Katolišk cerkven list«
Tečaj 11,
I" Ljubljani 10. prosctua 1856.
M.isl
Šolarji pri Jaslicah*
0 jaslice ljube, kako ste lepe! Pri vas Ink veselo Nam bije sereč.
Ni lepsiga časa Božični ko čas. ko Jezu* sam dete Pri m-I je do nas.
On Bog vsemogočni Me v lilevec poda, In jaslice male Za ljubo iuiti. —
kak »veti, o Dete! 8e tvoj nam obraz! Kak svoje ročice Steguje« do nas!
Nas vabiš vse k sebi, Nas ljubiti tako. Nas hočeš objeti, Peljati v nebo.
Pastirčki veseli Vsi k tebi hite, Dar'vati, postreoi Ti akerbno žele.
Tud mi otročiči Bi dali dari, Pa revčki smo vbogi, Nič našiga ni! —
Ko b' rožce cvetele, koj šli bi po nje. Naj lepših bi brali, Nabrali za te.
Bi zibelko tvojo Ovenčali vso. Do hlevca potresli Bi š njimi stezo.
Al* rožic prinesti Ne moremo ti. Zatorej drugačne Ti daiuo dari.
Vse serčica svoje Ti sem podamo, O sprejmi jih. Dete, Te prosrno lepo!
Le tebi služiti Obljubimo zdej; Nedolžno in čisto Živeti vselej.
Ti bodi nam vedno Povsod pred očmi, Za «abo nas vodi Življenja vse dni.
In enkrat pripelji Vse srečno sabo, — Tje k angeljčkam svojim V veselo nebo!
A. Praprotnik.
Družba rokodelskih pomočnikov se čedalje lepše razcveta.
Kar lani osorej nismo mogli še mislili si, se je letaš že zgodilo. liani osorej smo se še le pomenkovali od osnove, kako bi se tudi v Ljubljani družba rokodelskih pomočnikov vstanovila po zgledu drugih mest našiga cesarstva, kjer je že veseio cvetje poganjala in tudi obilno sadu nastavila ter obrodila; in letaš je že tudi pri nas in sicer v sredi hude zime lepo dišeč cvet pognala, in vesel sad nastavila, kteri terdno upanje daje za obilno in bogato žetev.
Le ob kratkim in bolj od strani je visokočastiti vodnik našiga društva enkrat omenil, kako rokodelski pomočniki te družbe po drugih mestih n. pr. na Dunaji božične praznike obhajajo, in ogenj ljubezni do Jezusa, novorojeniga Deteta, je tudi serca udov našiga društva tako vnel, de se je goreč plamen pobožnih vošil prikazal, tudi v Ljubljani kakor drugod, sv. božične praznike obhajati.
In kako jih drugod obhajajo? — Rokodelci se
pripravljajo, vredno prejeti zakrament sv. pokore, £a prejmejo, po prejeti odvezi pa skupno k sv. obhajilu pristopijo. Njim se tudi kak mojster ali učenik pridruži. Zvečer tistiga dne pa se snidejo, ako le mogoče, vsi družniki v družbinih sobah, kamor njih vodnik veliko gospodov in gospa povabi k veseli slovesnosti, ktero je družnikam pripravil. In v čem je ta slovesnost?—V enim sobnim kotu so jaslice narejene, z majhnimi lučicami razsvetljene, pred kterimi družniki primerjene pesmi pojd. Sredi sobe pa je postavljeno božično drevo, polno mnogoverstniga obešeniga sadja, čigar zelene vejice pisani (rakovi prepregajo in majhne prižgane svečice razsvetljujejo. Blizo tega drevesa miza stoji, obložena z mnogoverst-nimi darili za družnike, ktere je vodnik preskerbel, ter jih v ta namen pri bogoljubnih dušah naprosil.
