Dovolj je tvojega nri biča, ne tepi več me, Stvarnik moj, saj usmiliš se celd črviča; zakaj izjema le z menoj ? Če sklenil si, da mi je umreti, pa naj umrjetn, revna stvar, a še me tepsti, Stvarnik sveti, to prosim Te: nikar, nikar! . . . Pod bretnenom življenja vzdiše izmučen duh mi in telo; trpljenje to, kdo ga popiše? Za pekel v srcu kdo ve, kdo? - Zločincu prej snemo okove, ko vedejo ga na šafot; izbriši moje ti dolgove, odpusti mi, nebes Gospod! Kar svet kdaj videl je trpljenja, kar v solznem dolu je nesreč, izkusil tekom sem življenja — zdaj je dovolj, ne morem več! . Solze lijo po licih velih, trepeče roka bolj in bolj; odvzemi, Bog, mi bridki kelih, dovolj pokore je, dovolj! . . . Janko L e b a n. V TEŽKIH DNEH. I. Pred tabo, Kriste, jaz k'(ečjm ter tožim ti, kaj vse tipjm> ti me, Zveličar, teŁ;J ... nadlog in stisk me reši! .... II. V življenja težkifr dneh: potrt ležim na tleh ter vzdišem: »Mili OčeK če količkaj mogoče, nadlog me reši' teh v življenja težkih dnel; Naj sem grešil karkal'  oprostiti izvoli, '• saj slab sem, slab č' v primeri s tako — lV.\c; nic!... Obupen je življenja boj, ovir, nezgod povsod nebroj!... In kakor bi peklenske sile na mene vse se navalile, duši sovražna me premoč, obupa me objema noč ... Ne morem dalje sam, ne vem, ne kod — ne kam! V življenja težkih dneh ležim potrt na tleh ... O, Bog, vesoljni gosppdar, tožečo čuj me vbogo stvar: Pokaj si me poslal na svet? Mar, da v gorje bom tu zaklet?! O, ne! Saj si dobrotni Oče, poslusaj moje prošnje vroče: Usmili mene se otroka, in reši naj me tvoja roka! Spet vzdigni me, podpru dovolj rni daj moči, da nadaljujem trnjev pot po dolu solz težav in zmot! Oh, reši ti me strupa morečega obupa!... Če pa rešitve zame ni, čuj zadnjo prošnjo mojo ti: Vsevišnji milostiv mi bodi, slabiča prestrogo ne sodi, ti vsega dobrega izvir: daj duši pokoj mi in mir! ... J a n k o Lebaa.