija na Klaudijevo požrešnost in na navado Romula, ki je imel na zemlji rad repo in te navade tudi v nebesih ni opustil. 31 Ovidius opeva Romulovo in Caesarjevo apoteozo, zato naj se jima pridruži še Klaudius s svojo. 72 Zabavno na teh besedah je, da jih je zabrusil Korvinus Augustu samemu, ko se je odpovedal časti mestnega prefekta. piter: zakaj njegova zadeva je močno podobna tvoji, to moraš priznati, če si pravičen. Povej mi, ,božanski* Klaudius, kako si mogel izrekati smrtne obsodbe nad svojimi neštetimi žrtvami obojega spola, premer si njih zadeve preiskoval, da, preden si sploh koga zaslišal? Kje je taka navada? V nebesih gotovo ne. Poglej ga Iuppitra, koliko let že vlada, pa je edino Vulkanu zlomil nogo, ko ga je ,čvrsto po-padel za stegno in zadegal z nebeškega praga*, in nad ženo se je nekoč razjezil, pa jo je v eter obesil. Mar jo je s tem že umoril? Ti pa s i Messalino, ki sem ji bil jaz praujec, prav kakor tebi. «O tem mi ni nič znanega,» porečeš. Naj te vragi odero! Tvoja pozabljivost je še sramotnejša, nego da si moril.23 — Zmeraj je pobiral stopinje za rajnim Kaligulo: ta je spravil svojega tasta s sveta, Klaudius še zeta povrh; Kaligula je prepovedal Krassovemu sinu pridevek Magnus: Klaudius mu je ime vrnil, zato pa glavo vzel. Usmrtil je v eni hiši troje ljudi, Krassa, Magna, Skribonijo, sicer same pridaniče, ali vendarle plemiče, in Krassus je bil vrh vsega še taka tapica, da bi bil domalega dober za cesarja. In tega človeka hočete napraviti za boga? Poglejte si vendar to posodo žalosti! Kaj ga ni bog ustvaril, ko je bil najbolj slabe volje? Skratka: tri besede naj mi gladko ponovi, če more, pa mu grem za hlapca. Kdo neki bi častil to pokveko po božje? Če boste takimle podeljevali božanstvo, bo izgubil svet vero še v vaše bogovstvo. Da končam, visoki zbor: če mi priznavate, da sem se vedel med vami kot mož, ki je vreden svoje časti, in da nisem nikoli nikomur povedal svojega mnenja preodkrito v brk, maščujte krivico, ki sem jo pretrpel. Moj predlog se glasi» — čita iz beležnice: «Uvažujoč dejstvo, da je Tiberius Klaudius umoril svojega tasta Appija Silana, svoja zeta Magna Pompeja in Lukija Silana, tasta svoje hčere Krassa Frugija, podobnega mu kot jajce jajcu, dalje taščo svoje hčere Skribonijo, svojo ženo Messalino in nešteto drugih, kojih imen ni bilo mogoče ugotoviti, oddam svoj votum v tem smislu, naj se uporabi proti inkulpatu vsa strogost, ki se izražaj tako, da se mu ne dovoli pravni lek sodne obravnave, temveč da se brez odloga izženi s striktno določbo, da mu je Olympos v treh, nebeški rajon pa v tridesetih dneh za vselej zapustiti.» 23 Suetonius pripoveduje o Klaudijevi pozabljivosti neverjetno anekdoto, češ, da je cesar nekaj ur po podpisu smrtne obsodbe Messalini pri večerji čisto nedolžno vprašal, zakaj gospa ne pride jest — cur domina non veniret. 46 721 Predlog se sprejme. Božji sel pograbi Klaudija nemudoma za vrat in ga odžene iz nebes v pekel, »odkoder ni se pre še nihče vrnil'. Intermezzo v Rimu Ko stopata po Sveti ulici nizdolu, vpraša Merkurius nekoga, kaj pomenijo množice, ki valovijo po Foru. Pa ne, ko bi bil danes Klaudijev pogreb? Da, pogreb, pa še pravi vzorek po sijaju in utratku: že na prvo oko vidiš, da nosijo boga na pokop. Toliko je krdelo sviračev, trobentačev in drugih piskačev, tako hrupen njihov koncert, da ga utegne celo Klaudius slišati. Vedra lica vsepovsod, sama židana volja: kakor osvobojen se izprehaja rimski narod po Foru. Le Agathon in še nekaj rabulistov se joče, t joče res prav od srca. Pošteni juristi pa prihajajo iz svojih skrovišč, vsi bledi in pretrgani, komaj še z iskro življenja v sebi, kakor po hudi bolezni. Eden od njih opazi, kako stikajo oni po-štenjakarji glave, pa stopi bliže in jih ošine: «Saj sem vam pravil, da ne bo večen predpust.» Ko vidi Klaudius svoj pogreb, se mu posveti, da je ž njim v resnici proč. V tem trenutku zagrmi mogočen koral, oglasi se žalna pesem v anapestih: Tecite, solze, zabuči, narek, razlegni se krik stoglasno čez trg: preminil je mož blestečih vrlin, po junaštvu heroj, da pod solncem nikdö mu do glave ni bil. Sam parthovski vstaš, od NJEGA razbit, mu ni v teku bil kos, dasi nagel ko blisk. Z begotno ostjo je Peržana sledil, z nezgrešljivo roko napenjal je lok, da je Medec sovrag, od strelice zadet, strmoglavil se v prah, četudi plašan je pestri hrbet okrenil na beg. Ukazal je, in glej: Britannije rod prek daljnih voda, Brigantije moč, njen sinji oklep uklonila sta til pod Rome igo: še öcean sam vztrepetäl je pred njim in rimske sekire neznano močjo. Objokujte moža, ki je brže od vseh razsojati umel pravici v priklad, ko le eni od strank je nastavljal uho, nobeni celo. Ej, kje je jurist, da bo leto in dan nam pravde ravnal? Že umika se, glej, podzemeljskih senc mrakotni sodnik, da mu stol prepusti, kralj Minos, nekoč Krečanom gospod. Ah, bij se ob grud z žalujočo roko, rabulistovskih trum kupljiva svojat; žaluj tudi ti, o modni poet, posebno pa vsi, ki kocke vam met natrpal je v žep dobiček bogat. Klaudius v peklu Klaudius je bil hvalnice silo vesel. Rad bi bil še dalje gledal, ali nebeški birič je položil roko nanj ter ga odvedel čez Martovo polje — z ogrnjeno glavo, da bi ga kdo ne spoznal. Med Tiberom in Arkadami sta krenila v spodnji svet. Cesarjev oproščenec Nar-kissus je bil že prej po bližnjici odšel doli, da bi gospoda sprejel, ko prispe. Res mu priteče naproti, ves v pomadah. kajti prišel je naravnost iz kopalnice. «Kolika čast za moj preprosti dom,» pozdravi. «Popašči se,» povzame Merkurius, «in javi, da sva tu.» Ni še dobro izrekel, že Narkissa ni več. Svet v podzemlje je vseskoz položen, pot torej lahka, in Narkissus je stal kljub pro-tinu kot bi trenil Ditu pred vrati. Na pragu je čuval Kerbcrus .stoglava zver', kakor jo nazivlje Horatius. Sel se malce prepade — bil je vajen le belemu naročnemu ščenetu —, ko zagleda črno mrcino, vso kocasto, da bi je človek res ne srečal rad v temi. Končno pa le na vsa usta zakliče: «Klaudius je tu.» Vrata se odprö, in iz njih se vsuje pisan trop, ploskajoč in vriskäje: «Našli smo ga, äleluja!» Bili so: designirani konzul K. Silius, pretor n. r. Iuncus, Sex. Traulus, M. Helvius, Trogus, 'Kotta, Vettius Valens, Fabius, sami rimski vitezi, ki jih je bil dal Narkissus usmrtiti. V sredi pojočih je stal pantomimec Mnester,24 ki ga je bil Klaudius radi lepšega okrajšal za glavo. — Vest o njegovem prihodu se je po bliskovo raznesla. Družba jo ubere k Messalini: na čelu oproščenci Polybius, Myron, Harpokras, Amphaeus in Pheronaktus — vse te je bil poslal Klaudius naprej, da bi ne bil brez služinčadi —, za njimi prefekta Iustus Katonius in Rufrius Pollio, dalje cesarjevi prijatelji Saturninus Lusius in Pedo Pompeius in Lupus in Keler Asinius, sami konzuli n. r., na 24 Ljubovnik Klaudijeve žene, cesarice Messaline. 46* 723 koncu pa nečakinji po bratu in sestri, oba zeta in tasta in tašči ter domalega vse sorodstvo po krvi. Izprevod sreča Klaudija. «Glej, glej,» se razveseli le-ta, «kamor pogledam, sami prijatelji. Odkod pa vi v ta kraj?» «Ti to vprašuješ, zverina?» se oglasi Pedo Pompeius. «Kdo drugi nego ti nas je poslal sem, krvnik vsem prijateljem! Naprej, pred tribunal! Jaz ti pokažem, kje imajo naši sodniki stolce!» Tira ga pred Aeakov oder — sodnik baš zaslišuje po Korneli-jevem zakonu o zavratnih morilcih — ter zahteva nemuden postopek. Obenem predloži obtožnico: 35 senatorjev da je umorjenih in 221 vitezov, drugih meščanov pa ,ko listja in trave*. Zagovornika Klaudius ne najde. Končno stopi njegov stalni f gost P. Petronius naprej, mož prave klaudijske zgovornosti, ter prosi za odgoditev. Se ne dovoli. Obtožbo prevzame ob pritrju-jočem vzklikanju Pedo Pompeius. Petronius počne odgovarjati. Aeakus, pravični sodnik, mu vzame besedo ter Klaudija obsodi, zaslišavši le eno stranko, rekoč: «Za zob daj zob, oko za oko, da pravdi zadoščeno bo.» Gluha tišina leže na poslušalce. Vse odreveni kakor ukopano: kaj takega spodnji svet še ni doživel. Klaudiju se zdi stvar bolj krivična ko nova. Gre še za določitev kazni. Vname se dolga debata, v kateri kar dežuje nasvetov. «Sisyphus že dovolj dolgo tovori.» «Tantalus bo od žeje poginil, če mu ne pomoremo.» «Podložite ga Ixionovemu kolesu za coklo!»25 Nobeden teh predlogov ne obvelja, češ, veteranom med kaznjenci ne gre podeljevati amnestije, sicer bi utegnil Klaudius tudi zase kdaj kaj podobnega upati. Sklene se torej, da se najdi zanj povsem nova kazen, kako na veke prazno delo, mamljiva utvara za katero njegovih strasti — ali brez konca in brez učinka. Nato ga Aeakus obsodi na igro v kocke iz kockovnice brez trdnega dna. Klaudius počene in počne igrati: toda kocke mu venomer uhajajo, ne da bi se mu le enkrat posrečil vržaj, kajti komaj pripravi si met, da poveznil škrebljočo bi kupo, zine varljivo ji dno, in kocki mu padete na tla. Brž ju pobere, a kaj: ko poskusi ju znova iztresti, večno po učinku hlepeč, na večno pripravo obsojen, 25 Ixion je onečastil Iunono ter je bil za kazen razpet na kolo, ki se je večno vrtelo. že ste ga ukanili spet: med samimi prsti uhaja kober slepilni vsevdilj, ko da tat mu neviden ga izmika. Slično izmuzava se Sisyphu, komaj prisope vrh gore, skalnato breme z ramen, varajoč na veke