Našim družnikam, to slišati, se serčne vošila žc na obrazu bero, de bi tudi oni radi božične praznike tako obhajali. Komu so bile te vošila ljubši, kakor vodniku, kteri jim je obljubil, popisano slovesnost napraviti in sicer v praznik sv. Štefana, perviga mar-ternika. S plahim sercam se je te naloge vodnik lotil, se pa kmalo prepričal, de ga Božji žegen spremlja. Kamor je poterkal, se mu je odperlo; kjer je prosil, se mu je z veseljem dalo ali delalo za darila družbinim rokodelcam; prepričal se je, de bela Ljubljana še veliko pobožnih sere ima, v nizkih, pa (udi v visocih stanovih. Zmed vsih le eno gospo tukej imenujem, ktera sicer še le malo časa tukej prebiva, je pa že dokaj dobriga duha zasejala. In ta je: mno-gospoštovana blagorodna gospa vitežnja Karol in a Još, žena našiga Ijubljeniga predsednika deželne sodnije. Ona je božično drevo sama postavila, ozalj-šala in obdarila.
Pa tudi družbini udje niso zaostali. Kaj lepo in ginljivo je bilo viditi, rokodelske pomočnike radovoljno k spovednicam se bližati in miru svoje duše iskati. Kdo bi si bil lani osorej tega pričakoval v stanu, kteri kratko nikar ni bil med goreče kristjane štet?! Kaj se z gnado Božjov vse stori!
Svetiga Štefana dan zjutraj ob osmih so se skorej vsi družniki, kterih zdaj V42 štejemo, k Božji službi v nunski cerkvi zbrali; njim se je tudi pridružilo nekaj tistih moistrov, ki to družbo — hvala jim bodi! — serčno podperajo. Pred sv. mašo so visokočastiti vodnik na prižnico šli, družbanc kratko ogovorili, in pokazali svoje veliko veselje nad udi ime-novaniga društva, kteri so po lastnim nagibu svojima serca tega imenitniga opravila se lotili, svojo katoliško vero v živiga Boga v presvetim zakramentu in svojo ljubezen do Jezusa očitno pred vsim svetam pokazati, klero je sv. Štefan s svojo smertjo pričal. Govorili so potem od velike sreče, Jezusa prejeti v presvetim
zakramentu: konec ogovora so pa kerstno obljubo očitno ponovili.
Po dokončani pridigi so visokočastiti korar in semeniški vodnik gospod Janez Novak tiho sveto mašo brali, po zavživanji pa družnike in mojstre obhajali. in po končani maši sv. žegen s presvetim za-krameiifam dali. Pač je marsikterimn serce veselja igralo in oko sc milo solzilo, viditi množico k sv. obhajilu pristopiti, ktera bi bila, ako bi družbe ne bilo, dalječ od Jezusa stala, se je pa zdaj ž njim nar tesneje sklenila.
Lepo vbrano petje pri sv. maši dela čast ne samo pe\cani sploh, ampak posebno še družniku šubert-u, učenikii družbiniga svetiga petja.
Zvečer je bil slovesni shod v društvinih sobah. Veliko prijatlov in prijatlic te družbe se jc bilo sošlo. 31 cd pervimi smo z veseljem zapazili blagorodniga viteza gosp. Ed. J os-a, kteriga bravci tega lista ze posebniga podpornika tega društva poznajo, visokočastitiga gosp. prošta S i m. L a d i n i g - a, visokočastite gospode korarje: J. \ovak-a, J. Za vas ni k-a, J. Pogač ar-j a, Jož. Pavšler-ja, Jož. Zupan-a, iu mnogo drugih duhovnih in deželnih gospodov in mojstrov mi.ogoverstnih rokodelstev. — Zmed gospa, kterili je bilo obilno pričujočih, imenujemo Ic : žc imenovano blagorodno gospo Još-evko, gospo llavšer-jev ko. svakinjo dunajskiga velieiga škofa iu kardinala, in barotiovko K od el i - tovko. Hvala vam in vsim drugim. i.i -»te naše društvo s svojo pričujočllostjo po-rastile: lepa hvala vam pa tudi bodi za darila, ki ste jdi družilikam podelile. Kog vam stotemu poverili, in mnogo posnema v k obudi!
