V LISTJU Louis   Bavle
\  listju usnulem življenje
kot hrepenenje s krilatimi upi utriplje. Pepel ves razgret je od zublja,
ki iskrice siplje in z njimi se v prazno izgublja.
1222
A kadar razpnejo se krila,
njih svila le delček neba nam objame pepel pa se z vetrom razveje.
O, ničnost brez meje, o, beden simbol naše drame!
Srce od želja koprneče,
srce ti ljubeče, le kaj boš z utrinki strasti — ko mračna družica tema
zvečer te obda z vzdihljaji prerane noči?
Zaman si želim v globočine
legend in davnine, kjer večna mladost vre na dnu. Na poti skoz čas, ki v njem tavam,
brez konca srečavam le veter in malo prahu.
1223