Plečnikovi mostovi / Kako je Plečnik reko približal mestu Plečnik's Bridges / How Plečnik Brought the River Closer to the City Andrej Hrausky Povzetek Članek uvodoma sledi razvoju mesta Ljubljane skozi prometne povezave. Ustavi se pri kontroverzni ureditvi Ljubljanice arhitekta Afreda Kellerja v začetku 20. stoletja ter Plečnikovi reakciji nanjo. Kot eno od Plečnikovih reakcij opiše tudi njegovo željo, da bi skozi svoje ureditve mesto nazaj približal reki. Plečnikova dela so obravnavana geografsko, kakor si sledijo ob Ljubljanici od njenega vstopa v mesto v Trnovem do zapornic. Obravnavane ureditve so: Trnovski pristan, Trnovski most, Gradaščica, Čevljarski most, fasada Filharmonije, Stolba, Gerberjevo stopnišče, Tromostovje, Trafika ob Tromostovju, Tržnice in Zapornice. Ključne besede: most, zgodovina, arhitektura, Ljubljana, Jože Plečnik, urejanje Ljubljanice Abstract In the introduction, the article follows the development of the city of Ljubljana through its traffic connections, leading up to the controversial layout of the Ljubljanica river by architect Afred Keller at the beginning of the 20th century, and Jože Plečnik's reaction to it. As one of Plečnik's reactions, it describes his wish to bring the river closer to the city again through his layouts. Plečnik's works are treated geographically, in the sequence that they follow one another along the river Ljubljanica from its entry into the city in Trnovo to the floodgates. The layouts discussed are as follows: Trnovski Pier, Trnovski Bridge, Gradaščica, Cobblers' Bridge, Facade of the Philharmonic, Theatre Alley, Gerber's Stairway, Triple Bridge, News Stand by the Triple Bridge, Marketplace, and Floodgates. Keywords: bridge, history, architecture, Ljubljana, Jože Plečnik, layout of Ljubljanica Mesta praviloma nastajajo na posebnih lokacijah, ki jim omogočajo razvoj. Veliko jih je zraslo ob rekah. Nekatera zato, ker je bilo tam mogoče reko prečkati, druga so potrebovala njeno moč za pogon vodnih koles, tretja pa so reko uporabljala za trgovino, prometno pot. Prav zaradi slednjega je nastala Ljubljana, saj so na bregovih Ljubljanice pretovarjali blago, ki je bilo namenjeno čez močvirni labirint Barja proti Jadranu in nazaj. Reke so z razvojem industrije in transporta izgubile svoj prvotni pomen. Mesta, kako nehvaležno, so se praviloma odvrnila od svojih rek, vzroka svojega nastanka. In ko so bile namenjene samo še odplakam, so se jih tudi sramovala. Nič drugače ni bilo v Ljubljani, kjer je reka z boljšimi cestami in z izgradnjo železnice v 19. stoletju zgubila svoj pomen in tudi svojo simbolno vrednost. Hiše ob Ljubljanici so reki kazale hrbet; še danes lahko ponekod opazimo »ganke«, s katerih so vanjo metali pomije. Reka jim je bila v breme, celo bali so se je, saj je še vedno grozila s poplavami. Kot osnovni motiv nastanka mesta je postala nepomembna in celo osovražena. In ta odnos se je začel spreminjati zelo počasi. Radi pravimo, da je Ljubljana šele s popotresno obnovo postala pravo mesto. Vendar se takrat še niso zavedali pomena, ki bi ga Ljubljanica imela v mestu. Fabianijev regulacijski načrt Ljubljane, ki ga je predložil mestu, se je bolj ukvarjal s prenašanjem dunajskih urbanističnih motivov, kot pa da bi se ukvarjal z reko. Saj, ne nazadnje, tudi na Dunaju so reko Wien raje speljali v kanal. So pa po potresu v Ljubljani zgradili Zmajski most, nekoč imenovan Jubi- lejni, ki ni bil le konstrukcijsko delo, kot je bilo dotlej v navadi, ampak ga je oblikoval arhitekt. Bil je pravi ponos mesta, zgrajen v najsodobnejšem armiranem betonu, pokrit celo z asfaltom. Zasnoval ga je Jurij (Giorgio) Zaninovic, Wagnerjev učenec, zgradilo pa podjetje Pittel+Brausewetter iz Bratislave, ki je le nekaj let zatem postavilo