t Ludviku Varlu v slovo Saj še ni preteklo leto, ko si sedel med nami, saj veš tam v tvojem VI. razredu, med drago mladino, ki Ti je, poslavljajoč se od Tebe, od Tvojega dela, še zadnjikrat okrasila Tvojo učilnico - delavnico in jo potrosilo z ze- lenjem in cvetjem. Ganjeni, s solzami v očeh -smo se takrat ločili, ko smo si stisnili roke, ali vendar veselo razpoloženi, saj nismo slutili, da pomeni Tvoje slovo od šole, Tvoje slovo od mladine tudi slovo od življenja. Toda žal je prišlo tako, neizbežna usoda je hotela tako. Dragi tovariš. Tudi ob Tvojem slovesu od življenja, ob Tvojem grobu, kakor ob slovesu šole, je bila zbrana okrog Tebe šolska mladina. Toda to cvetje, te bele cvetke, ki Ti jih je poklonila mladina na Tvojo krsto, na Tvoj grob, niso bile cvetke veselja, kakor tedaj, ko je želela svojemu učitelju vso srečo v zasluženem počitku — te rože včeraj so bile izraz pekoče boli, so bile izraz globoke žalosti mladine, ki se je sklanjala nema in začudena nad prezgodaj odprtim grobom svojega vzgojitelja. Pa ne le mladina. Mi vsi, mi Tvoji tovariši, mi Tvoji prijatelji in znanci, ki si nam bil mnogim vodnik in kažipot v življenju, mi vsi strmimo nad črnim grobom in se žalostm vprašujemo: »Kaj res ni več Varla, kaj res ni več tistega našega tovariša, ki je znal z svojo vedrino in humorjem razvedriti še tako čemernega filistra?« Da, ni ga več, čeprav še ni dopolnil 54 let, čeprav še ni dovršil kar bi rad. Ni bil še upokojen, kje še, da bi užival počitek. No, dragi prijatelj — užival ga boš zdaj. Preveč bi zavzelo prostora, če bi našteval in ocenil Tvoje nad 33-letno učiteljsko delovanje v Poljčanah. Najlepšo oceno je dalo ljudstvo samo. Ko so namreč zazvonili zvonovi in oznanili Tvojo smrt, smo slišali samo in vsepovsod: »Škoda, škoda ga je, škoda.« Da, škoda ga je. Škoda ga je mladini, škoda nam in kako škoda, ga je ženi - vdovi. Težko je pisati in govoriti tolažilne besede ob svežem grobu... Toda, ko neutolažljivo stojimo ob grobu svojega dragega in ostajamo sami, nam bo v tolažbo, da jc naš Ludvik, da je naš Luce rešen trpljenja in da je bolje se preseliti v večnost, kakor živemu umirati. V uteho nam je ob tej žalosti, da je njemu, ki je že dotrpel — dobro. In ko ne boš več hodil — dragi prijatelj — tod okrog Boča, v katerega si prav v tem času, ko se prebuja priroda, tako rad pohitel, boš vendar še med nami. Kakor takrat, ko si k: poslavljal od šole in ne od življenja, prav tako veljajo danes in na večno, Tebi takrat izgovorjene besede: Ne zemlje moč, ne moč neba in ne pckla ognjena sila vezi ne bode razrušila: Naša srca zvesta kakor zdaj, [groba. ostanejo Ti vekomaj, vekomaj tudi preko Ikč.