P,RO SVETNI
Štev. 21-22	Ljubljana, 24. decembra 1597	LETO VIL
Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo In uprava Nazorjeva 1-L Telefon številka 22-284. — Letna naročnina din 200.— Štev. ček. računa 60-KB-1-Z-140 - Tisk Časopisno založniškega podjetja »Slovenski poročevalec«
V novo leto
Zepot je leto za nami. Pričelo se je, kot vsako, z željami po uspehu pri delu in z voščili za osebno srečo vsakega posameznika. Navada je, da ob prihodu v novo leto delamo obračun, koliko je bilo teh uspehov doseženih in koliko želja ob začetku leta se nam je med letom uresničilo.
Delo, ki ga opravljajo naši prosvetni delavci, ni lahko, in vedno bolj prihaja do izraza misel, da za to delo ne morejo biti odgovorni sami, ampak celotna družba. Vendar je in bo ostala poglavitna odgovornost za uspehe in neuspehe pri vzgoji in izobrazbi mladega rodu na prosvetnih delavcih. Prepričani smo, da se te odgovornosti naši vzgojitelji dobro zavedajo, ko vsako leto prihaja v naše osnovne šole v Sloveniji preko 30 tisoč mladih državljanov, od katerih dela bo v prihodnosti odvisna rast socialistične družbe.
In ko tako gledamo leto za letom nazaj v bližnjo preteklost, lahko vidimo, da se življenje in dogodki zdaj mnogo hitreje razvijajo. Kljub temu da dostikrat postajamo nestrpni, moramo vendar priznati, da smo po težkem stanju, ki ga je pustila v našem šolstvu zadnja vojna, dosegli vendar mnogo uspehov. Ti uspehi se z vsakim dnem večajo, kakor se veča in krepi politična in ekonomska moč naše dežele.
Leto, ki je za nami, nam je v vsem našem javnem življenju prineslo mnogo novega. Za utrditev doseženih uspehov je bila sprejeta vrsta novih zakonov, ki bodo naše pridobitve v gospodarstvu in ostalem javnem življenju še bolj utrdili. Za nas je še posebno pomembno dejstvo, da gre h kraju triletno delo za reformo šolstva in da bo sprejet predlog novega sistema izobraževanja in vzgoje v Jugoslaviji, zakon o šolstvu in novi učni programi, tako da bomo že z novim šolskim letom pričeli z novim sistemom v šolstvu.
Zavedamo se, da je za ustvaritev tega novega načina dela, s katerim smo v preteklem letu že pričeli, pred nami velika odgovornost. Vemo, da bo to delo terjalo maksimum naporov naših prosvetnih delavcev, ko bodo morali premagati vse objektivne in subjektivne težave, na katere bodo na tej poti naleteli. Vemo tudi, da ta preobrat ne bo izvršen preko noči, vemo pa tudi, da se bo delo uspešneje razvijalo, če bo, celotna socialistična družba sodelovala pri tem delu.
Napačno je mišljenje, da nam bodo to novo šolo ustvarili samo boljši ekonomski pogoji, ki so tudi važni. Naše šolstvo bo lahko reformiral samo reformiran vzgojitelj. Tega se dobro zavedamo in zato je v naše šolstvo v zadnjih letih proniknilo toliko življenja, kot ga po vojni še ni bilo, in vsak dan se veča zavest odgovornosti pri vzgojiteljih za tp delo.
Ko bo te dni vsakdo izmed nas napravil obračun dela v preteklem letu, bo nehote pomislil na načrte za prihodnje leto. Uresničenje načrtov prihodnjega leta pa bo že nov prispevek za novo izboljšano šolo. Prepričani smo, da bodo naši prosvetni delavci naloge, ki jih je pred njih postavila socialistična družba, izvršili z vso vestnostjo in odgovornostjo, kar so v preteklosti že večkrat dokazali.
Za uresničenje vseh naprednih idej v šolstvu pa želimo vsem prosvetnim delavcem mnogo sreče in uspehov pri njihovem delu v novem letu. Hkrati pa želimo vsem našim vzgojiteljem mnogo zdravja, osebne sreče in zadovoljstva, da bodo lahko premagovali vse težave, ki jih bodo srečali na svoji poti!
Henrik Zdešar
PODATKI O UČNEM KADRU ZA OBVEZNO ŠOLANJE
(Po stanju z dne 15. 10. 1957. Podatki so iz Sekretariata sveta za šolstvo LRS)
Osnovne šole I—IV in nerazvite osemletne šole
Okraji	Oddel- kov	Učit.	ll	Ima pogoje za upokojitev	Potrebe	Manjka
1. Celje	639	581	8	21	645	93
2. Gorica	450	401	7	11	452	69
3. KoRer	341	333	3	11	345	26
4. Kranj	389	344	17	33	395	96
5. Ljubljana	920	848	52	54	930	188
6. Maribor	1025	939	15	36	1030	142
7. M. Sobota	464	416	7	17	468	76
8. Novo mesto	367	330	2	15	370	57
9. Trbovlje	381	364	22	15	385	58
	4976	4556	133	213	5020	805
Iz navedene preglednice sledi, da manjka za to stopnjo obveznega šolanja 805 učiteljev. Všteti so v to število tudi honoraroi, upokojenci in učitelji, ki imajo že pogoje za upokojitev Učno osebje za stopnjo z razrednim poukom dajejo učiteljišča. Učiteljišča bodo dala v letih 1958—1962 naslednje število absolventov: 350 (1.1958), 280 (1.1959), 280 (1960), 370 (1961), 500 (1962).
Delo predsedstva Centralnega odbora
Odbornikom., članom društev prosvetnih delavcev, dopisnikom Prosvetnega delavca in vsem delovnim ljudem srečno novo leto 19 58
Uredništvo in-uprava Prosvetnega delaica Republiški odbor
V	zadrfji številki Prosvetnega delavca smo poročali o plenumu Centralnega odbora Združenja učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev Jugoslavije dne 6. in 7. decembra t. 1., na katerem so člani Plenuma obravnavali predvsem Predlog o sistemu izobraževanja in vzgoji FLRJ, ki ga je dala v diskusijo Zvezna komisija za reformo šolstva. Kot druga točka dnevnega reda je bilo v razpravi poročilo' o delu predsedstva Centralnega odbora.
Poročilo zajema dobo med drugim in tretjim plenumom. V tem času je predsedstvo najprej zelo aktivno sodelovalo pri pripravi uredbe o dopolnilnih plačah šolskih delavcev in s svojim prizadevanjem tudi uspelo, kolikor je bilo v tedanjih razmerah pač možno uspeti. Takoj ko so se začeli razgovori o Zakonu o javnih uslužbencih, so člani sekretariata sodelovali v različnih komisijah, ki so pripravljale zakonski osnutek. To sodelovanje seveda ni v niče mer vezalo predsedstva, ki j* zato skoraj na vseh svojih se-staonkih razpravljalo tudi o vprašanjih, ki so bila načelne važnosti pri izdelavi tega osnutka. Prav tako je predsedstvo na nekaterih svojih sestankih obravnavalo osnutek Zakona o pokojninskem zavarovanju. Poročilo navaja, katera stališča združenja je pri tem uspelo uveljaviti.
V	zvezi z uvajanjem novega komunalnega sistema, predvsem pa v zvezi s formiranjem občin in znatnim povečanjem teritorija posameznih okrajev, je bilo treba reševati vrsto organizacijskih zadev. Pri tem je bilo načeto tudi vprašanje članarine Oziroma njene razdelitve. Kvote, ki ostajajo občinskim društvom, so zelo majhne, dočim so zneski, ki se odvajajo Zvezi sindikatov, razmeroma visoki. Zato je predsedstvo vprašanje predložilo Centralnemu svetu Zveze sindikatov Jugoslavije. Gre pri tem tudi za to, da se reši finansiranje naših okrajnih odborov.
Zvezna ljudska skupščina sprejela Zakon o javnih usluž bencih. Novi zakon predstavlja nadaljnji korak v demokratizaciji našega družbenega življenja. Tudi poglavja, ki se nanašajo posebej na uslužbence šolskih In drugih prosvetnih ustanov, prinašajo marsikatero izboljšavo napram določilom Uredbe o prosvetno-znanstveni službi iz leta 1952, ki je s tem prenehala veljati. V naslednjem objavljamo nekatera teh določil, ki 'veljajo za prosvetne delavce.
NAZIVI
Nazivi uslužbencev, ki delajo v šolah in drugih vzgojnih ustanovah, so:
a)	v šolah in vzgojnih ustanovah za izobraževanje in vzgojo otrok, učencev in odraslih: vzgojitelj, učitelj, učitelj praktičnega pouka, strokovni učitelj, predmetni učitelj, profesor;
b)	na višjih šolah: predavatelj višje šole, profesor višje šole;
1! Ljudska skupščina sprejelazakon o javnih uslužbencih
NEKATERA DOLOČILA ZA USLUŽBENCE PROSVETNIH USTANOV
c) na fakultetah, visokih šolah na stopnji fakultete in umetniških akademijah: asistent, lektor, docent, izredni profesor, redni profesor.
Uslužbenci v nazivu vzgojitelj, učitelj, strokovni učitelj, predmetni učitelj in profesor morejo v izjemnih primerih dobiti tudi poseben naziv pedagoškega svetnika. V takem primeru se tem uslužbencem doda k osnovnemu nazivu še naziv tega posebnega zvanja (profesor-pe-dagoški svetnik in pod.).
Naziv vzgojitelja obstoji le v predšolskih ustanovah.
Naziv učitelja, učitelja praktičnega pouka, strokovnega učitelja, predmetnega učitelja in profesorja lahko obstaja v šolah
Osemletne šole V. do VIII. razred — samostojne nižje gimnazije in nižje gimnazije v sestavu popolnih gimnazij
Okraji	Oddel- kov	1	Pred. uč.	4 . IS . W	Učit.	Hono- rarcev	Ima pogoje za upok. Potre- be		Manj ka
1. Celje	218	38	89	17	76	78	16	330	126
2. Gorica	101	23	58	28	37	8	5	154	21
3. Koper	103	29	44	18	43	7	7	155 .	28
4. Kranj	199	69	78	22	53	25	15	307	125
5. Ljubljana	421	254	177	15	77	65	48	670	262
6. Maribor	429 ,	99	155	39	150	23	20	643	220
7. M. Sobota	136	15	29	10	104	10	3	212	67
8. Novo mesto 97		20	35	10	49	10	8	152	46
9. Trbovlje	131	32	55	10	49	10	—	206	50
	1835	579	720	169	638	236	J22	2829	945
Iz te preglednice je razvidna situacija glede učnega osebja na dosedanji drugi stopnji obveznega šolstva (V. do VIII. razred razvitih osemletnih šol, I. do IV. razred gimnazij). Za predmetni pouk na tej stopnji imajo formalno kvalifikacijo profesorji, predmetni učitelji in strokovni učitelji, uči pa na tej stopnji tudi precejšnje število (638) osnovnošolskih učiteljev. Navzlic temu manjka za to stopnjo 945 učnih moči. Pomanjkanje učnih moči je izredno pereče zlasti zaradi tega, ker je pritok novih učnih moči majhen. Višja pedagoška šola daje letno okoli 90 predmetnih učiteljev. Obe fakulteti (filozofska in prirodoslovno-matematična) tudi samo okoli 90 letno. Pomanjkanje kvalificiranih učnih moči za to stopnjo bo tem bolj občutno, ker pričakujemo porast števila razvitih osemletnih šol in ker bi bilo treba nadomestiti vsaj del formalno nekvalificiranega učnčga osebjr iz vrst osnovnošolskega učiteljstva s predmetnimi učitelji in profesorji.
Posebno šolstvo. V 30 ustanovah za posebno vzgojo (eksternih posebnih šolah in zavodih) je 260 učnovzgojnega osebja, manjka pa 52 oseb, zlasti vzgojiteljev za zavode (20%).
in drugih vzgojnih ustanovah za izobraževanje in vzgojo otrok in učencev, kakor tudi v šolah in drugih vzgojnih ustanovah za izobraževanje odraslih ne glede na vrsto šole oziroma vzgojne ustanove.
Naziv učitelja, predmetnega učitelja in profesorja more obstajati tudi v domovih kulture in v delavskih in ljudskih univerzah.
Naziv učitelja, učitelja praktičnega pouka, strokovnega učitelja, predmetnega učitelja in profesorja more obstajati tudi v vzgojno popravnih in kazensko popravnih zavodih.
Naziv profesorja more obstajati tudi v posvetovalnicah, pedagoških čentrih in podobn’’'. ustanovah.
Naziv učitelja praktičnega pouka, strokovnega učitelja, predmetnega učitelja in profesorja more obstojati tudi na višjih šolah za izvedbo vaj , in praktičnega dela. •
Za poedine nazive je potrebna naslednja izobrazba: za naziv vzgojitelja, učitelja, strokovnega učitelja — učiteljska oziroma tej odgovarjajoča srednja strokovna šola ali njej enaka izobrazba;
za naziv učitelja praktičnega pouka — strokovna kvalifikacija visokokvalificiranega delavca oz. obrtnega mojstra; za naziv predmetnega učitelja — ustrezna višja šola ali njej enaka izobrazba;
za vse druge nazive: fakultetna izobrazba ali tej ustrezna izobrazba, če v zveznem zakonu ali v predpisih, ki temeljijo na zveznem zakonu, ni drugače določeno.
Uslužbenci v nazivu1 pedagoškega svetnika se razporejajo za dva oziroma za en plačilni razred više od končnega plačilnega razreda svojega osnovnega naziva, in to: vzgojitelj, učitelj in strokovni učitelj i'.'. V., predmetni učitelj do IV., a profesor do III. plačilnega razreda.
V končnih plačilnih razredih nazivov iz točke 1—6 in v završ-nem plačilnem razredu naziva iz prednjega odstavka sta dva pe-riodska poviška.
Osnovne plače za nazive v, prosvetnih ustanovah se razporejajo od 1/1 do XV plačilnega razreda in znašajo: 1/1 — 33.000, 1/2 — 31.000, II/l — 29.000, H/2 — 27.000, III — 24.000, IV
—	22.000, V — 20.500, VI — 19.200; VII — 18.000, VIII — 16.800, IX
—	15.800, X — 14.800, XI —
13.800,	XII — 12.800, XIII —
11.800,	XIV — 11.100, XV — 10.400.
Uslužbencem v navedenih nazivih se določa položajna plača in delovno mesto.
Uslužbencem na položajih upravitelja ustanove za predšolsko vzgojo, upravitelja šole, dijaškega doma in internata, upravnika (direktorja) ustanove za izobraževanje odraslih, direktorja šole, šefa odseka strokovne šole, šefa katedre oziroma šefa odgovarjajoče • organizacijske enote na fakulteti in drugih visokih šolah, šefa fakultetne in univerzitetne ustanove — kakor tudi na drugih tem odgovarjajočih položajih — pripada položajna plača glede na položaj, ki ga imajo.
Višino položajne plače za poedine nazive oziroma položaje določa, s predpisom Zvezni izvršni svet.
Posebni dodatki se morejo dajati uslužbencem, ki stalno delajo:
1.	v šolah in drugih vzgojnih ustanovah v krajih, v katerih so delovni in življenjski pogoji izredno težki:
2.	v šolah (v oddelkih) in drugih vzgojnih ustanovah za gluhonemo, slepo, vzgojno zanemarjeno, umsko zaostalo, logo-patsko, invalidno, tuberkulozno in trahomatično mladino;
Plače uslužbencev prosvetnih ustanov se razvrščajo v tele plačilne razrede:
1.	vzgojitelj, učitelj, učitelj praktičnega
pouka, strokovni učitelj ...... XV do VII
2.	predmetni učitelj............. . , . XIV do VI
3.	profesor, asistent	...	.	.	#	♦	•	XII	do	IV
4.	predavatelj višje	šole,	lektor	.	»	«	«	IX	do	IV
5.	profesor višje šole ...,»*»• VII de IIP
6.	docent	V do	III
7.	izredni profesor	«	«	t .	i	t	»	*	•	HI	do	II/l
8.	redni profesor i	•	i	t t	•	*	*	•	»	II/l	do	1/1
Ena predsedstvena seja med obema plenumoma je bila v celoti posvečena ideološko-političnemu delu naših organizacij. To delo naj bi bilo organizirano in sistematično. Zato je predsedstvo izdelalo orientacijski program ter ga dostavilo vsem republiškim odborom, da bi ga le-td prilagodili oblikam, ki so samoiniciativno vznikle na terenu.
Seja 23. III. 1957 se je bavila z vprašanjem cenenih letovanj prosvetnih delavcev. Pri tem je bila dana pobuda, da se osnuje centralni fond, v katerega bi se odvajal del članarine. Posebna komisija vprašanje še vedno proučuje in to v neposrednem kontaktu z našimi društvi.
Predmet, s katerim se je ba-vilo predsedstvo CO, je bilo tudi strokovno izpopolnjevanje našega kadra. V tem pogledu le bilo osvojeno načelo, da je to še vedno vprašanje, ki ga morajo naša združenja imeti stalno pred očmi, pa čeprav državni upravni organi ustanavljajo posebne institucije za to delo. Seveda je treba obojno delo koordinirati.
Kot osnovno vprašanje te delovne dobe je predsedstvo CO označilo vprašanje šolske reforme. Zato je dalo tudi navodilo vsem republiškim združenjem in občinskim društvom, da na svojih letnih občnih zborih temu vprašanju posvetijo poseben referat in da povedo svoje mnenje o elaboratu.
Posebni zaključki so biii sprejeti tudi v zvezi z založniško dejavnostjo Združenja. Kot znano, je Združenje že pričelo izdajati časopis »Revija školstva«, od katere so že izšle tri številke. Časopis bo seznanjal prosvetne delavce o vseh šolskih problemih, ki se pojavljajo v svetu. V načrtu je tudi izdaja knjižne zbirke o prosvetnih delavcih, ki so dali svoja življenja za svobodo Kot prva bo izšla knjiga o prosvetnih delavcih-narodnih herojih.
Predsedstvo je v tem razdobju tudi močno utrdilo svoje mednarodne zveze in skrbelo na temelju recipročnosti za izmenjavo prosvetnih delavcev z zamejskimi.
Diskusija k poročilu predsedstva je bila kratka, ker je tudi drugega dne večino časa zavzela še razprava o »Predlogu«. Zadržala se je predvsem na vprašanju Vrednotenja našega dela. Odraz tega vrednotenja sta bili tudi časopisni poročili obeh velikih beograjskih dnevnikov o poteku plenarnega zasedanja.	Mrs
•••»••»•• ••»•••••• •••«••••• ••»••■«•• »••••••
3.	v vadnicah oziroma v oddelkih, v katerih ,se dijaki vzgojiteljske šole in dijaki učiteljišč oziroma študenti višjih in visokih šol pripravljajo za učiteljski oziroma vzgojiteljski poklic;
4.	v eksperimentalnih šolah;
5.	z večjim številom otrok oziroma učencev, z več razredi v enem oddelku ali z večjim številom otrok oziroma učencev v dveh oddelkih, kakor tudi za delo z večjim številom otrok oziroma učencev v domovih oziroma drugih vzgojnih ustanovah.
Poseben dodatek se more ustanoviti tudi v primerih posebne potrebe po učnem osebju določene specialnosti v strokovnih šolah, kakor tudi za uslužbence, ki delajo v pogojih, ki sc škodljivi za zdravje. .
Predpise o ustanavljanju posebnega dodatka po predhodnih odstavkih izdajajo republiški izvršni svet; v meTah predpisov Zveznega izvršnega sveta.
Učnemu in vzgojnemu osebju pripadajo za delo v isti predšolski ustanovi, ustanovi za izobraževanje odraslih, domu oziroma v Isti šoli	nagrade:
1.	v predšolskih ustanovah, domovih in internatih — za delo preko rednega delovnega časa;
2.	v splošnoizobraževalnih šolah, strokovnih in višjih šolah — za delo preko rednega števila ur in drugih opravkov, ki "o nujno povezani s poukom.
Natančnejša določila o normi rednega dela oziroma rednega števila ur in o višini nagrade predpiše Zvezni izvršni svet.
Honorarnim uslužbencem v šolah in na fakultetah se določa honorar na uro ali v pavšalira-nerni mesečnem znesku. Nadrobnejša določila o določanju
bonoerzia t- smislu ka predpiše rep. izvršni svet,
Učnemu in vzgojnemu osebju, ki dela v šolah oziroma vzgojnih domovih na vasi, pripada brezplačno stanovanje in kurjava.
Natančnejša določila o brezplačnem stanovanju in kurjavi predpiše republiški izvrSni svet.
Okrajni ljudski odbor okraja tfoloča, katere kraje je v njegovem območju šteti za vas.

Problem tujega jezika v obvezni šoli
Pri izvajanju reforme našega šolstva gre pomembno mesto vprašanju: kako rešiti problem poučevanja tujih jezikov v naših šolah. Mnenja so različna; ker pa je odločitev o tem vprašanju daljnosežnega pomena — gre za potrebo dn koristi vsega našega ljudstva ter za šolsko zaposlitev vse naše mladine — je treba zelo skrbno, pretehtati razloge, ki so v prid enemu ali drugemu predlogu, dia bo rešite/ za sedanjo stopnjo našega družbenega razvoja pravična in da bo upoštevala tudi nadaljnji razvoj.
Premisliti je treba o vzrokih, ki so privedli do današnjega stanja glede poučevanja tujih jezikov v naših šolah: kolik delež imajo pri tem težnje tujih narodov po nacionalni in gospodarski ekspanziji ter po polko-lonialnem izkoriščanju po eni etrami in kolik delež ima težnja našega ■ ljudstva po nacionalni neodvisnosti, kulturnem razvoju in enakopravnosti v družini narodov. Tega, političnega, momenta pri reševanju našega problema nikakor ne smemo zanemariti.
Ce hočemo vedeti, katere tuje jezike naj na naših šolah poučujemo in kako naj ta pouk organiziramo na raznih stopnjah in vrstah šol, moramo vedeti, na kateri stopnji gospodarskega razvoja smo, na kateri izobrazbeni stopnji stojimo, kakšne so naše bodoče perspektive v tem pogledu in kakšen bo predvidoma tempo našega nadaljnjega razvoj a.
Kakšno je stanje v večini dosedanjih nižjih gimnazij?
Pouk tujih jezikov koristi v glavnem le tistim učencem, ki nadaljujejo šolanje v višji gimnaziji. ali na kaki srednji strokovni šoli. Teh učencev je sorazmerno majhen odstotek. Čemu se učijo tujega jezika vsi ostali učenci? Koliko učencev je doslej zaostalo v raznih razredih nižje gimnazije samo zaradi tujega jezika? Kolika škoda, da niso čull učne snovi nadaljnjih razredov, ki so jim ostali zaprti! Koliko dijakov se zaradi tujega jezika ni moglo vključiti v poklic, ki so si ga izbrali?
Namen tujega jezika je v današnji osemletki zastavljen sicer nekoliko drugače kot doslej: učenoi naj bi pridobili neko sicer skromno, vendar zaokroženo in praktično uporabno znanje. Najhujše trdote in nevščeč-nosti, ki sem jih nekaj poprej omenil, bi z boljam poukom postopoma 'odpravljali.. . Bojim se pa, da tudi tak, reformiran način dela ne bi opravičeval uvedbe tujega jezika kot obveznega predmeta v predmetnik osemletke.
Takšno skromno znanje še ne bi omogočilo polne konverzacije v tujem jeziku, prav tako ne či-tanija tujih časopisov in literature. Bilo bi le temelj za nadaljnje izpopolnjevanje v tujem jeziku v šolah, v .tečajih ali z lastnim študijem. Absolvente/ obvezne šole, ki bi se v tujem jeziku še naprej izpopolnjevali, bi bilo. za sedaj občutno manj od tistih, ki bi po dovršeni obvezni šoli svoje že tako skromno znanje pozabili. Cernu torej ves trud? Ali naj bo zaradi potrebe manjšine prizadeta večina?
Za poučevanje tujih jezikov je bilo naštetih več utemeljenih razlogov, predvsem:
—	znanje tujega jezika je našemu človeku koristno pri izvajanju njegovega poklica;
—	znanje tujih jezikov je ključ h kulturni zakladnici človeštva;
—	ob učenju tujega jezika si mlad človek pridobiva intelektualno moralne vrednote;
—	znanje tujega jezika je koristno v tujskem prometu;
—	potrebno 'je za znanstveno delo;
nujno, čeprav je koristno,	t e no sili razmer sta e<llnia v .-‘-‘K*. le tu v DUzmi,
ečina prebivalstva letovi- Pa!	na spodnjem deiu Trga repub-
— potrebno Je za življenje v svetovni skupnosti.
Našteti razlogi so tehtni. Iz njih sledi, da je na naših šolah tuje jezike treba poučevati. Tega pa se je treba smotrno lotiti. Sklep, naj se vsa šolska mladina od desetega leta dalje uči tujega jezika (enega ali drugega), bi bil preuranjen. Zakaj?
Da to uvidimo, je potrebno gornje razloge premisliti.
— Znanje tujega jezika je potrebno predvsem .tistim našim državljanom, ki pridejo pri izvajanju svojega poklica v stik s tujci in onim, ki jim je' potrebna tuja strokovna literatura. Sodim, da odstotek teh uslužbencev ni velik.
— Znanje tujih jezikov je ključ-h kulturni zakladnici človeštva. Brez dvoma. Vprašamo se le, ali smo že izkoristili vse možnosti, ki nam jih nudi materin jezik za kulturni dvig našega ljudstva. Kako so založene naše knjižnice? Kolik odstotek našega ljudstva j ib redno uporablja? Koliko knjig prebere naš človek povprečno, na leto in katere? Kakšne so možnosti za nadaljnji dvig naklade del, ki izhajajo v slovenskem jeziku? Tu je naša prvenstvena naloga. Vzporedno s tem bomo bogatili svoje znanje dn lepšali svoje življenje tudi z uporabo knjig v tujih jezikih. Večino našega ljudstva pa moramo vzgojiti predvsem za to, da mu bo postala slovenska knjiga kulturna potreba.
— Znanje tujih jezikov je potrebno v tujskem prometu. Predvsem gostinskemu osebju v letoviščarskih krajih in ljudem, ki pridejo s tujci v službeni stik. Takih uslužbencev je v primeri z vsem ljudstvom le malo.
Ni
da večina prebivalstva letoviških krajev obvlada kak tuj jezik. Koristno je tudi, da mi sami kot turisti obvladamo jezik dežele, kamor smo se napotili. Sedaj nam pa množično obiskovanje tujih krajev še ni mogoče. Za notranji tujski promet pa, ki ga je treba predvsem razvijati, zadostuje znanje domačega jezika.
Ob učenju tujega jezika si mlad človek prisvaja intelektualno moralne vrednote. Toda iste vrednote pridobivamo tudi ob učenju materinega jezika in drugih predmetov v obvezni . šoli. .
— Znanje tujega jezika Je potrebno za znanstveno delo te omejenemu krogu ljudi.
— Potrebno je za življenje v svetovni skupnosti. Na sedanji stopnji medsebojnih odnosov med državami in ljudstvi je to samo lepa beseda — ako naj velja za večino prebivalstva kaka dežele. Predno bo postala aktualna, bodo minila nemara še deseti etj a.
Iz vsega tega sledi, da je znanje tujih jezikov potrebno le manjšemu številu ljudi: To število se bo Iz leta v leto sicer večalo, vendar bo šele po daljšem času tako veliko, da bo opravičilo obvezen pouk tujih jezikov že v osemletni šoli. .
Glede uvedbe tujega jezika b*. bilo treba povprašati širši krog ljudi. Morda vse starše otrok, ki' pošiljajo svoje otroke v osemletke. Zadostovalo bi dvoje vprašanj:
1.	Ali privolite, da se vaš otrok uči tujega jezika?
2.	Ako v to privolite, kateri Jezik predlagate?
Mislim, da bi že v 14 dneh po razpisu takšne ankete mogli dobiti obdelane podatke. Ankete bi seveda izvedli po šolski liniji. Možno bi bilo anketirati tudi učne zbore osemletk. Prepričan sem, da so učitelji dovolj povezani z ljudstvom, da bi pravilno tolmačili njegovo mnenje.
Rezultat ankete bi bil brez dvoma dragocen za presojo našega problema. Verjetno bi s«
večina staršev v središčih večjih mest odločila za tuj jezik. V predmestnih in na podeželskih osemletkah, pa bi mnogo staršev odklonilo pouk tujega jezika.
Mestni starši (mislim vse tiste, ki bi se izjavili za tuj jezik) so upravičeni zahtevati pouk tujega jezika za svoje otroke. Prav tako so vsi ostali starši upravičeni odkloniti pouk tujega jezika. Potrebno je zadovoljiti ene in druge, poleg tega pa še ohraniti načelo enotnosti osemletne šole, do katerega smo se dokopali. jRešitev tega problema je v tem, da se poučuje tuj Jezik na osemletki neobvezno. r
Nekateri menijo, da bi taka rešitev pomenila znižanje zahtevnosti do naših učencev. Vendar temu ni tako. V vsen ostalih predmetih bi snov poglabljali in približevali učencu v skladu z načeli reformirane šole. Učenci pa, ki bi se učili tujega jezika neobvezno, bi s tem prostovoljno prevzeli nase dodatno breme v skladu s svojimi višjimi prizadevanji.
Predlagana rešitev bi zelo verjetno sledila tudi iz analiza statističnih podatkov, ki se tičejo našega problema.
Pouk tujih jezikov bi bil v načelu dostopen vsem učencem. Učenci, ki bi se odločili za tuj jezik, hi dobili osnovno znanje, potrebno za nadaljnje šolanje. Drugim učencem bi bilo kljub temu treba omogočiti vpis v gimnazijo ali v srednje strokovne šole. Režim pouka tujega jezika bi bilo treba na teh šolah temu primemo prilagoditi. Mislim pa, da bi bilo takih učencev zelo malo.
Ako bi bil pouk tujih jezikov neobvezen, bi nastopile določene težave v tistih šolah, kjer se ne bi prijavili vsi učenci za ta predmet. Mislim, da te težave ne bi bile nepremagljive. Reševali bi jih podobno, kot rešujemo danes problem pouka na niže organiziranih šolah.
S tako rešitvijo problema bi pridobili tudi nekaj moči za pouk ostalih predmetov in tako olajšali problem kadra v nekaterih šolah.
V nadaljnjem razvoju bo nedvomno prišel čas, ko bo večina absolventov osemletke nadaljevala šolanje v gimnaziji ali kaki strokovni šoli. Tedaj šele bi smeli, po mojem mnenju, uvesti tuj jezik kot obvezen predmet v predmetnik osemletke.