tudi slavno Looshaus na Dunaju. A ta arhitektonski biser nad reko je bil bolj izjema. Tik pred 1. svetovno vojno so Ljubljanico izpraznili, zabetonirali dno in jo spravili v odprt kanal. Arhitekt Alfred Keller z Dunaja je leta 1913 izdelal načrte in predvidel okraševanje obrežja s pergolami in z vazami, a je ostalo le na papirju. Eden redkih zgroženih je bil Plečnik, ki je iz praške perspektive budno spremljal vse gradbene posege v Ljubljani. Pa tudi Krleža, ki je v nekem tekstu ta betonski oklep pripisal kar Plečniku. Spomeniško varstvo danes Kel-lerjev podvig skrbno varuje, profesor Marjan Mušič pa o njem v knjigi Znameniti Slovenci: Jože Plečnik (Partizanska knjiga, 1980) piše: »... ne smemo mimo dejstva, da so bili že leta 1918 bregovi Ljubljanice utesnjeni v grozljivo betonsko korito, malovredno delo arhitekta, profesorja dr. Alfreda Kellerja, ki se je med drugim ovekovečil tudi v Splitu, ko je južnemu pročelju Dioklecijanove palače, neposredno pod njen kriptoportik, prizidal v eklektičnem "domačijskem" slogu sklenjeno vrsto turizmu namenjenih hišic, ki so jih Splitčani duhovito imenovali go-lobnjaki.« Pa je bilo verjetno še slabše, saj Kellerje-va biografija navaja, da je obdobje 1913-15, ko naj bi se ukvarjal s projektom Ljubljanice, večinoma preživel v ZDA in Kanadi. Plečnik je torej uvidel zmožnosti reke in jo je skušal tesneje povezati z mestom. Priložnost se mu je ponudila po povratku v Ljubljano, ko ga je gradbeni inženir Matko Prelovšek, tedanji direktor mestnega gradbenega urada, pritegnil k urejanju mesta. Plečnik je štiri leta mlajšega Prelovška poznal še z Dunaja in razvilo se je plodno sodelovanje, ki je trajalo vse do Prelovškove prostovoljne upokojitve leta 1937. Dela okoli Ljubljanice so trajala vse od leta 1930 pa do vojne in med njo, s tem da je Plečnik pričel načrtovati Trnovski most in ureditev Gradaščice že leta 1928. Vendar je o Ljubljani vseskozi razmišljal. Glede na to, da se je Plečnik najprej ukvarjal s Trnovim, zadnje pa so bile dokončane zapornice, je običaj, da njegova dela ob reki obravnavamo po vrsti z južne strani, ko reka priteče v mesto. 1930 Trnovski pristan Krizo, ki je nastopila po zlomu svetovne borze leta 1929, so tudi v Ljubljani reševali z javnimi deli. Tako je bilo manj brezposelnih, mesto pa je bilo deležno novih ureditev. Tudi Trnovski pristan je sledil Plečnikovi zamisli o povezavi mesta z reko. V ta namen je zasnoval terase, ki se spuščajo do vode, in nastal je park ob reki. Pri tem je bilo potrebno odpeljati kar nekaj zemlje in Plečnik je predlagal, da bi jo uporabili pri sočasni ureditvi parka ob Rimskem zidu. Višek zemlje so pri Rimskem zidu uporabili za dve, s travo poraščeni piramidi, ki pa, ker sta bili le kup zemlje, nista mogli kljubovati času. Sama ureditev Trnovskega pristana je bila sila enostavna: poleg teras je dal Plečnik zasaditi vrbe, pod njimi pa je postavil klopi. Sl. 1: Lesene plošče, ki nadomeščajo klopi, danes zanikajo Plečnikovo zamisel o kontinuiranem poteku zavitih teras. Sl. 2: Eleganca zasnove Trnovskega pristana izhaja iz rahlo zavitih teras, ki sledijo toku reke. Sl. 3: Nekoč je bila Gradaščica še prava reka, kot to vidimo na stari fotografiji. Sl. 4: Trnovski most z drevjem deluje kot trg pred cerkvijo. Sl. 5: Trnovski most povezuje Trnovo s Krakovim, kar je Plečnik označil s pomočjo napisov na mostu. Sl. 6: Petelinji most je zasnovan zelo preprosto. Eleganca zasnove je izhajala iz rahlo zavitih teras, ki sledijo toku reke in posnemajo valovanje. Terase in samo ime »pristan« spominjajo na pristanišče za kamen, ki so ga vozili iz podpeškega kamnoloma. Ta kamnolom so uporabljali že Rimljani in so zaradi transporta kamna celo prestavili strugo Ljubljanice, da danes teče mimo Podpeči. V Trnovskem pristanu so prvotno drevje pred leti zamenjali z novim, odstranili so tudi Plečnikove klopi, na vrhnji stopnici pa so danes lesene plošče, ki zanikajo temeljno Plečnikovo zamisel o neprekinjenem, tekočem poteku zavitih teras. 