Glasba.
187
govori   vobče  malo:   niso  pač imeli  take  zgodovine  kakor južni  bratje, ki so vsi   r c ustanovili tudi velike države.    Nekaj je krivo  tega molka tudi  obžajtovanja vredno dejstvo, da se za zgodovino slovenskega naroda zbira šele gradivo.
Ako bi naj  na  kratko  označil  pomen  in  vlogo Murkove  knjige,  bi  rekel: •., ona je za Jugoslovane tiste temeljne važnosti, kakor je bila  nekoč  za vse Slovane ', Krekova „Einleitung".    Sega  pa vtoliko dalje   nego Krekova, ker se v njej   res že < govori o slovstvu,  dočim  je ona ostala res le uvod, dasi orjaški.    —    Iz Murkove knjige se torej  poučimo o vseh tistih vprašanjih,  ki vstajajo pred jugoslovanskim slovstvenim zgodovinarjem, kadar se temeljito loti gradnje svojega posla; na prvih 20 straneh  so  zabeleženi  splošni  narodopisni   in  zgodovinski  podatki  o  početkih Jugoslovanstva, ki je o njih razpravljal seveda tudi Krek;  Murko jih je le postavil na moderno  stališče vede.    Potem  se  govori o staroslovenskem  slovstvu in njega sadovih;   odtlej pa so slovstvene  skupine razvrščene vobče  po teritorijih — viden znak, kam  je  meril  razvoj:  k posameznim  slovstvenim individualnostim!   Boj proti skupnemu  sovragu (Turku!) zopet  zbliža težnje Jugoslovanov,  literarno pa le deloma v snoveh, po duhu ne kdovekaj.
Da kake podrobnosti ne bi podpisali, to ne omaja zanimivi knjigi vrednosti, ki jo povečuje dodani znanstveni aparat in omogočuje njeno porabo obsežno in točno kazalo.                                                                       Dr. Jos. Tominšek.
C
„Novi akordi". Leto VIII. St. 4. Cena celoletno 8 K, polletno 4 K 50 h, posamezne številke 2 K. Naroča se pri založniku L. Schwentnerju. — Oceno prinesemo pozneje.
Lorenza Perosija oratorij „Rojstvo Zveličarjevo" na koncertu „Glasbene Matice" v Ljubljani dne 3. in 4. februarja. Ustvaril ga je Perosi 1. 1899., ko mu je bilo jedva 25 let. Eminenten talent in imponujoča muzikalna narav se javljata v tem mladenskem delu. Ni v njem mogočnosti in veličastva, kakršno doni iz oratorijev kakega Bacha, Handla ali Havdna, iz maše Beethovnove ali iz rekviemov Mozartovih in Verdijevih ter oratorijev Dvofakovih, da se oziram le na dela, ki jih je že proizvajala „01. Matica", uzadovoljuje pa za to Perosi po milobnosti, s katero razodeva spokorno blaženstvo nabožnega občudovanja misterija, ki se je razkril v dejstvu rojstva Zveličarjevega. Ljubeznivost idile, ki jo nudi zgodba Kristusovega rojstva, obdana z nebeškimi spevi angelov in z zvoki pastirskih piščalk, prepleta Perosi s himnami cerkvene liturgike; s tem daje svojemu skladanju pravec v smeri razmišljanja o pomenu dejstva, ki je predmet njegovemu delu. Z epiko druži meditacijo in sili s tem k višinam askeze in obožavanja. V to mu služi njegova narav, stremeča po blagoglasju, ki so ga polni prelestni njegovi zbori, po plemenitosti, s katero se odlikujejo solistovske partije, po sferičnosti, s katero učinkuje njegov orkester v svojih hromatičnih posebnostih Perosijevi zbori so v svojem toplem polnozvočju toli krasni, toli odlični, vsekdar presenetljivi, da je le škoda, da so le redko vpltteni v ves ustroj njegovega oratorija. Bodi le opozorjeno na velikost, s katero vpliva že pričetni kratki zbor „In nomine Jesu" navzlic svoji homofonski enostavnosti, na cvetoči  kras prisrčnega  pozdrava „Ave Maria",  na energični, lapi-