Pavel Planinšek
Za vzgojo kadrov
Te dni so na novoustanovljeni šoli za učence v lesni industriji v Škofji Loki uspešno opravili izpite za kvalificirane delavce
okrajni, zlasti pa občinski ljudski odbor Škofja Loka, podjetje MLK »Jelovica« pa je dalo na razpolago prostor in zgradbo,
prvi delavci iz lesnoindustrijskih v ki je bila s primemo adaptacijo
'podjetij iz vse Slovenije. S tem, predvsem pa z novoustanovljeno šolo so tudi v tei naši zelo razširjeni gospodarski veji prebili led pri vzgoji svojih strokovnih kadrov, kar je nagel gospodarski in tehnični razvoj narekoval že dolgo vrsto let. Nujno prepričanje, da le strokovno šolani in sposobni kadri morejo dvigati proizvodne kapacitete in slediti naglemu tehničnemu razvoju v svetu, se tako vodno bolj krepi v vseh vejah našega gospodarstva. Menim, da je bilo to pri lesni industriji tembolj potrebno, saj se je treba nenehno boriti za nove . proizvode v smeri čim boljšega izkoriščanja hlodovine, se pravi tako, da bo poraba hlodovine čim manjša in bo v finalni proizvod vloženega čim več dela, ne pa surovin. To bodo pa ustvarjalno zmogli le šolani, kvalificirani kadri.
Za novo šolo se je na pobudo strokovnega združenja lesnoindustrijskih podjetij zavzel tudi
Pereči problemi vajenskih šol v
nekaterih
LJnblfani
Ne moremo mimo treh vajenskih šol, ki životarijo prav v strogem središču slovenske metropole. To so vajenske šole lesne, oblačilne in drugih strok. Vse tri so dobile streho v prostorih nekdanje zunanje uršu-linske šole v Veselovi ulici 2. Na voljo jim je enajst šolskih sob, med njimi dve zelo skromni tako po obsegu kot po
vadit na I. gimnazijo v Vegovo ulico in k Partizanu na Tabor. Če bi na dvorišču VI. gimnazije, kjer bi bilo dovolj prostora, zgradili gimnazijsko telovadnico, bi sedanja lahko služila štirim na j bližjim vajenskim šolam: trem »domačim« in še čevljarski.
Periodična čevljarska šola, edina v LES, je tu v bližini,
bili uvrščeni med učilnice.
Vse tri vajenske šole imajo dve upravni sobici, ki sta istočasno upraviteljska pisarna, zbornica in govorilnica, skratka vse, kar je v zvezi z administrativnim in pedagoškim delom šole. Sobici sta druga nad drugo z osnovno ploskvijo 3,4 m x 5,7 m.
V	I. nadstropju je »pisarna« vajenske šole za razne stroke.
Tam se poleg upraviteljice In šolske tajnice suče še 7 stalnih in 21 honorarnih učnih moči. Če bi se vsi zrinili v sobico, jih je točno trideset.
V	II. nadstropju pa si ravno tolikšno sobico delita upravi vajenskih šol lesne in oblačilne stroke. Prva ima poleg upravitelja 6 stalnih in 11 honorarnih učnih moči, druga pa poleg upraviteljice 9 stalnih in 3 honorarne. Obe šoli 31. Na dobrih 19 mi 2 tal, ki so večidel natrpana s pohištvom!
Kabineti vseh šol so omare po hodnikih.
So pa v navedenem poslopju tudi zasebna stanovanja, skupno sedem sob, deloma samskih, deloma zasedenih po dveh družinah. V I. nadstropju n. pr., je zasebno stanovanje z bolnico in dvema majhnima otrokoma. Nad njimi v II. nadstropju je učilnica, ki jo morajo učenci v opoldanskem času zapustiti, da z ropotom ne vznemirjajo stanovalcev pod seboj. In to ob vsakem vremenu.
Ker se več kot tretjina učencev vozi v šolo od zunaj, morajo opoldne ostajati v razredih, ker druge možnosti pač ni. V veliko pomoč je tej mla-dipi mlečna kuhinja, ki .io je sosednji internat ekonomske srednje šole odstopil vsem vajenskim šolam.
Nobena od teh šol nima lastne telovadnice, čeprav je telovadnica v neposredni stavbi. Uporabljata jo VI. in VII. gimnazija, ki sta tudi njeni sosedi, vajenci pa hodijo telo-
like. Ima dve učilnici. Za prepotrebno delavnico ima pripravljeno vse, opremo In orodje, prostora pa ni.
To le mimogrede. Zanimajo nas predvsem prej navedene tri vajenske šole v Veselovi ulici 2,
Vajeniška šola lesne stroke
Ima 12 oddelkov z 299 učenci. Pouk poteka v štirih učilnicah, ki so vse v isti stavbi. To je treba poudariti. Vsak. razred dva dni v tednu, pa spravi šola v šestih dneh vse učence pod streho. Pouk dopoldne in popoldne.
Tudi vajenska šola oblačilne stroke ima štiri učilnice, oddelkov pa 15. Da pride vseh .324 učencev in učenk dvakrat na teden na vrsto, se vsak dan v učilnicah zvrsti pst oddelkov. Pouk pričenjajo ob četrt na osem zjutraj in končajo ob šestih zvečer.
Na najslabšem ‘je vajenska šola za razne stroke. Svojih 580. učencev in učenk, razdeljenih na 22 oddelkov, je po sili razmer morala razmestiti na štirih krajih: .
1.	v Veselovi ulici 2 ima tri učilnice, v četrti je zasebna stranka;
2.	na THovi cesti 6 sta v privatni stavbi dve učilnici za frizerski naraščaj, ena izmed njih je predeljena še v delavnico. Edinstveno pri tej »šoli« je, da nima stranišča. Vajenska mladež išče v tej zadevi zatočišče v bližnjih restavracijah Rio oziroma Daj-Dam„ tudi pri Tromostovju ali pa ob glavnem odmoru pohiti na matično šolo v Veselovo ulico;
3.	na prulski osnovni šoli ima samo za popoldansko uporabo dve učilnici;
4.	v osmo učilnico zahajajo • mTinarski vajenci v neko barako v Povšetovi -ulici, kjer je
bil nekdaj internat za čevljarske vajence, čigar uporabo pa je sanitarna inšpekcija že lani prepovedala. V podu je goba.
In vendar poteka ob tako težavnih razmerah šolsko delo redno in brez motenj. To pa ni kar -si bodi! Vzgoji vajenske mladine taka raztresenost učilnic gotovo ni v korist, saj se učenci izven matične šole šolski skupnosti povsem odtujijo.
V Veselovi ulici bi se dalo z dobro voljo dobiti še nekaj velikih učilnic in drugih potrebnih prostorov bodisi s preureditvijo sedanjih stanovaj-skih sob (prvi pogoj: stanovalcem primerna stanovanja!)
ali še bolje s preselitvijo internata ekonomske srednje šole, ki je v neposredno sosednji stavbi, v primernejše prostore. Dve vajenski šoli b! se potem lahko razmestili po želji in potrebi.
Morda pa bo končno le res, kar je bilo nedavno sklenjeno, da bodo namreč pričel! aprila 1958 zidati novo vajensko šolo ob Titovi cesti nasproti Stadiona. svojemu name-pu bibUa izročena čez - tri leta.
Predvidoma naj bi imela nova šola 24 učilnic z vsem! pripadajočimi pritiklinami, kot so: upravne pisarne, zbornice, govorilnice, kabineti, delavnice, telovadnice z odrom in vsaj ena mladinska soba. Stanovanje vsaj za hišnika in kurjača. Pa morda še kaj. Napake v novih šolskih poslopjih novejšega -časa bi bile v tem pogledu najbolj zgovorne.
Po mnenju prizadetih šolskih uprav bi bilo v novem šolskem poslopju 24 učilnic vsekakor premalo, ker bi predvidoma potrebovale: lesna šola 5 učilnic, oblačilna vsaj 6, šola za razne stroke najmanj 10 in čevljarska šola 6. Torej 27 učilnic. Treba pa je računati še na električarje, ki pridejo z viške kovinarske šole tudi v novo šolsko poslopje. Potemtakem bi bilo za pet različnih vajenskih šol potrebnih nekako 30 učilnic.
Opozarjamo na dejstva menda še pravočasno. Nujnosti rešitve tako važnega vprašanja, kot so predvsem potrebe treh vajenskih šol v Veselovi ulici, pa ni treba še posebej podčrtavati.
Spectator
usposobljena za periodični, pouk učencev v lesni industriji pa tudi za izvedbo različnih tečajev, saj je šola internatskega tipa. Prihodnje leto je v načrtu tudi šolska delavnica, tako da. bo z uvajanjem strojev postopoma prešla šola v industrijski tip.
Nova šola je eden izmed izrazov napora naše oblasti, da bi v zvezi z reformo šole našla ustrezno obliko izobraževanja kadrov v gospodarstvu pa tudi v -upravi, obliko, ki je po trenutnem stanju proizvodnih sil pri nas najkoristnejša in najhitrejša. V sistemu splošnega izobraževanja odraslih, čemur pripisuje novi šolski sistem velik pomen, bodo tako strokovne šole, specializirane za določeno gospodarsko dejavnost, ž vključevanjem starejših delavcev, ki bodo morali neprestano izpopolnjevati svoje strokovno znanje, odigrale pomembno vlogo. Osemletna šolska obveznost naj bi dala vsem državljanom zadostno splošno izobrazbo, ki jo bo mogel preko knjig, -radia, televizije, filma, gledališča, ljudske univerze itd. vsakdo po svojem okusu neprestano sam izpopolnjevati. Strokovno znanje pa bo treba izpopolnjevati v samem procesu dela v proizvodnji z organizacijo ustreznih strokovnih tečajev ' ter s tem dati prav vsakomur možnost, da nadaljuje svoje strokovno usposabljanj© na tistem področju, ki ga veseli, ki mu »leži«, ker 'bo le tako mogel na svojem delovnem mestu izkoristiti vse svoje sposobnosti, -bo mogel napredovati in skupnosti največ in najhitreje koristiti.
Menim, da se bo moral tudi sistem šolanja kadrov v državni upravi prav tako prilagoditi podobnemu načinu, torej s prirejanjem ustreznih tečajev in seminarjev utrjevati delovne sposobnosti uslužbencev. Nagel prehod kompetenc z višjih organov oblasti na‘nižje bo nedvomno zahteval večjo strokovno usposobljenost uslužbencev, ne le tehnično, ampak tudi organizacijsko. Pri tem se ml zdi važno, da plačni sistem uredimo tako, da bodo plače v upravi izravnane z onimi v proizvodnji, sicer se ne bomo mog-
li izogniti nadcljn j emu begu V proizvodnjo, ki kvalificirana, posebno pa visoko kvalificirana ‘ kadre precej bolje stimulira kot pa uprava. Upajmo, da bo novi plačni sistem poskušal rešiti to vprašanje v tej smeri.
Konično se mi ob tem razmišljanju ponovno ponuja misel, da šolanje visoko kvalificiranih kadrov ne ustreza našemu trenutnemu stanju življenjske ravni in naših možnosti. Nedvomno bi vsi želeli, da bi mladi ljudje predvsem študirali zato, da bi se pač kar najbolj izobrazili, da bi si razširili obzorje ia postali vsestransko sposobni dojemati ter pravilno vrednotiti dogajanja okoli nas. Ali ti časi so verjetno še zelo daleč. Tre-* nutno dajemo ogromna sredstva za vzgojo visoko kvalificiranih kadrov, prvenstveno zato, ker jih naše gospodarstvo potrebuje. Za ta cilj pa je univerzitetni študij daleč predolg in predrag. Menim, da si tgga ne morejo privoščiti niti druge države, ki so precej bogatejše od naše. Zdi se mi res absurdno, da bi mi z našimi skromnimi sredstvi vzgajali kadre, n. pr., za nemško industrijo, če nam že pevcj in nogometaši uhajajo zabavat tujino, potem ko smo jih pri nas z velikim trudom in žrtvami izšolali dn vzgojili! Na drugi strani pa se mi tudi močno zdi, da mnogi, premnogi dragoceni kadri »vedrijo« po raznih inštitutih in ustanovah v centrih, medtem ko jih gospodarstvo na »terenu* krvavo potrebuje. Brez dvoma je treba vzgajati tudi znanstvenike, dajat; talentiranim mladim ljudem možnosti za vsestranski znanstveni razvoj, ali ne na tako množični in zato dragi način. Morda bi vsi v krajšem roku predelovali in sprejel; določeno znanje, potrebno za uspešno delo na delovnem mestu, .potem bi pa večina čimprej zavihala rokave in se naprej izpopolnjevala v proizvodnji ob delovnih procesih samih, določen odstotek iz vsake stroke pa bi s« teoretično poglabljal in ustvarjalno razvijal stroko po inštitutih in ostalih znanstvenih- zavodih. Sicer se bojim, da bo premnogi absolvent univerze tedaj, ko bi moral začeti skupnosti s polno zmogljivostjo vračat; vložena sredstva, začel misliti — na upokojitev.
Andrej Česen
• *••••«■•« *••••••«• •#•••••«« •••«•»••«
e««
Iz uprave »Prosvetnega delavca«
Letos je uprava Prosvetnega delavca že vež-krat pozvala svoje naročnike oziroma blagajnike društev učiteljev in profesorjev, naj ji redno nakazujejo naročnino, in sicer za več mesecev skupaj. Precej je takih društev, ki so se odzvala njenim pozivom ter ji redno dostavljajo potrebne sezname in naročnino ne le za tekoče leto, ampak so izpolnila svoje obveznosti tudi iz preteklih let. Mnogo pa je še individualnih naročnikov in blagajnikov, ki se za pozive uprave ne zmenijo, ji ne pošiljajo seznamov niti ji ne nakazujejo naročnine, kakor bi bilo treba. In prav ti povzročajo upravi ne samo mnogo dela in težav, ampak tudi veliko materialno škodo, saj dolgujejo neredni naročniki upravi Prosvetnega delavca nad 1,000.000 dinarjev Zato uprava Prosvetnega delavca ponovno poziva vse naročnike, ki še niso poravnali svojega dolga iz prejšnjih let, naj to čimprej store, hkrati pa prosi odbornike društev učiteljev in profesorjev ter sindikalnih skupin in tudi šolska vodstva, naj poskrbe, da bodo naročniki izpolnili svoje obveze do našega skupnega glasila. Tu pa tam se zgodi, da uprava zahteva od kakega naročnika ali tudi od društva, naj poravna naročnino, ki je bila morda že nakazana. Take pomote so možne, posebno kadar gre za terjatve iz prejšnjih let. V takih primerih prosimo blagajnike, da nam pošljejo priznani-ce, ki jim jih bomo takoj vrnili, ali pa vsaj sporočijo datum in vsoto nakazila, da bi zadevo uredili.
Jože Zom: ^ f | g g g p O t O W <1 M | H.
po Sovjetski zvezi
i	(Nadaljevanje)
SREČANJA Z LJUDMI
Rahlo valovita pokrajina 'pkoli Zelenega Kurgana me je s svojimi gozdovi, polji, potočki, jezeri in travniki zelo spominjala na našo Štajersko, še posebno na okolico Poljčan.
Ze takoj prvi dan me je zamikalo, da bi pobliže spoznal rusko vas, o kateri smo pri pas toliko brali. Z nekim tovarišem sva se že takof drugi 'dan napotila na obisk bližnje Vasi Erikovo.
Pred vasjo sva se ustavila
V	upravnih poslopjih kolhoza.
V	mehanični delavnici, v kateri so kovači in mehaniki popravljali motorna poljedelska vozila, so naju na kratko odpravili. Ze ob prvi hiši v vasi sva imela več sreče. Ob plotu sva se dolgo pogovarjala s kmečko gospodinjo, vendar nisva uspela- priti v notranjost domačije.*
V sredini strnjene vasi, ki iteje kakih petdeset hiš, sva se
ustavila pred poslopjem s poštnim nabiralnikom in prebirala na steni nabita obvestila in lepake za bližnji mladinski mednarodni festival v Moskvi. Medtem so prišle iz hiše tri mladinke, odbornice vaškega odbora mladinske organizacije komsomola. Začela sva se z njimi pogovarjati in tako sva zvedela, da sva pred vaškim sovjetom.
Peljale so naju v hišo, kjer sva se spoznala z mladim predsednikom sovjeta. Razkazali so nama lepo urejene, čiste uradne prostore in knjižnico s čitalnico v istem poslopju. Nato pa smo skupaj odšli po vasi, obiskali na najino željo prvo kmečko hišo in bližnjo šolo.
Ruske kmečke hiše so druga drugi zelo podobne. Skoraj vse sd zgrajene iz napol obtesanih debel, ki so enostavno pobeljena ali modrikasto, zelenkasto obarvana. Le okna in
vrata so izrezljana po starem moskovskem stilu. Le redko katera hiša je enonadstropna.
Gospodinja in odrasla hči sta nas ljubeznivo in spoštljivo sprejeli. Pogovorili smo se povsem neovirano o delu, pridelkih, oblekah, cenah in drugem. Vedno me je tudi poslej začudilo nasprotje med zunanjostjo in notranjostjo ruske kmečke hiše. Bele zavese, cvetje na oknih, prti, pregrinjala, tekači in popolna čistoča njene notranjosti me je spomnila na naše gorenjske domačije, še bolj pa na kmečke sprejemnice šumadijskih hiš.
Ta izredna čistoča je sploh nekaj svojstvenega za sovjetske ljudi. Ob vsej na tisoče kilometrov dolgi vožnji po železnicah nismo opazili na progi ne plevela, ne papirja, r, ostankov jedi. Potniki nikoli ne mečejo skozi okna niti ogorkov niti uporabljenih vžigalic, <
skratka ničesar. Po mestnih ulicah in po parkih ne najdeš človeka, ki bi spustil cigaretni ogorek na tla, in stalno smo se morali na potovanju opozarjati, da se ne bomo izkazali kot /južni vročekrvni ljudje.
V nobeni vasi nismo našli gostilne. Slab cilas o ruskem pijanstvu je v splošnem le še šala preteklosti. Žejo si ljudje gasijo z različnimi mineralnimi vodami, zelo okusnimi i i poceni sadnimi jakovi, z ruskim čajem brez’ dodatkov !n v mestih še z lahkim pivom.
Restavracij in gostiln je po naših pojmih izredno malo tudi v mestih. Celo v najboljšem hotelu in v redkih restavracijskih vrtovih nismo našli človeka, ki bi pil vino ali vodko. To je prihranjeno samo za praznovanje in za pogostitev. V Sovjetski zvezi ne poznajo dražjih živil in pijač, kot sta vino in vodka. V Leningradu smo v ponočnih urah iskali nočni lokal. Kljub temu, da st> že minevale bele noči in se !c ob enajsti uri ponoči že znočilo, opolnoči v samem središču mesta nismo našli nočnega lokala. Velemesto je spalo.
Ko sem prihodnje dni v družbi ali sam obiskoval dru-
ge sosednje vasi, sem opazil, da nam kmečke žene na pozdrav niso odzdravljale, pač pa se je žena, ki sem jo vprašal za pot v šolo, začudila, zakaj hodim sam po cesti. Nekega popoldne pa sva s tovai'.-šem ng poljski cesti srečala dva delavca, ki sta ustavila tovorni avto in malicala na travi.
Zaprosila sva, da nama prižgeta cigareti. Delavca sta naju povabila, naj prisedeva, in med nami se je razvil dolg pogovor. Ker je bil eden izmed njiju med vojno rdečearmejec v naši domovini in se je bojeval v Beogradu in Banatu, je to še bolj poživilo naš razgovor. Opazila sva, da so delavci politično' mnogo bolj razgledani kot kmečki prebivalci. Dobro sta poznala zgodovino naših odnosov s Sovjetsko zvezo, naše težnje, naše družbeno upravljanje. Kjerkoli smo se srečali z ljudmi, ki so kdaj živeli med nami ali več brali in slišali o nas, so nas sprejemali z velikimi simpatijami. Tudi mnogi tuji, neznani ljudje so v kioskih, trgovinah ali n: razstaviščih spontano kupili kakemu članu naše delegacije, ko so zvedeli, da je Jugoslo-
van, majhno darilo, razglednice, knjigo, značko za ljubezniv spomin na neznanega sovjetskega človeka.
Za ruski način gostoljubja je še posebej značilna lastnost, da si tudi odrasli ljudje zelo radi izmenjujejo darila med seboj. Ob večerih, ko so bile v Zelenem Kurgunu, v Moskvi, Kijevu ali Leningradu umetniške ali družabne prireditve, smo si vedno darovali cvetje. Ob prihodih in odhodih v razne kraje smo vedno dobivali cvetje, tik pred odhodom pa še albume, razglednice in kakšno knjigo. Se bolj cenjeno in moderno darilo pa so značke najrazličnejših vrst. Vsako mesto, vsaka oblast ima navadno več vrst različnih simbolov, značk, ki jih darujejo drug drugemu. Na srečo smo imeli s seboj nekaj naših pionirskih značk, s katerimi smo pač najbolj osrečili moskovske otroke, ki so nas povabili na akademijo v Park kulture v Moskvi na Dan sovjetskih železničarjev.
Ob tej priložnosti smo si ogledali svetovno znani Park kulture oziroma samo mjegov pionirski del, katerega 'vsak dan poleti obišče vsaj pol mi-
lijona ljudi. Tu je za otroke vse brezplačno: vrtiljaki, velodromi, gugalnice, vražje kolo, predstave lutkovnega gledališča, kino, ročne delavnice za različno zaposlitev, botanični vrt in drugo.
Na prireditvi so nas nastopajoči otroci železničarjev iz Moskve, igralci, plesalci in pevci toplo pozdravili in nas obdarovali s cvetjem. Ker je deževalo, je bila prireditev v zimski dvorani z 2.300 sedeži. Tu nas je posebno prevzel otroški pevski zbor s svojim koncertom pod vodstvom Du-nojevskega, brata znanega skladatelja, in čudoviti plesni zbor gruzinskih otrok v starosti od petega do štirinajstega leta. Veliko požrtvovalnost in ljubezen do otroka so pokazali gruzinski mladinci, ki so zb nad 600 km daleč pripeljali s kolesi — kar je za Sovjetsko zvezo velika redkost — in med samo predstavo še vsi prašni od potovanja pozdravili svoje mlade sorojake,
ŽIVLJENJE PO NEKATERIH USTANOVAH
Po naključju sem si ogledal tudi dve vaški ljudski knjižni*
Mednarodno zborovanje pedagogov v Vorri na Bavarskem
V	drugi polovici julija 1957 je zbral delovni krog zveze z inozemstvom bavarskega učiteljskega društva dčiteljstvo 14 narodov na mednarodno zborovanje v Vorri. Predmet zborovanja je bilo razpravljanje o vprašanjih, ki se v stoletju atoma pojavljajo poleg tehničnih, socioloških in duhovnih sprememb tudi v pedagogiki.
Osrednja točka p*rvega dne je bilo predavanje profesorja Auerja iz Miimchena o današnjem stanju atomske fizike. »Vsaka doba,« tako je pričel profesor Auer, »ima svoj značilen ropot. Prazgodovina ro-' potanje lesenih koles, klasična doba odmev korakov •rimskih legij, srednji vek zvonjenje zvonov velikih cerkva in preteklo stoletje prvo industrijsko revolucijo s truščem tovarniških strojev«.
Če primerjamo z nekdanjim ropotom sedanjost — in tu je vzel profesor Auer v roko Geigerjev števec in mu približal bleščeč predmet. Nastalo je nekakšno prasketanje, ki je naznanjalo novo vstajajočo dobo v človeški zgodovini.
V	svojem nadaljnjem Izvajanju je predavatelj s slikami in filmom ponazoril pomanjkljivost človeških miselnih organov- Zaradi te nepopolnosti je imel človek prejšnjega stoletja še omejen pogled na svet. Sele s pomočjo tehnike je prodrl v kraljestvo makrokosmosa in mt-krokosmosa, ki mu je podrl dotedanjo sliko sveta. Nadalje je profesor Auer opisal sestav atoma, radioaktivnost, vzroke in vplive žarČenja, razbijanje atomov in velikansko energijo, ki pri tem nastaja. Opisal je vodikovo bombo, njen pomen za mirovne gospodarske namene. Obsojal je vsako uporabljanje atomske bombe v vojne namene, ki namesto .blagostanja in dviga kulture prinaša prav nasprotno, t. j. uničenje vseh kulturnih in znanstvenih pridobitev, nesrečo in množičen pogin človeštva.
Zelo živahen razgovor je ugotovil, da so . izumitelji soodgovorni za posledice izumov, In zato mbrajo vplivati na gospodarske politike, da bo atomska bomba v dobrobit, ne pa v pogubo človeštva. Z odkritjem je sicer človeštvo zelo napredovalo, toda raja« to ni prineslo. V prvi industrijski revoluciji si je človek ustvaril robota. stroj, ki je človeka rešil težkega fizičnega .dela, v drugi industrijski revoluciji pa je odkril atomsko energijo. Sedaj je človekova moč v visokih stra-tosferah in globoko, pod zemljo in morjem. Prva dobrota epohalnih iznajdb je olajšanje telesnega napora, zahteva pa višji duševni na,Por. Več je pridobljenih dobrin- demokratičnosti pa je pri tem manj.
Po novem načinu dela bo manj delavcev naredilo več izdelkov. Kdo pa bo izdelke, na primer avtomobile kupoval, če bo teh izdelkov več in delavcev manj? Nastala bo tehnološka brezposelnost. Kupna moč pa mora ostati. Skrajšati bo treba delovni čas, da bo ostala kupna moč ista. Nastala je intelektu-allzacija dela- število izobražencev raste; na število delavcev je vedno več inženirjev. Posle navadnega delavca prevzemajo stroji. Rusija študira svoje ljudi, študira celo zastonj ljudi iz drugih manjših držav. Kdor bo duhovno pridobil svet, ta bo vladal. Industrializacija
In stroji se morajo rentirati, zato je do tega potreben' drugačen odnos.
Carl We.iss iz Niirnberga je imel predavanje o vzgoji in šoli v drugi industrijski revoluciji. Takole je dejal:
Živimo v izredno dinamični dobi, v gibljivi in hitro se spreminjajoči družbi, medtem ko je Smela prejšnja doba človeštva zelo statičen položaj, ki ga je počasi spreminjala evolucija pod vplivom raznih odkritij in icnaijdb- Vse te kulture in socialne spremembe so potekale mnogo počasneje kot tehnične. Tehnično živimo v letu 1957, gospodarsko okrog leta 1930, družbeno okrog leta 1925, duhovno kulturno pa okrog leta 1900.
Naša zavest odgovornosti ni dorasla velikanskim tehničnim močem. Stopamo v dobo še hitrejšega razvoja in nadaljnjih sprememb. Pojem počasnega razvoja (evolucije) ni več času primeren, ker na njegovo mesto stopa druga industrijska revolucija. Vzgoja in šola morata upreti pogled na let0 2000, pri katerem je pričakovati prvo važno točko že okrog leta 1965. Pri tem razvoju moramo upoštevati troje: 1. vključevanje novih, neizmernih virov energije (atom); 2. posledice do skrajnosti izrabljene racionalizacije produktivnega procesa (avtomacija) in 3. nadomestitev naravnih produktov s sintetičnimi umetnimi produkti.
Tehnična racionalizacija hoče doseči z najmanjšo silo in v najhitrejšem času čim večji efekt. Z iznajdbo parnega stroja je napravila prva industrijska revolucija velik korak v tej razbremenilni ofenzivi, druga industrijska revolucija pa je Ustvarila elektronske stroje, ki niso človeka razbremenili samo težkega telesnega dela, temveč tudi miselnih funkcij in nižjih možganski funkcij. Človeški miselni organi so za tehnični svet nezadostni, zato dela človek aparate, ki' so pravzaprav umetni tehnični miselni organi; le-ti ne samo reagirajo, temveč tudi dajejo izsledke in kalku-lirajo. Njih natančnost je boljša kot človeška. Razlika med aparaturo in človekom je v tem, da aparati nimajo človeškega gonilnega in ocenjevalnega sistema.
Nasprotno pa avtomatija gospodarsko ni v vseh pogledih rentabilna zaradi previsokih stroškov za orodje, organizato-rično pa zahteva dolgoletne in zaradi poskusov tudi drage priprave in načrte. Manjka pa tudi visoko kvalificiranih strokovnih ljudi za izdelovanje dra-goofen-h aparatov.
Z razvojem visoke tehnike ®e poraja troje vprašanj: brezposelnost, preusmerjanje ljudi v druge poklice in delavčev prosti čas.
Najprej bo preveč delavcev pri delu ob tekočem traku in v pisarnah, medtem ko bodo ostali, kd se znajo novemu delu hitro prilagoditi, lahko ostali v obratih. Najbolj bodo tu prizadete žene. Tu pa bo morala šola rešiti vprašanje vzgoje v prostem času. • Prosto delovno silo bo treba zaposliti drugje in jo za to zaposlitev tudi pripraviti, zato je nadaljnja izobrazba važnejša kot samo goli poklicni pouk.
V tej dobi nastaja neka vrsta tehnične mobilizacije, v kateri lahko prištevamo izučene delavce k podoficirjem,, izumi-
UCITELJSKI PEVSKI ZBOR EMIL ADAMIČ SE OB
‘CONCU LETA ZAHVALJUJE VSEM SODELAVCEM IN PODPORNIKOM TER JIM ŽELI PRAV SREČNO NOVO LETO V UPANJU, DA BO ZA SVOJE DELO NAŠEL TUDI V BODOČE VSESTRANSKO PODPORO
telje strojev k oficirskemu zboru in genialne izumitelje h generalnemu štabu. Tehnična stran racionalizacije ni več problem, problem je samo, kje vzeti talente, kako dvignit; ljudsko množico na tako visoko inteligenčno raven, da bo znala stroje upravljati in voditi. Kolikor bolj bo napredovala avtomatija toliko več bodo zahtevali od šole. V življenju ne bodo prednjačile tiste dežele, ki imajo veliko število prebivalstva, temveč tiste, ki imajo boljši vzgojni sistem, zato to dejstvo zahteva intenzivno izgradnjo učnega in vzgojnega sistema. •	*
Nastaja vprašanje menjave poklicev. Danes niso več odločilna specifična poklicna znanja, temveč abstraktne delovne vrline:	zavestna odgovornost,
koncentrirana pozornost, možnost vztrajanja, tehnično razumevanje, zadostno reagiranje, mobilnost in svetovna razgledanost. Z avtomatizacijo je pospešeno pridobivanje prirodhih dobrin in dvig življenjske ravni- Nastaja pa vprašanje, ali smo zmožni vzporedno s standardom tudi vzgajati in dvigati notranje duhovne dobrine človeka. Ker pa razred tehnokratov vedno bolj dobiva človeštvo v svoje roke, postaja že akutna nevarnost totalitarizma, zato je potrebna intenzivnejša politična vzgoja, ki bi nam dala nujno protiutež. Šola je instrument z mnogimi nalogami, od katerih mora izpolniti najmanj tri. Prv^ in najbolj pomembna je vzgoja v humanosti. Nič manj važna pa ni priprava človeka na življenjsko delo z vzgojo konsumentov in politična -vzgoja. Razvijati moramo vse čednostne vrline in postaviti človeka pred odgovornost, česar pa ni mogoče napraviti z moraliziranjem, temveč z razvijanjem humanosti od prvih otroških dni naprej.