O poli šestih se je slovesnost s tem pričela, de mi pevci dve prav lepe pred jaslicami zapeli; potem so visokočast. vodnik besedo poprijeti ter današnjo slovesnost. posebno pa namen božičniga drevesa iu njegoviga sadii, kratko razložili. Zdaj so se jele darila raz-delovati: 1KI družnikov je bilo obdarovauih. Potem sc je družbini slarašina (i ustav (i a rili vsim pričujočim. posebno pa vodniku in gospej Još-evki za toliko ljubezen zahvalil, poslednjič pa šc eno novo prošnjo izustil. de bi namreč društvo rado o svetim rešujim telesu svoje bandero imelo. Pričujoče gospe so pomagati obljubile, in Još-eva gospa bodo dotične darove z veseljem sprejemali.
S tem se je slovesnost končala, ki je bila vsim jako všeč. Vsi so imeli le eno misel in eno vošilo. de bi drugo leto oso rej ravno tako bilo, če ne še lepše.
—	L"pati je, de bo društvo, ki je letaš — o pozim-skim času — cvet zagnalo, drugo leto še lepše cvetelo in še ohilniši sad obrodilo. Hog <laj! v prid domovine. — v prid rokodelstva, v prid in zveličanje neu merljiv i h duš! —
Imam pa še eno vošilo za novo leto na sercu. ktero bi rad povedal, pa se bojim, de bi z njim koga ne razžalil. Nikogar ne mislim grajati, želim pa veliko tistih, kterim je družba katoliških rokodelskih pomočnikov v nar veči basen, k našimu društvu privabiti. In ti so mojstri sami. Skorej sc sme reči. de je veči del mojstrov naše društvo zmed vsih stanov nar mlačneje sprejel! Moje vošilo tedej tje meri, de hi sc v novim letu veliko mojstrov našiga društva vdeležilo ter mu pomagalo čedalje čversteje rasti. Povabim vas torej vse mojstre, pridite v časih v sobe našiga društva pogledat, kaj se tam godi, in prepričali se boste, de se vašim pomočnikam serca blažijo, pokoršina do Boga, cesarja in tudi do vas priporoča:
—	prepričali se boste, de se vaši pomočniki k pridnosti napeljujejo, v vednostih podučujejo, po storjenim delu. po spolnjcni dolžnosti nedolžno razveselju-
jejo ali z branjem lepih koristnih bukev, ali z lepim nedolžnim petjem ali s kako nedolžno igro. Pridite torej včasih sem, ljubljanski mojstri, in"vidili boste de pri nas je vse miroljubno, vse veselo, vse olikano' in vse tako obnašanje, de vam mora dopasti. Ne bojim se, de bi mi kdo, kteri je pri nas bil, overgel. ee terdim, de je še vsakimu, kteri je nas obiskal.' pri nas všeč bilo. Nisim ga še človeka slišal, kteri bi bil zoper nas govoril. Pridite torej kterikrat k nam pogledat, zdaj o pozimskih dolgih večerih, o delavnikih ali nedeljah in praznikih. Sami sebi in svojim pomočnikam boste veliko veselje napravili. " Lesar.