nosilca. Nenadoma se pojavi Kaligula ter ga reklamira sebi za hlapca. S seboj ima priče, ki so videle, da jih je dobil Klaudius z bičem in leskovko od njega in še zaušnic povrhu. Prisodi se Kaliguli. Kaligula ga podari Aeaku, ta pa ga izroči svojemu oproščencu Menandru za podajača pri sodnih preiskavah. Ivan Zoreč: Obisk (Odlomek iz povesti.) Kakor daleč sega rodoljubna misel, se odpira, oži in širi ljubka dolina, polna belih vasi in veselih ljudi. Po sredi doline, med polji in travniki, skozi hoste in vrtove se krivulja tenka rečica. Na obeh straneh, okoli in okoli vzhaja sključeno hrbtičje valovečega hrib ja, grivasto obraslega tu, gladko ostriženega tam. Iz lok in dobrav sopejo plahe meglice, se obešajo po drevju in otožno umirajo. Umirajo v prezgodnji jeseni, ki se ji poletje še noče prav umekniti, noče, ne more umekniti, ker se še ni napilo vse lepote in ljubezni iz prelepe zemlje. Halo...! Po dolgem deževju se je nebo ubrisalo od vseh megla, solnčni dnevi so šli v dežel... Le še neki beli oblački so zaostajali kakor zgubljene ovčice in hiteli k solncu, pa so se kmalu poredno razbežali po modrem nebesu; solnce je milo gledalo za njimi in jih lovilo in zavračalo s svetlimi dolgimi rokami. Bil je lep dan, nebeščani sami nimajo zmerom takega. Pogled mu je bil gorak in mehak ko pogled Kristov, mil in prisrčen ko 0 ljudskošolska molitev. In tačas je ob razvalinah starega gradu na hrbtičku zelenega grička stal človek, tiho bolan, otožen in v oči motan, stal razoglav in drhtel za rodoljubno mislijo: «Žemljica naša, zbegana, greha in kreposti polna...!» Z očmi, polnimi solza in ljubezni, je šel od lepote do lepote po rodni zemlji in druga je bila večja od druge. Grički, vsi vinski od zorečega grozdja, so vriskali in peli, hramčki, bele pikce v zeleni brajdi, že vedeli, kako in kaj, a rdečeglave cerkvice so iznad košatih češenj in lip po vrhovih z belim prstom kazale v jasno nebo in slepo gledale v solnčni svit pod seboj. Solnce se je na vse srce smehljalo božji lepoti, cvetje pisanih trat je zameknjeno gledalo vanj. «Pozdravljena, žemljica domača, pozdravljena...!» je človek šepetal vase kakor bi molil. V hosti je pel ptič, pel zdaj blizu, zdaj daleč. Nekje mu je odpeval drugi v istem sladkem veselju. Kmalu jih je pelo dvoje, troje, potlej že prav dosti. Pripevali in odpevali so si v živih napevih. Pela je vsa lepa lepa hosta. Iz nje so veli omotni vonji, po gošči so se lovile sence, iz cvetja so gledale oči, lepe krotke oči... In tam je stal človek kakor vkopan in pil glasove, pojoče in gostoleče, šumeče in zvoneče. «Žemljica ljuba, žemljica domača...» jo je ljubil z ginjenim srcem in gledal skozi zameglelost sladkootožnih solza. A zemlja, sopeča v zdravem vonju poštene domačnosti in govoreča v jeziku najslajem, je toplo dihnila vanj in ga potegnila na rodne prsi: — pal je na kolena, na obraz, razširil roke in zaihtel: «Tvoj sem ... tvoj sem, žemljica sveta...» «Samo z besedami...» mu je očitala. «Ne, ne, mati: — z vsem umom, z vsem srcem...» «Nočem, da me imenuješ mater... Človek vara mater najprej in najgrje, ko se ji izpelje iz gnezda in jo očitno zataji...» «Nikoli te nisem tajil, o mati...» «Si... ker si me ljubil le z besedami...» «Sveto in zvesto sem te ljubil in te še ljubim... Ljubil sem te z ljubeznijo, ki samo kleči in obožuje... A najbolj sem te ljubil, ko sem bil daleč: vse sanje so mi bile pisane od tebe...» «Ne maram mehkužne ljubezni... Ljubi me moško, pošteno, ljubi do svetosti in greha... moj bodi do dobrega in hudega — moj tudi za ceno duševnega miru in čiste vesti...!» «O, nisem te, zelena dolina Temeniška, pozabil za lažnivo šumnost in gosposkost tujine... nisem...» «Tujina te je pridila, saj vem... Očisti se pri meni, bodi spet moj, otrok ubogi...» «Po mir in lepoto sem prišel k tebi, o mati... Ali imaš prostora, kamor bi položil svojo trudno, grešno glavo...?» «Kako vprašuješ, o sin...?» «O, blesket sanj naj ti ostane v milih očeh, vesel smehljaj na ustnicah, o mati —!» «Ljubi me...! To ti bodi edina zapoved, prva in zadnja misel...!» «Ljubim te —. Saj vse, kar je kaj prida v meni, imam po tebi, o žemljica sveta — vse, kar mi je simbol in resnica sreče in radosti, si mi dala ti, o mati...!» «Ljubi me... z ljubeznijo mi pomagaj pred tistimi, ki mi kopljejo grob...!» «Če te ljubezen ne ubrani, kaj bi te ubranilo? A roka, glej, mi je omagala, mišice splahnile... Zdaj mi je zgolj do tebe, žemljica moja, vzemi me v naročje...!» «Kaj bi že s teboj, ko si še mlad...?» «Truden sem in ubog, o mati...» «Ko sem te izpustila s krila svojega, sem ti, ker si po vsej sili hotel v daljni svet, naročila, da se naužij življenja na vse želje, da ti žal ne bo, ko se ti bo vrniti k meni... A ti —? kako je s teboj...?» In človek je skril obraz v ščemeči mah, razširil roke in za-ihtel v nemoči in bolečini: «Truden sem in ubog, o mati...» — Tako sta se pogovarjala mati in sin. A sinu, ki sta ga boleli bridkost in tesnoba današnjih dni, je ob kolenih ljube matere odleglo. Kar nič več ga ni zanimalo, kaj politiki in drugi malopridneži počno doma ali po svetu; ni vpraševal, ali kapitalizem že spet z verige spušča sirovi militarizem; v tistem trenutku še mislil ni na to, ali se na Balkanu spet godi kakova svinjarija — o, vse to mu tačas ni segalo v misli in srce. Strmeče oči so mu motno gledale v daljavo in ni nič več videl... In še je gledal in v ljubezni videl vse. Tamle doli je Veliki Studenec, lepa vas, skoraj trg ali mestece; tain se je rodil, tam zvrhoma užil sladkost mladosti, tam radost in prvo grenkost življenja. * «Pozdravljena, ljuba vas domača...!» Kraj vasi mu je stala rodna hiša, vsa v drevju, le sleme se ji je videlo. «Kako je s teboj, o hiša očetna...?» je vzdihnil. «V tujih rokah ti je rojstni dom, ker si se izpulil iz domače zemlje in zmotoglavil v tuji svet...», mu je spomin očital. «O, odpusti, domačija v Temenici... Odpusti, saj sem se trdo pokoril za greh ničemrnosti... Odpusti zaradi ljubezni do tebe tudi v kesu in pokori in zaradi zvestih misli, ki so mi zmerom uhajale k tebi... Odpusti —!» Sredi polja se je na velikem vrtu košatila mogočna hiša z razsežnimi gospodarskimi poslopji. «O Pristavčevina, stara pristava tegale gradu...! Kaj pa stari Pristavec, učeni kmet in čudak...? In mladi Pristavec, mili mi prijatelj...? Pa hčerka edinka, lepa in izobražena Marička, ki jo sodnijski in davčni gospodje imenujejo literarno babo in ki je med vojno bila neki preslaba in prečuvstvena, da bi se mogla ubraniti blata, brizga jočega od vseh strani...?» «Kaj ne veš? Stari Pristavec poseda v starem naslanjaču, boža kakor predivna kodelja mogočno in kakor sneg belo brado, ob nogah mu prede velikanski črni maček, na kolenih pa mu leže debele knjige, zlato obvezane in v črno usnje vezane... V tistem mačku neki je hudič sam, a v knjigah učenost, da se ji pokorijo f celo duhovi, ki ga obiskujejo sredi noči in mu prerokujejo čudne stvari... Mladi Pristavec se očetnim modri jam smehlja, umno gospodari, bogati in hčer Maričko moži.» — Nc daleč iz vasi je ob Temenici bohotelo staro jelševje. Oči so se mu nasmehnile: «O jelše ostarele, ki ste v mladosti z vetrcem šušljale o moji prvi, edini sreči — pozdravljene!... In pod vami stezice, ki se vas je ob meni dotikala njena ljubka noga — zdaj, vem, da ste pozabljene, preraščene...!» Spomin, ki se je zdel dosihmal, da je že mrtev, ga je klical. S ščemečimi očmi je v mislih pil nežno, čudovito lepoto njenih prekrasnih, slokih rok, ki jih je tačas tolikrat do pijanosti po-Ijuboval in ki so mu božale in gojile vse najslaje nade... A ljubica je oči obrnila drugam in ljubezen se ji je utrnila kakor mehka mesečina, ki ugasne, ko vstaja solnce... Ob tem bolečem spominu se je pripognil, da bi utrgal cvetko, ki ga je z nedolžnimi očmi vdano gledala iz grmičja, pa se je premislil. «Rasti, lepota božja!» jo je pozdravil in se sklonil. «Živi in lepšaj svet...!» Iz domače vasi se je spustil curek mož, od sosednje se je odtrgal drugi, oba sta se ulila med njive in travnike, a kjer sta se doteknila, sta obstala. Vedel je, da lehkomiseln kmet prodaja zemljo. S pogledom je trenil v gručo mož sredi lepih njiv in se nejevoljen obrnil. «Veliki Duh nad zemljo in nebom — Oče naš, usmili se nas...!» Molitev je klečala v njem; niso je govorila usta, duša jo je goreče molila. Molil je, zares je molil, ne Jeliove ali Boga tega ali onega, molil pač Boga večnega, edinega, Boga, ki samo ljubi, nikogar ne sovraži, nikogar ne straši, molil Boga svojega. «Kaj veš o Bogu, bedni črv nevedni...?» ga je skušnjavec motil. «To ni poglavitno —,» je dalje molil. «Da le Bog ve zame... In ve... To mi je sreča zdaj in za vekomaj... Ubog je samo tisti, ki se ga še Bog ne spominja več...» «Kakšna zmota, sin Kajnov, ki goltaš ubitega brata kruh in lokaš njegovo kri...!» ga je pikalo. «Če hočeš živeti, zdrobi in pomencaj še vse druge predsodke!... Živiš in kaj pametnega storiš le, če si svoboden.» A on je zamahnil nad skušnjavo in dvignil pogled. Iz doline je na pomagaj klicalo življenje, sredi širnega polja je Kajn davil brata, a solnce je še sijalo in dan je bil dober kakor oče in mati in lep, da bi človek tudi pri skopuhu lahko napravil velik dolg. — Z očmi, pijanimi od ljubezni, lepote in