Vzgoja staršev se mora pričeti že v šoli. Najvažnejši je način, kako priti s človekom v stik. Obča kultura mora imeti prednost pred intelektualno višjo kulturo- Glasbena vzgoja (petje, igra) naj bo naloga domače hiše. Čutiti moramo, da imamo številne naloge. Vzgoja In kulturna politika morata razviti svoj^ delovno področje in strartegijio. Pri našem delu moramo biti ljudje, da bomo rešili človeka.
V vseh deželah sveta nastaja vprašanje, kako dobro in pravilno zaposliti doraščajočo mladino- To vprašanje je pereče tudi v tistih državah, ki niso preživele vojne vihre in njenih posledic. Posledice poslabšanega stanja mladine je iskati v svetu odraslih: slab zgled, pomanjkanje pravilnih odnosov, pomanjkljivo razumevanje, radio,'. vprašanje igrišč, televizija, splošna površnost. V vseh državah že poskušajo čimbolj pomagati mladini, smotrno izrabiti njen prosti čas v mladinskih organizacijah, na športnih igriščih itd. Vprašanje je samo, kako vzbuditi mladini zanimanje za to in jo pritegniti v Ito izživljanje. Tu pa zadene v prvi vrsti starše tista vzgojna dolžnost, katero lahko šola tolmači in jo svetuje. Država pa želi pr; tem posredno delovati z dvigom učiteljske izobrazbe in finančno podporo teh načrtov in predlogov.
Razgovor o politični vzgoji je ugotovil: politična vzgoja ni strankarsko politična vzgoja, temveč vzgoja k skupnosti. Učitelj se mora sam zanimati za skupnost in mora biti aktiven in soudeležen pri delu družbe. Zato mora biti učiteljska vzgoja tako usmerjena, da vsakega bodočega učitelja zainteresira za probleme socialnega življenja družbe. Šola pa
naj učenca uvaja v družbo z igro, z vzgojo v prometu in z delom v podeželskih šolskih domovih. Za odrasle učence naj bo državljanska vzgoja vključena v vsak predmet, zato zanjo ni potrebna posebna ura. Zanimanje za državljansko udejstvovanje vzbudimo učencu tako, da ga postavimo v vsakdanje življenje. Državljanske vede pa ne smemo poučevati iz učbenikov, temveč iz časopisov, preko radia, prisostvovanja na parlamentarnih in skupščinskih sejah, obiskov velikih ustanov in podjetij (prometnih podjetij, bolnišnic) itd- Le tako bo vzgojil odgovornosti se zavedajoči učitelj učenca za življenjskega državljana. Človek je sedaj notranje prazen. Mladina odobrava rock and roli. Ko pa bo otrok že v’ materinem naročju prejemal ljubezen, pozneje pa sočustvovanje in človeško ljubezen, bo šele tudi šola lahko nadaljevala svoje poslanstvo. Družine so razbite, starši ns skrbijo za svoje otroke, vse išče samo udobnosti. Sola naj hi spoietka ne učila, ampak dala otrokom to, kar je družina zamudila. Potrebpi so seminarji za vstop v zakon (na Bavarskem jih že imajo). Tud,i_ radio moti družinsko tihožitje,' Prav tako so tudi podjetja (celo knjigarne), ki jim ni za vzgojo, temveč za denar. V nasprotju s tem pa imamo obrate in tovarne, ki jim je prva skrb vzgoja novih ljudi, potem šele zaslužek.
Mladina mora sodelovati v politiki in se vživljati v življenje. Mnogi pa tega še niso dosegli. Pogosto je vzrok v tem, ker učitelji sami niso vešči tega vživljanja- Temu pa je zopet kriva vzgoja učiteljstva, ker- jim učiteljišče tega ni dalo ali ni znalo dati. Cesto se dogodi, da tudi dober učitelj popusti v svoji politični vzgoji in sicer, če ni zadovoljen s svojim službenim mestom, če je proti svoji volji premeščen ali če ne najde razumevanja pri krajevnih oblasteh.
V	Švici vodijo mladino na občinske seje, seje šolskih odborov, kjer vidijo delo oblasti za skupnost. Mladina je v stalnih stikih s prometnimi organi. V Miinchenu je neobvezen 9. razred, v katerem učenci veliko slišijo o državljanski in politični vzgoji in tud; stalno obiskujejo javne ustanove. Prav v tem mestu bo tudi ustanovljena politična šola (akademija) za nameščence, v katero bodo sprejeti tudi učitelji.
Ugotovljeno je bilo tudi, da je pouk preveč znanstven, premalo vzgojen. Učne snovi je preveč, zato pa vzgoje premalo. Mejo je te*ko določiti. Pre-šotanje naj človeka pripravi, da bo vedel, kad hoče.
Gospodarstvo zahteva 5-dnev-ili delavnik. Ker daje šola premalo, naj bi podaljšali učno obveznost na 9 let ali pa učno snov pregledali in Jo življenjsko prilagodili na sedanjih 8 let-
Razmere kot tudi učiteljstvo zahtevajo zase višjo izobrazbo. Učiteljišče naj odpade. Gimnazijska matura in dve leti seminarja pedagoške skupine naj b; bili bodoča učiteljska izobrazba.
Kurt Seelman iz Munchena je imel referat o mladini novejše dobe. V njem je izvajal: Mladinska kriminaliteta je po izbruhu vojne padla, potem močno nihala, v zadnjih dveh letih pa je v novem valu zopet za 75 odstotkov porastla.
V	dobi rokodelstva je bila vsa vzgoja v velikih družinah mojstrov, pri katerih so stanovali vajenci in pomočniki. Družina in poklic sta bila tesno povezana. Pri tem sta bila podoba in zgled staršev ter starejših ljudi najboljše vzgojno sredstvo. Te podobe vzora družine sedaj manjka, ker otrok ne vidi več očeta pri delu, njegova delavnica ni več v hiši.
Tudi starš; so se spremenili, oče in mati skušata vsak zase reševati svojo avtoriteto i-n ve-

A	—. 4- v, r, v\ 1 \
Kje je profesor Cosinus?
Eleganten lokal v , Ljubljani, prostoren, svetel, čist. Po tleh gladek marmor, od katerega odsevajo silhuete sodobnega stanovalca, 40-konjskega aristokrata. Nobene utesnjenosti, nobene skromnosti. Tu domujeta industrija in trgovina, oziroma njeni otroci, luksuzni avtomobili Mercedes, Fiat 600 in 1100, Opel, ali pa kakšna druga znamka. Sredi mesta, ob najlepših cestah, v najmodernejših palačah. Da, življenje avtomobila je kratko, toda lepo.
Življenje nekaterih ljudi pa je dolgo, zato pa precej manj lepo. Državljan Sre mimo take razkošno osvetljene izložbe, pogled Se mu ustavi ng bleščečem vozilu in žalost se mu naseli v dušo. Na. debelo pogrkne slino ih vzdihne: »Kaj avto, ko bi imel vsaj toliko prostora za sebe, kot ga ima on!« Pri njem doma je vlažno, tesno in dva otroka ima. Pet let že vlaga prošnje, se obrača na vse mogoče znance, dopoveduje, trka na vrata, se priporoča, upa in obupuje, prosj in preklinja. Nič, desetkrat nič, stokrat nič.
V nekem kraju blizu Ljub-Ijine uči, bolje rečeno izgoreva neka učiteljica M. Pridna je
sp se lotila dela za te tovariše z vso resnostjo in temeljitostjo: osnovali so komisije, se sestajali, preučevali položaj, zbirali podatke, vlagali prošnje, sestavljali d.eputacije, intervenirali, odhajali na sprejeme h predstavnikom- In uspeh? Stanovanje je bilo nakazano le eni profesorski družini in še ta si ga je priborila po čisto »nepro-svetni liniji«.
Hočete morda nekaj primerov iz dokumentacije ljubljanskega drštva DUP? H. B. stanuje z bolehnim otrokom v slabem, vlažnem stanovanju, 12 ma. K. V. živi s tremi člani v utesnjeni sobi, 16 m2, prosi že od 1. 194'8. K. T. se stiska s tremi člani v 12 m2 velik; sobi, ki je vlažna, nizka in narejena iz bivšega hleva. D. S. prosi že od
1.	1947, kajti petčlanska družina se gnete na 34 kvadratnih metrih podstrešnega stanovanja-In naprej in naprej:	vlažno,
kletno, poševen strop, skupno stranišče, bolan otrok, mož tuberkulozen, živčen, tesno, tesno.
In vse to so končno le besede, skope, lakonične opombe na zbirnikih komisije DUP, ki se ukvarja s tem brezupnim problemom. Resnica je skoro P0-
Samo v Ljubljani je med prosvetnimi delavci prijavljen 101
prosilec za stanovanje, utesnjenih in potrebnih pa je še najmanj trikrat več. Po poti »vložite prošnjo« ne bo nihče prišel na zeleno vejo. Na stanovanje lahko upa le tisti, ki stopi v stanovanjsko zadrugo, vanjo lahko stopi te tisti, ki ima vsaj 500.000 din pri roki in 500.000 din ima lahko pri roki le tisti, ki ima kaj večjega prodati, kdor je kaj podedoval itd. Edina možna rešitev je v tem, da občine kreditirajo še tistih 15% gradbenih stroškov ki so potrebni, da se nekdo lahko vpiše v stanovanjsko zadrugo.
kot mravlja, požrtvovalna kot gasilec. Če zboli v drugi vasi tovarišica, odide tja brez ugovora in jo nadomešča, dokler je pač treba- Na šoli je predsednica podružnice DUP. Stanuje pa v zakotni vlažni luknji in zato sama zboli vsako zimo. Krajevni činiteljl sicer niso stali križem rok, kajti v bivši ubožnici so‘ ji pripravili čisto lepo sobico. Toda ko bi se morala vseliti, se ji je pred nosom naselil noter nekdo drug, iz močnejše stroke seveda, kot je prosveta.
Na Gradbeni srednji šoli je učil geometer O. S., za normalen potek pouka potreben kot cilinder pri motorju. Doma pa ima eno samo podstrešno sobo in kuhinjo, v 50 let stari stavbi, sredi ropota in prahu. Stanovanje je ocenjeno s 32,5 točkami in mora -nuditi streho njemu, ženi, triletnemu otroku in tašči.
Deset let je vlagal prošnje, vsako leto znova, jih opremljal s pripombami uradnih izvedencev, in čakal, dokler se ni naveličal čakanja. Prvega decembra je odšel s šole in sprejel mesto nekje, kjer mu gradijo moderno prostorno stanovanje. Jutri bo morda napravil tako kak drug strokovnjak, ki s; bo poiskal boljše prilike v nepro-svetnem življenju in potem spet kdo in tako dalje.
In kaj bo rekla k temu šola, javnost, starši, prihodnost? Kako naj prosvetne oblasti računajo na normalen potek dela v šoli, na uspešno uveljavljanje šolske reforme, če bo učiteljev vfedno manj, učencev pa vedno več?
VSAK PETNAJSTI
N;a območju Ljubljane je blizu 1-530 prosvetnih delavcev im natanko 101 nujen prosilec ža stanovanje. Strokovna društva
vs-od še mnogo bolj zgovorna, mnogo bolj plastična.
Na letnih skupščinah naših društev lahko vsako leto beremo v zapisniku: »Naši člani se bodo še naprej ideološko in strokovno izpopolnjevali.« Večina ima prav gotovo tudi res tak namen, in marsikdo tako tudi dela. Brez tega bi bil veja, ki se suši in ne bi mogel dostojno opravljati- odgovorne naloge, ki mu jo je družba zaupala: mladino prav učiti in vzgajati v duhu našega časa.
Tfoda, možje in žprie, kako naj zasleduje sprotno strokovno in politično literaturo tisti prosvetni delavec, ki ima poleg svojih obveznosti še kupček honorarnih ur, ki ne more doma popraviti niti šolskih nalog, ker žena v kuhinji pere, ker ga zebe, ker mu otroci kričijo na glavo, ker ima knjige spravljene v zaboju, s katerim je šel k vojakom. Mnogi naši ljudje ne berejo niti Prosvetnega delavca in jim služi kvečjemu za »zahrbtne namene«. Tako je in ne dosti drugače.
»NORMALNO« ŽIVLJENJE
In kako si predstavlja »der kleine Moritz« stanovanj® profesorja? Najbrž nekako tako, kot nam ga je prikazala filmska komedija Vesria I in II. V snemalni -knjigi filma »Ne čakaj na maj« beremo:. »19. slika. Dnevna soba pri profesorju Co-simusu. Prostorna soba v moderni vili, .pohištvo približno izpred dvajset let« (opremil si jo je torej kot suplent okoli
1.	1937)- Pri 63. sliki beremo: »Teta naliva profesorju kavo. Ta si reže kruh in s; reže maslo, kot se normalno dela pri zajtrku« (podčrtal M. H.).
Ljuba sveta Kunigunda, kako zelo bi bili profesorji presenečenj, če bi jim res kdo ponudil
take razmere! V resnici pa so njihove prilike precej bolj podobne tistim, v katerih so stanovali Kocjanovi, študentje v podstrešni sobici, vsekakor brez telefonov, f^elih porcelanskih vrčev, kuhinje s kahlicami, bogato knjižnico, kavči itd. Vendar pa se avtorjem, režiserjem in scenaristom naše Vesne Prisrčno zahvaljujemo za laskavo mnenje o razmerah našega prosvetnega delavca.
POMAGAJ SI SAM IN OBČINA
18. januarja letos je stanovanjska uprava sporočila, da ne more več skrbeti za dodeljevanje stanovanj. Prosilcem je vrnila prošnje in jim svetovala, naj se obrnejo na podjetja, tovarne ali ustanove, kjer so P-ač v službi. Kjer delaš, tam dobi še stanovanje!
Pošteno i-n odkrito povedano. Toda kako naj pride na ta način do stanovanja človek, ki je v službi na proračunski ustanovi? In sem spadajo tudi prosvetni delavci. Na podjetjih gre stvar še nekoliko laže. Gospodarske organizacije imajo sicer na stotine uredb, tolmačenj, dostavkov in omejitev, k: regulirajo prosto razpolaganje z ustvarjenim dobičkom, toda še vedno se nateče nekaj sredstev, ki jih lahko usmerijo v gradnjo stanovanj za svoje uslužbence- Kakšna pot pa je odprta prosvetnemu delavcu, da pride do stanovanja? Krediti njegove proračunske ustanove, to je šole, so običajno tako omejen«, da ni niti denarja za nagačeno sovo.
To je seveda na splošno govorjeno. Z veseljem namreč pripominjam, da kažejo nekatere občine prav pohvalno razumevanje tudi za stanovanja učiteljev. V našem okraju bo občina Bežigrad od desetih novih stanovanj dve nudila tudi prosvetnim delavcem. V Kamniku, Medvodah, Litiji, Črnučah, na Rudniku so šolnikom tudi dali nekaj stanovanj in morda (?) še kod drugod v okraju. Posebej je treba omenit; primer občine Polje pri Ljubljani (predsednik Polde Maček), ki bo za potrebe učiteljstva zgradila šest stanovanjske hiše v »-Polju, Sostrem, Zalogu in v Dolskem. Vsi ti spodbudni krime-ri pa so žal po mojem' še vedno bolj uspeh tega ali onega predstavnika naše oblasti, kot pa izraz načrtne in vsesplošne skrbi za stanovanja prosvetnih delavcev; vsekakor so zaenkrat še precej izolirani primeri.
Navadnemu prosvetnemu delavcu pa ostaja na razpolago edina zanesljiva pot, da pride navsezadnje le do stanovanja, to je da stopi v stanovanjsko zadrugo. Osnovane so bile tri take . zadruge. »Prosvetar« je poskrbel v sistemu vrstnih hiš za 12 svojih člano^ in dobil 12 milijonov kredita. »Prosvetar« II gradi v bloku in bo nudil streho 31 članom (20 miUj. kredita). Nazadnje s,e je ustanovila zadruga »Solnik«, ki bo zidala za 60 članov (180 milijonov kredita). Dodeljeni krediti se nudijo kot posojil?) iz tafcoimeno-vanega kreditnega sklada, to j® iz tistih 10°/», ki se pobirajo vsak mesec. V Ljubljani se nabere takega denarja letno ena milijarda in pol dinarjev- Participacija prosvetnih delavcev pri teh kreditih torej ni neugodna.
POLOŽI POL MILIJONA!
Težave so prej drugod. Zadružnik mora namreč vplačevati 15% takoj pri začetku gradnje, to je 450.000 pri enosobnem stanovanju, 525.000 pri dvosobnem stanovanju in 675.000 din pri trosobnem stanovanju, ostali znesek pa seveda odplačuje v določenih anuitetah. Treba je torej takoj položiti na mizo okroglo pol milijona. Odkod pa naj jih vzame povprečen prosvetni delavec, ki živi od rok v
(Nadaljevanje na 4. strani)
ci: v vasi Erikovo in v vasi Zenkovo. Obe vasi štejeta kvečjemu do tisoč prebivalcev.
Knjižnici sta nastanjeni v kmečki stavbi in imata tudi čitalnico, ločeno od izposoje-valnice
Knjižnica v Erikovem šteje 5000, v Zenkovem pa 4000 zvezkov. Vse knjige so bile samo ruske, točneje, natisnjene v ruščini. Večina knjig, ~o je skoraj dve tretjini, je leposlovnih, od ostalih so v pretežni meri strokovne knjige (poljedelstvo, živinoreja), političnih knjig je razmeroma malo (Stalinovih del v teh knjižnicah ni bilo). Med leposlovnimi knjiaami me je presenetilo veliko število prevodov znanih svetovnih pisateljev.
Čitalnica je bolj skromna. Tu imajo le nekaj časopisov in časnikov. V knjižnici sta radijski in televizijski aparat. Knjižnica je odprta tri dni v tednu po osem ur. dnevno (to je približno toliko, kot je odprta Mestna knjižnica u Ljubljani!). Vodi jo posebej za. to delo plačana in strokovno izobražena knjižničarka. Vsak bralec dobi vse knjige brezplačno, plača pa zamudnino za knjige, ki jih je vrnil z zamudo po freh tednih. Prav tako mora plačati za izgubljeno
knjigo. Sredstva za nabavo knjig prispevajo vas, kolhoz in okraj.
Knjižnice se prebivalstvo poslužuje v veliki meri. V obeh vaških knjižnicah sem našel ob poletnem popoldnevu po več ljudi in tudi otrok. Knjižnica v Zankovem je po pripovedovanju knjižničarke v letu 1956 izposodila okoli 11 tisoč knjig.
V Moskvi smo obiskali po številu knjižnih zvezkov drugo največjo knjižnico na svetu, Leninovo biblioteko, ki ima 19 milijonov zvezkov v 160. jezikih. Dnevno jo obišče do šest tisoč bralcev. Kakor po vseh ustanovah, ki smo jih obiskali, so tudi tu gostitelji preskrbeli dobro strokovno vodstvo, tako da smo si mogli ogledati dragocene rokopise, čitalnice, več knjižnih skladišč, železnice in dvigala, s katerimi prevažajo knjige do čitalnic in izposojevalnic.
■Enako ljubezen strokovnega osebja, ki z veliko neuradno zavzetostjo govori o kulturnem bogastvu svoje ustanove, smo srečevali po vsej poti: v svetovno znanih slikarskih galerijah, v Tretjakovski v Moskvi, v Ermitažu v Leningradu, na pokopališču slavnih ljudi ali pa tudi na ogromnih
stadionih in pa v velikanskih, toda za naše oči glede tekstila za obleke skromno založenih trgovinah.
Ljudje različnih slojev so sicer nekoliko različno, vsi pa skromno, preprosto oblečeni. Ko smo obiskali Veliko moskovsko gledališče in gledali Čajkovskega Labodje jezero, čudoviti nepozabni balet, in tudi pri nekoliko dolgočasni Glinkbvi operi v istem gledališču, Ruslan in Ljudmila, je bilo starinsko lepo gledališče, ki sprejme dva in pol tisoč ljudi, polno. Toda tudi na te i predstavah so bili gledalci oblečeni enako skromno kot na cestah. Med odmori sem si sprehajalce ogledal na hodnikih, v okrepčevalnici in v kadilnicah, nikjer pa nisem opazil ne ženskih in ne moških popoldanskih ali celo večernih oblek.
V nasprotju z običaji v srednji in zahodni Evropi je ta zunanja podoba ljudi še bolj značilna pri obiskovalcih drugih kulturnih ustanov. V Tret-jakovsko galerijo, v Ermitaž, ' v Leninov muzej prihajajo vsak dan prav tolikšne množice obiskovalcev kakor na primer v Louvre, Versailles rli v italijanske galerije. Vendar obiskujejo le-te večinoma tuj-
ci, izobraženci in študenti. Skozi ruske pa so prav s toliko zavzetostjo hodile kmečke matere z otroki, delavci, častniki kot mi tujci in so občudovali umetnine Vereščagina, Flaviskega in tujih modernistov ali pa so občudovali kulturne spomenike preteklosti.
Študenti, ki so nas vodili po mogočni, v štirih letih zgrajeni, 248 m visoki, 38-nadstrop-ni univerzi z 22.000 sobami, so bili prav tako prisrčni, ljubeznivi in ustrežljivi z nami, kakor smo mi do kakšnih imenitnih znancev ali sorodnikov. Z gornje terase so nam pokazali čudovit razgled na ogromno Moskvo, ki ji še vedno dajejo značilno obeležje v zlatu se lesketajoče, rdečkaste, zelene in bakrene kupole cerkva v Kremlju. Kjerkoli smo prišli v stik z mladino, smo še posebej opazili, kako je ta mladi sovjetski svet ponosen, vesel, vljuden in prisrčen.
SPOMENIKI
OKTOBRSKE REVOLUCIJE
V letošnjem letu smo obhajali štiridesetletnico oktobrske revolucije. V Sovjetski zvezi so se še prav posebno pripravljali na slavnostno obletnico. Po vseh večjih vaseh in no mestih so postavljeni Leninovi
Križarka Aurora — muzej v Leningradu
• najrazličnejše oblike in kosti. Slike Vladimira ■a Lenina so visele po vseh lih prostorih. Po njem so nenovali največje in naj-nitnejše zgradbe, instituci-in trge. Stalinovo ime je idno že stopilo popolnoma :adje. V Moskvi smo si med jim ogledali dve svetovno
n/i 1 *r. .1 + ~.v-, n	n vo r~\o«o 2/*o oj (~\
sita Leninovo ime: Državno biblioteko in Centralni muzej V. I. Lenina.
Leninov muzej 'so letos prenovili. Skozi dvorane dvonadstropne palače se ves dan pomikajo velike množice ljudi. Preprosto, okusno in prisrčno urejeni prostori vsakemu obiskovalcu prav nazorno prikažejo življenje Vladimirja Ilji-
ča Lenina. Rokopisi, knjige, prevodi, fotografije, umetniške slike, dokumenti in njegovi osebni predmeti te na prisrčen in neposreden način seznanijo z njegovim življenjem. Reka ljudi najrazličnejših narodnosti teče ves dan skozi 26 muzejskih dvoran. Ko stopiš v Leninovo delovno sobo v muzeju ali ko si ogledaš njegovo skupščinsko delovno sobo v Kremlju in še pozneje v Smol-nem^ se globoko zaveš, da se te je dotaknil duh njegove veličine. Samo sovjetska oblast je v štiridesetih letih izdala skoraj 300 milijonov knjig njegovih del.
Kremelj je kot živ zgodovinski iri zaščiten kulturni spomenik z neprecenljivim bogastvom dragocenih carskih draguljev, posodja, oblačil in umetnin danes vsemu ljudstvu odprta ustanova. Pod starimi zidovi Kremlja sta ogromnem Rdečem trgu dva zgodovinska spomenika, kamfor romajo vsak dan tisoči in tisoči obiskovalcev. To sta Mavzolej, kjer počivata Lenin in Stalin, in za njim tik pod obzidjem gomile herojev oktobrske revolucije.
Od ranega jutra že čakajo velike množice ljudi in se ure in ure dolgo pomikajo v dvkt
Mednarodno zborovanje pedagogov v Varri na Bavarskem
(Nadaljevanje s 3. strani)
Ijavo. Zena mora biti danes istočasno mož' in žena. Ona rada ljubi, rodi ln streže. S to dvojno vlogo pa je ob vso .avto-riteto-
Mehanično' rutinsko del0 nima sedaj nikake vsebine, ker nosi obeležje daljšega delovnega procesa, zato pa iščejo ljudje vsebino na drugih življenjskih področjih. Cimvečji zaslužek denarja je postal, merilo človeka.
V sedanjih družinah manjka razgovorov, skupnega planiranja in rokovanja. Malo je problemov, ki bi skupno zanimali vse družinske člane. Xz majhnih stanovanj, v katerih sedaj na splošno prebivajo vse družine, pošiljajo otroke na ulice, kjer iščejo senzacij, ker njih srca hrepenijo po doživljajih. Starši ne morejo več prenašati na otroke svojih doživetij. Prototip našega časa je človek, ki hoče v javnosti nastopati, in v družini tisti, ki se zna znebiti bremena vsakdanjega dela.
Zato moramo ustvariti metodo, ki bo znala ustvariti sociološko zvezo med starimi in mladino. Le s skupno zaposlitvijo in skupnim delom bo nastal občutek skupnosti, če bi zopet našli že izgubljene rokodelske funkcije, hi postalo družinsko življenje zopet dobro. Nekdaj sta se- pri vzgoji pogovorila oče ln mati. Sedaj otroci očeta redko vidijo,' mati pa izgublja be- , sedo. Sedaj oče še sam sebe ne pozna' Tudi delavec je razdrobljen, v tovarni opravlja samo odmerjeno delo, ki ni popolno za izdelavo celega izdelka. Del0 teče na tekočem traku. Stroj ni sentimentalen, od delaVca terja svoje ne glede na to, ali je zadovoljen, srečen, zdrav aii bolan. V tovarnah delo nima več vsebine, zato jo delavci zapuščajo, menjavajo delovno mesto in iščejo večji zaslužek, ker jim je le za denar. Počasno delo, estetski Izdelki za delavca nimajo več vrednosti. Hitro izdelati, čimveč zaslužiti, je njih cilij. Nekdaj so pomočniki potovali in delali daleč v tujini, primerjali način dela in vrsto izdelkov, imeli sami veselje nad tem, česar so se naučili in kar so več.
Sedaj
telj, seznanjati prebivalstvo z modernimi stroji in delovnimi metodami v tej stroki.
V močnih industrijskih deželah menijo sociologi, da avtomatizacija ne bo zajela več kot 6 odstotkov delavcev, ker ho moralo ostati mnogo obratov brez avtomatizacije, medtem ko ostali ne vedo, katera področja bodo pri tem prizadeta. Vsekakor pa bo moral biti delavec okrog leta 1S80 visoko kvalificiran, inteligenten tehnik ali skoraj že inženir. Imeti bo moral močan čut odgovornosti, moral bo spoznavati vse napake v delovnem procesu in jih tudi znati takoj odstraniti. S tem v zvezi so tudi sledeče naloge šole.
Ker bo prihodnost zahtevala od vseh ljudi višjo izobrazbo, večjo razgledanost in spretnost; je kot priprava ha moderni čas potrebna razširjena in obsežna izobrazba. Š.oiska doba mora biti podaljšana do 18. leta starosti-
Hitra šprememba sveta vpliva na delo šole, ki je izgubila svoj nekdanji vpliv. Sedaj komaj nekaj nauči, ka.r že nima več trajnosti. Vse je izpreme-. njeno, vse je drugače, ker nov! 'čas prinaša hitro in stalno nove zahteve; iz tega izvirata dve zahtevi:
Človek bodočnosti bo potreboval stalno vzgojo od zibelke do groba in ne bo nikdar dovolj izučen; v tem je velika naloga vzgoje odraslih.
Ni samo vprašanje količine tega, kair se učimo, temveč tudi , vprašanje, kako se bo človek bodočnosti znal hitro in lahko prilagoditi vsakemu okoliu. Ne bo več važno, kaj in koliko se učimo, temveč da se učimo, kako učiti. Prav tako bo v vzgoji poklicev. Na mesto strokovne rutine mora stopiti razvoj splošne sposobnosti, ki ne bo ve? upošteval posameznih poklicev in tradicionalne poklicne vzaoje.
Nastali so sledeči socialni in sociološki, problemi: Vedibo več bo prostega časa, ki pa bo moral biti smiselno izpopolnjen. V prihodnje bo nastalo tudi pomanjkanje delovne sile, to oa seveda samo tako dolgo, dokler bo kupna moč in potrošnja prevladovala nad p-roizvodinjio. Šola bo morala skrbeti tudi za to, da ne bo vzgajala človeka šaše, predno telesno dorastejo, in mo za delo, temveč tudi za raif-i	goy prosti čas. Poglavitna na-
izdelali, sedaj tega ni prerastejo otroci star-
starši se tega niti ne zavedajo; ne vedo, kaj sedaj otroke zanima. V mestih, sa otroci sužnji stanovanj, kar slabo vpliva na njihovo vzgojo. Matere jim stalno grozijo: pazi, da tega ne poškoduješ! Pazi, da tega ne ubiješ! Pospravljanje sob je za otroke nezanimivo. Raje gredo na ulico in čakajo na to, kdaj se bosta zaletela dva avtomobila. Starši pa ne znajo na otroke -prenašati svojih doživljajev, jim pokazati življenje okrog njih, ki ga moramo tako uravnati, da je v korist vsej človeški družbi.
Predavanje o nalogah učiteljskih združenj v stoletju atoma, ki ga je imel prof- Rodenstein iz Braunschweiga, in razgovor po predavanju sta nakazala:
Niti v eni državi na svetu nimajo enotnih predstav o - bodoči šoli. S tem vprašanjem se je že ukvarjal svetovni kongres učiteljskih združenj v Manili. Obravnaval je šolstvo v zaostalih deželah, visoko razvitih državah in podeželskih krajih.
V tako imenovanih zaostalih deželah ima učitelj poleg svoje šolske dejavnosti še nalogo sodelovati pri gospodarskem dvigu svoje okolice. Tu se ne sme samo izobraževati, kako učiti otroke, temveč tudi, kako pomagati prebivalstvu svojega okoliša pri izboljšanju rodne zemlje, pri selekciji setve, kolobarjenja itd. V krajih s tekstilno industrijo bi moral uči-
lo ga pa je sol osna priprava za družbeno življenje v smislu no-litične vzgoje bodočega državljana. Tega vprašanja ne mo.re rešiti družina, tudi ne cerkev, temveč šola. Ca se ta vzgoja ne posreči, bomo imel; naivne in primitivne ljudi, ki bodo svoji okolici lahko nevarni.
Za hitro spremembo in prilagoditev novi zaposlitvi je potrebno popolno poznavanje dela, kar dvigne do viška vse duševne 'n etične motive. To sposobnost je treba hkrati vzporejati z inteligenco. Talente je treba podpirati in razvijati. Osnovni zakon gospodarstva je, da obrat, ki se ne splača, iz etičnih razlogov odpravimo. Zato je tudi v redu, da delavec zaradi izboljšanja svojega tfi-nančnega stanja menja delovno mesto; pri tem ne smemo govoriti o kaki etični slabosti.