MieseUa učiteljem in drugim so Is hi m ifrijaitam•
Ljudski učitelj sedanjiga časa mora veliko znati in vediti. ako hoče tega lepiga imena v pravim pomenu vreden biti. Ze star pregovor pravi: „Kdor druge uči, naj popred sebe modri!u — Ljudski učitelj ni se imel dozdaj, in tudi ne bo imel še kmalo v kratkih pripravniških mescih toliko priložnosti, de bi si vsili tistih vednost pridobil, kolikor mu jih je pozneje v službi potreba, in kolikor jih od vsili strani od njega hočejo. — Od kod in kje bi si tedaj mlad učitelj toliko živo potrebnih vednost in učenost pridobival in zajemal? Gotovo ne nikjer toliko, kakor iz pravih in primernih zlatih knjig, kterih je ravno sedanji čas veliko in v mnogih jezikih in tvarinah med učeniui uči-teljstvam in šolstvam, in ktere so skušeni, pobožni in vneti možje spisali in na svitlo dali, in še dajo. — Iz takih presladkih virov nam pač, hvala budi Bogu, naj lepši dnevi sedanjiga učiteljstva in šolstva izvirajo. ter ves mili rod z blagim duhani pojijo iu na-depolne čase obetajo. —
Nove knjige pa, posebno če iz daljniga kraja pridejo, so drage, in le malo učiteljev je, ki bi si zamogli od svojih večidel pičlih dohodkov toliko od-tergati, de bi si v kratkim času zadosti takih potrebnih knjig in časnikov omislili. — Kar se pa ne more posamezno storiti in speljati, se stori lahko in brez vse posebne teže z združenimi nočmi. — Za tega voljo se je nas nekaj učiteljev in tudi že drugih šolskih prijatlov ljubljanske okolice zbralo in neko začasno učiteljsko knjižnico (bukvarnico) vstano-vilo. Vsak ud posojuje vsim udam svoje lastne knjige , in vložil je zraven še vsaki mesec S£0 kr. za napravo novih knjig, dokler jih dovolj ne bo. .,lz maliga raste veliko-, pravi pregovor, in tudi tukaj se nam kaže že vesela rast. Imamo že čez 200 lastnih iu nakupljenih najprimernejših in izverstnejših slovenskih in nemških knjig, ktere sploh šolstvo, omiko in učiteljski stan zadevajo. Vsaki ud si lahko posodi to ali uno knjigo, iu jo lahko bere in si pridobujc potrebnih reči, kolikor mu je treba in drago. — Pač bi dobro bilo, ko bi se ta naša mala bukvarnica dalječ in široko razširjala in si potrebnih moči in blagih prijatlov okoli po domovini pridobivala! Gotovo bi bilo dobro, ko bi se nam tudi daljni učitelji iu drugi mili šolski prijatli pridružili in nas s svojimi zedinjenimi močmi blagovoljno podperali. Ko bi se udje pomnožili, bi se tudi denarni doneski lahko zmanjšali, in veliko veliko lepiga bi prišlo med šole in učitelje, in od tod na vso milo domovino in deržavo. Veliko učiteljev je, ki imajo dobro serce in blago voljo, pa so zapušeni in sami sebi prepušeni, de si ne vejo ne na desno, ne na levo pomagati, in tiče na svojim starim kopitu, misleč: mora prav biti, kar je nekdaj prav bilo. Pridno branje sedanjih prelepih in modro osno-
vanih detovodskih in drugih učnih knjig pa bi gotovo vsakiga učitelja zdramile, in če ne popolnama, saj nekoliko na dobro stran zavernile in napotile.
Podajmo si roke, ljubi bratje učitelji, in poskušajmo in storimo vse, kar nam je mogoče, de si svoj dušni stan zboljšamo! Zapisnik in postave te začasne učiteljske knjižnice ima gospod Jož. Fajfer, učitelj detišnice v Ljubljani pri svetim Florjanu.
A. Praprotnik,
liravni ud.
Pisanje
prečast Hi k gospodov misijonarjev Jožefa (lostncr-ja, veliki(j(t namestnika v llartumu, in Aniona 1'eber-tnie/ier-ja. velikiga namestnika v (londukori v srednji Afriki (//o gospod doktorja Mitterrntzner-ja v
ttriksnn ).
Iz Hartuma 7. vel. serp. 1855. — Nar pervo moram v tvoje in svoje veliko veselje naznaniti, de sim se v nekim poprejšnjim pisanji motil, ker sim apo-stoljskiga misijonarja in škofa v Abisinii, De Jako-bis-a, med mertve pisal. Sedel je sicer v izstrado-vavnici, je silo veliko preterpel, bilje pa potem iz dežele izgnan, in še živi, kakor slišim, v Tigris-ti.
