Letnik XXXVI
 300 din
Stevilka 14
Slovenski sindrom

fZAVEDNIK,
DEMOKRATIZACIJA KOT PLES MED JAJCI
S takšno ostrino in gotovostjo je koračila med jajci, da je ves čas izgledalo, kot da bo eno poteptala ali vsaj drugo pri naglem obratu odrinila. Vendar ne! Niti enega se ni dotaknila... niti enega poškodovala; stala je zraven njih, si snela zavezo z oči in končala svojo mojstrovino s poklonom.
Učna leta Wilhelma Meistra II., 8
Najbolj indikativen znak, da je nek sistem zares v krizi, je ide-ološka kriza sistema. Samo postavljanje vladajoČe ideologije pod vprašaj nas sicer ne bi smelo skrbeti in bi moralo biti nor-malno in omogočeno vsem drugače mislečim. DrugaČe pa ie v primeru, ko vladajoča ideologija postavlja samo sebe pod vprašaj. Seveda bi bil takoj možen ugovor, da se lahko vsaka ideologiia razvija in da je celo zaželjeno, da bi bila kritična do svojin prejsnjih faz, Ne le da pri nas ni temu tako in da kritičnega soočanja s preteklostjo skoraj ne poznamo, tem-več nam je lastna neka druga posebnost in to je spreneveda-nje. Starin vrednot, ki niso preživele preizkušnje časa, ne za-nikujemo, temveč sedaj namesto      ponujamo tiste vrednote ki smo jih javno zavrgii v preteklosti,.   Sedaj pa te iste vred-note ponujamo kot logično nadaljevanje prejšnjih. Čudna di-alektika. Da pa ne bi ostali zgotj na abstraktni ravni pokažimo nekai primerov:
1.Qel čas šolanja so me učili,da je delegatski sistem najideal-nejši volilni sistem.Sistem delegiranja delegatov in njihovo stopničasto voljenje naj bi imel ogromne prednosti pred ne-posrednimi volitvami. Sedaj pa so celo na zvezni ravni ugo-tovili, da bi lahko upeljali ( nihče ni uporabil izraza zopet) neposredne volitve kjer se !e da. IMeposredne volitve naj bi pomenile dosledno izgradnjo našega že obstoječega volilne-ga sistema in korak naprej k demokratizaciji. $kratka sliši se skoraj neverjetno: Neposredne volitve smo si izmislili mi, kar Je vendar logično, saj smo od vseh sistemov prišli najdlje v izgradnji volilnega sistema. V čem je tukaj posebnost naše ideologije? Obnaša se kot, da niso neposredne volitve že dolgo časa prisotne v svetu in celo pri nas, pred vojno in tudi po njej. t
2. Letošnja oziroma lanskoletna božična poslanica predsed-nika RK S2DL Jožeta Smoleta, ki je povzročila celo paleto različnih mnenj, od odobravanja pa do najbolj grobih napa-dov, naj bi tudi pomenila korak naprej k demokratizaciji te družbe. Spet so nam ponudili starega mačka v novem' žaklju. Zopet prejšnjega načina delovanja nismo postavili pod vprašaj ampak se obnašamo kot milostni viadar, ki se je odlo-čil, da bo odstopil nekaj drobtinic svojim podanikom.od ka-terih pa je te iste drobtmice tudi nabraJ. $pel sem v ailemj, kajti v šoli so me učilit da je naš odnos do religije in verskih skupnosti najbolj pravičen, saj v bistvu edini omogoča,da se religije zares razvijejo. Sedaj pa mi hočejo dopovedati, da smo mi uvedli praznovanje Božiča in nič ni govora o tem, da se je Božič na tem prostoru že davno javno praznoval in to celo po vojni in du ie celo sam maršal se za časa vojne čes-Itital vsem vernikom od njihovem prazniku. | Vse tq in nenehno ponavljanje korakanja proti demokrati-jzaciji sistema pa v nas ustvarjd čudno stanje, ki v nas poraja Isum, da naš sistem morda le ni tako demokratičen kot pa so
nas učili.ln če pristanemo na to trditev ter se sprijaznimo, da bomo morali od sedaj napi^j pač korhkati proti demokraciji, nas zanima predvsem tOjkako naj bi izgledalo to korakanje. Ali bo to galop, hitra hoja, strojevi korak ali kaj drug6ga.Oči-tno je, da smo se zaenkrat poslužili dialektične metode:
korAk naprej, korak nazajl
če smo se lahko še minuli ponedeljek navduševali nad iziava-mi Jcždta Smoleta na okrogli mizi o novinarstvu na RTV,kjer je brani! in zagovarial Tribuno in Mladino, nas ježe v torek presenetila Mladina brez naslovnice in zaplet s plakatom ob dnevu mladosti. ( Mimogrede, tovarišu Smoletu se javno zahvaljujemo in upamo,da to pomeni, da se tudi politično pomlajuje, vseeno pa ga prosimo, da tega ne počne prepogo sto in to iz dveh razlogov: prvič, ker bi nam to utegnilo zma-njšati prodajo in drugič zato, ker potem ne bomo imeli več koga kritizirati).
Zaplet z naslovnico Mladine in s plakatom za prlredit^v bb dnevu mladostt, ki bo v Študentskem naselju pa      nam je dokazal da so se prehitro veselili. Določeni politični organi, tudi vodstvo slovenske mladine^ misli očitno nadaljevati po starem. Ob tem jih ne motijo niti razne mahinacije, saj se bo na primer takoj naše! denar za kritje stroškov, ki so nastali po tem, ko je bilo potrebno umakniti sporni plakat. In še eno dejstvo nam priča, da sedanje mladinsko vodstvo ne mi-sli prav dosti spremeniti svojega načina dela. To je postopek za izbor kandidata za novega predsednika jugoslovanske mla-dine, ki naj bi ga letospredlagala slovenska mladina. Čeprav so se v vodstvu odločili, da bodo odšli po stopinjah Ijubijan-skih Študentov ter so od kandidatov zantevali programe pa so ga polomili drugje in v bistvu s tem izničili vso revolu-cionarnost zahteve po programih. Od sprejetja programov (po pošti) pa do odločitve so nam dali cele stiri dneve(od tega tudi soboto in nedeljo). Samo na osnovi programov,ki so mimogrede pisani precej abstraktno in v dveh dneh se no-beno telo ne more odločiti,v kolikor se bodo v tem časn sploh sestala vsaj vsa predsedstva ,da o kakšni širši javni raz-pravi sploh ne govorimo.
Javna predstavitev kandidatov in
obenem tudi njihova konfrontacija pa ie zaenkrat zgolj do-mena nedemokratičnih sistemov na zanodu. Upamo lahko, da bo vsaj Ijubljanskim študentom to uspelo pri izboru rektorja pa čeprav so pomisleki in očitki tako hudi, da niso vredni tega papirja.
1
Robert Botteri
P.s.
U2IVAJTE VONJ MLADOSTI
rr
PP1ČŠ
Mednarodno znanstveno srečanje
FORMIRANJE KULTURE
Filozofska fakulteta 18.-20. junija 1987
Namen srečanja je, da spodbudi izmenjavo novej-ših dosežkov v materialistični teoriji kulture v širšem pomenu izraza, ki obsega družbene vrhnje stavbe, njihove aparate in prekse, pa tudi ideološka posredo-vanja družbenih razmerij, zlasti produkcijskih. Pri tem želimo produktivno soočiti različne epistemološke prijeme, še zlasti pa poudariti imanentno politično razsežnost teoretskega dela. Poleg tega, da je dialog te vrste tako rekoč nujno produktiven, želimo s sre-čanjem vzpostaviti trajno omrežje, ki bo lahko podla-ga za stalnejše in tesno povezano skupno delo na tem področju. S tem ne iščemo samo odgovora na sedanjo razdrobljenost teoretskega dela in na globo-ko krizo v njegovih institucionalnih oblikah: vse to nam prej velja za učinek notranjega zloma vladajoče kulture - zloma, ki ga moramo analizirati, in tako po-iskati šibke točke, kjer je mogoče zastaviti proti-hegemonistične boje. Zato hoče biti srečanje alterna-tivna oblika teoretske komunikacije in produkcije, ki bo izhajala iz praktičnih pridobitev raznih proti-hegemonističnih prizadevanj (manjšinskih bojev, fe-ministične politike, novih socialnih gibanj na Vzhodu in na Zahodu, protikolonialističnega boja Tretjega sveta, gibanja za »civilnodružbo« v socialističnih de-želah itn.).
Trdno podlago za to strategijo so ustvarili pomem-bni dosežki v sodobni humanistiki in »družbenih ve-dah«: zlasti psihoanaliza, zgodovinski materializem, lingvistika. Srečanje si seveda ne bo prizadevalo, da bi zvarilo nekakšno kulturno-zgodovinsko »sintezo«: delovalo bo marveč na način točkovnih posegov v najproduktivnejša epistemična področja. Akademsko sklerozo bomo zdrobili s teoretsko strogostjo, institu-cionalno razdrobljenost premagovali z zgodovinsko odgovornostjo, modno žargonizacijo odpravljali s po-štenim priznavanjem nujnih omejitev.
Prepričani smo, da bo srečanje pomagalo k uvelja-vitvi altemativnih in manjšinskih teoretskih prijemov, delo pa, ki bo iz njega izšlo, bo brez dvoma prispeva-lo k notranji preobrazbi, ki že poteka na univerzah.
Pod okriljem jugoslovanskega združenja za socio-logijo in v sodelovanju z revijo Cultural Critique (Uni-versity of Minnesota) srečanje prireja Oddelek za so-ciologijo na Filozofski fakulteti Univerze Edvarda Kardelja.
Srečanje so denarno podprle: Občinska raziskoval-na skupnost Center, Mestna raziskovalna skupnost Ljubljana, Ljubljanska kulturna skupnost, Kulturna skupnost SRS, Izobraževalna skupnost SRS, zveza republiških in pokrajinskih SIS za znanstveno dejav-nost in Filozofska fakulteta.
TURIST
VSAK   PONEDELJEK
d „  n      e    . a      c
LDepeche Mode-Strangelove 2.The Cure-Why Cant I Be You?
3.  Bobby Vynton-Blue Velvet
4.  Toure Kunda-Salya
5.  Wire-Ahead
* 6. Sly and Robbie- Boops(Here To Go)
7.   VVeather Prophets-SheComes From
8.   Yello-Call It Love
9.   R.E.M.-Fall On Me
10.   Smiths-Shoplifters Of TheWorld...
factorx
TRIBUNA št. 14, leto XXXVI, ponedeljek 25.5.1987 glasiloUKZSMS
UREDNIŠTVO-.Robert Botteri (odg. ured.), Tomi Gračanin (gl. ured.), Tomaž Toporišič, Marko Pe-čauer, Emil Hrvatin, Simcna Fajfar, Silvo Zapeč— nik, Samo Resnik, Borut Rismal, Brane Senegač-nik (lektor), Sena Sarkič in Zdravko Papič (pre-lom in oblikovanje), Peka in Darja(tajništvo)
TISK:Tiskarna Ljudska Pravica, Priprava BEP Dnev-nik: Naklada 5000 izvodov
Oproščeno temeljnega davka za promet po sklepu št. 421-170 zdne 22.1.1973
NASLOV UREDNIŠTVA:Kersnikova 4, Ljubljana tel. 319-496, 318-457; javni sestanki uredništva so ob sredah ob 18. uri
PREDSEDNIK CASOPISNEGA SVETA:Danilo Turk
TRIBUNA - STRAN 2
PP132>]
Univerzitetni konferenci ZSM Beograd Univerzitetnemu komiteju ZK Beograd Mestnemu komiteju ZK Beograd
Politična diskvalifikacija Miroslava Višiča, ki ne more postati glavni urednik Studenta, ker je pisal za slovenski študentski časopis, je težek udarec bratstvu in enotnosti naših na-rodov. Prosimo vas, tovariši, ostanite na Tito-vi poti.
Predsedstvo Univerzitetne konference ZSMS Ljubljana
TENNESSEE tflLLIAMS
PARLE-MOJ  C OHME  L A  P L U I E  LAISSE-MOI
E C 0 U T E R
(COVORI MI KOT DEZ IN PUSTI ML POSLUSAU)
gledališče   G L E J               sreda   3. junij     1987
četrtek 4. junij     1987              ob 20-30
THBATRE U
R
Dragi somišljeniki,
prijetno sta me presenetila vaše pismo in pošiljka. V mojem srcu ste bili prisotni že mnogo prej, preden sem pripela bedž na prsi. Bil je že čas, da se sproži kaj takega, kajti dolgo smo samo poslušali rock and roll, med-tem ko so drugi protestirali.
Sem poročena in imam šestletno deklico. Že sedem let poskušam na-jti zaposlitev, vendar brez uspeha. Veste, to ni več tragično, postalo je tragikomično. Polna sem jeze in prezira, ki ga čutim do raznoraznih soc. lažnivcev in paralažnivcev. Ideološko sem levo orientirana, vendar ni-sem imela nikdar želje biti član Zveze komunistov. Tu je mnogo mladih brez zaposlitve in stanovanja, kar povsem razumljivo pogojuje nastanek opozicije. Vendar vsem tem primanjkuje duha za sprožitev akcije, v za-dnjem času pa so malce obremenjeni z nacionalizmom (problem je pri-soten...).
Sodi se, da smo ogroženi kot Srbi, dejansko pa je naša ogroženost mnogo večja od tega (pogosto se Čutim ogroženo tudi od samih Srbov). Mladi vse bolj razmišljajo tako kot njihovi očetje. Kam to vodi? Vse, kar počno, so razprave o referendumu in branje knjige o Milutinu. Brez dvo-ma si žele sprememb, ignorirajo mnoge socialne vrednote, vendar je po-treben nekdo, ki bi jih premaknil, ali pa bodo to že jutri storili sami. Jaz jih netnorem več čakati; želim z vami iti naprej.
Takšna moja pot se začenja še v sedemdesetih letih (tedaj sem živela v Nemčiji, kjer sem sodelovala v mnogih demonstracijah in mitingih).
Zelela bi vas obiskati in se vam pridružiti v bori za naše ide>e, elemen-tarno svobodo, ohranitev narave...
Bo v bližnji prihodnosti kak miting ali podobno?
VAŠA SVETLANA
REFORMATOR IN LOVEC
V glasilu lovske zveze Slovenije LOVEC, št. 3f 22.1.1987 na str. 86 smo prebrali, da so podelili
RED ZA LOVSKE ZASLUGE II. STOPNJE
EMILU ROJCU
bivšemu šolskemu reformatorju in po ne-
uspehu v lanskem volilnem boju, novemu di-
rektorju edine prave marksistične šole v
Kumrovcu.
Stari pregovor »presedlal je s konja na osla« bo treba spremeniti v »presedlal je z re-forme na medveda« ali pa je mogoče igranje z reformami in streljanje medvedov privilegij zgolj enih in istih oseb.
Česa ne poveste:
DEMOKRACIJA NA BRITOFU?
Slab glas gre v deveto vas in slabi zgled Ijubljanske študent-ske organizacije, kjer sta se letos že drugič pojavili dve listi in dv^ programa, je posvetil tudi v mariborske brloge. Dosedanje štu-dentsko vodstvo je, žal, tudi na svojem področju mirno potrjeva-lo drugorazrednost in povincialnost Mb univerze, njeno usmilje-nja vredno nemoč, da bi spregovorila sebi in družbi okoli sebe.* Predsedstvo je imelo sicer nekaj težav z iskanjem političnih de-dičev in v času pisanja članka še ni jasno, ali si jih je na koncu koncev sploh našlo in s kakšnimi žavbami so namazani. A tik pred koncem evidentacijskih obredov je nekaj naključnih srečanj in slabi zgled Ijubljanskih kolegov prineslo poskus, da bi se stvari le spremenile. Na t.i. volitvah 25. maja se bo tako, če ne bo kaj narobe, pojavila študentska lista, sad teh pogovorov in srečanj. Imela bo program, ki bo, če bo mogoče (to vendar ni Ljubljana), tudi objavljen v študentskem tisku. In čudo čudno, ta program ne bo napisan v tihi gotovosti, da so mariborski študentje ovce. Sploh ne bo priznaval, da je to po božjem odloku drugorazredna univerza in da se lahko resne stvari dogajajo samo v Ljubljani, vloga Mb študentarije pa more biti (po naravi stvari) le takšna, da molčijo in skačejo Ijubljanskim kolegom v hrbet.
• Stvari so se tako žalostno obrnile, da je v Razpetovem škan-dalu Ijubljansko predsedstvo študentske organizacije (s pojas-nilom, da je del tamkajšnjih študentov doma iz Maribora in da je zadevščina itak slovenskega pomena) zahtevalo od predsedni-ka Mb komunistov javno opravičilo a\\ pa odstop, predstavniki mariborskih študentov pa so molčali. Če smo pošteni, jim lahko priznamo, da kulturne sramote vsaj podprli niso. Konec koncev so pozimi podprli štafeto mladosti, ki jo nekateri raje imenujejo štafeta norosti.
Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Upajmo, da se bodo se-daj stvari obrnile na bolje.
SAMO RESNIK
»25. MAJ 87«
15.00-17.00 Okrogla miza v mali dvorani Študentskega centra z naslo-vom »Reformirajmo rektorja, volimo univerzo!«
18.00-20.00 rock koncert (GRČ) 1. del. V
odmorih intervjuji s povablje-
nimi gosti, nastop predstavni-
kov gibanj
21.00-24.00 prenos iz Beograda na veliki vi-
deo-ekran s komentarjem
21.00-24.00 2. del rock koncerta in mani-
fest     ob     dnevu     mladosti
PAIMKRTI, EKATARINA VELI-
KA, ZABRANJENO PUŠENJE
Od 15.00 do 24.00 postavitev stojnic druž-
benih gibanj, njihove aktivnosti ob konferneci SZDL »Ekologija, ener-gija, varčevanje«
"                -           26. maja 87 y CD.
Med 17.00 in 24.00 nastop gledališke skupi-ne Ane Monro.
TRIBUNA - STRAN 3
Pismo od daleč
SPOŠTOVANA BANDA!
Preden vam vsem skupaj, oziroma Samo vsaj tebi in tvojemu namestniku, čestitam za dokončno zmago nad slovenskim narodom, se moram pritožiti nad nedemokratično delitvijo oblasti med bližnjimi sorodniki in prijatelji. Le-ti tokrat niso dobili ničesar. Pričakoval sem, da me boste izvolili vsaj za urednika RŠ, ko sem že TRIBUNO tako vzpodbudno zafural. Od vseh Slovenov je ostal samo še Botteri, da jo po-taplja naprej. Poleg tega sem od vas pričakoval vsaj kakšno medaljo, priznanje, našitek ali šibrc v hrbet, vsaj nekaj, ne pa, da si razdelite oblast, ne da bi poskrbeli za to, da bi do korita prišli tudi tisti, ki smo sicer že prenažrti, smo pa nanj havajeni. Mislim, da je zajebavanja z moje stra-ni dovolj.
Danes smo končali s predavanji in tako imam več časa. Izpitov namreč še ni, masovno pa se bodo zvrstili prihodnji teden. Na Univerzi je predpisan teden, ko se zgodijo vsi končni iz-piti. Takrat so vsi študentje po malem blazni in skrokani. Kvocient žurk v bloku je padel na nič-lo. Ker izpita ni mogoče ponavljati. negativna ocena pa se ti šteje v povprečje. Studentska vlada, kot vidite, za študenta ni naredila kaj pri-da. V času volitev je tekla blazna kampanja. Vsi kandidati so imeli rdeče kravate, modre obleke in gručo brucev, ki so naokrog lepili plakate z njihovimi programi in slikami. Zmagal je naj-neumnejši kandidat. Od 25.000 glasov jih je dobil 112, natanko toliko, kot jih je pridelal na-sprotnik. Toda slednji je odstopil. V zameno je dobil funkcijo v študentski vladi. Tako so štu-denti dobili butca. Glavna zadeva med ameriš-kimi študenti je šolnina, drugo je vpliv na »board of trusties«, ki odločajo o vseh po-membnih zadevah na univerzi, nato pa sledijo praktične zadeve (parkiranje za študente, var-nost v campusu ipd.). Najbolj simpatičen med kandidati je ponudil program v tem vrstnem redu. Na prvo mesto je postavil politično kam-panjo zoper vlado. Le-ta ima resne namene, da zniža prispevke univerzi, zaradi česar se bi po-višale šolnine. Ta tip je izpadel prvi. Zmagova-lec v svojem programu obljublja, da bo poskr-bel za to, da se bodo pričeli pogovarjati o par-kiriščih za študente, o prioritetah študentov pri nakupu vstopnic za nogometne tekme, o var-nosti in na koncu še za vse ostalo. Glede na to, da ga je izvolilo 112 od 25.000 Ijudi, ste lahko kar zadovoljni. Imate 15.000 rednih študen-tov, od katerih jih polovica ne vidi svoje fakul-tete. To je v nasprotju s tukajšnjim campusom, kjerso same mlade, debele riti v kratkih hlačah, s knjigami y žakljih in s hamburgerji v ustih. Študentska vlada ni študentom ničesar zrihta-la, zato pa so jim univerzitetne organizacije zrihtale to, kar lahko preberete na drugi strani.
Čeprav o štafeti ne vem ničesar, se mi zdi, da nihče od alpinistov ni bil toliko pošten, da bi jo zabrisal z vrha dol, mimo dolge nemške v črni graben. Škoda. Cel svet bi se lahko zabaval nad reševalno akcijo, s katero bi vlekli ven ubogo, kompromitirano črepinjo. Zato pa vem, kakšen je bil vaš političen program. Če bi rekel, da je bil dober, bi povedal prav toliko kot če bi rekel, da si lep. Zlagal se ne bi, pa tudi povedal ne bi ni-česar. Ker sem bral samo kratko poročilo v Delu, se vzdržujem komentarja. Razumeti mo-rate, da sem v tem času postal tudi politično frigiden (žal začasno). Včasih pa me le prevza-me kakšna domislica, ki vam jih bom v nadalje-vanju serviral. Vi jih ob pivu prežvečite, če ne bo kaj drugega.
1. Tradicija: natiskati morate plakate predsedstva, kot to počno za politbiro v SZ.
Od 00 ZSMS zahtevajte, da jih obesijo v svoje pisarne in v vsak javen študentski prostor. Pod vsako sliko mora biti napisano ime, naslov, te-lefonska številka in zadolžitev. Do takrat si na-bavite kombinezone in gumijaste škornje, da boste lahko suhih nog brodili skozi potoke krvj, ki jih bo Ijudstvo pripravljeno pretočiti za vas.
2.  K tradiciji spada tudi dan študentske košarice in sekirice. To je pomemben običaj, ki je med Ijubljanskimi študenti v veljavi že celo leto. Ta dan določite tako, da boste o njem sprejeii »zakon«! Predlagam, da ga določite mimo vseh političnih in religioznih praznikov in da se pri tem ozirate na naravne pojave (mlaj, polna luna, pomlad, 1., 2., 3. teden pomladi,
3.  Darovati je treba tako, kot so to počeli vaši predniki in ne tako, kot to počnemo mi.
Namesto teleta ali ovce zakoljemo ali zapremo kakšnega intelektualca. Peči vola in ga tudi po-jesti, to je vodilen cvirn za mladino na prestopu pomladi v poletje.
II. poglavje
4.  Dvigovanje prestiža: javno zahtevajte, da vam izvršni svet (ali kakšna druga republiš-ka oz. zvezna institucija) odstopi rabljen črn mercedes. Pomembno je, da ga uradno in jav-no fehtate. Ce ga dobite, ga bomo že prebarva-li.MEROOACTION! HITNO! In povsem resno. Zanima me, kakšen bo odgovor.
5.  Domislice za študente:
-  osnovna zadeva: javna zahteva po opra-vičilu plačevanja carine na uvoz PC (osebnih računalnikov) za vsakega študenta Ijubljan-ske univerze.
Kako to doseči? Trenutno imam v glavi dva načina:
-  konkreten je ta, da študentje plačajo cari-no pri prenosu PC čez mejo, denar pa se jim kasneje povrne od: Izobraževalne skupnosti, federacije, iz republiškega budžeta;
-  dolgoročen: sprejeti je treba interventni zakon o posebnem statusu univerze. Vse čla-nice Univerze (inštituti, fakultete, študenti in profesorji) bi morale biti oproščene carine, pa če uvažajo vse, od salame do ceglov. Ludo, kaj?
Vsekakor bi morali iz tega narediti big issue. Ce so Ijudje pripravljeni iz lastnega žepa plačati informacijsko strukturo, ki bi jo morala zagoto-viti država skozi šole in pošto, potem ni PRA-VICNO, da jih država za ta patriotizem ocarini.
6.  Ob koncu predavanj in v času izpitnih rokov najdite svetel prostor, vanj postavite mize, nažicajte Emono, da skuha kavo in po-skrbite, da bo v tem prostoru blazen mir. Vsi, ki bodo v njem študirali, morajo dobiti same petice. Kot pogoj za vstop v tak prostor zahte-vajte, da študent prinese s sabo izvod TRIBU-NE in tako izkaže svojo solidarnost ter pripad-nost skupnosti. Ne pozabite poskrbeti za to, da bo y prostoru veliko šilčkov. Ce šilčkov manjka, Ijudje bezljajo naokrog in si jih izposojajo.
7.  Vzpostaviti bi bilo treba TRG stanovanj in študentskih potrebščin. UK bi morala tiska-ti tedenski časopis, namenjen zgolj malim og-lasom in reklamnim obvestilom. To zahteva, da bi nekdo od Ijudi, ki vlečejo plačo, npr. Bricman, dvigoval telefone, zapisoval oglase, izdajal in distribuiral časopis.
UK bi morala tudi posredovati na področju oddajanja stanovanj. Ustanoviti bi bilo treba klub, sekcijo, urad ali agencijo, ki bi posredova-la med študenti in rentorji stanovanj. Študenti
bi bili motivirani zato, ker se ne znajdejo in ker je obstoječi trg nepopolen. Rentorjem bi jam-čili, da jim ne bo treba plačati davkov, urejali bi jim podnajemne pogodbe (v pogodbi bi se na-vedlo, za koliko časa in pod kakšnimi pogoji bi se določeno stanovanje oddalo, ipd.). Takšna agencija bi morala od rentorjev pobirati 1 -5 %, poskrbela pa bi za kategorizacijo sob oz. stano-vanj. Pri tem bi morali fiksirati minimalne stan-darde.
8.  Pričnite z biciklistično kulturo. Uvedite dan študentskega bicikla. To bi bila lahko para-da nemogočih biciklov, razstava varAostnih sistemov (kako obvarovati bicikel pred krajo), kolesarski sejem. Novim kolesarjem predlagaj-te, da ustanoyijo sindikat, študentsko servisno delavnico in izposojevalnico čez poletje. Stu-denti bi lahko oddajali svoja kolesa debelim Švabom, Gračo ali UK pa bi jih lahko kegljali s ceste.
9.  Poimenovanje univerze: poimenovati jo po mestu, republiki in ne po politiku. Tako npr.: Univerza Slovenije, Šišenski College ali kaj bolj patriotskega.
10.  Speacers corner. čim prej! Potrebno je samo oddati prijavo na policijo in v njej pove-dati, da bodo Ijudje komentirali osebne in druž-bene probleme od 2.00 do 8.00 p. m. Zagoto-viti morate, da se bo govorilo v knjižnem jeziku. Na začetku bodo debelo gledali in bodo živčni, če pa boste to počeli vsak teden, lahko to po-stane del tradicije NOB in ustavne ureditve. Predlagam Leninov park, Marx in Engefsov je preveč simetričen, da bi v njem res lahko našli kaj za špikerje.
11.  Do.sem ste verjetno popili že ogrom-no piva. Če ne gre drugače, izdelajte svojo prvo študentsko petletko in jo tiskajte. Ce bo ilustrirana, bo večji hit kot so bili kongresni dokurhenti.
Predvsem pa se ne sekirajte zaradi dogod-kov. Tukaj nihče ne jebe ne vas in žal tudi Ju-goslavije ne. Ne več.
ANDREJ RUS
TRIBUNA - STRAN 4
w
\e \e .5S"a^

FKAH L/CC/Vf<
rtilv.
iJLO-
vssf
Mladostvzadnji številki na-vaja nekaj zanimivih razmiš-Ijanj z nedavnih ideoloških plenumov. Izjave Živorada Minovoča zaradi jasnosti ne prevajamo: ».. mnogo šta danas hoče da nas odvuče levo ili desno, iako ceo sadaš-nji idejni omnibus, zajedno sa gradanskom desnicom, na-cionalizmom i dogmatizmom, predstavlja desnicu, u koju spada čak i sve ono, što naiz-gled hoče da se predstavi kao levo.«
V katastrskih knjigah obči-ne Peč so nekateri objekti pravoslavne veroizpovedi vpisani kot lastnina musli-manske verske organizacije. Komisija OKSKv Peči je ugo-tovila, da je za napako odgo-voren računalnik.
Nikoli ne bomo doumeli, da glavne nevarnosti ne pred-stavljajo razni nacionalizmi, temveč tehnološka nepisme-nost, komentira Student.
v.n /
V "
JALMA MATER
Glasujem ZA - prisilno upravo! KOORDINACIJA NIMA KLOBUKA
Torek, 19. maja zvečer, nekaj ur po maratonskem sestanku ... Česa? Za-gata. Kljub nasprotnemu prepričevanju ne vem, na kakšnem sesntaku sem pre-sedel ves dan. Upam, da bom to lahko razbral iz zapisnika. Robert hoče tekst za Tribuno. »Vsaj kronologijo,« pravi. »Ti si bil ves čas noter. Ti najbolje veš.« (?)
Zdi se mi, da od tistega dne, ko je predsedstvo UK ZSMS sprejelo dva, za nadaljnji razvoj dogodkov bržčas odlo-čilna sklepa, vem vse manj. Tam, kjer smo pričakovali podporo, je nismo dobi-li, tam, kjer smo na njo najmanj računali, nam jo ponujajo. Mislim, da smo bili kljub opozorilom z različnih strani ven-darle naivni. Verjeli smo v univerzo in o njej govorili ž veliko začetnico. Potem so s te univerze, za katero smo menili, da jo tvorijo tudi študenti, pričeli leteti očitki. Da smo ned^nokratični. Da iz-siljujemo in provociramo. Da rušimo sistem. Da se ne držimo pravil igre. Da smo neodgovorni.
Konec minulega tedna nam je nekdo iz univerzitetnih logov rekel: »Fantje, štafeta že, že, toda tokrat ste zadeli v črno.«
S tem sistemom mora biti nekaj hudi-čevo narobe, če ga zrušita dva sklepa vodstva študentske organizacije.
Prvi sklep: Predsedstvo UK ZSMS predlaga vsem organom in organizacijam, ki vodijo volilne postopke za izvolitev oz. imenovanje rektorja Univerze Edvarda Kardelja, da se zavzamejo za to, da bi rektorja UEK imenovali tudi na osnovi njegovega predloga pro-grama dela. Predloge pro-gramov dela morajo pri-praviti vsievidentirani kan-didati za rektorje UEK.
Drugi sklep: Predsed-stvo UK ZSMS nasprotuje vsakršnemu izbiranju rek-torja, utemeljenem ali opravičevanem z uporabo tega ali onega »ključa«. Edini »ključ« za izbiro rek-torja so znanje, strokov-nost in kvalificiranost kan-didata (kandidatov).
Sprejeli smo, napisali in odposlali. Naslovi? Predsedstvo RK SZDL, univer-zitetni svet UEK, rektorat UEK, kadrov-ska komisija UEK, rektorat Univerze v Mariboru.
V torek,12. maja, gostimo na pred-sedstvu predsednika univerzitetnega sveta, Cirila Zlobca. Pozdravi, nasme-ški. »Starejši prihajajo k mlajšim.« »Nas je preveč za vašo pisarno.« Razložimo sklepa. To je nujnost. Reforma je pred vrati. Vedeti hočemo, kaj si onjej mislijo kandidati za rektorja. Imenovanje rek-torja je začetek reforme. Od naših skle-pov ne bomo odstopili. Univerzitetni svet sprejema veljavne sklepe z večino glasov v vseh treh zborih. Ce kandidat za rektorja, ki ga določi predsedstvo RK SZDL ne bo imel konkretnega programa dela, se o njem ne moremo pogovarjati. Prikimava, odkimava, polemizira, replici-ra. Pove, da se na SZDL razburjajo za-radi kandidatov, ki jih je evidentiralo predsedstvo UK ZSMS. Zahtevamo ta-kojšen sestanek univerzitetnega sveta. Ni mogoče. Univerza nima denarja za vabila, za znamke in ovojnice. Zgrozi-mo se. Omenimo rdeče številke, nepo-krite milijarde. Kaj je počel rektor? Kon-čamo pri idejnem plenumu. Sedeli smo tri ure.
Mlin se je zavrtel, sestanki se vrstijo.
Sreda, 13. maj. Zjutraj sestanek z delegati študentov v univerzitetnem svetu, ob enih popoldansestanek »ko-ordinacije«, čez celo popoldne se raz-tegnejo pogovori z evidentiranimi kandi-dati za rektorja.
Koordinacijski odbor za kadrovska vprašanja, »koordinacija«. Še ena od mnogih. Prisotna sva dva, da nama bo lažje. Sestanemo se na rektoratu. Nekaj Ijudi. Rektor, glavni tajnik, predsednik univerzitetnega sveta, predsednik parti-je, sindikata, kadrovske, ... Hočejo ožji izbor med evidentiranimi kandidati. Po ustnih informacijah naj bi nekdo kandi-daturo umaknil. »Ni res«, pravi nekdo. »Še kandidira. Danes se bo pogovarjal s študenti.« Zgrozim se. Kako je mogo-če, da hočejo na osnovi ustnih informa-cij izbrisati človeka s spiska? Kdo smo sploh mi, od kod nam pravica, da dela-mo ožji izbor. Kdo so tisti, ki so 29. apri-la naredili ožji izbor in pri tem »pozabili« povabiti študente? Povem za predloge predsedstva UK ZSMS. Protestiram proti »koordinaciji«.
»Koordinacija« je neformalno telo. Nihče je ni izvolil, ne vodi zapisnikov, nima klobuka, da bi se odkrila, če bi jo kdo kaj vprašal, ima pa veliko moč. Na sestankih »koordinacije« se študentje ne bomo pogovarjali. Naše predloge in
evidentirane kandidate naj obravnava kadrovska komisija. Zahtevam takojšen sklic univerzitetnega sveta. Ne. Sklic iz-redne seje sveta bi pomenil priznanje, da je na univerzi izredno stanje. Zamis-lim se. Ali morda po vsem tem, kar sem-slišal in doživei, ni izrednega stanja. Kdo se slepi? Za kaj gre, če ni denarja za pošto? Ali je to normalno stanje? Prepir. Očitki letijo. Da se sestajamo samo s študentskimi delegati. Strmim, sam pri sebi ponavljam tisto, kar so nam očitali. Prekršek je, če se v delegat-skem sistemu sestaneš s svojimi dele-gati. Nekateri med nami so strokovnjaki za ustavno pravo. Nič. Študentska or-ganizacija se pogovarja z evidentiranimi kandidati, jih prosi za programe. To bi morala storiti tudi sindikat in partija. Drži. Vrašujem, zakaj tega ne počenta, če se tega zavedajo vsi prisotni. Odgo-vora nisem dobil. Tudi na tem sestanku sva z Gorazdom sedela tri ure:
»Doma«, na predsedstvu zatečem kolega. Pogovarjajo se z evidentiranimi kandidati. Zelo preprosto, prijetno je. Ni obtožb, ni očitkov. Gosti izjavljajo, da jih nihče doslej ni nič vprašal. Da je mladi-na prva. Govorijo o svojih fakultetah, o problemih, o reformi, o sfevdalizirani univerzi, o njeni administraciji. Petdeset jih dela tam. Petdeset. Spomnim se na vrste študentov pred referati na svoji fa-kulteti. Petdeset jih je samo na univerzi, na Trgu osvoboditve. Dogovorimo se za programe. Rok je en teden. Ni nam prav, da kandidate preganjamo. Opravičuje-mo se, toda... Zadovoljni smo. Zdi se nam, da smo z razgovori dosegli nekaj velikega.
V četrtek, 14. je posvet predsednikov osnovnih organizacij. Dobim vabilo za sestanek na univerzi. Pobesnim. Z Go-razdom sva zahtevala sejo kadrovske komisije v navzočnosti predstavnikov rektorata, študentov, partije in sindika-ta. Sklicujejo razširjeno sejo vseh na-štetih, na katero so vabljeni tudi člani kadrovske. In pristavijo: gre za demo-kratizacijo volilnih postopkov. To ni mo-goče, to ni res. V resnici sva z Goraz-dom na »koordinaciji« takšno udeležbo izsilila, ker se nisva bila pripravljena po-govarjati sama, ker sva zahtevala jav-nost. Demokratizacija!!! Demokratizaci-ja je nekje drugje. Prične se pri progra-mih, pri JAVNI razpvai o njih. Odločimo se. Za jutri bomo telegramsko sklicali ti-skovno konferenco.
Petek, 15. Ob 10.00 pridejo novinarji. Odprem konferenco. Ugotovim, da o po-stopkih za izvolitev vodstva univerze javnost doslej ni bila obveščena in ob-žalujem, ker moramo javnost o tem ob-veščati študenti. Naštejem kandidate za
TRIBUNA - STRAN 6
fALMA MATER
rektorja: Bavdek, Kavčič, Kristan, Le-skovar, Likar, Močnik, Šumi. Predstavim naše predloge, stališča, zahteve. Kon-čamo v eni uri.