solnca, je še enkrat pobožal ljubi domači svet in se počasi napotil navzdol. Po polju in povsod so stopicali možje, vpili in cenili njive, merili plast žive zemlje, jo hvalili ali devali v nič. Kmet, ki je prodajal, je poniglavo hodil za njimi, molčal in grdo gledal, če mu je uho ujelo nevšečno besedo; bilo mu je, kakor bi ga osebno žalili. A žemljica uboga je puhtela iz presnih ran; solnce ji je božalo bolečine, daljni veter jih je hladil in mehko česljal pusta strnišča. Ko je po stezi šel mimo njih, so se ozirali za njim. «Glejte, Plantaričev gospod. Hudo so ga tuja vrata tepla po petah...» «Kako trudno tevsä in kako se drži v dve gube.» «Siromak je bolan in brez doma.» «Ampak kjer je bil, vsaj toliko bi si bil že lehko napridoval, 4 da bi si kupil domačijo.» «Aha. Tako pa mora osebenjkovati pri Pristavcu, kadar pride v te kraje.» «Vsako leto pride in vselej se skobali na hribje in po ure dolgo gleda okoli sebe.» «Pristavec pravi, da mu je to kakor božja pot.» «Pogospodil se je, srce pa mu je neki še zmerom čisto kmečko.» Na Pristavčevini v zgornjici, kjer je bival stari Pristavec, je Plantarič potrkal ob vrata. Iz sobe je zarenčal glas. Soba je bila precej velika in svetla. Ob stenah so stale police, polne knjig, sredi sobe je bila velika okrogla miza, ob nji stoli. V naslanjaču je sedel stari Pristavec, ob nogah mu je predel črni maček. «Dober dan, oče!» ga je pozdravil. «Kako je?» «O, glejte si no, kaj si se spet spomnil, kje si doma?» «Dopust imam.» Starec ga je gledal in sočutno dejal: «Fant ubogi, kakov pa si? Ali si bolan, ka-li?» «Pa se bom izlizal,» je odgovoril fant, ki je bil star že štirideset let. «Vidiš, tako je, če zel presadiš v nepravo zemljo...» «Hira; vem. Jaz pa ljubim življenje in bom živel.» «Skrbi za zdravje! V telesu je duh; greh zoper telo je greh zoper duha.» «Krepost je pogumno gledati v prihodnjost in se zanjo bojevati z življenjem.» «Da, v veri je moč, ki človeku daje nebeških sladkosti, svetega miru zvrhoma; z njo in po nji se zaveda, da živi v luči božji.» «Pa tudi iluzije življenja so lepe.» «In zato zelo slepe, dragi moj!» Obiskovalec ni hotel ugovarjati. Tudi starec je molčal; nenadoma pa je vprašal: «Kaj misliš. Ali so ljudje prej spoznali vzrok, ali prej uporabo ognja?» Plantarič ga je debelo pogledal in mirno dejal: «Mislim, da prej uporabo.» Starec je srepo, skoraj nezaupno, a obenem veselo strmel vanj. Oči so mu gorele, radost, na široko razlita po vsem obrazu, je pritrjevala in dalje vpraševala: «Sijajno! Tudi jaz mislim tako. A zdaj mi povej —!» Ali Plantarič, ki mu je starčevo čudaštvo bilo čez glavo, ga je presekal: «Nikarte! Kaj bi vam mogel razodeti jaz, ki tako malo vem?» «Zakaj se mi umikaš?» mu je ugovarjal. «Star sem in iščem resnice v učenosti novih metod, a njih nosilec si ti. — Prosim torej, povej mi: Ali je človek prej spoznal plamen kesa, ali gorečnost vere v Boga? ali prej greh, ali prej kes in pokoro zanj?» «Prej vero in kes nego vse drugo, bi dejal.» «A jaz ti pravim: To je problem! Dokler ni etika ljubezni do bližnjega zmagala človeškega rodu, so ta vprašanja bila pokopana, mrtva v človeškem srcu.» «Ali mislite, da je etika ljubezni zmagala, že zmagala?» «Problem... A včasih se mi zdi, da je.» Misel, ki jo je izrekel, se mu je zdela svečana in pravična, da je vstal in počasi zakoračil po sobi. Kakov mož ti je bil! Star ko zemlja; lasje, brada: bela ko-delja; oči pa žive, polne ognja, čisto mladeniške; pleča: široka in močna, da bi bil lehko svet nosil, kakor tisti poganski mož, ki mu je bila zaupana ta skrb, dokler mu je ni odvzel Sin božji. «Dvomim,» je Plantarič rekel po kratkem molku. «Premalo poštenja je na svetu.» «Kdo je pošten?» «Pošten ni le tisti, ki nič hudega ne stori nikomur, marveč še bolj tisti, ki ljubi svojega bližnjega in mu izkazuje dobrote.» «To je res,» je starec pokimal. «Ni je ljubezni, ki ne bi blažila človeka.» «Ko bi svet le ne gorel v ognju sovraštva.» «Čuvstva živijo svoje življenje.» «In vendar je človek lehko tako nečuvstven,» je Plantarič gnal svojo, ker ga je pogovor z modrim starcem močno zanimal. «Zakaj? Ker mu misli ne hodijo tudi k Bogu, marveč se plazijo majhne in slabotne le po tleh.» «Če pestuje zgolj upanje, ljubezni in vere pa nima.» «Upanje... Upanje je pač krasota želja, ljubezen zahteva žrtev, a vera, če je živa, globoka, je jamstvo gotovosti... O, človek se res mora kdaj spomniti Boga, smrti, večnosti...» «Plitev materialist tega ni zmožen.» «Vem. Premišljevanje o Bogu in smrti je velika filozofija.» «Pravi Platon, kajne?» «Jaz tudi. — Ali ti kdaj premišljuješ o smrti?» «Dostikrat. Vendar ne zmerom tako, kakor tisti, ki trdijo, da se začenja, kjer se končuje, in končuje, kjer se začenja.» «Pa se ne motijo. Smrt je namreč le odhod v večnost, kakor je rojstvo prihod iz večnosti...» * «Smrt je zame le smrt.» «Tako? Ali veruješ — naj govorim s filozofom! — ali veruješ, da smrt res obstaja?» «Vsaj s stališča individua, ker z njo prestaja življenska eksistenca.» «Te smrti ne tajim. Ampak če mi poveš, kje se življenje neha in začne smrt, ti povem, kaj je smrt. Mar iščeš to mejo v rastlinstvu, rudninstvu, živalstvu? Saj je ni! Vse se le prenavlja, presnavlja, vse samo preraja. Še v kristalu je življenje, ustvarjeno po isti modrosti, ki tudi meni daje dihati in živeti, trpeti in mreii... Smrt je le beseda za silo, nehanje ob prvi razvojni dobi in kakor velika resnica: občutiš jo, umeti je ne moreš.» «In če bi jo umel: — kakova pametna korist bi bila to zame?» «O, imel bi vero in spoznanje, da smrti ni.» «Da, ali —?» «Ali ti to ne bi bilo zadosti?» «Ilm...» «Verjemi: V neskončnosti časa in prostora se preliva val življenja, iz njega pršijo kapljice individualnih eksistenc. Ta val pljuska iz vsemira. Rojstvo in smrt sta le pritiska večnega življenja.» Oba sta umolknila. V sobo so lili žarki zahajajočega solnca, vanje je mežikal ii* predel črni maček; dekla Francka je na dvorišču prala in tiho cPo gorah grmi, se bliska, moj fantič po polju vriska ...» Starec je počasi hodil po sobi, postajal v zamišljenosti in spet hodil, a Plantarič ga je predramil: «Če je res, kar moderna znanost trdi, da namreč živi tudi kamen, tudi rastlina, tako bi bilo verjetno, da obstaja neki neviden vsemir, ki ga komaj šele slutimo...» «Da, prava filozofija ne materializira Duha, marveč le spiri-tualizira materijo. Vse je življenje, sila, energija, življenje vse in povsod — smrti ni nikjer.» «To so trditve, ki pa ne razvozlajo velike uganke o življenju in smrti.» < «Vem, da nasprotujejo vsem poglavitnim filozofskim in moralnim smerem našega časa: kriticizmu, pozitivizmu, agnosticizmu in vsem drugim pragmatizmom, vendar verujem, da je po smrti mogoče in verjetno življenje v čisto novi, nam še nepojmljivi zavesti.» «Ali je to tisto posmrtno življenje, ki ga nas vera spominja?» Starec se je malo zamislil, preden je odgovoril: «Mogoče. Kdo ve —? Če veruješ, je. Drugače mislim, da se vračamo, odkoder smo... Prah si in v prah se boš povrnil... Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo. — Če verujemo, da nas je na svet poslala božja ljubezen, vemo, da se bomo po smrti vrnili k Bogu v večno življenje...» «To je tolažba človeku, ki se pekli z nadlogami.» «S smrtjo je vsega hudega konec in začetek vsega lepega, ki gre v neskončnost.» «In vendar to ne zmanjšuje večnega našega protesta: Zakaj smo na zemlji mi edino bitje, ki ve, da mu je umreti?» «Modrijan ima spoznanje, protestov ne. A najsi je življenje po telesni smrti tako ali tako, bolje in lepše od sedanjega je gotovo.» «O, jaz se smrti prav nič ne bojim.» «Zakaj bi se je bal? Bolj ko se je bojiš, bolj je strašna; bolj ko se ji umikaš, češče jo srečuješ... Vse se spreminja, le ona je še zmerom taka, kakor so jo poznali naši očetje pred tisoč, pred milijon leti.» Plantarič ni odgovoril. Tudi starec je pomolčal, potlej pa vzdih nil: «In vendar: kako ničen je človek!... Kaj je njegovo življenje, ki si ga z grehom in hudobijo teži in greni?... V primeri z večnostjo še milijoninka trenutka ne —, pa vendar bi rad s srcem in pametjo vzel in obsegel vse vesoljstvo... In si do-mišl ju je naprej in nazaj po tem in po drugem svetu... Kaj, kaj je življenje...?» «Jezus je rekel: Jaz sem pot, življenje in resnica...» «Spoznavam, spoznavam: Gospod, kdo je, kakor si ti...?» je starec zamrmral in sedel. V obraz, veli in od starosti zgubani, so mu tekli zadnji žarki večerne zarje in se mu nabirali v očeh, 6evajočih od zamišljenosti. «Kaj je življenje...?» je skomljal v belo brado. Dekla Francka je doprala in veselo zapela: O, vriskaj, žvižgaj ali poj, saj prideš k meni v vas nocoj...!» Otožnost starega Pristavca je bridko vzdihovala: «Dan se je nagnil in okoli mene se je zmračilo, ko sem gledal * v jutranjo zoro... Lepi, dolgi dan življenja mojega, kako hitiš, hitiš v božji zaton!...» Kakor da mu je že iti v zaton življenja, mu je bil glas za-molkljeji in zamolkljeji. Ob poslednjih besedah, ginečih ko odmev za hribom, se je mož še bolj zgrudil sam vase; obraz mu je utonil v mogočni bradi, oči so se mu priprle in usta le še šepetala: «Kaj, kaj je življenje...?» Na obiskovalca je čisto pozabil. Plantarič je kar molče odšel. Zunaj je dihnil na vsa pljuča in veselo pogledal po dolini. «Lep