Podaljšanje šolske obveznosti ne sme pomeniti razdelitve nasičene učne snovi na nadaljnja šolska leta. Zadnja leta morajo biti prehod k poklicu brez pouka aa poklic. V podaljšanih šolah potrebujemo številne delavnice, stroje in naprave, ki pa naj ne služijo za pouk iz-vežlbanosti, temveč naj dajo učencem priložnost, da se v vsakem primeru spoznajo in znajdejo. Le ob koncu bi bila še potrebna majhna poklicna Izobrazba. Današnja poklicna šola je namreč le nekakšna poklic spremljajoča 'šola. V viš-
Oklopni avtomobil, dar delavcev Leninu
jih razredih podaljšane šole bomo potrebovali poklicne strokovne učitelje novega kova- Poklicne šole sicer ne bodo odpravljene, ampak moramo s podaljšano šolo doseči, da dobimo celodnevno šolo, ki pa bo povsem drugače organizirana kot dosedanja poklicna šola. Tudi bodoči strokovni učitelj bo povsem drugačnega kova. Biti bo moral tehnično izobražen in vsestransko strokovno razgledan, da bo znal s premišljeno tehnično razgledanostjo razvijati v otrocih njihove spodobnosti. Ta otrok bo kmalu postal delavec ali kmetovalec. Oba pa bosta morala biti močno izobražena, razgledana in odgovorna, ker bo že v prihod-njiih 20 letih avtomacija in produkcija zelo izprenienjena. 2e sedaj se je zelo izpremenil odnos med vodstvom tovarne in delavci. Mladina, ki jo sedaj vzgajamo, ho živela v letu dva tisoč. Angleška, francoska in nemška učiteljska društva predvidevajo, da bo prihodnja doba preobrnila rek »v potu svojega obraza boš jedel svoj vsakdanji kruh«, ker bo konec potu in bo vse delal stroj.
Učiteljevo znanie je preozko. Sicer se ne bo nikelj vsega naučil, mora] pa se bo stalno izpopolnjevati in se vživljati v gospodarstvo in politiko. Treba bo pravilno učiti, in to bo revolucija v šolstvu. Človeka je treba vzgajati tudi za njegov prosti čas. učenca pa navajati pri politehnični vzgoji, .k ročnosti. ne pa kot pripravo na poklic. Le z vzgojo odraslih in otroka bomo dosegli, da mu ne bo težko, ko bo prišel po končani šoli v krog delavcev in odraslih ljudi z drugo mentaliteto.
Predavanje o zunanji politiki v atomski dobi je imel dr. W-W. Schiitz iz .Bonna, ki je izvajal: Navidezno se ni v sedanji zunanji holitiki nič izpre-menilo. Politiki in zgodovinarji niso vpeljali nikake nove znanosti. Vprašanje je le, ali je ta ali oni postopek v zunanji politiki upravičen. Ce pridemo do sklepa, da se je malo ali nič. izpremenilo, bi lahko prav mirno prepustili vso skrb upravljanja atomskega časa fizikom.
V resnici pa se je v primerjavi s prejšnjim časom v sedanji dobi atoma v kratkem času prav veliko izpremenilo in nastane, vprašanje, kakšne posledice lahko nastanejo Iz tega.
Spremenila se Je intenziteta uporabe moči, to se pravi; do-sedaj veljavni in za potek zgodovine odločujoči element, vojska, kj je bil faktor državne1 moči in njene zunanje uporabe sile, imenovane vojna, je danes potisnjen v meglo negotovosti. Ni več države, ne oblike vlade, ne zgodovinske faze, v
kateri bi v kritičnih primeriih urejevali s skrajnimi nasilnima sredstvi. V Nemčiji prav resno razmišljajo, ali je pravilno, in zadostno podajanje .zgodovine, ki sloni na velikih datumih vojn, in koliko je zadosten sedanji način spoznavanja zgodovine socialnega in duhovnega razvoja. Kdor za dosego svojih ciljev žene politiko do skrajnosti, mora spoznati, da je danes nemogoč. Kdor se je do-sedaj odločil za vojno, je moral biti prepričan, da bo svoj cilj dosegel. Danes pa ne ve nihče, kako bo učinkovala uporaba atomskih sredstev- Vemo pa, da to vodi v negotovo stanje, o katerem ne 'vemo, kako se bo končalo in če ga bomo preživeli. Teh dejstev pa politiki, • zgodovinarji in javnost še niso doumeli. Važno pa je, da je ta , velikanski problem, s katerim se ljudje še niso ukvarjali, rešljiv. Beseda »obramba« je dobila povsem drugačen pomen. Posledice na političnem področju so ogromne, ker je celoten sistem politike oropan svojega najmočnejšega orodja., Defenziva je danes pomemben sestavni del politike posameznih držav. To v osnovi pomeni odpoved aktivni politiki. Ni vež militarizem sredstvo, ki bi lahko spremenilo današnje stanje. Tudi zunanja politika lahko uporablja druga sredstva. Sistem sredstev moči se naravno izpreminja, če ni več tega najmočnejšega sredstva. Iz tega izhaja, da se moramo spremembi sedanjega stanja odpovedati ali pa se intenzivneje posluževati drugih sredstev politike. Danes ne gre več za zasedbo ozemelj, temveč za duhovno zavojevan j e območja'
Vsako politično dejanje mora biti najprej dobro premišljeno. Dokler miselnost ne absorbira stoletja .atoma, ne moremo prir čakovati nove politične tvorbe. Veliko mam je ostalo, Iz česar bi lahko napravili še samo navade.
Politična vzgoja volje im izražanje svobodnih narodov mora biti odločno intenzivnejše. Ce je prej zadostovalo, da se je nekaj tisoč ljudi ukvarjalo z zunanjepolitičnimi vprašanji in so se samo vlade pečale s politiko, bomo sedaj imeli vidno politično intenziteto, če bo v odločilnih vprašanjih sodeloval ves narod.
Odločilne spremembe nam narekujejo reševanje mnogih vprašanj. Mi moramo biti politično odgovorni in stalno P0-litično delavni. In kaj naj tukaj praktično ukrenemo? Živimo v državi, v kateri je starejša generacija pod vtisom nezaslišanih doživljajev. To pa bo izboljšano, če bo mlajše pofco-Ijenje pripravljeno vstopilo v politično odločanje. S tem pa prevzame celoten vzgojni režim veliko odgovornost, vzgojitelju pa moramo dati potrebno znanje, možnost in čas ter mu vzbuditi voljo, da se vključi v skupno delo in odgovornost.
Drago Vončina
crolyjevo življen uleaova šola
Kje je profesor Cosinus?
(Nadaljevanje s 3. strani)
usta? Ta ali oni jih morda še namete skupaj, če recimo proda h»šo na Dolenjskem, vinograd na Štajerskem, ali če je žena dedovala. Na vsak nač-n pa večina naših ljudi takega zneska ne zmore. (Izvzeta ni niti večina univerzitetnih učiteljev.)
Nihče ne trdi načelrio, da b» morali uživati prosvetarji neko posebno prednost, ker. so ravno prosvetarji, čeprav je sicer tudi precej res,, da mora šolnik doma . opraviti veliko šolskega dela in da torej doma dela za šolo,, med tem ko lahko marsikdo drug v pisarni dela za dom. Toda neurejene stanovanjske razmere zelo negativno vplivajo na delovni polet v šol« in posredno tudi na priliv novih kadrov v prosveto.
kilometra dolgi koloni ob krč- Ko smo se znašli v Lenin-meljskem zidu, da pridejo sko- gradu, pred Zimsko palačo, zi Mavzolej. Ko prevzet stopaš kjer se je začela revolucija, ko med množico ljudi mimo obeh smo obiskali znamenite carske mirno počivajočih in bereš na dvorane tuje umetnosti, ki jih
’ ***•**»
Gomili hetojev, ki te spominja na begunjsko pokopališče, imena mnogih znanih herojev na enostavnih, skromnih kamnih, se zaveš, da se te je globoko dojel duh zgodovine, ki je v zadnjih štiridesetih letih Obrnil tok človeštva.
Spomine na oktobrsko revolucijo smo srečevali po vsej tvoji poti. Nepozabni so vtisi fta Lenina in njegovo delo.
dnevno obišče do 10.000 obiskovalcev, ali ko smo gledali ob Nevi Petropavlovsko trdnjavo, Dom Petra Velikega, Pionirski dvorec, Učiteljski dom, bivšo palačo kneza Ju-supa, Putilovske tovarne ali grobišče leningrajskih herojev, povsod smo se srečevali z zgodovino oktobra.
Med vsemi spomeniki pa je na nas napravil najgloblji vtis
Smolnij. Stopali smo po 250 m „ dolgem hodniku, po katerem so 6. novembra 1917. leta deputati delavcev, vojakov !n kmetov pripeljali Lenina, ko je iz ilegale stopil v javno delo, ogledpvali smo si ogromno marmornato dvorano, v kateri je dan pozneje Lenin razglasil Dekret o miru in kruhu — rojstni kraj revolucije. Kot povsod, smo tudi tu imeli odlično strokovno vodstvo. Na Nevi pa smo si nato še ogledali križarko Auroro, ki je danes tudi muzej. Direktor muzeja je bivši mornariški častnik oktobrske revolucije. V zlati knjigi nam je pokazal podpise nekaterih naših ljudi in darila jugoslovanskih obiskovalcev Aurori. Vodji naše skupine je podaril veliko sliko križarke in se z našo skupino fotografiral.
Tak spoštljivi odnos do oktobrske revolucije smo srečevali po vseh ustanovah, na prireditvah in v pogovoru z mnogimi ljudmi. Štirideset let je v zgodovini človeka že pač dovolj dolga doba, ki je prevzgojila ves rod Sovjetske zveze in vplivala na potek zgodovine vsega sveta. Novemu rodu pa pomeni predvsem željo po miru in blagostanju.
REŠITEV JE TREBA NAJTI
C,e -hočemo rešiti to pereče vprašanje in preprečiti še nadaljnje slabšanje, bo treba seči pač po drugih ukrepih. Občine naj stavijo v letni proračun vsako leto gradnjo nekaj stano--vanj za svoje prosvetne delavce, kot j« predlagala komisija ljubljanskega DUP. Ali pa naj se nudi učitelju in profesorju možnost, da si sposodi še tistih pol milijona dinarjev, ki jih potrebuje, če hoče stopiti v,zadrugo. Druge rešitve ne vidim. Na vsak način naj dobi primerno stanovanje tisti prosvetni' delavec; ki ga resnično potrebuje, ne pa samo tisti, ki ima srečo, da službuje v eni redkih občin, ki kažejo zanj zanimanje, ali pa če ima zadosti začetnega kapitala, da .lahko stopi v stanovanjsko zadrugo.
Za zaključek še poučna zgodbica z nekega urada, kjer sem nabiral podatke. Neki tovariš me Je kar naravnost vprašal: »Kaj pa snloh mislite doseči s tem člankom? Se pulite sami za stanovanje, ali pa vam gre samo za honorar?«
»Ne, niti, niti«, sem mu nekoliko prizadeto odvrnil. »Stanovanje imam. Honorar pa bo komaj vreden besede«.
»Potem ste pa precej naiven za svoja leta,« je dejal sočutno. »Ali še zdaj ne veste, da se s pisanjem prav nič ne opravi. Kaj pa mislite, da boste dosegli s svojim člankom. Nič, zanesljivo nič. Ne vi, n© kdo drug. Zadevo lahko reši samo kakšen človek .« primernim vplivom, če hoče v oravem tre. nutku zavrteti telefon in pri pravem človeku potrkati na prave . tirune. Sicer pa kar pišite, če hočete, zaradi mene...«
Ko stopamo s šolsko reformo v novo veliko obdobje naše šole, ne bo napak, če odgovorni čimHelji pomislijo tudi na materialne pogoje naših zavodov in učnega kadra ln pri tem najdejo sprejenafcvo rešitev za ublažitev stanovanjske '^gize naših prosvetnih delavcev.
Mirko Hrovat
Belgijski psihiater in pedagog Decro!y, začetnik globalnega pouka, ki ga upošteva tudi naš učni načrt, je bil zanimiv po svojem učnem sistemu, vzbujal pa je v svetu spoštovanje tudi kot človekoljub in vzgojitelj.
Njegove centre zanimanja, to je prehrano, slabo vreme, nevarnosti in delo so sicer spodrinila druga važna življenjska dejstva in imajo sedaj samo zgodovinski pomen, še vedno pa (o za nas poučni njih bistvo in razlogi nastanka.
Najbolj nas zanima Decroly kot človek: zakaj v tem človeku vzgojitelju se je porodila ideja pjegove šole. Decroly je imel čednosti, ki so bile v vseh časih vzvišene in bodo pri vzgajanju mladih rodov nujno potrebne tudi v najbolj dovršenih družbenih oblikah. Njegova veličina je bila njegova etično pedagoška duševnost; saj na zunaj ni pomenil nič; bil je doktor medicine, drugega posvetnega položaja pa ni imel; njegova družba so bili nepomembni normalni in nenormalni otroci, njegovi učitelji ter gostje iz tujine. ki so se zanimali za njegovo šolo. Nekaj mesecev pred smrtjo je iz težke bolezni nekoliko okreval; prvo, kar je storil, so bila opazovanja Ninete> deklice, ki jo je vzel za svojo; to delo je bilo zanj nekaj zelo prisrčnega. V mišljenju je bil Samostojen, samonikel, nikomur pokoren; v tej njegovi samosvojosti pa je bilo mnogo več občečloveškega kot v toliko in toliko običajnih članih katere koli vladajoče organizirane skupine.
Decroly je torej že po svojem humanem, socialnem In pedagoškem značaju tudi za nas pomemben in sodoben. Skromen in nepoznan učitelj ali učiteljica •z njegovim hotenjem je spoštovanja vreden; zgolj teoretičen pedagog brez njegovega srca pa je le z učenostjo prepleskan grob.
Bolj bomo spoznali Ovldija DecroIyja iz njegovega življenja.
Rodil se je 1871 v Renaicu v Flandriji. Oče, francoskega rodu, tovarnar, je imel smisel za vzgojo svojih otrok; ti so največ časa preživeli na velikem vrtu okrog hiše; tu so imeli živali v kletkah, rastline, ki-so jih sami gojili, ter spravili za orodje, ki so se ga učili uporabljati. Ob delu je mali Ovidij opazoval in proučeval naravo. Osnovno zna-nje si je pridobil mimogrede in igraje s svojo zgodaj razvito razumnostjo. Ko je znal čitati, je porabil ves čas za knjige, vrt in izlete v naravo- Ljubezen do narave, opazovanje, ukaželnost, svoboda, samodelavnost so bili pozneje glavni znaki njegove šole.
Težave so se začele na atene-ju, posčbno z latinščino; verbalni pouk se je upiral njegovemu kritičnemu duhu, nasilna disciplina pa samozavesti njegove osebnost; med njimi in učitelji so neprestani spori. Od vseh predmetov sta ga najbolj veselila risanje in glasba. V tretjem razredu je naletel na simpatičnega profesorja naravoslovnih ved; ta ga je vpeljal v kemijo in mu dovolil svoboden vstop v svoj laboratorij. Sedaj je postal Ovidij boljše volje; posvetil se je eksperimentalnim znanostim, spori s profesorji so nehali, dovršil je atenej.
Deška in mladeniška leta O"!-dija Decrolyja in drugih pedagoških reformatorjev nam dajo razumeti, zakaj so tako obsodili takratno šolo in zakaj so jo hoteli reformirati. Hoteli so pač mladino obvarovati trpkosti, ki so jo sami čutili, ter ji ohraniti dobrote, ki so jih bili v mladosti tudi sami deležni. Decroly je imel neprilike s profesorji — zato so pozneje njegovo šolo učenci sami in v najboljšem po-menu besede svobodno upravljali. Verbalni pouk se je upiral njegovi nadarjenosti za opazovanje in njegovi želji po osebni delavnosti — zato je pouk v njegovi šoli slonel na opazovanju narave in življenja ljudi v okolici; o daljnih krajih pa so jim pravili ljudje, ki so vse to sami doživeli; jezikom je pripadalo — kot sredstvu izražanja — šele tretje mesto.
Tudi na univerzi v Gandu ni imel sreče; ni bilo profesorja> ki bi ga bil znal uvesti v strogo znanstvene metode. Izbere si področje, do katerega je imel veselje že izza otroških let: posvetil se je medicini. Med študijem je obiskoval klinike in bolnice ter posebne dopolnilne tečaje. Najbolj sta ga zanimali nevrologija in nevropatologija, ki sta bili takrat najmanj raziskani medicinski znanosti. Ni mu bilo samo za znanost; niti mu ni bilo na tem, da bi postal slaven zaradi kakega odkritja. Pač pa se je zavedal, da so umske tegobe najbolj obžalovanja vredne in da je zanje še najmanj olajšav. Razlog, da sl je izbral ta poklic, moramo iskasi v njegovem zaniiirfanju za to znanost, v njegovi umski nadarjenosti, najbolj pa v njegovem srcu- Želel je deliti dobrote vsenaokrog, najboljša tistim, ki
M jih bili najbolj potrebni.
1*0 izpitih sl je znanje spopol-njeval pri znamenitih profesorjih v Berlinu in Parizu. Nato se je vrnil v Bruselj, kjer so ga posebno zanimali nenormalni otroci. Zanje je sklenil ustanoviti zavod. Za sodelovanje si je pridobil še dva druga zdravnika, ki sta pa kmalu izgubila pogum, ko sta videla, da so nastopile denarne težave. Poročil se je srečno; mlada žena mu je bila v veliko pomoč pri njegovi dobrodelni akciji. Zakonca sta ustanovila Zavod za nenormalne otroke; vanj sta sprejemala zapuščeno mladino kot v svojo družino.
Do smrti je Decroly ostal zvest otrokom; nikoli se ni od njih za dolgo, oddaljil. Zanje si je izmislil poseben pouk, zanje je izdelal poseben učni material.
Ko je videl, da ima uspehe na Zavodu za nenormalne otroke, je začel misliti, ali ne bi teh metod uporabil tudi pri vzgoji normalnih otrok. Pogum so mu dajali njegovi prijatelji. In 1907 je ustanovil šolo na Eremitaži v Bruslju; to je bila šola v življenju za življenje. Nekaj let pred Decrolyjevo smrtjo se je šola preselila na vrh položnega pobočja ob robu gozda pri mestu. Za obe ustanovi, za Zavod za nenormalne otroke in šolo na Eremitaži, je imel petindvajset let, do svoje smrti, hude skrbi; zanje je žrtvoval svoje srce, svoj razum in velik del svojega premoženja. Poleg tega je prirejal tečaje na svobodni univerzi in- na zavodu za pedagoško izobrazbo v Bruslju- Med nemško okupacijo v prvi svetovni vojni sta se oba zavoda le s težavo obdržala. Kljub temu je ustanovil in vodil še organizacijo za vojne sirote.
Decroly je bil priden in de- • laven; letal je od enega zavoda do drugega. Delal je, dokler ga ni bolezen popolnoma ugonobila. Umrl je 1932, nekega jesenskega dne, ko se je sprehajal po vrtu in se je pravkar oddaljil, da bi si utrgal eno od cvetic, ki jih je vse življenje tako ljubil.
t cIv je ostal ves čas svojega delovanja izven uradnega pedagoškega sveta. Tudi tečaje je prirejal le po svobodnih zavodih. Obe šoli sta bili zasebni, podrejeni samo njegovemu vodstvu. Vzdrževali so ju učenci; denarno so ga podpirali sorodniki; dobival je darila tndi od drugod; največ pa Je prispeval iz svojega imetja. Od vlade ni prejemal nobene podpore. Le enkrat mu je tudi država nekaj malega poslala, in še to samo zaradi tega, da bi dala pogum neki stvari, ki je dala v svetu ime deželi in ki je vplivala spodbujevalno tudi na uradne učne metode.
Le v tej neodvisnosti je bilo mogoče uvajat? novosti, spreminjati organizacijo šole, poskušati postopke ter biti neoviran od uradnih ukrepov in administrativnih predpisov. Bile
so pa tudi neugodnosti: težavnd je bilo vzdrževati zavod v hudih časih; delo je bilo odvisno od bogatih staršev, ki so lahko drago plačevali vzgojo svojih otrok; ustanova je bila obsoje-jena na osamljenost; zavod bi bil lahko ostal v dobrih rokah le do ustanoviteljeve smrti, potem pa bi bil lahko propadel pod nespretnim vodstvom ali pa bj bil okorel v tradiciji.
Dr. DecroIy je bil po izobrazbi ln poklicu zdravnik in psiholog; pedagogiko, posebno didaktik« je poznal samo po žalostnih izkustvih v svojih deških in mladeniških letih. Po njegovih še tako zanesljivih in opravičenih kritikah se da sklepati, da mu niso bile preveč znane metode, ki jim je hotel vzeti veljavo- če bi bil bolje poznal učno tehniko osnovnih in srednjih šol, bi bil laže prilagodil svojo didaktik« pogojem šol svoje dežele in bi si bil s tem tudi večji vpliv pridobil; lahko bi bil do podrobnosti izkoristil svoja izkustva v vseh učnih predmetih, posebno pri pouku materinega jezika na srednjih šolah. V zamislih je bil genialen, toda bil je samouk in se je preveč zanašal na intuicijo. Prav to pa je bila po drugi strani njegova sreča, ker bi bil drugače zašel v navado — kot drugi ln bi mu bila oslabela želja po iskanju novih postopkov. Prišli bodo drugi, ki bodo popravili, izpopolnili in dovršili njegove nauke.
Po svetovnem naziranjn je bila šola na Eremitaži svobodomiselna, pozitivistična, pouk je načenjal le stvari tega sveta; šola ni poudarjala vere, pa tudi proti nji ni nastopala. Vere so se omenjale le pri zgodovini razvoja človeške omike. Koe-dukacije na šoli ni bilo; pouk je bil ločen po spolu.
Taka šola se v splošnem ne bi dala uresničiti, ker so bile zahteve prevelike; šola v najlepših krajih na deželi; šole s delavnicami in laboratoriji, opremljene s policami, na katerih ležijo les, orodje in drug material, ki je učencem pri vseh učnib predmetih na voljo; Izbrano učno osebje, vešče v znanju in psihologiji, poznavajoče učne tekste, spretno v občevanju z otroki in izvežbano v ' vodstvu otroških ,skupin; oddelki nadarjenih in nenadarjenih; v vsakem razredu le po kakih dvajset učencev psihološke starosti. Kaj takega si je mogla privoščiti le Sola na Eremitaži; države in družine ne bi zmogle kaj takega, šola, kot si jo je zamislil Decroly, bi bila še dolgo samo za premožne starše. Toda razumejmo pravi Te stvari so bile za njegov sistem le priloge; zakaj bistvo njegove šole je btla metoda, metoda treh stopenj umskega delovanja — opazovanje, asociacija, izražanja — ter ozračje plemenitosti.
Josip Dolgan
POSKUS SKUPINSKEGA POUKA
Ne smemo istovetiti skupinskega pouka z poukom v oddelkih; to je tam, kjer upoštevamo neposredno in posredno delo z otroki.
Skupinski pouk zajema isto snov za ves razred! Snov, ki jo v eni uri hočemo obravnavati, podrobno razdelimo, najprej v toliko bistvenih elementov, kolikor skupin bomo v razredu organizirali, nato za vsako sikupino področje, ki smo ji ga namenili, če razčlenimo. Mimogrede povedano, učitelj bo imel za skupinski pouk precej več priprav, v precejšnji meri pa bo taka ura tudi močno odvisna od njego-v° lastne iznajdljivosti.
Ura s skupinskim poukom V' imela sledeče dele: v uvodu povezava s staro snovjo, nato prehod k novi, M jo razlagamo čim bolj nazorno. Razlaga mora biti tako močna, da vsak učenec dojame bistvo podane snovi.
Po taki pripravi lahko preidemo k delu v skupinah: Vsaki smo napisali nalogo v enem stavku na tablo. Treba je paziti, da so naloge dovolj' jasne in tudi dobre za delo, ki ga prepuščamo učencem.
Dijaki se nato razdele v skupine. Nedvomno bo precej’ dolgo dosti težav, preden jih bomo lahko navadili na tiho premikanje, na tiho prenašanje stolov. Skupinam določim vodjo (in mogoče pomočnika), ki bosta usmerjala delo in o njem tudi poročala. Ko dijaka pripelješ tako daleč, poteka tudi delo prijetno vse do povzetka.	1
Za nazomejšo predočitev ure moj poskus: Slovenska ura: branje basni «Volk in jagnje«.
Za uvod ponovitev: Kaj je basen? Katere basni že poznate? Kaj je hotel pisec z njimi povedati?
Nato basen beremo.
Prehod k skupinskemu delu. Razred razdelimo v štiri skupine.
Naloga I. skupine: Opiši kraj dogajanja.
Naloga II. skupine: Opiši živali, ki v basni nastopajo.
Naloga III. skupine: Primerjal lastnosti živali z lastnostmi ljudi.
Naloga IV. skupine: Kaj je pisec hotel z basnijo povedati.
Za skupinsko delo v petem razredu je bilo dvajset minut časa. Uspešno so rešili prvi dve nalogi, teže tretjo in četrto.
Vodje so poročali. — Na tablo smo napisali pod nalogo vsake skupine kratke stavke ali celo besede. Ura je bila skoraj kratka. Za domačo vajo so po napisanih dispozicijah napisali obnovo.
Moj prvi poskus se Je delno obnesel. Glavno,' kar sem pri njem opazil, je to, da učenci v skupinah radi delajo. Posebno še, če med skupine uvedemo tekmovanje.
Kaj pri taki uri še dosežeš? Učenca prisiliš, da _ tiste minute misli z lastnimi možgani. Ih prav to je zelo dosti! Več takih ur in otrok bo začel razmišljati.
Menda je jasno, da v vsaki uri skupinskega pouka ne moremo izvajati. Saj imamo več tipov ur. Pii skupinskem pouku pa nastane še eno vprašanje: učni pripomočki. Tudi na to bo treba misliti!
Kdaj bo pouk vsebinsko kvaliteten? Takrat ko bomo učencu podajali snov v taki obliki, da je ne bo le pasivno sprejemal, ampak jo bo tudi popolnoma dojel. To bo mogoče le, če bomo učenca dovolj mobilizirali pri pouku samem! Eden izmed takih načinov je nedvomno skupinski pouk, ki bo razvijal učenčevo mišljenje in ga bo zato navajal na kritičnost. Takega člana družbe tudi želimo vzgojiti!
Ta skromni prispevek je bil napisan ob lastnih ugotovi)-vah in je prav za^i samo p< » skus.	74hko šmaj» j
Stran 5
Z občnih zborov naših
društev
DUP Lendava
svoj
DUP Lendava j© imelo Občni zbor 16. novembra.
Šolska reforma se v lendavski obflina kljub težavam uvaja. Mnogo je k temu, pripoanogla občinska uprava, ki je z novim proračunom zagotovila finančna sredstva za avtobusne prevoze, oddaijenjih dijakov in obljubila tudi pomoč pri sezonskem internatu,, ki ho zanje ustanovljen v zimskem času.
V Turnišču ho slednjič menda prišlo do gradnje prepotrebnega šolskega poslopja — v pa-vtiljonskem sistemu — za kar &e je občni zbor zavzel soglasno. Prav tako je zbor odločno poudaril Svojo željo, naj se učiteljstvo v vaseh v bodoče oprosti raznega pisarniškega dela, kolikor so za to sposobni tudi drugi ljudje. Dogodil se je namreč primer, da je šef kra,-jevnega urada.v Turnišču med poukom poklical učitelja, naj mu gre na sedež urada nekaj seštevat. Predstavnik občine, je zboru zagotovil, da bo zadevo osebno raziskal. Obljubil je tudi, da bo občinski ljudski odbor pri vsakokratnem premeščanju učiteljstva upošteval sklepe sindikalne podružnice DUP. Končno je bil sprejet še sklep, da bo vse učiteljstvo obiskovalo ho spi taci j sko šolo v Lendavi.
DUP Videm ob Ščavnici
Zborovalo je 2. novembra. Poleg običajnih poročil smo na občnem zboru slišali referat o družbenem upravljanju v šolstvu, o reformi šolstva in o novem učnem načrtu. Sledila je zelo živahna in plodna razprava.
Na občinskem področju delujejo tri šole s 27 oddelki lin 22 učnimi močmi. Obiskuje jiih okoli 950 učencev. Manjka najmanj pet učnih oseb. Inventar je v vseh treh šolah močno izt rabljen, obnova je nujna. Da bo delo uspešnejše, bosta morala občinski svet za šolstvo in svet za prosveto in kulturo v bodoče upoštevati tudi društvo učiteljev in profesorjev.
V novi 6-članski upravni od-' bor so bili med drugimi izvoljeni:	za predsednika Franc
Borko, za tajnico Marijia Leii-gar, blagajno so poverili Amid Pepelnik.
ši uporabljali besedo »napredek« šolstva. Nato so govorili o tem, kaj je bilo v občini napravljenega glede napredka šolstva. Odpravljena potovalna šola Zadlaz — Čadrg, na Mostu ustanovitev petega razreda, na dvooddelčni šoli Volarje problem prostora in učne moči.
In kako je s šolsko mrežo? Komisija za reformo šolstva pri občini je pregledala položaj in ugotovila, da ne bo dosti sprememb. V tolminski občini bodo tri osemletke: v Tolminu, Mostu na Soči in Podbrdu. V Tolminu popolna, drugod je odvisno še od materialnih pogojev.-
Zanimivo je bilo tudi poročilo o zaposlitvi prosvetnih delavcev v občini. Od 51 učiteljev osnovnih šol jih primanjkuje 15, če naj bi vsi poučevali brez nadur. Na gimnaziji poučujejo 8i ur preko obveznosti. Potrebovali bo še štiri učne moči. Na učiteljišču Je 13 prosvetnih delavcev, ki poučujejo 101 uro nad normo. Potrebnih Je še pet učnih oseb. S honorarnimi urami so učitelji in profesorji tako preobremenjeni, da je upravičena skrb za njihovo zdravje In kvaliteto pouka.
Z učili Je na šolah zelo slabo In niso redki primeri, ko je učitelj navezan- le na kredo in tablo; pa še tega ponekod primanjkuje. Sola Stopnik ima za tri skupine le eno samo majhno tablo. Sola Srednja Tribuša nima razen dveh stenskih zemljevidov nobenih učil. Tudi šolski prostori so na več krajih vse prej kot Idealni. Občni zbor Je novemu občinskemu ljudskemu odboru predlagal, naj bi posebna komisija izdelala konkretno analizo stanja učil po šolah, nujno potrebna učila naj bi kupovali na podlagi skupnega proračuna (prvo leto opremiti vse šole z računali, drtigo leto z globusi itd.). Sprejet je bil tudi predlog za zmanjšanje stanovanjskih težav. V Tolminu naj bi občina zgradila stanovanjski blok za prosvetne delavce, da novim učnim močem, ki prihajajo v Tolmin, ne bo treba iskati zatočišča v hotelu »Km«.
Seli prosvetne dejavnosti, p,a ni učiteljev in m,i nikogar drugega, iti bi pomagal. Stanovanjske razmere prosvetnih delav-clev so večinoma zadovoljive, natjslabše je v Dobrovem- Število učnih oseb se je v občini letos zvišalo za eno moč.