V torek ob devetih se prične mara-tonska seja kadrovske komisije v raz-širjeni sestavi, oziroma seja razširjene sestave s kadrovsko komisijo. Dobimo zapis (!) razgovora na »koordinaciji« in ugotovimo.da so bistveni deli tega raz-govora izpuščeni. Doživimo preseneče-nje. Zvemo namreč, da so bili predlogi predsedstva UK ZSMS na sestanku »koordinacije« sprejeti (?). Vsi? Vsi. Z olajšanjem predlagam, da naše predlo-ge sprejme kadrovska komisija kot stal-no delovno telo univerzitetnega sveta. Ne, jih ne more, ker to ni v njeni pristoj-nosti. Povprašam po poslovniku o delu komisije. Ne obstaja. Zahtevamo, da prenese kadrovska naše predloge kot pobudo univerzitetnemu svetu. Zahteva je sprejeta brez formalnega prev^rjanja. Kadrovska namreč sprejema sklepe brez dviga rok. Pojavljajo se glasovi, ki podpirajo naše predloge po programih dela. Še več. Predsednik univerzitetne-ga komiteja se zavzema za več kandi-datov za eno funkcijo. Zazdi se mi, da smo dobili vojno. Ugotovim, da lahko v eni uri sejo zaključimo. Ni mogoče. Na-rediti moramo ožji izbor med evidentira-nimi kandidati za rektorja in prorektorje. Ne sprašujem več, ali je krčenje eviden-tiranih kandidatov v pristojnosti kadrov-ske komisije. Samo opomnim, da mora-mo pri kakršnemkoli izboru upoštevati programe dela kandidatov, le-teh pa še nimamo. Vname se prepir. Zavlačujemo postopek, »odstopamo od dogovorjene-ga«. Gorazd zapusti sejo in odhiti po frekvenco. Spomnim se svojega praz-nega indeksa in preklinjam. Tokrat UK ZSMS. Izjavim, da brez programov dela in brez javne predstavitve programov dela, študentje pri ožjem izboru ne bodo sodelovali. Samotu popustijo živci. Por-deči in zavpije, da univerza ni prav nič storila za javno predstavitev in obravna-vo kandidatov. Dlani me zasrbijo. Ima me, da bi zaploskal, vendar si roke za-poslim s tem, da pričnem zlagati papirje v torbo. Na konc se dogovorimo, da se ponovno sestanemo 27. maja, to je po javni tribuni v študentskem naseliu.29. maja je seja univerzitetnega sveta. ( ? ) Po maratonu je - tako kot zme-raj mogoče slišati to in ono. Za vogali, med vrati, med stiskom rok. Zakaj Ijudje ne govorijo javno?
Razmišljam o zadnjih desetih dneh. O sporih, prepirih, o razcepljenosti univer-ze, o lobbyjih, o interventnih zakonih, blokiranih računih in rdečih številkah. O nenapovedanem odpadanju predavanj, vaj, seminarjev.o prenatrpanih urnikih, slabih skriptah, o predmetih, ki pone-umljajo. Spominjam se vročice ob vpis-nih dneh, obsežnih formularjev in zadr-tih referentk. Pomilujembodočega rek-torja in njegove sodelavce. Sam bi na univerzo uvedel prisilno upravo, Šuvar pa bi najbrž pripeljal »četico vojakov«. Tudi prav?
Miran Lesjak
KRITERIJI   ZA VOLITVE REKTORJA
1.  Sposoben s svojim znanjem, razgledanostjo,    izkušnjami, ustvarjalno prispevati k ures-ničevanju družbenih smotrov usmerjenega   izobraževanja in znanstveno raziskovalne-ga dela; izhajajoč pri tem iz potreb     združenega     dela, družbenega razvoja in vsest-ranskega razvoja osebnosti v socialistični       samoupravni družbi.
2.  Zgleden po svojem pedagoš-kem in raziskovalnem delu in ima družbeni ugled.
3.  Aktiven in ustvarjalen v uve-Ijavljanju samoupravnih so-cialističnih odnosov, s poseb-nim   poudarkom   na   samo-upravnem organiziranju viso-kega šolstva.
4.  Sposoben voditi in organizi-rati dejavnost univerze kot skupnosti njenih članic, glede na vlogo in nalogo univerze, določene   s   samoupravnim sporazumom   o   združitvi   z univerzo in s statutom uni-verze.
5.  Da je s svojim dosedanjim strokovnim in družbenopoli-tičnim delom pokazal ustvar-jalno aktivnost pri razvoju vi-sokega šolstva.
6.  Sposoben ustvarjalno prispe-vati k uresničevanju razvoj-nih in stabilizacijskih usmeri-tev,     družbenoekonomskih, delegatskih in drugih samo-upravnih odnosov v družbi in h krepitvi povezovanja viso-kega šolstva z ostalimi deli združenega dela.
KRITERUI ZA VOLITVE PRO-REKTORJEV
V osnovi veljajo zanje enaki kriteriji kot za rektorja, s tem da je potrebno upoštevati delitev dela med njimi, tako da vsak od njih obvlada določeno področje, s čimer se zagotavlja kontinuite-ta dela in ustrezno angažiranje univerze na posameznih področ-jih dela univerze in njenih članic.
Ta področja so: vzgojnoizob-raževalna in znanstveno-razis-kovalna dejavnost; planiranje in finančno gospodarska dejav-nost; študentski standard in pro-storski razvoj univerze; kadrov-ske zadeve, SLO in DSZ, med-
narodno sodelovanje, sodelova-nje z drugimi univerzami doma in v tujini.
Pri kandidiranju prorektorjev velja upoštevati ustrezno zasto-panost VDO (fakultet akademij, visoke in višjih šol), vendar bi moralo biti osnovno vodilo uspo-sobljenost kandidatov za spremljanje in usmerjanje dolo-čenih delovnih področij.
Ljubljana, februar 1981
IZ STATUTA UEK
21.člen
Odločitve univerzitetnega sveta so sprejete, če jih sprejme v enakem besedilu večina dele-gatov delavcev, in večina dele-gatov študentov, v zadevah po-sebnega družbenega pomena pa tudi večina delegatov druž-bene skupnosti.
Glasovanje na seji univerzitet-nega sveta je praviloma javno.
Ce odločitve ne sprejmejo v enakem besedilu vse tri skupine delegatov, se izvede postopek usklajevanja.
Usklajevanje opravi komisija, v katero imenuje vsaka skupina delegatov po dva člana.
Komisija začne z delom takoj po imenovanju in praviloma še na isti seji poroča univerzitetne-mu svetu o svojem delu in mu predloži usklajen predlog rešit-ve spornega vprašanja.
Ce se v komisiji ne sporazu-mejo, ali če posamezne skupine delegatov v univerzitetnem sve-tu ne sprejmejo predlagane spo-razumne rešitve komisije, se sporno vprašanje odloži z dnev-nega reda. Če bi zaradi tega utegnila nastati posebna druž-bena škoda, obvesti rektor ali katera koli skupina delegatov v svetu, pristojno skupščino druž-benopolitične skupnosti.
PRIPIS UREDNIŠTVA !
V tej številki objavljamo prva dva programa, ki smo ju dobili od kandidatov za rektorja. V prihodnji številki bomo obja-vili še preostale.
***
TRIBUNA - STRAN 7
fALMA MATE
Rastko Močnik
PROGRAM EVIDENTIRANEGA KANDIDATA ZA  REKTORJA  LJUBLJANSKE UNIVERZE
Osnovni program*
Prihodnje rektorsko mandatno obdo-bje bo lahko izjemno pomembno: ne le zaradi odločitev, ki naj bi jih v tem času sprejeli, pač pa zlasti zaradi vrste ugod-nih okoliščin, ki ustvarjajo možnost, da bodo te odločitve lahko zares kako-vostne in da bodo univerzo postavile v položaj, da bo lahko opravljala pomem-bne naloge, o katerih se pravkar ustvar-ja zelo širok konsensus.
Na univerzi že obstaja precej široko, čeprav nemara ne zadosti opazno so-glasje o spremembah, ki bodo okrepile univerzo in zlalsti njen položaj v družbi. Najširša demokratična javnost, katere glasnik so v zadnjem času postala zla-sti družbena gibanja, v politični sferi za ZSMS, podpira osnovne prvine tega no-tranjega univerzitetnega soglasja in celo z večjo ostrino postavlja ustrezne zahteve in projekte. Prevladujoči tok vladajoče politike se močno zaveda od-ločilne vloge univerze v družbenih pre-obrazbah, postavlja pred univerzo jasne zahteve in je pripravljen zagotoviti ustrezne, zlasti denarne pogoje za opravljanje teh nalog.
Splošni položaj je zato prav izjemno ugoden, kar v veliki meri olajšuje sesta-vljanje pričujočega programa: njegova naloga je, da evidentira pozitivne proce-se.ki že potekajo na univerzi in v družbi, jih strne in predlaga nekaj preprostih, hitro uresničljivih in pragmatično narav-nanih ukrepov, ki bodo spodbudili pro-cese notranje, univerzitetne prenove in zagotovili splošne družbene pogoje za-nje.
1. Avtonomija   univerze   in univerzitetna samouprava
Splošni pogoj, da lahko univerza opravlja svojo vlogo, je ta, da se ji na-vzven zagotovi avtonomija, navznoter
* Pričujoči program izhaja iz posvetovanj na predsedstvu UK ZSMS, s predstavniki osnovnih organizacij ZSMS na fakultetah, akademijah in s predstavniki družbenih gi-banj; le v zelo majhni meri se je evidentirani kandidat posvetoval z univerzitetnimi učitelji in njihovimi predstavniki; upošteval pa je nji-hova objavljena in javno izražena stališča. Zato »osnovni program« predstavlja zlasti bazo.ki je kandidata evidentirala; na njegovi podlagi se bo evidentirani kandidat posveto-val še z univerzitetnimi učitelji in predstavniki raznih univerzitetnih ustanov ter tako sesta-vil »univerzitetni program«, katerega namen je zastopati skupne interese univerze.
pa se uveljavi načelo samouprave. Uni-verza je skupnost učiteljev, študentov in študentov in drugih univerzitetnih delav-cev, katere glavno razmerje navzven je razmerje do suverena. Ohraniti je torej treba tridomno sestavo univerzitetnega sveta.a člane tretjega doma - predstav-nike »družbe« - naj voli predstavnik su-verena - skupščina SRS. Na vseh nižjih ravneh so ustrezni organi po načelu sa-mouprave sestavljeni dvodomno - iz predstavnikov učiteljev indrugih univer-zitetnih delavcev ter iz predstavnikov študentk in študentov.Obnoviti je treba pedagoško-znanstvene svete (zbore) z nekdanjimi ali smiselno razširjenimi kompetencami.
Ključ do resnične avtonomije, pa tudi do učinkovite organizacije univerzitet-nega dela je finančna samostojnost. Univerzi je treba zagotoviti neodvisen in razmeroma stalen vir dohodkov, s kate-rimi sama neodvisno razpolaga. Denar za osnovni dejavnosti univerze - prena-šanje znanja in produkcijo znanja - je že zdaj »para« - poračunski: nadzor nad njegovo porabo lahko opravlja univerzi-tetni svet, v splošnih potezah pa seveda tudi skupščina SRS. Gospodarjenje z denarjem pa je treba prepustiti univerzi in njenim sestavnim delom. Ostali viri dohodkov naj se urejajo pogodbeno, ker le to omogoča nadzor, hitrost in enako-praven položaj partnerjev; kot naročniki pogodbenih uslug univerze poleg gos-podarskih subjektov lahko nastopajo tudi državni organi, upravne službe ipd. itn.
Zgornje zamisli seveda zahtevajo spremembe v predpisih. Dobro pravno ureditev bi po mojemmnenju zagotovili tako, da bi najprej urejali zadeve z za-časnimi univerzitetnimi predpisi, jih pu-stili, da nekaj časa veljajo.pokažejo svoje prednosti in pomanjkljivosti - in šele na tej podlagi pozneje sprejeli ustrezen zakon, ki bi ureditev določil za daljši čas. Ta strategija je odprta, zlasti pa omogoča smotrno porabo energij in onemogoča napake, ki so posledica kampanjskega pristopa.
2. Prenosznanja
V Sloveniji je premalo zaposlenih z vi-soko izobrazbo. Zato bi morali povečati število diplomantov in bržkone tudi šte-vilo študentov. V sedanjih razmerah se je treba opreti zlasti na »notranje rezer-ve«, tj. izboljšati kakovost študija in po-večati njegovo učinkovitost. Preprost ukrep v tej smeri je zmanjšanje števila obveznih predmetov in izpitov: ob ena-
kem številu učiteljev, študentkin štu-dentov to takoj ustvari pogoje za kvali-tativne izboljšave.
Ena pomembnih rezerv so t. i. skupni predmeti. Po^ekod jih je mogoče odpra-viti in njihove vsebine vnesti v ustrezne strokovne predmete. Drugje jih je treba zasnovati kot specialistično dopolnitev k osnovnemu strokovnemu študiju. Uni-verza namreč ni kraj za pridobivanje splošne izobrazbe, to mora opraviti srednja šola, univerza pa lahko nanjo pritiska, da bo to tudi storila. Odpraviti je treba obrambne predmete (SLO in DS), saj so študentke in študenti kot dr-žavljani vključeni v ta sistem in ni treba, da bi bili zaradi svojega študentskega statusa diskriminatorsko obravnavani.
Namesto sedanjega tako rekoč iz-ključnega poudarka na izpitih je treba uvesti kontinuirane oblike za preverja-nje uspešnosti učnega procesa. Pri tem mora dobiti pomembno vlogo samostoj-no študentsko delo, v višjih letnikih pa vključevanje v raziskovalno delo. Zato je treba učitelje razbremeniti rutinskih opravil in jim omogočiti kvalitetnejše delo s študentkami, študenti, konsulta-cije, seminarje ipd. Za rutinsko prena-šanje osnovnih znanj je treba uvesti in-stitucijo »teaching assistant«.
V veliko večji meri doslej je treba spodbujati individualne študijske pro-grame, tudi med raznimi fakultetami, akademijami ipd. Usmeriti se je treba k temu, da se najboljšim študentom že v času dodiplomskega študija omogoči daljši študij (semester, dva) na drugih jugpslovanskih in tujih univerzah.
Studijske programe je oblikovati in sprejemati na univerzi, zagotoviti, da se hitro spreminjajo in vključujejo najno-vejše dosežke, poudariti samostojno študiranje literature, zlasti tuje - in temu ustrezno opremiti univerzitetne knjižni-ce.
3. Proizvodnja znanja
Za osnovno raziskovalno delo je treba uvesti samostojen in stalen vir financi-ranja; uvesti prožne oblike za vpeljeva-nje raziskovalnih projektov; prav tako čim bolj prožno postaviti vključevanje sodelavcev - tudi izmed študentov, zu-nanjih strokovnjakov, članov z drugih univerz, inštitutov itn. Sedanja struktura je preveč okorna in zahteva veliko pi-sarniškega dela, ki pa ne zagotavlja pravega nadzora. Do zunajuniverzitet-nih dejavnikov (gospodarstvo in drugi naročniki) so pogodbena razmerja naje-nostavnejša in najbolj korektna. - Zlalsti
TRIBUNA - STRAN 8
LMA MATERi

je treba zagotoviti ustrezno financiranje stalnega obnavljanja raziskovalne teh-nologije (»hardware«). Pri vključevanju študentov v raziskave je treba rešiti vprašanje njihovih moralnih in material-nih pravic. - Pfoblem Raziskovalnih skupnosti je zelo delikaten, a kaže, da ne omogoča optimalnega planiranja, nadzora in kompetentnosti. Nemara je rešitev v tem, da se celotno vsebinsko odločanje prenese na univerzo in njene dele (da se legalizira sedanje dejansko stanje), kontrolo nad porabo denarja pa zagotovi prek vrednotenja rezultatov. Pri osnovnih raziskavah je to mogoče doseči pravzaprav le na indirekten na-čin - z vključevanjem na svetovni trg duhovne proizvodnje, notranjo kompeti-tivnostjo in selekcijo.
4.  Vloga univerze v šolskem-sistemu
Univerza ni del »enotnega šolskega sistema«, ima pa v njem pomembne funkcije. Zlasti opravlja »pilotsko vlogo« pri določanju vsebine srednješolskih programov in pri razvijanju učnih tehno-logij. Zato je treba čimbolj spodbujati neposredno povezavo med srednjimi šolami in univerzo, da se zagotovi spro-tno obnavljanje srednješolskih progra-mov z novejšimi dognanji strok - in nji-hova splošnoizobraževalna usmerje-nost za potrebe visokošolskega študija (a tudi kompetentnega opravljanja stro-kovnih del na ravni srednješolske uspo-sobljenosti). Univerza zato lahko opra-vlja »razvojno« vlogo v šolskem proce-su - njeni specializirani deli pa tudi »svetovalno« vlogo. S tako postavljeno vlogo univerze bi odpadle številne dile-me, ki jih je odprl zavrnjeni predlog za-kona o pedagoški službi.
5.  Študentke in študenti
Vzpostavitev univerze kot skupnosti učiteljev, delavcev, študentk in študen-tov bo močno okrepila vlogo in moč štu-dentkin študentov na univerzi. Ta moč je zlasti koristna na tehle področjih: nadzor nad delom učiteljev in sprotne korekcije v učnem procesu; dinamično odzivanje univerze na splošne družbene procese in konflikte; selekcija novih ka-drov (asistentov, raziskovalcev ipd.); stalen pritisk na kvaliteto učnega in ra-ziskovalnega dela; selekcija in kompeti-cija med učitelji na ravni realnega de-lovnega procesa.
Da bodo študenti lahko opravljali vlo-go, ki jim na univerzi gre in ki je bistvena za uspešno delovanje univerze, jim je treba zagotoviti socialno in politično varnost. Socialno varnost zagotavljajo ustrezna denarna sredstva, politično pa avtonomija univerze in načelo samo-uprave.
Študenti morajo kot člani univerze dobiti neoviran dostop do administrativ-nih in servisnih uslug univerzitetne ustanove in njenih delov. Če to zahteva okrepitev teh služb, jo je treba izpeljati.
6. Učitelji
Z okrepitvijo ugleda in moči univerzi-tetnih učiteljev se poveča tudi njihova odgovornost. To je mogoče zagotavljati zlasti indirektno. S tem v zvezi je mogo-če takoj uvesti tele ukrepe: okrepiti so-delovanje strokovnjakov, ki so zaposle-ni zunaj univerze, v univerzitetnem kuri-klu; usmeriti se na pospešeno politiko podeljevanja univerzitetnih habilitacij strokovnjakom, ki sicer ne delajo na univerzi, da se zagotovi vsaj minimalna konkurenca; v čim večjem številu in na čim nižjih ravneh (oddelki, katedre) uve-sti ustanovo »gostujočega profesorja«: od tega je več koristi - stiks kvalitet-nimvrhom v Jugoslaviji in v svetu, raz-meroma ceneno pridobivanje najnovej-ših dosežkov in informacij, prodor v Ju-goslavijo in v tujino na ravni, kjer je to najbolj smiselno 'recipročnost!), moralni pritisk na kvaliteto dela »domačih« uči-teljev, navezava stikov, ki bi omogočili študijnaših študentov na drugih univer-zah (eventualno tudi pridobivanje de-narnih virov za ta študij drugod).
Takoj moramo odpraviti vzvode, ki vsakokratnemu režimu in zunanjim de-javnikom (razni politični ali finančni lobbyji ipd.) omogočajo.da pritiskajo na univerzitetne učitelje ali celo posegajo v univerzitetno politiko (odpraviti merilo »moralno-političnih« kvalifikacij, ustrez-no spremeniti volilne postopke za učite-Ije in za funkcije). Takoj moramo vrniti pravice članov univerze učiteljem (in drugim delavcem), ki so jih v preteklosti iz političnih razlogov pregnali z univerze ali kakorkoli omejili v njihovih pravicah in dejavnostih.
Uvesti moramo status »reaching as-sistant« (vzporedno na področju pro-dukcije znanja: »research assistant«). Z drugimi besedami: sedanjo akcijo »2000 raziskovalcev« spremniti v stal-no ustanovo. S tembomo zagotovili po-diplomskim študentomin tistim, ki delajo doktorat, pa niso drugje zaposleni, ustrezen vir dohodkov, hkrati pa izbolj-šati kvaliteto učnega in raziskovalnega dela. Učni asistenti bi se vključili v učni proces na nižjih ravneh, s tem razbre-menili učitelje, študentkam in študen-tompa omogočili kvalitetnejše učenje v manjših skupinah, repetitorije in študij po izvirni  literaturi.  Raziskovalni  asi-
stenti bi pomembno obogatili proizvod-njo znanja, pri tem moramo upoštevati dosedanje dobre in slabe izkušnje (zla-sti zahtevo po tesnejši povezavi z gos-podarstvom, po okrepitvi njegovega vpliva na izbor in dejavnost).
7. Reforma univerze
Univerza se nenehno od znotraj refor-mira.sicer ni univerza. »Reformsko« delo je zato stalno, njegovo bistvo je, da spodbuja in krepi že potekajoče proce-se notranjega razvoja, sproža nove in odstranja ovire. Kampanje so neuspeš-ne in navadno škodljive.
Neposredno pa bi rektorat moral izpe-Ijati ekspanzijo navznoter in navzven. »Ekspanzija navznoter«: ponovno vklju-čiti Teološko fakulteto v univerzo, nje-nim študentkamin študentom pa zago-toviti status študenta z vsemi pravicami in dolžnostmi. »Ekspanzija navzven«: močno okrepiti izmenjavo z domačimi in tujimi univerzami, vpeljati prakso, da študentke, študenti normalno študirajo na drugih univerzah in se jim ta študij avtomatično prizna na »matični« usta-novi, podoben aranžma lahko velja tudi za sorodne ustanove (raziskovalne in-štitute ipd.). Takoj je treba začeti izko-riščati možnosti, ki jih nudi dubrovniški meduniverzitetni center, spodbuditi štu-dentke in študente ter učitelje, da se čim aktivneje udeležujejo tamkajšnjih kurzov, da vabijo tuje predavatelje tudi v Ljubljano itn. Vse to so majhne investi-cije, ki ob ustrezni vztrajnosti in iznajd-Ijivosti lahko dajo bogate rezultate. Te stike je treba zlasti gojiti na najnižjih ravneh (oddelki, katedre), saj je to naj-bolj racionalno intudi zagotavlja kvalite-to.
Pričujoči programje nastal na podlagi kolektivnega napora. Zato je še vnaprej odprt za dopolnitve in popravke. Njego-vo vodilo je pragmatičnost, enostav-nost, rešitev, hitrost in prožnost. Če je splošna usmeritev univerze jasna in uživa zadostno soglasje, zadošča maj-hno število jasnih predpisov in »pravil igre«, drugo pa je stvar hitrega in odloč-nega ukrepanja, ki se odziva na splošno stanje na univerzi inv njenem okolju.
TRIBUNA - RTBAN 9
ALMA MATER
Miha Likar
PROGRAM      ZA      EVIDENTIRANEGA KANDIDATA ZA REKTORJA UNIVERZE E. K. ZA MANDAT 1987/89
Izobrazba izpolnjuje naravo, izobrazbo pa izpolnjuje izkustvo. (Francis Verulamski, 1625)
V mandatnem obdobju dveh let rektor s svojimi sodelavci prorektorji in tajniki Univerze ne more storiti veliko, vendar ne verjamem, da ne more storiti ničesar.
Izkušnje iz preteklega dvoletnega mandata kot prorektor so mi pokazale, da je poglavitna pomanjkljivost v seda-njem delovanju Univerze E. K. razdro-bljenost, ki je nasledek spreminjajočih se odnosov in pogledov na vlogo Uni-verze. Zategadelj menim, da je prva na-loga v prihodnjem mandatu krepiti pove-zanost med članicami. Univerzni svet usmerja splošno politiko in delovanje Univerze, vendar so stališča, ki pridejo do univerznega Sveta pogosto preveč stališča posameznikov in zato neizogib-no zožena. Očitno manjka širše pretre-sanje vprašanj, temu pa lahko pomaga-mo z oživljanjem pedagoško znanstve-nega zbora. Ze v dosedanjem mandatu si je rektor prizadeval s posvetovanji z dekani zapolniti to vrzel, v naslednjem mandatu pa predlagam, da se kot po-svetovalni organ Univerze E. K. razpra-vlja na okroglih mizah (svobodnih obli-kah pedagoško znanstvenega zbora), ki so odprte za vse, ki ga teme zanimajo.
Zato predlagam, da v tej obliki razpra-vljamo v dvomesečnih presledkih o na-slednjih.žgočih temah Univerze E. K.:
1987/88
1.  Ocena dosedanjega poteka pre-obrazbe Univerze. Teze za razpravljanje priprave Center za razvoj univerze.
2.  Samoupravljanje in »pravo« samo-upravljanje na Univerzi E. K. Teze pri-pravi Marksistični center univerze.
3r Tehnološki razvoj in Univerza. Teze povzete iz razprav Programa do-Igoročnega razvoja visokega šolstva v SR Sloveniji.
4.  Vključevanje študentov v razisko-valno delo članic Univerze E. K. v prete-klosti, danes in v prihodnosti. Teze pri-pravi Odbor za raziskovalno delo Sveta Univerze E. K.
5.  Raziskovalni inštituti in Univerza E. K. Teze pripravita Inštitut Jožef Stefan in Inštitut Boris Kidrič.
6.  Zakon o visokem šolstvu. Teze pri-pravi rektorat Univerze E. K.
7.  Habilitacija univerznih učiteljev in asistentov. Teze pripravita kadrovska komisija univerze in habilitacijska komi-sija Univerze E. K.
1988/89
8.  Dosežki znanstveno raziskovalne-ga dela učiteljev in sodelavcev Univerze E. K. Teze pripravi Odbor za raziskoval-no delo Sveta Univerze E. K.
9.  2000 mladih raziskovalcev. Teze pripravijo mladi raziskovalci s predstav-niki Raziskovalne skupnosti Slovenije.
10.  Univerza   E.   K.   v   luči   univerz SFRJ. Teze pripravi rektorat Univerze E. K.
Predvidevamo, da bi okrogle mize o navedenih temah pomenile pobude za delo samoupravnih organov Univerze in njenih članic, pri čemer naj bi sklepi in pobude bili odsev stremljenj vseh sode-lavcev Univerze, zlalsti pa naj bi okrogle mize brez sprenevedanja odkrivale vzroke za odtujevanje univerze od druž-benih, gospodarskih in kulturnih tokov našega časa.
Razumljivo je, da lahko rektor ravna le
skladno s Statutom univerze E. K. in ra-zumljivo je, da bo neizogibno opraviti nekaj organizacijskih pomanjkljivosti sedanje poslovodne strukture in stro-kovnih služb Univerze. Okrepiti je brez odlašanja vlogo glavnega tajnika Uni-verze, ki naj bi bil pravnik z izkušnjami vodenja univerzne ustanove, pa hkratiz nadrobnim poznavanjem stremljenj štu-dentov. V rektorjev kolegij je nujno vključiti študenta.ki je najtesneje pove-zans predsedstvom UK ZSMS, bodisi kot kooptiranega člana, najbolje pa kot prorektorja-študenta.
Rektor in njegovi sodelavci se bodo v prihodnjem mandatu ravnali po načelu-,da ne klečeplazijo pred nikomer, ne pred birokrati, ne pred študenti.da pa ne zapadajo v slepo ulico oporečništva, temveč si nenehno prizadevajo za na-predek socialističnega samoupravnega sistema v življenju Univerze.
TRIBUNA - STRAN 10
BUTN TRIBUNA
INTERVJU
Z VOJISLAVOM ŠEŠLJEM
BUTN TRIBUNA
dr. Vojislav šešelj, takoj po »sojenju« Stanetu Dolancu, optimistično zre v prihodnost
TRIBUNA - STRAN 12
BUTN TRIBUNA
Avtor intervjuja se namesto komentar-ja opravičuje predvsem dr. Vojislavu Šeš-Iju in seveda bravcem, da intervju ne izha-ja v celotnem obsegu, temveč nekoliko skrajšan. Naš prostor je pač omejen ...
Besedilo in fotografija TOMI DROZG
ZAKAJŠEŠELJ?
Vojislav Sešelj je danes fantom. Zgolj ime je tisto, ki zbuja strasti in strahove, ne da bi širša javnost sploh vedela, kdo je on niti kakšno je njegovo delo. Njegove knjige so zaplenjene, njegovi intervjuji prepovedani, ne spuščajo ga na okrogle mize, ne more dobiti potnega lista itd.
Nihče nima pravice brisati iz zgodovinskega spomina človeka, ki je igral ne-ko družbeno vlogo ( Šešelj je bil svoje čase najmlajši doktor znanosti pri nas ), pa naj gre za vlogo, Ki jo ocenjujemo v dobrem ali slabem pomenu besede, ali v obeh. Nihče tudi nima pravice ustvarjati bajk o človeku, dopus-titi, da nepotrjene trditve dobijo široke Razsežnosti in hkrati odrekati pra-vico do besede tistemu, ki ga ta slika prvega prizadeva. Vsem nam je jasna pomembnost tega intervjuja z Vojislavom Šešljem, kakor tudi politična razsežnost tega dogodka. Vendar odločitev za objavo ali neobjavo ne more temeljiti na nepopolnih dnevno     -pragmatičnih vtisih, fantomskih podo-bah in ocenjevanju strahov... Uredništvo Tribune tudi ne more odločati o pomenu bešelja na osnovi neobstoječih podatkov in molka o tem človeku. Uredništvo lahko odloča le na osnovi dejstev. Ta so v našem primeru skro-mna, toda tudi odločilna.
Nehumano, necivilizirano in pod vsakim kulturnim nivoiemJe tako popol-no preziranje človeka. Odgovor na vprašanje " ZAKAJ SEŠELJ " bi tukaj moral biti jasen. Ne samo zaradi civilizacijskih norm, pač pa ravno tako zaradi norm, na katere se tako rada sklicuje naša družba. Zaradi vseh nas torej.
Uredništvo Tribune ne more in rriti ne želi biti razsodnik Šešeljevega dela in niti razsodnik njegovih idei. In kdo ie končno lahko takšen razsodnik, če ne Ijudje in zgodovina preko njih? Da pa bi zgodovina lahko izrekala sodbe, ni potrebna samo prisotnost razsodnika, temveč tudi prič in porote in tožilca in iavnosti in obrambe — le odprt prostor dialoga je dovolj širok, da lahko nuai vse to in hkrati tisto mesto, ki lahko prepreči prevlado apri-ornih sodb in neutemeljenih ožigosanj...
Po vsem tem je možen se en ugovor objavi. Ali je sedaj pravi trenutek za kaj takega? V primeru Šešelja pa je žal tudi to vprašanje napačno zastav-Ijenoljeno. Ne gre namreč za trenutek, temveč za dobo. Vprašati je torej potrebno tako: ali je doba štiri letdovolj dolga in lahko Šešelja končno pripustimo k besedr? Odgovor je seveda jasen.
UREDNIŠTVO
TD I Dl IM A
'ALMA MATBR
SPET BOMO V LETU 1985
Leta 1985 je bil bojkot
Ce ne bi bilo interventnih zakonov Mikuličeve vlade, bi bilo najbrž vse drugače. Tako pa ima Študentski center v Ljubljani v prvem trimesečju letos osem starih milijard jz-gube. Kar 5 od teh 8 milijard dolguje Študentskemu cen-tru republiška izobraževalna skupnost. Ta pa ima blokira-ne račune zaradi interventnih zakonov.
Zato tega denarja ne more izplačati Studentskemu cen-tru. To pa pomeni, da bo ŠC moral pritisniti na študente za povečanje stanarin. Dele-gatska konferenca študentov v Študentskem centru pa ne bo pristala na povišanje, če se ne povišajo štipendije, in ne bo pristala na večji pro-cent povišanja stanarin, kot bo znašal procent povečanja štipendij. Pomlad bo torej v SC še vroča.
Financiranje ŠC se, kot kaže, ne da si-stemsko urediti tako, da bi zadeva funk-cionirala. Ob bojkotu 1985 je bila ena glavnih zahtev študentov, da naj se sis-temsko uredi financiranje ŠC. Dokler je ŠC še bil pod prisilno upravo, je stvar lepo tekla, ko pa so letos januarja prisilno up-ravo ukinili, jje ŠC spet v težavah.
Ker stvari očitno ni mogoče urediti znotraj ŠC, kjer ima možnost odločanja, se je delegatska konferenca študentov odločila postaviti zahteve širši družbeno-politični skupnosti.
Na osnovi predhodne obravnave na zborih stanovalcev po posameznih do-movih je .Delegatska konferenca štu-dentov v ŠC sestavila naslednje zahte-ve do širše družbenopolitične skupno-sti:
1. - Da se izdela študentska košarica, na osnovi katere bo ugotovljena zmož-nost študentov plačevanja materialnih stroškov bivanja in ugotovljen delež, ki naj bi ga družbd prispevala k material-nim stroškom bivanja. Predlaga se, da v ceni krije Republiška izobraževalna skupnost SRS še postavko vzdrževa-nja.
UK ZSMS je izdelala študentsko koša-rico, iz katere so razvidni življenjski stroški študenta v Ljubljani. Republiška izobraže-valna skupnost zdaj pokriva osebne do-hodke delavcev in obveznosti iz njih. Ozi-roma morala bi jih, vendar zaradi blokira-nih računov tega ne počne.
- Da se sproti spremljajo in revalorizi-rajo štipendije.
To omogoča študentom vzdrževati standard vsaj na sedanji ravni, kajti infla-cija ga hitro razjeda.
-  Da se poveča vloga koordinacije, dvig cen stanarin in prehrane ne sme procentualno preseči dviga štipendij in se pojavi isti čas kot dvig štipendij, če to pogojuje dvig materialnih stroškov.
Koordinacija, K00 za standard študen-tov je organ, ki usklajuje cene bivanja v študentskih centrih v Ljubljani in Maribo-ru z dvigom štipendij. Jasno je, da se ob stopnji inflacije, kakršna je v tej deželi, stroški bivanja v ŠC hitro dvigajo in da bodo morali tudi študentje prispevati več. Vendar mora biti študentom zagotovljena določena mera socialne varnosti. Zato pa stanarine ne smejo prekoračiti dviga šti-pendij.
2.  Pri saniranju finančnega poslova-nja  DE  Restavracija predlagamo, da Republiška    izobraževalna    skupnost SRS krije osebne dohodke in obvezno-sti iz njih v DE Restavracija (podobno kot v DE Dom). S tem se ukine sedanji način regresiranja, tako da denar, ki je namenjen za štipendije, tudi gre za šti-pendije in da študentje dejansko sami sebi regresiramo prehrano.
Poslovanje restavracije in razdelilnic hrane Študentskega centra se zdaj finan-cira iz denarja, namenjenega štipendijam. Študentje plačajo samo surovine in ener-gijo za pripravo hrane.
3.  Da se v ŠC zgradi večnamenska dvorana za potrebe interesnih dejav-nosti vseh študentov Univerze Edvarda Kardelja.   Da  se  zgradi  nadomestna gradnja za domove FSPN in Akadem-ski kolegij ter da se reši problem na-mestitve mladih raziskovalcevz izgrad-njo doma za njih (za kar naj nameni sredstva tudi  Raziskovalna skupnost SRS).
Interesne dejavnosti študentov, ki so bile včasih v Ljubljani zelo razvite, so da-nes skoraj povsem zamrle. Študentsko naselje je postalo spalno naselje. Nekoč ga je tu vendarle bilo nekaj življenja. V Studentskem naselju so ob novogradnjah pustili komunalno urejeni prostor za še en stolpič. V njem bi lahko bila tudi več-namenska dvorana, ki bi jo primerno izoli-rali, da ne bi motila stanovalcev stolpiča. Za vmesno, »tamponsko« zono pa bi lah-ko v pritličju namestili še prostore uprave, kjer popoldan in zvečer ni nikogar. V se-danje prostore uprave bi lahko namestili prostore za različne interesne dejavnosti.
Sedanji dom FSPN je predviden za po-trebe fakultete in družboslovnega centra. Stanovalcem je zato potrebno zagotoviti druge prostore. Problematičen je tudi postdiplomski študij, saj so sedaj mladi raziskovalci nameščeni v domovih skupaj z drugimi študenti. Jasno pa je, da so nji-hove potrebe in interesi povsem drugačni od na primer kakega bruca.
4. Da bi se v bodoče predstavniki družbenopolitične skupnosti in študen-tov stanovalcev ŠC sestajati pogosteje (po potrebi) in bi vse nakopičene pro-bleme sprotno reševali po samouprav-nih poteh.
Kajti, če si lahko privoščimo komentar, poleg samoupravnih poti obstajajo še druge, običajno uspešnejše, kar je poka-zal tudi bojkot 1985.
Denarja ni
Da bi bile te zahteve predstavljene tis-tim, ki lahko kaj ukrenejo, je bil 24. aprila sklican sestanek, ki so se ga udeležili predstavniki Univerze, Študentskega centra, UK in RK ZSMS, občine Ljubljana Vič-Rudnik in predstavniki študentov sta-novalcev. Vabljeni so bili tudi predstavniki Republiške izobraževalne skupnosti, ki pa so se sestanku modro izognili.
Pobuda za ta sestanek je nastala že ja-nuarja na delegatski konferenci, ko so sprejeli tridesetodstotno povišanje stana-rin brez garancije, kdaj bo prišlo do zviša-nja štipendij in za koliko se bodo zvišale.
Rezultati sestanka so bili pičli. Odgovor študentskim zahtevam: denarja ni.
Zahteve po novogradnjah za študente so se pokazale za utopične. Slovensko gospodarstvo je menda v takšnem kaosu, da še samo sebe težko vzdržuje. Skratka: denarja ni. Zahteve po novogradnjah so tudi za delegatsko konferenco v podreje-nem položaju, dolgoročnejše od drugih zahtev. A postaviti jih je vendarle bilo tre-ba. Upajmo, da bodelegatska konferenca vztrajala pri njih.
A tudi dvig stanarin bo težko uskladiti za dvigom štipendij. Predstavnik odbora za štipendije je menil, da bi bilo najprej treba dvigniti stanarino, na osnovi česar bi se lahko dvignile štipendije. Začaran krog! Bojkot 1985 je očitno že pozabljen.
Ker predstavnikov Republiške izobra-ževaine skupnosti na omenjenerh sestan-ku ni bilo, so se predstavniki študentov in Študeniskega centra odločili, da se sami povabijo na sestanek k izobraževalni skupnosti. Izvedeli so, kar so že prej vede-h: denarja ni. Izobraževalna skupnost bo ŠC izplačala amortizacijo in revalorizacijo amortizacije za prve tri letošnje mesece. Kako pa bo naprej, je vprašanje, zaradi blokiranih računov jzobraževalne skup-nosti. Na svoji skupščini bo izobraževalna skupnost sprejela smernice za reševanje obravnavane problematike.