si, ljubi domači svet!» se je nasmehnil. «Še ozdravim naj, pa bo življenje vredno življenja.» — Ferdo Kozak: Prijatelju Brez računov sejejo večnega vrtnarja roke, brez računov so posejale i nas; in v prst nam zravnale steze, usmerjale nam na znotraj obraz, do dne, ko v posodo prvih se črk je življenja prelil naš glas. Zdaj pa je pred nami cesta kakor nož, nevzdržen studenec, sam sebi cilj, brez konca se prelivajoč iz cvetja v sad. Zato, glej, kujem v duši pogum in zato mi včasih ure teko, ko splakujcm z grenkobo besedo trdo, se z dvomi borim in srcu trpljenje tajim: O, če veruješ, utriplji v rast ravno, da bom lil, da bom romal iz srca zemlje v naročje neba, ki ga slutnja ob uri pojočih skrivnosti je v meni spočela. Utriplji zvesto, da se mi veje nikdar na srednja pota ne ukrive, in da padem cel, kakor od strele razklan, če se zgodi, da trudne oči svojo smer izgreše. Tvoje oči so kakor dvoje temnih, strmečih vrat v druge, meni neznane kraje. Tvoje oči so kakor dvoje črnih jezer iz iztočnih bajk. Vstopil sem in za menoj ni cest več, ne spomina, vsega me je vzela vase vroča noč. Hodim in sem kakor vsako živo in osamelo srce: sredi teh temin ni sanj, ne zvezd; veter žgoč biča dušo — bol pred svetlim demonom lepote v zarji melanholičnega hrepenenja prazemlje. Sredi teh temin vizije carstev onkraj morja, tam, kjer solnce v krvi kakor ranjen cvet gori. Vendar iz daljine, v rahlem svitu vabi pokrajina, kakor dete jasna, v solncu enostavna, nov svet, ki v očeh sveta še rojen ni. D. Tvoje oči so kakor dvoje temnih, kakor noč strmečih vrat. Vstopil sem. In hodim. Pridem? Hotel bi, da mi ne zlomi smrt srca, da ne zgorim, hotel bi, da radosten poljubim kdaj poljane nove zemlje in nebo nad njo, da dušo prerodi v preprostost svojega zakona, da bi kakor živ pogovor bil med njo in njim. Miran Jarc: Pesem Pokrajine cveto, Človek pa ni obstal, bleščava čez ves svet... da bi sprostrl roke, Sinja dlan nad zemljo, da bi zajel pozdrav sveto je dan razpet. božje zemlje. Komu drevesa po jo? Kam se razteka sijaj? O, če predrami kdaj ta bol zemljo! Zašli smo sred goščav Zašli smo sred goščav... Somrak nam ne odmeva. (Beseda je iz dneva, a strah se pne iz motnjav). Neznano se zgoščuje. Saj to ni več pobočje, drevesa, jarek... Vsenočje podobe zle nam snuje. Besedo kdor zakliče, je gluhonem ne čuje. To tvoja roka? Tuje vsak k sebi se umiče. Plašljivo vse na preži... Kdo človek, kdo drevo je? Sam se deliš na dvoje. Kateri duh nas mreži? O, zdaj ne znamo peti, da temo bi razvedrili. Le pesem noč razsveti. Kdaj bomo se vrnili? Anton Ocvirk: Izar (Slikarju I. S.) — Pod najinim oknom truden in lačen glas. — Mesto v dalji je vrglo v zvezde svoj sij. Tam se nad vrtovi solnce luči topi. — Ob strogih strminah palač se odjek serenad lovi. — Pod najinim oknom truden in lačen glas. — Na platno si udaril, pa se je skrčil obraz. Izar! Boli! Moj obraz! — Moj! — Na belem platnu bel obraz. Glej! V očeh se mu pesmi pod oknom blesket je užgal. — Jo j! * — V najini sobi je sorodnih duš iskanje. Trpljenja ni. V tvojih očeh je najinih globin otroško smehljanje — dveh duš skupno darovanje. Izar! Izar! Skozi julijsko noč sem te videl od daleč. * Žarenje najinih silnih veličin naju je čez obzorja sklanjalo. Roke so se v dalji spoznale. Izar! Ves svet je v najin objem užet. * — Tvojih ust šepet me je predramil iz sna. Vame se meče mesto skozi noč. Ob sveči me išče iz platna moj obraz. Na tleh sredi barv ležiš in iz sna me išče tvoj glas. — Moj! — — Izar! Čuj, to je najin obraz! Pod najinim oknom truden in lačen glas. Pesem o pesmi Nekdo poje na čarobno piščal. Sredi med nami poje, poje venomer. Kot mrtve sohe z vpijočimi rokami smo, bratje. Pesem v nas, pesem iz nas se spleta v sozvočje mehkih pozabi jen j. Telesa, usahle grobove, njena moč spreleta, nenehaje jih ziblje v omami. Pesem, razpletena sredi zemlje in nebes. Pesem, ujeta v slasti slavčevih trepetanj. Pesem žalostna — nekdo si je dušo ubil. Pesem popotnega — trudna, samotna pot. Pesem dekleta — prvi majski večer. Kam so šli bratje, ki jih v pesmi ni? Komaj da še prek grobov je odzvok spolzel. Telesa njih so v večnost odzvenela. Tam se življenje pretrgalo je v nič, kot da je struna odbrnela. O! Pesem ni umrla! Pesem nenehoma rase! Iz mrtvega molčanja teles zvon jen je — kot da na strune razpete čez zemljo Neznani udarja v prebujenje. Nekdo poje na čarobno piščal. Poje, poje, poje venomer. Ivan Rozman: Hlapec Jernej na odru ili so časi, ko so padali po Ivanu Cankarju hudi udarci: do malega vsa naša inteligenca, brez razlike smeri, se je obrnila proti njemu in ga hotela pokopati deset sežnjcv v zemljo. Redki so bili oni, ki so ga že tedaj cenili, četudi bolj sluteno, kot zavestno. Takrat se mu je izvil trpki in grenki vzdih: sam! Dandanes mu sije solnce, sije tako žarko, da hoče zatajiti cclo lastno senco. Ne eno ne drugo ni pravo. Cankar bo zažarel šele takrat v svojem pravem blesku, ko ne bo več prokletstev in ne malikovanj, ko bodo njegovi biseri odbrani in oprani ter očiščeni svoje naravne, zemeljske prsti. Ko sem pred dvajsetimi leti čital njegovo delo «Hlapec Jernej in njegova pravica» še v rokopisu, me je vsega prevzela njegova jezikovna skladnost, ta granitna, arhitektonska linija in pa njena 0 preprosta enotnost. Stil tega dela se me je dojmil kakor mra-morna belina in čistost antične umetnine. Take mojstrovine Cankar dotlej še ni pokazal. Ali kljub temu me delo ni povsem ogrelo in zadovoljilo in duša mi ni zapela s polnim glasom. Odkod ta raztrgani ton? Danes je jasno, da tiči disonanca v mitu. Cankar je spojil dva elementa, že dozorela, ne več razvojna, ki sta si tako brezpogojno protivna po svojih poreklih, zvanjih in namenih, da se morata medsebojno uničiti. Iz njiju je izločen stvarjajoči — čas. Tako nastane risba v ploskvi, ki nam pač omogoča hipen in popoln pregled slike, ki pa nima perspektive in ne razvoja. Kar nam je pa v naprej znano, ne vpliva več (Esej o mitu.) 47 73 7 estetsko in ne tragično s tako silo, kakor se nam to javlja v razvoju organskega dejanja. Toda razpoko je treba odkriti docela. Osnovna plast tega dela je življenje našega poljedelca, ki mu piše zakone njegov svojski mit. Brez tega, izključno njemu lastnega mita bi bilo njegovo življenje le animalično, pusto in prazno. Vsak posamnik, kakor vsak narod živi iz svojega mita, bodisi vnanjega, bodisi notranjega. Prvi, vnanji, odeva in spaja ves njegov vidni svet v magično luč neprodirljive preteklosti. Na tej razvojni stopnji zre vsak človek nazaj, proti svojemu izvoru: on živi od preteklosti. Ta njegova in njegovega rodu preteklost ga priteza z vso silo, z vso materinsko skrbjo. Te nepojmljive sile so mu demonske in segajo prav do njegovega vsakdanjega življenja, vplivajo nanj in ga oblikujejo po svoji zakonitosti, t To oziranje človeka je njegov klic po skrbni materinski roki, ker mu je bodočnost tako tuja in neznana. Te sile bi brezpogojno in neomejno zagospodovale nad človekom, ako bi si sproti ne ustvarjal entelehičnih, mitičnih podob, ki nosijo v sebi najboljši lek zoper strahotno privlačnost temne, sive minulosti. Ta mit, ki je še ves na ven obrnjen, je že vera v svoj jaz in po njem v bodočnost, on pomenja prvo veliko zmago nad silami preteklosti. Iz Dioniza rodeči se Apolon. Ta vnanji mit je prva osnova, ne le biološkega, ampak tudi poetičnega tipa: človek. Šele on ga pretvarja v človeka in brez njega bi človek nikdar ne prišel do zavesti svoje osebnosti, do svojega poslanstva na zemlji. Ostal bi na nivoju tretje razvojne stopnje proizvodov zemeljskega kozmosa, — več kot kemični mineral, več kot rastlina, a ne več kot žival. Ta mit pa se izpreminja in presnavlja sam v sebi, se odeva v najpestrejše podobe in like, vse v zgoščenih izborih, da more sorazmerno in adekvatno tolmačiti in krotiti demonske sile nature: zdaj nam prikazuje obraz, poln zverinskih strasti, sedaj zopet najmilejši otroški smeh, tu nastopa kot junak, poln največjega samozatajevanja in požrtvovalnosti, tam zopet kot naj-ostudnejši kovarnik in hlinež. Ta mit pa se poslužuje tudi razuma in njegove logike, — vse zato, da nam predočuje duševne bolezni človeškega rodu, kažoč nam njegovo zdravje. Toda čas tudi mit stari in ga pretvarja v historijo, iz katere je izšla znanost v svojih premnogih panogah in disciplinah. Dokler je ta naravni narcizem živ in aktiven, dokler se na ta način življenje samo po sebi čisti s tem, da izloča iz sebe izrabljeno in odmrlo snov in se tako ohranja in mladi, — toliko časa je človeški organizem zdrav. Kjer pa ta narcistična dejanstvenost obncmore, se ta mrtva snov ustavi ja v organizmu: — tam nastaja historizem kot plesen na vseli življenjskih tvorbah. Ta historizem je vsakemu organizmu strup, ki ga uničuje. Historizem zaustavlja življenje, ga okamenjuje in mrtvi, ga deli v živo in neživo snov, v organsko in neorgansko, loči človeške plasti v dobre in slabe, v visoke in nizke, v bogate in uboge, v učene in nevedne; on deli celo vsemir v nebo in peklo. To je pot ideje, ki jo čas snovi, da postaja vedno gostejša in težja, kakor hitro je stopila iz svojih višav na zemeljska tla: historizem je zadnja stopnja njenega razvoja, — ostarela, nagubančena lupina. Vendar opisana narcistična bipolarnost ni razlita v