Na občnem zboru so predlagali, da bi se učiteljem, ki imajo stalno celodnevni pouk. zvišala delovna doba v letu na 14 ali več mesecev glede na izredno naporno delo učiteljstva na vasi.
DUP Brežice
Ob udeležbi 96 članov je občni zbor potekal zelo živahno-Med drugimi gosti ga je obiskal tudj župan občine Brežice, ki je učiteljstvu obljubil vso materialno pomoč. Brežiška občina je bila med redkimi, ki ie izplačala trinajsto plačo.
Na zboru so izrekli prdznanjie republiškemu odboru ZUP, ki j-e po svojem predsedniku znal in uspel pridobiti prosvetnim delavcem z novim zakonom boljši položaj. Okrajni inšpektor j« pohvalil brežiško DUP, da ie g svojim zborom, agilnim odborom, pedagoškimi predavanji in strokovnimi aktivi med prvimi v okraju-
Da občina v bodoče ne bo v zadregi za učiteljtsvo, štipendira dvanajst pogodbenih štipendistov in 24 podpirancev.
Poleg običajnega dnevnega reda jo bilo na programu še predavanje prof. Čopiča. iz Ljubljane o reformi šolstva jn o novem učnem načrtu, čemur je sledila obširna in stvarna razprava. Predavatelj je končno še obrazložil nekatera vprašanja v zvezi s knjigo »Spodnje Posavje«-	.
Zborovalci go se razšli z geslom: reforma je nujna. Če bo do njeni temelji dobri in trdni, bo delo v nadaljnjih razredih steklo. Pričeti j© treba z reformo pri sebi in delo ne bo težko.
težkega deia v šoli In ob slabih pogojih sodelujejo na vseh področjih kuHumaga in političnega življenja, po svojih najboljših močeh se trudijo pomagati ljudem do večjega znanja jn s tem do boljšega življenja zaostale Suhe krajine. Lani so sprejeli sedem sklepov in so tudj vse izvršili. Imeli so tri uspešne dtelovne sestanke, v Šmihelu, Sela-Hinjah in v Žužemberku. Sodelovali so v raznih tečajih, pri lutkovnem gledališču in na dramskem področju, v Žužemberku sta p«d /odstvom učitelja zaživela ava krožka v okviru Ljudske tehnike ter priredila ze>o obiskano razstavo izdelkov.
Suha krajina se vse premalo zaveda, kaj v učiteljstvu ima in kaj z njim lahko izgubi.
BUP Črnomelj
je bij 12. oktobra
Občni zbor v Črnomlju.
V	preteklem poslovnem letu je imelo društvo tri uspela sindikalna zborovanja svojih članov. Društvo ima pet sindikalnih skupin. ona iz Vinice je na svoje seje in sestanke vabila prosvetne delavce iz sosednje LR Hrvat-ske, Viničani pa so obiskovali njihove sestanke. Nerodno jim Je bilo pred gosti zaradi nedograjene vin’ške šole.
V	občini je dvajset šol, med
njimi le dve višjeerganiziranš. Na večini enooddelčnih šol so nastavljeni mladi učitelji. Njihov življenski položaj nikakor ni zavidljiv:	osamljeni kraj, stano-
vanje slabo, celodnevni pouk, kuhaj si sam! Zato učiteljstva primanjkuje, v tem pogledu je prav letošnje leto v Beli krajini najbolj kritično. Odnosi do učiteljstva so se v zadnjih štirih letih izboljšali. Vprašanje novega učnega kadra je za pasivne kraje, kot je Dolenjsko, prav resen problem. V črnomeijski občini so življenske in . delovne razmere trde, da učiteljstvo zapušča svoja delovna mesta.
DUP v Kanalu
Obračun svojega dela je dalo 23. novembra. Največ je bilo govora o reformi šole. Zbor je ugotovil, da gleda prebivalstvo na osemletke z nezaupanjem, ker ni dovolj poučeno o prednostih nove šole. Poudarjeno je bilo, da v občini za izvedbo reforme trenutno še niso ustvarjeni materialni pogoji. V Desklah, n. pr„ naj bi bila popolna osemletka, je pa med zgradbo, ki ima v njej pouk prvi razred, >n med zgradbo, kjer naj bi bil osmi razred, poldrugi kilometer razdalje. Učilnice so v treh poslopjih. Po preučitvi vseh problemov je bilo odločeno, da bo Imela kanalska občina dve polno razviti osemletki, ostale bodo nepopolne.
V občini je 16 osnovnih šol In nižja gimnazija. V lastni zgradbi je le pet šol, vse ostale gostujejo v bolj ali manj primernih prostorih. Kanalska gimnazija, n. pr., je v zasebni hiši tik ob prometni cesti. Delno je v njej tudi osnovna šola. Učilnice so majhne, nizke, ves dan zasedene. Gimnaziji primanjkujejo kabineti, zbornica, stranišča in voda. In stoli!
[Vsako jutro nastane po razredih dirka za stoli. Kdor pride zadnji, stoji. Tudi učiteljstvo. V pisarni imajo le tri stole, učnih oseb pa je trinajst. Deset jih vedno čaka na sedež. Stranišče na gimnaziji razpada. Zgodilo se je, da je padla učencu na glavo opeka. Gradnjo novega šolskega poslopja
DUP Senovo
Društvo zajema šest .šol in. je opravilo svoj občni zbor 21. novembra. Navzočih je bilo tridesfet članov.
Glede šolske reforme so v občini storili le to, tla so v Brestanici odprli peti razred. V občini primanjkuje učnih moči, stanovanjska stiska je občutna, učiteljevega težkega dela ne upoštevajo, učitelj jim je še vedno šahovska figura. Pri zadnjih volitvah v ObLO ni kandidiral noben učitelj in tako so pedagoški delavci ostali brez zastopnika šolstva In stanu v občini.
To bi bila najvidnejša boleča točka, o kateri smo slišali na občnem zboru. Pohvaljen Je bil OLO Trbovlje, ki je — morda edini v LRS — dodelil DUP znatne zneske za strokovno usposabljanje.
Predsednik občine Je zborovalcem zagotovil, da bo v novi občinski stavbi tudi učiteljstvo dobilo stanovanja. Na predlog občnega zbora, naj bi se osnovna šola in nižja gimnazija v Senovem, ki sta v istem poslopju, združili pod skupno vodstvo, je predsednik občine pojasnil, da prideta z novim letom obe šoli pod skupni proračun.
Društvo bo ustanovilo več študijskih skupin in dramsko družino.
DUP Dobrovo v Brdih
V Dobrovem je polagalo obračun svojega dela 9- novembra. Brda že imajo dve popolni osemletki: združili sta se osnovna šola in nižja gimnazija v Dobrovem in v Kojskem, nepopolni osemleki pa sta ostali šolj na Golem brdu in v Kožiba-ni. Pred združitvijo je bilo v občini dvanajst šol. Pri vseh so
predvidevajo že celo desetletje, sodelovali šolski odbori, skup-
Kako dolgo še? Učila so na "" 1,0	’	....
vseh šolah nezadostna. Tud1 stanje učnega kadra je v občini zelo slabo. V celem okraju
manjka 49 osnovnošolskih učiteljev. Tudi na gimnazij* ni bolje.
Pereč problem učiteljstva so tudi neprimerna stanovanja.
Ponekod naravnost kričeči primeri.
Občni zbor je določil tričlanski odbor, ki bo za šolsko uporabo zbral *n uredil zgodovinske. zemljepisne in druge podatke o občini.
DUP Tolmin
Občni zbor je bil 21. novembra. Zborovalci so ugotovili, da daje občina, upoštevajoč internate in zdravstvo, nad polovico svojih dohodkov za šolstvo. Ob poročilu o Mforml šolstva se Je pojavil predlog, naj bi namesto »reforma« raj-
no 112 oseb. Šolski okoliši so precej veliki, uspešno vzgojno delo učiteljstva b0 možno le ob vztrajni podpori šolskih odborov.
Reforma šole je znova postavila v ospredje staro in znano zahtevo p0 gradnji novega šolskega poslopja * v Dobrovem, za kar Se je soglasno zavzel tudi občni zbor. Pomanjikanje šolskih prostorov je ponekod še zelo pereče, potreba po učilih postaja vedno večja, proračuni pa so sramotno nizki: za šolo s 180 učenci višjih razredov na primer pet tisoč dinarjev za u-čila! Lani je briškim šolam pomagal okraj, da so vsaj nekatere dobile najbolj potrebne zbirke
Izvenšolsko delo učiteljstva je bilo dokaj razgibano- Delo s pionirji je bilo zlasti razgibano v Hruševlju, kjer so se udeležili republiškega pionirskega tekmovanja in dobili nagrado. V nekaterih vaseh si ljudstvo
DUP Tržič na Gorenj.
je imelo svoj občni zbor 24. oktobra.
Za ureditev nove šolske mreže ima Tržič dokaj dobre pogoje. Teren ni preobširen, v mestu je internat Itd. Med najbolj perečimi vprašanji pri formiranju osemletk Je učiteljski kader, ki ga povsod zelo primanjkuje, le v Tržiču so šole še dokaj dobro zasedene. Občutna ovira za napredek je tudi materialno stanje ŠOJ v občini. Ni dovolj učil ne kabdnotov ne strokovnih knjiž-ilic. Obupno stanje je v Križah, kjer poteka v daleč nad sto let starem posiopjn pouk v vseh u-čilnlcah v treh izmenah. Je pa ponekod Še slabše, saj grozi nekaterim šolam pouk celo v štirih Izmenah. Bodoča šola naj vzgaja otroka v aktivnega in samoiniciativnega človeka, zato naj hi razredi imeli čimmanj5e število učencev.
Zbor Je kritično pregledal delo šolskih odborov in prav tako tudi materialno vprašanje prosvetnih delavcev. Poudaril Je, da Je boj za izboljšanje življenjskih razmer prosvetnega delavca istočasno tudi boj za dvig ravnj naše šole. Zborovalci so odločno bili mnenja, da Je skladnost plač v industriji in prosvet* ljudem z isto kvalifikacijo nujno potrebna zaradi ugleda Prosvetnega delavca, zaradi njegove življenjske ravnj in zaradi povečanja števila šolnikov.
Stanovanjski problem še ve dni tare prosvetnega delavca. Ko tovarne iščejo tehnični kader, nudijo stanovanje, premije Itd., v razpisu učiteljskih službenih mest pa stoji lakonična pripomba: stanovanja ni!
Društveno Življenje DUP Tržič Je bilo zelo razgibano. Med drugim Je društvo organiziralo med svojimi člani Počitniško zvezo. Pristopilo je dvajset članov. Letovali so v Pulju, taborili v Kranju, konec junija pa so priredili tudi poučni izlet v Gorico, Benetke in Trst. Ekskurzijo Je finančno podprl občinski ljudski odbor v Tržiču, ki je vedno, s polnim razumevanjem sprejemal pripombe DUP In jim tudi v mejah možnosti vedno ugodil.
Nič manj kritično ni materialno stanje belokranjskih šol. Sole so slabe, ponekod jih pa sploh ni. V Dragatušu Je nad dve sto učencev, šola pa Je brez poslopja in prostora. Mladina se stiska po luknjah. Marindolska šola je stara uskoška zamrežena karania. Tam je poleg vsega še problem učnega jezika. Marindolci so potomci nekdanjih Uskokov. Njihovi otroci imajo hrvaški učni Jezik. Šolanje pa bodo po novem morali nadaljevati na slovenskih šolah. Otrok sme hoditi v šolo ie p?t kilometrov daleč, sicer mora občina preskrbeti prevozno sredstvo al| plačevati za otroke oskrbo v internatih. Občino Črnomelj bj to stalo okoli dva milijona . dinarjev.
Enake so težave z učili m drugim. Obubožana Bela krajina, ki je v NOB tudi na šolskem področju mnogo žrtvovala, ne zmore tolikšnih bremen. Zato Je zbor predlagal, naj bi zvezna Ljudska skupščina regulirala proračun v bodoče tako. da bodo pasivni kraji deležni istih dotacij kot industrijski centri.
Počasi tudi Pri nas. Kar prepočasi, če primerjamo svet okrog sebe, ki v vedno večji meri uporablja pri pouku film »PROSVETNI DELAVEC« je o tem že ponovno poročal. Tako Vzhod kot Zahod dosegata s filmom, ki priteza mladino mnogo bolj kot učbenik, vedno večje vzgojne in učne uspehe. Poglejmo danes v ZDA, kjer s« 90 odst. vseh višjih šol poslužuje filma kot najbolj spodbudnega učila.
Obisk na eni Izmed takih šol zanimivo opisuje Ira Wolfert. Zaneslo jo je tjakaj preteklo
zimo. Značilna	višja
šola, podobna naši višji gimnaziji, je Morton Kigh School v »•"'-en, nredmestju milijonskega Chicaga.
Sprejela jo je skoraj vznemirljiva tišina; vsi razredj zatemnjeni, slišati je bi^ le brnenje odvijajočega se filma, tu pa tam s tonskega traku kratka spremna beseda — in vse je sedelo kot zamaknjeno ter sledilo dogajanju na filmskem platnu. Pa to n; bil zabavni film, bila je učna ura.
Za ameriške učence pormeni danes iti v šolo — iti v kino* saj uporabljajo predvsem vlš.ie šole film pri vseh predmetih od algebre do prirodopisa. Seveda niso to nobeni ho1!ywoodski filmi, narejen; so nalašč za šolsko uporabo. To so ponalveč-krat desetminutni filmi. Njihovi avtorji so pogosto pedagogi. Na izbiro imajo doslej že nad tisoč raznovrstnih filmov. Kdor bi dvomil nad njihovim uspehom. naj prisluhne, kaj i«. storil dr. Abram VanderMeer z višje šole v mestu Bellefonte v Pennsvlvaniji na'vprašanje ameriškega obrambnega ministrstva, kako bi se dalo najhitreje in najuspešneje poučevati rekrute. ,
Dr. VanderMeer je napravil poskus. Prevzel je prlrodoznan-skj pouk v štirih razredih petnajstletnikov — v ZDA najnižji letnik višjih šol — in je ravnal tako, kot da ni v razredih sploh nobenih učiteljev. V filmskih katalogih je našel 44 filmov o učnj snovi, ki naj bi jo razred obdelal ob normalnem pouku. Ves semester je potekalo šolsko delo le v tem, da so si učenci ogledali tistih 44 filmov. Kljub temu so se pri izpitih odrezali bolje kot razredi, kij so pnedielailj isto snov po sta,ri metodi. Še bolj presenet-■jivo pa je bilo dejstvo, da je tri mesece kasneje, ko so bili brez predhodnega obvestila znova izprašani, 34 odst. učencev bolje odgovarjalo kot razredi z normalnim poukom. S filmom posredovana snov se je globlje usedla.
Mar naj t0 pomeni, da je šola končno našla metodo »učenja brez truda«? Nikakor ne. Ogledovanje filma ul nobeno pasivno sprejemanje, temveč delo. V filmu so šolniki našli nov0 učilo in ga spopolnilj za praktično uporabo.
Človek spoznava zunanji svet po svojih čutilih, med katerimi, je najbolj bogato oko. Najbrž vodi več senzoričnih živčnih nitk iz oči v možgane kot iz vseh drugih čutnih organov. Zato je Edison že pred 66 leti spozna1, kako neizmernega pomena za ijudsko izobrazbo je njegova filmska kamera. Njegovo prerokovanje je ostalo dolgo neopaženo, dokler se ni po drugi svetovni vojni nenadoma izpolnilo. Morton High School danes to jasno dokazuje. Ta šola ima skoraj toliko projekcijskih platen kot šolskih tabel; v 113 šolskih sobah je montiranih 90 platen, 12 pa imajo še prenosnih.
Ob času, ko se Je Ira mudila na šoli, je teklo v razredih 66 filmov. Tolikšen je dnevni P«-vpreček. Tako obsežna uporaba filmov ob čim najmanjši prekinitvi splošnega učnega poteka zahteva dobro organizirano delitev dela. Zanj odgovarja na šolj Bohumil Mikula kot strokovnjak	optieno-akustično
učno metodo. Pomaga mu približno 170 dijakov, ki so iz različnih razlogov, predvsem zdravstvenih, oproščeni telovadbe. Med telovadnimi uraimi vežba Mikula fante ob projektorju. Morton High School Izda za filmske učne potrebe letno lO.OOO dolarjev.
Glede na filmsko tčmo opozori učitelj učence že v naprej, na.kaj naj pazijo, ali pusti, da film sam pripoveduje, zakaj vsak film ,fe ozvočen. Včasih sledi predvajanju razgovor ali pa pišejo učenci nalogo o tem, kar so gledali.
Komaj 20 odst. sedanjega uči* teljstva v ZDA je izvežbano v poučevanju s filmom. Njihovo število pa raste. V Kaliforniji in Pennsvlvaniji n. pr., učitelju, ki v tem ni izurjen, ne dajo učnega dovoljenja. Mnoge učiteljske akademije zahtevajo sedaj za dosego višje stopnje poseben avdio-vizualni, to je slušno-vidaj tečaj.
Uporaba šolskih fi!mov je izredno mnogostranska. V7 nekaterih poklicnih šolah opravljajo učenci zaključni izpit ob uporabi filma Pokvarjeni stroji škripljejo in stokajo na platnu, kandidati Pa morajo najti napake in predlagati izvedbo popravila. Tako lahko celi razredi »praktično« delajo pri strojih, k; jih šola zaradi visoke cene ne more nabaviti.
Izkušen inštruktor je pri praktičnem pouku mornariških rekrutov v ZDA pred vojno dosegel v razredu največ 37 odst. uspeh, medtem ko dosega sed»j en sam ogled enega samega filma 98 odst. uspeh. To je izjavil pisateljici visok mornariški izvedenec.
Tako v bogatih ZDA. Je pa to tudi za tamošnje razmere dokaj draga zadeva. Cmobel prosvetni film stane 50, v barvah sto dolarjev. Brezhiben projektor velja nad tri sto dolarjev. Šola pa s/e v ZDA ni ustavila pri filmskem projektorju kot učilu, krepko že stopa na njegovo mesto televizija, ki se postopoma vključuje v učni program.
Gašper Gaber
Kdo naj piše priprave
V novembru je bila v Kranju konferenca ravnateljev (upraviteljev) osemletik. Med drugim smo slišali tudi vprašanje, kdo je dolžan pisati vsakodnevne priprave na pouk — če so sedaj osemletke enotne šole? Morda je to na videz dirobno, vendar nerešeno vprašanje, kakor je še nerešeno vprašanje enotnih razredmih knjig.
Takoj se je pokazalo dvoj« mnenj. Eni so bili za to, da pišejo dnevne priprave vsi, drugi pa da ne. Jasno, dg so bili za pisane dnevne priprave ravnatelji (upravitelji), ki so izšli iz osnovnih šol, predmetni učitelji, profesorji psa so bili proti. Zanimivi so bili argumenti tistih, ki so bili proti pripravam. Na primer: predmetni učitelj, profesor je za svoj predmet tako usposobljen in snov tako obvlada, da se mu ni treba pripravljati, najmanj pa, dia bi vsak dan »kaligrafično« pisal, kaj bo učil. Neki profesor je navajal tudi tale argument: »Predpisane učno obveznosti 22 ur ne more okraj povečati. Pisanje priprav pa se šteje k učni obvez osti.«
Za pravilen pedagoški takt med vzgojitelji
DUP Žužemberk
Društvo je zborovalo 14. novembra v Žužemberku-
Zužemberška občina je močno pasivna, za šolstvo in prosveto daje do 40 odstotkov svojega proračuna. vendar potrebam šol še zdaleč ne more zadostiti. Materialno stanje šol v Suhi krajini je zelo slabo, prav tako osnovni življenjkj pogoji učiteljstva. Težke so razmere predvsem na šoli Sela-Hinje, kjer je novo šoisko poslopje več kot nujno. V Prevoljah zaradi trm« kmeta, šolskega mejaša, flo šole ne morejo speljati vodovoda. Kdo bi se čudil, če bo Suha krajina ostala lepega dne brez učiteljstva!
Prosvetni delavci v tistih odročnih krajih so zares nadvse požrtvovalni in delovni. Poleg
»VeS, mama, naš razrednik nam Je kot oče,« je rekel učenec z osemletke svoji materi v razgovoru o šoli. Ker je mater zanimalo, kakšen je sinov razrednik, je vprašala: »No. Milan, zakaj pa ga imaš ta/ko piri srcu?«
Zadovoljni deček je povedal materi vse. Njihovemu razredniku lahko vse potožijo. Ko pride v razred, se začne razprava o vseh predmetih. Toda ne le o predmetih, marveč tudi o učiteljih, ki poučujejo v razredu. Nekateri tožijo o učitelju matematike, ki je »krivično« ocenjeval halogo; drugi o učitelju, ki poučuje v razredu zgodovino. Zahteva preveč snovi. Skratka, učenci se »pritožujejo« razredniku v želji, da jim »pomaga«. — Podobni primeri se še vedno dogajajo na-nekaterih šolah. Vprašajmo se samo, če je to v skladu s pedagoškim taktom. Ce je ta razredni učitelj obiskoval učiteljišče in do-dofori preštudiral poglavje o pedagoškem taktu, se mu njegovi učenci ne bi privadili to-žariti njegovih tovarišev. Kako si haii pridobi učitelj matematike in učitelj zgodovine avtoriteto v takem razredu, če mu jo ruši celo stanovski tovariš! Kako naj imata zadovoljiv učni in vzgojni uspeh! Iz »maščevanja« bi lahko seveda prizadeta tovariša prav tako ravnala v svojih razredih. In kaj s tem dosežemo na šoli? Poleg tega. da razbijamo enotnost učiteljev na šoli, tudi razbijamo šolski kolektiv 'učencev. S tem pa tudi izgubimo avtoriteto pred učenci; še kritičneje pa bodo gledali na tak pojav na šolj starš; In vsa šolska okolica.
Do vseh podobnih škodljivih pojavov ne more priti, če se učiteljski kolektiv tovariško porazgovori o svojih težavah
pri deto na konferencah. Le-tu se nai rešujejo vprašanja, odnosov, učencev do posameznega predmeta in učitelja, težave u-črteljev prj določenih učnih urah • . . Učitelj matematike bo lahko na konferenci pojasnil, da je dal učencem pač pretežke naloge, da je strogo ocenjeval, da bo omilil kriterij itd. Mislim pa, da konferenca ni edina oblika posvetovanja učiteljev. Saj se vsak dan srečamo v zbornici, na hodniku, kjer se lahke pomenimo o učencih ter tako vskladimo naše vzgojmo in učno delo. Brez, enotnosti učiteljskega kolektiva ne more biti enotnega vzgojnega in učnega smotra- Slehernj učitelj ve. kako dobro se počuti pri delu v razredu, če ima oPoro pri svojih tovariših. Tudi učenci imajo vtis, da se tovariši učitelji med seboj cenijo, da sl drug drugemu pomagajo; vse to bodo posnemali in skušal,- živeti sami v takem kolektivnem vzdušju v razredu kot njihovi učitelji.
Razredni učitelj je lahko kot oče svojim učencem; toda mora biti tudj pravi tovariš ostalim učiteljem na šoli.
Naš Milan, ki je morda nekoliko len, naj ne najde opore za svojo lenobo nitj pri učitelju matematike, niti Pri učite-; lju zgodovine,, še manj pa pri razrednem učitelju. Tako tudi
Kaj bi rekel k vsemu temu kak ubogi'garač na dvooddelčni šoli z obveznimi 35 urami v razredu in celodnevnim, poukom poleg vsega ostalega dela?
Poglejmo prvi ugovor — glede strokovne usposobljenosti. Da je tudi osnovnošolski učitelj strokovno usposobljen, mislim, da ni dvoma, ker sicer ne bi smel poučevati. Še več, usposobljen je za poučevanje vseh predpisanih predmetov in ne samo enega ali dveh. Nihče ne dvomi, da zna učitelj n. pr. poštevanko, vendar je brez temeljite priprave (razen z drilom) težko ali pa sploh ne nauči. Dobre elementarke so redke, a vse' te elementarke pišejo vsakodnevno . pripravo, čeprav je jasno, da snov prvega .razreda dobro »obvladajo«. Mislim, da se razumemo, za kaj gre. Ne gre za obvladanje snovi, gre za način podajanja, za, metodo, za zgradbo učne ure, za posebne prijeme, ki se menjavajo od ura do ure, bd dneva do dneva, od razreda do razreda, gre za obvladanje položaja v razredu, ki se kot življenje neprenehoma spreminja. Deklamiraim lahko iz leta v leto z istimi besedami, toda razlagati, učiti — ne morem!
V PD št. 18 je v dopisu Žalujoča samica kot dober, a žalosten »vic« o profesorici, ki je v eni uri vzela vso cirilico. Sama jo je gotovo znala — toda, če bi prejšnji večer napisala vsaj malo priprave, bi takega kozla gotovo ne ustrelila.
Ce ni treba priprav, čemu pa •tov. Tomšič piše metodike? Potem teh knjig ni treba. Hudo dvomim, da je med nami »pe-
1 CUfri.	KULli  -----------«	J'-	zianzi "P c—
pri svoji materi ne bo našel dagog«, ki bi bil sposoben ob
»zavetja« pred »zahtevnimi učitelji«; uvidel bo, da ne gre drugače — kot se učiti in zaupati učiteljem.
Le s složnostjo pri pedagoškem delu, le s pristno avtoriteto. ki si jo ustvarimo s kvalitetnim delom, bomo kos vedno težjim vzgojnim im učnim nalogam.
Ludvik Brumec
vsaki snovi, v vsaki uri tako ubrati najboljšo pot.
Nekateri so bili mnenja, da se v .mislih vsakdo gotovo pripravi na pouk. Skoro gotovo da se. Da, snov samo v mislih prav lahko ponovim, pripravim, toda ono drugo — kako — pa le moram skicirati. Naj mi predmetni učitelji in profesorji ne zamerijo, če menim, da kriza šole zadnjih let ni bila toliko
v osnovni šoli do 4. razreda, kot. v višjih razredih. Statistike o uspehih zadnjih let so precej zgovorne. Kaj, če ni bil temu vsaj delni vzrok ravno v pripravah? Res, tudi pri osnovnošolskih učiteljih ni vse zlato, toda odpravimo priprave — kam bo zdrknila naša šola?
Pa drugi ugovor — učna obveznost. Pouk je toliko težji, kolikor nižji razred je, vendar je tu učna obveznost večja. Ce pa štejejo profesorji k učni obveznosti tudi čas za priprave (praviloma bi tako tudi moralo biti), potem pa nima noben učitelj osemurnega delavnika in ga tudi v resnici nima. Vendar učitelji pišejo 'priprave, eni več, drugi manj, pač po vestnosti in praksi. In končno — če so osemletke enotne šole od L—3. razreda, kako pridemo do tega, da tisti, ki poučuje 4. razred, še mora pisati dnevnik in tednik, onemu pa, ki poučuje v 5. razredu, vsega tega ni več treba? Ali ne razdvaja to kolektiva na šoli na »višje« in »nižje«, na boljše in slabše? Radoveden sem, kdo je bolj kos svojemu delu, ali vesten starejši praktik učitelj, ali začetnik predmetni učitelj, profesor? Tov. inšpektor Kožuh je lepo posegel v razgovor, ko je govoril o stvarni, resnični pripravi vseh, pa naj bo to učitelj ali profesor. Vsi naj bi se pripravljali na pouk, starejši in izkušenejši manj, mlajši več; kako pa naj bo ta priprava izoblikovana, je stvar, vestnosti, poglavitno je, da se pripravi. K temu bo pripomnil še to: ena sama ura inšpektorjeve hospitacije le težko pokaže vse prizadevanje in delo nastopajočega. Pisan dnevnik pa je v zelo veliki meri prikaz dela in truda učitelja.
Ob koncu bi še omenil razredne uradne knjige. Prvi štirje razredi imajo še matični list, imenik učencev, tednik in dnevnik. Višji razredi pa imajo glavno vpisnico, na posamezne ure zrubriciran dnevnik, kamor predavatelj vsako uro vpiše samo naslov obravnavane teme, in končno tisto nesrečno redovalnico. Nove matične liste za vseh osem let šolanja imamo že, dalj časa, ravno tako tudi. izkaze. Vendar, ko je učenec prestopil iz 4. raz. v 1. raz. gimnazije ali letos v 5. raz. osemletke, ni bilo nobenemu upravitelju treba poslati prepisa matičnega lista na tisto šolo. Tam so ga po vsem predpisih vpisali na novo, nihče ni vprašal, kako je bilo s tem učencec. na prejšnji šoli. Za zapiske o učencu je v glavni vpisnici sila malo prostora. Tako ni nikjer popolnega dokumenta — podobe učenca iz časa obveznega osemletnega šolanja. Res da smo ravno na prehodu, v začetku reforme, toda tudi to je važno in je treba urediti čim-, prej, če hočemo govoriti o enotni obvezni šoli.
Se enkrat — morda je te drobno, prezgodnje vprašanje, namreč oblika priprav in razredne uradne knjige, vendar o reformi so načelno že toliko govorili in pisali, da bi bilo dobro, če bi prišli tudi- v teh vprašanjih k stvarnemu delu.
(ptedavateCj
(Humoreska)
Vozil sem se z vlakom skozi pozno jesensko noč, ko je v nekem podeželskem kraju s slabo razsvetljenim postajnim poslopjem vstopil moj nekdanji sošolec Davorin Jazbec. Prav v moj oddelek ga je zaneslo z ogromno aktovko, ki pa se mi je morda samo zdela tako zelo velika, kajti njen lastnik je bil kakor vedno- nenavadno droben in nežen.
Vesel mi je podal roko, se mi mežikajoče nasmehnil in snel pulmanko, tako da sem mogel videti njegove še vedno goste, le ob senceh osivele lase. Ugotovila sva, da se vsaj na zunaj .še nisva prehudo spremenila v teh petnajstih, sicer tako zelo usodnih letih, kar se nisva srečala.
»Nemara si spet kje predaval in se po opravljenem poslu vračaš v mesto,« sem z zadovoljstvom dejal ob prijetnem svidenju.
»Predaval sem, kaj pa drugega,« mi je živahno pritrdil. »Trideset let že to počenjam, saj veš!«
Seveda sem to dobro vedel. Že kot visokošolec je predaval. O njegovih predavateljr skih doživljajih so krožile celo anekdote in sem se nekaterih še spominjal.
Davorinu je bila več let najbolj pri srcu škodljivost alkohola, ki je ni prikazoval le s prepričevalnimi besedami, ampak tudi z grafikoni in skioptičnimi slikami. Ob neki takšni priložnosti je vse gostilničarje imenoval »zastrupljevalce človeštva«, pa je neki navzoči krčmar planil nadenj s pestmi in ga imenoval »krote«, ki se zaletava v alkohol samo zato, ker ga v svoji meh-kužnosti ne prenese, pa naj ga privošči vsaj tistim, ki jim je »kapljica« pravi vir zadovoljstva, razen tega pa država sama daje koncesije takšnim »zastrupljevalcem«, ki ji v redu plačujejo davke in takse, in pa da je že stari Noe znal pravilno ceniti vrednost žlahtnega trtnega soka, kar je zapisano v samem svetem pismu.