Pred nekaj časam je semkaj prišel katolišk misijonar v silo revnim stanu, tudi iz Abisinije izgnan. Xi imel nič na sebi, razun srajce, kapico na glavi in pa zvezčik bukev na herbtu. V Abisinii mora tedaj katoliška vera, ki se je bila že vstanovila, zopet jenja ti. Abusalama, tako se imenuje ondotni nadduliov-nik, je bil v anglikanskim učilišu v Kairi /učen. iu sovraži katoličane iz celiga serca, in jih preganja iz cele duše in iz vsili moči; vstopi se namreč za cesarja in zdaj tu, zdaj tam rog ali pa krempelj pomoli. Tudi anglikanski misijonar Dr. Rrapf je iz Abisinije todi popotoval. V llartumu ga je merzliea zgrabila, pa berž ko je zamogel na ladijo gugati, jo je potegnil, rekši, de nas milu je. Res je: malokrat kaj slabiga, de bi ne bilo kaj dobriga zraven; menim namreč, de tukaj smo pred drugoverskimi misijonarji pač zavarovani. Abisinskiga poslanca je naš paša pred malo časam z gerdo odpravil, ker abisinski cesar mobamedance v svoji deželi preganja, iri zraven tega z očesain na Sudan meri. Sedaj ima vojsko z Gala-čani, in je sploh mož, ki ga žeja po vojnih djanjili.
Poslednjiga maliga serp. zjutraj, tedaj ravno v svojiga godii dan, so naš prečastiti gospod Provikar Knoblehcr z bele reke zdravi prišli. Tam gori je letaš vse bolj veselo, kakor je bilo lansko leto. Gosp. Provikar so jih okoli 110 kerstili. Gospod Mozgan bi zamogel, kakor pravi, ves kikovski narod kerstiti; hoče pa poprej ljudstvo dobro podučiti. Nadalje boš razvidi! iz priloženih naznanil gosp. Ueberbacher-ja in iz pričakovanih splošnih naznanil prečast. gospoda Dr. Knobleher-ja.
Don Giovanni Heltraine, iz naprave dobro zna-niga gosp. Nikolaja Mazza-ta v Veroni, ki je bil tukaj, de bi se z gosp. Provikarjem dogovoril, ter si kraj (ob beli reki) poiskal in misijonsko napravo vstanovil. je bil v ta namen na višnjevo reko do Beni-sangol-a popotoval. Kavno čez 4 mesce se je zopet vernil, in je zgotovil kratek potopis, k kterimu sim mu jez 13 podob naredil, in zato mi je dovolil, de ga smem v svojo rabo oberniti. Berž ko mi bo mogoče, ga bom izdelal ter ti ga poslal. Gosp. Ileltrame je včeraj 6. vel. serp. z gosp. Binder-jem popotoval v Evropo, ter misli prav kmal z več misijonarji se verniti, in po dogovoru že dokončanim, ob beli reki misijoniše napraviti.
Po Don Giovanni Bcltrame-tu so gosp. Provikar dva zaboja s tiči itd. poslali na Dunaj, jez pa eniga do tebe ( Dr. Mitterrutzner-ja). v kterim so tudi na-mešičeni tiči (ki jih je gosp. leberbacher z Gondo-kore poslal), štorklje peresa, sulice, pušice. toki itd. Vsi smo zdravi, kar je sicer tukaj redka reč.
Z Gonil okorel 13. mal. travna 1855. (Daljne popisovanja, v lanski Danici začete.") Dva dni je, kar sim na svojim odmenjenim mestu. Dneve tihe žalosti in pobožnosti, sveti veliki teden, smo še ua ladii obhajali. Klic aleluja nas je to leto na zgodnji danici k veselju častitljive velike noči povabil, in ravno ta dan nas je močna navihta z bliskanjem, Ire-skanjem iu ploho obiskala. Bolj ko se človek Gondo-kori bliža, lepši je okrajin.i. Ob obeli straneh bele reke se razprostera prelepa ravan. ki no nekaj pašniki, nekaj njive. Velike rede krav in ovac pase veseli pastir in prepeva zdaj ob času mlade trave svojo pesmico dirkolon-u. beli cvetlici, ki tukaj spomlad oznanil je, ktera uasledva za suhim ali vročim letnim časam, in se vjema z evropejsko zimo.