Za mnenje o obravnavani problematiki smo povprašali Matjaža Miklavca, direk-torja ŠC: »Želimo, da nam tisto, kar nam pripada po normativih in merilih, tudi dajo. Vemo, da je pomanjkanje sredstev jugo-slovanski problem. Tako delavci ŠC kot tudi študentje vemo, da moramo zategniti pas, dajnoramo mi vsi prispevati k stabi-lizaciji. Želeli pa bi, da nam ta denar pra-vočasno dajo. Slovenski pregovor pravi: kdor hitro da, dvakrat da.«
TRIBUNA - STRAN  14
1ALMA MATER
Študentski center ima svoje stroške, ki jih mora redno plačevati. Tudi če mu bodo izplačali denar, ki mu pripada za prvo tri-mesečje, bo inflacija ta denar razvredno-tila. ŠC pa mora medtem svoje obvezno-sti redno plačevati.
Snažilke, ki jih je v ŠC več kot sedem-deset, gotovo niso zadovoljne s plačo, ki
je komaj kaj večja od štipendij študentov, katerim čistijo prostore. Delavci v ŠC bodo hoteli višje plače. In ker ni denarja iz drugih virov, bodo pritiskali na dvig stana-rin.
In študentje stanovalci? Predsednikde-legatske konference Rajko Leban pravi: »Samo dve alternativi sta. Prva, da se v
juniju dvigneta tako stanarina kot štipen-dija - za približno enak procent. Druga pa je, da se štipendije na revalorizirajo. Po-tem študentje^dviga stanarin ne bomo mogli sprejeti, ŠC bo zašel v velike f inanč-ne težave in spet bomo v letu 1985.«
MARKO PEČAUER
ŠTUDENTSKA KOSARICA ZA MESEC APRIL 1987
moški povpr.
moški min.
ženske povpr.
ženske min.
Obleka in obutev Hrana - skupaj
- meso
- sadje
- zelenjava
- mleko in mleč. izdel.
- maščobe
- ostalo Pijača Cigarete Higiena
Šolske potrebščine Razvedrilo + ostalo
27.358,33 38.565,62 8.631,22 2.951,87 8.763,28 4.668,89 1.288,47 12.261,89 6.459,50 1.293,33 4.269,55 9.671,67
15.387,50
34.182,05
7.501,79
1.958,17
8.385,84
4.104,09
1.352,03
10.880,13
3.340,75
973,33
3,942,62
9.049,17
29.908,33 30.535,61 7.477,19 2.951,87 8.175,80 4.384,39 1.189,62 6.356,74 6.459,50 586,67 4.208,97 9.671,67
18.216,67 29.658,66 7.501,79 1.958,17 8.385,84 4.104,09 1.352,03 6.356,74 3.208,33 440,00 4.196,05 8.989,17
Naročnik košarice: Predsedstvo UK ZSMS Ljubljana. Študentsko košarico je po uradni metodotogiji izra-čunala Snežana Kurilič, dipl. ekonomist.
P.S.
V četrtek, 20. maja, je bil v študentskem naselju še en sestanek s predstavniki šir-še družbenopolitične skupnosti. Tokrat so bili študentje v večini. Prišli so tudi predstavniki republiške izobraževalne skupnosti. Povedali so, da bo njihov ra-čun kmalu deblokiranin bodo lahkopla-čali obveznosti do ŠC. Udeleženci so se strinjali glede študentskih zahtev pod to čko 1 in 4. Zahtevo 3 so razglasili za dol-goročno, zahtevo 2 paza enkonomsko neupravičeno. Niso se zedinili kako pra-ktično izvesti hkratno povečevanje sta— narin in štipendij. Predstavnik UK ZSMS je spet opozoril, da se problemi rešujejo na hitro, ni pa sistemskih rešitev. Res, kaj nam jamči, da drugo leto v ŠC ne bo [enakih problemov?
M.P.
\
SRBECfCA
ŠTAFETA NAŠE ŠTAFETE
»Nekatere pomanjklji-vosti vpripravah Titove šta-feteje treba takoj odpraviti. Letošnje priprave za odhod Titove štafete tečejo s po~ Ino paro. Vendar se ob vseh pripravah tu in tam odkriva-jo pomanjkljivosti, ki jih je nujno potrebno odpraviti.«
»Vjesnik«, 14. 5. 1948, rubrika »Fiskultura i sport«
Tako so pisali nekoč. Situacija s štafeto je danes mnogo slabša. Žal je postala naj-važnejša in najdolgočasnejša oblika pro-slave dneva mladosti. Zlet v Beogradu nas vsako leto vsaj preseneti z neko novo neumnostjo in z nedomiselnostjo, štafeta pa je vedno enaka palica falusoidne obli-ke, ki jo prevažajo v črnih mercedesih, nje-no romanje pa je spremljano z vedno ena-kimi, dolgočasnimi akademijami pionir-jev, ki recitiraip in pojejo že zdavnaj prese-žene pesmi. Cas bi bil, da koncept dneva mladosti odraste, da preneha biti razvajen Ijubljenček našega mladinskega vodstva. S takšnim načinom obeleževanja najpo-membnejšega praznika jugoslovanske mladine se le-ta žali in omalovažuje ter reducira na amorfno maso, ki na stadionu JNA izvaja mehanične kretnje in (enkrat na leto) teče, kot da ni sposobna na kak kreativnejši način izražati svoje mladosti.
Štafeta mladosti je nekoč nekaj pome-nila, koje 1945. spontano krenila iz Kra-gujevca kot knjiga s 7000 podpisi pod čestitko tovarišu Titu za rojstni dan, na-slednje leto pa jo je sprejela vsa Jugosla-vija kot Titovo štafeto. V teh povojnih letih je bilo 7 štafet - iz vsake republike ena in ena iz JNA (zanimivo, da je 1948. iz Bol-garije prav tako krenila ena štafeta-čestit-ka za rojstni dan). Vse te štafete so krenile 6-10 dni pred Titovim rojstnim dnem, predajali pa so jih tovarišu Titu v Belem dvoru brez kakih posebnih ceremonij na stadionu, razen sprejema na ulicah Beo-grada. Vesti o štafetah so izhajale v rub-riki Fiskultura i sprot, nošenje štafete pa je bil eden od pomembnejših telesnokultur-nih dogodkov v Jugoslaviji. V tem času zanosa so štafete nosili pod naslovom »Titova štafeta je čast za vsakega mla-dinca in fizkulturnika Jugoslavije«.
V govoru ob prejemu štafete 1946. je tovariš Tito dejal: »Naša mladinaje - že velikokrat sem poudaril - vedno izpo-/njevala svoje naloge. Tudi v tem, da ste danes prišli sem, tudi v tej štafeti se izraža ogromna organizatorska spo-sobnost naše mladine. izraža se vztraj-nost naše mladine, izraža se pripravlje-nost naše mladine za nova dela, za nove napore in naloge, ki bi se lahko postavili pred njo. Prav zaradi tega sem ponosen, nezaradisebe, ponosem sem
na našo deže/o, na naše narode. pono-sen sem prav tako, kot so ponosni naši narodi. da imajo takšno mladino... Seveda mi starejši čutimo veliko zado-voljstvo, ne čutimo nikakršne zaskrb-Ijenosti za prihodnost naše dežele, ker vemo, da bo takšna mladina. kot je naša. ki je postavila pred sebe visoke cilje in ki je pripravljena izvršiti vse za-stavljene naloge, znala tudi ohraniti tisto. za kar smo se borili in bo izgradila takšno bodočnost, o kakršni so naši predniki in naša mladina samo sanja-li.«
Ta bodočnost je sedaj. Verjetno 1946. nihče ni niti sanjal, kakšna bo videti da-našnja štafeta kot izraz vztrajnosti, orga-nizatorskih in kreatorskih sposobnosti mladih. Ni mogoče, da je mladina res tako nekreativna, avtomatizirana, apolitična in nezainteresirana za svojo usodo.
0 odnosu preteklosti in sedanjosti šta-fete Mirjana Kasapovič, asistentka na zagrebški politološki fakulteti, bivša mla-dinska aktivistka in novinarka, pravi:
»Zdi se mi, daje v današnjih pogojih prišlo v zadnjem času, zlasti pa v zad-njem letu ali dveh, do bistvenega pre-vrednotenja smisla in pomena štafete glede na to. karje bilo izvorno. Celo v takšni knjigi, kotje Sp/ošna enciklope-dija. se lahko vidi, da je bila štafeta ustanovljena 1945. leta, tako daje bila neposredno vezana na Titovrojstnidan in se je imenovala Titova štafeta. Ok-rog 1957. seje menjalo nekaj malega v razumevanju, pristopu k tej štafeti. Preimenovala seje v štafeto mladosti. vendar ni dvoma, da vse čas Titovega življenja ostaja najneposredneje zveza-na z njegovim rojstnim dnevom. Po Ti-tovi smrti, ker taka koncepcija pač nima večsmisla, prihaja do bistvenega premika v tem pomenu. da se to štafe-to ne samo interpretira, ampak tudi reinterpretira od njenega začetka kot simbol jugos/ovanskega patriotizma, skupnosti, bratstva-enotnosti, vsega, kar se imenuje zaželena in pozitivna opredelitev jugoslovanske mladjne, kar je bistvena sprememba. Ne vem, zakaj je bilo sploh potrbno obdržati takšno obliko političnega ritua/a. Tako kot precejšen del drugih Ijudi mislim, daje to danes odvečno in nifunkcional-no niti v političnem niti v kulturnem in ne v finančnem smislu in da se celotno izražanje dneva mladosti lahko organi-zira na kak primernejši in boljši način. Obstoji niz mladinskih institucij, kijih je mogoče uporabiti, npr. nagrada 7 sekretarjev SKOJ v Zagrebu, ki je na delu jugoslovanskega prostora pol-anonimna.
Da so argumenti, na katerihje zasno-van obstoječi koncept ob stanovitnih modtfikacijah, kotse temu praviposo-
dabljanju, ohlapni, kaže tudi zelo hitra usta/itev neke prakse v našem politič-nem obveščanju. Ko se je poročalo o štafeti v Sloveniji, jebilo rečeno: Danes je bilzbor o ekologiji, o zaposlovanju in v skladu z obelezevanjem dneva mla-dosti v tej repubHki ni bilo tekanja. Ko pa Je štafeta prešla mejo, smo imeli spet vse tiste procesije, zastave, madf-no. ki teka, potuje z ladjami na otoke itd. Torejso argumentiproti obstoječe-mu konceptu sprejetiza en del države, za drugega pa ne. Vprašanje je, zakaj. To, da v srcu Evrope na desetine tiso-čev mladih Ijudi, črni mercedesi z za-stavami tečejo po deželi tri mesece in da poslušamo iz večera v večer stereo-tipna, rutinska poročila. Jaz ne vidim nikakršnega smisla. nikakršne funkcio-nalnosti v vsej tej štafeti, očitno pa so Ijudje na odločilnih družbenih pozici-jah, ki stvari ocenjujejo drugače. Treba bijih bilo vprašati, kakšni so njihovi ar-gumenti.«
Eden od njih je vsekakor tudi trenutni predsednikZSMJ Hashim Rexepi: »Šta-feta mladosti in dan mladosti sta obeležji mlade generacije in v skladu s tem smo sprejeli dolgoročno platformo po javni razpravi, kidolgoročno usmer-ja. kako najse organiziramo naprej kot ZSMJ v čim boljšem in kreativnejšem angažmaju in obeleževanju dneva mla-dosti in štafete mladosti. Mislim, da ima štafeta kot simbol v sebi mnogo večodvt/sa, k/se ustvari prvič ali na vi-zuelen način o tem. To je privrženost mladih poti socialističnega samo-uprav/janja, Titovemu delu in angažira-nju mladih za uresničevanje svoje vlo-ge v družbi. S tega vidikaje štafeta iz-raz opredefitve mlade generacije do teh osnovnih vrednot in kot takšna se je mlada generacija izrekla za štafeto. Misibomo še naprej prizadevali, da se koncept štafete še boljposodobi, da se obogati z vsemi novimi vsebinami in omogočiti kreativno in ustvanalno an-gažiranje mlada generacije. Štafeta se je iz leta v leto menjala v skladu z real-nimi interesi mladih. V teh spremem-bah so nekatere sredine šle naprej. dru-gepa še vedno iščejo idealne forme.
Čeprav štafeto indentificiramo z mlado generacijo, vidijo vsi delovni Ijudje in državljani v štafeti tudi sebe, svojo pot razvo/a in je razumljivo. da vsak od njih želi dati svoj prispevek v izkazovanju svoje opredeljenosti in v vsakodnevnem angažmaju za razvoj naših osnovriih opredelttev. Mislim, da je odnos celotne družbe do štafete na nivoju, pa vendar bo s skupnimi napori in adekvatnim odnosom do mlade ge-neracije adekvatnejši tudi odnos do štafete.«
Raz>skovanje Položaj, zavest in ob-
toidiima  _ STRAM   1fi
SRBECICA
našanje mlade generacije Jugoslavije, napravljeno za potrebe zadnjega kon-gresa ZSMJ, je pokazalo. da se 47 % mladine Jugoslavije strinja z obstoje-čim konceptom proslave dneva mla-dosti, s tem da je odstotek bistveno nižji v Sloveniji. Vpoštevje treba vzeti. da prihodštafete v domačikrajpomeni mnogo več vaški kot pa mestni mladi-ni. ker tam satno takrat čutijo, da za njih skrbi zvezna organizacija. To isto raziskovanje je tudipokazalo, da niju-goslovanskega mladinca, na čigarmiš-Ijenje se često sklicujejo tisti, ki opravi-čujejo tak dan mladosti. Je samo mla-dinec na področju Jugoslavije s svojimi raznolikimi interesi. _ Tito paje rekef: »S to štafetoje izra-ženo zaupanje meniin vsemu delovne-mu kolektivu, kimupripadam. Tovariši in tovarišice mladinci, želel bi, da bibil 25. maj vedno praznik naše mladosti, želel bi, da bi bil ta dan športa našeju-goslovanske mladosti, dan fizične in
duhovne smotre. Živela naša mladina! Zive/i narodi naše socialistične mladi-ne!«
Kakšna je situacija v Hrvaški? OuŠko Radovič, sekretar RK ZSMH: »Očitnoje to, kar nosi štafeta s seboj, še vedno pomembno za Ijudstvo, posebej pa še za rnlado generacijo, Nismo raziskova-li. vendar očitno veliko pomeni, ker smo k aktivnostim, ki smojih organizi-rali ob štafeti mladosti, pritegnili mno-go več Ijudi kot k nekim drugim aktiv-nostim, kismojih organizirali. Velik del je prišel gotovo sam, drugi pa zaradi svojih obveznosti in zadolžitev v mla-dinski organizaciji, pa tudivsistemu, ki ga imajo. so verjetno prejemali zado-Ižitve, kj se navezujejo na štafeto mladosti. Ne bi rekel. daje vse izključ-no prostovoljno, očitnopaje tudi. dani nihče nekoga z nečim posebej prisilil. En del nosi inercija, tradicija, kije ve-zana na štafeto. vendarje že očitno, da je bilo nekajlet nazaj. zlasti v teh novih
razpravah, mnogo novih vsebin. za ka-tere ne bi rekel, da so inercija, ampak odraz stanja v generaciji, pa tudi v družbi.
Mlada generacija je rekla, da štafeto hoče. Večina je rekla, dajohoče. Vem zato, ker so imeli vsi, ki so govorili o njej. priložnost reči da ali ne (kdorkoli je hotel v mladinski organizaciji). Ven-dar v mladinski organizaciji delegati ne izražajo mišljenja svoje baze ravno tako, kot bi bilo treba.
Morali bipreživeti koncepcijo obele-ževanja dneva mladosti iz 1984. Topo-meni, znatno jo spremeniti, znatno jo posodobiti. Stafeta mladosti v Sloveni-ji je kompromis med tradicionalnim načinom, kije bil do sedaj in tega nove-ga, kar sposkušamo delati. To smo sprejeli in nismo izvajali. Da bise kon-cepcija uresničila, se morajo nujno uresničiti nekateri osnovni predpogoji. Razumljivo je, da se to ne da v takem stanju, kotsmo delali do sedaj, da smo čakali do zadnjih dveh mesecev. pre-den je štafeta krenila, da smo potem skušali spreminjati, daje to nemogoče in daje uresničenje te koncepcije osno-va uresničevanja mladinske orgnaiza-cije na povsem drugačni osnovi.«
Gibanje za sprememjpo ustaljene kon-cepcije proslave dneva mladosti in štafe-te je letos posebej močno v Sloveniji. Že veste, kako je, zakaj in zaradi koga je pro-padel letošnji nastop štafete v Sloveniji (gre seveda za plakatno mrzlico, ki je za seboj histerično potegnila še neke druge ideje).
Slovenski mladinci, ki so edini začeli delati za platformo o načinu obeleževanja dneva mladosti in izpostavili konkretne predloge za spremembe, so torej doživeli ognjevito zavrnitev zveznih mladinskih funkcionarjev, ki so še enkrat dokazali, da so bogati z velikimi besedami, vendar jih zaradi lastnega pomanjkanja kvalitetnih idej ne morejo uresničiti. Kot primer nava-jamo izjavo večletnega naročnika na fote-Ije v mladinski organtzaciji, Gorana Ivan-de: »Koncepcija, kije bila do sedaj, je v svojem najpomembnejšem delu preži-veta in vse, kar se dela za spremembo te koncepcije, /e dobro, vendar bi tu po-tegnil črto razmejitve. Seveda nisem zato. da se štafeta kot taka ukine, ker se mlzdi, da se vzadnjem časupri nas v družbi mnogo stvari, ki so splošno-jugoslovanskega značaja, postavlja ppd vprašaj; mislim, da to ni dobro. Stafeta kot taka, kot simbol skupnosti mora ostati, vendarje ravno tako dej-stvo, da se mora nujno menjatikoncep-cija. Ogromno denarja se zapravlja za njen mamrfestni karakter. Mislim, dabi bilo mnogo, mnogo pametneje, ko bi spremenili vse v nekakšno delovno, kreativno ustvarjalnost mladih Ijudi. Jaz sem za to, da štafeta potuje. Nisem za to. da se nosi v mercedesih, avtomo-bilih in da se v njih šminkajo občinski funkcionarji. Nisem za to. da se sporo-čila, ki se dajejo vanjo, ponavljajo in prepisujejo od 1945. pa do 1987. Sem za sodobnejši pristop. Po mojem bi /e-ta bil način, da razbijemo nekatere ta-buje. da nikogar apriori ne odbijamo in se z vsakim pogovorimo. To ne pome-ni, da se mora vsakomur apriori dati pri/ožnost (!?). kot seje zdaj očitno do-
TDIDI  IM A
gajalo tudi okrog plakata in okrog ce-lotne pros/ave tu v Sloveniji. Vendarse mizdi, daje na koncu zmagal razum in da tisto. karseje dogajalo okrog štafe-te, govori samo v korist tezf, da jo je treba posodobitiin da se moramo sicer na nekak drugačen način pogovarjati v družbi. Ce ideja štafete nekdo apriorno, v osnovi postav/ja pod vprašaj, sem proti, ker ima svojo kontinuiteto, svoj pomen. Vsaj mene asociira na nekaj. kadar zaigra himna, nekaj me pretrese v notranjosti. Prav tako me še boljpre-trese, kadar nekdo to idejo postavlja pod vprašaj. Prav tako sem tudi proti manifestnemu karakterju tam na sta-dionu. Najbržje mogoče tudina druga-čen način napraviti, ne dapostavijo sti-ropore, ki simbolizirajo ne-vem-kaj in da se skozi to kaže revolucionarnost mlade generacije. To ne, ker ti danes verjetno ne moreš mladega človeka potegniti s parolo - ko ga prvikrat po-tegneš, drugič ne bo več prišel, drugič ne bo več prišel, drug/č zahteva kon-kreten rezu/tat Na to se ne moramo privaditi.
ISRBECICAi
Ne vem, zakaj se ne uresničuje plat-forma iz '84. Vsi prisegamo na to kon-cepcijo, pa je spet ne uresničujemo.
Mladinski funkcionar iz Voj-vodine
-  Torej mladi imajo radi šta-feto?
-  Da, da, da, da.
-  Kdo jo ima na primer rad?
-  Ne vem, pri nas jo imajo vsi radi. Začenši z mojim to-varišem Janjičem, Rabreno-vičem. Vsi jo imajo radi.
-  Torej jo imajo radi Ijudje iz predsedništva, kaj pa baza? Kaj vi kdaj vprašate bazo?
-  Baze ne sprešujemo. Baza je vedno za. Kakor ji mi reče-
mo, ona vedno tako. Saj smo vendar plačani, da mislimo za njih!
In čemu potem odvečne zgodbe, kako se ves ta cirkus okrog dneva mladosti godi izključno po želji jugoslovanske mla-dine? Tako se še naprej teka in izvajajo se zletovske vaje, podprte z lažno masov-nostjo. Tak dan mladosti je še vedno glav-na aktivnost naše nagnite mladinske or-ganizacije, ki skrbi za svečane akademije, zamišljene poti štafete, plakate in bele drese za zlet pod parolo »Prižgite luč«. Tudi brez luči je dovolj jasno videti, kako se ta ista organizacija ne trudi preveč re-šiti problemcv podnajemniških sob in namrščenih stanodajalk, vrst v uradih za zaposlovanje, nukleark in reform šolstva.
Glavno je, da jurišamo. Na nebo, kaj-pak.
NATAŠA TAFRA prevod: B. S.
TRIBUNA - STRAN 18
SRBECICA
PIVAIN KLOBAS VIMENU LJUDSTVA
(Predlog scenarija  za  proslavo  Dneva mladosti)
Uvod
Ljudstvo se začne zbirati pred stadio-nom kakšne pol ure pred pričetkom slo-vesnosti in vsak dobi v roke klobaso (ker je prireditev v Beogradu, na/ bodo klobase turške-čevapčiči, saj bivprimeru kranjskih klobas lahko nekateri predstavniki imeli v mislih še eno slovensko provokacijo ali celo nacionalistični izpad) in vrček piva (na slivovko ne bi ciljali. ker je na mladinskih prireditvah prepovedano točiti alkohol), s čimer bi zasedli svoja mesta na stadionu popolnoma poljubno, paziti bi morali le, da ne zasedejo častnih lož, y katerih bi sedeli pomembni predstavniki, funkcionarji in razsodniki, ki morajo biti popolnoma vidni celotni množici, saj bo njihova vloga odlo-čilnega pomena za celotno prireditev. Ko je stadion že napolnjen, pridejo v svoje lože ti vidni možje, ki imajo na sebi poseb-na, enotna in zato zelo opazna oblačila, ki jih ločijo od vseh ostalih. Izbirali bi jih na primer po republiškem ključu, dodali pa bi še najvišje državne in vojaške organe.
Jedro
Na stadion pripeljejo določeno in dovolj veliko število mladcev, oblečenih v vojaš-ke uniforme (ni nujno, da so člani ZK, ra-zen, če tega organine zahtevajo) in začrta-jo obris naše rodne, vsem nam drage dr-žave. Za republiške meje uporabijo dekli-ce nežnega izgleda, oblečene v narodne noše, v kontrast strumnim in vojaškim mladcem. Vsako republiko nato opremijo z dovolj velikim številom fza trajanje npr. ene ure) napol golih mladincev in mladink, ki se v individualnih držah razporedijo po praznih prostorih med posameznimi me-jami. (Klobase in pivo se delijo neprestano, za karje potrebno zagotoviti dovolj veliko število kioskov!). Ves čas se razlega po stadionu glasba kakšnega novejšega av-torja, uporabljati pa mora izključno revo-lucionarno tematiko (npr. Sarajevo bi bilo dovolj dobro leglo za te stvari- Plavi orke-star, Bijelo dugme...). Ko se vse dovolj umiri, zaigrajo državno himno, katero mo-rajo peti prav vsi nastopajoči in publika na čelu s svojimi predstavniki, ki se lahko od-ločijo tudi kanon. Med petjem morajo biti vsi zazrti v nebo, od koder začne prav tak-rat deževati (žalost ce/e Jugoslavije). Ko naliv preneha, zagrmi topovska salva (88 strelov), za katero vstanejo vsi Ijudski predstavniki s svojih sedežev in začnejo svoj govor, ki se mora obvezno pričenjati: »V imenu Ijudstva ...« in nato preberejo vse obsodbe v prejšnjem letu za razne de-likvente, po posameznih republikah. (Kje začnejo, je stvar njihovega dogovora.) Za Slovenijo npr. začnejo z obsodbo štirih
nacionalistov iz JLA, za Hrvaško s Para-go, za Srbijo s Šeksom, za BiH s Šešljem in študenti, ki so bili na rojstnem dnevu ... (Mislim, da oseb ne bo težko najti.) Tako bomo lahko videli, kateri so tisti, ki upo-rabljajo Ime Ijudstva, kdo so tisti, ki seka-jo glave in kdo je (so) to Ijudstvo, v čigar imenu govorijo. (Tako bodo stvari o tej pogosto koriščeni stvari vsaj enkrat jas-ne.) Ko preberejo prvo obtožnico, začne Ijudstvo, že malo pod vplivom piva, huron-sko navijati in obsojena oseba začne svo-jo agonijo, ki mora biti čimbolj podobna kakšnemu modernemu plesu (npr. jazz baletu), mladenke v republiški meji pa za-čnejo en Ijudski ples ob Ijudski glasbi (za Slovenijo npr. Lepo je v naši domovini biti mlad), mladinci v državni meji pa telova-dijo z orožjem, npr. zapirajo pot ven (tako dobimo s temi plesi potreben kontrast, da takoj ločimo, kdo je nekaj posebnega in ne spada zraven). Ko navijanje doseže vr-hunec, glasba preneha (obsojeni pleše dalje, ker se noče pokoravati) in množica mora utihniti ter pogledati proti častni loži, kjer vstane en predstavnik (ni potreb-no, da vstanejo vsi, saj so se že prej dogo-vorili, oziroma se tako ali tako strinjajo drug z drugim) in dvigne levo roko, da je vsem vidna. Nato, čez nekaj časa, hitro z nagibom palca dol ali gor odloči o usodi obsojenega. Ljudstvo gori od navdušenja, in y primeru palca obrnjenega navzdol vo-jaki s puškinimi kopiti začno udarjati po obsojencu, dokler popolnoma ne zausta-vijo njegovega miganja in ga zbijejo na tla, kjer v luži krvi (za kar uporabimo npr. pa-radižnikovo mezgo) izdihne. (Kioski s pi-vom in klobasamidelajo neprestano!) Tako se proslava Dneva mladosti nadaljuje, do-kler ne pokončajo zadnjega, ki se noče pokoravati. (V skoraj neverjetnem prime-ru oprostilne sodbe mora obsojeni v pod-uk in za kazen ves čas stati na eni nogi in gledati v nebo z rokami kvišku! Jim bomo že pokazali!)
Zaključek
Ko je vsa trava na stadionu rdeča od krvi pravično umorjenih, se iz zvočnikov začuje čačansko kolo in vsi preživeli (tudi spreobrnjeni) se primejo za roke in ga od-plešejo okoli pokončanih z nasmehom na ožarelih in ponosnih licih. (To naj bi pred-stavljalo idejo jugoslovanstva.) Nato, ko se še vsem nastopajočim podelijo zaslu-ženo porcijo piva in klobas in Ijudstvo za-ključi s svojim obrokom (predstavnikom Ijudstva se naj godi po njihovi želji in intui-ciji), naj za konec zaigra državna himna, ob igranju katere morajo tudi mrtvi vstati, zagrmijo topovi in vsepovsod odmeva hu-ronski aplavz. Po tem vsi zapustijo prizo-rišče z zadovoljnimi občutki, da je naša lepa domovina znova za nekaj časa oči-ščena te golazni.
Pripis avtorja
Menim, da je v gornjem scenariju zajeto prav vse: Mladost, nacionalna pripadnost (ne nacionalistična), ideja jugoslovanstva, pobijanje in uničevanje notranjih škodljiv-cev, ohranjanje dosežkov naše revolucije in klanjanje liku tovariša Tita, zato ne bi smelo biti ovire pri pravilni odločitvi - ZA!
PEC
Frančič Franjo
ZADIMJI NOSILEC ŠTAFETE
Tekli smo po temi. V daljavi so se bleščali refiektorji. Strme, marmorne stopnice so se vzpe-njale v vijolično nebo. Množica je vzdihnila in zahropla kot veli-ka žival. V ospredju kulise je bila postavljena senca maršala. Vsi pogledi so bili uprti k njej.
- Ti mu jo boš predal, je z ost-rim glasom ukazal uniformira-nec, z malimi prašičjimi očmi in kozavim obrazom.
- Raje ne bi, sem se upiral.
-  Naredženje je za izvršenje! so zaklicali ostali.
S potno roko sem se oklenil plastike. Pričel sem se vzpenjati po stopnicah.
Kaj naj mu rečem, je vibriralo po možganih.
Kroki kroket, mi bomo, danes za jutri, tuje nočemo, svojega ni-mamo, so brzele parole na veli-kem panoju.
Množica je vzvalovila in skan-dirala.
- Ti pa ne moreš v Benetke, jaz pa, je šepnil mladec iz ozad-
Tekel sem naprej, a stopni-cam ni hotelo biti konca.
Na trati so plesali kola, igrali nogomet, delali salte s traktorji.
Imbicilna muzika je grmela iz zvočnikov.
Groza, kaj naj še rečem, me je znova prešinilo.
A maršal je že stal pred mano in se prijazno smehljal.
-  Tovariš, tovariš... sem za-mrmral in slika na ekranu je izgi-nila.
1987, v znamenju nikakršnih sprememb.
TRIBUNA - STRAN 19
tSRBECICA
ZAPISNIKIZREDNE SKUPŠČINE ŠKUC-FORUMA
ZAPISNIK IZREDNE SKUPŠČINE 16.4. 1987
Dnevni red:
1.  Uvod, izvolitev delovnega predsed-stva
2.  Zahteve sekcije Magnus
3.  Zahteve sekcije Lilit
4.  Zahteve Sekcije za kulturo miru
Ugotovljeno je, da je navzoč 101 član in kvorum dosežen.
Ad 1. Iz uvoda Bogdana Lešnika:
-  družbene    sekcije    ŠKUC-Foruma imajo nalogosocializacije interesov in po-bud, razvijajo kulturo sožitja, so oblike de-lovanja družbenih gibanj,
-  velika ovira pri tem je pomanjkanje prostora za dejavnosti,
-  družbene sekcije in t.i. kulturne de-javnosti  ŠKUC-Foruma  se  lahko učijo ene od drugih: kulturne dejavnosti načela vzajemnosti, družbene sekcije pa sociali-zacije na način kulturnih dogodkov, kakor ravna Magnus,
-  razlog sklica izredne skupščine so javne žalitve in diskriminacija dela popu-lacije (manjšine, ki ima že tako status dru-ge kategorije) ob »škandalu«, ki so ga za-radi tedna Magnus naredila jugoslovan-ska sredstva javnega obveščanja,
-  druge družbene pobude ne naletijo na nič boljši odziv, zato so tema skupščine zahteve in predlogi vseh družbenih sekcij,
-  medsebojna odvisnost pobud in gi-banj za civilno družbo: če izključimo ali žr-tvujemo enega, razpade sam pojem civil-ne družbe,
-  Magnus ne kliče k toleranci, ampak k uveljavljanju principa spoštovanja osebne identitete in integritete.
Izvoljeno je delovno predsedstvo: To-maž Mastnak (predsednik), Aldo Ivančič in Mojca Dobnikar (člana). Za zapisničar-ko je izvoljena Nives Brzič—Škaljak.
Iz uvoda Tomaža Mastnaka:
-  izredna   skupščina   zaradt   izrednih razmer-zaradi represivnih kampanj, ki pa niso delegalizirale družbenih pobud in gi-banj; prej dokazujejo lastno nelegitimnost (nevarnost, neodgovornost, primitivnost in pogosto nezakonitost),
-  izredne razmere so najprej v seg-mentih političnega sistema in državnega aparata, ki se ne znajo ali ne morejo nor-malizirati,
-  družbena  gibanja/pobude  so  pre-puščene samim sebi, svojo usodo imajo v svojih rokah,
-  lagitimnost naših pobud in aktivnosti ni vprašljiva, zato naj se poročila sekcij omejijo le na ugotavljanje, kako se pro-gram izvaja,
-  dajmo konkretne poz/tivne predloge in zahteve, ki bodo prispevale h kulturne-mu delovanju sistema in aparatov.
-  družbena gibanja in pobude niso ne politične ne državne, a niso ne proti poli-tiki ne proti državi, saj se tudi v sistemu in aparatih nekateri iskreno zavzemajo za demokracijo,
-  nova družbena gibanja, pobude in redke institucije so nosilci evropske kultu-re tukaj in zdaj.
Skupščina je sprejela naslednje predlo-ge:
-  o sklepih se glasuje takoj po pred-logih in razpravi.
-  sklepi se v zadnji redakciji uredijo po tipu sklepov, ne po tem, kdo jih je predlagal,
-  zahteve in predlogi se pošljejo ne-posredno naslovnikom, pa tudi organi-zacijam, ki so jih dolžne obravnavati (ZSMS na podlagi sklepov 12. kongre-sa in SZDL kot frontna organizacija).
Ad2.
Z značilnimi žaljivimi odmevi na najav-Ijeni  teden  Magnus  87, zahtevami  in
foto Jani PintariČ

TRIBUNA - STRAN 20
SRBECICA
predlogi sekcije Magnus ter z njenimi te-kočimi akcijami je skupščino seznanil Aldo Ivančič. Nekaj povzetkov:
-  predlagamo dopolnitev 33. člena Ustave SFRJ: enakopravnost ne glede na spolno usmerjenost,
-  zahtevamoodgovore:kakosoorga-ni RK SZDL izvedeli za »kongres«, zakaj niso upoštevali strokovnega mnenja in informacij, ki so jih imeli,
-  25. maj je mednarodni dan boja proti aidsu (AIDS Mobitization Day); v ta namen sekcija pripravlja razstavo materialov svetovnih gay organizacij »O aidsu proti aidsu« in publikacijo.
Iz razprave (* pomeni, da gre za predlog sklepa):
Mastnak: Formulacija »najbolj mračno obdobje stoletja« naj se konkretizira v »nacistično in stalinistično obdobje«*
Braco Rotar: Ljudi, ki so evidentno la-gali, prikrivali dejstva in nestrokovno rav-nali, je treba poklicati na odgovomost ali ovaditi tožilcu.* Ljudje, ki zahtevajo hi-gienske akcije, ne morejo opravljati te funkcije, če so histerični.
Jože Vogrinc: Za tiste, ki vemo, kdaj in kje so tako ravnali, zahtevamo odstop.* Potrebna je družbena prosvetiteljska ak-cija za informiranje Ijudi o tem, kaj homo-seksualnost sploh je.*
X: Lahko pošljemo protestno pismo ju-goslovanskim državljanom.
Mastnak: To je stvar publiciranja skle-pov po skupščini.
Ingrid Bakše: Greza kršenje slovenske državnosti, ker homoseksualnost v Slove-niji ni inkriminirana.
Rotar: Diskriminacija ni dovoljena ne tako ne drugače!*
Rastko Močnik: Podpiramo prizadeva-nja sekcije Magnus. Čimprej je treba or-ganizirati teden Magnus, podpreti in na-daljevati akcijo boja proti aidsu s potreb-nimi demokratičnimi prerogativami.*
X: Zahtevamo legalnost zbiranja.
GLASOVANJE za sklepe na predlog
sekcije Magnus in dodatne predloge: dva glasova vzdržana, nihče proti, vsi ostali za.
Ad3.
Z zahtevami in predlogi sekcije Lilit in odprtim pismom o scenariju Dneva mla-dosti je skupščino seznanila Vlasta Jalu-šič. Nekaj povzetkov:
-  ZSMS naj zahteva umik oznak vo-jaških skrivnosti ipd. s predlogov za an-gažiranje žensk v SLO in DS,
-  zahtevamo javno razpravo o ukinit-vi predmeta SLO in DS v višjem in viso-kem šolstvu,
-  zahtevamo dodatni člen v ustavi, ki bo omogočil uvedbo civilnega služenja vojaškega roka,
-  izrekamo se proti sedanjemu sce-nariju prireditve na dan mladosti in šta-fetnemu spektaklu sploh; ZSMS naj na prireditvi ne sodeluje; zvezni odbor za pripravo prireditve naj odstopi; pred-sednik ZSMJ naj se opraviči ženskam in mladinkam,
-  zahtevamo enako zastopstvo žen-ske in moških v organih mladinske or-ganizacije.
Iz razprave:
Mastnak: Zavrnitev scenarija ne vse-buje dodatnih zahtev v primeru, da ne bo umaknjen.
Bakše: Scenarij je bil sprejet z dvema glasovoma proti (predstavnika Slovenije).
X: Če scenarij ne bo umaknjen, naj ZSMS ne sodeluje.*
Jože Školč: Ce vztrajamo pri umiku scenarija, se lahko zgodi, da bo ekipa, na katero se obračamo, odstavljena ali od-stopljena.
Zoja Skušek-Močnik: Gre za to, da se uveljavi stališče baze in stvari pokrenejo, ali.za to, da bo neka garnitura obstala?
Školč: Morda se potem sploh ne bo več dalo ničesar pokreniti.
Mastnak: Na RKZSMSse naslanjamo, a jo tudi kritiziramo; očitek je ta, da se ni oprla na bazo.
GLASOVANJE za sklepe na predlog sekcije Lilit in dodatne predloge: en glas vzdržan, proti nihče, ostali za.
Ad. 4.
0 delu, zahtevah in predlogih Sekcije za kulturo miru sta skupščino seznanila In-grid Bakše in Janez Janša. Nekaj po-vzetkov:
-  predlagamo nov člen v 111. poglavju Ustave SFRJ, ki bo omogočal ugovor vesti in alternativno služenje vojaškega roka,
-  informirati  moramo domaČo jav-nost, kaj je ugovor vesti,
-  pomagali bomo oporečnikom, ki so zaradi ugovora vesti v zaporu,
-  15. maj je mednarodni dan oporeč-nikov po vesti, posvečen jugoslovan-skim razmeram; v Ljubljani bo medna-rodno srečanje organizacij oporečnikov po vesti.
Iz razprave:
Rotar: Ugovor vesti naj ugotavlja civil-na in ne vojaška komisija.
Mastnak: Predlagamo ustavnemu so-dišču, da prouči ustavnosttakih odločitev, kot je tista Sveta za SLO in DS pri ZK SZDLJ, da je pobuda o civilni službi pro-tiustavna.*
Nada Kirn: Na seji sveta za SLO in DS je bila delegatka, ki je zahtevala razpravo o civilni službi, ožigosana, da zlorablja de-mokracijo.
X: Partija je razpravljala o tem, ko naj bi bila razprava že zaključena.