Dogodilo se je, da je Davorin Jazbec neko nedeljsko popoldne predaval v manjšem kraju,' opoldne pa je obedoval v gostilni, pri čemer so mu vinjeni gostje napivali s polnimi čašami in hoteli trkati z njim na njegovo zdravje. Zupan tistega kraja mu je ponudil- voz, da ga po kosilu zapelje v sosednji • kraj, kjer je bilo njegovo protialkoholno predavanje napovedano za popoldne. Kozel starodobnega, hudo zrahljanega koleslja je zasedel županov hlapec, močno pijan. Davorin se mu je šele po daljšem oklevanju zaupal, kar pa je moral že kmalu bridko obžalovati, kajti hlapec je gonil konja v takšen dir, da se je voz na nekem ostrem ovinku moral prevrniti. Pri tem je bilo še dosti sreče, kajti vozu se je zdrobilo eno samo kolo. Jazbec pa si je pri padcu le nalomil kost pod kolenom. Kljub bolečinam ni odpovedal predavanja, ki ga je poslušalo sedem ljudi.
Moj prijatelj tudi po tej nezgodi ni opustil boja zoper alkohol. Pozneje pa, ko je svet pričela ogrožati nevarnost velike vojske, se je lotil nove snovi: neumornb je predaval o vojnih plinih in o letalski vojni.
»O čem va zdaj predavaš?« sem ga vprašal, medtem ko je
vlak enakomerno sopihal skozi noč.
»Največ o atomski energiji. O tem, kaj atomski vek prinaša človeštvu. To je zdaj aktualno, zanimivo in potrebno.«
»Vsekakor. Nikoli nisi stal življenju ob strani, ampak sredi njega. Vedno si upošteval splošne koristi in se jim žrtvoval.«
»Res je! In samo delo, ki služi sodobnemu življenju, mi daje zavest, da ne živim zaman. Vodim celo seznam predavanj, ki sem jih opravil v tridesetih letih. Nocojšnje na primer je dobilo številko 574. Z njim se mi je število poslušalcev povzpelo na 26.989. Pri tem sem prehodil in prevozil 16.133 km ali pot iz Ljubljane v Tokio 'in nazaj. Morda je v tem celo kak rekord. Zanimivo, ali ne?«
»Prezanimivo, dragi Davorin! In pri takšnem poslu pride človek iz kraja v kraj, skratka — doživlja življenje!«
»Da, vse to. In pri tem se mi pripeti, da doživim večkrat kar takole mimogrede še kaj posebnega. Na primer danes. Še zdaj se smejem. Če se želiš smejati še ti, prijatelj, ti povem to svojo najnovejšo prigodo!«	\
»Radoveden sem. Pripoveduj. prosim!«
»Hm. Torej. Najprej moraš vedeti, da v vseh teh tridesetih letih nisem niti za centimeter zrasel niti se nisem za kilogram zredil, še danes tehtam reci in piši šest in štirideset kilogramov. Jedel, živel sem torej zaman. Brez haska, bi lahko kdo rekel, ker v tem pogledu nisem ničesar pridobil.«
»To se vendar pravi, da s! ostal tam, kjer si bil v mladosti. Torej si še vedno mlad. Vse požeruhe in silake boš preživel.«
»Samo tole si mislim včasih: dokler predavam, živim. Ergo bom še dvajset let predaval in živel. Ali ne?«
»Spomni se samo najinega sošolca Brložnika! Že v gimnaziji je tehtal osemdeset kilogramov, pozneje pa več ko cent — in pred leti ga je podrla kap kar na lepem pri balinanju, ko se je sklonil, da bi pobral kroglo. Tebi se to ne bo zgodilo .. ■«
»Res ne,« mi je pritrdil Jazbec. »Sicer ne balinam. Pa tudi če bi... Lahko pa se mi pripeti kaj drugega, seveda bolj veselega kakor pa tragičnega ...«
»Zdaj torej sledi zgodba, ki se ji bom lahko smejal?«
»Lahko, če se ti bo zdelo vredno! Poslušaj torej! Nocoj šem predaval v Potočah. Kraj sam je poltretji kilometer oddaljen od železnice. Ob prihodu me je pred postajo čakal avto potoškega lesnega podjetja. Nov, odličen Mercedes, kakor iz škatlice ali kakor škatlica sama. Vozil ga je direktorjev šofer. Predaval sem 52 poslušalcem. Bili so mi hvaležni in vidno zadovoljni. Nekateri so me spremili potem v gostilno in me še tam vpraševali to in ono.«
»Še nekaj me zanima: ali si še neizprosen sovražnik alkohola, Davorin?«
»Da. Pijem samo pivo. V njem so namreč važni vitamini, ki nekoč zanje nismo vedeli.«
»Nadaljuj, prosim!«
«V gostilni sem pogledal na uro. Do vlaka je manjkalo še petdeset minut. Pa sem dejal ljudem: ,Moral se bom posloviti. Dobre pol ure pešhoje je do železniške postaje/ Ugovarjal mi je učitelj iz Potoč, ne več mlad, a prav živahen in podjeten človek: ,Ne bomo dopustili, da bi se mučili peš. Saj smo vas pripeljali tudi semkaj. Res vam avto -za pot nazaj ne bo več na voljo, kajti, direktor se je z njim odpeljal v mesto na neko svečano večerjo. Toda ne bomo vas pustili na cedilu. Direktorjev voznik vas je namreč meni prepustil in odgvarjam za vas. Gospodarski sektor vas je tako rekoč izročil prosvetnemu. Peljali se boste, zato pa lahko mirno posedite še štirideset minut. Sam bom gledal na uro.’ Tako sem še posedel, pil pivo in se razgovarjal, in ko je bil čas, sem vstal. Toda pred gostilno ni bilo nobenega vozila. Niti avta niti. voza. Do prihoda vlaka je manjkalo nazadnje le še devet minut, do postaje pa je bilo poltretji kilometer poti. ,Kje je vozilo?' sem razburjen zaklical, stoječ v cestnem blatu pred turobno razsvetljeno potoško krčmo. ,Kaj se hočete šaliti z menoj?' sem se hudoval v svoji nevolji. ,Sem že tukaj, ne bojte se!' se mi je približal učitelj, ki je z roko tiščal bicikel. ,Kaj mi hočete dati kolo? Saj sploh ne poznam te vaše ceste in je v rtemi niti ne razločim,' sem ugovarjal.
,Zanesite se name!" je rekel, me v hipu krepko pograbil pod pazduhami in vzdignil na kolo. Mojih šest in štirideset kilogramov je z aktovko vred odločno posadil na palico med sedalom in guvernalom, skočil na bicikel še sam in me z obeh strani objel z rokami...«
»Imenitno! Kakšna ideja! Tu je bil torej zdaj tisti drugi sektor!«
»Da, tu je bil zdaj! Spočetka mi je vzelo vso sapo, kajti vse to ni bilo le nepričakovano, ampak se je zdelo tudi hudo smešilo in se mi kaj podobnega še nikoli ni pripetilo. Nekoliko me je mirila misel, da me v trdi temi nobeno tuje oko ne bo moglo opaziti v tako nemogočem položaju. Učitelj pa je z močjo pritiskal pedale. Vozil je varno in ml med potjo z usti nad mojo glavo skušal dopovedati: .Morate pač razumeti! Vaš prevoz ni več v rokah gospodarskega sektorja, ampak prosvetnega, zato je manj udoben in sodoben. Toda kljub temu ne boste zakasnili, tudi če bi vlak morda slučajno ne imel zamude. Na srečo niste posebno težki, in prav zato kakor nalašč spadate v ta sektor. Dovolite mi samo tole vprašanje: Ali tehtate pol stota ali pa niti ne?' Na takšno vprašanje mu po vsem tem res nisem mogel odgovoriti drugače kakor, z molkom. Opravičeval se je nato, da me ni nameraval žaliti. In me je z vso obzirnostjo izkrcal pred postajnim poslopjem, ko je vlak že piskal iz daljave. Zdaj s teboj se vozim lepše, ampak trdo biciklovo palico še vedno prav neprijetno čutim ...«
Od srca sva se smejala tej neznatni, a vendar čudoviti dogodivščini in obraza se nama nista zresnila vse do ene prihodnjih postaj, ko sva se morala posloviti. Morda se v življenju še kdaj srečava, dragi prijatelj Davorin Jazbec! Dotlej pa še predavaj in potuj, da boš mogel čim razločneje čutiti, kako nikakor ne živiš zaman!	Fran Roš
Razmišljanja učitelja Tropotca o tem in onem
Da, da, kaj hočemo. Življenje je	Nič ne
rečem, gotovo so tudi izjeme. Še sam jih poznam. Nekdo je prodajal srajce in je zaslužil sto jurčkov na mesec, za prenašanje kovčkov s post je do hotela ali avtomobila si jih je zaračunal še 12 zraven. Sicer so ga potem res zašili, ampak vila mu je le ostala ii se mož verjetno zdaj že sladko smeji vsem našim dvaindvajsetim plačilnim razredom... Tako je pač in tako bo vsaj nekaj časa še ostalo... Kar ima on preveč, imamo pa mi premalo, in se zravna ... Mislim, da ni banke na svetu, ki bi mogla izplačati četudi samo po dinarju vsa razočaranja, vse izjalovljene upe in neizpolnjene sanje, ki jih s tožno resignacijo v srcu prenašamo za seboj vsi, ki že primerno dolgo
kar bodi česa, a še najmanj inšpektorja. Zdaj pa vam po resnici priznam, da me je strah pred njim. Pa ne, da bi bil naš inšpektor morda kanibal, prav nasprotno, še preveč dobre živce ima, jaz bi včasih do stropa skakal, kar se zgodi včasih! Stara znanca sva in vse doslej sv^ se lepo razumela, včasih je on pol popustil, včasih pa jaz, pa je šlo. Ampak zdaj bo, zdaj mora priti do tragičnega konflikta med nama. Kakor Odisei sem, ki se je vračal izpred Troje in se znašel med Scilo in Karibdo; ka j naj storim?! Kakor se bom odločil, ne bo prav. Bo prišel, kakor ;c reče, lepega dne in bo prijazen kakor vedno, jaz pa bom ■vseeno trepetal ... Platonsko skupino imam in po pokojnini že škilim, vse bo šlo kakor že toliko let,
Naši profiti
Pred Domom prosvete parkira avtomobilov sto m skoraj ves trg zapira, da čezej ne prideš lahko.
Kdo neki v Domu zboruje, ko trg je z vozili nabit?
Kdo tam probleme rešuje vsem nam in sebi v prid?
To delavci so prosvetni, ki zborovat so prišli in z lastnimi avti podjetni dopotovali so vsi.
gomazimo po zemlji. Blagor Turkom, ki verjamejo v usodo; jaz ne! Bodimo pošteni in priznajmo: čisto sami smo krivi! Celo prav nam je! Zakaj pa hočemo več, kakor je mogoče?! Recimo, oni odlok, ki smo ga zadnjič dobili, ■'a mora biti v učilnicah že ob osmif zjutraj 18 stopinj. Pri nas lahko začnemo kuriti že ob štirih, pa bomo veseli, če bo vsaj do desetih petnajst, šestnajst, več pa nikoli ne! Šola na odprtem, pa jo najde vsak veter, lignit ne da vročine in je ne da, in proračun, ta je edini, ki-hermetično zapira, ko je enkrat — ah, v zorni mladosti že! — izčrpan. Do novih peči in bukovih drv in novih oken in vrat pa — fifty-fifty, če je mojemu revmatizmu prav ali ne ...
Ampak to pri nas še davno ni edini primer, ko levica ne izvrši, kar je uka zala desnica. Tu je še inšpektor. Če je človek že tako dolgo v službi kakor jaz, ko ima že toliko let platonsko skupino — o njej bo tako treba kdaj o priliki še spregovoriti besedo posebej — tak človek se potem ne ustraši več za
dal?!« bo vprašal, jaz pa bom imel že pripravljen tisti Prosvetni glasnik in mu ga bom pomolil pred nos. »Tukajle, prosim! Več kot petnajst minut otroci ne smejo pisati, a v pet-•najstih minutah ne moremo napisati spisa!« — Ne vem, kaj bo rekel; kolikor ga poznam, nič, preudaren je in previden, in kdor molči, devetim odgovori... In potem ga bom hinavsko
kvečjemu če bo našel kje zamude vpisane v svinčnikom, še omenil jih ne bo, ni malenkosten in pikolovski, kakor je bil oni stari še cesarsko-kraljevi, ki je nekoč učiteljico pred tablo prijel za roko, v kateri je držala kredo, pa jj jo porinil v tablo in popravil piko na i, ki se ji je slučajno usedla za spoznanje preveč proti vzhodu. Ne, naš ni tak, res ne. Čast, komur čast. Ampak t— potem! »Kaj pa spisje?« bo rekel, »spisje me še posebej zanima.« In jaz bom prebledel in vztrepetal še bolj in se bom napravil gluhega. »Pokažite mi, prosim, zvezke!« bo rekel in nobenega izgovora ne bo več in mu bom moral pokazati zvezke. Enega bo vzel z vrha, drugega iz srede, še nikoli ni bilo drugače, pa bosta oba — prazna! In bo vzel še tretjega in bo tudi prazen. »Kaj niste, kaj niste še nič pisali!?« — Oprostite, tovariš inšpektor,« bom rekel, »nismo mogli in tudi več ne bomo! Jaz nisem kriv, res ne, jaz bi rad, sa j veste,« bom dejal, »ampak ne smemo!« »... Ne smete?! Kdo vam je pa prepove-
še sam vprašal, kako bi, da bi bilo prav, in seveda spet ne bo nič dejal in bo šel...
Mi bomo pa vseeno pisali, ker kje za hudiča naj se pa naši otroci drugače sploh nauče pisati, če ne v šoli?!
Včasih bi človek do stropa skakal, potem pa se spomni, da je življenje en sam dolgi kompromis, en sam fifty-fifty ...
Multms pred sto leti
Pedagogi prejšnjega stoletja so imeli lastnosti, ki so se največkrat združevale v dveh skrajnih protislovjih. Bili so ali zelo strogi ali pa smešni. Kljub navideznemu protislovju večkrat tudi oboje. Nešteto anekdot kroži o njih.
Tak možak je bil — skoraj sto let bo že tega — na novomeški gimnaziji. Ker ga je mimo vseh nerodnih lastnosti krasila duhovita šaljivost, je med di-jaštvom užival poseben sloves.
Nekega dne je osmošolec Jože Kocjan prav nerodno šepal v grščini.
»Zakaj niste’bolje pripravljeni?« ga je mirno vprašal profesor.
Fant ni bil v zadregi: »Ker sem bil len, gospod profesor.«
Profesorjev obraz je ostal
Evropsko maturitetno spričevalo
ki ho veljavno v Belgiji, Franciji, Zahodni Nemčiji, Italiji, na Nizozemskem in Luksemburgu, bodo v bodoče izstavlj ali abi-turientom mednarodne šole v Luksemburgu. Vlade navedenih šestih držav so nedavno podpisale sporazum, s katerim uradno priznavajo mednarodni značaj te šole- Na podlagi sporazuma bodo dijaki opravljali maturo pred mednarodno komisijo, ki ji bo predsedoval univerzitetni profesor, vsakokrat jz ene izmed udeleženih dežel. Z maturitetnim spričevalom mednarodne šole v Luksemburgu Se bo abiturient lahko vpisal na katerokoli univerzo ali visoko šolo vseh omenjenih šestih držav.
trd ko kamen. Obrnil se je k prvaku v razredu in dejal: »Primus, vpišite v razrednico: Jože Kocjan zaradi poštenosti . pohvaljen.«
Nato je pogledal Janeka Pi-šona.
»Nadaljujte s prevajanjem!«
Tudi Janeku ni šlo za misel bolje od Jožeta.
Profesor je ponovil svoje prvo vprašanje.
Janek ga je veselo pogledal in prav tako odgovoril: »Ker sem bil len, gospod profesor.«
Tedaj je profesor potegnil z nosa očala in počasi narekoval primusu: »Vpišite v razrednico: Janek Pišon zaradi plagiata kaznovan ’ z dvema urama karcerja«.
Viktor Pirnat
Po domače je najlepše
V neki šoti je bilo, v prvem razredu. Abecedar Tonček, doma vajen tikanja, je tudi učiteljico v šoli tikal. Zaman mu je dopovedovala, naj dela kot ostali sošolci, naj jo vika. Ni šlo in ni šlo. Venomer se je motil. Pa mu je naročila, naj doma napiše na list petdesetkrat »Učiteljice ne smem tikati«. Potem si bo menda vendar zapomnil.
Kako se je naslednjega dne začudila, ko ji je deček predložil list z naročenim, stavkom. Napisan pa je bil stokrat. Na vprašanje, čemu je to storil, ji je fantek žarečih oči odvrnil:
»Veš, napraviti sem Ti. hotel veselje!« Viktor Pirnat
Slike iz bodočnosti
Delili bomo tudi ml profitel Prosvetni delavci le vkup, halo! Mošnjičke si, tovariši, odprite in že vnaprej nasmejte se sladko!
Kdor dela, naj še J6, ne vsi enako, a vendar vsi dostojno, kot je pravi Ceniti moramo pač delo vsako, ki je koristno, ni pa brez težav!
Nato so k redovalnicam stopili, ocen dijaških so sešteli kup, jih s šolskimi zamudami množili in rastel jim s številkami je up.
Potem so si delili izkupiček: Direktor pol milijončka je dobil, a od ostalih vsak si je v mošnjiček po nekaj jurčkov tihoma zmašil.
Bilanca niti ni biia porazna, nasprotno: ni bilo ji reči kaj.
Tako prosvetnim delavcem prijazna usoda tudi se uasmehne kdaj...
o-g-go-go-g-o-g-o-g-o-
Tebi, moja mlada tovarišica...
Prvo pismo
Draga Majda! - Prebiram Tvoje prvo pismo, ki mi ga pišeš kot mlada učiteljica. Zdaj sva si resnično tovarišici v najinem lepem poklicu. Vse drugače se bova zdaj pogovarjali, vse drugače kot nekoč, ko si bila moja učenka. Rada sem Te imela takrat. Bližja in dražja pa si mi danes kot stanovska tovarišica. Mnogo si se naučila v šoli, marsikaj veš iz knjig, manjka pa Ti življenjske izkušnje, manjka praktične šolske modrosti. Ne želim biti več Tvoja učiteljica, ampak prijateljica, starejša tovarišica, ki bi Ti rada pomagala preko začetnih učiteljskih težav, da boš ohranila svoj mladi idealizem pri odgovornem delu, ki ga začenjaš.
Majda, slovenska učiteljica si. Ali st že razluščila vsebino svojega novega naslova? Našemu ljudstvu, slovenskemu narodu boš razdajala najlepše, kar imaš; svojo srčno kulturo, svoje znanje, moči, svoje mlado življenje. Plemenitega dela resnične učiteljice — vzgojiteljice ne more poplačati denar. Tudi visoka nagrada ne. Zato, moja draga Majda,^ ne preštevaj, koliko boš zaslužila, ne delaj načrtov; kaj vse si boš že s prvo mesečno plačo privoščila. Nekaj prav posebnega je res občutek, ko prej-
me mlad človek prvo plačo in postane čez noč lastnik nekaj tisoč dinarjev in obenem samostojen gospodar svojega malega imetjet. Vsekakor je to prvi življenjski uspeh mladega človeka. Želim, da bi Ti bil lep, vsak mesec znova lep. Vendar naj Te ne pokvari. Poklic in dobro, zvesto izvršeno delo je neizmerno večja vrednota kot denar. Kdor bi delal le zanj, ne bi bil zadovoljen v svojem poklicu, vsaj v našem prav gotovo ne.
Koliko lepega, koliko koristnega bi Ti še rada povedala, draga Majda. Počasi pride vse na vrsto, seveda, če bo Majda hotela poslušati in brati. Pozno je že. Zunaj je mrzla jesenska noč. Veter otresa še zadnje lističe raz jablane pod mojim oknom. Ne poslušam otožnega- šumenja tam zunaj. Pred menoj je še kup zvezkov in nekaj priprave za jutri. Vidim, kako si vprašujoče prebrala zadnji stavek. Vi, priprave? Kaj se je treba vse življenje, do pokojnine pripravljati na pouk, vsako leto, vsak dan? Da, Majda!
V našem poklicu je že tako, da se je treba vedno učiti in Teboj v prvi klopi, tako mora biti tudi Tebi vsaka ura nova, vsaka pripravljena. Saj še spopolnjevati. Prav do zadnjega dne. Kakor učenčku pred
gotovo nisi pozabila, kar' sem Te nekoč naučila:	najprej
dolžnost, potem zabava. Nobena zabava in noben oddih pa- ni lep, če ni zaslužen z dobro izvršeno dolžnostjo. Kakor nikoli nisi prihajala nepripravljena v šolo kot učenka, prav tako ne stopi nikoli v razred pred svoje učence nepripravljena, zaspana in slabo razpoložena. Nikoli, Majda!
Dober začetek in resnično zadovoljstvo v učiteljskem poklicu Ti želi in Te pozdravlja M. K., učiteljica.
Drugo pismo
Draga Majda! Verjamem, da skoraj ne prideš do pisanja in da Te je šolsko delo vso zajelo. Nekateri stavki v zadnjem pismu to zgovorno potrjujejo. Vsa si v šgli, -srečna si, otroci Te imajo radi, tovariš upravitelj Ti je naklonjen, ljudje Te pozdravljajo, sploh vse je dobro in najbolje. Star pregovor pa pravi: Ne hvalimo dneva pred večerom. Bojim se, Majda, da bo prvo navdušenje kaj kmalu ugasnilo in bodo Tvoja pisemca čez tri mesece napisana v drugačnem slogu. Prvi pokloni Tvoji mladosti bodo kaj kmalu izzveneli. Ljudje okrog Tebe bodo postali zahtevni in mrzlo stvarni. Dopovedovala si boš, da si jim to in ono odlično razložila, pa
kljub temu ne bodo znali. -Tvojim opominom se bodo morda prezirljivo posmehnili. V šolo bodo prihajali brez nalog. Tiho in glasno Ti bodo poskušali nagajati. In ljudje v vasi se Te bodo navadili. Morda se boš temu in onemu nevede in nehote zamerila in Te ne bo več pozdravil. Vse to bo prišlo na vrsto. Prav nobeni mladi učiteljici še ni bilo s tem prizaneseno. Mala razočaranja morajo priti. Mladega človeka zresne in utrjujejo. Pa tudi vzgajajo. Le kaj bi bilo, če bi že prvo leto svoje učiteljske službe žela visoka priznanja in pohvale za svoje brezhibno šolsko delo. Prevzelo bi Te in napravilo iz Tebe domišljavo mlado vse-znalsko bitje, ki bi bilo pokora vsakemu učiteljskemu zboru. Res Ti še poje mladost življenja, in zaradi te mladosti Ti nepreviden starejši tovariš spregleda tudi večjo napako. Prosim Te, Majda, pazi nase, ne veruj in ne pričakuj nezasluženih priznanj, najmanj pa laskavih občudovanj. Zavedaj se, da si učiteljica - začetnica in da povsod potrebuješ sveta in pomoči starejših in izkušenih poklicnih tovarišev. Naj Te ne bo sram vprašati in poprositi za dober nasvet. Nihče Ti male nevednosti ne bo za-meril; vsak pa domišljavo vse-znalost in narejeno učiteljsko popolnost.
Sporočaš, da imaš lepo sobico, da si dobila stanovanje pri dobrih ljudeh. Kot za svojo
Te imajo. Ni Ti treba hoditi v gostilno na hrano. Pozimi boš imela toplo peč. Materialnih nevšečnosti v Tvoji prvi službi torej ni. Privoščim Ti in vesela sem, da takih razočaranj še nisi srečala. Vsak človek, menda v prvi vrsti učitelj, pa mora biti v svojem življenju na vse pripravljen. Morda bo ' v drugem kraju čisto drugačen. Marsikaj bi Ti mogla povedati iz svojega življenja. Dobila sem mrzlo sobo, brez peči, brez oprave, da, brez ene same tople besede stanodajalca. Pa sem prišla v drug kraj, kjer me je čakala svetla, urejena soba, na mizi šopek cvetja in topla beseda ob sprejemu. Vidiš, Majda,, saj naši ljudje niso slabi, le čudno nerazumevajoči in sebični so nekateri. Imajo pač pomanjkljivo vzgojo ali pa šo že davno pozabili, koliko so se tudi z njimi ukvarjali razni učitelji, da danes vsaj nekaj znajo. Lepe hvaležnosti pa je na svetu hudo malo, o tem se boš kmalu sama prepričala.
Tebi. draga Majna, Tvojim tovarišem in učencem lep pozdrav!	M. K., učiteljica
Tretje pismo
Draga Majda! V novembrskih počitnicah si bila v Ljubljani. Ko si stopala po Resljevi cesti, se Ti je stožilo po nekdanjosti, tako pišeš. Se bi bila rada dijakinja, da bi živela v Ljubljani, imela sebi primerno družbo, hodila v gledališče in živela sodobno
življenje. Pa vse je minilo. Ti si podeželska učiteljica, ki komaj zve, kaj zahteva moda v obleki in frizuri. Ko bi vendar mogla priti v mesto...
Tvoje zadnje pismo je res novembrsko klavrno. Kje je vendar vesela in zadovoljna Majda, ki je bila v prvem pismu tako srečna na svojem učiteljskem mestu. Kdo je skalil njeno zadovoljnost? Prazna prijateljica s svojim še bolj praznim klepetanjem? Povej mi, Majda, kje na svetu živi človek brez vsake nevšečnosti? Komu se nikoli ne stemni nebo? Misliš, da v mestu ne bo treba ničesar potrpeti? Zdrava, izobražena in dovolj razgledana mlada učiteljica si. Naša družba Ti je/pomagala, da si dosegla svoj poklic. Prav dobro veš. da imaš do te družbe tudi Ti dolžnosti. Če pa dolžnosti zahtevajo nekaj odpovedi raznim pisanim mestnim dobrinam in zabavam, naj bi se kot razvajena punčka cmerila in pritoževala? Majda, to ni zate! Mesto bi Te razvadilo in ohromilo. Zdaj je čas. da razvijaš svoje moči na službenem mestu, ki so Ti ga zaupali. Vzljubi svojo dolžnost, svoje učence, va Ti ne bo nikoli dolgčas. Še vedno si mlada in vse lepe opere Te bodo počakale. Dolžnost pa ne čaka. Danes In jutri površno izvršena se bo maščevala vse leto.
Vse to je res, mi pritrjuješ, toda Vi ste pozabili, da ste bili nekoč mladi. Mladost ima svo-
je pravice. Naj se res zabubim v šolo in pozabim, da sem mlada? Ze je padel prvi sneg. Mraz postaja. Naj bo vso zimo moja edina pot nekaj metrov poledenele poti med šolo in stanovanjem? Sovrstnice bodo v mestu plesale, se smučale, hodile na fazne večere, jaz pa ... Da, Ti sirotica, kaj vse Ti je vzela šolska dolžnost in učiteljski poklic. Glavo pokonci, Majda! Bodi ponosna, da si učiteljica in vzgojiteljica toliko in toliko mladih ljudi. Kako jih boš vodila, kako jim utrjevala značaje, če se sama izgubljaš v sebičnih majhnih željah? Le ka) boš imela, če se boš vso noč vrtela na elegantnem novinarskem plesu v Ljubljani? Kako boš zjutraj po prečuti noči stopila pred svoje učence kot vzgojiteljica? To ni mogoče! Majda, glej, naš poklic zahteva včasih tudi osebnih odpovedi in po takih odpovedih postane mlad človek šele zares vesel in zdrav. Nikoli se življenja ne bo naveličal. Zdolgočasen in naveličan učitelj ne more biti vzgojitelj, ne more biti več ■ mlad. Majda, ostani zdrava v svoji notranjosti, zadovoljna s srečo, ki Ti jo prinaša Tvoj poklic, pa boš še dolgo, dolgo mlada. Tvoje mestne prijateljice p* Te bodo zavidale za nekai, česar same nimajo in ne mo* rejo več najti.
Mnogo lepega zimskega spita v šoli Ti želi
M, K., učiteljic*
ALBIN PODJAVORŠEK:
Priprava učiteljstva za sodelovanje pri profesionalnem prosvetljevanju v osemletki
Ča želimo, da se bodo naši mladi ljudje po dovršitvi šolske obveznosti poklicno pravilno usmerili, je potrebno, da pri tem . načrtno in , sistematično sodeluje tudi šola. V I. — 6. razredu osemletke se bodo učenci seznanili z raznimi poklici pri stvarnem pouku in pozneje pri politehnični vzgoji. Tu bo imel pomembno vlogo razrednik. V 7. in 8- razredu osemletke pa bo treba posvetiti posebno pozornost profesionalnemu izobraževanju, zaradi česar bo treba tudi učno snov prilagoditi temu problemu. Namen profesionalnega prosvet-Ijevanja je informiranje mladine o življenjskem pomenu izbire poklica, o faktorjih, s katerimi je treba računati v dobi izbiranja poklica, o problematiki dela in zaposlitve ter o možnostih profesionalnega usposabljanja, kakršne nudi izvenšolfiki sistem našega gospodarskega življenja. Profesionalno prosveti j e vanje (izobraževanje) de začetna faza profesionalne orientacije; pomagati želirrfo ljudem, da bi aktivno sodelovali pri izbiri svojega poklica. Z nktivnim sodelovanjem razumevamo sposobnost mladega človeka, dia se zaveda lastnih sil, da zna ocenjevati lastne sposobnost} glede na kak poklic In da je sposoben samostojno Odločati o poklicu.
Profesionalno izobraževanje Je namenjeno predvsem učencem zadnjih razredov osemletke. Pri tem imajo važno vlogo učitelji te šole. Učitelji imajo največ možnosti, dia v teku osmih let šolanja' spremljajo razvoj, dozorevanje in oblikovanje učenčeve osebnosti; v dobi šolanja imajo nešteto možno-etj zav opazovanje' in spoznavanje učenca; poznavanje učenče7 ve osebnosti pa je temelj za profesionalno orientacijo.
Izhajati moramo s stališča, ida daje osemletka mladim ljudem osnovno izobrazbo to da Jih vzgaja neposredno za vstop v življenje. Mladinci v starosti 35 ali 16 let stopajo iz zaključnega razreda ali v višjo srednjo šolo ali pa neposredno v delavnico, obrat, na to ali dru-®o delovno mesto; in ti mladi ljudje so zares na razpotju, če-sto ne vedoiS, kako bi se odločili. Zato je v naših razmerah nujno, da jim, pomagamo. Sola ima pri tem važno nalogo, mladega človeka na začetku najod-ločilnejše življenjske poti, poti ’ v poklic, pravilno poučiti, ga informirati, usmeriti ali mu
poklic celo tudi svetovati. To informiranje, usmerjanje in tudi svetovanje bodj del sistema-; tičnega to načrtnega dela v zvezi s celotnim poukom, pri čemer pa ne sme biti zainteresiran le posamezni učitelj na šoli ali morda samo razrednik, temveč celoten učiteljski zbor.