1928-32 Trnovski most Vsi mostovi, ki jih je v Ljubljani zasnoval Plečnik, so nekaj posebnega, saj vsak presega zgolj svojo osnovno namembnost. Trnovski most povezuje Trnovo s Krakovim, kar je arhitekt označil na mestnem portalu. Posebnost mostu so drevesa, ki rastejo na njem. To in dejstvo, da je most širok 17 metrov, kaže, da ga je Plečnik zasnoval kot trg pred cerkvijo, kar med drugim tudi sam omenja v pismu nečaku Karlu Mat-koviču. Mostno ograjo zaključujejo piramide, v sredi mostu pa je na eni strani kip sv. Janeza Krstnika, zaščitnika trnovske cerkve, delo kiparja Nikolaja Pirna-ta, na drugi strani pa zelo strma piramida. Most je nastavek za ureditev Emonske ulice, ki naj bi po Plečnikovi zamisli povezovala Trnovo z Vegovo ulico. Zato moramo tudi piramide na mostu razumeti kot del širšega sistema povezanih piramid. Sem sodita še piramida nad vogalnim vhodom v Križanke in Zoisova piramida, kompozicijo pa zaključuje Marijin ste- ber na Šentjakobskem trgu. Drevesa, ki rastejo na Trnovskem mostu, imajo malo zemlje, zato jih pogosto menjavajo, vsakič z drugo vrsto. Zdaj občudujemo breze, na starih slikah lahko vidimo, da je dal Plečnik prvotno zasaditi ciprese. 1928-32 Gradaščica Medtem ko je bil na Dunaju in v Pragi, je Plečnik razmišljal o svojem rodnem mestu in iskal lastne odgovore na posege v mestu. Že leta 1914 je iz Prage pisal bratu Andreju: »Mestni urad je npr. Gradaščico od trnovske do viške cerkve zreguliral. Skopati nameravajo po planu novo strugo, čez staro strugo pa naj postavijo hiše in ceste itd. - kar bo seve en profit, da ne bo treba kleti kopati - auch ein Standpunkt. Jaz sem sam začel malo štrihljati čez to partijo in sem rekel: Ni ga lepšga kraja, kakor ta podoba raja. Če se vodo pusti na miru in se vse predela v krasen park, v katerem in okoli katerega organizirano stoje vile, si ne morem lepšega misliti.« Plečnik je imel v mislih širšo ureditev Gradaščice, po njegovih načrtih pa je bil izveden le manjši del. Današnja podoba te Plečnikove ureditve je precej spremenjena, pa tudi zanemarjena. Pred 2. svetovno vojno je bila Gradaščica še prava reka, po hudourniški preureditvi pa deluje bolj kot skromen potok. Plečnik je zamenjal nekdanjo leseno brv z betonskim Petelinjim mostom in uredil rampe, ki se spuščajo k stopnicam, kjer so nekoč prali perilo. Kostanji so na bregovih rasli že prej, na Eipprovi jim je Plečnik dodal še breze. 1931-32 Čevljarski most Edvard Ravnikar je v svojem referatu na Piranskih dnevih arhitekture 1988 (objavljen v AB-ju št. 95/96) zapisal: »Čevljarski most v Ljubljani moramo videti kot prehodni vestibul med dvema nekdanjima mestnima deloma / mestni center srednjeveške Ljubljane.« Vrsta mostov, ki se je izmenjavala na tem mestu, je res povezovala meščanski del mesta, ki je rasel pod Grajskim hribom z aristokratskim delom mesta na drugi strani. Tu nekje je potekala povezava rimske Emone proti Karlovcu in nekateri domnevajo, da je tu stal most že v rimskih časih. V srednjem veku se je imenoval Zgornji most (za razliko od Spodnjega, na mestu današnjega Tromostovja), pozneje, po prenovi Novi most, ko so na njem postavili prodajne lope mesarjev, pa Mesarski most. Leseni most so leta 1867 zamenjali z litoželeznim, ki so ga odlili v livarni v Žužemberku. Viri navajajo, da je most zasnoval dunajski arhitekt Johann Hermann, poimenovali pa so ga po Janezu Ne-pomuku Hradeckem, ki je bil ljubljanski župan od 1820. in vse do smrti leta 1846, torej dolgih 26 let. Ko je dobil nalogo, da naredi načrt novega