Obravnava beril v Ijudskej šoli. Zapisal V. J. Berilo ali čitanka je v narodnej ali ljudskej šoli središče vsega jezikovega, kakor znanstvenega poduka sploh. Tu je prilika združevati predmet s predmetom; tu se različne panoge uka vzajemno podpirajo in dopolnujejo. Dva glavna smotra sta, katera učitelj tu doseza in sicer: a) da učence seznani z jezikoslovjem, in b) da jih podučuje v znanstvenih in v takih predmetih, ki vplivajo na požlahnjenje serca, bistrenje uma, vterjenje volje. Z ozirom na izrečena momenta je učitelju tudi rabiti berilo ali čitanko. Umeje se, da se vsa berila ne smejo, pa se tudi ne dado obravnavati po jednem kopitu. Kazlike v obravnavi zahtevajo: a) starost in zmožnost učencev, b) zaderžaj ali zapopadek berila, c) slučajne potrebe in okoliščine tudi včasi zahtevajo natančnejo, razširjeno obravnavo jednega ali druzega berila. Vsako berilo ima nekakov posebni namen, katerega pisatelj doseza pri svojih čitateljih: ali jih h kakej reči napeljuje, ali jih od nje odvračuje, jih podučuje ali kratkočasi; zbuja jim različna čutila in hrepenenje. Po dobrej obravnavi oni namen tudi more doseči. Ako se veče berilo jemlje v svoji skupini in se prebira več časa, posreduje tako spoznanje dobrega in slabega, koristnega in škodljivega, pripomore ločiti zerno od plev, ter dobro, koristno sprejemati in nepravo, škodljivo opuščati. Pravilno, lepo razumljivo čitanje je nedvomljivo najpervi in najpoglavitneji smoter tega učnega predmeta. Učitelj naj toraj najpervo skerbi, da svoje začetnike priuči pravilnega in lepo razumljivega čitanja. Vsi drugi smotri pa, bodi si jezikovi, znanstveni ali kakoršni-koli, so po- stranski in se po stopinjah učencev rastoč na pervi naslanjajo; kolikor bolj so si namreč učenci bili prisvojili pervi, toliko veči prostor se sme pri obravnavi prepustiti poslednjemu. Ali kratko rečeno: bolje, ko uže otroci bero, toliko svobodneje in lože, toliko več sme učitelj v berilo vpletati drugih naukov, ali iz slovnice ali glede na zaderžaj berila. Dokler pa otroci ne znajo brati, naj se vse druge obravnave pri branji skerčijo — a nikdar popolnoma ne izpustč. Učiteljeva skerb bodi, da učenci pisateljeve misli, ki se v berilu nahajajo, zapopadejo, in jih v tem smislu razumo, kakor jih je pisatelj zapisal. Na učiteljeva vprašanja naj dado vse glavne poteze zaderžaja ustmeno, na višjej stopinji pa tudi pismeno. Naposled, ko se učenci uže bolj privadijo, naj se pripovedovanje zaderžaja verši ustmeno in pismeno brez učiteljevih vprašanj. Da pa učitelj more temu zadostovati, treba mu je dobro premisliti in se pripraviti — kako bode razlagal to in ono, ktere nauke bode pri obravnavi vpletal, in kako jih bode strinjal? Obravnava sama na sebi pa se da po mojih nemerodajnih mislih tako-le vrediti: 1. Učitelj naj (posebno v pervih razredih) na kratko pove zapopadek berila se svojo besedo, ali pa naj sam berilo lepo zastopno prečita. 2. Naj še bere jeden izmed boljših bralcev v šoli. 3. Ako je berilo dolgo in je sestavljeno iz več glavnih delov, naj se bere po odstavkih. 4. Neumevni ali nenavadni izrazi se razlagajo in z dmgimi, ki so enacega pomena, primerjajo in pojasnujejo. 5. Da se učenci s poslušanjem preveč ne utrudijo (posebno v pervih razredih) naj berilo zopet prečita kak boljši čitalec. 6. Zdaj še le naj učitelj povprašuje po važnejših delih berila; učenci pa naj odgovarjajo vsikdar v polnih stavkih; na to naj učitej pazi z doslednostjo. 7. Ako je v berilo vpleten kak nauk, naj se zdaj poišče in razlaga. 8. Ako ta nauk v berilu vterjuje kak pregovor ali izrek, naj si ga otroci zapomnijo na pamet. 9. Ako nij nobenega, naj učitelj sam pove kak pripravni pregovor, izrek, kako malo povest ali kako bazen, če mu je znano kaj primernega, to nikdar ne škoduje, marveč berilo pojasnuje. 