Načelno rečeno: o problematiki usmerjanja mladine v poklice bodi informiran vsak učitelj na šoli, ker le tako lahko pričakujemo koordinirano in smotrno delo celotnega učnega kolektiva na tem področju. Poznavanje te problematike je važno tudi zaradi tega, ker bodo opazovanja učiteljev to njih ugotovitve o učenčevih interesih, nagnjenostih in sposobnostih zabeležene v učenčevem dosijeju, ki ga bomo v našto šolah skoraj uvedli.
Da bo to uspeilo bo treba določiti ali izbrati na vsaki šoli enega izmed članov učiteljskega zbora kot posebnega poverjenika z določenimi službenimi dolžnostmi, ki bi vršil — seveda za to primerno honoriran in poleg svojega rednega šolskega dela, ki bi se mu ga morebiti nekoliko skrajšalo — službo profesionalnega prosvet-Ijevamja na'svojem zavodu. Za to službo si zamišljamo tovariša ali tovarišico z veliko ljubeznijo do mladine, dobrega pedagoga to psihologa, človeka globoke obče in strokovne izobrazbe, ki bo dober organizator in predavatelj, priljubljen pri šolskih tovariših, mladini to starših in vsak čas pripravljen, pomagati mlademu človeku na poti v življenje.
Ta poverjenik za profesionalno orientacijo bi bil seveda majože povezan z okrajnim referatom za usmerjanje mladine v poklice ter s poklicno posvetovalnico, kjer taka ustanova že deluje, z okrajno komisijo za profesionalno prosvetljevanj© ipd. V največjo pomoč pri njegovih prizadevanjih na šoli bi bil referat za usmerjanje mladine v poklice ali — kjer obstoja — okrajna komisija za poklicno prosvetlj©yanje ali poklicna svetovalnica; po njihovih navodilih bi usmerjal potem svoje delo na svoji šoli. Za takega poverjenika za profesionalno orientacijo naj Izberejo učiteljski zbori na posameznih šolah najboljšega pedagoga, svet za šolstvo OLO pa naj predlog potrdi ter da. izbranemu poverjeniku odločbo o postavitvi na to mesto: s tem bi bila
A
DRŽUVM ZALOŽBA SLOVENIJE
čestita vsem prosvetnim delavcem za novo leto in jih obenem opozarja na naslednje nove publikacije:
M. Jeločnik: RAZNOTEROSTI ZA SREDNJE ŠOLE. Cena 120 din
Bogdan Uratarič: BOTANIČNE UČNE URE. — Cena 320 din
Mavrici j Zgonik: ZEMLJEPISNI PREGLED ZEMLJIN. Izven evropske države. -Cena 210 din
Vkrafkemizidejo:
p. Stevanovič: PEDAGOŠKA PSIHOLOGIJA A. Kolman: LOGIKA
Ing. Karel Dobovišek: ANORGANSKA KEMIJA - KOVINE
Dr. Anton Grad: ITALIJANSKA VADNICA
Dr. Anton Grad: FRANCOSKA ČITANKA za 5.-7. razred
Državna založba Slovenije v Ljubljani
Mestni trg 26
njegova dzvolitev tudi uradno verificirana.
Sisteimatičmo in načrtno to-formiranje mladine o poklicih naj bi se začelo v 7., predvsem pa v 8. razredu osemletne vezne šole. No glede na že prej omenjeno načelo, naj s© seznanijo s problematiko profesionalne orientacije vsi učitelji, ki poučujejo v teh razredih (predmetni in strokovni učitelji, profesorji), bodi vendar posebna skrb za to prepuščena razrednikom 7. in 8. razredov osemletke. Računamo namreč z dejstvom, da razredniki najbolj poznajo interese, nagnjenosti ter fizične in psihične sposobnosti učencev. Razredniki navedenih razredov morajo biti naj-ože povezani s poverjenikom za profesionalno orientacijo na šoli, ravnajo naj se po njegovih navodilih in nasvetih. Ko bodo morali posvetiti svojo skrb Individualno vsakemu posameznemu učencu, analiztoati njegove telesne dn duševne posebnosti ter prediskutirati učenčevo zrelost za poklic tudi z drugimi učitelji tistega razreda, jim bo mnogo služil tn koristil učenčev dosije, če ga bodo na šolah že od 1. razreda osnovne šole strokovno zadovoljivo vodili, vpisovali podatke v skladu z učenčevim telesnim to duševnim razvojem dn pravilno označevali tudi poklicne težnje svojih gojencev.
Kako naj se učitelji. na posameznih šolah poglabljajo v službo profesionalne orientacije? Omenili smo že, da bodo izbrani ics vrst učiteljstva poverjeniki, ki pa naj ne bodo 'povezani samo z okrajnimi referenti za usmerjanje mladine v poklice to poklicnimi svetovalnicami, temveč tudd s svetom za šolstvo OLO to ObLO — med njimi mora vladati popolna skladnost. V okrajnih središčih ali večjdh šolah bo treba za šolske poverjenike prirejati od časa do časa seminarje, na katerih se bodo le-ti točno seznanili s problematiko in metodami dela. Poverjeniki bodo priredili potreben seminar za vse učiteljstvo potem na svojih šolah. Kako se bodo načrti izvajali, bo skrb teh poverjenikov.
Druga oblika izobraževanja učiteljstva bodo od časa do časa predavanja za učiteljstvo na domačih učiteljskih konferencah ter študijskih krožkih učiteljstva na šoli.
Brez dvoma bo treba zainteresirati za to zadevo tudi društva učiteljev In profesorjev. Na zborovanjih DUP naj predavajo o tem vsaj enkrat v delovni dobi izkušeni strokovnjaki. Razen tega bi bilo priporo.č-Ijivo, da bS Izvolili v društvu tudi posebnega poverjenika za profesionalno orientacijo, ki bi sodeloval z ostalimi na šolah to jim pomagal- Njegova naloga ibi bila, da bi zasledoval gibanj«- in razvoj te službe doma in po svetu, da bi bil v stalnem
stiku z okrajnimi referati za usmerjanje mladine v poklice ter s sveti za šolstvo OLO kakor tudi s šolskimi .poverjeniki. Gotovo bo prizadevanje takih funkcionarjev na tem področju posegalo tudi v problematiko politehnične vzgoje to morda tudi na katero drugo učno in šolsko področje.
Naslednja oblika izobraževanja učiteljstva so poučne ekskurzije. Ce hočemo, da bodo učitelji sami dobro informirani o določenem delovnem procesu, jim moramo nuditi čim več priložnosti, da opazujejo delavca neposredno pri delu, spoznavajo stroje to strojne naprave, material, izdelke v obratu, v delavnici, v tovarni, na gradbišču itd.
Podobno kakor poučne ekskurzije so velikega pomena tudi obiski razstav, ki jih prirejajo razni forumi zaradi popularizacije problematike profesionalne orientacije med širokimi ljudskimi množicami. Take razstave hočejo . prikazati važnost tega vprašanja. Omenjene razstave večjega stila so bile leta 1957 v Zagrebu, Beogradu to Kranju, v letu 1958 pa se pripravljata — kolikor je do sedaj iznanO — vseslovanska razstava na Gospodarskem razstavišču meseca maja v Ljubljani ter razstava ob II. letni skupščini Jugoslovanskega združenja za profesionalno orientacijo prav tako meseca maja v Skoplju. Verjetno bodo manjše razstave tudi po okrajnih središčih.
Veliko vlogo za izobraževanje učiteljstva nudi razen poučnih ekskurzij to obiskov razstav tudi gledanje primernih filmov o delu to poklicih. Taki filmi so priporočljivi tudi zaradi tega, ker jih navadno spremlja tekst,. jih pa lahko ponovno predvajamo to si določene etape vsebine večkrat natančneje ogledamo.
Razen navedenih akcij za spoznavanje problemov dela in poklicev, ki so več ali manj kolektivnega značaja, je najbolj priporočljiva oblika izobraževanja branje tiskanega gradiva o tej problematiki. V teh letih je izšlo tudi pri nas že lepo število spisov, ki obravnavajo probleme profesionalne orientacije-
Morda bi našli še katero obliko Izobraževanja učiteljstva. Najvažnejši so brez dvoma seminarji, predavanja, diskusije, poučne ekskurzije in razlage strokovnjakov na delovnih mestih, obiski razstav, predvajanje filmov kakor tudi dia-fdlmov s primernimi besedili in končno — tiskana beseda. Ob pobudah in strokovni pomoči poklicnih svetovalnic ter referen-. tov za usmerjanje mladine v. poklice bomo na to način gotovo uspeli, da bo dobilo učiteljstvo najboljši vpogled v problematiko usmerjanja mladine v poklice ter uspešno sodelovalo pri odločitvah naše mladine po dovršeni šolski obveznosti na poti v življenje.
Nujno pa bo treba uvesti pouk o problematiki profesionalne orientacije čimprej na učiteljiščih, višjih pedagoških šolah in filozofski- fakulteti ter na vseh tistih' šolah, ki usmerjajo ljudi v učiteljski poklic.
Ljafeta univerza in šnlsba mladina
Ljudska univerza je ustanova, ki. je nastala predvsem iz potreb po izobraževanju odraslih. S tako vlogo je bilo obnovljeno njeno delovanje v povojni dob«, namenjena pa naj bi bila tistim, ki nimajo dovolj možnosti za izobrazbo s pomočjo knjige dn drugih pripomočkov, ki širijo obzorje posameznikov. S tem namenom smo jo poskušali približati zlasti delavcem v tovarnah in drugih industrijskih središčih, obenem pa tudi kmečkemu prebivalstvu na podeželju.
V	povojni dobi se je struktu-
ra LU, če jo ocenjujemo v splošnem, jugoslovanskem merilu, precej spremenila. V južnih republikah je prevzela vlogo ustanove, ki skrbi za sistematičen dvig in strokovno izobrazbo nižjih in srednjih delavskih kadrov, zato je tudi prevzela nov naslov:	delavska
univerza; ta postaja v vseh večjih središčih, posebno v zadnjih letih, povsem samostojna ustanova s poklicnim kadrom in lastnimi zgradbami.
V	Sloveniji tako širokih potreb ni bilo čutiiti, zato Bmo ohranili klasični 'tip ljudske univerze, ki pa naj bi pritegnila med redne .poslušalce predvsem delavce to kmete. V zvezi s tem se je nekoliko spremenila struktura njenega delovanja, medtem ko so organizacijske oblike ostale v glavnem iste. Navzlic naporom pa še vedno ne moremo trditi, da bi pokazala uresničenje vseh prizadevanj s tern, da hi dejansko pritegnila tiste, ki jim je bila posebej namenjena. Vzrokov za to je več, ne gre pa, da bi jih na tem mestu nadrobneje analiziral«. Dejstvo pa je, da se namesto delavstva v zadnjih letih pojavlja med obiskovalci LU vse več mladine. Le-ta je nedvomno pričela obiskovati njene prireditve sprva bolj na skoraj prisilno pobudo učiteljstva, ki je skušalo z njo napolniti praznino, ki je nastala* zaradi abstiniranja odraslih, sčasoma pa se je sama toliko privadila na redno udeležbo pri prireditvah, da so ji le-te postale stalna potreba. Obenem je nedvomno pritegovala sproti tudi pripadnike mlajših vrst. Razumljivo je, da so k temu pripomogli tudi programi predavanj, ki pomenijo ob spremljavi filmov ali skioptičnih slik prav za mlade I.j udi zadovoljivo atrakcij o.
Tako seveda ni le golo naključje, da tvori prav šolska mladina večji del obiskovalcev LU ne le . po podeželskih, ampak tudi, mestnih središčih.' Ponekod je je med stalnimi obiskovalci že toliko, da bS ji upravičeno mogli dati nov naslov:	Mladinska ljudska uni-
verza.
A}i pa kot taka ustreza svojemu namenu? In končno, koliko smo njen program vskladili s potrebami in zahtevami, pa tudi pričakovanji mladih poslušalcev? — Menim, da je tudi to vprašanje eno izmed tistih, ki zadevajo prosvetne delavce in ki zahteva njihovo sodelovanje,
saj so tl v večini primerov če že ne njeni pobudniki oziroma vodje posameznih središč LU, pa vsaj člani pripravljalnih odborov.
Braksa je pokazala, da se pri sestavljanju programov dela LU premalo upošteva dejstvo, da je med rednimi poslušalci do 75(,/o mladine, med to pa tudi več tiste, kri obiskuje šele osnovno šolo. Pri izvajanju programa pozabljamo, da vsi predavatelji ne Izhajajo to vrst pedagoških delavcev, ki bi znali raven predavanja sproti prilagoditi ravni poslušalcev, če referati kajpada niso sploh v celoti napisani. Kolikor pa to uspe,1 se kaj lahko zgodi, da predavatelj v težnji po kar preprostejšem izražanju postane za ljudi s širšim obzorjem že kar preveč primitiven. Da pa je umetnost, povedati še tako težke pojme preprosto, za vse dostopno, je stara ugotovitev, ki ji vsakdo pač ne more biti kos-
Drugo je vprašanje, ali vsebina predavanj vselej ustreza starostni stopnji mladine, posebno če gre za spremljavo skioptičnih slik, ki včasih zanjo niso, primerne.. Gre za določene teme, ki jih predavatelj pripravi ob največji skrbi, toda pri tem ne upošteva, da 'bo imel med poslušalci tudi nedoraslo šolsko mladino. Tako se čestokrat zgodi, da se morajo najmlajši poslušalci na zahtevo predavatelja odstraniti, kar vsekakor negativno vpliva nanje. Ob takih prilikah res ne Sre preslišati opomb premnogih predavateljev, ki vztrajajo na tem, da je LU ustanova, ki naj zadovoljuje potrebe izključno odraslih. — Večkratno odklanjanje mladine pa zopet utegne povzročiti pozneje odpor dora-ščajočih ljudi, ki bi se v prihodnjih letih že uvrstili med redne odrasle poslušalce. O tem zgovorno pričajo uspehi tastih središč, ki imajo povojno tradicijo in ki so posebno v zadnjih 10 letih vzgojila prav iz vrst osnovnošolske mladine najboljše odrasle obiskovalce (primer LU Tezno v Mariboru).
Po vsem tem bi bilo nujno treba poiskati ustrezne oblike, ki bi jih morali upoštevati predvsem že pri sestavljanju programov dela, obenem pa tudi urediti organizacijsko strukturo posameznih središč.
Prvo ne more biti tako težko spričo dejstva, da so v večini primerov vodje LU prosvetni delavci, pedagogi, ki naj bi pri sestavljanju programov poskrbeli za nekak srednji program, ki bi bil primeren tudi za šolarje; vključujoč tudi gradivo za ponazoritve. To bi bilo nujno treba ukreniti tam, kjer je več kot SO^/o poslušalcev iz vrst mladine.
Kolikor gre za večja središča, posebno taka, ki' imajo že ustaljeno delovno tradicijo, pa bi bilo nujno treba spremeniti organizacijsko strukturo, po kateri bi ločili delo z mladino od dela z odraslimi. Tu gre za ustanovitev posebnih mladinskih ljudskih univerz, ki bi lahko poslovale z povsem samostoj-
nim programom, ki bi lahko idealno upošteval izključno želje mladih poslušalcev s tistih področij, ki so jim najbližja in prav zato najzanimivejša. Seveda pri tem ne smemo pozabiti, da je treba tudi pri klasični obliki dela LU misliti na poživitev dela z novimi sodobnejšimi prijemi, med katere bi bilo treba prav za delo z mladino vključiti več filmov, magnetofonske posnetke ter obisk razstav to ustanov be večino smo namreč preveč vajeni samo na osnovne pripomočke, ki jih nudi samo projektor slik, čeprav je ta metoda.zaradi svoje preprostosti že povsem zastarela, saj učinkuje preveč statično, kar se nujno upira človeku, ki je v sedanjiosti va jen dinamičnega predvajanja filmskih slik to naznmejših sprejemanj zunanjih , pojavov.
Prav v tem pogledu smo pri nas v Slovenji že nekoliko zaostali za drugimi republikami, ki imajo več modernih avdiovizualnih sredstev za delo LU. Da je v zvezi z njimi tudi uspeh celotnega Ijudsko-izofaraževal-nega dela, o tem ni nobenega dvoma.
Z novimi organizacijskimi prijemi to izpopolnjenimi metodami deia ne bi odstranili 1« omenjenih težav pri delu LU, marveč bi nam tudi uspelo, da bi delo te ustanove vključili v pomoč pri delu naši šoli, saj bi s spretno sestavljenim programom dela lahko uspešno dopolnjevala pouk to razkazala tista poglavja, do katerih zaradi pomanjkanja časa učitelj pri op-uku ne pride. Ni mi znano, koliko so v posameznih središčih ljudske univerze o tem že razpravljali. če so zadevo že uvrstili v dnevni red, ne bi bito napačno, če bi nas o tem informirali prav v »Prosvetnem delavcu«. V nasprotnem primeru pa mislim, da ne bo odveč, če bo članek -dal pobudo za razmišljanje o novih oblikah dela LU tistim prosvetnim delavcem, ki se ukvarjajo z ljudsko—izobraževalnim delom v ljudski univerzi. T. Urbas
DROBNE NOVICE
Na vsakih milijon prebivalcev je diplomiralo na tehničnih fakultetah v L 1954 v SZ 336 inženirjev. v ZDA 281, v Vel. Bri-tanijS 162. v Zah. Nemčiji 153, v Švici 126, v Franciji IH in v Italiji 96.
•
V tem študijskem letu bo prišlo v ZDA več kot 500 prosvetnih delavcev to 38 držav v okviru mednarodne -zamenjave učnega osebja.
Udeleženci mednarod. društva za človečanske pravice, po večini šolniki, so ugotovili, da je v večini držav pouk državljanske vzgoje nezadosten, zlasti v pogledu gojenja mednarodnega duha. Izrazili so željo, da bi se vključil v reden šolski program tudi pouk o načelih in organizacijah mednarodnega značaja v duhu Spošne izjave o človeških pravicah.
Telesna vzgofa in šport v sovjetski šoli
Prof. I. N. Petukhov, predsednik znanstvenega sveta za telesno kulturo in šport ZSSR, je napisal za mednarodni' pedagoški kongres izčrpen referat, iz katerega posnemamo:
L SOVJETSKI SISTEM TELESNE VZGOJE
Pio veliki oktobrski revoluciji so ustvarili v Sovjetski zvezi nov sistem telesne vzgoje- Zanj sta značilni zdravstvena usmerjenost in skrb za mnogostranski razvoj sovjetskega človeka. Prav tako g'-e za vzgojno usmerjenost, zlasti za vzgojo moralnih lastnosti in volje. Bi-
stvena naloga telesne vzgoje je v tem, da razvija vse tiste sposobnosti in lastnost’., ki so človeku potrebne za delo in za obrambo domovine.
Ta sistem ima ljudski značaj, je skupina dobrina vseh narodov Sovjetske zveze in pristopen vsem plastem prebivalstva. Temelji na ugotovitvah znanosti ta upošteva posebne vadbene ' potrebe glede na starostne stopnje, spol in poklicno delo. Vadi soa in orodje za telesno kulturo in šport daje na razpolago država brezplačno.
Splošno obvezno osnovo ®o-vtetske ljudske telesne vzgoje
Poslopje moskovske univerze na Leninovih gorah
pomeni množično tekmovanje pod geslom »Pripravljen za delo ta obrambo domovine«. To tekmovanje zahteva sistematično telesno pripravo; športne panoge ta norme za posamezne starostne stopnje so tako izbrane, da pomenijo zanesljivo merilo delovne sposobnosti sovjetskega človeka glede na njegove družbene naloge.
Telesna vzgoja doraščajoče generacije poteka istočasno z umsko; moralno ta estetsko vzgojo, kakor tudi s tehnično. Sovjetski človek se razvija s telesnimi -vajami celo- življenje vse od predšolske dot;3 naprej. Množičnost v sovjetski telesni kulturi ustvarja pogoje za razvijanje sposobnih tekmovalcev, ki uspešno branijo čast sovjetskega športa v mednarodnih srečanj ih.
IL NALOGE IN VSEBINA
Šolske telesne vzgoje
V Sovjetski zvezi velja splošna sedemletna šolska obveznost, samo v velikih mestih je razširjena na deset let. Leta 1955 je obiskovalo osnovne, srednje in višje šole 57 milijonov mladine. Sovjetska šola ima nalogo z vsestransko vzgojo usposobiti doraščajočo generacijo, da dopolni razvoj nove družbe. Telesna vzgoja j« obvezen predmet, za pouk velja enoten državni učni program. Naloga telesne vzgoje ni satno v splošnem razvijanju učencev, utrjevanju zdravja in značaja, temveč tudi v negovanju ljubezni do dela in do domovine.
Za telesno vzgojo v šolski dobi veljajo naslednji predpisi to navodila:
1.	vsak dan 15 do 20 minut gimnastike pred začetkom pouka,
2.	tedensko po 2 obvezni uri s predpisano učno snovjo,
3.	mečk odmorom morajo biti učencem vadišča na razpolago,
4.	organizacija tekmovanj,
5.	priložnost udejstvovanja pri izvenšolskem športu do 6 Ur tedensko,
6.	sodelovanje posebno nadar-
jenih učencev v tečajih 'mladinskih športnih šol.
V šolah se bavljo največ z naslednjimi telesnimi vajami: gimnastika, orodne vaje, igre. atletika, plavanje, smučanje, drsanje.
Ura telesne vzgoje je razdeljena na 4 dele:
1.	Uvod: učitelj seznani učence z nalogo ta jih uvede v delo.
2.	Priprava: postopna sistematična obdelava celega telesa — ogrevanje.
3.	Glavni del: delo, usmerjeno glede na učni smoter; stopnjevanje gibalne spretnosti ta znanja.
4.	Konec: umirjemje organizma, ugotovitev učnega uspeha (doseženega pri uri), priprava rszreda za naslednjo uro.
Učitelj je dolžan poučevati v duhu’ naprednih metod, upoštevajoč najnovejša dognanja medicine in psihologije. Učni načrt ja pripravljen za celo leto ta razdeljen po trimestrih. Na osnov; celotnega načrta sl Izdela učitelj za vsako uro poseben osnutek.
Ul. OCENJEVANJE ZMOGLJIVOSTI UČENČEV
Ocenjevanje telesne zmogljivosti učencev se ravna po normah tekmovalnega kompleksa »Pripravljen za delo in obrambo domovine«. Zahteve so naslednje:
1.	Znanje to teorije telesne vzgoje, splošne higiene in prve pomoči (vse samo v osnovah); 'od starejših učencev zahtevajo
tudi znanje iz higiene telesne kulture in iz zdravstvenega nadzorstva.
2.	Obvladanje vseh vaj, predpisanih za jutranjo telovadba
3.	Praktično znanje: a) učenci 7. razreda: skakanje s kratko kolebnica tek na 60 m,
Skok v višino ta daljino, metanje granate, plavanje 25 m poljubno, tek na smučeh 3 km (deklice 2 km),
Igranje košarke, odbojke, rokometa, nogometa, tenisa in ho-
keja (deklice: Igranje košarke, odbojke dn tenisa).
b) učenci 19. razreda:
skakanje s kratko kolebnico tek na lOOm,
tek na 1500 m (dekleta 800 m), skok v višino ta daljino, metanje granate, plavanje 100 m poljubno, tek na smučeh 10 km (dekleta 3 do 5 km),
streljanje (samo za fante), Igre kakor zgoraj.
V krajih, kjer ni snega, lahko nadomestijo smučanje s tekom, pohodom alj kolesarjenjem.
IV. SKRB ZA MNOŽIČNOST
na področju Športa
Na večini šol obstajajo športni kolektivi, ki organizirajo v posebnih sekcijah dzvenšdisko treniranje v posameznih panogah. Trenirajo po dva do trikrat tedensko, udeležba pa je po uradnih poročilih 30 do 40 */• učencev. V ta namen lahko uporabijo čez dan vse šolske športne naprave brezplačno.
Številna tekmovanja, interna, mestna, republiška in vse do državnega prvenstva dopolnjujejo ta program.
Da bi dopolnili šolsko telesno vzgojo ta šport v šolskih kolektivih, so začele tudi hišne dn okrajne skupnosti z gradnjo otroških in mladinskih vadišč za posamezne stanovanjske predele. Za športn; napredek izrazito nadarjenih učencev so ustanovili posebne športne šole, ki jih obiskujejo pionirji, stari 10 do 14 let. Te šole so ustanovila delno ministrstva posameznih ljudskih republik za pouk, .delno pa športne zveze. Leta 1955 je delovalo 747 takih šol, obiskovalo pa jih je 165.181 dečkov ta deklic. Poučevalo je 3000 trenerjev ta 200 »mojstrov športa«.
• S športnimi šolami za mladince (od 14 leta naprej) ao začeli leta 1946. Po statističnih podatkih iz leta 1955 so vzgojili v 137 športnih šolah za mladince 23.255 učencev v 18 različnih panogah. Nadarjene to dobro razvite pionirje pustijo v šolo (Nadaljevanje na 8. strani)
Deset let prizadevanja za vzgojo hvalificiranili iiadrov na vajenšiii šoli za bovinslio strelo v Celju
Meseca avgusta 1947 Je začelo. Po okupaciji prevzfeto in na novo urejeno splošno vajensko šolo je takrat vodil pokojni šol. upravitelj Bogomir Zdolšek. Imela je 18 oddelkov in okoli 200 vajencev različnih strok. Mnogi izmed njih so se takrat morali z vlaki in kolesi voziti v šolo iz daljne celjske okolice. Ko je po upokojitvi B. Zdolška prevzel upraviteljstvo tov. Rudolf Macarol, je bilo odločeno, da je za oddaljene vajence treba v Celju ustanoviti vajenski dom. Najeli so bivšo Gozdno restavracijo in poverili upravitelju Macarolu nalogo, da uredi v njej internat za vajence kovinarske stroke. V ta internat so nato sprejemali tudi vajence iz raznih krajev Slovenije, kjer ni bilo možnosti za ustanovitev domače vajenske šole. Priprave za ureditev internata so trajale do marca naslednjega leta.
Dne 5. marca 1948 se je začel pouk v treh izmenah, prvi tečaji so trajali po en mesec. Prva izmena je štela 90, druga prav toliko, v tretji jih je bilo že 123, skupaj 303 učenci. Med njimi je bilo tudi 25 vajenk oblačilne stroke. Konec junija 1948 je prenehala delovati nižja strokovna šola za gradbeno stroko v tedanjem Mladinskem domu ali sedanji Industrijsko-kovinarski šoli v Gaberju. Tu je dobila šola še 2 učilnici in 2 spalnici. Vajenska šola se je s tem razširila, ker je obdržala še Gozdno restavracijo Pouk v izmenah so podaljšali na 2 meseca. Tedaj je to šolo prevzelo takratno Ministrstvo za komunalne zadeve, toda že jeseni so prešle vajenske šole v pristojnost Ministrstva za delo, ki jih je preimenovalo v šole za učence v gospodarstvu.
Nevo šolsko leto se je začelo 20. 9. 1948. Po zamenjavi stanovanjske hiše na Savinjskem nabrežju za Mladinski dom je dobila kovinarska vajenska šola hišo bivšega Otroškega vrtca na Dečkovi cesti, kjer je še sedaj. V njej Je bil urejen tretji del internata
poleg enega v Mladinskem domu in v Gozdni restavraciji. Razen v teh dveh je bil pouk še v Obrtnem domu. V teh prostorih se je zvrstilo 5 izmen s 542 učenci.
Meseca decembra 1949 so se vajenci preselili iz Gozdne restavracije v internat na Dečkdvi cesti, le pouk je bil v prejšnjih prostorih. V tem času je Ministrstvo za delo dodelilo šoli 3 bapake, namenjene za repatriirance. Postavljene so bile na dvorišču poleg internata na Dečkovi cesti, kjer stoje fše danes. V eni izmed njih je bil urejen del internata, v dveh ostalih pa 4 učilnice. Sele sedaj je. bila šola z internatom vred urejena na enem mestu.
V	tem času še ni veljala splošna obveznost obiskovanja vajenskih šol, zato so mnogi vajenci prihajali le v zaključni razred in po njegovi dovršitvi opravljali teoretični del pomočniškega izpita. V šolskem letu 1949-50 je v treh izmenah, ki so postale trimesečne, bilo 215 učencev. S 1. junijem 1950 je Sola za učence v gospodarstvu za kovinarsko stroko postala proračunska ustanova. Zaradi plačevanja vzdrževalnine v internatu, ki so jo plačevali mojstri, je začelo število učencev v 1. 1950-bi padati. V vseh treh zmenan je bilo v tem šolskem letu samo 172 učencev. Strokovnega tečaja v juliju in avgustu so se udeležili 104 učenci.
V	šolskem letu 1951-52 so Obrtne zbornice uvedle strožjo evidenco o šolanju vajenske mladine. Z uredbo o strokovnih šolah 1. 1952 je postal obisk vajenskih, šol obvezen. Število učencev je naraslo na 237, tečaja <pa se je udeležilo 118 vajencev. Učni uspehi v tem času niso bili zadovoljivi. Učenci iz raznih krajev so prihajali v šolo s prenizko pred-izobrazbo. pa tudi podeželske vajenske šole niso mogle nadome-siti tega, kar je bilo zamujeno. Prvi razred je na primer izdelalo samo 43.7 Ve.
V	naslednjem šol. letu 1952-53 se je od 130 poklicanih vajencev
Telesno vzgoja in šport v sovjetski
šoli
(Nadaljevanje s 7. strani) za mladince tudi pred izpolnjenim 14. letom.
Kvaliteto dela v šolskih kolektivih in športnih,.šolah ocenjujejo po iapoilmjevaoju predpisanih športnih norm za posamezni© panoge. Tudi te norme so
2.	redni pregledi učencev, ki se nezadovoljivo' razvijajo ali niso trdnega zdravja;
3.	redno nadzorstvo nad mladimi tekmovalci;
4.	pregledi vseh udeležencev na predvečer tekmovanj.
Redne zdravstvene preglede
vezane na kompleks »Priprav- , opravljajo posebni šolski zdrav-
ljen za delo in obrambo domovine«. Kdor te no,rme izpolni, dob; ustrezni športni znak.
Tekmovanje za znak je tako organizirano, da so tekmovalci razdeljeni v naslednje kategorije:
I.	od 10. do 14. leta,
• 2. od 14 do KI. leta,
3.	od 16: do 18. leta,
4.	od 18. leta naprej;, I.. II., III. stopnja.
Kvalificirane športnike, ki že imajo t® znake, delijo takole: III. kategorija,
II.	kategorija,
I. kategorija, mojster športa, častni mojster športa.
Zahteve za posamezne kvalifikacije niso stalne; spreminjajo jih vzporedno z napredkom v ustrezni športni panogi. V ilustracijo naj navedemo, da priznajo naslov »mojster športa« eamo tistemu tekmovalcu, kj je sposoben za državno reprezentanco. Naslov »častnega mojstra športa« je rezerviran za rekorderje. svetovne prvake in olimpijske odlikovance.