Bakše: V OZN - v Socialno-ekonom-skem svetu - se je pri glasovanju za reso-lucijo, ki priporoča državam uvedbo alter-nativnega služenja vojaškega roka, Ju-goslavija vzdržala; ni jasno, kaj to pomeni.
GLASOVANJE za sklepe na predlog Sekcije za kulturo miru in dodatne predlo-ge: vsi so soglasno sprejeti.
foto Jani Pintarič
TRIBUNA - STRAN 21
BUTN TRIBUNA
DEMOKRACIJA NA POČITNICAH
Z glasovanjem 7:3 (sedem proti tri) proti predlogu, da izberejo Mi-roslava Višiča za glavnega in odgo-vornega urednika beograjskega lis-ta »Student«, so člani predsedstva Univerzitetne kpnference ZSMS Beograd na svojem sestanku 7. maja končali (vsaj kakor se zdaj dozdeva) večmesečno šaloigro: iz-igrali so neko redakcijo, diskvalifici-rali nekega mladega človeka, pre-napeli mišljenje družbenega telesa (izdajateljskega sveta) in dokazali, da se lahko izpelje demokratizacija beograjske Univerze le po predhod-nem pogovoru v - komiteju.
Tako je obenem utihnil »politični vet-rič«, ki je pihal prejšnji mesec po mladin-sko-partijskih forumih Univerze v Beo-gradu, in četudi prešibak, da se dotakne mogočnežev, v tem prvem naletu odpihal dva človeka: že omenjenega M. Višiča in Nadico Mitrovič, večletno članico ome-njenega predsedstva, ki je s končno pro-cediiro zavrnitve Višiča kot kandidata za glavnega urednika »Studenta« odstopila in s tem končala že dolgo trajajočo »fo-rumsko moro«.
Bogata predzgodovina tega epiloga se je začela pred nekaj meseci, praklično s tedanjim glavnim in odgovornim uredni-kom »Studenta« Stevo Batičem, ki je predvideval možnost burje ob izvolitvi svojega naslednika. Batič tega seveda ni mogel empirično dokazati, ker so mu bili edini pokazatelji za takšno razmišljanje sporadične koluarski govorice v famoz-nem Univerzitetnem komiteju partije, ki so se nanašale na »Student«. Pravzaprav je bila v središču redakcija »Studenta«, ki je vse pogosteje dobivala v teh govoricah karakter »okostenelosti«, da je »zrela za kadrovske spremembe« in oceno, »da tu ni vse tako, kot je potrebno«.
Toda pred redakcijo so bile ta trenutek resne naloge, kot je priprava za praznova-nje petdesetletnice izhajanja lista, ter morda še resnejše - reševanje težke ma-terialne situacije, tako da ni bilo časa raz-mišljati o neuradnih diskvalifikacijah iz komiteja.
Čeprav se zdi, da nima nobene zveze z vso »dramo«, pa je akcija ob proslavitvi 50-letnice »Studenta« v veliki meri »za-kuhala« vso stvar in do neke mere vpliva-la na razpoloženje različnih subjektov, ki bodo na ta ali oni način določili tok »afere Višič«. Redakcija lista se je našla v ne-ugodnem položaju s prevzemom vseh ob-veznosti okrog »medijskega« obeleževa-nja »Studentovega« jubileja v mesecu marcu. Poleg dela na obsežni, svečani številki časopisa, organizaciji malce pre-tenciozno zamišljene glavne proslave v »Studentskom kulturnom centru«, pred-videne in izpeljane kot celodnevni, multi-medialni kulturni happening, sodelovanje
v številnih tv in radio programih posvečle-nih »Studentovi« obletnici, ter sodelova-nje v nizu spremljevalnih manifestacij, vse samo v nekaj desetih dneh, je redakcija pod vplivom okoliščin ravno v tem času ostala brez glavnega urednika, Steve Ba-tiča, ki je odšel na novo delovno mesto v list »Mladost«. Razen tega pa je bila še posebej otežena situacija zato, ker je bila ravno v teh dnevih redna letna kadrovska sprememba vodilne garniture v ustanovi-telju in izdajatelju lista, Univerzitetni kon-ference ZSM (UK SSO), ki je že s tem po-svečala več pozornosti sebi kot pa mislila o jubileju časopisa, za katerim stoji. Bilo je, kakor je pač bilo, toda »Student« je do-bil v teh dnevih takšno publiciteto, kot je ni imel še od leta 1968, kar pa, kot se je izkazalo, nekaterim ni bilo povšeči.
Kako, med ostalim, razumeti pripombe, naslovljene organizatorju centralne prire-ditve v SKC-ju (redakciji) iz pisarn pred-sedstva UKZSIVIS, da na prireditvi »mno-ge stvari niso funkcionirale tako, kot bi morale«, če pa je ista manifestacija izzva-la, tudi za največje optmniste, nepričako-vano zanimanje, zbrala, tudi za SKC, neo-bičajno število mladih, in našla izreden sprejem pri prisotnih? Pokazalo se je še enkrat, da vsaka masovna zabava tega tipa ne more biti »prava«, če nima primer-ne kontrole »od zgoraj«. V tem smislu je krivda redakcije »Studenta« tolikšna, ker ni prosila za tako kontrolo.
Nekje v tem času je redakcija s tajnim glasovanjem enoglasno odločila, da pred-laga za kandidatai za glavnega in odgovor-nega urednika Miroslava Višiča. Glede na predlog redakcije je izdajateljski svet brez kakršnihkoli pripomb, prav tako soglasno, predlagal izdajatelju, da jzbere Miroslava Višiča za v.d. glavnega in odgovornega urednika »Studenta«, kar je predsedstvo UK ZSM tudi sprejelo. Obenem pa je ob-javljen tudi javni razpis za glavnega ured-nika.
0 koncu razpisa je Komisija za izvolitev glavnega in odgovornega urednika »Stu-denta«, formirana od UK ZSM, ugotovila, da je na razpis prispela ena sama prijava, in to se razume, Višičeva. Obenem je Ko-misija pretresla njegove karakteristike in odločila, da ga predlagajo UK ZSM kot primemega kandidata za glavnega ured-nika. Za to odločitev so glasovali s 3:1 (tri proti ena). Problem pa je bil v tem, da je bil edini glas proti, glas predsednika pred-sedstva UK ZSM, Gorana Trivana. Ze ta-krat se je lahko do neke mere vedelo, kak-šen bo rezultat volitev.
0 mnenju komisije je, kot zahteva po-stopek, razpravljal izdajateljski svet »Stu-denta« neposredno pred sejo predsed-stva UK ZSM, na kateri je bilo potrebno dokončno odločiti o kandidaturi Mirosla-va Višiča. In takrat se je začela končna ofenziva proti njemu. Na čelu jurišnikov je stala Snežana Aleksič, izvršni sekretar Mestnega komiteja ZK, ki je v nasprotju z
Odstavljen vršilec dolžnosti urednika Studenta
• BEOGRAD/ 18. maja (Tanjug) - Zaradi resnega od-stopanja od zastavljcnc uredni-ške politikc lista Student v zad-njih dveh številkah, je predsed-stvo univerzitetne konference ZSM Beograda na zaprti seji skjenilo, da razreŠi vršilca dolž-nosti urednika omenjenega li-sta Miroslava Višiča. Za nove-ga urednika Studenta je pred-sedstvo UK ZSM imenovano Šimeta Čičkoviča, študenta fa-kultete za politične vede v Beo-gradu.
Ta sklep so sporočili novinar-jem po seji. V sporočilu je tudi rečeno, da je nedopustno, ker prispcvki v zadnjih dveh števil-kah Studenta grobo žalijo pri-dobitve revolucije, lik tovariša Tita, dan mladosti in dan var-nosti in da ta idejna sporočila nc izražajo staliŠČ in mišljenja beograjskih študentov.
Takoj po sporoeilu je bil v Sludentu uredniški sestanek, na katerm so izrazili prcseneče-nje, kcr Miroslavu Višiču niso dovolili da sc udelži sestanka prcdsedstva UK ZSM, njegovo odstavitev pa so označili kot degradacijo in ponižanjc za list.
odločitvami svoje organizacije aktualizi-rala vprašanje odgovornosti podpisnikov raznih pisem, ki so tako ali drugače vezani na »Fond solidarnosti«. Zato je napadla Višiča kot podpisnika »Fonda«, in s tem utemeljevala svoje nasprotovanje njegovi nominaciji za glavnega urednika. V oči pa bode dejstvo, da tovarišica Aleksič ni na-sprotovala prejšnjemu postavljanju Viši-ča na mesto v.d. glavnega urednika »Stu-denta«.
Glede »Fonda« je resnica nekoliko dru-gačna - Višič je bil eden od podpisnikov pisma podpore novinarju Dušanu Bogav-cu, ki je bil protizakonito (kar je pred krat-kim tudi sodno potrjeno) odpuščen z dela. Poleg žolčne diskusije, zlobnih insinuacij,
TRIBUNA - STRAN 22
BUTN TRIBUNA
ostrih napadov na Višiča in adekvatnih obramb, je sestanek izdajateljskega sveta pokazal, da predstavlja celotna zadeva okrog Višiča le obrobje neke obsežnejše igre, v katero so, proti svoji volji, vpleteni tudi redakcija in Višič. Sum v kaj takega je podal tudi izdajateljski svet (pravzaprav posamezni člani sveta) in ob štirih vzdrža-nih glasovih, z odločitvijo 7:2 (drugi glas proti Višičuje, predpostavljamo, glas pred-sednika UKZSM Gorana Trivana)dal svojo podporo Miroslavu Višiču kot kandidatu za glavnega urednika »Studenta«.Takoje po redakciji, Komisiji in izdajateljskem svetu ostalo samo še predsedstvo UK ZSM, da pokima svoj »za«. Toda, kot je že povedano, to ni bilo tako. Najpomembnej-še poglavje »volilne farse« se je začelo ta-koj po koncu sestanka sveta, ko je bilo predvideno odločanje o Višiču zaradi »oz-kosti kvoruma« (ali kot reče Nadica Mit-rovič, zaradi utrujenosti volilcev) prelože-no na naslednji teden. V igri slučajev pa se je ravno na dan ponovnega glasovanja sestalo tudi predsedstvo UK. Proti običa-ju je bil dnevni red podan na samem se-stanku z zahtevo, da se interventno izjas-nijo o »primernosti« Višiča za opravljanje del glavnega in odgovornega urednika »Studenta«. Seveda je bil Višid proglašen za »politično neopreznega« in, prevedeno v že zastareli pravno-politični vokabular, »moralno-politično neprimeren« za neko tako »politično občutljivo« dolžnost. Ver-jetno je odveč povedati, na kakšnem mi-šljenju je vztrajal predsednik UK ZSM to popoldne, ko je bila na predsedstvu istega telesa vodena diskusija o Višiču. Mnenje UK ZSM je, razumljivo, odločilo, da poli-tično najzavednejši mladinci beograjske Univerze glasujejo proti Višiču: z odločit-vijo 6:4 (šest proti štiri) s tremi vzdržanimi člani: podpora napačno formuliranemu predlogu predsednika »da se Miroslava Višiča ne izbere za glavnega in odgovor-nega urednika »Studenta«.
Neizbežna posledica takega glasovanja je bil nov sestanek predsedstva UK ZSM, na katerih so sprejeli pripombe zainteresi-ranih, da je kršen interni Poslovryk. Odlo-čitev ni mogla bitkveljavna, ker se ni gla-sovalo o predlogu Komisije in izdajatelj-skega sveta »da se Miroslava Višiča izbe-reza glavnega in odgovornega urednika«, ampak o preformulirani želji predsednika, pa tudi zaradi neizpolnjenih pogojev, da mora biti za veljavnost nekega predloga zagotovljena večina, vsaj dve tretjini pri-sotnih. Farsa je dobila svojo popolno ob-liko.
Z novimi gosti s strani - profesorja dr. Vlajka Petkoviča, člana predsedstva UK ZK (poznanega v zadnjih dnevih po bisernih razlagah na idejnem plenumu CK ZK Srbije - »sedaj govorijo tisti, ki bi mo-rali molčati, a molčijo tisti, ki bi morali go-voriti«), ki je imel nalogo, da zbranim »le-pim deklicam in pametnim fantom« pre-nese uradno mnenje komiteja. Vlajko Pet-kovič je, še pred letom dni, povsem nep-ričakovano v komiteju napadel »Student« in se v poteku podajanja mišljenja pokazal kot njegov najglasnejši nasprotnik. V be-sedah, kt jih je povedal na sestanku pred-sedstva konference, je dr. Petkovič obto-žil redakcijo »Studenta« za »zapiranje vrat za člane partije«, da so lastniki rdečih knjižic nezaželeni v prostorih časopisa, ter vprašal mladinske funkcionarje na Uni-verzi, »kakšno kadrovsko politiko vodijo, če v redakciji »Studenta«, razen Višiča, ni
niti enega člana Zveze komunistov«. Strategije napada na samega Višiča ni profesor Petkovič zasnoval na ničemer drugem kot na dejstvu, da je »politično neoprezni« kandidat podpisal dokument, na katerem so se našla »mnoga slaba imena«, ki so se dokazala kot nasprotniki tako samoupravljanja kot cele družbe. Nič ni pomagalo, da je Višič kdo ve kolikokrat že povedal, da ga je njegova osnovna or-ganizacija ZK razbremenila odgovornosti glede tega vprašanja, da je odločitev os-novne organizacije sprejeta tudi na tem istem UK. Omenjeno pismo solidarnosti je bilo najmočnejši »argument« v rokah njegovih nasprotnikov. Bilo je jasno, da vsi ostali skonstruirani razlogi »proti Viši-ču« (objavljanje teksta v številki »Ka-tedre«, v katerije bil tudi intervju z Di-lasom, kjer se, kot se je pokazalo, omenja nekakšen »bosanski marksizem«; nedo-kazano slabo sodelovanje med izdajate-Ijem in redakcijo »Studenta«, odkar je Vi-šič na njenem čelu (slaba dva meseca), niso dovolj močni, da bi proceduro usme-rili v želeno smer. Zato se je moralo do konca vztrajati pri »Fondu solidarnosti«, ob nepsrejemljivi razlagi, da je Višič svoj čas razrešen odgovornosti kot »običajni« član partije, a da o njemu niso govorili kot o glavnem uredniku nekega časopisa. Kakšen je bil izid glasovanja, je povedano Že na začetku. Potrebno je omeniti le še to, da se je predsedstvo UK ZSM odloči-lo, da Višič do nadaljnjega še naprej osta-ne v.d. glavnega in odgovornega urednika »Studenta«.
Če pogledamo celotno proceduro, se ne moremo otresti zaključka o, preprosto rečeno,   čudnem   preobratu   uradnega
mnenja o Višiču. Vse tja do zaključnega razpisa je blestel kot edini kandidat za glavnega urednika »Studenta«, ki je ob vsem tem imel vse potrebne podpore. Sele tedaj pa je priplavalo na površino vse, kar se je dolgotrajno nabiralo in za kulisami pripravljalo. Resnica je, da se je v vsem tem času razpravljalo samo o nje-mu, brez omenjanja drugih kandidatov, katerih pa uradno tudi ni moglo biti. 0 možnih pretendentih se je slišalo šele po-sredno, preko čudnih koincidencij in ne-predvidenih »procurivanjih« informacij, kolikor je pač omogočala dobro zrežirana taktika Višičevih nasprotnikov. V vsakem slučaju pa množica dejstev dokazuje, da je vse pripravljeno za veliko kadrovsko spremembo v redakciji »Studenta«, ka-teri je eliminacija Višiča kot kandidata za glavnega urednika šele vžig zelene luči. Prav tako pa ni brez osnov predpostavka, da se »tam, kjer je treba« že ve za irrie nove glavne in odgovorne urednice »Stu-denta«, katere prva naloga bo, verjetno, da se pozabava s kadrovsko strukturo re-dakcije.
Vendar pa je legalni postopek za usto-ličenje novega glavnega urednika pona-vljanje razpisa, šele potem sledijo nova pojasnjevanja in kresanja mnenj. Strasti se bodo, zagotovo, pomirile, za kar je ga-rant tudi običajna poletna pavza vdelu re-dakcije. Spočiti, sveži in porjaveli bodo »lepe deklice in pametni fantje« imeli pri-ložnost, da ponovno odločajo o usodi »Studenta«. Vprašanje pa je, če se bo do takrat tudi demokracija vrnila s počitnic.
DRAGAN PETROVIČ prev.: S. F.
TRIRIIMA   _ STRAM
'BUTN TRIBUNA
BUTN TRIBUNA
KRITIKA NOVEGA DOGMATIZMA
Razprave, pa tudi nesporazumi glede pouka marksizma na beog-rajski univerzi ne prenehujejo: sred-nješolskim profesorjem, ki že dalj časa zelo argumentirano in uteme-Ijeno oporekajo programu pouka predmeta, se je s protestnim gla-som pridružlla tudi skupina pred-avateljev z univerze.
Ali je marksizem posebna znanstvena disciplina ali je samo eden od filozofskih pogledov na svet? Okrog te dileme so te dni prekrižali kopja predavatelji marksiz-ma na beograjski univerzi. Po mišljenju skupine univerzitetnih profesorjev se tudi v načrtu pouka marksizma kot obveznega predmeta le-ta ponuja študentom kot po-litični verouk, tak koncept pouka tega predmeta pa je primeren za enopartijske sistema t.i. realnega socializma, Jugosla-vija pa po njihovem mišljenju ne spada mednje.
Zagovorniki reforme »skupnih izobra-ževalnih vsebin« na fakultetah (marksi-zem, SLO, telesna vzgoja, tuji jeziki) sodi-jo, da je potrebno zdajšnji pouk marksiz-ma posodobiti in zamenjati s predmeti, kot so sociologija, politična ekonomija, ker so tudi to po njihovem mišljenju av-tentični marksistični predmeti; ki nudijo študentom celovitejša spoznanja in po-glede na svet.
Predavatelji marksizma, Mladen Kozo-mara, Ratko Neškovič, Sreten Petrovič in nekateri drugi profesorji mislijo, da štu-dentov po usmerjenem izobraževanju ni treba ponovno »daviti« z abstraktnimi diamantskimi programi, ampak naj ga razvijejo v posebne discipline. Skupina profesorjev, ki misli, da je zdajšnji pouk tega predmeta povsem zadovoljiv, na čelu katere je prof. Mirjana Markovič z na-ravoslovno-matematične fakultete, sku-ša prepričati svoje kolege, da trenutek, v katerem živimo, vsiljuje potrebo, da se ta predmet akademskim državljanom pred-ava po starem programu.
Profesorski klan rfa čelu z Markovičevo v obrambi svojega prepričanja, da pouka z mladimi ni treba reformirati, za sedaj ni postavil kakih resnejših argumentov, am-pak govori o proceduralnih nedoslednos-tih svpjih nasprotnikov v poskusih, da bi na dnevni red postavili vprašanja o po-skusih reformiranja pouka marksizma. Strah pred reformo naštetih programov je viden iz skoraj vseh postopkov profesor-jev, zbranih okrog Markovičeve.
Že desetletje se na beograjski univerzi ne dogaja nič, kar bi kazalo, da žele aka-demski državljani z razmišljanjem ponudi-ti programe izhoda iz krize. Klan prof. Mar-kovičeve je zavzel tudi vse čelne položaje, ona pa je kot član univerzitetne ZK Beog-rad človek iz sence in spleta pajčevino, v katero se zapletejo vse zahteve za radi-kalnimi spremembami v reformi šolstva
in drugih oblikah življenja in dela na uni-verzi.
Klan Markovičeve že leta obvezuje na-ravoslovno-matematično fakulteto, da predstavlja rekrutni center »podmladka s kravato«. Tije zadnji predsedniki univerzi-tetne konference ZSM so večni študentje te fakultete, pa tudi sedanji predsednik Mestne konference ZSM Beograda je učenec prof. Markovičeve. Pod »okupaci-jo« so tudi mladinska glasila, Celo »In-deks 202«, nekdaj znamenita radijska oddaja, je pod popolno kontrolo profeso-ričinega klana.
Snežana Aleksič, ki ni dokončala nara-voslovno-matematične fakultete in je dič-na učenka prof. Markovič, je na dolžnosti izvršnega sekretarja Mestnega komiteja ZK Beograd, njen »resor« pa je izobraže-vanje in kultura.
Urednikv Marksističnem centru Mest-ne konference ZSM Beograd, Zoran Či-čak, je bil postavljen na to dolžnost brez konkurza, Markovičeva pa je uspela rešiti Snežano Aleksič in Tahira Hasanoviča, predsednika mestne konference SSO, ko se je prejšnji mesec na seji mestnega ko-miteja slišalo tudi vprašanje odgovornosti teh dveh mladinskih funkcionarjev: zaradi niza kriminalnih dejanj, pa tudi zaradi ne-zakonite zaposlitve Zorana Cička. Čičak\e izrazit predstavnik dogmatskega načina razmišljanja, svoj čas pa se je javno odre-kel svoji materi, noyinarki/?a/7Ar/Č/La/r, ob-sojeni v »svinjarski« aferi v Sremski Mit-rovici, ko je razkrinkala lopovščine nekih podkupljivih Ijudi, potem pa je bila obsoje-na zaradi sovražne propagande.
Prof. Markovič je soproga par-tijskega funkcionarja Slobodana Miloševiča, hči narodnega hero-ja Moma Markoviča in nečaki-nja Draže Markoviča, donedav-nega partijskega liderja v Srbiji.
Ker je Miloševič v svojem po-litičnem delovanju jiaslonjen na ideologijo Stipeta Suvarja, bi re-formiranje beograjske univerze in kakršnakoli liberalizacija živ-Ijenja na njej prizadela interese večnega reformatorja našega vzgojno-izobraževalnega siste-ma, tovariša Šuvarja.
Upoštevajoč politično moč Markoviče-ve, ki »drži na očeh« vse tiste, ki lahko po-vzdignejo glas in napovedo vojno duhu otopelosti na univerzi, je za sedaj težko tudi predpostavljati, da bosta univerzitet-ni komite ZK in univerzitetna konferenca ZSM iniciatorja kakršnihkoli razgovorov o temeljnejši reformi naše največje univer-ze.
Vsakega profesorja, študenta ali javne-ga delavca, ki kaže na mrtvilo, ki pritiska
na duša akademskih državljanov, klan prof. Makovičeve, takoj »amortizira«: po-gon hajke na »neposlušne«, insistiranje na njihovi politični odgovornosti in celo odstranitev s pouka ali z družbenopolitiče funkcije.
Zahteva skupine profesorjev, ki zahte-vajo, da naj se na beograjski univerzi marksizem ne predava kot politični ve-rouk, je prišla kot grom z vedrega neba, tako da klan prof. Markovičeve z vztraja-njem na proceduralnih vprašanjih v po-stopku pretresanja teh zadev skuša pri-dobiti čas, da bi spet - kdove katerikrat -krenil v lov na heretike. Čeprav je hereti-kov na beograjski univerzi - tako se zdi -čisto malo, je prof. Markovičeva vse bolj živčna.
Bo beograjska univerza vendarle kreni-la v reformo?
Če bo partijski lider Miloševič vzdržal pred zahtevo partijskega članstva Srbije, da se začne v političnem življenju te re-publike drugače razmišljati in vračati k re-ševanju nakopičenih življenjskih proble-mov, potem bo vskladu s Šuvarjevimi po-litičnimi programi, Suvar in Miloševič pa sta blizu v razumevanju političnega tre-nutka, reforma na beograjski univerzi za dalj časa nemogoča.
Zakaj molčijo študentje, ta privilegirana družbena sila?
Čas za molk je že davno minil.
OD 10. KONGRESA DO VEČNOSTI
HRVATSKI PRIMER
Na začetkuje bila beseda? Na 10. kon-gresu ZKJ, ko so številne »antisistemske deviacije«, v katerih se je mladina še pose-bej izkazala, dobile določeno politično razlago. Rečeno je bilo, da je mladina ideološko dezorientirana, da je vsak trenu-tek lahek plen sovrainika. Tako je bilo dogovorjeno, da se v šole uvede posebno učno področje, ki bi razuzadno inzablodelo mladino politično socializiralo s tem, da bi se že pred samim vstopom v svet dela zagotovili pravi in lojalni, sistemsko sin-hronizirani Ijudje.
Prevladala je misel, da bo visoka kongresna po-buda sama po sebi zagotovila marksizmu prostor v raju in tako je bilo strokovnemu delu in operacio-nalizaciji posvečeno nekaj več kot nič pozornosti. Razen skrajne vulgarizacije nekega področja, ki ima znanstvene pretenzije, t.j. predavanja iz usta-ljene zbirke resnic, s katerimi so pitali dijake in študente, je tudi ideja o učiteljskem kadru poteg-nila krajši konec. Prvi učitelji so marksizem spoz-navali na tečajih. Pred tem so predavali zgodovi-no, zemljepis ali hrvaški jezik in bili tako na silo prekvalificirani. Nemara je takšna prekvalifikacija visokostrokovnih poklicev edini primer svoje vrste v svetu. Še danes bi težko uganili, ali je kdo re-snično pričakoval kakršnekoli uspehe od takšnega pouka. USPEHI SO BILI NESPORNI
Po desetih letih takšnega marksizmay'e bila 1984 narejena skromna rekapitulacija in spremenjen
MILOVAN BRKIC prevod B.S.


dellUnita
samprogram. Predlagano je, da se namesto prejš-njih dveh let marksizem, zdaj kot skupno jedro, na Hrvaškem poučuje štiri leta: /. leto — osnovne ka-tegorije družbe, 2. leto — družbeno-politični si-stem Jugoslavije, 3. leto — anatomija modemih družb 4. leto — filozofske osnove marksizma. Za prvo šolsko leto je bil narejen nov učbenik, v pri-pravi pa so bili tudi za ostale letnike. Učbenik za prvi letnik je bil grafično zanimivo predstavljen, znanje pa je bilo posredovano s celo vrsto ilustra-cij, vzetih iz življenja in kulture mladih. RazKka med starim in novim učbenikom je bila tudi v tem, da je novi učbenik uporabil celo rok tvarine samo zato, da bi se kar najbolj približal dijakom. Neka-tere ankete so pokazale, da so dijaki zelo zado-voljni z novim učbenikom, da nanj skorajda ni-majo pripomb, najpogostejša argumenta pa sta, da je učbenik zanimiv in da spodbuja razmišljanje o novih stvareh. Po mnenju nekaterih je učbenik dobro opravil od države postavljeno nalogo, s tem da je presegel predpostavko, naj bo zanimiv in sprejemljiv, da hitro pritegne mlade glave in da na neki način odstopa od znanstvenega posredovanja znanja.
In potem, ko so se dijaki prvih letnikov zaljubili v odštekanega Marxa, ki na naslovnici učbenika kadi (ne vese, ali tobak ali travo), se lahko vpraša-nje samega predmeta marksizma še naprej pretre-sa. Ali se mora marksizem kot državna ideologija poučevati v šolah? Ali je to analogno nekdanjemu obveznemu verouku? Ali morajo vsi biti marksi-sti? Kdo v Jugoslaviji je marksist? Kdo je pokli-can, da ocenj uje marksizem? Ali bi, konec koncev, Marx danes bil marksist? Kakorkoli že je, na Hr-vaškem zahteve za ukinitev tega predmeta niso
glasne. Nekateri predavatelji pravijo, da bi za-hteve za uvedbo klasičnih humanističnih znanosti namesto marksizma zagotovo naletele na politično obsodbo.
UČENCI IMAJO RADI STM, SAJ JE PRIJE-
TEN, ZABAVEN...?
»Zdaj že imamo nekaj pozitivnih izkušenj in vemo po kateri poti bomo krenili dalje. Učenci sprejmejo ta predmet, če jim je ponujen z dobro vsebino. Predavatelji ne mislijo, da je ga ;e treba uklniti. Šestdeset odstotkov jih meni, da bi bilo treba spremeniti samo ime predmeta, ker je tisto, kar vedno znova odbija, njegova ideološka avra. Razen tega sedaj ta predmet poučuje mlada gami-tura predavateljev, ki svoj posel opravlja korekt-no,« nam je povedala simpatična Maja Uzelac, svetovalka za pouk marksizma v republiškem Pe-dagoškem zavodu.
Na fakultetah je pouk STM-ja še manj opravič-Ijiv, kajti vsakdo, ki se je vpisal na fakulteto, je moral dokončati srednjo šolo. To je še bolj neo-pravičljivo takrat, ko študent neke tehnične fakul-tete ponavlja letnik zaradi nezadovoljivega poz-navanja ideološkega gradiva. Po drugi strani pa nas prepričujejo, da se pouk tega predmeta na fa-kulteti ne podvaja(ssrednješolskim), kerse mark-sizem na fakultetah predava skrajno poljubno, brez kakršnegakoli sistematičnega sledenja pro-gramu.
Vse to vodi v še večjo diskreditacijo tradicionat nih humanističnih znanosti, s čimer se krog zapre. Odštekani Marx nam pri izhodu iz tega kroga žal ne bo pomagal.                             jYO LUČIČ
Prevedla: L. N
TRIBUNA - STRAN 24
TRIBUNA - STRAN 25
KRIKI
PROGRAM JOŽEFA ŠKOLČA
Preden začnem razpredati o čemer-koli, moram seveda povedati svoje mnenje o tej nalogi, ki nam jo je zadalo Predsedstvo. Strinjam se, da vsakdo napiše lastne »poglede na vlogo«, ki ga čaka. Nenazadnje sem ob imenovanju sekretarja za Center, ki ga vodim, tudi zahteval od štirih kandidatov, da napi-šejo svojo vizijo razvoja MPD in dela v Centru. Tudi sem pred par leti - še v po-skusni dobi uvajanja list z več kandidati bil, tokrat mislim da edini, ki je bil voljen v dvojici. Ima pa vsa zadeva, navkljub diskretnemu šarmu, le določene omeji-tve in sicer, da se vsi kandidati obračajo na isto izborno telo (volilno konferenco ZSM, ki šteje cca 80 delegatov), kar na-rekuje vsem določeno laskanje temu te-lesu in verjetno zelo podobne programe. Mislim pa, da je bilo v proceduralnem smislu storjena napaka. V kadrovskem postopku bi namreč morali biti že na za-četku razgrnjeni vsi kriteriji in pravila igre (hpr. omejitve, znanje jezika, pro-gram itd.), ne pa, da se le-ta spreminja-jo, ko je postopek že stekel. Hkrati pa je nagovarjanje k pisanju »prpgrama«, če uporabim besednjak Duli Švige, svoje-vrstno preverjanje budnosti kandidatov, kajti za to so po statutu pristojni drugi organi ZSMJ.
V tem smislu je ZSMJ še posebej za-vezana z na lanskoletnih kongresih na-četimi problemi. Vprašanje tehnološke-ga razvoja, gospodarske preureditve družbe, političnih ter kulturnih pravic in svoboščin, identitete in dignitete naro-dov, posameznikov in skupin, tvorijo za mladinsko organizacijo zavezujoč kor-pus vprašanj. ZSMJ pri tem ne sme de-lati razlike med problemi, ki so bili izpo-stavljeni na njenih organih in pobudami, ki jih nanjo naslavljajo skupine in posa-mezniki. Ta vprašanja, četudi kdaj pa kdaj protislovna, izžarevajo skupen strah in stisko pred vse večjim zaosta-janjem Slovenije in Jugoslavije za Evro-po in razvitim svetom. Vse te iniciative gre obravnavati kot tisto pozitivno ener-gijo, ki se noče sprijazniti s tako prihod-nostjo kot je že danes tukaj, temveč si prizadeva za deblokiranje in sproščanje individualnih in kolektivnih sil, ki se orientirajo v tretje tisočletje. Preobrazba v to sodobno informacijsko razvito druž-bo pa ne terja samo gospodarsko učin-kovitega sistema, temveč tudi najširšo demokratičnost celotne družbe.
Mladinska organizacija s temi ambici-jami ima v tem trenutku pred sabo tri naloge:
- najprej mora brez zadržkov in zavla-čevanja spregovoriti o vseh še odprtih vprašanjih   gospodarske   in   družbene
preobrazbe. V tem pogledu so še pose-bej obvezujoči dokumenti in pobude, sprejete na mladinskih kongresih v lan-skem letu ter različne iniciative, ki so jih na mladinske forume naslovile posa-mezne organizacije, skupine in posa-mezniki;
- hkrati se mora brez strahu soočati z novimi problemi, porajajočimi se pobu-dami, preizpraševati že opravljeno ter pogumno odpirati še neodgovorjena in nova vprašanja. Togo in krčevito oprije-manje napisanih letnih in večletnih pro-gramov nikakor ne bo v prid hotenju po odprti in odzivni mladinski organizaciji. Niti to ni način, ki bi zmogel razgibati pasivizirano populacijo. Program mora biti dosledno odprt vprašanjem časa. Sam se ne bojim toliko praznin v pro-gramu kot prepričanja o popolnosti in totalnosti programa;
-  izkušnje zadnjih let in nakopičeni problemi pa narekujejo tretjo enako-vredno nalogo: učiti se strpno in tenko-čutno razpravljati, potrpežljivo dogovar-jati in umirjeno, toda pokončno reagirati. Drugače povedano, ZSMJ bo morala graditi kulturo dogovarjanja: to je prepo-znavanja, razlikovanja in sporazumeva-nja.
Naj se vrnem k vprašanju izbora pred-sednika. Le-ta dobiva v tem trenutku dodatno težo zaradi več dejstev. Pred-sednik prihaja iz okolja, v katerem je bilo zastavljeno največ nekonvencional-nih pobud. Hkrati se opušča neka ute-čena avtomatika pri tem izboru. To pa se vnaša novo kakovost in seveda ne-mir pri tistih, ki že čakajo v različnih vr-stah na svoje funkcije. Izbor se tako pri-čakuje kot upanje za ene in izvirni greh, pika na i, za druge, Za tiste, ki stvari poenostavljajo, je seveda vprašanje iz-bire »pravega našega človeka« samo vprašanje uveljavljanja določenih inte-resov. Ko bo torej izvoljeni pogorel na eni ali več točkah, bo to samo nov do-kaz, da se tu ne da nič narediti.
Vnaprej pričakovan spektakel.
Če gledamo skozi optiko sožitja in preživetja, je poleg uveljavljanja točno določenih, večkrat izključujočih si za-htev, še kako pomembno gojenje kultu-re pogovarjanja in dogovarjanja. Zato vprašanje predsednika ni toliko zmago-vati ali izgubljati - prenesti mora oboje -temveč vprašanje znati tenkočutno pri-sluhniti različnim idejam in jih tudi na-vzven predstaviti kot različne ter hkrati biti dosleden v soglasno dogovorjenih stvareh. Ravno ta potreba preobrazbe kulture dogovarjanja pa mora biti vgra-jena v srčiko različnih pobud kot se-stavni element teh pobud. Če bi vse
stavili na predsednika kot na veščega uresničevalca pobud, bi (ne)hote zmanjšali moč in poravičenost le-teh. Potemtakem bi imeli naslednjo prilož-nost, da uveljavijo svoj prav šele čez osem let.
Ker smo torej v formalnem in pro-gramskem smislu vsi zapisani spopasti se z istim sklopom problemov (vsi bomo verjetno tudi vnaprej zaprisegli kot de-mokrati), je za tiste, ki se bodo morali odločati, to na eni strani zoženo na vprašanje stila, v moralnem smislu pa na problem zaupanja. Niti stil, niti za-upanje pa nista kriterija, ki bi lahko za-dostila opevani objektivnosti odločitve.
Ko sem prej skušal sintetizirati tri glavne smeri dela ZSMJ, sem imel ves čas pred očmi še neko nalogo, ki vse to prekriva. To je problem identitete oz. nove podobe mladinske organizacije. To je seveda večplasten problem. Naj-prej kot predstava organizacije o sebi sami in potem kot podoba, ki se kaže navzven. ZSMJ si mora najprej priti na čisto sama s sabo. Za ZSMJ je seveda ključno prepoznanje, da niti mladina, niti organizacija nimata homogenega ustro-ja. Brez tega p/ipoznanja zna biti vse početje jalovo. Šele od tu naprej je mo-goče graditi odprto in polifono organiza-cijo. Pripoznanje heterogenosti pa mora biti dosledno in ne sme dopuščati eks-kluzivizma z nobene strani. To zna biti hudo neprijetno in tudi nesprejemljivo tako za zakrknjene dogmatike, kot za brezkompromisne progresiste. Ker vsakdo ne more ustanoviti svoje organi-zacije, se seveda zavzema, da mladin-ska organizacija privzema načela, ki drugače veljajo v demokratični in plura-listično ustrcjeni družbi. ZSMJ torej ne sme biti rezervirana za enako misleče -eno samo resnico - temveč mora pri-sluhniti vsem heterogenim resnicam in jih varovati kot svojo pomembno in te-meljno razsežnost. Hkrati pa mora zno-traj te raznolikosti iskati stičišča in skupne točke ter dogovarjati načine so-žitja in skupno nastopanje. Temu bi lah-ko romantično rekli »revolucija v srcu«. Ta projekt je utopičen toliko, kolikor nosi v sebi emancipacijskega naboja. Ruši namreč tisočletno vladavino ene same resnice. Pa naj le-ta nastopa v imenu Države, Partije, Razreda, Boga, Filozofije itd.
Znotraj tako postavljene organizaci-je seveda predsednik ni več tisti, ki re-prezentira enotno mladino in organiza-cijo, temveč predvsem prezentira vso to bogato raznolikost.
Predsedstvo in predsednik bodo mo-
TRIBUNA - STRAN 26
KRIKL
rali večjo pozomost posvečati kvaliteti svojih nastopov:
- bistvena predpostavka progresivne-ga delovanja političnih forumov je jav-nost delovanja. Za javnost delovanja pa niso dovolj le tosmerna politična opre-delitev, temveč praksa komuniciranja. Izraz te prakse je prvenstveno pozitiven odnos do mladinskih glasil, torej tistih glasil, ki v naslednji meri spremljajo in-terese mlade generacije in delovanje mladinskih forumov- njenega najbolj iz-postavljenega predstavnika - predsed-nika. Šele pridobljeno zaupanje mladin-skih glasil in preko tega mlade genera-cije   omogoča    najvišjim    mladinskim predstavnikom izkoriščanje posebnosti našega političnega sistema: mladinsko politično organizacijo, enakovreden na-stop mladih v političnem in javnem ži-vljenju;
predsedstvo se mora otresti varnega naročja 22. nadstropja stavbe CK. Se-daj tam životari v pretirani samozadost-nosti in brez prizivnosti. Svoje seje, na-stope, tematske obiske mora planirati po celi Jugoslaviji. Javnost dela in sej ter soočanje z različno mislečimi, nas zna odrešiti marsikatere debele in pre-nagljene izjave;
- razprave je potrebno voditi skupaj s predlagatelji. Posamezne diskusije pa lahko za predsedstvo izpelje določena mladinska organizacija ali skupina stro-kovnjakov;
-  pri postavitvi »predsednik ZSMJ iz Slovenije« pa je seveda še kako po-membno vprašanje jezika.