človeški pasmi enakomerno vsepovsod, temveč v otcčičih, kot so: rodbine, plemena in narodi. Čim bolj je ta bipolarnost razvita, n. pr. v narodu, tem večja je njegova življenjska zavest, tem jasneje vidi človek ves obdajajoči ga svet, tem bolj se osvobaja naravnih demonskih sil in jih podjarmlja, tem večjo vero dobiva v samobitno življenje. Mit je tedaj ogledalo, v katerem si išče jadni človek svoj pravi obraz. Vsa ta psihična evolucija, ki se razvija prav na osnovnem življenjskem živcu, ima edino, a močno tendenco osamosvojitve in okrepitve; zato se narod, ta mikrokozem, z vso silo zapira vase in odbija vse tuje elemente, mišljenjske in kemične, ki bi utegnili ta samsvoj, psihični in po njem oblikovani snovni organizem — razkrojiti in ga uničiti. Edini medij, ki je tej težnji na razpolago, je rodna in sorodna kri: na tem temelju si gradi vso svojo duševno in materijelno kulturo. Ta kri, ta čudoviti sok, o katerem ve fiziolog toliko lepega povedati, je po svojem bistvu ona magična sila, ki tvori rodbine, plemena in narode, jih ob jemlje z najmočnejšimi okovi, jih vari v močne naravno-socijalne organizme in jih spaja s številnimi koreninami z zemljo, na kateri so pač vzrastli, z nebom, ki se boči nad njo, in z zrakom, ki napolnjuje ta manjši ali večji mikrokozem. Ta narodnostni svet ni po svoji naravi nikdar raztezen navzven, ekspanziven, ampak je obrnjen na znotraj, v svoj center, rodi po opisanem mitičnem narcizmu svoj etos in ta de-materijalizira svojo rodno grudo in jo obdaja s čarom češčenja: iz nje je vzniknil in vanjo se zopet povrne, iz te grude mu ki i je jo čudovite bajke, mleko in kruh njegovega mišljenja in čuvstvovanja. V višjem stadiju njegovega razvoja pa si ustvarja tudi prave umetnine, ki niso drugega kot mistična transsubstan-ciacija samo njegovega sveta. Iz te vere v naravni mit, v rodno grudo in v svojo rodno kri je izšlo tudi običajno pravo, čigar hrbtenica sta lastninsko in 47» 7 39 dedno pravo v sodobni formulaciji, vse to kot afirmacija vsega, prej opisanega narodovega življenjskega razvoja. Tako je zlasti dedno pravo, izvirajoče iz rodne krvi, najjačji nosilec rodbinskih, plemenskih in narodnostnih osnov, z njihovim duhovnim ozračjem vred. Ves ta nazor je kondenzirano podan v gospodarju te Cankarjeve novele. Že iz tu navedenega je razvidno, da hlapec Jernej ni in ne more biti sorojak tega našega gospodarja, da ni vzrastel iz njegovega mita. Njegova mišljenjska in čuvstvena struktura je povsem drugega kova; temelji in se razvija na čisto drugi življenjski ravnici, je usmerjena univerzalistično, na vodoravni liniji, ki teče po vsej zemeljski obli, — dočim raste gospodarjeva življenjska smer navpično iz globin zemlje v nevidna nebesa. Ti dve ideologiji sta si tedaj tako diametralno nasprotni, da je smrt ene — življenjski pogoj druge. Hlapec Jernej se je moral najprvo iztrgati iz ozračja naravnega mita, da je sploh mogel vstopiti v tisti mišljenjski krog, v katerem živi in ki ga obdaja kakor voda ribo. Med svetom gospodarja in hlapca Jerneja ni nobenega mostu, ki bi ju vezal in dokazoval njuno sorodnost: eden ali drugi: — za oba ni prostora na zemlji. Vse hotenje, čuvstvovanje in mišljenje Jerneja, vsa njegova ideologija je mogla nastati dejansko šele tedaj, ko je človek pretrgal vse vezi z naravno-mitičnim svetom, ko je prej zatrl v sebi vse čuvstvo, ko je iznašel cksaktno mišljenje in naravoslovne metode; le po tem in teh je mogel vstopiti v čisto nov in čisto njegov svet. Znanost v najširšem pomenu besede je bila porojena kot protiutež historizma in njeno prvo delo je bilo in je: analiza tega petrefakta. S tem se je pričel razkroj tudi naravno-mitičnega sveta. Kdo ne ve, kako samozavesten je bil vstop teh naravoslovnih disciplin v svet in kako sijajne so bile njih obljube o oprostitvi človeka od zemeljskih demonov? Na kompleksu eksaktnih ved pa sta se pojavila kaj kmalu dva obraza: eden plutokratski, drugi abstraktno-dogmatičen. Oba sta se izrastla do hipertrofičnih oblik. Vendar nas zanima tu le mamonizem, ki je zavladal po vsem svetu, kot najjačji vseh kraljev. On je bil tisti, ki se je polastil vseh dobrin in pravih odrešenj, ki so jih prikazale kot prej nevidena čudesa vse te naravoslovne vede. Polastil se jih je in jih uklenil v svoje verige. Nastal je kapitalizem, ki po svoji geometriji in svoji mehaniki izpreobrača obličje zemlje in z njo vred socijalno strukturo človeškega rodu. Njegovo srce je iz najtršega jekla. Zaverovan je tako v svoje poslanstvo, da si hoče ustvariti večna nebesa na zemlji; vse to iz silne bojazni pred smrtjo. Ta parasit naravoslovnih ved, kapitalizem, pa si je izzval kaj kmalu nevarnega tekmeca — socijalizem, v vseh njegovih odtenkih in panogah. Znanost, ki je po svojem zvanju le retrospektivna, obrnjena proti demonstvu nature, ki ga veže, kroti in vprega kot pokorno delovno silo v službo človeškega napredka, ta znanost, ki s svojimi luciferskimi očmi vse vidi in vse ve, je odnesla v tej borbi s historizmom sijajno zmago. S svojim neprecenljivim in nepopisno požrtvovalnim delom, s svojo tehniko, si je le-ta ustvarila svoje ožilje, glavno in kapilarno, in prepregla z njim organizem nature, duševne in snovne. Falanga vseh panog znanosti, posvetnih in duhovnih, je danes bolj ali manj strnjena in to pomenja neobhodno potrebno barikado proti staremu sovragu človeštva. Vendar, danes so znamenja taka, da lahko z gotovostjo trdimo, da vprašanja kapitalizma ne bo rešil ne socijalizem ne komunizem in ne historizem, katere vse tri vidimo pred seboj v največji aktivnosti. Rešilo pa ga tudi ne bo pravo, ki hodi za življenjem, ker ne more stavljati sredstev in smotrov v eno in tisto vrsto, in ker ne more kot eksaktna veda trpeti, da bi red njenih sistemov kalilo in kršilo čuvstvo, kakršnega izvora je Jerncjeva pravičnost. Človeštvo potrebuje kapital, ne potrebuje pa kapitalizma. Prava natura kapitala pa je njegovo nezaustavno kroženje, in to kroženje more izvršiti in poganjati le znanstvena, finančna tehnika, katera edina more izvesti človeškemu organizmu podobno ožilje, po katerem bo omogočen popoln in pravilno razdeljen obtok te zlate krvi po svetovnem gospodarskem organizmu. S tem bodo izginile z denarja in s premoženja vse one lastnosti, zablode in grehote, ki jima jih je privzgojil naravni tok gmote zaustavljajoči historizem, ki je izpremenil kapital v kapitalizem. Snov, 4 gmota je večna, kakor je večen duh in ne nosi greha na sebi, dokler je ta snov tekoča in sorazmerno razdeljena. Pač pa je obtežena s prekletstvom, ako ta obstane in se strdi, tako, kakor jo vidimo zgoščeno v kapitalizmu. Tako tekoči kapital ne bo poznal več kapitalista ne gospodarja in ne hlapca, ker bo vezala oba dolžnost dela. Ustvarjeno bo zlato srce svetovnega gospodarstva, ki bo nasitilo sleherno človeško celico, da ne bo več ponižujoče bede ne milosti in ne zavisti do tega, česar potrebuje človek od rok do ust. To srce bo deležno enakih lavorik, ki gredo največjim dobrotnikom in genijem človeštva. S tem bo človeško srce sicer znatno pomirjeno, a povsem mirovalo pač ne bo, vse dotlej, dokler ne bo ugnan demon, ki še vedno krošnjari po svetu s svojim kamenjem, prihutjeno vprašujoč, kdo ga izpremeni v kruh. To pa more storiti edinole znanost, ki bo vkovala demona v enake verige, kakršne je on skoval človeštvu, in sicer z atomizacijo te demonske nature, ki se vrši v silnih mukah in trpljenju človeške družbe. To razkrajanje je prineslo človeštvu novo spoznanje, dragocen evangelij, — da je človeški atom, duhovni in snovni, neuničljiv in neminljiv. Iz tega nevidno drobnega sveta prihaja človeštvu odrešenje in z njim vred vera v bodočnost: v mit, ki je bil skrit in nedotaknjen v najgloblji notranjosti človeškega srca. Vnanji mit se je skrivnostno preosnoval v notranjega. Starogrški bog elevzijskih mi-sterijev, Zagrej, ta najmlajši Dioniz, je bil ponovno raztrgan in nanovo porojen. Naravoslovne vede same so nam odkrile ta mit, ki je še rahel kakor nedolžno dete, povito v uborne plenice in položeno na slamo v jasli. Zopet prihaja na zemljo ta mladi kralj vseh kraljev, o katerem ve človeški um le toliko, da je porojen iz devištva, da je vekovit, da drži njegova pot iz večnosti v večnost in da prostovoljno umira ter vstaja iz lastne sile iz groba. Ta kralj ne govori le izbranim stanovom, ampak njegova kraljeva beseda je božji kruh za vse, brez razlike, za najubornejšega siromaka, pa tudi za pravega bogatina. Njegova beseda ne deli bogatašev od ubogih, učenih od nevednih in ne gospodarjev od hlapcev, zakaj uboštvo ni zasluga, če ni od srca ponižna, in bogastvo ni greh, če ni sle po zlatu, če bogatin prejme enkrat, da dvakrat da. Odslej ne bo več iskal človek bruna v očesu sočloveka, ampak v sebi, njegovih rok se ne bo več oprijemalo zlato, ker je le-ta spoznal njegovo pravo naravo. Ta kralj je premagal umrtvičeno misel in snov zemlje, ki sta delili ljudstva v sovražne tabore, on je premagal njuno bolezen in greh. Ta kralj bo pobotal tudi gospodarja s hlapcem Jernejem. Ta kralj, ki šele vstopa v svet, je notranji mit, ki se presnavlja v sebi s pomočjo luciferskega elementa, ki ga izžareva iz sebe, ko je v človeku opešala vera v bodočnost. Pri umetniškem stvarjanju je gotovo le-to: ako je