XLVII. LETNIK 1927 I. ŠTEVILKA LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO Oton Župančič: Iz Jerale Hudič pa je dejal tako: «Jerala, stoj in glej in čuj, kaj tadva spodaj govorita!» Glas živega. Prišla sva globoko, v rove pod zemljo; meni je temno, kdor si, daj mi roko. Glas mrtvega. Globlje, globlje še! Dokler ti je dull gornje poln teme, dokler ne prodre ti v globine sluh, da odpre ti gruda svoja zvonka čuda — globlje, globlje še! * Glas živega. Kaj to kakor v sanjah v meni šumota? Glas mrtvega. Po nevidnih špranjah, materskih kotanjah prvo spočetje voda. Mi tu spod, ravnovesni, tihi rod, mi ničesar zase več ne skušamo: položeni brez želja sredi semen in kali, brez želja poslušamo dolga leta in leta in leta presnavljanje zvočno sveta, po nevidnih špranjah, materskih kotanjah prvo spočetje voda. Po rupah mrakotnih se mučijo, po tesnih razpokah se točijo, po strmih pretokih se jočejo, v neznanska brezna se mečejo, skoz stene-pečine se kličejo: kristalno žvenkljajoče bodoče Save in Drave in Soče, in Volge in svete Gange in Nili — slutijo se, čutijo se, iščejo se na vse kraje okrog nas, preko nas in skozi nas, sestra sestri pozvanjaje v tajnih zvokih, predno v curkih in potokih, v vrelih, slapih, veletokih pripojo do vas ... A mi, ki zase več ničesar ne poskušamo, ležimo brez želja, mi jih poslušamo, dolga leta in leta in leta sen življenja z zvoki nas prepleta ven in ven, da nam je lažji smrtni sen... Glas živega. V meni poje zvok tajnostnih voda... kakor duš sestra v meni je pretok ... V meni strah in tuga, v meni slast in strast, nada in zavzetje tisočero duš... druge išče druga v meni... jaz sem struga tisočero duš ... Glas mrtvega. V tebi je spočetje ... V tebi je ... Hudič. Jerala, ali čuješ še? J e r al a. To vidim le, da govorita še, a čujem ne. Joža Lovrenčič: Publius in Hispala Roman iz rimske prošlosti. I. ^^ a Martovem polju pred Rimom so taborile zmagovite legije ^^ prokonzula Eneja Manlija Vulsona. Iz Azije se je vrnil, -L. 1 kjer je porazil Gale, ki so strahovali vse kralje azijske in jim je celo sirski vladar pošiljal tribut, da bi ga pustili v miru. Kralj Antioh si jih je bil pridobil za zaveznike, a ko ga je konzul Fulvius premagal, je Ene j napadel Gale, in sicer vse tri rodove: Tolistoboje, ki jih je vodil Ortijagon, Trokme s knezom Kombo-lomarom in Tektosage, ki jim je bil vladar Gavlot. Legije so bile svojih zmag vesele in so jih dan za dnevom in noč za nočjo hrupno praznovale, zarobljene množice Galov pa so mrko prenašale ponižanje in čakale na trdo usodo, o kateri je sklepal senat v svetišču bojne boginje Bellone. Ljudstvo je od jutra do večera drlo po Flaminijevi cesti proti Martovemu polju, da je pozdravljalo zmagovalce in bilo deležno dobrot, ki jih je ukazal Ene j iz ogromnega plena bogato deliti, da si pridobi njegovo naklonjenost pri triumfu. Legijonarji so bili vsi navdušeni za svojega poveljnika; na široko so pripovedovali o svojih drznih pohodih od Efeza do Me-andra, od Meandra v Hijera Kome in dalje v Harpas in še v Pe-sino in Gordij ter do gor Olimpa in Magabe, kjer so potolkli in zajeli do stotisoč Galov. «Triumf, triumf!» so vpili. «OHmp je naskočil Enej in mesto bogov so se Gali kotalili z njegab «Ambroži jo in nektar pa so nam pustili!» «Io triumphe!»