To pa nas je spet pripeljalo na za ne-katere ključno vprašanje izbora: do kje si bo nekdo še upal? Skozi to se kaže navijaška in spektakla željna publika. Po drugi strani pa to postavlja tudi vpra-šanje zaslombe: kdo in do kod stoji za predsednikom? Kadar se izkaže, da nekdo bije samo še svoj lastni boj, je seveda malo upanja na uspeh. Volilci žal kaj radi pozabljajo na tiste, katerim so podelili družbeno moč.
S spoštovanjem JOŽE ŠKOLČ
P. s.
Podajam še predlog za razširitev tega postopka. Ker se ZSMS v veliki meri naslanja in napaja iz t. i. novih družbe-nih gibanj (MDC) in le-ta navzven hočeš nočeš tvorijo del kontradiktome podobe ZSMS, predlagam, da se tudi njim po-šlje v obravnavo vse te materiale. To pa predvsem zato, ker menim, da je to del populacije, ki je za usodo nekaj pobud še posebej zainteresirana. Predvsem v odnosu do MDG je potrebno zlagoma preseči razmerje, ko je vloga le-teh v glavnem zožena na fazo, ko lahko nekaj predlagajo, mesta odločanja pa so obi-čajno drugje. Če MDG-jem ZSMS že ne more omogočiti direktnega nastopanja na mestih odločanja, ki so izven organi-. zacije (Skupščina, SZDL, itd.), pa mis-lim, da ni nobenih zadržkov, da sodelu-jejo v znotraj organizacijskih odločitvah (kadar jim je to v interesu).
OCENA    DELA    TOVARIŠA    JOŽEFA ŠKOLČA
a) .      .
JOZEF SKOLC se je rodil 19. 8. 1960 v Breginju pri Tolminu. V gimnaziji je bil med drugim mentor 00 ZSMS in bil predsednik 00 ZSMS v krajevni skup-nosti. V času, ko je na OK ZSMS Tolmin vodil Komisijo za delo z mladimi v za-mejstvu, je bilo vzpostavljeno plodno sodelovanje z mladimi iz Benečije.
b)
Na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo je dve leti vodil Ko-misijo za interfakultetno sodelovanje. V tem času so se študentska srečanja preoblokovala iz kulturno-športnih v de-lovno problemska. Z odliko je diplomiral in za diplomsko delo prejel Prešernovo nagrado. Bil je štipendist Titovega skla-da. Leta 1977 je postal aktiven btigadir, kasneje pa član štabov in komandant akcij. Od leta 1984, ko je bil izvoljen za člana P RK ZSMS, pa vodi C MPD pri RKZSMS.
c)
Ob njegovi izvolitvi še ni bilo videti iz-hoda iz krize mladinskega prostovoljne-ga dela. Z zagnanim delom in osebno angažiranostjo, s tehtnimi in kvalitetnimi analizami nastalega položaja, novimi idejami in rešitvami, s komunikativnos-tjo in načrtno kadrovsko politiko na tem področju, je veliko prispeval k odpiranju novih perspektiv in možnosti tega po-membnega področja delovanja mladih.
Vse manj hietethično in bolj demokra-tično vodenje MDA, organiziranje delov-nih  taborov,  uveljavljanje  alternativne
DRAGI fviLADINCI!
Pred vami je postopek za izbor kandidata za predsednika jugo-slovanske mladine. Ker za zvez-ne funkcije pri nas uporabljamo republiški ključ, je letos navrs-to prišla naša republika. Naši mladinci so se odločili, da mo-rajo vsi evidentirani kandidati podati svoje programe. Veseli nas, da so pri tem postopku odšli za nami po naši poti. Obenem obveščamo vse anoni-mneže, ki se pritožujejo nad odločitvijo, da bomo vseeno plesali v Beogradu, da UK ZSfVlS ni pravi naslov in da naj to v bo-doče počnejo na naslov R K ZSMS, Dblmatinova 4, tel. 312-659 in 310-033. Toje pra-vi naslov za vaše težave. Pred-sedstvo UK ZSMS je o tem že davnaj povedalo svoje.
Predsedstvo Univerzitetne konference ZSMS
mladinske kultume dejavnosti, kvalitet-ne raziskave o mladinskem prostovolj-nem delu, nov in dinamičen propagan-dno-medijski pristop k popularizaciji mladinskega prostovoljnega dela (ki je bil leta 1986 nagrajen tudi na jugoslo-vanskem festivalu tržnih komunikacij), razvoj mednarodne izmenjave brigadir-jev v okviru SCI itd., so v veliki meri prav zasluga njegove odprtosti, -inovativnosti in prodornosti. Uspel je izoblikovati tudi koherenten in homogen Center za MPD z velikim številom izkušenih kadrov in s tem zagotovil kvalitetno in kontinuirano delo. S tem je prišel do izraza tudi nje-gov čut za timsko delo, aktiviranje in motiviranje mladih in drugih družbenih subjektov na tem področju dela ZSMS.
Jožefove organizacijske in vodstvene sposobnosti, vztrajnost v uveljavljanju demokratičnih in javnih metod dela, do-slednost v uresničevanju opredeljenih načel in sprejetih dogovorov, inovativ-nost v osmišljanju vsebin dela in razvi-janje frontnosti organizacije, so značil-nosti njegovega pristopa in boja v ZSMS in ZSMJ, kar se je stalno potrje-valo v nizu konkretnih aktivnosti. Preko številnih vzpostavljenih vezi na podro-čju MPD ali pa kot član Konference ZSMJ in član Komisije za statutarna vprašanja pri K ZSMJ, se je kot dober poznavalec položaja in interesov mladih v Jugoslaviji, z veliko odgovornostjo in občutkom za različnosti, odločno zavze-mal tako v ZSMS kot v ZSMJ za razre-ševanje življenjskih vprašanj mladih v vzdušju tolerantnosti in razumevanja skozi demokratičen in jeven dialog vseh.
TRIBUNA - STRAN 27
Program Željka Ciglerja
ZA PLURALISTIČNO, DEMOKRATIČNO IN SAMOSTOJNO ZSMJ
1.
Vse bolj brezperspektiven položaj mlade generacije - odraz stanja v celot-ni družbi - krepi med mladimi miselna in idejna iskanja ter dialog. Generacija za-hteva za voljo, znanjemin pravico svoj prispevek koblikovanju podobe socializ-ma, za katerega prevzema tudi svoj de-lodgovornosti.
To zahteva drugačno vlogo mladinske organizacije v družbenih dogajanjih (kar je usodno povezano z nadaljnjo demo-kratizacijo odnosov v Jugoslaviji) in po drugi strani sili ZSM samo v opuščanje neproduktivnih metod forumskega in transmisijskega delovanja, demokratič-nega centralizma inv širitev interesnega združevanja, v novo kvaliteto organizi-ranja, ki bo sposobna neokrnjeno za-stopati spontanost in pluralizem pobud, aktivnosti in organizirano dejavnost mladine. Samo to omogoča enakoprav-nost pri vključevanju mladih v javnost ter v samoupravno in politično odloča-nje na vseh družbenih ravneh.
Delovanje inorganiziranost ZSM mora kljub odražanju dejanskega stanja omo-gočiti njegovo preseganje. Odpiranje ključnih družbenih problemov, družbene demokratizacije in ekonomske moderni-zacije, je v ZSM hkrati postavljanje vprašanja samostojnosti - kot možno-sti, pravice in odgovornosti svobodnega izražanja in zastopanja interesov mladi-ne preko ZSM. Seveda ne mladine kot nekega abstraktnega monolita, v imenu katerega hierarhično sestavljeni forumi sprejemajo enotna stališča, marveč za-radi svojega različnega dejanskega po-ložaja tudi interesno razslojene mladi-ne, ki zahteva fronten, pluralističen, ne-hierarhičen način dela in organiziranja.
Ne gre mi le za priznanje novih oblik družbenega organiziranja interesov, temvep za proces aktiviranja mehaniz-mov uveljavljanja pluralizma interesov. za demokratičen pritisk v smeri pozitiv-nega (tudi v smislu programa) prevlado-vanja krize, sopotnice vseh dinamičnih družb. Kriza ni nujno destruktivna, v ko-likor priznamo institute demokratičnega prevladovanja nasprotij, ki spremljajo vsak razvoj, v katerem ni prostora za večne politične in ideološke resnice.
Obstoja tudi možnost drugačnega re-ševanja krize, ki vodi v duhovno skrom-no, navidezno socialno in politično mir-no nedemokratično inačico socializma. Znotraj zavračanja te možnosti skozi pozitivni program vidim tudi generalno linijo delovanja ZSMJ.
2.
V gospodarski in politični krizi problemi niso rešljivi samo znotraj ekonomije, temveč v kontekstu širših in globljih družbenih sprememb. Za te je potrebno v ZSMJ doseči konsenz glede ključnih opredelitev (natančneje operacionalizi-rati stališča kongresa ZSMJ in jih prin-cipielno uveljavljati - kot npr.v protijedr-skem angažmaju) in načinov reševanja skupnih razvojnih problemov. Tak kon-senz nastaja z usklajevanjem najbolj progresivnih delov družbe in tudi ZSMJ. Nujna je opredelitev za postopen toda konsistenten razvojni proces, v kate-remso konflikti nujni, obvladljivi in pro-duktivni prav zaradi demokratične vizije. Opredelitev za sodobno organizirano in tržno regulirano gospodarstvo, ki ne more prosperirati brez intenzivnega raz-voja demokratičnih odnosov tudi v dru-gih sferah družbenega življenja: znano-sti, umetnosti, kulturi, javnem mnenju, itd.
3.
Iskanje, kako okoli pozitivnega pro-grama zbrati vse mlade pluralistične sile, je težavno inneprijetno za ZSMJ, toda veliko produktivnejše in napredne-jše od poti k ideološki čistosti. V tem kontekstu bo potrebno tudi jasno po-staviti naš odnos do vsega tistega, kar imenujemo znotraj marksistične misli s termini civilna družba, pravna država, svoboščine, nova družbena gibanja, de-mokracije etc. - do vsega tistega, kar je odraz sprememb, nastalih v vrednostnih opredelitvah družbe ter v življenjskem svetu posameznika.
Vse iniciative, pobude in predloge \z Krškega, tudi tisti del, ki predstavlja presežek nad zveznim mladinskim kon-gresom, je po mojem prepričanju moč realizirati v razpravah o spremembi Ustave, Zakona o združenem delu, Ka-zenskega zakonika, revidiranju planov razvoja (česar vsega ZSMJ kljub skle-pom še ni odprla), torej znotraj sistema in skozi njega«. Tu so praktično še neiz-koriščene možnosti vpliva na odločanje, kot smo jih razvili v ZSMS: skozi odbore v skupščini, SZDL, družbenih svetih, skozi dialoge - z vlado (javne!), skozi stalno predstavljanje stališč organizaci-je na javnih tribunah, skozi mladinske indruge medije. ZSM se mora kot del si-stema - s poudarjanjem kritične distan-ce - zavzemati za njegovo odprtost za vse različne pobude (ne le mladinske), za njihovo posredovanje v Skupščino in SZDL, ož. preko mladinskih delegatov nazaj v Družbenopolitične zbore skup-ščin republik in pokrajin.
4.
V Predsedstvu in Konferenci ZSMJ se je od dopuščanju različnih rešitev potrebno bolj asigažirati na skupnih pro-blemih mlade generacije v celi državi. V delu in sodelovanju ob na videz manj pomembnih problemih, se ustvarjajo in gradijo dragoceni odnosi in zavezništva, s pomočjo katerih je lažje premagovati tudi večja nestrinjanja. Se vse prevelik del aktivnosti se zožuje na neskončne prepire o upravičenosti razlik.
Konkretnega programa med drugim ni tudi zato, ker ZSM nima toliko samo-stojnosti, da bi lahko sama, s stališča zaostrenega položaja mlade generacije, problematizirala družbeni razvoj. Da bi predlagala rešitve in se pri tem tudi mo-tila - ne s stališča ideologije, ampak realnosti. Zato ZSM vse manj odraža vedno bolj zaostren položaj mlade ge-neracije. Razkorak med njo in mladino je vse večji. Prostorsko inrprogramsko zapiranje na eni strani spremlja vedno širše in bolj odprto angažiranje na drugi strani.
Zato mora tudi zvezna organizacija priti iz foruma na prizorišče družbenih dogajanj - v pravem pomenu besede in v smislu programa. Delo ZSMJ mora biti javno in prepoznavno, funkcionarji pa odgovomi, preverljivi in odstavljivi. Sama organizacija dela jih mora siliti v tok dogajanj, v pretok idej, interesov in-konfliktov.
5.
Prej omenjeni avtonomen nastop ZSM v političnem sistemu socialistične-ga samoupravljanja bo nujno krepil sa-mcstojnost ostalih akterjev političnega življenja, utrjeval politični pluralizem in zaostroval odgovornost med zakonoda-jnimi in izvršilnimi organi.med samo-upravljanjem in upravljanjem: med izvrš-nimi sveti in skupščinami, zbori SIS-ov in strokovnimi službami oziroma državo, direktorji in delavci. Večanje samostoj-nosti in politične moči ter odgovornosti političnih subjektov znotraj samouprav-nega sistema (SZDL, sindikatov, ZSM, gospodarskih zbornic, univerz, javnih glasil, delovnih organizacij itd.) logično utira pot tudi postopnemu razvoju me-hanizmov za legalizacijo konfliktov in različnih interesov, ki izhajajo iz te avto-nomije.
ZSM teh procesov ne more sprožiti sama. Okrepi lahko njihove zametke in kljub politični šibkosti lahko predstavlja dragoceno utež na tehtnici med napred-nimi silami, ki sprejemajo tehnološko, civilizacijske, humanizacijske in demo-kratične izzive inovacijsko - informacij-ske družbe in tistimi, ki prihodnost vidijo
TRIBUNA - STRAN 28
KRIKI
v pravični razdelitvi duhovne in materi-alne revščine.
6.
Smisel mladinske organizacije kot frontne zveze svobodno združenih, raz-lično mislečih mladih Ijudi ni v odpravi drugačnosti in njenem nasilnem poeno-tenju, ki baje omogoča učinkovitost or-ganizacije. Njena vloga je prav naspro-tno v utiranju poti, širitvi demokratične-ga prostora, kulture javnega nastopanja in razvijanju politične kulture za neokr-njeno izražanje ter organiziranje različ-nih resnic. Zato se je potrebno stalno boriti v organizaciji in zunaj nje. Samo s širokim dialogom je mogoče spoznati resnice, slišati drugo plat medalje, pre-magati predsodke ter enostranske, mo-reda pristranske in celo lažne obtožbe. To zahteva priznavanje pravice in odgo-vomosti slehememu delu znotraj orga-nizacije in med mlado generacijo do od-piranja vprašanj, ki so zanj perača, upo-števanje in negovanje bogastva razlik in pravice manjšine do njenega avtonom-nega mnenja. Še posebej pa uveljavlja-nje tiste nujne, a doslej še kako manj-kajoče trohice civilnega poguma v boju za splošne civilizacijske pridobitve, kar edino lahko postavi ZSM na realna tla.
Enoletni mandat ni dolgo obdobje. Čas je silno zgoščen, dogodki se prehi-tevajo, kar vse večkrat izpostavi vlogo predsedujočega v kolektivnemorganu. Ta pa je lahko v dajanju poudarkov, od-piranju vprašanj ali pa kot je pokazala polpretekla izkušnja, v poizkusu njiho-vega deklasiranja. Zato ne obljubljam globalnih preobratov, toda ob svojem zapisanem pogledu nanje za njih zasta-vljam vse svoje znanje in pogum. Celje.13. 5. 1987
OCENA  DELA TOVARIŠA ŽELJA  Cl-GLERJA
a)
Rojen leta 1958, dipl. politolog iz Ce-Ija. Prvi stik z ZSMS je vzpostavil preko »Odprtega kroga« pri Centru za klubsko dejavnost pri OK ZSMS Celje, nadalje-val v OC Marksističnih krožkov, kjer je kmalu postal vodja centra zaradi svoje-ga znanja, prizadevnosti in aktivnosti in bil nato izvoljen v Predsedstvo OZ ZSMS Celje. Hkrati je aktivno delal tudi v 00 ZSMSFSPN.
b)
S svojim delom je bistveno prispeval kuspešnemu in vsebinsko bogatemu delo OK ZSMS Celje, skoraj na vseh področjih - najprej na področju marksi-stičnega izobraževanja in idejnopolitič-nega usposabljanja, potem pa se je vse bolj osredotočal na družbenoekonom-sko problematiko mlade generacije. S pobudami, predlogi in konkretnim an-gažmajem je veliko prispeval k premi-kom na področju stanovanjske proble-matike, prestrukturiranja gospodarstva,
družbenoekonomskega položaja učen-cev, kadrovske politike, pa tudi organi-ziranega preživljanja prostega časa mladih. Organiziral je vrsto okroglih miz - najodmevnejšo o zaposlovanju, o če-mer je pripravil tudi gradivo za javno razpravo v regiji. Vedno je vztrajal in pri-speval k uveljavljanju interesov in po-bud mladih v delegatsko skupščinskem sistemu. Aktivno je sodeloval v vseh razpravah, ki so potekale v ZSMS, še posebej v razpravi o demokratizaciji od-nosov v ZSMS.
c)
Leta 1984 je bil izvoljen v Predsed-stvo RK ZSMS in v DPZ Skupščine SRS kot delegat ZSMS. V Predsedstvu vodi Svet za družbenoekonomske od-nose. Pokazal je sposobnost ustvarjal-nega sintetiziranja dosežkov napredne sodobne družboslovne misli in politične prakse ter uspešno uveljavljal to sinte-zo v delu ZSMS, SZDL in v delegatsko skupščinskem sistemu. Z občutkom za združevanje strokovnega in političnega dela je zbral v Svetu za družbenoeko-nomske odnose uspešno ekipo mladih strokovnjakov, ki daje ton dobršni meri
dela RK ZSMS. Prav z družbenoeko-nomskimi temami se je uveljavila udar-nejša vloga ZSMS v skupščinskemsi-stemu.
Željkovo delo je vtkano v vsa pomem-bnejša prizadevanja ZSMS na družbe-noekonomskem področju - od porodni-škega dopusta, vročih razprav o velikih investicijah, energetiki ter jedrskih elek-trarn, družbenih planskih aktih, do pro-blematike malih produkcijskih enot, obrtnega zakona itd. Osrednji delež je imel pri pripravi odmevne problemske konference o socialnem položaju mlade generacije. Prav tako ni moč prezreth njegovega velikega prispevka k vsebin-skim pripravam in uspešnosti 12. kon-gresa ZSMS. Ustvarjalno je sodeloval tudi na 12. kongresu ZSMJ.
Razpoznavna značilnost njegove poli-tične aktivnosti je posluh za pluralizem interesov mladih, sposobnost njihove identifikacije, artikulacije in njihovega uveljavljanja, posluh za strokovne, ne-ideološke argumente in velika mera preudarnosti, povezana z energičnim ter vztrajnim uveljavljanjem stališč ZSMS.
TRIBUNA - STRAN 29
KRIKI
PROGRAM SANDIJA CESKA
Pisati lastni program kot eden izmed kan-didatov za predsednika PK ZSMJ, pomeni vrteti se v dilemi, ki četudi sem nanjo pristal, v bistvu ni moja dilema, temveč dilema med obstoječo veljavno organizacijo in neko mož-no želeno organiziranostjo.
Po tej drugi želeni, ki naj bi predsedniku dala kompetence nekdanjega sekretarja SKOJ, organizacijo pa spremenila v nekdanji SKOJ, bi lahko celo napisal program, ki v po-polnosti in do donca izhaja iz kongresnih za-ključkov, sprejetih na 12. kongresu ZSMS v Krškem. Toda, ali so lahko vsi ti zaključki sprejemljivi za celotno Jugoslavijo? Ali so problemi slovenske mladine lahko tudi pro-blemi kosovske, makedonske mladine? In ali so lahko te pobude in naši interesi preneseni v popolnoma drugačne kulturne in socialne razmere demokratične in produktivne? Glo-boko sem prepričan, da ne morejo biti. Ne iz stališča oportunizma, torej bojazni spopada, temveč iz prepričanja, da plurelizem različ-nosti korenini prav v različnih družbenih predpostavkah, v katerih se nahajajo različni deli mlade genetacije v Jugoslaviji.
Prav zaradi tega se odpovedujem sloven-skemu programu, ne zgolj v smislu utopično-sti, temveč predvsem iz stališča, da je to glo-boko nedemokratično in nenačelno dejanje, ki zanikuje prav vse temeljne točke v demo-kratičnem razvoju slovenske mladinske or-ganizacije. Prav ta organizacija je uvofoma zapisala besedo pluralizem kot svoj cilj, prav ona je zapisala, da je posameznik in njegova konkretna usoda osrednja točka njene de-javnosti.
S stališča Jugoslavije je program dela sprejet. Odseva način videnja problematike, pa tudi odnosa sil. Kakršenkoli že je bil, je demokratično sprejet. Mukoma so vanj pro-drla tudi nekatera stališča slovenskega mla-dinskega kongresa. Nekatera niso. V letu, ko bo stal na čelu te organizacije Slovenec, tega programa ne bo možno spremeniti. To lahko vidi samo neodgovorna glava, ali pa želja kakega mladega karierista, ki noče vi-deti nič, razen samega sebe.
Toda, prepričan sem, da tudi ta program daje dovolj širokih možnosti, da z močnejšo prisotnostjo v jugoslovanskem mladinskem in celotnem družbenem prostoru, iščoč za-vezništva z vsemi silami, ki jim je za demo-kracijo, samoupravljanje, pluralizem, odgo-vornost, poskušamo realizirati nekaj pobud, ki smo jih sprožili bodili mi ali pa nekdo drug, pa menimo, da so vredne dejavne in polne podpore. Osebno menim, da so te možne programske točke oz. pobude naslednje:
- enakopravni razvoj narodov in narodno-sti,
- prestrukturiranje gospodarstva,
- odnosi ZSMS, ZSMJ v političnem siste-mu, ekološka vprašanja, stanovanjska politi-ka,
- vzgoja in izobraževanje - ocena usmerje-nega izobraževanja,
- civilno služenje vojaškega roka,
- populacijske politike.
Vse to so pobude, ki jih je potrebno nače-njati in se za njih boriti. Toda ne delati si utvar, da je s tem, do bo ta sli kakšen drug tu ponujeni program, program bodočega pred-sednika, že tudi  program  predsedstva K
ZSMJ ali cele ZSMJ. Lahko bo celo pristal tam, kjer pristane večina radikalnih doku-mentov, v slepo črevo neuresničevanja in za naličje povsem drugačnega početja.
Sicer pa, ali ne počenjamo s tem pisanjem neumnosti, ki pelje prav v to? Ali ne pišemo programov, do katerih nimamo pravice ne mi, da vam jih predlagamo, ne vi, da nam jih potrdite ali zavrnete? Ali ne razpravljamo o stvareh, o katerih smo legitimno že razpra-vljali in s tem v bistvu puščamo ob strani sta-tutarne določbe in celotno organizacijo ZSMJ, ki to legitimnost zagotavlja?Ali ne se-stopamo na tisto točko, ki bi jo mi silovito na-padli, če bi z njo začeli v kaki drugi, recimo veliko večji republiki? Ali ne rušimo s tem ti-ste matrike, ki v bistvu vzdržuje na politični mladinski ravni tistega, kar pojmujemo pod enekopravnostjo narodov in narodnosti v fe-derativni Jugoslaviji?
Česmo proti tej matriki, potem je za to po-trebno več argumentov, pa tudi računati je potrebno s konsekvencami. Kar lahko in mo-ramo pa je v bistvu pogled v kandidate in s tem tudi v mene in sicer:
ali ima hrbtenico in ne dela utvar s svojim kimanjem,
- ali je demokratičen in ne podcenjuje svo-jih sodelavcev,
- ali je pošten in ga ne bo zmedel niti de-nar niti položaj,
-  ali je prepričan v to, da je predsednik zato, da spremeni razmere v prid celotni mla-dini in ne zgolj sebi v prid,
-ali pozna Jugoslavijo oz. jugoslovansko mladinsko organizacijo čb te mere, da bo znal trezno ponuditi stvaren kompromis in ne radikalni fantazem,
- ali je bojevit in prepričljiv človek.
Sicer pa mislim, da so te točke in ti pogoji več vredni kot pa siceršnje pisanje čarobne-ga programskega seta nalog, ki se bo, ali pa ne, uresničil. In končno, mogoče je to prav naš paradoks, tudi če hočete paradoks soci-alizma in oblasti samoupravne romenklatu-re, namreč, da je večje zagotovilo za boljšo in radikalnejšo prihodnost bojevit in trezen človek kot pa človek s programom.
PREDLOG OCENE DELA TOVARIŠA SANDIJA ČEŠKA
a)
rijen 1961, absolvent FSPN, Zagorje ob Savi
Vključil se je v delo osnovne organi-zacije ZSMS Zagorje ob Savi, kjer je bil sekretar. Na osnovi uspešnega dela je bil izvoljen za sekretarja, nato pa za predsednika KMKS pri OK ZSMS Za-gorje ob Savi. Z vsebinskimi premiki(fi-nanciranje 00 ZSMS v KS, prostorska problematika, vključevanje mladih v krajevni samoupravi) je prispeval, da se je aktivnost 00 ZSMS v KS izboljšala. S svojimi sposobnostmi in odgovornim delom v ZSMS ga je MS ZSMS revir-skih občin predlagal za člana P KMKS pri RK ZSMS.
V mandatnem obdobju 1980/82 je bil izvoljen za podpredsednika OK ZSMS
Zagorje ob Savi. V tem obdobju je naj-več prispeval pri uspešnem vključeva-nju DO-D v delo OK ZSMS Zagorje. Na osnovi razprav o poročilu in oceni dela OK ZSMS Zagorje je konferenca oceni-la, da so bili v tem mandatnem obdobju narejeni bistveni vsebinski premiki na ključnih področjih (zaposlovanje, šti-pendijska politika, usmerjeno izobraže-vanje, kadrovska politika), ki so jih opredelili v programskih usmeritvah OK ZSMS Zagorje. Iz razprav je zaključeno, da je kot predsednik temeljito prispeval k razvoju mladinske organizacije v mno-žično in frontno organizacijo. Uspešno je zastopal stališča mladih v organ/h DPS in DPO v občini, regiji in republiki. Sodeloval je v delu kadrovske komisije pri P RK ZSMS v mandatnem obdobju 1982/84. Vključeval se je tudi na druga področja dela v RK ZSMS, predvsem marksističnega centra. Sodeloval je na več MDA, udeležil se je tudi pohoda AV-NOJ.
b)
Vključeval se je v priprave na 12. kongres ZSMS in na njem tudi aktivno sodeloval. V času opravljanja funkcije člana P K ZSMJ se je vključeval pred-vsem v delo P RK ZSMS in RK ZSMS. V P K ZSMJ je poskušal uveljavljati stališ-ča ZSMS in tvorno prispevati k nadalj-njemu razvoju in demokratizaciji organi-zacije na nivoju Jugoslavije. Prenašanje izkušenj in hotenj mladih Slovenije vK ZSMJ (kot dela te organizacije pa je spričo razlik v razvitosti proizvajalnih sil in družbene zavesti v posameznih delih Jugoslavije izredno težka in zahtevna naloga., ki terja veliko strpnosti, argu-mentiranosti, realnosti in natančnega poznavanja specifik vseh delov države. Odgovornpst do vseh mladih in do raz-reševanja široke palete problemov, ki se manifestirajo z zelo različno intenziv-nostjo (glede na sredino), terja nenehne kompromise med načeli, željami in de-janskimi možnostmi. Kljub temu, da je poskušai zagotavljati vprašanja družbe-nega razvoja na ključno mesto delova-nja P K ZSMJ, na čemer vztraja ZSMS, se pogosto dogaja, da se kot ključna vprašanja politizirajo marginalno-politikantska, ki bistveno ne prispevajo k razreševanju razmer in preseganju gospodarske krize v SFRJ.
TRIBUNA - STRAN 30
\ASTROLOGIJA
HOROSKOP MLADINSKEGA MINISTRA ZAINFORMACIJE
Poskus obrazložitve nekega karakterja na osnovi sinhronega delovanja makrokozmičnih in mikrokozmičnih energij
Ime in priimek: MOJMIR OCVIRK Datum rojstva: 16. 11. 1961 Poklic: Mladinski minister za Infor-
macije Astrološka konfiguracija:
Sonce, ŠKORPIJON
Ascendent: STRELEC
Luna: RIBI
Ljudje iz znaka Škorpijona se rojevajo takrat, ko narava umira. Listje je že odpadlo, dnevi so vsak dan krajši, nas pa ob hladnih novembrskih večerih čudno stiska pri srcu. Takrat, ko vetrovi odnašajo s sabo duše umrlih, so škorpijoni v svojem elementu. Pomagajo nam preživeti, pa tudi umreti. Močno se zavedajo minljivosti vsega zemeljskega ter nujnosti smrti in ponov-nega rojstva oz. regeneracije. V njih se skriva čudna moč, ki pa jo le redkokdaj pokažejo. Na-videzno mirni in celo hladni znajo biti v trenut-kih nevamosti i-zredno zbrani. Ker pa znak Škorpijona (in z njim vred planet Pluton, ki je njegov vladar) simbolizira tako rojstvo kot smrt, je tudi Škorpijonov več vrst. Lahko so destruktivni (tako do sebe kot do drugih), egoistični in vsiljujejo svojo voljo drugim, lahko pa drugim tudi nesebično pomagajo s tem, da jih s svojo hipnotično močjo zdravijo in jim da-jejo novih življenjskih moči. Sposobni so rege-nerirati tako sebe kot druge. Prvi je t.i. »vampir-ski tip«, drugi pa t.i. »orlovski tip«. Ta s svojimi kreativnimi energijami plemeniti človeštvo. Kamorkoli že usmerjajo svoje energije, so Škorpijoni vedno intenzivne, magnetične ose-be, ki znajo kot deroča reka potegniti za sabo ostale. Sicer pa - oči so ogledalo duše. Skorpi-jona spoznate po mirnem zbranem, prodor-nem in včasih ciničnem pogledu, ki vas zrnede, ker vam da občutek, da ste »spregledani«. Pa čeprav niste.
Škorpijon, ki ga obravnavamo danes, je še za odtenek skrivnostnejši. Z Luno v Ribah in Son-cem v 12. polju je pri njem potenciran element vode. Koncentrirana škorpijonovska moč je združena z izredno intuicijo. Nekateri Ijudje imajo šesti čut, tale pa ima tudi sedmega in os-mega. Kar napove v šali (in šali se verjetno zelo rad), se bo uresničilo. Je magnetična, mirna oseba, ki pa zaradi dinamičnih aspektov Mar-sa, Urana in Lune pogosto doživlja trenutke iz-rednega nemira. Svoje probleme (vzrok je lah-ko občutek inferiornosti ali nenadna ločitev od Ijubljene osebe) dramatično potencira. Ima na-mreč izredno domišljijo. Če se pri tem ne bo zjokal sam, se boste zjokali vi, ki imate z njim opravka.
Požrtvovalnost je ena izmed najlepših potez njegovega karakterja. Tistjm, ki jih ima rad, je čez mero vdan in pripravljen storiti zanje prav vse. Vsekakor je človek, na katerega lahko ra-čunate, seveda pod pogojem, da ste vredni za-upanja. (Spregledal vas bo tako aii tako v naj-več treh sekundah.)
Škorpijoni neradi rinejo v ospredje, tale pa se sploh počuti čim bolje, tem bolj je skrit. Tako
kot mu je važnejše od zunanjega notranje živ-Ijenje, se tudi rad umakne v samoto, kjer si na-bere novih moči. Vse bo storil za vas, dokazal bo, da je zelo sposobna oseba in da lahko z njim vedno računate - ampak za božjo voljo, ne silite vanj, pustite ga vendar pri miru!
Če ni vedno po njegovem, zna biti zelo jezen. Sicer ima mehko, razumevajoče srce, ki je pri-pravljeno marsikaj prenesti, ne prenese pa, da bi mu kdo vsiljeval svojo voljo. V bistvu je zelo neodvisen človek z originalnimi idejami, ki pa jih morda včasih ne zna ustrezno prezentirati. Zaveda naj se, da je treba včasih tisto, kar se njemu zdi samo po sebi umevno, Ijudem pre-zentirati na bolj nazoren način. Pogosto je tudi prehitro zadovoljen s tistim, kar naredi.
Naglašeni so znaki intelekta, kar kaže na vi-soko inteiigenco. Razpon njegovih interesov je verjetno zelo velik, sega pa od medicine preko naravoslovnih ved do filozofije, književnosti in okultizma. Zanimajo ga misteriji. Ker je duhov-no" izredno talentiran, naj se čimprej začne ukvarjati s kabalo, ki je osnova transcedentral-ne magije.
Kljub vsem mističnim kvalitetam se zelo do-bro zaveda, da je denar sveta vladar. Če še ne veste - tale fant je mahnjen na denar. Seveda boste rekli, kdo pa ni, ampak dejstvo je, da smo eni bolj, drugi pa manj, in tale spada odločno med prve. Kadar ga nima, je hudo potrt, dobi pa ga vedno takrat, kadar ga ne zahteva. Tako na tem kot na drugih področjih življenja se dobro zaveda prednosti mirnega in vztrajnega čaka-nja pred glasnimi zahtevami. Pri njem velja tis-ta: zrno na zmo ... Obogatel bo enkrat v sred-njih letih.
Kar se tiče dela in poklica, ki ga bo (ali pa ga že) v življenju opravljal, je njegovo zanimanje dvojno. Po eni strani ga njegov raziskovalni duh sili v študije, ki zahtevajo seveda izolira-nost in vključujejo potrebo po mirnem delu v študijski sobi, po drugi strani pa je njegov po-klic v življenju vezan na širšo družbeno skup-nost oziroma na komunikacije z javnostjo. Kar-koli bo že v življenju delal, so tendence take, da bo delal teamsko oz. skupaj z večjo skupino Iju-di.
Rad potuje, vendar so izleti y tujino kratki ali pa povsem nepredvideni. V tujini se mu verjet-
no dogajajo zelo razburljive stvari, ki so včasih negativnega karakterja in je kar srečen, ko pri-de spet domov. Na cesti naj bo zelo previden, pa naj bo to peš, na kolesu ali pa z avtom. To je resno opozorilo! Ce se slučajno ukvarja s kakšnim vodnim športom (zaradi Ijubezni do morja in ascendenta v Strelcu bi sklepali na podvodni ribolov), naj bo predviden tudi tam, kajti v morski vodi prežijo nanj raznovrstne ne-varnosti. Tudi to je resno opozorilo.
Kaj pa Ijubezen? Ce se zaljubi, se zaljubi za-res. Prekinitev Ijubezenske zveze je zanj prava tragedija. Malo zaradi škorpijonovske posesiv-nosti, malo pa zaradi brezmejne predanosti, ki jo predstavlja Luna v Ribah. Tako Luna (simbol ženskosti) kot Venera (simbol Ijubezni) sta v tem horoskopu močno povezana z Merkurjem, ki je vladar sedmega polja (partnerstva). To po-meni, da so njegove partnerke »merkurjanske« narave i.e. rojene v znaku Dvojfika ali Device, okretne, živahne, klepetave, rade pišejo ali po-tujejo. Disonanca Lune z Merkurjem kaže na občasna huda Ijubosumja, ki jih dotični preboli na dva načina: 1. Zapre se vase in tiho trpi. 2. Nenadoma izbruhne hud prepir, ki mu sledi daljše obdobje miru. Vse to se navezuje tudi na naravo njegovih prijateljstev. Ima veliko število prijateljic ali pa vsaj znank, ki so po večini zelo klepetave, kar ga včasih verjetno zživcira, ker ima rad mir. Izmed vseh teh prijateljic mu ne bo težko izbrati si eno »za zmeraj«. Ta bo večkrat kam odpotovala in ga pustila samega. No, to mu včasih sicer ustreza, če pa se bo prevečkrat dogajalo, jo bo zapustil in si našel drugo. Skor-pijoni sicer niso zagovorniki ločitev, tale pa se bo verjetno poročil večkrat. Zagotavljamo mu, da bodo vsi zakoni po vrsti srečni. Nevarnost preži v dejstvu, da bo imela ona zanj premalo časa. Poleg tistih z zgoraj naštetimi karakteri-stikami so primeme partnerke rojene v znaku Rib ali Raka.
Za prognozo za letošnje leto nam je zmanj-kalo prostora, lahko povemo samo to, da ga bo od druge polovice junija pa do novembra pes-tilo pomanjkanje denarja. Sreča ga to poletje fiakavtujini.                          EMAKURENT
PRIPIS UREDNISTVA: Klient se strinja z objavo teksta.
TRIBUNA - STRAN 31
____________ADIO STUDENT
TRANSFORMACIJA ŠOKAVNORMO
Radio Študent je ustanovil Izvršni odbor Skupnosti štu-dentov Ijubljanskih visoko-šolskih zavodov s pomočjo ŠOLT-a, ki je izdelal vso po-trebno tehnično opremo. Iz kleti osmega bloka v Štu-dentskem naselju, kjer je Ra-dio Študent še danes, je začel oddajati 9. maja 1969. Od ideje, da bi Skupnost študen-tov imela svoj radio, pa do realizacije je minilo nekaj več kot pol leta in verjetno je bil RŠ takrat prvi in edini štu-dentski radio v Evropi, v Ju-goslaviji pa prav gotovo.
K tako hitremu nastanku RŠ je pripomogla močna po-vezanost med študentskopo-litično predstavniškimi struk-turami in ostalo študentsko populacijo; njihovi interesi so bili »usklajeni«.
Skupnost študentov je bila takrat neke vrste fleksibilna organizacijska struktura, ki je predvsem omogočala, da se pod njenim okriljem organlzi-rajo različne študentske, in-teresne skupine in uveljavijo svoje projekte.