umetnina plod še enotnega, harmoničnega mita, bodisi vnanjega ali notranjega, tedaj mora ta mit determinirati in obvladati vsa svoja protivja. To so zahteve stila. Ako pa je mit že v stadiju delitve in ako je umetnina porojena iz dveh diamentralno nasprotujočih si mitičnih polov, od katerih eden v boju podleže, tedaj mora vezati obe poluti mitična fabula, ki organsko veže oba skrajnika. Iz prvega slučaja potekata v bistvu lirika in epika, iz drugega slučaja pa dramatika, katere si brez te mitične bipolarnosti, brez d i manične napetosti niti misliti ne moremo. Umetnost je tedaj nepojmljiva transsubstanciacija zunanjega ali notranjega mitičnega sveta, zajetega po stilu, v vedno mladi in večni svet človeškega onostranstva. Umetnost je posvetni obraz čiste religije; odtod njena usodnost in resnoba. Zato je umetnost tako živo potrebna človeštvu, ker je podana v njej geneza njegovega življenja, ker dobiva to življenje šele po njej svojo pravo ceno. Ne gre tedaj za pojmovno kontradikcijo, temveč za življensko-razvojno, ki je povsem mitične narave. V tem greši večina modernih dramatičnih proizvodov, ker se njih avtorji poslužujejo pretežno izumetničenih, pojmovno fundiranih fabul, ki spadajo vse drugam nego v kraljevske dvorane umetnosti. Ni boljšega dokaza za to trditev od tega, da današnja publika odločno odklanja take proizvode, ker so zgrajeni iz že prežvečene duševne hrane. Ona se rajša hrani z duševno sirovino, ki je vsaj naravno-pristna. Jernejeva idejnost je tu postavljena v opreko z idejnostjo našega podeželana, kakršen je ta Cankarjev gospodar, to pa brez vsake organsko-razvojne argumentacije. To je tista točka, ob kateri se današnji čitatelj spotika, to je disonanca, ki moti umetniško uživanje tega sicer oblikovno tako sijajnega dela. Tako je čutila tudi naša literarna kritika. Ob času, ko je to delo izšlo v tisku, se je le-ta takoj razcepila že ob tem vprašanju. Eni so videli v delu le socijalistično gesto, ki so jo poveličevali, drugi so jo iz tistega naslova odločno zavračali, tretji so dejali, seveda po evangeliju tedanje, že bledične estetike, da umetniku ni bistveno to. kar podaja, temveč kako podaja. Vse te trditve se dajo pač za silo opravičiti morda o romanu ali noveli, nikdar nikoli pa ne v dramatični umetnosti. Tu vladajo slejkoprej strogi, od vekomaj pisani zakoni, in kdor gre preko njih: ana-4 thema sit! Tako govori vedno in vsekdar publika, ki zahteva na odru pristnost umetnin. Oba naša protivnika, gospodar in Jernej, sta si pač tako močna tipa kot kaka antična junaka. Na žalost pa svoje dinamike ne pokažeta v dejanju, ampak gospodar samo besedno odklanja, Jernej pa le besedno protestira in moleduje od otrok do župnika, od potepuha do sodnika. Taka formulacija snovi pa ne more vplivati dandanes ne estetično in ne dramatično. Jernej bi pač moral imeti svoji mentaliteti sorodnega protivnika socijalistične ideologije, ki bi razumel vsaj njegov jezik. Gospodar pa niti ne razume, kaj hoče Jernej od njega, ki je hodil v šolo pri Marxu in Lassallu. On se opira izključno na primat dela, ker kapital pač ni nič drugega kot v premoženje, v denar pretvorjeno in nakopičeno delo. Jernej spada tedaj v ozračje socijalizma, naš gospodar pa še vedno v kompleks vnanjega mita. Jernej potemtakem ne ogroža s svojo zahtevo le gospodarja kot osebo, temveč strukturo rodbine, plemena in naroda. Taka borba pa more biti tragična, kakor že rečeno, le tedaj, ako ne vemo nje konca že v naprej. V tem delu pa izvemo vse, kar hočeta ta dva protivnika in kar ju loči — že v njunih početnih stavkih. Dejanja, kolikor ga je treba, da pride njuna zahteva do izraza, ni niti za kratko sliko; vse ostalo prerekanje je le ponavljanje ene in tiste misli, v raznih oblikah, Vse Jcrnejevo hotenje in dejanje je tedaj le poetična fuga. Edini uspeh bi bil mogoč v tem, ako bi ta snov služila le za podlago, da bi razvil na njej kak prvovrsten akter svoje igralsko-karakterske posebnosti. Toda celo za ta slučaj je snov presuha in prekratka, da bi mogla spopolniti gledališki večer in nasititi občinstvo. S tem pridemo do zaključka, da je «Hlapec Jernej» le klasičen izraz tedanje dobe, v kateri je bil pisan, dobe, katere mit je bil že ves v razkolu, ves razdvojen v sebi in zato tako bolestno-trpeč. Mit, v tako razkrojenem stanju in v taki odrski obliki pa že nima v sebi one dramatične dinamike in usodnosti, ker že vsakdo instinktivno čuti, da tako stanje ni več ozdravljivo in da je po-gibclj enega ali drugega protivnikov samo po sebi umevna zadeva. Zato je bilo mogoče to snov podati le v zarji poslavljajo-čega se solnca razdvojenega vnanjega mita in le pojmovno-kontradiktorično, v taki obliki, kakršno ji je dal Cankar v svojem času in le on sam. Vsako drugo oblikovanje takega dela je skrunstvo umetnosti. Hlapec Jernej, tak, kakršen je na odru, ne more biti drugo kot trmoglavec in psihopatični kverulant. Vse to pomeni nasilje temu delu in degradacijo Cankarjevega genija, občinstvu pa kamen namesto kruha. Čemu treba vseh teh besedi? Gre za naš najdragocenejši element, za naš slovenski mit, za mit, ki so ga z vso usodno resnostjo doživeli in podali naši geniji, kot: Trubar, Prešeren, Levstik in drugi. Gre za mit, ki je organsko in neločljivo zvezan z rodno zemljo in krvjo, ki se po nepojmljivi mistiki presnavlja v sebi iz vnanjega v notranjega, ki raste iz naroda v univerzum, za mit, ki zre vedno naprej, v katerem je ohranjena živa vera v življenje in njegovo vrednost. Gre za mit, ki je verno ogledovalo življenja, predvsem narodovega, ki sproti izloča iz njega vso odmrlo in nezdravo snov, duševno in snovno, ki to življenje obnavlja, ozdravi ja in mladi, za mit, ki živi od vekomaj do vekomaj, skozi vse čase, sedaj odkrit, sedaj zakrit, v veselju in trpljenju, gre za večni eros in etos. Ta mit je dandanes tako ogrožen, pri nas in drugod, da gre človeku za biti ali ne biti. Vsaka kultura živi le iz svojega in nikdar od tujega mita in le toliko časa, dokler je ta mit živ; iz same historije, ne svoje in najmanj tuje, ne more živeti. Mi smo tako poplavljeni z razno tujo mišljenjsko navlako, da naša gledališka in čitajoča publika strada že leta. Mi ne pridemo do svojega slovenskega stila, do prizme, ki bi presnavljala in čistila naše demonstvo na eni strani in v kateri bi se na drugi strani lomili vsi žarki tujih kultur, segajoči do nas, do prizme, ki bi bila naš pečat. Brez tega pečata, ki je edina legitimacija za opravičbo našega življenja, bo ostala naša stara pravda med gospodarjem in hlapecm nerešena na veke, nas pa bodo zagrnili valovi tujine, ki pomenja duševno smrt. Joža Lovrenčič: Publius in Hispala (Nadaljevanje in konec.) XVII. Proti koncu meseca marca, prav oni dan, ko bi Tovarištvo Duha zemlje praznovalo obred hilarij, je bil Rim poln pričakovanja in radovednosti. Razneslo se je in širom mesta je bilo znano, da se vrši poroka Publija Ebucija z lepo libertino Hispalo Fecenijo in narod se je veselil, da bo po dnevih, ki so mu budili grozo, priča veselega sprevoda, pomikajočega se od konzulovega dvorca na Aventin. Oni, ki so že v prvih jutranjih urah začeli oblegati konzulov dom, so vedeli povedati, da so povabljeni svatje zbrani, da pa avgurov še ni, dasi je flamen dialis ,že prispel. «Ugodnih znamenj čakajo ali pa je ovčji drob tako zamotan, da ga niso utegnili hitro razrešiti in razbrati preroških znakov,» so menili drugi. «Dobro njima! Kaj jima še treba znamenj!» «Ali pomniš, da bi kdaj bivša sužnja dosegla tako čast?» «In on je prav za prav tudi plebejec...» «Pa bo poroka kot bi bila oba iz patricijskih krogov... Kon-fareacija!...» «Prav je, zaslužila sta...» «Kaj pa, kam pojdejo žrtvovat? Do svetišča Jupitra Stator ja je blizu, do Junone, cui curae sunt nuptiae, na Kapitolium je pa lep kos poti...» «Dosti bomo videli, kjerkoli bo. S Svete ceste na Aventin bo tudi dovolj prilike!...» «Glejte, sedaj prihajajo!» «Kdo?» «Avguri!» Množica je obmolknila in se razdelila ter napravila pot svečenikom, ki so šli resno in dostojanstveno med njo v štirih parih, sledeč najstarejšemu, ki je nosil v roki lituus, krivo palico. Ko so se jim odprla vrata, so se radovedneži, ki so stali tam blizu, začudili ob pogledu v notranjost in zaklicali, hoteč si zagotoviti j konzulovo naklonjenost in svatov: «Živel konzul Postumius, živela Publius in Hispala, živeli svatje!» «Feliciter!» so želeli drugi. «Hymen o Hymenaee, Hymen ades o Hymenaee!» je oživela nato množica, vcdoč, da se ta trenutek pričenja obred... Ko so vstopili avguri v atrium, v katerem so bili stebreniki vsi oviti z zelenjem in cvetjem, da je bil podoben pomladnemu vrtu, so se strnili svatje ob hišni žrtvenik. Devet zornih mladenk, Hispalinih družic, devet vitkih mladeničev, Publijevih drugov, so se zaokrožili v živ venec, katerega središče sta tvorila Hispala ob konzulu in Sulpiciji, in Publius ob Duroniji in Ebuciji, izven kroga pa so še stali Kvintus Furius, nekaj senatorjev in še oba ljudska tribuna, ki jih je povabil Postumius, da tudi ob poroki pokažejo svoje priznanje Publiju in Hispali... Najstarejši izmed avgurov je ob Jupitrovem flaminu, ki je stal pred žrtvenikom, spregovoril: «Veselita se, Publius in Hispala, bogovi so vama dobri, poslali so ugodna znamenja. To je moje