Burja nas jc bila čisto zapustila, in hrodarji so mogli ladijo dalje vleči iu veslati. II. maliga travna zagermi naša lombarda z barke in nam naznani, »lc jc blizo že dolgo zaželeni konec Popoldne nam pridejo naproti služabniki in dva dečka misijonske šole. Tudi par oslov so bili seboj pripeljali. Jest sim želel še ta večer svoj cil doseči, se usedeni na živinče ter jezdarim v Gondokoro, spremljan po dveh služabnikih in fantičih. Peli smo verstama ..Laudate Dominum**. ker med petjem iu molitevjo sim /elel stopili na goiido-korsko zemljo. Z Bogam, za Boga, pod Marijno obrambo. Ko misijoniše že dobro uglcdamo, začnemo peti litanije Matere Božje. Komej de smo jih izpeli, se približa truma fantičev v svojim belim oblačilu z bauderam, in pojo verstama: ..Laudate Dominum'4. Na to pozdravljanje od deleč smo odgovarjali z ravno tem pozdravam, in z Božjo hvalo so se sprejeli prihajava' in naprotniki. Veselje in miloha jc napolno-vala moje serce, ko sim ugledal te niladcnčkc, ter slišal iz ust teli malih in teli pervineov bariškiga naroda hvalo Božjo. Sej zato sim tako deleč prišel, de naj se tukaj v sercu Afrike serce in jezik z Božjo hvalo napoluiije. Ali mnjimu razvescljenimu sercu je moje znotranje tudi pričalo, de ta mladost, moje veselje, bo tudi moj trud in delo in marsiktera skerb. Moje znotranje mi je pričalo, dc bo gondokorska zemlja marsiktero potno kapljico za davek iskala, de me tukaj dnevi čakajo, ko iiii bo treba trud in butaro življenja nositi; ali veselje je ta trenutek premagalo, sej mladost Boga hvalijoča me je obdajala. In li fantki, černi kakor oglje, so prišliga tujca bele barve s toliko gorečnostjo sprejeli! Nič se niso bali, nič nalol-rovali, — pozdravljali so me kakor svojiga očeta in klicali: Baba, balikan baba Antoni, do doto, do apo ? (to je: Oče, naš oče Anton! ali ti je dobro, si prišel?) Moje ime so bili že po našim brodnarskim lovcu zveilili, kteri je bil zjutraj naprej tekel. (Op. Ime .,babau oče je tudi našimu Jožetu Kranjskimu bilo se znano, ko sim ga vprašal, kaj de pomeni, če ga ni le tako zadel, kakor slepa kura zerno. To bi bilo znamnje, de se beseda ob višnjevi in beli reki že nekaj strinja. Sicer se spomni iz svojiga jezika le še besede „pi lev", to je: kalna voda; v beriškim je voda „pow, ako prav pomnim, kakor mi jc Moga pravil. Te imena kažejo, kako so si tudi divji jeziki z našimi olikanimi v rodu n. pr. .,pr, rpuu, greško: m -no. slovensko: pi-ti, Pivka, po-tok itd. To je nar lepši iu nar zma-govitniši dokaz zoper napuhnjenc modrijaiuihe, ki bi radi sv. pismo overgli ter človeški rod ne od eniga
samiga človeškiga para. ampak od več začetnih ljudi izpeljali. Sram jih bodi! J.)