10. Vadi naj se v gladkem čitanji, naj čita več učencev ali učenk zaporedoma, tudi po več skupaj ob jednem, po oddelkih, ves razred — menjevaje (to posebno v pervih dveh razredih). 11. Po takšnej obravnavi pride se k slovniškim vajam — če je berilo tem ugodno. Vadi naj se v tem, kar se je bilo ravno pred, ali dosedaj v slovnici vzelo, n. pr. poiščejo se samostavniki, pove se njih spol itd., poiščejo se druga besedna plemena. V višjih razredih se poiščejo (goli) stavki. Prestavlja se iz tega v drugi čas, spreminjajo se doveršivni glagoli v nedoveršivne. Tudi v pismene naloge se tako obdelana berila dad6 izverstno vporabiti na pr. berilo se prepiše, zapišejo se posamna besedna plemena. Ako so osebe v berilu, naj učitelj veli te premeniti, ženske z moškimi in nasprotno. Tretja oseba naj se premeni s pervo ali kako drugo v katerem-koli številu. Cela povest naj se tako prepiše v kakej drugej osebi kakor je v bukvah zapisano Zapiše se tudi lahko samo glavna misel i. t. d. 12. Ako je berilo pripravno, naj se ga otroci nauče na pamet. Naj dostavim tudi tukaj malo opombo v pojasnjenje kakovosti ravnaDJa. Ako otroci kako berilo pripovedujejo na pamet, je nepričakovano bolje, ako deklamavajo spredej na odru, obernjeni proti svojim součencem, tako dobivajo več poguma, samozavesti in veselja. Tu se skušajo, kteri bo bolje in lepše govoril. Jako spodbudljivo je, ako se jim da na izbor in prosto voljo, ktera berila in koliko se jih kdo hoče naučiti. Dobro deklamovana berila pa naj se vsakemu posebej zaznamujejo, koliko in kterih beril kdo zna. Zaznamuje se lehko se številko berila. Vspeh takega učenja vsaja čverste korenine v jezikoslovje, književni jezik se vterjuje v vsakdanjej besedi, in govor postane izobražen, kakor pristuje omikanemu. 1. Pesmi. a) Učitelj naj se tu ne prizadeva, da bi razlagal svojim učencem vse pesniška pravila na dolgo in široko, kakor na pr. razna merila, rime itd. To bi bilo brezvspešno in bi posebno tam, kjer še učenci ne umejo slovnice, več škodilo, nego koristilo. b) Otroci pri pesmih radi zaidejo v poskakovalno branje, bero s posebnim naglašanjem rimj treba čuvati jih tega i dosezati čitanje strogo po ločilih. 2. P r i r o d o s 1 o vj e. Pri tem predmetu — posebno v fiziki in kemiji — naj se nikar ne eksperimentuje preveč na drazih in nenavadnih preparatih, kojih otroci ne poznajo in ne morejo umeti, marveč naj se dokazuje ta ali una sila v naravi z navadnimi vsakdanjimi izgledi, ki se v življenji mej prostim Ijudstvom pogosto ponavljajo. (Več o prirodopisu sem uže posebej govoril v nUč. Tov.u 21. listu 1. nov. p. l) 3. Zemljepisje in zgodovina. Tu je menda pač treba uplivati pri vsakej priložnosti na spoznanje domačega kraja, domače zemlje, domačega ljudstva, domačih šeg in navad. Treba je vcepiti pravo gorečo ljubezen do svojega miroda in njegovega imetka. Zgodaj naj se otroci uče spoštovati domovino in njeno imovino, da ne postanejo njej nehvaležni sinovi — izdajice. Pove naj se mladini, nastopnim deržavljanom, kako navdušeni so naši pradedje branili domovino, cesarstvo, kako hrabro so odganjali sovražnika od deželnih mej itd. Škoda, da se ravno v tej stroki muogokrat iz nekove nespametne strahljivosti ali pa iz pomanjkanja domovinskih čutil, iz pomanjkanja domovinske ljubezni ali pa iz gole mlačnosti, sila malo, ali pa celo nič ne stori. Beseda, ki se o pravem času spregovori, ni izgubljena; mladina ne najde sama tega, marveč se mora v to odgojiti. 4. Pri berilih nravstvenega zaderžaja, katera nameravajo vzbujati i vcepljevati čednosti in kreposti naj se pazi, da se ne žalijo verska čutila. Slovniška obravnava naj bi tudi pri takšnih berilih, če se v berilih nahaja, odpadla.