V t. i. »burnih šestdesetih let/h«, ko so v glavnem humanistična inteligenca in štu-dentje postali vedno bolj glasni in aktivni v svojih zahtevah po družbenih spremem-bah, so istočasno tudi gradili paralelne in alternativne institucije, kjer bi udejanjali svoje ideje, potrebe in interese.
Ker so bile »politične razmere takrat in tudi po tem malo naklonjene izoblikova-nju alternativne politične platforme, med-tem ko je bil prostor kulture za alternativ-ne koncepte relativno odprt«, so ostale od pridobitev študentskega gibanja pri nas tri ustanove, ki.so predvsem kulturnega značaja: Studentski kulturno-umetniški center (ŠKUC), ki omogoča produkcijo in prezentacijo alternativne kulture pod nje-nimi lastnimi pogoji, Časopis za kritiko znanosti, ki naj bi razvijal teorijo subkultu-re, in Radio Študent kot osrednji alterna-tivni medij pri posredovanju informacij in rock kulture. Kar je bilo značilno za štu-dentsko gibanje v Uubljani, se je odražalo tudi v programu RS:
a) politizacija študentske populacije
b) pojav »alternativne kulture« s po-udarkom na glasbi, »natančneje rocku«.
Radio Študent je nastal iz potrebe po ažurnem in angažiranem informiranju na Univerzi. Študentski list Tribuna, ki je iz-hajal vsakih štirinajst dni, pač ni mogel biti aktualen v taki meri, kot je lahko radio, ki je že po naravi svojega funkcioniranja bolj neposreden in »hiter« množični medij. Po drugi strani pa je RŠ zapolnjeval prostor, ki so puščali etablirani mediji praznega; njihovo poročanje o dogajanjih na Univer-zi in v alternativni kulturi je bilo neadek-vatno ali pa ga sploh ni bilo.
Za začetno obdobje RŠ je značilno tudi: skromna tehnična opremljenost, amater-sko-entuziastičen pristop, neurejen druž-benoekonomski status, ki se je kasneje iz-kazal kot zgodovinska stalnica, in iskanje prostora v informacijsko-medijskem reži-mu. Radio Študent je kot edini študentski radio v Jugoslaviji opravljal pionirsko delo in prvo desetletje njegovega delovanja označujejo napori za afirmiranje specifič-nega pristopa do radijskega medija, izgra-jevanje lastne podobe znotraj informa-cijskega sistema in boj za družbenoeko-nomsko uveljavitev.
Drugo obdobje RŠ se začne z letom 1975. Takrat je bila nezakonito »razpu-ščena Skupnost študnetov in priključena takrat na novo ustanovljeni Zvezi sociali-stične mladine kot ena izmed konferenc. S tem so se specifični, študentski interesi potopili v obče mladinske interese, »od-poved specifični razliki pa nujno pomeni odpoved gibanju kot alternativnemu poli-tičnemu prostoru, kot prostoru »duha«, »resnice«, »poštenja« itd.« (D. Rupel, Nova revija, št. 13-14, str. 1 578).
Odtlej je RŠ začel postopoma prera-ščati iz izrazito univerzitetnega radia v mladinski-informativni-politični radio, ki se ni osredotočal predvsem na probleme Univerze, temveč na probleme celotne družbe. Univerzitetna konferenca ZSMS je kot pravna naslednica Skupnosti štu-dentov prevzela ustanoviteliske pravice in poskrbela za to, da se je RS konstituiral kot delovna organizacija.
Izvlečki iz pogovora z Luko Škobernetom, ki je bil med leti 1969 in 1971 urednik aktualno-politične _ redakcije in odgovorni urednik RŠ
Nastanek Radia Študent: Jeseni 1969 je bil ustanoviteljski sestanek, kjer so prisostvovali: Jože Šlander (pozneje prvi glavni urednik RŠ), Uroš Dular (prvi odgovomi urednik RŠ), Franjo Mavrič, Pe-ter Vodopivec, Franci Pivec, Janez Koželj in jaz. Predlagal sem podoben koncept, kot ga je imel takrat zelo popularni Radio Luxembourg; veliko glasbe in malo govo-ra. Koncept je.bil sprejet.
Nastanek RŠ je bil pogojen z vzdušjem konec šestdesetih in začetkom sedemde-setih let. Takrat je bil ključni problem štu-dentov njihova socialna struktura: študij je postal privilegij bogatih in tudi celotna štipendijska politika je bila naravnana tako, da ni omogočala študija vsem, ki so bili za to sposobni. Stanje na Univerzi in študentsko gibanje je izrazito odražalo razmere, razredne konflikte in trende od-nosov v družbi. Nekateri so si razlagali po-jav študentskega gibanja in pojav novole-vičarstva pri nas kot golo posnemanje do-gajanj v Evropi - mogoče je bil ta vpliv pri-soten pri teoretičnem utemeljevanju štu-dentskega gibanja - praktično pa je šlo za socialno vprašanje. Takrat smo bili pove-zani in v stalnih stikih s študenti iz tujine; leta 1969 je bilo v Dubrovniku medna-rodno srečanje Univerze danes, kjer smo lahko primerjali naše razmere s tujimi. Eden izmed pokazateljev, kako zelo smo bili vpeti v mednarodne tokove, je tudi ča-sopis, ki smo ga izdajali v angleščini (Stu-dents Quarterly). V njem smo objavljali najrelevantnejše probleme študentskega gibanja, izšlo je pet številk.
Programski smisel RŠ: RŠ je bil v na-stanku in programski usmeritvi v tesni zvezi s Študentskim gibanjem. Menim, da Krtov zbornik »Študentsko gibanje« ne odraža tedanjih razmer na Univerzi, med drugim tudi zato ne, ker izhaja predvsem iz člankov, ki so bjli objavljeni v Tribuni, spregledal pa je RŠ. Mislim, da takrat Tri-buna ni bila središče in odsev tistega, kar se je dogajalo, preveč je bila usmerjena v nekakšen intelektualizem, po mojem je objavljala preveč prevodov tujih filozof-skih spisov (predvsem Marcuseja in Hei-deggerja) in bila bolj podobna glasilu štu-dentov Filozofske fakultete kot pa listu, ki naj bi bil namenjen vsem študentom. Se-veda so se tudi v Tribuni pojavljali članki, ki so opozarjali na to, kaj se v resnici do-gaja na Univerzi, vendar mislim, da to ni izhajalo iz uredniške usmeritve.
Radio Študent je zapolnjeval prazen prostor, ki ga je po eni strani puščala orientacija Tribune, po drugi strani pa etablirani mediji, ki so se problemov štu-dentske populacije lotevali neadekvatno. RŠ je dajal velik poudarek aktualnim do-gajanjem: sproti je obveščal predvsem o dogajanju na Univerzi, v drugih študent-skih centrih po Jugoslaviji in Evropi. Imeli smo veliko oddaj v živo in celo direktne prenose, kar je bilo za tehnologijo, ki smo jo imeli takrat na voljo, velik podvig. Prvi smo začeli na tak način in v takem obsegu uporabljati institucijo telefona za živ kon-takt s poslušalci. Naš koncept: koncept modernega radia, z veliko moderne glas-be in spolitizirano vsebino je bil dobro po-slušan, privabil je večino mladih poslušal-cev, ki so tako prenehali poslušati Radio Ljubljana. Posodabljanje radia v Sloveniji,
TRIBUNA - STRAN 32
RADIO STUDENT
takrat v ospredju: študentski standard, re-forma univerze, študij kot delo itd. Vsi, ki so bili v študentskem vodstvu, so sodelo-vali z RS, večinoma so bili to tudi eni in isti Ijudje: povezanost med RŠ in Univerzo je bila izredno močna.
Osrednje teme: v tistem času so bile pomembne teme na področju zunanje politike: zasedba Češkoslovaške, odnosi znotraj socialističnega lagerja, Vietnam, Kampučija in Grčija, v notranji politiki pa: pojav hrvaškega nacionalizma, ki ga je RŠ obsodil med prvimi, vprašanje deviznega sistema, gospodarski kriminal. V šolstvu: zasedba MF, pravica do študija vsakega, ki je sposoben, študij kot delo in spodbu-janje množične kulture. Izhajali smo iz isk-renega prizadevanja za socializem in samoupravljanje ter odpora potrošništvu in profitarstvu, zahtevali smo odgovor-nost Ijudi, ki so na vodilnih položajih.
Redakcije, sodelavci: Imeli smo dve redakciji: glasbeno in aktualnopolitično, ki se je ukvarjala tudi s kulturo, ki je bila tak-rat spolitizirana/Glavni oblikovalci glas-benega programa so bili: Stane Sušnik, Dragan Bulič in Rihard Kislih, novinarji: Boris Muževič, Peter Vodopivec, Marko Slodnjak, Aleksander Zorn, Franci Pivk, Stojan Vodopivec, Janez Koželj, Dušan Rogelj, Igor Vidmar, Janez Strgar, Jože Slander, Uroš Dular in Luka Skoberne, spikerji: Karmen Gradišnik, Neva Zajc in Franjo Mavrič.
Večina teh Ijudi, je še po tolikih letih v svojih opredelitvah, ki pridejo na dan v mejnih situacijah, ostala zvesta tedanje-mu življenjskemu konceptu. Ne drži, da človek z leti pozabi na tisto, za kar se je boril. Na RŠ smo se ogromno naučili in iz-
Urednice Radia Študent režejo torto, ki so jo dobile za 18. rojstni dan. V prvem planu je Vesna Tržan, ki je zanikala, da je pojedla največ torte. Po njeni izjavi lahko sodimo, da sta ona in Darinka Pek ostale brez torte. Le kam je potem zginila tronadstropna torta.Prosimo vse, ki o tem kaj vedo, naj to sporočijo.
kušnje, ki smo si jih pridobili tam, nam tudi danes koristijo.
Način financiranja: RTV nam je dajal dve novinarski plači na mesec in nekaj magnetofonskih trakov. Nekaj smo dobili od našega ustanovitelja, Univerzitetnega odbora ZS, ostalo pa s pomočjo ekonom-skopropagandne službe. Zaradi pomanj-kanja denarja smo hoteli ustanoviti svoj disco, vendar nam ni uspelo dobiti prosto-rov.
Plakati: Polea tega, da sem bil odgo-vorni urednik RS, sem deloval tudi kot član mednarodnega odbora. Ena izmed pomembnih aktivnosti te skupine je bilo izdajanje političnih plakatov: prvi pri nas smo začeli uporabljati ta medij za sodob-no politično komuniciranje. Ob obletnici okupacije Češke smo izdali plakat češke zastave, povožene s tankom in napisom: Narod si bo pisal sodbo sam! S plakatom proti polkovniškemu režimu v Grčiji (raz-trgana grška zastava: simbol demokraci-je) smo oblepili vlak, ki je šel proti Grčiji. Plakat otroka z igračo in topovskimi cev-mi, ki so uperjene vanj, pa je opozarjal na oboroževalno tekmo. Te plakate smo po-šiljali tudi v tujino in izkazali so se kot učinkovita oblika sporočanja.
Nezacementiran program
S ppmočjo odgovorov bivših sodelav-cev RŠ bom skušala dognati, v čem je po-sebnost oz. drugačnost^vsebine in načina delanja programa na RŠ. Njihovi odgovori so seveda subjektivne narave, vendar kjer se določena dejstva prekrivajo, lahko sklepam - tudi - na njihovo objektivno vrednost.
Matjaž Albreht (napovedovalec od leta 1976do l981):Zamejedrugačnost RŠ v profesionalnem, kreativnem odnosu do dela in v tesnem sodelovanju med teh-nikom, napovedovalcem in novinarjem. To, kar včasih Ijudje mislijo, da je RŠ: izra-žanje, kvantanie in žargon, po mojem ni glavna finta RS niti ni njegov smisel. Ob-delovanje temc kolektivno delo, teme same - to je RS!
Andrej Fištravec (kulturni urednik med leti 1978 in 1979): Važno mi je bilo, da sem bil prepričan (to je tisto, da sem lahko »verjel« v stvar) in da sem v kakršnemkoli počenjanju videl smisel... Programa nis-mo cementirali, ampak smo mu pustili di-hati s svobodnimi termini. Čisto vsebin-ska zadeva pa je bila, da nam ni bilo treba »peglati« besed in misli. Na stvari smo gledali drugače in to tudi povedali. Pač nismo bili direktni eksponenti oblasti, tako da tudi nismo bifi dofžni ustvarjati ideološkega celofana...
Zoran Pistotnik (sodelavec vseh re-dakcij od leta 1975, občasno še danes, od 1980 do 1983 je bil zaposlen kot vod-ja organizacije in izvedbe programa):
Razmerje med živimi in posnetimi od-dajami je že ves čas na strani živih oddaj. Delno je bil vzrok za to v omejenih kapa-citetah studija (en studio za oddajanje in snemanje) ter tehničnih pomanjkljivostih (studio je po opremi radijski in ne snemal-ni), v posameznih obdobjih pa je bila prav to specifika radia in se je zanjo odločalo zavestno-konceptualno: čim več hitrega
TRIBUNA - STRAN 33
RADIO STUDENTi
reagiranja, komuniciranja s poslušalci ipd. Vse spremembe v mladinski kulturi so se odražale tudi v programu RŠ, še več, v ve-čini primerov je bil RŠ celo nosilec ali vsaj sooblikovalec zavesti o prisotnosti dolo-čenih ustvarjalnih naporov v tem prostoru in s tem tudi posredno vzpodbujevalec ter omogočevalec zares javne in produktivne dejavnosti.
Jože Vogrinc (od 1978 do 1979 od-govorni urednik, v letih 1980-1981 je imel avtorsko oddajo Rokovnjači, sicer pa občasni sodelavec vseh redakcij);
Radio Ljubljana še ni poznal institucij povezovalca programa, ki kramlja, spušča muziko, se pogovarja z gosti itd., kontakt-ni programi so bili pa sploh popolna ne-znanka. S tega vidika je že dejstvo, da na RŠ spiker štiri ure čepi v studiu in po svoji volji pravi vice, bere pravljice, napoveduje komade, nekaj, kar so začeli posnemati z Valom 202 ipd.
MirjanaJCrižman (od 1979-1982 taj-nica na RŠ, od septembra 1979-1984 glavna urednica RS):
RŠ je bil (mislim, da še vedno je) ves čas del t. i. Ijubljanske alternativne scene, katere dogajanje je sooblikovalo njegov program na ta način, da so se skupine (glasbene, ki so se prvikrat slišale na RŠ in kasneje na Novem rocku, ki ga je RŠ or-ganiziral skupaj z RTV Ljubljana), nove gledališke prakse (z Ano Monro na čelu) javno promovirale na RŠ... skratka, RS kot institucija je s svojo kadrovsko sesta-vo in materialnim položajem del alterna-tivne scene, saj so najvidnejši akterji te scene obenem tudi najvidnejši sodelavci RŠ.
Torej: kaj je za vsebino RS odločilno?
-  tesno  sodelovanje   napovedovalca, novinarja in tehnika; povezanost, ki omo-goča improvizacijo, ustvarjanje programa »tistega hipa«, vzdušje in živost;
-  teme so na RŠ obravnavane na dru-gačen način in postavljene v drug kontek-st kot v osrednjih medijih obveščanja. Ob spornih temah se je največkrat izkazalo, da ni bila sporna tema sama, pač pa način njenega posredovanja;
-  večina sprememb, ki so se in ki se do-gajajo v alternativni kulturi, se odraža v programu RŠ. RŠ je v večini primerov na-stopil kot sooblikovalec zavesti o kultur-nih fenomenih, kot so: rock, punk, nova li-terarna produkcija, v obravnavi filmov, pri predstavljanju novih teoretskih tokov itd. Poudarki so se stalno premeščali glede na to, kaj je tisti hip predstavljalo novo, angažirano produkcijo: staro pa so ostali mediji prevzemali (kadrovsko in program-sko). Kar je bilo včasih na RŠ sveže in šo-kantno, je zdaj postalo na Valu 202 nor-ma;
-  način funkcioniranja RŠ, ki ne temelji na profesionalni strukturi, omogoča rela-tivno odprtost za širok krog zainteresira-nih sodelavcev in različnih pogledov;
-  prevladovanje živih oddaj pred vna-prej posnetimi in pripravljenimi, komuni-ciranje s poslušalci, številnost kontaktnih oddaj;
-  obravnavanje tem, ki se jim drugi me-diji izogibajo, jih ne obravnavajo, ne obvla-dujejo ali ne poznajo.
Od vseh redakcij na RŠ: glasbene, kul-turne, aktualnopolitične in družbene, ki vsakodnevno potrjujejo gornje ugotovitve - občasno pa tudi ne - bom izvzela soft-
vvare redakcijo, ker je to najnovejša prido-bitev RŠ.
Softvvare
Softvvare redakcija je nastala 1983 in je najmlajša redakcija na MedprvimivJugoslavijijezačelaoddaja-ti prek etra računalniški program in s site-matičnim informiranjem o vlogi računal-niške tehnologije za družbeni razvoj. Za-četni eksperimentalni program in eksperi-mentalne oddaje so se odvijali brez ustrezne tehnične baze: temeljili so na tehničnih pripomočkih in napravah, ki so last RŠ in se jih uporablja v programu in na osebnih hišnih računalnikih sodelav-cev softvvare redakcije. Za eksperimen-talni program in oddajanje tujih progra-mov je ta tehnika zadoščala; za razvoj in širitev dejavnosti pa je bila potrebna last-na tehnična baza, dostopna vsem sode-lavcem. Postopoma je softvvare redakcija - tudi s prodajo svojih uslug, torej s samo-financiranjfem - preskrbela najnujnejšo tehniko za organizirano delovanje.
Delovanje softvvare redakcije, ki je po-sledica (ali vzrok?) vdora osebnega raču-nalništva na naša tla, je bilo izredno po-membno za utrjevanje zavesti o pomenu računalniškega opismenjevanja. V letu 1983, ko je bil pri nas prepovedan uvoz hišnih računalnikov in na tržišču ni bilo ra-čunalniških kaset, je softvvare redakcija vsakodnevno oddajala dvajset minut ra-čunalniškega prograrna: izvirne računal-niške igre, uporabne programe domačih avtorjev in tuje komercialne programe. Trgovina s tujimi kasetami se je zaradi prepovedi uvoza razcvetela in softvvare redakcija, ki je prek etra posredovala ta-korekoč zastonj tudi »piratske kasete«, je to trgovino onemogočala in ji s konkuren-co zbijala ceno.
V izredno kratkem času - od ideje do realizacije so minili trije tedni - so sode-lavci softvvare redakcije v sodelovanju z zvezo organizacij za tehnično kulturo iz-dali prvo računalniško kaseto v Jugoslavi-ji. Kaseta je vsebovala predvsem izobra-ževalne programe, da so uporabniki spo-znali kaj vse lahko delajo z računalniki in si tako ustvarjali spodnjo mejo znanja pri uporabi nove tehnologije.2
Informacije in polemike o računalništvu so se pojavljale sporadično in v različnih revijah in časopisih, zato so si sodelavci softvvare redakcije zamislili in pripravili koncept strokovne revije, ki bi se ukvarja-la izključno z računalništvom. Nastal je Moj mikro kot posebna izdaja Teleksa. Ze prva številka je bila prodana v nakladi 20.000 izvodov, kar je za slovenske raz-mere in glede na to, da je Moj mikro stro-kovna revija, zelo veliko. Revija je kot po-sebna izdaja izhajala pol leta, do prvega januarja 1985, ko je Moj mikro postal sa-mostojna revija s svojim uredništvom.
Vendar pa softvvare redakcija ne sode-luje več pri računalniškem izobraževanju samo s posredovanjem računalniških programov, izdajo kaset in revijo Moj mik-ro, temveč s svojo tehnično in strokovno močjo (gre za mlajše strokovnjake, ki so-delujejo s fakultetami in računalniškimi centri), posreduje navzven svoje znanje
tudi v naslednjih oblikah: organizira izob-raževalne projekte, sodeluje pri skupin-skih projektih in prispeva k razvoju mate-rialne in programske računalniške opre-me.
Na RŠ pa omogoča razširitev ponudbe ekonomskopropagandne službe z izdela-vo in oblikovanjem računalniško animira-nih reklam in poenostavitev poslovanja RŠ; postopoma bo namreč kompjuterizi-rala vsa poslovodna, arhivska, diskoteč-na, računovodska in administrativna opravila.
NELA MALEČKAR
OPOMBE:
1   Med prve eksperimentalne programe soft-ware redakcije spada simulacija TV Študent: program je bil radijski, vključujoč glasbo in komentarje, na ekranih lastnikov računalni-kov Spectrum pa so se simultano pojavljali napisi: naslovi skladb, ki so se vrtele na RS in pa računalniško animirane reklame za posa-mezne proizvode.
2  Osrednja nagradna igra, po kateri se je prva računalniška kaseta tudi imenovala, je bila Kontrabant. S pomočjo navodil, ki so bila na-pisana y rimah, in s pomočjo zgodovine in zemljepisa je »igratec« potoval po Jugoslaviji in Evropi. Njegova naloga je bila, da kljub šte-vilnim zapletom in preprekam na koncu zbe-re celotno računalniško opremo. Televizijo in kasetofon je lahko nabavil v Jugoslaviji, ra-čunalnik pa je moral ilegalno prenesti čez mejo, saj je bil takrat pri nas uvoz računalni-kov prepovedan. Igra je bila tako zagonetna, da je prišla prva rešitev na RŠ šele čez pol leta.
TRIBUNA - STRAN 34
RADIO ŠTUDENT
KRATKISTIKIZ DRUŽBO
Samo Hribar-Milič, odgovorni urednik na RŠ od 1980 do 1982.
Kakšen je bil v »tvojem« času RŠ?
Hoteli smo biti alternativni medij, ki ni pristajal na dirigirane informacije, ki je sam iskal informacije in jih oblikoval. Po-izkušali smo biti informirani brez kakrš-nihkoli ideoloških predznakov režimskega medija. Takrat smo imeli širok krog hono-rarnih sodelavcev, od zrelih intelektualcev do srednješolske mladine, kar se je izka-zalo za program zelo pozitivno. Starejši so dvigali kvaliteto, mladi so se po njih zgle-dovali. Za RS velja »image« intelektualiz-ma.
Katere so bile v tistem času osrednje teme na RŠ?
Drugače od ostalih medijev smo pristo-pali k vprašanju Poljske, Kosova, usmer-jenemu izobraževanju, nacipunk aferi, ve-likokrat je bilo govora o kulturi, odrinjeni od kulturnih hramov. Na teoretskem polju je v tistem času prevladovala psihoanali-za, sami smo jo proizvajali z novimi prije-mi. V tistem času smo veliko teoretskih tekstov obdelali na način radijske igre. Takrat je bil RŠ soorganizator koncerta Solidarnosti, začela se je prireditev Novi rock, katere glavni organizator je bil RŠ...
Kot odgovorni urednik si bil na izpo-stavljenem mestu; med RŠ in »družbo«. Kdo se je v imenu »družbe« vmešaval v program?
Najprej UJV; oni so me nekaj časa kar naprej obiskovali. Hoteli so razne infor-macije in vpliv na kadrovsko politika Moj prvi prekršek je bil, ko sem postavil Saxa za mandatarja družbene redakcije. Obiski delavcev UJV so bili nekakšne metode pritiska, nadlegovanja, zato sva takrat z glavnim urednikom dosegla, da se s tem preneha. Na njihovo mesto se je postavil Boris Baudek (takrat predsednik RK ZSMS), k njemu smo hodili enkrat me-sečno na brifinge. Predvsem ga je zani-malo, kaj se dogaja med študenti, kako mi delujemo itd., kakšnih natančnejših navo-dil nismo dobivali, ker se je ta pogovor po-navadi tako končal, da smo mi govorili o svojih težavah, predvsem materialnih.
Aja, z UK ZK so nas tudi prišli včasih kaj vprašat. V glavnem pa je bilo po tistem, ko so nas policaji nehali nadlegovati, kar mir. Sam sem bil dvakrat pridržan na UJV. Enkrat kot avtor, drugič kot odgo-vorni urednik. Na dan vstaje sem imel uvodnik, v katerem sem nastopil proti ve-likim proslavam in to utemeljil v situacijo v družbi, predvsem mladih. Najprej je pri-šla delegacija UK ZK, pa delegacija MK ZSMS oz. posebna delovna komisija MK ZSMS, ki je prišla na RS razčiščevat ozadje, kaj sem jaz s tem mislil... Tova-riši na UJV (pome so prišli domov) so rek-li, da takšni teksti služijo mračnim silam
emigracije. Sicer so bili zelo prijazni z mano, samo dve uri so me pustili čakati; verjetno zato, da sem lahko razmišljal o tem, kar sem napisal.
Drugič pa je bilo z nečim v zvezi s Ko-sovom. Po telefonu smo bili obveščeni naj tega ne dajemo ven, pismene prepovedi nismo dobili, informacijo smo vseeno ob-javili. Kljub temu, da nismo širili laži, se je govorilo, da bo proti nam uveden posto-pek, potem pa iz tega ni bilo nič.
Vpliva prisotnost bivših sodelavcev RS na program RGL?
Bistveno ne. Mogoče to, da znajo bolj uporabljati radijski medij in da včasih sku-šajo biti v pristopu bolj nenavadni. RGL
ima drugo ogrodje, drugega ustanovitelja, dela v drugačnih razmerah, tako da se ne more primerjati z RS.
Misliš, da boste zdaj izgubili kaj po-slušalcev, ko §e je začel termin oddaja-nja RGL in RS križati?
Mislim, da je poslušalstvo tako diferen-cirano, da se to ne bo poznalo. RGLje ra-dio povprečnih Ljubljančanov, skuša biti za vse. Ve se, kakšen je radio, ki hoče biti za vse! Jaz se v to ne vtikam, ker moje delo tukaj ni programsko, imam drugačne naloge in minimalen vpliv na program. Če bi to hotel, bi mi pokazali vrata, o čemer sem bil že primerno obveščen.
NELA MALEČKAR
TRIBUNA - STRAN 35
K. Maljevič: SUPREMATIZM
Prijatelji so si postavili za cilj izdati knjižico mojih suprematističnih del. Vendar jim je na-vkljub želji, da bi izšla v najboljši in najpopolnej-ši možni obliki, uspelo uresničiti samo manjši del zamišljenega. Pojavila se je v črnem in si-vem, z manjšim številom del. Sredstva niso do-volila, da bi le-ta izšla v svoji pravi obliki. Sup-rematizem se po številu črnih, rdečih in belih kvadratov deli v tri stadije: Črno, barvno in belo obdobje. V zadnjem obdobju so naslikane bele oblike na belem. Vsa tri razvojna obdobja so po tekala od 1913. do 1918. leta. Obdobja so bila zgrajena v povsem ploščnem razvoju. Njihova graditev je bila zasnovana na glavnem eko-nomskem principu: da se s pomočjo ene povr-šine prenese sila statike ali vidnega dinamič-nega miru. Če so do sedaj vse oblike, česar koli, izražale ta občutja dotika samo s pomočjo množice vsakršnih medsebojnih odnosov vza-jemno povezanih oblik, ki tvorijo organizem, potem je v suprematizmu s pomočjo ekonom-skega geometrizma doseženp delovanje v eni površini ali v eni prostornini. Če je vsaka oblika izraz povsem utilitarne popolnosti, potem ni suprematistična forma nič drugega kot znak identificirane sile delovanja utilitarne popol-nosti nastopajočega konkretnega sveta. Obli-ka jasno kaže na dinamizem stanja in kot da kaže letalu nadaljnjo pot v prostor, vendar ne s pomočjo motorja in ne s premagovanjem pro-stora z iztrganim načinom nerodne mašine po-vsem katastrofične konstrukcije, ampak s har-monično vključitvijo oblike v naravno delova-nje po poti določenih magnetnih medodnosov v neki obliki (medsebojnih odnosov znotraj neke oblike), ki bq morda sestavljena iz vseh elementov naravnih sil vzajemnih odnosov, in zato ne bodo potrebni motorji, krila, kolesa, bencin, t.j. njeno telo ustavarjajoč celoto ne bo zgrajeno iz raznolikih organizmov.
Suprematistični aparat bo, če je mogoče tako reči, monoliten, brez kakršnih koli spon. Vzvod je izlit iz vseh elementov, podobno ze-meljski žogi, ki vsebuje življenje popolnosti, tako da bo vsako suprematistično telo vključe-no v organizacijo narave in bo formiralo nov satelit; potrebno je samo odkriti vzajemne od-nose med dvema telesoma, ki drvita po prosto-ru. Zemlja in Mesec- med njima se lahko zgra-di nov suprematističen satelit, opremljen z vsemi elementi, ki se bo gibal v orbiti in ustvar-jal svojo novo pot. Pri raziskavi suprematistič-ne oblike v gibanju prihajamo do zaključka, da gibanje po ravni črti k nekemu planetu ne more biti premagano drugače kot s pomočjo gibanja v obliki prstana medprostornih suprematistič-nih satelitov, ki formirajo ravno vrsto (linijo) pr-stanov od enega satelita do drugega. Pri delu za suprematizem sem odkril, da nimajo njego-ve oblike ničesar skupnega s tehniko zemelj-ske površine. Vsi tehnični organizmi niso prav tako nič drugega kot majhni sateliti - ves živi svet je pripravljen odleteti v prostor in zavzeti posebno mesto. Kajti vsak tak satelit je prav-zaprav opremljen z razumom in pripravljen ži-veti svoje lastno življenje. V ogromnem stihij-skem razmerju planetamih sistemov je prišlo prav tako do razprševanja, ločitve nekaterih stanj, ki so ustvarila lastno življenje, ustvarjajoč cel sistem organizacije sveta in v tesni medse-bojni povezavi, da bi si zagotovila življenje in iz-ključila katastrofo. Suprematistične oblike, kot abstrakcija, so postale utilitarna popolnost. Niso več v stiku z zemljo in jih je mogoče opa-zovati in proučevati kot vsak planet ali cel si-stem. Pravim, da nimajo zveze z zemljo, a ne v smislu ločitve, da bi jo pustile zapuščeno, am-
pak kažem samo na konstrukcijo prototipov tehničnih organizmov suprematistične prihod-nosti, pogojenih s povem utilitarno nujnostjo -ta nujnost ostaja veza med njimi. Smisel vsa-kega organizma utilitarne tehnike ima isti cilj in namero in išče priložnost, da bi preniknil v tisto področje, ki ga vidimo na suprematističnem platnu. Kaj je pravzaprav platno? Kaj je na njem predstavljeno? Mi pri analizi platna v njem predvsem vidimo okno, skozi katerega odkrivamo življenje. Suprematistično platno prikazuje beli prostor in ne modrega. Razlog je jasen - modro ne daje realne predstave ne-skončnega. Kot da vidni žarki udarjajo ob ne-besni svod in ne morejo prodreti v neskončno. Suprematistično neskončno belo omogoča vidnemu žarku, da so brez-mejno razprostira. Mi vidimo telesa, ki se gibljejo. Kakšno je njiho-vo gibanje in kakšna so ona - to je treba odkriti. Ko sem odkril ta sistem, sem začel raziskovati prehajajoče oblike, ki jih je treba najti in odkriti njihovo bistvo - in le-te so stopile v razvrstitev vsega sveta stvari. Odkrivanje zahteva veliko dela. Konstruiranje suprematisti&nih oblik barvne razvrstitve ni niti najmanj vezano na estetsko nujnost, kakorbarve, tako oblike ali fi-gure, kar je moč reči tudi za črno in belo obdo-bje. Najvažnejše v suprematizmu - dva princi-pa - energiji črnega in belega služita odkrivanju oblik delovanja. Tu upoštevam samo čisto uti-litarno nujnost ekonomske redukcije, spričo katere barvno izginja. Izstopanje barve ali tona v delih ni odvisno od estetskega pojava, ampak od samega generičnega porekla materiala, od skladanja elementov, ki ustvarjajo kepo ali ob-liko energije. Če sedaj vsaka oblika ali vsi gene-rični materiali predstavljajo energijo, ki barva svoje gibanje, potemtakem v neskončnem ust-varjanju prihaja do spremembe materiala in ustvarjanja novih energijskih sestavov; torej vsak niz gibanj modificira obliko iz ekonomskih razlogov, in obarvanost bo spremenila svoj vi-dez. Mesto kot oblika energijskega skladanja materialov je izgubilo barve in postalo določe-no s toni, pri čemer prevladuje črno belo.
(Vendar bi bilo za analizo vprašanja o giba-nju barve kot energije potrebno ponoviti moja raziskovanja o barvi iz 1917. leta.)
Omenil sem, da v suprematizmu črno in belo služita kot energiji, ki odkrivata obliko. To se nanaša samo na trenutke, ko se na platnu kon-struira projekte volumenskega suprematizma. V dejanskem, otipljivem delovanju ti ne igrajo vloge, ker so izkazovanje oblike prepušča svet-lobi, v oblikah že prvega suprematizma pre-ostaja izključno črno in belo, iz njiju pa izhajajo vse gradacije energije materialov, t.j. nastopila bo epoha novih materialov brez barve in tona.
(Mislim, da sta belo in črno izvedena iz barv-nih živopisnih gama.)
Suprematizem je v svojem zgodovinskem razvoju imel tri stadije: črnega, barvnega in be-lega. Vsa obdobja so potekaia v pogojnih zna-kih površin, kot da označujejo načrte bodočih volumenskih teles. In dejansko, v danem tre-nutku suprematizem izrašča v prostornem času nove arhitektonske konstrukcije. Na ta način se suprematizem vzpostavlja v zvezi z zemljo, vendar zaradi svojih ekonomskih kon-strukcij spreminja vso arhitekturo zemeljskih stvari, zedinjujoč se v širšem pomenu besede s prostorom gibljivih monolitnih mas planetar-nega sistema.
Ob raziskovanju sem odkril, da je v supre-matizmu ideja novega stroja t.j. novega brez-kolesnega, brez-parno-bencinskega gibala or-ganizma.
(0 tem je potrebno predložiti mnogo argu-mentov.)
Eden od temeljev suprematizma je naraven odnos do sveta kot izkustvo in praksa, ki omo-goča prevladati papima^' svet iz knjig in ga za-menjati z izkušnjo, delovanjem, na ta način, da se vsi vključijo v vseustvarjalnost.
Odnos suprematizma do materialov je na-sproten agitaciji v korist kulture materialov -poziv k estetiki - ki je danes vse večja. Obde-lava površine materialov je psihoza sodobnih umetnikov. Namesto izvedbe lika s pomočjo utilitarne popolnosti ekonomske nujnosti, za-nemarjujoč naravno preoblikovanje, in ukvarja-nja z njegovo obdelavo tam, kjer se pojavlja tehnična, ne pa tudi estetska nujnost, namesto tega - skrb za lepoto perja oranizma.
Trije suprematistični kvadrati predstavljajo vzpostavljanje določenih pogledov na svet in ustroja sveta. Razen povsem ekonomskega gi-banja obiike cele nove bele ureditve sveta, je beli kvadrat tudi spodbuda za zasnovo ureditve sveta kot »čistega delovanja«, razumljene kot samospoznanje v čisto utilitami popolnosti »vsečloveka«. V vsakodnevnem življenju so dobili še en pomen: črni kot znak ekonomije, rdeči kot signal revolucije in beli kot čisto de-lovanje.
Beli kvadrat, ki sem ga naslikal, mi je omo-gočil, da ga raziskujem in napravim brošuro o »čistem delovanju«.
Črni kvadrat je ustanovil ekonomijo, ki sem jo uvedel kot peto mero v umetnosti.
Problem ekonomije je postal moja glavna utrdba, iz katere opazujem in raziskujem vsa dela sveta stvari; prej s peresom kot s čopičem, je moje osnovno delo. Zdi se, da s čopičem ni moč doseči tistega, kar je mo6 doseči s pere-som. Čopič je skuštran in ne more doseči mož-ganskih vijug - pero je prodornejše.
Čudna reč - trije kvadrati kažejo pot, beli kvadrat pa nosi beli svet (ustroj sveta), odkriva-joč znak čistote človekovega ustvarjalnega živ-Ijenja. Kako pomembno vlogo imajo barve kot signali, k; kažejo pot.
0 barvah, o belem in črnem, se bo še pojavil niz razprav in te razprave bodo kronane skozi pot rdečega v beli popolnosti.
(Ko govorim c belem, ne mislim na politično pojmovanje, ki s?e je ravno zdaj izoblikovalo o njem.)
V čisto barvnem gibanju trije kvadrati kažejo tudi na ugašanje barve, pri čemer le-ta izginja v belem.
V suprematizmu ne more biti govora o sli-karstvu. Slikarstvo je davno izživeto in sam umetnik je predsodek preteklosti.
Te probleme sem razložil v brošuri Ml KOT UTILITARNA POPOLNOST.
Na samo tri strani, ki jih imam na razpolago, je nemogoLe predstaviti vse, kar se je delalo in kako se je delalo ter kakšne rezultate so dala raziskovanja. Ker sem utrdil jasne načrte sup-rematističnega sistema, bom zaupal nadaljnji razvoj že arhitektonskega suprematizma mla-dim arhitektom v širšem pomenu besede, ker samo v njem vidim epoho novega sistema ar-hitekture.
Sam sem se umaknil v področje mišljenja, ki je zame novo, in ko bom mogel, bom pokazal tisto, kar bom opazil v neskončnem prostoru človeške lobanje.
fRIBUNA - STRAN 36
fAVANTGARDA.
Živel edinstveni sistem svetovne arhitekture na^Zemlji.
Živel UNOVIS, ki ustvarja in utrjuje novo na svetu.