Zapore dama so me za desnico prijemali, jo ku-ševali in na čelo pritiskali. Po tem pozdravu se je truma fantov k misijonišu obernila. ki je pred nami bilo. Xe-prenehama sim slišal hvalo Božjo, k čimur se ve de tudi jest nisim molčal. Z mladenčki v družbi, na oslu jezde. sim prišel v naše misijoniše Marije Device. Fantički me peijrjo na ravnost pred altar Matere Božje v stanovanje, ktero služi za kapelo. Se ve, de altar je bil brez vse lepotičnosti, svetiše prazno, ker misijon je bil zapušen. Ali s stene je prijazno gledala naša pomočnica z Božjim detetam. 31arija je bila tačas nar boljši misijonar, in bo nar gorši misijonar ostala. Z Bogam. za Boga. pod Marijno obrambo. Okrog altarja so pokleknili mladenčki. Pervikrat med njimi sim molil Gospodovo molitev in pozdravljenje angelovo do Marije. Po ti kratki pobožuosti smo sli iz kapele. Fantiči so v stanici, ali bolj prav reči, v kleti, obstopiii mizo, kije v sredi stala, odraseni zamurei iu arabei pa drugi prostor. Zdaj nar manjši zapoje: „Laudate Dominum'* in drugi pojd za njim. In tako je slo v celim krogu fantov. Vsaki po versti je zapel (naprej pel J, in drugi za njim. Potem gremo na prosto v dvorišu. Tukaj so fantiči svoje narodovne prsmi popevali. Zlasti radi pojii pesmico od mavrice ^Božjiga stolca). To pesem spremljajo z rokami na-kviško gibuje. Imenujejo pa mavrico lok Božjih rok. Druga pesem speva, kakor sim že rekel, cvetico ^dirkolon". solnčni žarki imenovano. Lepa, bela, lilijasta cvetlica ima pri Barjanah pomen, kakor pri nas doma spomladanske vijolice. Kakor le-te oznanujejo spomlad, tako „dirkolon-ieett Barjaaam prihod de/ja napovedujejo, čas nove setve, presne trave in noviga veseliga pastirskiga življenja, in vse to pesmica popeva. Tudi spi min Angelo Vinko-ta je v pesmici ohranjen, in njih vdanost do Abuna Solimana (g. ProvikarjaJ je v drugi pesmi popisana. Tako je pretekel pervi večer v (Jondokori. Hotli so fantiči to noč čuti, ter Abuna Solimana čakati: bilo je pa z ladije naznanjeno, de še I* naslednji dan pridejo in mladina je bila domu spnšena.
Ogled po Slovenskim.
Iz hjiibtjane. Drobtinic za leto 1856 je že polovica natisnjenih, konec mesca lo natis dognan. Imele bodo spise več kot 20 pisavcov; na čelu bo podoba svetiga Martina. Opomnimo torej naprej častite bravce na le-tašnji tečaj drobtinic.
Iz Goric? 7. pros. — Sveti Kri, blizo Ajdovšine, kterimu sploh tudi ipavski Križ pravijo, je na prijetnim griču proti jugu, ko ljuba Danica v Gorico derčiš, ima faro in kapucinarski samostan. Dvakrat v letu je kapu-cinarska cerkev jako obiskovana, na porejunkulo in o božiči. Zakaj Ijmlje o purcjunkuli v frančiškanske in kapu-cinarske cerkve obilno romajo, je že tako znano, no pa, zakaj se kapucinarska cerkev v sv. Križu o božičnih praznikih tako močno obiskuje. Vzrok je ta. 40 ur je presv. rešuje telo v kapucinarski cerkvi k očitnima počeševanju izpostavljeno, pri kteri pobožnosti zamore sleherni popolnarna odpustek zadobiti. kteri v treh dneh zakramenta sv. pokore in presv. rešnjiga telesa vredno prejme ino cerkev, kjer je ono izpostavljeno, obiše in počasti. Sto let je ravno vlani minulo, kar se že pobožnost tamkej obhaja, ino v 100 letih so ee je ljudje že tako privadili, de od bližnjih in daljnih krajev tje romajo. Ae le bližnji sosedje iz goriške. ampak tudi iz ljubljanske in teržaške škofije tje do-