mostu, se je Plečnik zavzel, da ga prestavijo v bližino anatomskega inštituta, kjer se ga je kmalu prijelo ime Mrtvaški most. Še preden je prišlo do gradnje novega mostu, je bilo treba izkoristiti regulacijo Ljubljanice, ki je bila zaključena okoli leta 1930 in Plečnik je najprej zasnoval srednji podpornik mostu. Že takrat je razmišljal o širšem mostu, zamisel pa se je izoblikovala šele pozneje. V prvi različici je predvidel most, ki bi ga, kot na Trnovskem mostu, zaključevale piramide. Pozneje se je odločil za trg nad vodo, pokrit z leseno pergolo. Takšna rešitev bi res predstavljala vestibul, kot ga omenja Ravnikar. Pozneje so zamisel o pergoli opustili, stebri, ki omejujejo prostor trga nad vodo, pa so ostali. Mostni nosilec sredi reke, širši kot pozneje zgrajen most, je Plečnik izkoristil in neposredno nanj na vsaki strani postavil po en steber s svetilko. Tako sta na mostu dva različna tipa stebrov: korintski omejujejo prostor, jonska nosita luč. Prvotno je Plečnik na most postavil tudi mejnike, ki so ločevali vozila od pešcev in so stali v podaljšku širine ulice Pod Trančo. 1937 Fasada Slovenske filharmonije Prvotno ni bilo nobene poti med hišami in reko. Večinoma so stavbe s svojo zadnjo stranjo mejile na strmo padajoči travnati breg. Šele z betoniranjem Ljubljanice po Kellerjevih načrtih je bil breg v celoti povezan. Vendar so nekatere stavbe vodi še vedno kazale hrbet. Tako tudi Filharmonija, za katero je Plečnik sodil, Sl. 7: Nekoč so bili na Čevljarskem mostu postavljeni konfini, ki so »lovili« širino ulice. Sl. 8: Stebra s svetilkama sta postavljena na mostni nosilec izven samega mostu. Sl. 9: Stara fotografija z Grajskega hriba kaže povezavo med zadnjo fasado Filharmonije, fasado nunske cerkve in tlakom na Kongresnem trgu. Sl. 10: Plečnik je preoblikoval zadnjo fasado Filharmonije proti reki. Valovita fasada z vrči spominja na vodo. Sl. 11: Načrt za Stolbi ni bil v celoti izveden. Sl. 12: Svetilka v Stolbi osvetljuje stopnišče in ga hkrati označuje. Sl. 13: Študija brvi pri Gerberjevem stopnišču, ki ga je v Plečnikovi šoli risala Alenka Kham Pičman leta 1956. Sl. 14: Gerberjevo stopnišče še pred izgradnjo brvi za pešce. da si zasluži bolj monumentalno fasado proti reki. Priložnost se je pokazala leta 1937, ko je stavbo prenavljal arhitekt Jože Platner, sicer bolj znan kot arhitekt bolnišnic in zdravstvenih domov. V dvorani je zasnoval balkon ter uredil projekcijsko kabino, saj je v stavbi tedaj deloval Kino Matica, filharmonija pa je bila takoj po 1. svetovni vojni, zaradi svojih »nemških« korenin, ukinjena. Plečnik je takrat proti reki zasnoval novo valovito fasado, okrašeno z antičnimi vazami. Vaze za vodo lahko razumemo kot namig na bližnjo reko, valovita fasada pa naj bi asociirala na valove. Razumemo jo lahko tudi kot poklon baročnemu mestu. Kot tolikokrat pri Plečniku ima kompozicija fasade še dodatno navezavo: Z gradu v perspektivi vidimo zadnjo fasado filharmonije, prenovljeni Kongresni trg in fasado nunske cerkve (cerkve Svete trojice). S tega zornega kota lahko vidimo, da zadnja fasada filharmonije sledi kompoziciji fasade nunske cerkve. Ob zadnji prenovi filharmonije so zasteklili pritlične arkade z neprimernimi prefabriciranimi elementi. Kar žalostno je gledati grobost novih okenskih profilov, če jih primerjamo s Plečnikovimi lesenimi na fasadi, ki so nastali več kot pol stoletja prej. Z zasteklitvijo je fasada zgubila tudi »zračnost« pritličja. 1932 Stolba Plečnik je tudi v širšem okolju Ljubljanice snoval poti do reke. Obe diagonali v parku Zvezda je s pomočjo stopnišč podaljšal vse do rečnega brega. Na južnem kraku je tako nastala gledališka stolba s stopnicami, Ufci«!T-LV GLEDALIŠKA STQL&L 1:100 tL uuNUMnr Mi»; ms. 1 j i T 11 ■¡^ « ■