V.	PREDAVATELJI ZA TELESNO VZGOJO ,
in Šport
V šolah poučujejo telovadbo Jn šport samo strokovno izobraženi predavatelji in trenerji — specialisti. Vseh skupaj je približno 100.000. Učne moči za telesno vzgojo izobražujejo na 15 akademijah za telesno kulturo, 43 fakultetah za telesno vzgojo (pp; pedagoških visokih šolah), 38 šolah za tehniko telesne kulture, 30 šolah za pedagogiko telesne kulture, 34 sekcijah pedagoških šol, 46 oddelkih za privatni študij na inštitutih za telesno kulturo in 3 šolah za trenerje. Študij traja na akademijah 4 leta, na pedagoških strokovnih šolah 3 do 4 leta, na trenerskih šolah 2 leti. Leta 1955 je 8983 študentov telesne vzgoje končalo svoje študije.
VI.	ZDRAVNIŠKO NADZORSTVO
Šolsko delo zdravnikov, ki se brigajo tudi za telesno vzgojo, obsega našlednj e:
1. obvezni zdravniški pregledi' in antropometrijska merjenja vseh učencev na začetku šolskega leta; ponovni pregledi na začetku vsakega semestra za vse učence, ki se udeležujejo treniranja in tekmovanja;
niki, v nujnih primerih pa pokličejo zdravnike poliklinike ali drugega medicinskega inštituta.
Za zdravstveno negovanje športnikov in za napredek šport-nomedicinske dejavnosti sploh, so ustanovili v posameznih republikah in večjih mestih posebne poliklinike, na katerih delajo najviše kvalificirani zdravniki.
Zdravstveno nadzorstvo in pomoč na področju telesne kulture in športa sta brezplačna.
VII. ZNANSTVENO DELO
NA PODROČJU TELESNE KULTURE IN ŠPORTA
V Sovjetski zvezi pripisujejo znanstvenemu delu na področju telesne kulture in športa velik pomen. Za koordinacijo ustreznih prizadevanj izdela Komite za telesno kulturo in šport pri vladi ZSSR znanstvene delovne načrte za dobo petih let. Na osnovi teh načrtov izdelajo znanstvene ustanove za vsako leto posamezne delovne teme. S tem delom se bavijo največ znanstveni inštituti za telesno . kulturo v ftfoskvi in Leningradu, akademije za telesno kulturo in inštituti za telesno kulturo pri pedagoških akademijah.
Pri obravnavi športnomedicin-skih vprašanj sodelujejo vsi medicinski inštituti. Akademija za znanstveno pedagogiko skliče vsako leto konferenco, na kateri razpravljajo o rezultatih raziskovalnega dela in o izkušnjah, dobljenih pri praktičnem delu v šolah.
VIII. RAZGLED
Sovjetska zveza daje letno veliko milijard rubljev za telesno kulturo in šport. Vrhovna državna uprava za šolstvo si resno prizadeva, da bi izboljšala materialne pogoje za telesno vzgojo. Od konca vojne naprej planirajo pri vseh novih šolah tudi gradnjo telovadnic. Vsaka šola dobi na podlagi enotnega pravilnika ustrezno športno, opremo.
Navzlic vsem tem naporom so Si odgovorni funkcionarji na jasnem, da bodo morali pri izvajanju telesne vzgoje na sovjetskih šolah, premagati še veliko težav. Prizadevajo si odpravljati napake v delu in iz leta v leto izboljševati telesno vzgojo doraščajoče generacije.
D. U.
• •••««•« ••«•••••« ••««••«•« «•••••••• ••«••>••• ••«•••••• •#«•#•••■ «••«••••• «•«•••••• •0**9*«9*
PRIPOROČAMO VAM
f	KNJIGE ZALOŽBE UPA
Ivan Cankar: HIŠA MARIJE POMOČNICE, 219 din Janez Mencinger: MOJA HOJA NA TRIGLAV, 340 din Dane Lokar: PODOBA DEČKA, 240 din Boris Paternu: SLOVENSKA PROZA DO MODERNE,
350 din	'
Mimi Malenšek: PLAMENICA, 900 din Jože Pahor: OTROK ČRNEGA RODU, 310 din Marijan Kozina: PRIBLIŽAJMO SE GLASBI, 350 din Henryk Sienkiewicz: MALI VITEZ, 550 din Ivana Brlič-Mažuranič: ČUDOVITE DOGODIVŠČINE VAJENCA HLAPICA, 120 din Johan Bojer: ZADNJI VIKING, 480 din Herman Melville: TYPEE, 490 din Vasja Ocvirk: HAJKA, 550 din
*llen Roy Evans: POHOD SEVERNIH JELENOV, 600 din
ZALOŽBA LIPA, KOPER Cankarjeva 1
Javilo samo 76, kar je pričalo, da obvezno šolanje še ni bilo docela urejeno. Prijavili so se celo taki, ki jim je večji del učne dobe že potekel. Ukinitev nekaterih industrijskih šol je privedla do nove razvrstitve vajenskih šol v Sloveniji. Po njej so na tej šoli dosedanje kovinarje zamenjali učenci oblačilne stroke. Za kovinarje je bila določena šola v Štorah. Meseca novembra 1952 so bile vse šole učencev v gospodarstvu (SUG) preimenovane v vajenske šole. Na novo urejena vajenska šola za oblačilno stroko v Celju je terjala preureditev internata za moške in ženske.
V tako preurejeni šoli za oblačilno stroko se je v tem šolskem letu zvrstilo troje izmen. Učencev in učenk je bilo mnogo, saj je ta stroka po številu vajencev, zlasti vajenk, ena najmočnejših v obrti. Poleg rednih 326 učencev je v šolskem letu 1952-53 opravilo počitniški tečaj še 35 krojačev in šivilj ter 88 zlatarjev in urarjev.
Čeprav je bila ta šola določena predvsem' za oblačilno stroko, je tudi v naslednjih dveh šolakih letih bilo v raznih okrajih še mnogo vajencev drugih strok, zato so se v posameznih izmenah poleg učencev oblačilne stroke vrstili še zlatarji, urarji, fotografi in kovinarji. V šolskih letih 1953 do 1955 je v rednih izmenah in počitniških tečajih obiskovalo to šolo nad 600 vajencev različnih strok in je s tem že zopet izgubila značaj šole ea eno stroko. Tako je dobila ime Vajenska šola raznih strok II, da bi se ločila od Vajenske šole raznih strok I na Ljubljanski cesti, določene za vajence iz mesta in bližnje okolice. Loči se ta šola tudi po tem, ker ima celoletni pouk. V letu 1955-56 je šolo obiskovalo 394 učencev.
VAJENSKA SOLA RAZNIH
STROK II POSTANE ZOPET KOVINARSKA
Se pred zaključkom šolskega leta je izšla v objavah sveta za šolstvo LRS odločba, s katero so bile posamezne stroke na periodičnih šolah na novo razvrščene. Za celjsko je bilo določeno, naj z novim šolskim letom sprejema samo vajence kovinarske stroke iz določenih okrajev. Za vajence oblačilne stroke je bila določena šola v Vrhpolju na Primorskem. S tem je dobila šola novo ime: Vajenska šola za kovinarsko stroko. Poleg kovinarjev, to je kovačev, ključavničarjev, strugarjev itd., naj ta šola sprejema še vse vajence zlatarje, graverje, optike in urarje iz vse Slovenije, ker je v teh obrtih v raznih krajih malo učencev. V šolskem letu 1956-57 je obiskovalo šolo 311 kovinarjev in 24 zlatarjev. Razen teh je bilo v tečaju še 64 kovinarjev.
Po naštetih spremembah in dopolnitvah v 10 letih prizadevanja za splošno in strokovno izobrazbo vajenske mladine je ta šola storila mnogo dobrega in koristnega. V rednih izmenah, je v tem času obiskovalo to šolo 2941, v tečajih pa 576 učencev, skupaj torej 3517 vajencev.
Zanimiva Je tudi slika, koliko absolventov te šole je bilo iz posameznih okrajev Slovenije:
Varufrno se vzgoptellske vasezalfnbllenosti
Znano je, da poklicno delo nemalokrat skoro nasilno vtisne v značaj , ljudi določene, za
odmorih bolj živahne sošolce. Podobno tudi na gimnazijah, da nekateri dijaki obveščajo
njihov poklic značilne značaj-, razrednika ali direktorja. Lah-ske črte. Tako kaj rada začne ko sploh povsem presodimo, v značajih ljudi, katerih po- kako s takšnim nepedagoškim i'““ *- ” *— 'I" ;—ravnanjem in oeitenjem vase-
zaljubljenosti kvarimo v otrocih njihove značaje? Takšen otrok postane že v svoji nežni mladosti, ko bi bU še sam najbolj potreben vzgojne stružnice, zaljubljen v svojo veliko vzgojenost in nihče ga več ne bo pripravil v življenju, da bi še kdaj poslušat pametno In prizadeto vzgojno besedo. Sam sebi začne zadoščati ne čuti več potrebe po notranjem spreminjanju, izpopolnjevanju in rasti. V tem pa leži vzrok, da ostane v mladosti tako vzgojno zavožen otrok vse življenje le torzo družbeno koristne in moralno osveščene osebnosti.
klic je v tem, da izvršujejo raznovrstne usluge drugim, zmagovati neka včasih že zoprna uslužnost in uglajenost ter narejena prijaznost; v uradniških .poklicih, kjer morajo poslušati večne pametne in nespametne prošnje, neka nervoznost in odrezanost; pri ljudeh, ki imajo poklicni opravek nadzorovati druge, nekakšna neprijazna strogost ter nepopustljivost itd. Katera pa bi bila najbolj značilna, v poklicnem delu pogojena karakterna črta, ki jo najpogosteje vidlimo v značajih raznovrstnih vzgojiteljev od družinskih, šolskih pa do širše družbenih, ki se pedagoško udejstvujejo, na primer, v raznih organizacijah, društvih, krožkih in klubih? Upamo si trditi,- da nobena druga kot vzgojiteljska vase-zaljubljenost.
Prav ta poklicno karakterna črta večine vzgojiteljev vseh pa je tudi tisto, kar nam sproti najbolj ruši vso večjo učinkovitost pri raznovrstnem vzgojnem ravnanju.
Zakaj pa pride do te vase-zaljubljenosti tatko rado prav ob raznovrstnem pedagoškem
Ne sicer tako močno usodno za osebnost vzgojitelja samega kot pri mladem človeku, a zato tem bolj usodno za tiste, ki jih vzgaja in podučuje, pa se ta pedagoška vasezaljubljenost kaže v vrsti napak, ki jih vzgojitelji zaradi nje zagreše nad otroki. In katere so najpogostejše in najpomembnejše?
Med pogostne sodi mnenje, da se vsakdo, ki ga je življenje postavilo bodisi za ži-v-
nizacije ter društva. A vse to je v veliki večini primerov posledica pedagoške v&sezaljub-Ijenosti v zavesti mnogih naših pedagoško se udejstvujočih ljudi.
Tako je na primer moči slišati v marsikateri družini takšne in podobne pedagoške govorice: »Le tiho, jaz sem bil prej mlad kot ti, pa so me tako vzgajali in učili in sem postal pošten človek, zato bom tako učil in vzgajal tudi jaz tebe.« Pohvalna je vzgojiteljska prizadetost, ki veje iz takšnih besed, a neučinkovit in zgrešen je cilj takšnega vzgojnega prizadevanja, ker vzgoja ne sme nikoli segati v preteklost, ampak vedno le v prihodnost mladih ljudi.
Prav iz tega usodnega nesporazuma pa izvirajo mnoge vzgojne težave v družinah, po šolah in drugje. Te pa so stalni spremljevalec vzgojnih pri-zadevahj povsod tam, kjer ni zdravega posluha za ritem zda-njega in jutrišnjega življenja, torej povsod tam, k j ar je pedagoško stremljenje ljudi polno njihove vasezaljubljenostl
Pojav pedagoške vasezaljub-Ijenosti srečamo pogosto tudi v šolski vzgoji, samo da se tu kaže na drug način. Mnogi šolniki zahtevajo, da jim otroci pripovedujejo učno snov prav tako, kot so jim jo oni
delu? Zato ker je srž vsakega Ijenjskega (oče, mati), poklic- pri pouku posredovali. Ni ,red-
vzgojiteljskega dela v poučevanju in vzgajanju drugih. V tej pravici ali celo dolžnosti pa najde zadoščenje eno najglob-jih nagnjenj človeka: posredovati drugemu svoja spoznanja in urejati stvari ter ljudi svoje vpliv, obdelati okolice po teh spoznanjih, ker ’ ” se pač že od nekdaj, odkar je človek začel razmišljati o sv£-tu, življenju in ljudeh, dozdeva vsakemu posamezniku, da so njegova spoznanja in ravnanja najbolj pravilna ter da bi bilo na svetu in v življenju mnogo bolje, če -bi jih sprejeli in se po njih ravnali tudi drugi. Ta
lastna spoznanja in ravnanja j^ot družinski,
nega vzgojitelja (društva, or- ko, da otrok popolnoma pra-ganiz.), zdi sam sebi v vsem vllno pove določeno učno snov, najbolje vzgojen in moralno o- a jo pove po svoje. Učitelj pa brušen. V tem je osnovni vzrok, ge s tem ne zadovolji in se ne da hoče zaradi tega vse tiste, more vzdržati, da, ne bi otroka ki pridejo pod njegov vzgojni poterjal, naj mu povej kako je
'	’’’ ''	----11 X!~ on to in to objasnil. In če dobi
od otroka vrnjeno svojo modrost v istih besedah, kot je
in zgnesti čimbolj po svoji podobi, ker se mu pač največkrat dozdeva, da je sam najbolje vzgojen in zato posnemanja vreden. To pa je zelo nevarna težnja v vsem vzgojnem prizadevanju.
sreča je, da se otroci
v knjigi ali v zvezku, se mu vse smeje. In šele zdaj dobi
Vsa
jim pri hitrih pregledih (to je izpitih) niso mogli nani ^a,u-nin okvar, ki pa sčasoma stroj docela onemogočijo. Stroj -je iz popolnoma kvalitetnega materiala (novopečeni proiesorji so »nabiti« s -snovjo), vendar pozneje ne dela kot bi moral ... «
In kako na te razne izraze družinske ih šolske vasezaljub-Ijenosti odgovarjajo mladi ljudje? Reči moram, da dostikrat zelo razumno. Ko vidijo, da smo mi kot vzgojitelji preveč polni sami sebe, si vsaj inteligentnejši otroci nadenejo masko-ubogljivega in pridnega, otroka. A oni, ki so bolj agresivne narave, nam svoj odpor do naše vzgojiteljske vaseza-Ijubljenosti kažejo na bolj opazne Aačine, kot na primer z raznim nemogočim vedenjem, z izbruh! v vedenju, s trmoglavi jen jem in zoprnim kljubovanjem. Ob teh drugih sa usodni vpliv naše samozaljub-Ijenosti še vsaj hitro pokaže v njihovem nemogočem vedenju, a bolj nevarna je naša slabost za tiste otroke, ki jih pahne v drugo skrajnost, to je v zamaskiiranost in potegnjenost vase. Tako narede navadno mirni otroci. Ce se zdi prvilh edino pametno, da se začno z nemogočim hrupnim vedenjem upirati naši vzgojiteljski vasezaljubljenostl, pa se zdi drugim edino pametno, nadeti si pred nami masko pridnega in ubogljivega otroka, medtem ko pa ravnajo naskrivaj vedno po svoje. In mi smo v svoji nekritični vzgojiteljski vnemi ponosni na svoje pedagoške uspehe ob teh tako hvaljenih pridnih otrocih! Samo koliko razočaramj doživimo nemalokrat kasneje v življenju bodisi kot družinski ali kot šolski vzgojitelji prav _ ob teh otrocih. Kolikokrat je že marsikatera mati ali oče vzdihnil
Okraj Celje , Gorica Kočevje Koper Kranj . Ljubljana Maribor Mur. Sobota Novo mesto ■ Ptuj Trbovlje skupaj Po strokah:
kovinarska oblačilna zlatarji urarji, optiki razni skupaj
309
35
24
30
45
149
193
104
127
44
112
1172
677
295
90
78
32
1172
pa se ne morejo v nobenem drugem poklicu tako razbohotiti ko prav v pedagoškem ali vzgojiteljskem.
Ne verjamete tega? Pa poglejte še čisto majhne otroke pri njihovem skupnem igranju, kako mimogrede drug drugega podučujejo in vzgajajo. In s kakšnim ognjem, vživetostjo in samodopadenjem! Kako imenitno se jim to zdi! Če te njihove težnje že zgodaj ne za~ čnemo pametno zdraviti, ne bodo zlepa več sposobni sprejemati kakršenkoli nov vzgojni nasvet. V njih se bo razra-stlo občutje, da so oni sami že dovolj vzgojeni ali celo najbolje vzgojeni in da se jim zato ni treba prav nič brusiti. Kolikokrat pačimo značaj prav s tem, da ne zdravimo te vase-zaljubljenosti.
Tqdi šole, družine in organizacije ter društva vse premalo pazijo na to, ko dovoljujejo, na primer že v otroških vrtcih, da izbranec pazi na druge in jih potem javlja vrtnarici. Ali v osnovni šoli, da 1 n1 v a ž ne1 sp o m i n sk e *ci n e v e! če nci pionirski načelnik zapisuje V
so se tesno navezali drug na dru--------------------------------
gega in na svoje vzgojitelje. Da bi se počutili še bolj domače in čim prijetneje, so s prostovoljnim delom uredili dvorišče, ga prepre-gli s tlakovanimi potmi ter ga okrasili s cvetjem in zelenjem.
S pomočjo Ljudske tehnike Tovarne emajlirane posode* so pod vodstvom strokovnega učitelja Draga Dolžana ustanovili foto-amaterski krožek in opravljali v njem tudi izpite. Razvila se je živahna kulturna in prosvetna izo-braževalnost vajenske mladine, ki se je po zaključnih izpitih hvaležno poslavljala od zavoda. Blagodejno so začele vplivati tudi podpore iz sklada za kadre. Z njimi so prenovili internat in iz^ boljšali barake ter nabavili najpotrebnejša učila. Šola ima danes svoj kinoprojektor za predvajanje poučnih filmov. Učenci so stalni abonenti Celjskega gledališča in obiskujejo razne prireditve v mestu. •
TEŽAVE
otrok najboljšo oceno, čeprav dostikrat ničesar ne razume in vid ou v»ui.A/vx zna dobro memorirati ne-
in vsi tisti, ki se znajdejo pod doumljeno snov. Učitelju, pro- nad svojim nekoč tako pridnim takšnim vplivom vasezaljub- fesorju ph je ob tem lepo, ker ,	. Ijenosti, takemu vplivu kaj hi- mu zdi, da je pac tako, kot
zaljubljenost v svoja ^.r0 Upr0. in priznajmo, bodisi je en snov objasnil, najbolj spoznani a in ravnanja kot družinski, šolski ali dru- Prav iln najlepše. Ali ni to po-
štveni vzgojitelji, da ja nemalokrat le prav, da store , mladi ljudje v marsičem docela po svoje. Kaj bi se zgodilo in kakšni bi v resnici bili, če bi nas vedno v vsem poslušali in slepo ubogali? Reči moramo, da res ne bi bili za življenje vedno najbolje pripravljeni. Zakaj tak vasezaljubljeni vzgojitelj ne čuti begotnega ritma sedanjega in jutrišnjega časa, zato nujno vzgaja za včerajšnji, že minuli dan. V to napako pa zaide zato, ker je sam sebi ideal' vzgojenosti in ker skuša zaradi tega postavljati
sledica pedagoške vasezaljub-Ijenosti! Vsekakor, saj ničesar drugega skoraj biti ne more.
otrokom, ki se je lepega dne naveličal dvojnosti' ter se pokazal staršem tak, kot je na skrivaj ves čas bil.
Nekaj podobnega doživljajo tudi tisti šolski vzgojitelji, ko se na primer vrnejo s kakšne-
pred današnje mlade' ljudi ide- ™ra vse le P^emati p.ro
IZVENSOLSKA vzgoja MLADINE
Po združitvi vseh treh prvotnih Internatov v skupnega se je od leta 1850 dalje začela razvijati tudi izvenšolska vzgoja vajenske mladine. Ob vsaki izmeni so vajenci ustanovili močan mladinski aktiv LMS. Razdelili so se na krožke, gojili petje, godbo, dramatiko in recitacije. Pod vodstvom učiteljev in internatskih vzgojiteljev so ob sobotah prirejali zabavne in kulturne večere ter proslavljali državne praznike
ale, za katere so njegovi vzgojitelji vzgajali njega. To je pa usodna vzgojiteljska napaka! Srž vzgoje je pripravljati mladega človeka za naloge jutrišnjega dne, ne pa ga polniti š spoštovanjem do včerajšnjega. In prav tega prizadevanja, bolj nezavednega kot zavednega, je v vsem našem vzgojnem delu zelo veliko. Največ v družin^ skl vzgoji, preveč tudi v šolski, in tisti, s katero se bližajo današnji mladini razne orga-
Biio bi še lahko izraz pedago- ga izleta in ugotavljajo: »Jaz
sem pa mislil, da sem jih poznal in da so vse drugačni. A šele zdaj sem jih spregledal, kakšni so celo tisti, ki sem jih imel za najbolj vzgojene in obrušene . • •«
Da, res, otrokova duševnost je kos večno se razvijajočega življenja. In kjer je^ življenje, je treba zraka, svežega, prevetrenega zraka. Tak vedno sveži zrak potrebuje tudi otrokova duševnost in nemotena rast njegove osebnosti. Vzgoja pa, ki ne dovoli otroku zaradi svoje vaseljubljenosti, da sl sproti zrači svojo duševnost, ga sili v obrambno1 odzivanje,
gove neinteligentnosti, a to možnost moramo v tem primeru vsekakor izključiti!
Preberimo si v ilustracijo te pogostne pedagoške napake mnogih šolnikov sledeče osmo-šolčeve besede, ki jih je napisal ob slovesu od šole prav na to temo:
»Dijak v gimnaziji je na absolutnem začetku prave umske vzgoje, pravijo mnogi profesorji. Ker torej še nič ne zna,
NE TAKO!
OVIRE IN
Zadnja velika poplava
>••••.•• ■••«••••■ •••«•■••* ••«•••«»• •«*•••••• ••••»«••■ »••■•«••• «••■••«•• «•••*
•••• •••••««•
1. 1954
Je prizadela tudi to šolo, zlasti pa učilnice in internat v barakah. Kljub temeljitemu popravilu so te barake dotrajale, ker prepuščajo mokroto, pozimi pa še mraz. V nenavadno ostri zimi / tudi s celodnevnim in nočnim kurjenjem niso mogli dvigniti živega srebra više kakor nekaj stopinj nad ničlo. Prehladi, angine in gripa so bili na dnevnem redu. Nekatere vajence so morali pošiljati celo v bolnišnico. Pouk je celo trpel. Učenci in učitelji so se gnetli okrog peči. ni se dalo niti pisati niti risati. Tedaj se je iz njih zaslišal klic: V teh barakah se ne bomo več učili in ne stanovali! Prišla je komisij.a in ugotovila žalostno stanje. Šolski odbor je skupaj z ljudsko oblastjo, Obrtno zbornico in OSS začel iskati primernejše prostore. Po večkratnih razpravah je bil končno sprejet sklep, da se bivši Samski dom ali sedanji Hotel Savinja spremeni v internat vajenske šole. Pouk bi ti vajenci še dalje imeli v sedanji zidani zgradbi na Dečkovi cesti.
Sredi novega šolskega leta smo. Z upanjem, da bo to vprašanje ugodno rešeno, bo ta šola še nadalje vzgajala prepotrebne kvalificirane delavce in s tem pomagala k rasti našega gospodarstva. Sčasoma ji bodo potrebni tudi novi šolski prostori, opremljeni s praktičnimi delavnicami in raznimi tehničnimi pripomočki. Skrbeti bo treba tudi za večje število stalnih učiteljev. Kiju o oviram in težavam je ta šola dosegla in še dosega lepe uspehe, zato je potrebno, da jo gradimo in razvijamo še naprej.
Josip Kotnik
V lokalnem časopisu »Ptujski tednik« je neznani tovariš, o katerem mislim, da je učitelj, napisal nekaj o občnem zboru DUP ptujske občine. Sicer nisem član tega društva, vendar bi imel kot učitelj nekaj pripomb.
Članek je napisan nejasno in imaš občutek, da pisec sam ni vedel, kaj bi rad povedal. Strinja se in ima nekaj proti, rad bi pokazal eno in drugo plat; medtem ko govori o eni, pozabi na dru^o. Ce učitelji ploskajo, je to zanj čudno razpoloženje itd. %
Pisec menda kritizira sklep upraviteljev, da ne bodo več zalagali svojega denarja za šolske potrebe. Mislim, da je ta sklep popolnoma pravilen. Saj v podjetjih in drugih ustanovah tudi nihče ne zalaga svojega denarja za podjetje.
Pa naprej! V članku tudi beremo, da ima učitelj, ki uči dopoldne in popoldne, prost četrtek In nedeljo. Kaže, da hoče biti pisec duhovit,% ko ugotavlja, da ima učitelj celo nedeljo prosto. Pisec bi lahko vedel, da nedelja kot prosti dan delovnemu človeku pripada. Lahko hi pa tudi vedel, da običajno še v nedeljo učitelji nimajo miru.
Med drugim beremo tudi tole? »To se pravi, da napravijo vsak teden še po 3 do 5 ali celo več ur zastonj, ne dobijo drugega plačila kot zavest, da so svoje delo dejansko opravili in dosegli uspen, čeprav so bili oškodovan) na prejemkih za 1000, 1500 ali celo več dinarjev mesečno.« Človek bi pričakoval, da bo pisce to kritiziral in se ne bo strinjal s tem, da so nekateri med nami oškodovani. Veste, kaj pravi naprej? Tole: »Na vso srečo Imamo takih učiteljev precej!« To najhrž ni sreča, če so učitelji oškodovani, če pa so že, .ne delajo tega iz idealizma, ampak zaradi tega, ker ni drugega izhoda.
Pisec članka se med drugim spotika tudi ob razpis službenih mest. Menda smo se vsi razveselili razpisa. Le pisec članka ima pomisleke. Kaže, da bi mu bilo ljubše, ko razpisa ne hi bilo in ko bi premeščali spet po starem. Ko bo razpis uzakonjen, ne bo imela občina niti moralne, niti pravne moči, zadržati učitelja na vso silo, če ga bodo drugje sprejeli. In tako je prav! Naš pisec pa misli drugače: »Tolaži me edino to, da bo malo takih šol, kjer bodo urejeni materialni pogoji, in da bo še manj učiteljev, ki bodo na take šole prišli, ostali pa bodo morali potrpeti na dosedanjih šolah še naprej.« Kaj pravite o človeku, ki mu je v tolažbo, da je v Sloveniji malo šol z urejenimi materialnimi pogoji?
Pisec se oprijemlje tudi tiste stare tolikokrat ponovljene primerjave: »Spomnimo se, kako Je bilo včasih.« Vemo, vsi mladi učitelji vemo, kako je bilo včasih, kako so morali učitelji čakati na službo, iti, kamor so jih dali itd. Spoštujemo naše starejše tovariše in se klanjamo delu, ki so ga opravili. Spoštujemo njihovo požrtvovalnost in samopremagova-nje ter njihov idealizem. Pa vseeno primerjanje ni umestno! To pa zaradi tega, ker nič ne pomaga in ker tudi časov, ki so bili nekoč, ne moremo primerjati z današnjimi.
Danes se plača vsako delo, vsak kilometer prevožene ali prehojene poti, danes se na vsakem občnem zboru (razen DUP) J6 in pije, vsaka funkcija je nagrajena, v vsakem® podjetju so ugodnosti, nagrade,, dobički, postranski zaslužki. Naš pisec pa vzdiguje prst in pravi, da malo idealizma ne bo škodovalo. Majčkeno že ne, če ga je toliko, kot bi ga spoštohvani pisec rad videl, pa zboliš.	Dostal
fesorju in ničesar narediti z lastno pametjo. Profesorjevo načelo, da mora dijak vse povedati z razumom, se takoj razblini v nič, ko mora dijak povedati stvari natanko talko kot profesor, z vsemi okraski, stilnimi posebnostmi in njegovimi muhami, četudi se dijaku in Vsem na svetu zdijo te stvari neumne 'in nepotrebne. Dijak se bo tako vsega mehansko navadil in bo potem gledal na vse stvari z očmi in pametjo, ki je vajena posnemati in ubogati. Dejali boste, da so to le primeri. Toda v vsej svoj] dijaški »karieri« še skoraj nisem našel profesorja brez teh posebnosti. Kaže, da .je bil njihov štu-
ki se izraža navzven navadno na dva načina: pri enih otrocih tako,' da odkrito napadajo našo vzgojiteljsko vasezaljubljenost in jd minirajo s svojim nemogočim vedenjem, pr* drugih pa, da se skrijejo pred nami za masko navidezne poslušnosti in pridnost!-, oblikujejo pa se skriti za to masko povsem po svoje.
Oboje je za otrokov zdrav duševni in osebnostni razvoj enako kvarno. Vse to_ pa bo izginilo iz našega vzgojnega življenja, če se bomo zavedali, da je izvor vsega tega v naši
dij na univerzi podoben »ma- vzgojiteljski vasezaljubljenostl. sovmd proizvodnji strojev«, ki	Franc Pediček
Šolstvo po svetu
VIETNAM
V	Vietnamu Imajo trenutno 4.152 razredov za osnovnošolski pouk, potrebovali pa bi jih najmanj še enkrat Joliko. Vse srednje šole imajo le 280 razredov in v lanskem Jtelskem letu so zgradil, 237 novih prostorov za gimnazije.
NEMŠKA ZVEZNA REPUBLIKA
V	Westfaliji in Porenju je podaljšano šolanje učiteljev od štirih na šest semestrov. Vpišejo se lahko samo kandidati z maturo, ki niso starejši od 28 let.
INDONEZIJA
Na univerzo v Džakarti se je letos vpisalo kar 10.000 študentov, Fakultete so tako prenapolnjene, da pride na posamezna predavanja do 800 študentov.
NEMŠKA DEMOKRATIČNA REPUBLIKA
»Freie deutsche Jugend« je izdelala univerzitetni načrt, y smislu katerega bi morali mladi Nemci iz Vzhodne Nemčije delati eno leto v tovarni, preden se bi lahko vpisali n.a univerzo in na*druge visoke šole.
V zadnjih desetih letih je uspelo zmanjštai število enoraz-rednic od 44.114 na 59.

Obvestilo
Obveščamo vas, da smo na željo naših bralcev sestavili novo novoletno zbirko za odrasle — zbirka V — ki vsebuje:
N. Gogolj: REVIZOR Jurčič-kersnik: ROKOVNJAČI Plutarh: ZlVLJENE VELIKIH RIMLJANOV • Moliere: TARTUFFE
Skupna vrednost 600 din Znižana cena 490 din
ZALOŽBA »MLADINSKA KNJIGA«
LJUBLJANA, Tomšičeva ul. 2