oznanilo: z leve sta priletela vran in vrana, ko je iztegnila Aurora svoje zlate prste čez nebo; samica je imela v kljunu dračje, on jo je pa obletaval. To je eno. Drugo je ovčji drob. Tudi iz njega smo razbrali naklonjenost bogov, ki obetajo novoporočencema zdravje in srečo in blagoslov!» «Hymen o Hymenaee...» so se oglasile nato družice. «Hymen ades o Hymenaee!» so pripcvali mladeniči drugovi, razklenili krog in se postavili v vrsto od žrtvenika do tablina, kamor so šli konzul, Publius in Hispala, flamen dialis, Sulpicija, Duro-nija, Ebucija in še deset svatov, ki so se podpisali kot priče na poročno pismo, tabulae nuptiales. Ko je bilo pismo gotovo in sta vpričo flamina Publius in Hispala privolila v zakon, je prijela teta Ebucija, ki so jo bili določili za pronubo, oba za roko in jima položila desno v desno. «Hymen o Ilymenaee!...» je odmelo po atriju... Ko je bil tako prvi del poročnega obreda končan, so se uvrstili svat je in odšli v svetišče Jupitra Statorja. Množica, ki je čakala, je zavalovila in veseli pozdravi so vzpre-jeli svatovski sprevod, sredi katerega je blestela lepa Hispala v poročni obleki in opremi poleg srečnega Publija. «Kaka lepota!» so vzklikali. «Vredna je konzulove druščine!» «Kako ji pristoja ognjenozlati flammeum!» «A lepša bi bila brez tega pajčolana! Le poglej, kako bujne lase ima!» «Hasta caelibaris jih ji deli v šestero nakodranih pramenov...» «Trakovi, ki so vanje vpleteni, so že premoženje...» «In kako lep venec si je spletla! Na svojem vrtu ne bi mogla natrgati takih cvetlic...» «Si videl, kako ji regilla pristoja. Škoda, da ima čez njo togo...» «Ki je bela ko sneg...» «Rajši bi jo videl v sami regilli. Uročiti bi je take ne mogel, da bi jo vnel zase, ko odbija vse uroke in čare Herkulov vozel, ki ji visi z mehko jo objemajočcga volnenega pasu...» «In čeveljčki, aj! Iste barve ko pajčolan so in zdi se, kot bi prosevali drobne nožice...» Tako so opazovali Ilispalo in jo občudovali in ji obenem vzklikali, a Hispala je šla v svoji sreči s povešenim pogledom, kot bi hranila žar oči in njihovega igranja Publi ju za večer, ko jo objame v svojem domu... V svetišču sta položila Publius in Hispala Jupitru na žrtvenik poročni kolač s sadeži in flamen je pristopil in deček strežnik — camillus — mu je odgovarjal, ko je klical ob žrtvovanju Jupitra, naj bi bil novoporočencema milostijiv... Sprevod se je nato vrnil v konzulov dvorec in v slavnostni dvorani so svatje in gostje polegli k poročni pojedini, med katero je vladalo samo veselje. Ure so potekale ob šegavosti, dobri volji, napitnicah in pesmi in ne zmenili bi se razigrani svatje za mrak, ki je prižgal že večernico, če bi se ne bila oddaljila Hispala s Sulpicijo, ki ji je bila ta dan mati, v njene prostore, odkoder jo bo morala pronuba pripeljati, da ženin po stari šegi nevesto materi ugrabi. Tudi množica z ulice je opozarjala, da je že prišel večer. Ljudje so prižigali bakle, mahali ž njimi in pojoč klicali in vabili: «čas je, odrinite že enkrat zapah, prikaži, novica, se, ker glej, bakle so v noč vzplapolale!...» «Pridi, poročno zastrta, daj, usliši nas, čuj naš glas, bakle so v noč vzplapolale, pridi, poročno zastrta!.. .> Mladeniči in mladenke so vstali in medtem ko je odšla pronuba Ebucija, da bi privedla Publiju Hispalo, so menjevaje se prepevali poročno pesem. Mladenke so se jezile na zvezdo večernico, ki jim s svojim prihodom ugrabi družico, mladeniči so pa hvalili zvezdo najslajše sreče in ko so jim družice hvalile deviško mladost, primerjajoč jo roži, ki budi veselje in občudovanje, dokler je kdo ne utrga, so jim razigrani drugovi zvočno pokazali na trto, ki j(f reva, če ne dobi opore, oprta pa rodi in raste, da je mora biti človek vesel... «Hymen o Hymenaee, Ilymen ades o Hymenaee!...» je odmeval refren, ko je privedla Ebucija v družbi s Sulpicijo nevesto Hispalo. Publius se je dvignil, stopil z naglimi koraki proti teti, da bi ji prevzel Hispalo, a izmaknila se mu je in se zatekla k Sul-piciji. Medtem ko se je boril zanjo, da jo ugrabi, je zbor drugov prepeval: nevesta, ženina, ne ustavljaj se mu, nimaš pravice več, pismo spisano je, vdaj se, žrtev doprinesena, vdaj se! — Ilymen, o Hymenaee, Ilymen ades o Hymenaee!... Publius je le ugrabil Hispalo, nasmehnila se mu je in se ga oklenila, a že jo je predal trem dečkom, dva sta se postavila ob njeno stran in jo prijela vsak za eno roko, tretji je pa prižgal poročno baklo iz belega trna, posvečenega Cereri in preganja-jočega vse čare, in stopil, da otvori poročni sprevod na Aventin. Še pet drugih dečkov je pristopilo z borovimi plamenicami in pridružil se jim je puer camillus s skrivnostnim koškom, in tedaj so se uvrstili še mladeniči in mladenke, za njimi sužnja Vipseja, ki je nesla preslico in povesmo, okrašeno z zelenjem, konzulove sužnje pa so stale pripravljene s poročnim kolačem in drugimi darovi. Ko je pristopila pronuba Ebucija k Hispali in ji dala tri ase, da jih pokloni v novem domu Publiju, hišnim larom in larom, ki čujejo nad soseščino, se je Sulpicija poslovila od svoje varovanke, poslovil se je konzul in za njim senatorji in ljudska tribuna. Svi- raci, ki so čakali že pripravljeni, so zaigrali, janitor je odprl vrata, od zunaj se je pa oglasila pesem množice: «Dvignite, dečki, dvignite bakle, glejte, plameni pajčolan se bliža! Dvignite bakle, v zboru zapojemo: Himen o Himenej, Himen o Himenej!...» V žaru bakel se je pomikal sprevod izpred konzulovega dvorca po Sveti cesti na Forum, zavil v Vicus Tuscus in prešel čez Vela-brun v Clivus Publicius na Delfinsko cesto ... «Feliciter!» je vzklikala množica in se priklopila svatom. «Talasse!» so klicali sabinskega boga ljubezni in poročne sreče. «Hymen o Hymenaee, Hymen ades o Hymenaee!..je odmevalo po ulicah vedno glasneje in sprevod je rastel ob vzklikih in petju in godbi v veselo zmagoslavje... «O sol puleher, o laudande!...» so se dečaki laskali nevesti. «Sparge, marite, nuces!» so vpili in obkrožali Publija, ki jim je res posipal lešnike in poslušal, kako so se usuli in vesel je bil, ker sonivium, zvok pada lešnikov, je bil ugoden in prerokoval srečo... Sipal je in sipal, a vedno znova se je oglašala deška pesem: «Suj, nasuj nam lešnikov, ne bodi len in skop, ljubimec, dovolj si že se z lešniki igral, zdaj Talasu služi! Suj, nasuj nam lešnikov!...» Prispeli in pripeli so pred Publijev dom. Plameničarji so se v polkrogu razvrstili pred vhodom, za njimi pa spremljajoča množica. Ilispala je v spremstvu obeh dečkov stopila do vrat, deček s koškom je tudi pristopil in mlada je odprla košek, začela z mastjo in oljem maziliti podboje in rožance in jih krasiti s pisanimi volnenimi trakovi, da si nakloni bogove in njihovo pomoč... t Publius, ki je bil že vstopil v hišo, se pojavi na vratih in kot bi svoje Hispale ne poznal, jo vpraša: «Kdo si, ki maziliš naša vrata?» Hispala se nasmehne in dahne stari poročni rek: «Ubi tu Gaius, ego Gaia.. Dečka, ki sta jo celo pot spremljala, držeč jo za roke, jo dvigneta čez prag, družice in drugovi pa zapojo pesem in množica pomaga. «Dvigni, dvigni zlato nožico, srečno, srečno stopi čez prag v vežo, ki te razsvetljena čaka! Himen o Himenej, Himen o Himenej!...» Srce je drhtelo Hispali, ko je vstopila v dom, ki ga je že poznala izza one noči, ko je prišla, da reši Publija. V vestibulu se je ustavila in ni videla veselega Ktesifona, v čudnosladki ginjenosti je čakala, da izvrši Publius še zadnji obred. Preden se je zavedela, je Publius ugasil v skledi vode poročno baklo, poškropil svojo Hispalo, ko je odvrgel ogoreli beli trn, za katerega so se mladeniči začeli trgati, da bi ga odnesli in obenem z njim upanje na bližnjo poroko... Hispala je stisnila Publiju v roke as, šla pred žrtvenik hišnih larov in se jim poklonila, pronuba Ebucija pa jo je peljala k postelji-lectus genialis, ki je bila za poročno noč postavljena v atriju ... «Zaprite zdaj vrata, deklice, f dovolj je bilo veselja! Ti pa, sladka dvojica, srečno zaživi, veselo uživaj in nemoteno cvetoče mladosti lepe dni!...» je zapela še zunaj pred hišo množica in se začela razhajati v pomladanjo noč, ki so jo krasile zvezde ko zlati cvetovi in ji prepevali slavci pesem ljubezni... Denis Diderot: Izvleček iz nekega angleškega dela o slikarstvu «Sledeči članek je napisal g. Diderot. Trdi, da ga je sestavil po nekem angleškem delu. Nadejam se sicer, da mi bo mogoče dognati resničnost tega dejstva, vendar pa trdim, da tri četrti tega članka izvira iz njegove glave, pri čemer si zavarujem pravico, da se še odločim o četrtem delu: tako bo torej filozof prijel za pero.> p M Grimm) Correspondance 15.1.1763. Ravnokar sem prebral prevod angleškega delca o slikarstvu, ki naj v kratkem izide v tisku. Pametno je, duhovito in _ kaže mnogo okusa in znanja. Celo rahločutnosti in dražesti ne pogreša. V načinu podajanja, o izrazu in po duhovnem ustroju je čisto francosko delo.