Vitebsk, 1 5. decembra 1920 K. Maljevič, »Suprematizm« Suprematizm.    34    risunka, UNOVIS, Vitebsk 1920 Prevedel Petar Čukovič
»Pojav Nove Umetnosti je enako nerazumljiv buržoazni in socialističnoboljševistični ureditvi življenja. Prva ima novo umetnostza boljševiško, druga pa za buržoazno.«
»Država in religija potrebujeta umetnike. ker imata ena in druga svoje bogove. k/jihje treba naslikati ali izklesati, tibogovipa imajo tudisvoj lastni nauk ali teorijo. kijoje treba ilustrirati in hvaliti njene prednosti. Država in religija s svoje-ga stališča opazujeta umetnost, umetnost pa nima lastnega stališča, s katerega bi lahko opa-zovala državo in religijo. To določeno stališčeje ustvaril šele suprematizem.«
»Nova umetnost ne vsebuje oznak družbene ureditve in zato se socialistom zdi nepotrebna. Pa tudiče v njejne prepoznajo družbene struktu-re, političnih likov, agitacijskih momentov, je umetnik še vedno lahko socialist, anarhist itd.«
»Sprejemanje idej iz druge roke, od svečeni-kov, vodje, mora prenehati. In zato mora umet-nost prej ali slej izstopiti in iti svojo pot, slediti svoji neposredni kulturi in ne more večslužitikot izraz alipropaganda drugih idej... Vse ideje mo-rajo prevzeti svojo lastno propagando.«
TRIBUNA - STRAN 37
irvcUE MODE
CHRISTIAN DIOR ALI SKRIVNOST NEW-LOOKA
12. februarja leta 1947 je C. D. pred-stavil svetu svojo prvo kolekcijo in se v trenutku prebil med najbolj iskane modne kreatorje sveta. Vojna je oropala Pariz imaginacije in ameriški kupci, željni sen-zacij, so začeli zapuščati francoski trg. V tistem trenutku pa se je pojavil Christian Dior, do takrat v modnem svetu še popol-noma neznana oseba. Bil je potomec bo-gatih industrialcev iz Normandije, ki so leta 1929 bankrotirali. Dior, ki ga je umet-nost vedno privlačila (napisal je celo glas-bo za nek balet), je bil takrat lastnik neke umetniške galerije v Parizu, kjer sta raz-stavljala predvsem Max Jacob in Jean Cocteau. Ker je zaradi propada družine iz-gubil vir dohodkov, je galerijo opustil in odpotoval v Sovjetsko Zvezo, zagrizen v boju proti buržujem. Vendar so bile to samo vmesne postaje v njegovem krat-kem življenju. Po vrnitvi in težki bolezni se je ta mladi občutljivi homoseksualec us-talil in čisto slučajno začel delati v nekem salonu za klobuke. Prijatelju je pomagal prerisovati skice za modele in napravil tudi nekaj izvimih. Delodajalci so odkrili, da je precej nadarjen in tako se je začel gi-bati v svetu mode. To je bilo leta 1983. V času svoje prve modne revije je bil še tako neznan, da novinarji, ki so poročali o do-godku, niso znali napisati niti njegovega imena, ki so ga črkovali kot Diaure ali d'Yorre. In to je bil človek, ki se je v svoji kratki karieri - trajala je samo deset let (umrl je leta 1957 stardvainpetdeset let) - poleg Stalina, Gandhija in Chaplina uv-rstil med pet najbolj znanih mož sveta v petdesetih letih.
In kakšno zvezo ima z vsem tem NEW LOOK? Po reviji je k C. D.-ju pristopila iz-jemno grda ženska, po imenu Carmel Snow, ki je bila glavna urednics Harper's Bazarja, in izdahnila: »lt's quite a revolu-tion, dear Christian. Your dresses have such a NEW LOOK. They are vvonderful, you know?«
In v čem je bil ta NEW LOOK? Dior je krila zdaljšal čez kolena (njegovo mnenje je bilo, da so kolena najgrši del ženskega telesa in jih je zato nujno treba skriti), kar so seveda vsi takoj opazili. To je bil tudi razlog, zaradi katerega so Američanke, ko se je Dior prikazal na ameriškem trgu, div-je protestirale in ga naganjale s transpa-renti »Dior go home!«. Poleg te zloglasne dolžine je bila Diorjeva skrivnost v tem, da je skušal poudariti graciozne linije žen-skega telesa - poudarjena prsa, ozek pas, zaobljeni boki pod nabranim krilom, pred-vsem pa vtis razkošnosti, ki so ga ustvar-jala oblačila, razkošnosti, ki jo je bila pub-lika po bedi druge svetovne vojne tako željna.
Za »Dioramo«, obleko, ki je postala hit njegove kolekcije, so porabili štirideset metrov blaga, tehtala pa je tri kilograme. Tako je bil osnovan njegov imeprij, ženske so norele, on pa je pobiral dobiček. Njegov

center v Parizu je imel osemindvajset de-lavnic, v katerih je delalo 1400 Ijudi. Na leto pa se je skozi te prostore zvrstilo 25.000 kupcev, ki so se po tem templju mode gibali z večjim spoštovanjem kot po Napoleonovi grobnici.
NEW LOOK je tako postal pojem Dior-jeve inovativnosti in norih petdesetih let sploh.
JANA PAVLIČ
TRIBUNA - STRAN 38
OLERE________
MTV IN POLITIKA POSTMODERNEGA POPA
Leta 1981 je bila ustanov-Ijena MTV (Music Television) - glasbena televizija, kabel-ska televizija s 24-urnim pro-gramom predvajanja video spotov. MTV ni nek poseben fenomen, je logična posledi-ca tehnološkega razvoja, te-jevizijskega booma v 50-tih in pa prevladanja vizualnega nad verbalnim v ameriški kulturi. Ker so bila vsa stara pravila porušena, se s tradi-cionalnimi metodami analize ni dalo temeljito obdelati fe-nomen MTV-ja.
Jean Baudrillard, ki se ukvarja z razis-kovanjem množičnih komunikacij, meni, da širjenje informacij prek povsod prisot-nih masovnih medijev proizvede implozijo mišljenja: zmanjšanje nasprotij, kratek stik med poli z različnimi sistemi mišlje-nja, zmanjšanje razlik in nasprotij med pojmi. Tu vidi mnenje, prepričanje kot orodje za nadvlado. Množična sredstva (mass media) so pogosto le orodje za oh-ranjanje vladajočega sistema dominacije, v rokah države ali združenega kapitala ali obeh. Jean Baudrillard tudi trdi, da je tre-nutna strategija sistema ta, da razvredno-ti izražanje posameznikov in da doseže največjo možno stopnjo strinjanja z domi-nantnim sistemom vrednot. Takšna želja po kohezivnosti družbe z uniformnim miš-Ijenjem je znak totalitarnosti družbe. Množična sredstva lahko ali pa ne podpi-rajo take težnje v neki družbi. Množice pa se na pasiven način izogibajo takemu di-rigiranemu posiljevanju s prevladujočim mnenjem v korist navdušenja nad zuna-njostjo televizije in njene tehnologije.
Britanski televizijski kritik John Fiske trdi, da popularna kultura kot prenosnik dominantne ideologije ne povzroči nujno sprejetja te ideologije v publiki. Subkultur-ni pripadniki publike berejo kulturne tek-ste na različne načine, ustvarjajo si mne-nje, ki služi njihovim lastnim namenom, vključujoč tudi izoblikovan odpor proti družbeni kontroli. Fiske in Boudrillardova imata v svojih analizah MTV-ja podobno mnenje, to je, da enačita prevladujoče mnenje z družbeno kontrolo, kar le-ta tudi je.
Postmoderna popularna kultura, vsaj njena prevladujoča smer, ki jo predstavlja MTV, je bolj služabnik sistema kot pa možni izvajalec in pravokator. Ta trditev je tehtna zato, ker MTV predvaja predvsem nekritično, neinventivno, eskapistično glasbo. Kulturni produkti se bistveno ne razlikujejo od ostalih industrijskih produk-tov. Oboji so namenjeni trgu in prodaji.
Video spoti, ki so bili prvenstveno na-menjeni propagandi in reklami nove ploš-če, so se sčasoma osamosvojili in postali nov medij izražanja. Vendar pa zaradi ko-mercializacije redko prebijajo mejo po-trošništva. Večinoma so video spoti še vedno reklama za glasbo posameznika ali skupine. Tako deluje MTV kot 24-urno reklamiranje glasbenih produktov. Tako politiko narekuje trg. Gramofonske kom-panije morajo rasti in se razvijati ali pa propasti.
David J. Tetzlaff pravilno opaža razpa-danje družbenih institucij, šole, družine, pa tudi družbe kot celote. Z zmanjšanjem kriminala, protestov in krize išče mladina uspeh in napredovanje znotraj sistema. TV otroci prve postmoderne generacije imajo Ronalda Reagana za Ijudskega ju-naka. Njegova vizualnost in mačistični blietzkrieg navdušujeta mlade. Ronald Reagan kot igralec izvrstno igra svojo vlo-go republikanskega predsednika ZDA. Tudi afera Irangate mu ni mogla do žive-ga, kot je afera VVatergate škodovala Nixonu.
Postmoderna kultura, in s tem tudi MTV, še vedno komunicira. Igra po-membno vlogo pri ustvarjanju mnenja in transmisiji ideologije. Pri tej enosmemi komunikaciji deluje na imaginarni asocia-tivni ravni. Kultura nam ne govori več zgodb, temveč nam kaže le veliko trenut-nih posnetkov. Nobenih določenih vred-
notnih trditev in nobenih vzročnih razlag ni. 0 svetu se na MTV-ju ne razpravlja. Svet je samo prikazan. MTV-jeva navi-dezna brezpomenskost je vir njegove ideološke moči. Zanikanje ideologije, ki jo predstavlja MTV, je v povezavi s totalitar-nimi režimi, saj je eskapizem posamezni-ka pomemben del nacistične ideologije.
Užitek in zabava sta sestavni del osred-nje struje svetovne glasbene produkcije, sta elementa manipulacije in uspavanja množic. Dokler kulturna zabava ostaja na nivoju telesa, se vladajočemu sistemu ni treba resno bati opozicije. Šele ko kultura zapusti telesnost in se dvigne v višje du-hovne sfere, lahko deluje na način razmiš-Ijanja pri konzumentu kulture. Tako delo-vanje pa povzroči pri konzumnetu samo-svoj in neodvisnejši način razmišljanja. Tako dobi dominantno mnenje svojo opo-zicijo. In v dialektični borbi nasprotujočih si mnenj je možen nadaljnji napredek in razvoj družbe. Uniformnost v mišljenju vodi k stagnaciji družbe. Hedonizem, ki ga vladajoči sistem zagovarja, pa deluje predvsem na telesni, čutni ravni. Kapita-lizem je v zadnjih desetletjih odkril nov vir profita\ To je industrija zabave z vsem svojim glamourjem, idolatrijo, hedoniz-mom in eskapizmom. Ta denar se pobira predvsem mladini, ki je že dodobra po neumljena s televizijo.
Ideologija MTV-ja je produkcija zabave in užitka. Toda narava užitka je tudi ideo-loška. MTV postavlja modo v središče bi-vanja. Moda pomeni profit za celotno in-dustrijo, ki stoji za njo. Ker se moda po-gosto oziroma neprenehoma spreminja, so tako možnosti za dobiček neomejene. Odvisne so le od sposobnosti industrije za spremembe. Ustvarjati iluzijo pri pasiv-nem gledalcu, polniti ga z vedno drugač-nimi (a hkrati enakimi, dolgočasnimi) hiti, pevci, skupinami je glavna dejavnost ve-likih gramofonskih hiš in tistih, ki to hoče-jo postati. MTV ubija rock'n'roll. Bistvo rock'n'rolla je vedno bil upor, inventiv-nost, iskanje drugačnega načina izražanja in aktivno dogajanje. Povprečni ameriški mladostnik je le kontejner za glasbene smeti, katerih ne zna vrednotiti, saj nima nobenih realnih kriterijev. Tako sistema-tično poneumljanje privede gledalca do popolne pasivnosti, le redki pa se tumu na različne načine uprejo. Bombandiranje z video spoti brez kake vidnejše umetniške vrednosti je realnost MTV-ja.
Odpor proti poneumljanju, ki se rojeva pri posamezniku, se lahko artikulira v ob-liki subkulturne dejavnosti, kot nek kultur-ni produkt. Upor proti prevladujoči ideolo-giji, normam in vrednotam je praviloma obrodil izvirne umetniške produkte. MTV ubija rock'n'roll in ga (na drugi strani prav s svojim obstojem) vzpodbuja.
Po Journal of Communication lnquiry pripravil ZDENKO MATOZ
TRIBUNA - STRAN 39
MJUZOMAT
PETER LOVŠINININTERVIEW -ŠE ENKRAT
Vsestranski Peter Lovšin je ponov-no na naših straneh. Če uvedemo športno rubriko, bo zagotovo priso-ten tudi v njej. Tokrat pojasnjuje ne-katere zadeve v zvezi z novim albu-mom Pankrtov SEXPOK.
-  Naslov vašega novega albuma op-redeljuje teme, s katerimi se na njem ukvarjate. Vseeno nekaj štiklcov nima zveze s sexom.
Lovšin: Ko smo pripravljali ta album, nismo razmišljali, kako bo ideološko izpa-del. To nas res ni zanimalo. Sredi dela pa je nastala ta skladba, Trije bogovi. Zastav-Ijena je tako, da z njo opravimo z vsem tis-tim, kar nas v politiki že neskončno dolgo-časi, ter se posvetimo drugim zadevam.
-  Gre torej za odpoved, recimo jim tako, politično angažiranim besedilom?
Lovšin: Ne, gre le za drugo vrsto angaž-maja. Trije bogovi so edina taka stran na plošči. Ob vsej tej politiziranosti... Arnpak to se je sedaj preselilo v druge medije. Če se še spominjaš, deset let nazaj smo bili mi in morda še kakšen bend za nami dosti bolj politizirani kot ves tisk. Sedaj pa ima-mo gibanja, Probleme, Novo revijo, Mladi-no, sploh je veliko zavračanja naše dnev-no politične realnosti na vseh ravneh. Tako smo imeli občutek, da ne bi imeli po-vedati ničesar novega, pa tudi potrebe po tem ni bilo. Morda to pride v naših letih, da začneš ceniti stvari, kot je prijateljstvo z žensko, potem sex z njo...
-  Kako pa potem gledaš na glasbeni-ke, katerih ustvarjanje je še vedno moč-no spolitizirano? Denimo zadnja plošča Borghesie?
Lovšin: Nikoli nisem ocenjeval drugih. Meni se zdijo te stvari trenutno dolgočas-ne, ni pa rečeno, da se mi čez leto dni ne bodo zdele nujno potrebne. Pri nas so to morda najbolje sfurali O'Kult, pa Otroci socializma, Via Ofenziva, naprej se skoraj ni dalo priti. Predvsem se mi zdj sedaj po-membno, da so stvari osebne. Če bi kakš-ne stvari občutil, če bi bil zraven pri kon-kretni zadevi, kot je recimo sedaj sojenje Paragi, in če bi ob tem naredil klasično protestno pesem, se mi zdi to pozitivno. Pamfletov pa res ne občutim več. Mi smo vzeli te tri bogove, svobodo, brastvo in enakost, o katerih tudi altemativa veliko govori in precej blefira; druga stran pa še toliko bolj. Konec koncev so ti bogovi isti kot nedemokratičnost in te zadeve, proti katerim se, kao borimo.
-  Na plošči je še en štiklc, ki tekstov-no nekoliko odstopa, Adijo Ljubljana. Nostalgija?
Lovšin: Adijo Ljubljana je nastala pod vplivom naših mirovnih gibanj in v tradiciji naših klasikov: Jenka, Prešerna... Pesem, v kateri se pesnik poslavlja pred odhodom v vojsko in ne vidi v tem nobenega smisla. Po svoje tudi angažirana pesem...
-  O temah, s katerimi se na plošči največ ukvarjate, si govoril že za Porno-
labor. Zanima pa me, zakaj je najbolj neposredno, recimo pornografsko, be-sedilo v angleščini?
Lovšin: Ja, tekste sva pisala jaz in Gre-ga (Tomc - op. T. G.) in on jih je naredil precej v angleščini. Nekatere sem jaz po-tem prevajal in prepesnjeval, s tem pa smo se blazno mučili. Tako nekako »Ce mi ga daš v usta...«, ampak to je bilo brezveze. Pol leta smo si izmišljevali pre-vod. Ni Šlo za to, da ne bi šel skozi...
-  Misliš, da bi šel?
Lovšin: Najbrž bi šel. Te eksplicitne spolnosti se da sedaj kar precej spraviti skozi... Morda tudi ne, ampak to sedaj ni bistveno. Mi enostavno nismo našli pre-voda, ki bi bil pornografski, karsmo hoteli, in bi bil obenem narejen z okusom, z enim kečem. Zato smo pustili besedilo v origi-nalu.
-  Vi ste drugače vsa ta leta vztrajali pri slovenskih besedilih, za razliko od številnih drugih bendov. Nekateri pa, tako kot vi tokrat, najprej napišejo ang-leška besedila, ki jih potem prevajajo. Ste to počeli že prej?
Lovšin: To je bilo prvič. Grega je veliko živel v New Yorku in se mi zdi normalno, da se je preizkušal tudi ha tem področju. Mi smo drugače že imeli nekatera bese-dila v drugih jezikih, je pa res, da so za nas značilna slovenska besedila, da delamo skozi opcijo slovenstva. Čeprav bi bilo morebiti <.obro enkrat prekiniti s tem in narediti i rbohrvaški album. Če želiš s tako glasbo doseči večji komercialni uspeh, je to nujno.
-  Včeraj sem prebral intervju, ki sva ga naredila ob izidu prejšnje plošče. Takrat si napovedal, da boste v prihod-
nosti delali nekakšno žensko glasbo, bolj melodično, ali pa sub heavy metal.
Lovšin: S heavy metalom smo poizku-šali, to šolanje nas je zelo veselilo. Na koncu koncertov, ko smo že vsi zadeti, ig-ramo komade tako, da jih polovico morda sploh ni mogoče spoznati. Drugače pa je prevladala tista druga linija, ki sem jo na-povedoval, ženska. Nekaj takega, kot so nekoč zveneli Marc Bolan, Gary Glitter ali zgodnji Roxy Music. Pri snemanju smo kmalu zaslišali še en zvok, ki smo ga ho-teli vključiti: čelo. Iskali smo čelista, po-tem pa smo našli človeka, ki je podobne stvari, kot smo jih iskali, počel z emulator-jem. Z dodajanjem zvoka godal trdemu ritmu in kitari smo dobili tisto, kar ra-zumemo kot žensko muziko. Mislili smo sicer, da bo vsa stvar izpadla dosti bolj pop, ampak ko poslušam današnjo pop glasbo, se mi zdi, da smo mi še precej da-leč od tega.
- Od nekdanjega zvoka Pankrtov je ostal v glavnem le tvoj vokal. Kako ti zveni stari Pero v tem novem zvoku skupine?
Lovšin: Meni se zdi zanimivo. Pravza-prav sem hotel nekatere stvari drugače zapeti, ampak producent je vztrajal, da se moram maksimalno dreti. Vse komade sem moral odpeti pol metra od mikrofo-na, ker bi drugače presegel najvišjo ja-kost. S celotnim zvokom ga smo sicušali preseči tisto šponanje... Čeprav bi imel še vedno rad zvok, desetkrat hujši od Pis-tolsov. Ne vem natančno, kako bi to izgle-dalo, ampak po mojem bi bilo zelo zanimi-
vo.
TOMI GRAČANIN
TRIBUNA - STRAN 40
MJUZOMAT
Brian Eno je že davno izpo-stavil položaj današnjega komponista. Za razliko od kla-sičnih komponistov je le-ta empirist, ki dela direktno z zvokom, kar ga postavlja v enak položaj s slikarjem - ta dela neposrednoz materialom, kar mu omogoča, da stvari spreminja, odvzema, dodaja...
Početje množice muzikantov ima tako svoj raison d'etre, potrjen tudi, ako ga motrimo v historični perspektivi. Dada je (s futurizmom) prva verificirana zmes vse-ga mogočega, ki desakralizira podobo umetnika kot oblikovalca lepote oziroma ključarja poslednjih resnic. Spomnite se Marcela Duchampa in njegovih ready-made intervencij. »Umetniška dela po-stanejo zato, ker jih jaz tako imenu-jem.« Man Ray in Francis Picabia sta bila zraven v tej prekucniški tovarišiji, hkrati z njimi pa tudi glasbenika Eric Satie in Edgar Varese - slednji je produciral zelo šokant-ne disonančne sklope, zvočne kombinaci-je, v katere je povezoval pihalce, tolkala in šume. Duchamp je bil hkrati duhovni oče Andyja Worhola, njegovemu already-made popartu. Worhol da banalnosti do-stojanstvo.
V Cabaret Voltaire (Ziirich) so produci-rali bruitistične (truščne) pesmi, katere so mešali z manifesti, teorijami, prizori, kos-tumi, maskami (sodobna analogija je Morleyeva ZTT predstava prvotnih The Art Of Noise - dokler hi-tech ne požre ce-lotne vsebine). Cabaret Voltaire je bil apo-litičen (tukaj imamo možnost še ene na-vezave - švicarski apolitični sinestezisti Yello), ko pa se dogajanje preseli v Berlin se politizira. Wieland Herzfeld alias John Heartfield postavi dada na stran revolu-cionarnega proletariata. Politizacija ber-linske skupine je bila očitna v karikaturah in fotomontažah Heartfielda in Georga Grosza. V tem času udari prvič retrogardi-zem.
ZA UNICENJE STARE LEPOTE et. CO.
A govorimo o glasbi. Najlažje je našteti imena: Cage, Weber, Stockhausen, Reich, etc. Njihova glasba zavrže vse mogoče muzikološke obrazce. Pomaga zopet Brian Eno, ki sinhroniziranje najdenih zvočnih materialov v veliki meri pripiše prav Reichu (izredne izključno vokalne si-nestezije), Stockhausnu, poleg tega pa še Holgerju Czukayu in Phillipu Glassu. Z na-čini uporabe kulturne dediščine smo vse bliže sedanjemu času. Najdeni materiali v studiju postanejo osnovni faktor zgradbe strukture glasbenega dela. Možnosti so sicervezane na razvitosttehnologije, ven-dar so pravi pionirji tovrstnega dela tisti, ki so s še nerazvito tehnologijo napovedo-vali razvoj studijske tehnike. William S. Burroughs je prav zaradi tega stari oče množici današnjih studijskih obsedencev, katerih je vse več. Citat in sinestezija pa sta temi, pri katerih se bomo ustavili.
Simfo-rockje, na srečo, kmalu poniknil, v tem času pa stopi na plano Kraftwerk, vzor punkerjev, elektro-poperjev, hip-ho-perjev in ostalih. Za Kraftwerk)e kulturna dediščina posledica industrijske revoluci-je, krajše hrupi vseh vrst. Način njihovega združevanja oplodi predvsem porajajočo newyorško hip-hop kulturo, če že imamo elektro-pop epopejo za zapoznelo reflek-sno reakcijo.
Kraftwerk\e zmeraj bil androgin, ki se ni zadovoljeval z apatičnostjo, ampak je ob-stoječe sarkastično perverziral. V tem pa je inovacija, iz katere črpajo nasledniki. Pomanjkanje inovacije teži sodobni pop. Ne gre za originalnost, kajti ta je lastnost, ki ruši enotnost in nerazčlenjenost množic, pop pa je v službi vfadajoče doktrine -er^o.originalnostje indoktrinacija. S poja-vom samplinga je mogoče praznost še naprej neartikulirano napenjati na prak-tično isti eskapistični vzorec, hkrati pa se pametnejši lotijo perfidnejšega zapeljeva-nja množic - ZTT je izrazit primer take krinke. Retrocitat + kvaziintelektualizem -privlačnost, zapeljivost, muzak tipa The ArtOfNoise. Glavni junaki so-to postaja zadnja leta že kar simptomatično - hip enega poletja, nakar doživijo usodo pop izginotja brez povratka. Oprijemljejo se tudi drugačnih načinov ala Age OfChance eklektično naivno naštevanje vslogu na-ključnega najstniškega pasanta - od Ma-donne do Test Department - in izražena ena sama želja po čimvečjem uspehu. (Be Fast, Clean And Cheap).
Še enkrat torej novo ne pozna meja, ter zgodovino brezobzirno eklektizira v svoje namene. Holger Czukay tako vzame al-bum Les Mystere Des Voix Bulgares (4AD) z originalno bolgarsko etnično (pretežno acapella) glasbo. V svoje okvire postavi timbre (pristni acapella vzorec z bolgarskega podeželja, ki je še najbližje gregorijanskim koralom), podobno pa sta pred časom storila tudi dvojčka pod ime-nom /n TheNursery. Take vrste eklektizmi imajo edukativno moč. Takšna je glasba
Diamande Galasa - spoznajte Baudelaira,
Nervala in Artauda. BAD prinašajo Morri-
coneja in Eastwooda. Medtem pa je Hip-
hop perverzija, ki iz profane snovi napravi
ali kvalitetno potrošno blago ali pa tudi
novo militantno-angažirano celoto. Po-
trošno blago so proizvodi založbe Def
Jam, katere supremo Rick Rubin je do-
mnevno abotne težkorockerske linije le
neznatno tehnološko modificiral in nam
jih ponudil v obliki Run DMC in Beastie
Boys. Vsi rečejo: končno nekaj! Rubin pa
v istem trenutku v podobni maniri skroji
novo podobo (edino možno, bi rekli) The
Cult in Slayer. Vse skupaj je torej le perfid-
no izpeljani return pod krinko novega. So
pa še drugačni, kot so Mantronix, na pri-
mer. Glasba za kasetofon in preprosto
mikseto, skozi katero se pretakajo posa-
mezni fragmenti, v končnem izdelku le še
težko razpoznavni. Tako Mantronix pre-
vzameta njih identiteto. Nič ne ostaja sve-
tega, kajti cut-up živi. Njegovo veličanstvo
12" (alias maxisingl) je dalo vsem mož-
nost podaljšanih kolizij, iz nekaterih, kot
npr. New Order, naredilo institucije, dru-
gim pa je postalo edino izrazno sredstvo.
Ministrstvo duba Adriana Shervvooda se
naslanja prav na moč 12", preko katere-
ga prenaša svoj cut-up. NewAge Steppers
zvenijo v primerjavi s Tackhead mladost-
no naivno. Vmesna stopnja so bili rembu
Depeche Mode, Einsturzende Neubauten,
zdaj pa njegova militantnost dosega vr-
hunec. Skozi Tackhead dobivamo citat
(Brian Moore - z nogometno temo, John
Wayne), ostalo pa je prav tako ostrina
hardcore/dubhip-hop      beata.      Keith
LeBlanc (odgovoren za cut-up Malcolm X
iz časa The Enemy Within - Strike z Arthu-
rom Scargillom in Test Dept. v glavni vlo-
gi), African Headcharde, Fats Comet... On
U-Sound je samo ena izmed podružnic
Mute, kajti RhythmKing (z bivšim DJ.-em
Jayem Strongmanom na čelu) ne zaosta-
ja. Scholly-D je del mednarodne hip-hop
agresije, na katero apelira tudi novejša
ameriška produkcija - predvsem Chicago
House, sicer manj inventivna, a zato sila
uspešna hiša. Do prepovedi se je dokopal
Steinski, newyorški prekrojevalec, ki je v
komadu The Motorcade SpedOn po svoje
obrnil nekdanjega ameriškega idola - J. F.
Kennedyja. Walter Cronkite, kot neposred-
ni akter rituala Kennedy/eve smrti ni dovo-
lil prostituiranje svojega glasu. Sampling,
kot neke vrste kraja z dovoljenjem, je
vseprisotna praksa in zgodi se, da znane
zvoke katerega od svojih Ijubimcev slišite
v domnevno novi glasbi, kajti taki kraji ne
uidejo ne pop bistroumneži ala ScritiPolit-
ti ne urbani paranoiki ala Einsturzende
Neubauten. Stvar se je, konec koncev, pri-
jela tudi pri nas (Borghesia, Miladojka You-
Need...). Sampling briše vaše spomine,
neupravičen občutek krivde - vse, kar ste
kdajkoli poslušali, se zdaj dokončno veri-
ficira. LIFE IS LIFE!
ANDREJ ILC
TRIBUNA - STRAN 41
PORNOLABOR
Peter Lovšin:
PORNOGRAFIJA
VINDUSTRIJSKI DRUŽBI
1. Pornografija in industrijski sistem
Kolikor industrijski sistem producira spolnost kot predmet množične komuni-kacije, pa naj bodo to reklamne lepotičke ali pa težka pornografija, počne to pred-vsem iz dveh razlogov. Prvi izraža nujnost ponujati, vsiljevati potrošniku vedno nove predmete želja in potreb, da bi se tako ob-račal kapital, služil denar in ohranjal sam sistem. »Ta sistem namreč zahteva,« kot pravi John Galbraith, »da Ijudje delajo brez omejevanja zaradi pridobivanja več blaga. Če bi se to delo ustavilo, potem ko bi si zagotovili določeno izobilje, bi s tem tudi omejili širjenje sistema. Potem si ras-ti tudi ne bi mogli zastaviti za cilj. Oglaše-vanje in podobne spretnosti prispevajo k razvoju takšnega tipa človeka, kot ga za-htevajo cilji industrijskega sistema - člo-veka, ki bo zanesljivo porabil svoj doho-dek in bo tudi zanesljivo delal, ker ima vedno večje potrebe.«70 Ta prvi razlog bi lahko imenovali materialni.
Drugi razlog je ideološke narave. In-dustrijski sistem mora ohranjati svoje ravnotežje, kajti le uravnotežen razvoj za-gotavlja ustrezno rast sistema. To mu omogočajo materialni pogoji, nujna pa je tudi pclitična konsolidarnost sistema. In ob tem, da je potrošnik omejen s svojimi vsiljenimi potrebami in za njihovo uresni-čevanje potrebnim delom, je dosežen dvojni učinek. Z neprestanim trošenjem omogoča dovolj hitro oplajanje kapitala, hkrati pa postane s strani samega siste-ma tudi politično nadzorovan. Namreč s tem, ko sistem ustvarja, določa potrebe potrošnika, določa tudi aktivnost samega potrošnika, ki pa je seveda osredotočena in omejena na zadovoljevanje že določe-nih potreb. Te potrebe, ki jih diktira indust-rijski sistem, imajo torej za cilj, da ohra-njajo sistem tudi tako, da nevtralizirajo kakršne koli akcije, ki bi bile lahko uperje-ne proti sistemu.
S tem v zvezi bi orisal primer, ki ilustra-tivno prikaže, kako je industrijski sistem izpeljal podobno nevtralizacijo.
V šestdesetih letih se je v številnih dr-žavah zahodne Evrope, zlasti pa v ZDA predvsem med mladino in določenimi sloji intelektualcev, začelo vse bolj širiti nezadovoljstvo. »Zaradi sile, ki je tako sa-mozavestno zgradila industrijski si-stem,«71 je zapisal John Galbraith. Vojna v Vietnamu je dodala revoltu mladine novo dimenzijo, rock glasba in under-ground gibanje, skozi katero se je upor mladine v največji meri izražal, pa svetov-no razsežnost. Timothy Leary, Jery Rubin, Abbie Hoffman, Bob Dylan pa še mnogi drugi so postali »voditelji« mladine, ki je hotela spremeniti gnilo zahodno družbo. »My life is my revolution,« je bilo geslo, ki naj bi postalo simbol novega sveta. Naj-resneje so vzeli to geslo hippiji, na tisoče
jih je zapustilo svoje, večkrat parav udob-ne domove in se odločilo zaživeti na svoj način. V komunah - brez vojne, tekočega traku, omejujoče družine, s polno Ijubezni. Pomembno je bilo iztrgati se imperativu -čim več zaslužiti, potrošniški mentaliteti in podobnemu sranju. Ozračje pa je po-stajalo tudi vse bolj napeto. Vrstile so se demonstracije, protivojne pa tudi druge, študentski nemiri so postali nekaj vsak-danjega. Sprememba je bila v zraku.
Tam pa je tudi ostala. Industrijski si-stem je sicer potreboval nekaj časa, da je reagiral na dogodke tako, kot je treba. Po-konzumirati sovražnika, prebaviti, izplju-niti prijatelja. Iz cele protikulture je naredil čisti biznis. Dal je mladini tisto, kar je ho-tela: dal ji je glasbo, rock, dal ji je še več, dal ji je celo industrijo rocka, dal ji je več nore umetnosti, dal ji je nove bogove Hari Krišno, Guru Maharadžija; celo vrsto Guj rujev, dal ji je več spolnosti - Make Love Not Revolution, zlasti pa ji je dal več miru, dal ji je toliko miru, da je umrla za stvar-nost. In tistim, ki še vedno niso vedeli, kaj bi, je dal drogo, da so lahko totalno poza-bili.
Uporniki so se vrnili v svoj mlin, da jih melje naprej.
Nekaj podobnega se je dogajalo s spol-nostjo. Le ta je bila dolgo časa tabu tema. Ker je bila že sama spolnost inhibirana, je bilo seveda njeno prikazovanje, njeno, umetniško ali pa kakršnokoli že, podoživ-Ijanje še toliko bolj. Spomnimo se samo, kako so še v polpretekli dobi ocenjevali številne pesnike, pisatelje, slikarje zaradi njihovih predstavitev spolnosti, ki jih da-nes ocenjujemo za povsem nedolžne. Ka-rakteristično je pač, da vsaka nesvobod-na, represivna družba deluje na spolnost represivno, da tako ali drugače, bolj ali manj subtilno ali očitno manipulira z njo.
Vsako pojavljanje spolnosti, vsako nje-no prodiranje v ospredje je tako vedno imelo tudi prizvok upora proti represiji, vedno je predstavljalo nevarnost, grožnjo obstoječemu sistemu. Spolno osvobaja-nje pač predstavlja osvobajanje človeka, osvobajanje človeka pa predpostavlja os-vobajanje družbe.
Prav preko spolnosti je poskušal revo-lucionirati stvarnost tudi N/Vilhelm Reich. Reich je izredno poudarjal pomen osvo-bajanja spolnosti, mnogi mislijo, da pre-več. Herbert Marcuse tako sodi o tem: »Spolno osvobajanje postaja perse Reic-hu zdravilo za vse individualne in družbe-ne bolezni. Problem sublimacije (po Freu-du pretvorba spolne sile v duhovno in kul-turno - op. P. L.) se zmanjšuje, nikakršne bistvene razlike ni med represivno in ne-represivno sublimacijo, napredek v svo-bodi pa se javlja kot golo osvobajanje spolnosti.«72 Seveda pa je ob tej Marcu-sejevi sodbi treba poudariti, da je nastala 30 let po nastanku Reichovih tez, katerih teoretičnost je bila, kakorkoli že gledano, končno vendarle pogojena z Reichovim
povsem praktičnim angažiranjem v okviru Sexpol-gibanja (začel se je 1926. na Du-naju, nadaljeval v letih 29/30 v Avstriji in Nemčiji).
Kot osnovna čin.telja seksualne repre-sije (kateri je Reich posvetil toliko pozor-nosti), ki se izraža v množičnih pojavih or-gastične irnpotence (prvenstveno pogo-jene z vzgojo), nevrozah in ostalih psihič-nih motnjah, je Reich izdvojil družbo in njeno organizacijo. S tem v zvezi je argu-mentiral tezo o družbeni pogojenosti sek-sualnosti in psihičnega življenja sploh, za-ključek pa je izvedel skoraj istočasno: re-volucija seksualnega življenja je nemogo-ča brez revolucije družbe.
Revolucija seksualnosti ima pri Reichu povsem določeno sistemsko mesto- nje-ne predpostavke so: sprememba vzgoj-nega procesa (popolnoma svobodna vzgoja otrok, dopuščanje onanije in osta-lih paraseksualnih iger, slačenje plašča s sramu golote itd.), sprememba načina družinskega življenja in sprememba gos-podujoče dvolične morale oponašanja, ki stalno vztraja na častnosti celote, skriva-joč nečastnost posameznika. Posledica te revolucije seksualnosti pa je najradikal-nejša sprememba družbenega življenja z vsemi politično-revolucionarnimi posledi-cami.
Cel niz današnjih nadaljevalcev, posne-malcev in razgrajevalcev Reichovih tez, med katere v zelo širokem diapazonu spadajo tudi Marcuse in Lacan, šola psi-hoanalitične terapevtske impotence na kliniki Mastersa in Johnsona v St. Luisu, »komuna« Fritza Teufela in prijateljev, Reimut Reiche $ svojo knjigo »Sexualitet und Klassenkampf«, del novolevičarjev itd., je prav gotovo doprinesel k populari-ziranju ih pojasnjevanju^ njegovih tez. »Vendar pa bi,« kot pravi Žarko Puhovski, »morala biti naloga posebne, temeljite analize po/skati osnovne razloge, zaradi katerih je ambiciozen cilj revolucije sek-sualnosti dospel samo do moderne, ma-lomeščanske »seksualne revolucije«, ki osredotočena pravzaprav le na tehnike parjenja, občasna šokiranja in polresnične informacije, samo perpetuira obstoje-če.«73
Sam sem že govoril o nevtralizaciji, ki jo sistem po potrebi izvaja. Na nekaj podob-nega želi opozoriti tudi Žarko Puhovski, ko govori o: »daljnosežnih spremembah, ki , so v sodobnih družbah omogočile vzpo-stavljanje mehanizma, ki večino teženj, kar jih je usmerjenih na njihovo kulturno področje, uspeva vzdigniti na nivo mode, ki je seveda ideološko dezinficirana in za zdravje naroda ter oblastnikov absolutno nenevarna.«74
Tudi pornografija v današnjem smislu besede se je nedvomno razvijala v okviru meščanske seksualne revolucije. In tudi z njo se je v zadnjih letih dogajalo nekaj podobnega kot s spolnostjo na Zahodu sploh. Proces je navidez presenetljiv pa
TRIBUNA - STRAN 42
PORNOLABOR
tudi v nasprotju z Reichovo tezo o družbi in njeni organizaciji kot osnovni činiteljici seksualne represije. Oblast je vse bolj to-lerantna do pornografije in seveda spol-nosti nasploh, pornografija je postala lah-ko dostopna, v mnogih državah je praktič-no že legalizirana.
Kako torej, da družba, ki bi vendar mo-rala izvajati seksualno represijo, dovoli tako »svobodo« spolnega izražanja, tako razbohotenje celo njene tradicionalne sovražnice - pornografije?
Seveda ne gre za nič drugega kot za nujno elastičnost industrijskega sistema, za tisto geslo, ki sem ga enkrat že nave-del: Pokonzumirati sovražnika, prebaviti, izpljuniti prijatelja.