hajajoče sv. odpustkov vdeleževat. Duhovnim potrebam romarjev vstreči, očetje kapucinarji več duhovnov povabijo, kteri vsi pridno spovedajejo in nekteri tudi pridigujejo.' Začne se to opravilo na sv. dan popoldne in konča se v nedolžnih otročičev dan zvečer. Sedem pridig je vselej. Preteklo leto so jih imeli: gosp. Leskovic, fajmoštrov pomočnik v sv. Križa 2, gosp. Čivk, kaplan v Černici 1 gosp. Vertovec, ajdovski lokalist 1, in frančiškan O. Man-svet 3. Xf bom govoril, koliko so si prizadjali gg, pr;<j_ garji, poslašavcam na serce govoriti, le toliko rečem, de se trud splača pazljivim poslusavcam govoriti, in gotovo bo vsaki pridigar poterdil, de dvakrat raji pridigaje, ako ima nagnječeno cerkev uka željnih poslusavcov, kar enn* tukej vse 3 dni vidili. Ko je v cerkvi glava pri glavi in pridigar na leči, se mu serce širi, in beseda tako rekoč sama od sebe na jezik pride. Skoz vse 3 dni se je od rana do terde noči spovedovalo ino nad dva tavžent jih jo bilo obhajanih. Bog daj. de bi to sv. opravilo spovednikam in spovedencam v večno življenje hasnilo in se še večkrat povernilo Boga v čast in vernim dušicam v pomoč, kterim se tudi ti odpastki smejo v prid oberniti. O. Sotesčao.
Razgled po kersanskim svetu.
Iz Dunaja. Sliši se, de bodo nekaj novih škofij v avstrijanskih deželah napravili, in za pričujoče novo raz-deljenje naredili.
** Kardinalski klobuk je bil danajskimu vikšimu škofu 2. t. m. tako le zročen: Po sv. maši v cesarski kapeli je imel papežev poslanec nagovor do svitliga cesarja, potem ee je zvolivno pismo bralo. Vikši škof naprej stopijo iu njih veličanstvo jim kardinalski klobuk na glavo posade. potlej eo pa zahvalno pesem zapeli. Kardinal pa se k koncu cesarju gredo zahvalit. Pričujoči so bili: Kardinal Svarcenberg, olomovški vikši škof in škof iz Linca.
Iz Ogerskiga. Silo veselo novico piše „Kat. list *, de je namreč vsa izgar-ska občina s svojim pastirjem v krušovski županu iz greške nezedinjene v katoliško cerkev prestopila. — Bog daj tovaršem §3. Cirila in Metoda veliko tacih veselih novic!
Rim. Sveti oče so podelili veliki križ Pijeviga reda avetrijanskim ministram: grofu Bool-Schauenstein-u, baronu Bach-u iu grofu Thun-Hohenstein-u, — Kristusov red pa vitez« Salvotti-tu.
Turška. Pri turškim dvoru ae mende veliko kreru-Ija zastran neke prošnje več protestanških vlad, de naj bi turška viada novo postavo dala, po kteri bi smeli turki brez kazni k keršanstvu preslopovati. Ali težko bo kaj zdalo vse prizadevanje, ker iaka postava bi bila naravnost „koranuu (njih e. pismu) nasproti, in ako bi jo vlada dala, bi tarki vpili, de je izdajavka nad njih nar večimi svetostmi. Mohamedansko pravilo se namreč tako le glasi: „Muzelman (turk), kteri se od svojiga rojstva sem k iz-larnu (turški veri) šteje, in od »jega odpade, je kriv sinerti, in vsakdo ga sme umoriti". Torej je rekel neki turk z globoko resnobo: „Rajši išite, de naj ovojo lastno amertao sodbo podpišemo, kakor tako prekliaovaoje Alla-
— v tacih okolišinah se vidi, koliko de je od turške zaterjenosti upati, dokler Bog s prav posebnim orožjem ali s čudežem svoje gnade tega jekleniga sovražnika kersan-skiga imena ne razdene.
Premem be duhorstne.
V ljubljanski škofii: (iospod Anton tiolc. kaplan v po-koji. so 3. prosenca v 45. letu svoje starosti za mcmudai.. umeril. Naj v miru počivajo!