* Pisec se zove Webb. Tu sledi, kar mi je pri branju predvsem vzbudilo pozornost. Da tudi človek, ki se zelo podrobno peča s slikarstvom, v razumevanju slikarstva prav za prav le malo napreduje, je vzrok ta, da gledamo preveč slik. Morali bi opazovati le prav majhno število odličnih slik in se baviti samo z njihovo lepoto: to bi morali ljudje * Webb, Recherches sur les beautes de la Peinture. Paris. Briasson, 1765. občudovati, in sicer neprestano občudovati in potem poskušati, da si pojasnijo vzroke svojega občudovanja. Druga napaka je, da ljudje umetnostne tvorbe ocenjujejo preveč po imenih umetnikov. In vendar dobra dela srednjevrstnega umetnika pogosto prekašajo srcdnjevrstna dela slovitega umetnika. Na kateremkoli polju se kak slikar tudi udejstvuje: njegova kompozicija mora imeti določen cilj, njegov izraz mora biti resničen in modro diferenciran in stopnjevan; risba mora biti velikopotezna in pravilna; razmerja brezhibna; podajanje mesa živo; osvetljevanje učinkovito; splošna zasnova mora biti lahko pregledna; njegova barva mora biti taka, kakršna je v prirodi; perspektiva strogo pravilna, a celota bodi preprosta in plemenita. Proučevanje in spoznanje narave je prvi pogoj za razumevanje slikarstva. Tretja pogreška umišljenih poznavateljev je ta, da puščajo presojanje lepot in nedostatkov vnemar, zato, da se morejo popolnoma posvetiti raziskovanju tistih posebnih značilnosti, ki ločijo mojstra od mojstra: to bi moglo biti zaslužno za umet-ninarja, ne pa za moža, ki ima kaj okusa. Sploh je pa število umetnikov, katere treba poznati, tako majhno, in njihove posebnosti so včasih tako čisto tehničnega značaja, da v izvestnih okoliščinah lahko tepec v tem pogledu iz daleka prekaša duhovitega moža. Ne ogledujte slik, da se pokažete sami sebe, temveč da postanete poznavatelji. Poslužujte se rahločutnosti, duha in oči in premislite predvsem, da je dražestneje in da kaže večje prizadevanje, če odkrijete eno samo skrito lepoto mesto stotih napak. Napram napakam boste prizanesljivi in lepote vas bodo zadiv-ljale, če pomislite, kako težka je umetnost in kako lahka je kritika. Če je nepremišljeno občudovanje dokaz nespametnosti, potein razkriva neiskrena kritika ostuden značaj. Izpostavite se rajši nevarnosti, da bi se mogli zdeti malce neumni nego zlobni. Slikarsko predstavljanje predmetov je bil prvi način pisave. Da niso iznašli črk in abecede, bi se nam od razsežnih dob ničesar ne bilo ohranilo, razen nekaj slabih slik. S Homerjevimi deli dokazujejo, da so početki slikarstva starejši od obleganja Troje. Ahilov ščit priča, da so stari že tedaj umeli slikati na kovine. Dvoje pomembnih področij je mogoče razlikovati v umetnosti: imitativno in idealno. Umetniki, ki se odlikujejo v posnemanju, so precej pogosti; toda nič ni redkejšega od duha, ki se odlikuje po svojih idejah. Dobro poučen človek spoznava vzroke: nevednež občuti samo učinke. Velika množica razsoja kot tista vrla ženica, ki je ogledovala dvoje podob, predstavi ja jočih sv. Jerneja. Ena se je odlikovala v izvršitvi, ena po zamisleku. O prvi sliki je rekla: «Ta mi nudi obilo zabave», o drugi pa: «Ta pa me navdaja z veliko muko». Slikarstvo lahko prav zgovorno molči. Aleksander je prebledel, ko je videl sliko, na kateri je bilo naslikano, kako izdajo Palameda njegovi prijatelji. To radi tega, ker je v Palamedu videl Aristonika. Porcija zapusti Bruta, ne da bi potočila solzo — toda, ko za-' gleda podobo, ki predstavlja Hektorjevo slovo od Andromahe, jo pogum docela zapusti. Neka atenska hetera se je spreobrnila sredi velike pojedine, zgolj ob pogledu na srečno in pokojno podobo nekega filozofa, ki je stala pred njo. Ko zagleda Enej na vratih in po zidovih afrikanskih templjev podobe, ki predstavljajo njegove muke, vzklikne pri Virgilu: Sunt lacrimae rerum, et mentem mortalia tangunt (Aeneis, I, 462). Prve sohe so bile otrple, z na znotraj obrnjenimi očmi, njihove noge so se tiščale, in roke so na obeh straneh medlo visele ob životu. Sprva so posnemali mir, kasneje gibanje. V splošnem ugajajo motivi pokoja, če so izvršeni v marmorju ali bronu, a razgibani motivi v barvi in na platnu. Različnost snovi je tu važna: marmorna gruda ne izgleda, da bi mogla uteči. Razmerje umetnosti napram naravi je slično razmerju lepe sohe napram lepemu človeku. Med barvami so prirodne sorodnosti, katerih ne smemo omalovaževati. Odsevi predstavljajo pri-rodni zakon, s katerimi skuša priroda obnoviti harmonijo predmetov, razbito s kontrasti. Zmešajte mavrici barve — in mavrica ne bo več lepa. Izločite modrino zraka, ki odseva na rdečico lepega obraza in tu na nekih temnejših mestih razgrinja neopazno nežen vijoličast dih — in ne boste upodobili živega mesa. Če niste opazili, da se vam osvetljeni deli telesa, ki ima ude deloma zasenčene, dozdevno približujejo — tedaj se obrisi predmetov ne bodo nikdar jasno odražali od vašega platna. Brez dvoma so barve, katere oko posebno čisla. Nekatere barve postanejo lepše zaradi nravstvenih idej, ki jih spremljajo. Tako je rdečica nedolžnosti in sramu na licih mladega dekleta najlepša barva na svetu. Če se spomnim nekaterih Rembrandtovih slik in nekih slik drugih slikarjev, sem trdno prepričan, da je za pravilno razdeljevanje svetlobe potrebno ravno toliko ali pa še več zanosa kakor za katerikoli drugi učinek v umetnosti. Idejno slikarstvo vsebuje v svojih svetlo-temnih kontrastih nekaj nadčutnega in potemtakem ravno toliko duha kot strogega posnemanja in ravno toliko strogega posnemanja kot duha. Stari so se redko kdaj poskušali v velikih kompozicijah; naslikali so eno ali dve postavi, pa ti dve dovršeno. To prihaja odtod, ker je slikarstvo tedaj sledilo poti kiparstva. Čim manj človeških postav so stari v svojih slikah uporabljali, tem močnejše učinke so morali poskušati doseči. Enako so se odlikovali po idealnosti. Dokler se vzvišena ideja ni pojavila, je šel slikar na izprehod ali k prijateljem in je medtem pustil čopiče pri miru. Nekdo slika Medejine otroke, ki gredo z iztegnjenimi rokami svoji materi naproti in se smehljajo bodalu, katerega dviga nad njimi. Drugi — Aristides je to — naslika mater, ki umira pri zavzetju mesta: njeno detece kobaca po nji, toda mati, ki je ranjena na prsih, odstrani dete iz strahu, da bi moglo sesati kri mesto za-željenega mleka. Ali si ni tretji nadel naloge, da nam predoči neznansko ogromnost zaspalega Kiklopa? Pokaže vam pastirja, ki se je na tihem približal Kiklopu in ki s slamnato bilko meri palec na njegovi nogi. Ta slamica je skupno merilo med pastirjem in Kiklopom, a merilo je dala narava. 0 Ni razsežnost platna ali marmorne grude, ki dela predmete velike. Lyzipov Heraklej je bil samo čevelj visok, toda videli so ga tako velikega kot farneškega Herkula. Preprostost, mogočnost in prisrčnost so bistveni znaki antičnih umetnin; in posebno Apel je med antičnimi umetniki zastopal prisrčnost. V svojih najboljših delih je Coreggio vreden, da bi bil atenski slikar: Apel bi ga bil nazval svojega sina. Nihče se ni upal dokončati Apelove Venere. Naslikal je samo njeno glavo in vrat — toda pred to glavo in tem vratom je padla vsem slikarjem, ki so se približali sliki, paleta iz rok. 48 753 Težko je združiti dražest z resnobnostjo. Naš Boucher pozna dražest; ni pa resnoben. Atenci so plebejcem prepovedali izvrševanje slikarstva. Če se pomen lepih umetnosti vstavlja kot faktor v umetnost vladanja, znači to, da se umetnosti pripisuje važnost, katero morajo njeni tvori dokazati. Vsem velikim vekovom je skupen pojav, da se umetnosti med seboj stopnjujejo in tako korakajo k dovršenosti. Pesnik, ki je šetal po invalidskem domu, se bori z arhitektom, ko se vrne spet v svojo sobico, ne da bi se bil zavedal tega. Montaigne bi bil rekel : «Svoj korak merim ob sopotnikovem. ne da bi mislil na to.» Stoletja Aleksandra, Avgusta, Leona X. in Ludovika XIV. so rodila mojstrovine vseh vrst. ' Med antičnimi pesniki in slikarji je obstajalo trajno izposoje-vanje idej. Včasih je slikar ali kipar delal po pesnikovi ideji, drugič spet je pesnik pisal po slikarjevem ali kiparjevem delu. Pameten Anglež je to poskusil dokazati v nekem delu pod naslovom «Polymetis». Tam so na eni strani videti risbe najlepših antičnih umotvorov, a na nasprotni strani primerni stihi pesnikov. Pod žgočim grškim nebom so hodili ljudje skoro nagi: bili so nagi v gimnazijah, nagi v javnih kopelih. Trumoma so hodili slikarji risat Phrynine boke in Thaidina nedrija. Ileterin položaj ni bil brezčasten. Po heterah so delali kipe boginj. Bile so to iste grudi, ista stegna, katera so po blodiščih mamila njihove roke; ista ustna, ista lica, ki so jih poljubljali; isti tilnik, v katerega so zasajali zobe, isti boki, ki so jih videli in jih spet spoznali in jih po božje častili na oltarjih in po templih. Nravnostna svoboda je razgaljala vsak hip moške in ženske: vera je bila polna na-sladnih obredov. Možje, ki so vladali državo, so bili navdušeni ljubitelji lepih umetnosti. Ko je neka hetera, slavna po svojih krasnih bokih, zanosila, je bilo vse mesto po koncu; edinstven model naj propade! Pri priči so poslali na Kos po Hippokrata, da ji je odpravil plod. Na ta način postane narod prosvitljen in se vzgoji obči dober okus; umetniki ustvarjajo velika dela, a sodniki jih občutijo. Mi mrzli in pobožnjaški narodi smo vedno zaviti v oblačila; a narod, ki nikdar ne vidi nagote, ne ve, kaj je naravna lepota in kaj so plemenita razmerja. Praksitel je ustvaril dve Venerini sohi: oblečeno in nago. Mesto Kos je kupilo prvo, ki ni uživala slovesa, a Knidos je postal po drugi slaven za vso večnost. Če imamo mi Venero, je