Navidezna seksualna permisivnost se nam tako kmaiu razkrije kot seksualna permisivnost zgolj na nekem drugem, viš-jem nivoju, ustreznem višje razviti repre-sivni družbi. »Represivne družbe ponujajo
ventil,« tako meni o tem Rankovič, »navi-dez osvobojene seksualnosti, želeč isto-časna to svobodo kar v največji meri sprevreči s tem, da jo z logiko ,biznisa' po-tisnejo v rezervat prostitucije in pornogra-fije.«75 Slavenka Drakulič-!lič pa takole pojasnjuje prosperiteto pornografije: »Na prvi pogled proces legalizacije nasprotuje cilju sistema: izvajati kontrolo nad življe-njem posameznika. Vendar pa legalizaci-ja in liberalizacija predstavljata samo na-čin boljše kontrole. Pornografija se absor-bira, povleče znotraj mej dovoljenega. Z legalizacijo izgubi svoj bistveni konsti-tuans, element protesta, tisto, zaradi če-sar je subverzivna, nevarna in zato pri-vlačna. To istočasno pomeni, da se pre-maknejo, razširijo meje dovoljenega (v tem slučaju erotike). Če je že nemogoče z zakoni zaustaviti širjenje pornografije, je potrebno nevtralizirati (podčrtal P. L.) njen vpliv in jo po funkciji zreducirati na
nekaj drugega - na nekaj, kar v bistvu ni. Ker pri tem ni uporabljenih nobenih dras-tičnih represivnih ukrepov, dobiva vsa stvar privid povečanja človeških svobo-šČin. V bistvu gre za način, da se porno-grafija postavi na sonce, kar pa istočasno pomeni, da se postavi pod učinkovito kontrolo. Tako se ubije dve muhi na en mah: oblast se še bolj učvrščuje (ker ima večjo možnost kontrole, to je pregled nad vsemi človeškimi dejavnostmi), pornog-rafija pa se spravi ob osvobajajoče možnosti.«76
Gre torej za to, da je sistem (družba) nevtraliziral pornografijo in jo kot tako ab-sorbiral, seveda z namenom, da kot taka deluje v funkciji sistema, da v končni fazi, kot sem že zapisal (v definiciji pomogra-fije), pomaga ohranjati ravnotežje v ob-stoječem družbenem sistemu.
TRIBUNA - STRAN 43
II
PORNOLABOR
 NIMFOMANKE
Želiš mi smrt. Ni res? Ne. Kadarte opa-zujem iz skrivališča, zasuta z mapami in nesmiselnimi zapiski, kako živalsko dihaš v tla paro, da bi čimprej dosegel svoj br-log... VemJ Zabetoniral si željo po moji smrti, ne prepoznavaš je več. In tudi mene ne. Čas hinavskih, krivih, potuhnjenih prič. Čas, ki se spominja iger, ki ne ve za do-mišljijo. Kar me dokončno ločuje od tebe, in to je vse, stlačeno v telo semena, iz ka-terega se bo morilec šele razvil, je ob-enem tudi nepresegljiv jez med menoj, mojim zorenjem, mojin\neutrudnim libi-dom in drugimi Ijudmi. Človeštvom.
Zadovoljuješ se z grenkim smehljajem, s tem, kar je puhel odraz dejstva, da me ne poznaŠ. Tako ta tvoja sajasta samoza-vest visi nad mojo stavbo, ulico, mestom. Visi nad vsemi pokrajinami, ki jih je kdaj razgalilo moje stopalo. Nad mojo usodo, dejanji, prepričanjem, da mi, sklonjeni nad žrelom poroga, iz štisnjene pesti ne more uiti prava beseda. Prvi in poslednji smisel. Trmasto vztrajam dalje. Hočem verjeti v grimaso, hočem verjeti v katarzo. Zahte-vam svoj užitek.
Kar misli si, da je pornografija tisto, kar si našel. Izmakniti se konfrontaciji. Po-znam tvoja načela, vem za izvorte blasfe-mije. Triumf prividov, ali lahko to traja v nedogled. Kose prestrašen umakneš raz-divjanemu pogledu lastnega poželenja v zrcalu, ko se oblečeš za nek čisto drug na-men in smisel, počneš mehanične stvari, ki ne morejo več prekaliti tvoje modrosti. Ne Ijubiš ne človeštva ne Ijudi, samega sebenevidiš. Kajtorejsi! Injaztivzamem še edino preostalo igro. Vzamem ti pornografijo. Pravzaprav ti jo vračam. A navajen, da vsa tveganja in zablode pripa-dajo drugim, boš zamudil poslednjo pri-ložnost udeležbe v neki strasti.
Na žici sem vstopila v tvoje sanje. Es-meralda, saj ni mogoče. Ne sprašuj se, kako sem mogla zaiti sem. Moje telo je švisteča energija. Jaz sem krogla, materi-ja, ki pljuva samo sebe, se preobraža, gro-zeče vdira v mirne vrtove prebujenih iluzij. Prišla sem. V poltemi vidiš prosojne pre-hode mojih oblin, ne zapiraŠ oči. Votla ti-šina, približujem se in podrsavam s kožo, počasi, da je slišati kot zvenenje. Stopila sem iz globokega gozda vrvi, ki mi je nje-govo brezno razmesarilo oblačila, oh, te tvoje sanje, svila. Zagledana v tvoj obraz spoznam, razbiram, česa si želiš. Jaz bi sedela v kotu tvoje postelje prav kot na sveti dan. Tiho bi govorila čarobne bese-de, dovolila tvojim prstom, da se dotikajo mojih prsi. Šepetaje bi nizala zgodbe o svojih bradavicah in ti v njih ponudila ves njihov polni, grozljivo privzdignjeni svet. Prepozno.
Te pritajene mišice pred menoj. Kdo bi slutil, da si namenoma odvračal svojo mi-sel z mojega telesa vsa ta leta. Nisi pred-videval, da bom prišla sama, gojil si tihi sok svojih želja. N i ti bilo vseeno, koga boš pokropil z njim. Izbral si, ne da bi vedel.
Šele sedaj, dolgi vek zatem, ko si zradiral mojo kartoteko iz živahnega arhiva zna-menj, poznanih le tebi, imaš priložnost, ki je nisi hotel, vendar ti v tem položaju ni vi-deti odveč.
Tvoje mišice rastejo, prišla sem, da me umoriš. Primeš me narahlo z obema roka-ma pod komolca, imaš vlažne dlani, skla-njam se Čez tvoje iztegnjeno telo. Počasi sedam na tvoja stegna, stisnjena so, hra-pava kot ustnice, ki mrmrajo.
Moj kazalec se bo zdaj začel igrati okrog tvojega popka. Sklonila se bom k tvojim prsim, nekaj vroče razbija. Tako bom ostala dolgo, dokler ne začutiš, česa se še nisem dotaknila.
Tvoje roke v mojih laseh, kakor da bi v njih kaj izgubil, iščeš, iščeš. Pogledam ti v oči, globoko, vlažno, da ne moreš umakni-ti pogleda. Premikam se nezaznavno, mačkasto in moja zenica je v tvoji. Čutirn, kako so narasle moje ustnice, pred tvojo bledico jih svetniško, po kapljicah vlažim z lastnim jezikom. Blazinice vseh prstov štejejo nepreštevne kosti v tvojih prsih, trebuhu, tipljejo žile v vratu, ki se napenja kot vzmet.
Saj govoriva! Besede iz nekega neres-ničnega dialoga, ponavljava, kot da pred nama ni nihče govoril teh stavkov. Sram in priznanje, čudež predajanja, vse to je sedaj prvič tako zares, da knjiga prej ne bi smela obstajati. Jaz jo poznam, poznam kot ta volumen moškega pred seboj, jaz ga učim in on. Ne ve. Moje misli odtavajo h koncu poglavja, slabo kaže. Vendar pre-klopim in padem nazaj v odsotnost obje-ma.
Zdrsne se in plane kvišku, skoraj bi me stresel iz sebe, podre me na posteljo, stis-ka moje gležnje, poljublja me med prsti. Mrzlično otipava moja kolena, liže moja stegna. Preseneti ga prisotnost roke pred ciljem. Umakne jo s silo. Vendar jo spet položim tja, ne več tako čvrsto, razmikam prste. Ne opazi. Vzpenja se prek mojega trebuha in pušča za seboj neobrzdane ug-rize. Poskakujem. Doseže moje prsi in nori nad njimi, globoko diham, rastejo vanj in usihajo, on pa lovi plimovanje mesa, zaso-pel in presenečen kot otrok, ki odkrije ne-varno, sladko igro.
Med njegovim besnenjem me prešinja-jo prebliski jasnosti. Vidim to razdaljo, vi-dim to nemoč, vidim seme morilca, v drobni kroglici sluzi se nakazuje položaj obrambe in preže. Vidim sebe kot zanko, ki bo zavrnila nalet živalskega vratu, več-no zanko, ki ne potrebuje plena in je bolj zapletena od tiste, ki jo splete virtuoz voz-lanja.
Diha kot obseden od božjasti, skuša razstaviti moji stegni, ki se nežno upirata. Ne dohiteva več svojihpotreb. Prevzema ga delirij, to poznam. Človek pade s po-močjo drugega v trans dražljajev, se osa-mi, dregeta, rjove, v njegovih očeh je tema, on je sam, končno sam s seboj in s svojim misterijem. Od tod dalje ni več
ovir. Preden me je dokončno izločil iz svo-je zavesti, sem začutila na roki, v vdolbini cedenje goste, lene snovi.
Tako, padel si vznak na tla, jaz sem ob-ležala na bojišču. Z rokami si zakril trzajoči obraz. Pritajila sern se in poslala tvojim mislim ukaz.
Pozabiti moraš, ostane naj samo neja-sen občutek neke živobarvne noči, v kate-ri se ti je zazdelo, da si spoznal moč dru-gače, kot si jo pojmoval doslej. Naj te vznemirja, vendar nikoli več ne padi v bli-žino istih sanj. Ostani človek, ki mu je člo-veštvo tuj, a privlačen alibi. Naredi si po-klic iz tega neizgovorjenega nagona, raz-pni mreže svojih možgan čez vse, kar ob-staja. Nikdar se ti ne sme poblisniti, da mene, mene nisi ubil ti. Da sva umorjena oba od iste laži. Prilizuj se ji do nezavesti, razglasi svoje izgovore, nameni jih prihod-nosti, svetu, ki mu bo manjkala ista snov kot tebi, vse dokler boš živ.
Niti pornografija ne more rešiti te pri-hodnosti, kakor je niso mogle nekdanje svetinje, ne bog, ne človek, ne razum. Bile so v napačnih ustih. Vsakdo, ki mu je bilo dano, da jih je doživel, je padel od tvojega noža, tisočletja že moriš. Nad menoj si ob-upal iz utrujenosti, vendar je vseeno, do-segel te je čas. Vzel si mi, da kljub vsemu si mi nekaj vzel. Spol, ki ga tako ali tako ne potrebujem več za svojo vero v sovraštvo. Za svoj užitek, ki se iz njega pase do sod-nega dne.
TRIBUNA - STRAN 44
ESKE
SLOVENSKA SAVNA KONČNO V SLOVENIJI
Nenadoma se Boris Cavazza zravna ter pove historične besede: »Res, tak tekst more izumiti samo naš človek« (ali nekaj takega-cit. Po spominu), nakar se zruši z razpadajočega lesenega konja. Prva mi-sel - gledališki efekt? Ne - povedo obrazi nekaterih iz publke, ki predstave niso gle-dali prvič. Druga misel - sabotaža tistih, ki so po prizorih z Borisom Cavazzo vedno polni modric, rdečih lic in marogastih riti? Ne, v hiši SMG že ne. Bila je preprosto nesreča. Nesreča pri delu. Boris Cavazza si je zlomil nogo in po logiki bi moralo biti vsega konec - vendar se je vse skupaj šele začelo. Malo mi je mar, če me kdo obtoži patetike - ampak dejstvo, da igra-lec z zlomljeno nogo odigra polovico predstave do konca (za zlom sem zvedel šele nekaj dni kasneje), me preprosto fas-cinira. Spominja me na partizanskega ku-rirja, ki s pomočjo edine misli - gre za živ-Ijenja - vleče nogo k cilju; na igralca pred Neronom ali Kaligulo, ki je lahko v hipu usmrčen zaradi napačnega giba, na deč-ka, ki je pritekel z Marathonskega polja... - samo na slovenskega igralca v današ-njem času ne.
Torej tekst. Pol predstave sem zafučkal za ceno spoznanja, da iz fragmentov ne smem sestavljati zgodbe, iskati povezav, prepozorno slediti daljšim poetičnim pa-sažam, na vsak način razumeti stavke in njihov pomen - kajti vsaka podobnost med dogajanjem in dramsko zgodbo (ki je nikakor ni) je zgolj naključje. Sedi, glej in uživaj, sem si končno dopovedal in priče-
njal predstavo gledati in poslušati druga-če. Ni me več motila zborna govorica (ki bi jo zanimivo zamenjala pogovoma), niti ci-tiranje iz svetega pisma (ni vedno mogo-če cepič plemenitega drevesa vcepiti ka-morkoli), nisem več razmišljal o tekstu, ki bi bil sicer krasen libreto za opero Sloven-ska savna (muke in petje, ki muke lajša sodi skupaj že od vekomaj), zatisnil sem eno uho ob parodiranju Cankarja (karje v teh težkih časih zelo poredno), oprostil neokusnosti progrlasitve bosančerosa* ("bosanski izraz za Bosanca, ki živi in dela vSloveniji) Muta za slovenskega Kristusa (pred očmi imam Dušo Počkaj v filmu Cvetje v jeseni, kako ponavlja: »ki je za nas gajžvan bil, ki je za na gajžvan bil.. .)¦
Ko sem pozabil prej našteto, sem sedel, gledal in užival. Zadišalo je po kremah, masažnih oljih, nageljnovih žbicah, na be-lem pladnju so se zalesketali kozarci kiwi-tonica z ledom in slamicami, gola koža se je bleščala, veliki načrti o likvida-ciji mojega odvečnega sala na trebuhu so se sladko mešali z recepcijo dogajanja, v zraku slutnja bližajočega se poletja, telesa lepih plesavk, radostne barve scene in iz-vrstne kostumografije so se prelivale, portoroške noči, odrešujoče znojenje -parodija na pasijonsko trpljenje.
Pred vstopom v prenovljeno spodnjo dvorano SMG sem si pridno osnažil čevlje in bil prepričan, da bom moral poleg meh-kih podritnih blazinic uporabittudi parket-ne drsalnice. Scena in igralni prostor sta pri Slovenski savni v popolni simbiozi. Prenovljena dvorana je predstavam, kot
npr. Strah in pogum, Ana, Resničnost, ozvzela mističnost (konec trpljenja parti-zanov, revolucionarjev, kazencev - s predstavo Slovenska savna in novim am-bijentom se trpljenje ironizira, odigra za zaprtimi vrati v sakralnem ozračju, na is-tem kraju, kjer so pred desetletji molili se-meniščniki).
Komični in tragični skeči so vešče infu-zirali dogajanje, ki na koncu jovanovičev-sko plane k vrhu, mazohist zahteva muči me, sadist odvrne ne bom, v udrihanju, samoudrihanju in stokanju gledališko ma-sovne scene (le-te so med predstavo večkrat mojstrsko postavljene) predstava izzveni.
Igralska energija je tako zrušila tek-stovni jez in preplavila sceno. Jožef Ropo-ša (Muto) je vlogo odrinjenca, ponosnega in zmedenega gastarbajterja še posebej dobro nadgradil v nedolžno Ijubezenski sceni z Anuško. Gojmir Lešnjak je razbil stereotipnost lika pijanca, vsak delček preoblikoval in jih spet sestavil v mozaik svojevrstne vloge, kjer je artikulacija (po trditvah nevoščljivcev - njegova šibka točka) presenečala v razločnosti. Jadran-ka Tomažič je po dolgem času lahko spro-stila svojo mladostnost in živahnost, Mi-lena Grm z rutinirano, z dobro zaigrano nonšalantnostjo opravila svoj posel, Damjana Černe se je gibala na nivoju pra-ve igralske karjance, Miloš Battelino me vedno znova prepriča, da je izvor njegove energije perpetuum mobile, ki ga nobeni napori njegovega privatnega življenja ne morejo ustavit, Tine Oman na žalost pre-redko gostuje v večjih gledaliških institu-cijah - v predstavi je imeniten, Boris Ca-vazza operira z direktorsko samopašnost-jo, šarmantnostjo trebušastega osvajal-ca, je lahko kip svobode, Krpan na konju ali Brdavs v prizoru z Anuško. Preobrazba dramskega lika Anuške v plesno skupino ARRUBA ima pri gledalcu vizualno pozi-tivne učinke - vendar, če bi zamenjala ples pantomima (ali ga vsaj dopolnila), bi premični plesni rekviziti dobili svoj značaj oziroma svojo dušo. Dodaten igralski sok bi plesalke spustile s konkretnejšimi gle-dališko-erotičnimi situacijami, v katere bi bile postavljene (mučenje, mazohizem in seks so kot coca-cola in rum). Da se to ni zgodilo, je najbrž »kriv« korekten režiser-jev odnos do nežnih gostij v predstavi. Ko smo ravno pri plesu - pogrešal sem ples-nega strokovnjaka in enega največjih igralcev v SMG Nika Goršiča, ki je v pred-stavi absolutno manjkal.
Gledališki list predstave Slovenska savna je propaganda oziroma reklama za knjigo Rudija Seliga Slovenska savna in obratno, kar je še en izmed primerov uspešne kooperacije gledališča in litera-ture.
MAKAR ČUDRA
TRIBUNA - STRAN 45
VROCA PERESAi
D. M. Thomas: ARARAT (odlomek)
V kadilnici razen starca, ki prebira knji-go in je videti precej otožen, ni nikogar. Pravim »starca«, toda mogoče sem ga tako označil samo zaradi sivih las in sta-rikave kože. Mogoče sploh ni tako star. Pozabljam, da so tudi moji lasje že precej sivi. Gotovo pa se ne motim glede njego-ve otožnosti. Samo pretvarja se, da bere knjigo. Pogled mu zmeraj znova uhaja proti meni, očitno je, da hoče nekaj pove-dati. No, sam sem precej boljše volje in nič hudega ni, Če pomagaš tovarišu v ne-sreči. Naj kar govori z mano, če hoče.
Omenim prijetno toplo jesensko vreme, kar nama omogoči, da poklepetava o sta-romodnih užitkih potovanj čez ocean. »Ste na počitnicah? S kakšnim poklicem se preživijate?« me prijazno vpraša. »Pi-satelj sem,« mu odgovorim. »V resnici pesnik, toda v zadnjih nekaj letih sem na-pisal tudi avtobiografijo in dva romana. Počutil sem se precej osamljenega in pi-sanje romana je dober način, da si prido-biš prijatelje. Zdi se mi, da naše življenje v srednjih letih postane zmeraj bolj podob-no fikciji. Nič več ne obstaja razlika med resničnim življenjem in fikcijo... Toda, se vam ne zdi, da je to lastnost naše dobe nasploh? Fikcija se v primerjavi z resnič-nostjo zdi ukročena; in naša resničnost je tako fantastična, da se zdi kot fikcija... Vzemiva na primerdomnevne Šoštakovi-čeve Spomine, ki sem ]ih bral v samizda-tu. Pristni ali ponaredek? Je to sploh po-membno?...«
Ustavim se, ko se zavem, da sem zašel. Toda starec prikimava in se smehlja. »Mar niste vi Viktor Surkov?« me vpraša. »Ja, se mi je zdelo! Bral sem o vas v Kro-kodilu. Niste za vašo knjigo prejeli Lenino-ve nagrade? Čestitam! Pozabil sem na-slov knjige.«
»Leningrad se prebuja!«
»Ah, ja! Moram jo prebrati. Je to knjiga, ki jo imate v naročju?«
Zasmejem se. »Ne! Tole bi le s težavo lahko natisnili v Sovjetski zvezi! Vsaj v ce-loti.«
Vpraša me, če knjigo lahko pogleda, in da mu ne bi bilo treba vstajati, mu jo sam odnesem. Prebere naslov, pri tem narahlo premika ustnice. Stari Ijudje, ko berejo, to večkrat počno.
»Ah!... Babi Jar... Bil sem tam.«
Zadnji stavek pade kot vzdihljaj. Kot pa-dec brezovega lista.
Izmomljam mu svoje sočutje. Izgleda bolan; poskušam ga odvrniti od teh tra-gičnih spominov. »Kje živite?« ga vpra-šam.
»Sem brezdomec.«
Prikimam. »In s čim se ukvarjate - ali, s čim ste se ukvarjali?«
»Bil sem vojak; vpleten v mednarodno politiko.«
»Spet mu ohrabrujoče pokimam. Pove mi, da mu je ime Finn; skandinavskega iz-vora. Nekaj skandinavskega je v njegovi
postavi in potezah. Je na poti v Združene narode, kjer bo imel govor. Vpraša me, za-kaj jaz potujem. Povem mu o svoji ame-riški armenski prijateljici, ki je nisem še ni-koli srečal. Njegov obraz postane pepel-nato siv. »Armenijo dobro poznam, pravi. »Tam sem bil med prvo svetovno vojno.«
»Neverjetno tragična dežela je to.«
»Res je, in nikdar bolj kot leta 1915.«
»Ste bili priča pokola?«
Globoko vzdihne. »Ja.«
»Povejte mi kaj več o njem - če ni pre-več boleče za vas.«
»Res je precej boleče, toda rad bi vam povedal.« Pogumnose je, nekoliko opote-kajoč se, premaknil k stolu poleg mene in se usedel. Njegovi zobje so bili v zelo sla-bem stanju, oči je imel rumenkaste.
»Res ne vem, kje bi začel,« je rekel. »Kajti v bistvu sploh ni bilo jasnega začet-ka. Bil sem mlad oficir. Najprej sem služil v okrožju Bulanika, okoli petdeset milj se-vero-zahodno od Muša. V mesecu juniju je bilo nekaj primerov mučenj Armencev - izbijanje zob, puljenje nohtov, lomljenja rok in nog, razbijanje nosov, posiljstva žena in hčera v prisotnosti njihovih moš-kih - tovrstne stvari.«
Ko se je Finn sklonil naprej, sem zavo-hal njegov neprijeten zadah. »Seveda je bilo vse to nujno,« je rekel, »da bi Armen-ce pregnali iz Turčije. Toda velikokrat sem premišljal, če se tega ne bi dalo urediti kako drugače. 10. julija smo zgnali skupaj vse moške vaščane iz okolice Muša, jih odgnali v kocentracijska taborišča in jih prebodli z bajoneti. Ženska in otroke smo odpeljali do velikanskih lesenih barak in jih zažgali. Od 60.000 Armencev, ki so ži-veli v Mušu, jih je preživelo le nekaj.«
»Ne, moj spomin ni več tako jasen, kot je bil včasih. Pred tem smo se odpravili nad prebivalce Erzindžana. Povedali smo jim, da jih bomo deportirali v Mezopota-mijo. Kmalu po tem, ko smo zapustili mesto, smo izločili moške in jih pobili. Ženske in otroci so šli naprej. Mnoge so napadli že v zgodnji fazi njihovega poto-vanja in jim odvzeli obleko. Ko so dosegli sotesko Kemakh s pogledom na reko Euf-rat, smo jim roke zvezali na hrbtu. Izdal sem povelje, naj jih pomečejo v sotesko. Verjetno je bilo pobitih 25000 Armencev iz Erzindžana, polovico od teh v soteski Kemakh.«
»Potem smo se obmili na Armence iz Baiburta. Skupaj smo jih zgnali okoli 17.000. Roparjem nismo mogli prepreči-ti, da ne bi pridrli s hribov, plenili njihova oblačila in ugrabljali deklet. Moške smo postrelili takoj za Bairburtom. V soteski Kemakh smo se po običajni poti znebili žensk in otrok. Nekateri med njimi so po-skušali priplavati do nasprotnega brega reke, toda uspelo nam jih je postreliti. Enako je bilo z vaščani planote Erzerum.«
»Potem so me poslali v Trebizond. Ker smo bili blizu obale, smo lahko zmetali ve-
liko Ijudi v morje ali pa jih poslali na odprto morje v majhnih čolnih in jih potopili. Toda veliko več snno se jih znebil s prisilnimi po-hodi. Vojaki smo imeli komaj kaj oddiha. Toda spomnim se, da mi je nekega dne uspelo, da sem se šel kopat v reko Yel-Deyirmeni. Voda je bila precej plitka in v reki sem opazil nago žensko telo. Njene dolge lase je odnašal rečni tok, njen na-pihnjen beli trebuh je sijal v soncu. Opazil sem, da je imela odrezano eno dojko. Zato sem bil gotov, da za dejanje niso bile od-govorne moje čete. Videl sem tudi druga trupla in človeško roko, ki se je ujela med korenine drevesa. Reka je bila natrpana s trupli, ki so kot debla plavala s tokom. Po-tem sem zagledal dolgo sled penaste krvi, ki se je vila vse do obrežja. Lahko ugibam, da smo ubili vseh 17.000 Armencev, pre-bivalcev Trebizonda. In ko smo poslali 18.000 Armencev iz Kharputa v pušča-vo, jih je prišlo skoznjo samo 150. Nekaj žensk se je vrglo v vodnjake in se utopilo v njih, tako ždjne so postale, z jeziki kot oglje. Toda kljub tem ogabnim truplom so ostali pili iz vodnjakov.«
»Vas dolgočasim?« je vprašal; kajti vi-del j(e, kako sem pogledoval na uro. Raz-ložil sem mu, da sem poskušal zmanjšati število pokajenih cigaret in se omejiti na eno cigareto vsake pol ure. Toda bilo je zelo težko. »Vem,« je rekel. »Sam sem se odvadi kajenja pred desetimi leti, toda še vedno od časa do časa sanjam, kako ka-dim cigareto. To je grozna odvisnost«
Predlagal sem sprehod po palubi, kajti ozračje v kadilnici je postalo zatohlo. Toda zgodba njegovega življenja ga je popolno-ma prevzela in - kot da me ne bi slišal -je nadaljeval:
»Večinoma smo moške pobili na krajju samem, toda ženske in otroci so se mučili po strmih gorskih stezah do izsušenih puščav. Oropali smo jih vseh posesti, jih posilili, če so bili privlačni, in potem ubili. V provinci Oirarbekir smo se jih znebili 570.000. Neverjetna številka, mar ne? Toda zagotavljam vam, da je točna. Videl sem svoje vojake, kako so si z rokami za-krivali pogled, da ne bi uzrli napihnjenih golih trupel pomorjenih žena, ki so ležala ob poti in puščavskih planjavah. Na pla-noti Maskinah so bili, kamorkoli si pogle-dal, griči in vsak od njih je bil sestavljen iz 200 do 300 trupel. Tiste, ki so preživeli, je trpinčila griža. Videl sem le malo otrok, ki bi bili tako utrujeni, da bi jedli, karkoli jim je prišlo v roke - travo, prst, celo iztrebke. Videl sem ženske, kako so iz konjskih iz-trebkov pobirale neprebavljene želode. V Deir-ez-Zoru sem dobil ukaz, naj izvedem kruto kaznovanje: šibanje po podplatih, obešanje, posiljstva majhnih deklic. Uka-zali so mi, naj pomečem stotine Armen-cey v globoko luknjo v zemlji. Morala je biti globoka 150 stopal. Tisti na dnu so kmalu pomrli. Tisti zgoraj so živeli še ne-kaj dni.«
TRIBUNA-STRAN46
ROCA PERESAl
»Toda na splošno so bile ocene o števi-lu pomorjenih pretirane. Gotovo je, da število žrtev ni preseglo milijona. Slišal sem govorice, da je bilo ubitih milijon in pol Ijudi. Toda to ni res.«
Starec je izčrpan prenehal govoriti. Iz-koristil sem priložnost in se izgovoril, češ da sem lačen in domenjen za kosiloz mla-do damo. Vse to seveda ni bilo res, toda hotel sem ven na svež zrak. Na srečo je starec odvrnil, da ni lačen. Res sem v je-dilnici z očmi poiskal Anno, toda njeno omizje je bilo zasedeno. Po kosilu sem šel za nekaj časa v svojo kabino. Toda le malo časa sem imel za počitek, kajti kmalu se je prikazal ladijski zdravnik. Z njim je bila močna črna metalka diska. Kot kaže, je bila izučena tudi za bolničarko. Po zdrav-nikovem navodilu mi je dala nekaj tablet. Ponovil je in izpostavil navodila moje zdravnice, naj si ne privoščirn depresije in naj raje uživam v morskem zraku.
Potem ko sta odšla, sem zaspal za ne-kaj ur; ko sem se prebudil, je bila že tema. Med sprehajanjem po palubi sem naletel na Finna. V trenutku se mi je približal in začel govoriti, kot da najinega pogovora sploh ne bi prekinila. »Leta 1918,« je re-kel, »sem bil v Bakuju. Ukazal sem, naj pobijejo vse Armence na ulicah. Vsa Sa-rakanska ulica je bila prekrita z mrtvimi telesi otrok, ki niso bili starejši kot devet ali deset let. Mnogi med njimi so imeli prerezana grla, ostali so bili prebodeni od bajonetov. Prisiljen sem bil peljati svoj avto preko mrtvih otrok. Zvok drobečih se kosti je bil zastrahujoč. Kolesa avtomobi-la so prekrila črevesja mrtvih teles. Kas-neje sem v Smirni dobil ukaz, naj zažgem armenske četrti. Tisoči vpijočih Ijudi so drli proti pristanišču, upali, da se bodo tam rešili na ladje in nazadnje utonili. Na lastne oči sem videl ubogo žensko, kako je, medtem ko so jo potiskali proti prista-nišču, rodila otroka.«
V tišini sva stopila naprej.
»Pravite, da ste bili v Babi Jaru,« sem tiho pristavil.
»Ja. - Spet se je bilo nujno treba znebiti Židov, toda če bi se spet lahko prestavil v tisti čas, mislim, da bi stvar lahko izpeljal z manj krutosti. Pretepanja niso bila nuj-na; kljub temu da smo takrat mislili, da so, če jih hočemo omehčati in osupniti, da bodo umirali brez godmjanja. V tem smis-lu so bila konec koncev uspešna.«
»Kakšen lep večer,« je rekel. Pogledala sva kvišku. Vse konstelacije so bile vidne. neverjetno svetlejše, kot so na kopnem, Orion je bil še posebej izrazit. »Kakorkoli že,« je rekel, »razen v prvih dneh sem imel v Babi Jaru le malo opraviti z židovskim problemom. Večinoma sem se ukvarjal s cigani. V Jugoslaviji sem videl ustaške vojake, kako so trgali otroke na koščke in z njimi udarjali ob drevesa. Ustaši so bili neverjetno divjaški. Spominjam se, kako so rhi ob priložnosti ukazali, naj prisilim deklico, da izkoplje rov, medtem ko je bila mati v sedmem mesecu nosečnosti pri-vezana na drevo. Ukazali so mi, naj z no-žem odprem materin trebuh, iz njega zbe-zam otroka in ga vržem v jarek. Potem smo v jarek vrgli še mamo, za njo pa, pb-tem ko smo jo posilili, še hčerko. Prekrili smo ju z zemljo, ko sta bili še živi. To je samo eden rned stotimi primeri, toda eden od redkih primerov, ko mi je bilo ukazano, naj si umažem lastne roke. Ciga-
ni so umirali na zelo nedostojen način. Zidje so se, ko so stopali proti svoji smrti, popolnoma obvladali - popolnoma pri miru so stali in čakali, da jih ustrelijo; toda cigani so kričali, vreščali in se neprestano premikali. Po končani vojni sem delal v In-diji, Afriki in kasneje v Indokini.«
»Kdaj ste se upokojili?« sem ga vprašal.
Starec je zavzdihnil. »Nikdar se nisem zares upokojil. Človek postane .;^nado-mestljiv. Ali si vsaj misli, da je. Deja.^ko ni nihče nenadomestljiv; zmeraj se bo nt-šel nekdo, ki stvar lahko naredi namesto tebe.«
Na tem mestu sva se ločila in šla vsak v svojo kabino. Med najino skupno potjo sem ga videl le redko. Včasih sem ga opa-zil, kako vpeljuje koga drugega v resen pogovor in pomislil sem, da se čuti primo-
ranega,  da   vedno  znova   začne   svojo zgodbo.
Prevod: TOMAŽ TOPORIŠIČ
D. M. Thomas (rojen I. 1935) je avtor večih pesniških zbirk, v zadnjih nekaj le-tih pa se je intenzivno začel posvečati tudi romanu. Prevedeni odlomek je iz njegovega četrtega in predzadnjega ro-mana Ararat, Thomasovega prvega po-skusa s pisanjem t. i. improvizacijskega romana, za katerega je David Lodge na nekem mestu izjavil, da sodobni prozi dodaja novo dimenzijo. V časovnem raz-ponu med cesarsko Rusijo in hladno voj-no osemdesetih let je Ararat bleščeča fantazija na temo poetične improvizacije.
TRIBUNA -STRAN47
PRETRES
SloverTska proza (5)
Kajetan Kovič: ISKANJE KATARINE
»Kar je napisano, ne more biti resnica, ampak kvečjemu zgodba o resnici. Ena od mogočih razlag. Ali celo samo prispodoba, priredba, retuša. Preslikava. Povečava ali pomanjšava. Montaža, celo ponaredba. Nedokazljivo videnje. Zgostitev. V lečo zbrani žarki. Subjekt. Nekaj, kar hodi skozi svet drugače kot noga aliroka. Kar ninikoli bilo in nikoli ne bo ne jaz ne Katarina ne kdorkoli, ampak je le scenarij nekega do-motožja. Po čem? Morebitipo raju, kiga ni. Var/j/va želja po večnosti. Po tem, da bi tra-jali. Da bi se mogli obnoviti. Še enkrat rodi-ti. Pa čeprav le na videz. Drugačni, spre-menljivi, vrazličnih časih odsebe in drugih različno videni, a v bistvu zmeraj enaki: smrtni (... ) Ja, smrtni, na robu med tukaj in tam, ne vedoč, kdaj se spodmaknejo tla za padec v globino...«
Kovičeve kratke zgodbe oziroma nove-le, zbrane v njegovi tretji knjigi proze za odrasle, implicitno, včasih pa tudi ekspli-citno postavljajo pred avtorja, s tem pa tudi pred bralca eno bistvenih, čeprav še nikoli z zadostno mero gotovosti odgo-
vorjanih vprašanj, o ontološkem statusu literarnega ustvarjanja. Logična pred-postavka o svetu literature kot svojevrstni in pretežno estetsko avtonomni transfor-maciji realnosti, »povečavi, pomanjšavi, montaži, zgostitvi, ponaredbi« - če upora-bimo izraze, h katerim se v svoji refleksiji zateče Kajetan Kovič-sicerpriznava lite-rarnemu ustvarjanju zanj bistveno avto-nomnost in avtohtonost, v zadostni meri in ne na škodo katerega koli od obeh ude-ležencev pojasnjuje zapleteno verigo od-nosov in odvisnosti med realnostjo in lite-rarno fikcijo; pri tem pa lahko samo po-skuša uganiti, kaj je tisti sprožilni mo-ment, ki omogoča oziroma rezultira v lite-rarnem ustvarjanju kot samovoljni trans-formaciji resničnosti.
Kovičev odgovor o literaturi kot »sce-nariju nekega domotožja«, »varljivi želji po večnosti« je seveda samo ugibanje, ki se hkrati že zaveda, da dokončnega odgovo-ra pač ni mogoče uganiti, a obenem ne more drugega, kot da se vedno znova po-javlja in se loteva istega vprašanja. Litera-
tura nastaja »na robu med tukaj in tam«, kjer se ne ve, kdaj se bodo pod nogami odprla tla in bo sledil neizogiben padec v globino, toda obenem v avtorskih očeh postaja - morda samo kot utvara - mož-nost časovno raztegljivejšega, če ne že večnega lebdenja v vmesnem prostoru med bivanjem in nebivanjem, ki stvari va-ruje pred pozabo.
No, Kajetan Kovič se stopnje in načina transformacije realnosti in vkomponira-nja te transformacije v posamezne literar-ne zasnove loteva brez apriornih predstav o njjnosti in izrecni utemeljenosti posa-meznih literarnih pristopov. Poetika posa-meznih zgodb se grc-ii spontano, zabrisa-nost zunanjega dogajanja in njegove po-stavitve v geografsko razberljiv prostor in čas se stopnjuje v povezavi s subjektivno optiko tretjeosebnega personalnega pri-povedovalca in lirizacijo prozne zvrsti {Rapsodija v modrem), drugič spet postaja zaradi drugačnih optik pripovedovalcev in tematsko-stilne naravnanosti posamez-nih zgodb manj očitna; mreža, ki je prej namenoma zastirala geografsko razber-Ijiv prostor in čas, se razmika. Izbira različ-nih pripovednih in stilnih postopkov pa ne razdira koherentnosti zbirke kot celote. Vse od začetne, v naslovu z rahlim gers-vvinovskin mavdahom obarvane zgodbe Rapsodija v modrem pa do na konec knji-ge uvrščenega Tihožitja s knjigami, ki naj-očitneje povezuje eros s thanatosom, Ko-vičeva prozna zbirka ostaja tematizacija srečevanj, razhajanj, ponovnih snidenj in dokončnih ločitev med moškim in žensko. Svet Ijubezni se v novelah razkriva v svoji dvojni, izmenjujoči se podobi: možnosti ekstatične pozabe oziroma prikritja člo-veškega gibanja na robu med bivanjem in nebivanjem, življenjem in smrtjo; hkrati pa tudi kot prostor, v katerem se ob kriznih trenutkih nestalnost in nepredvidljivost človeškega življenja izrisuje v kar najost-rejši, s tem pa velikokrat tudi nevzdržni podobi, ki se vsaj nekaj časa zdi nezbris-Ijiva.
Kovič se verjetno pretežno avtobio-grafsko zasnovanih pripovedi loteva s precejšnjo mero ironije in samoironije, v svoji poetiki vztraja pri lahkotno tekočem slogu, ki njegovim zgodbam omogoča lahko berljivost, obenem pa se literarnega gradiva loteva z izrazito zavestjo o po-membnosti visoke kvalitete in avtorske zaznamovanosti uporabljenega jezikov-nega gradiva. Iskanje Katarine tako po-staja tudi zbirka umetelnih jezikovnih ek-skurzov, ki pa niso namenjeni samim sebi, ampak se povezujejo s tematsko usmer-jenostjo zgodb in zbirke kot celote. Po svoji motivno-tematski razvejenosti pri tem izstopata naslovna zgodba, ki jasno vzpostavlja usodnejšo podobo erosa kot izrisevalca eksistencialnih mejnih situacij, sredstva zavedanja o omejenostih !astne-ga življenja in Tihožitja s knjigami, ki v for-mi prvoosebne pisemske pripovedi tema-tizira dvojno tematiko povezanosti erosa s thanatosom in igre usode, ki se razkrije skozi neke vrste anagnorizis, prepoznanje s pomočjo slučajnega zaporednega bra-nja dveh različnih knjig, ki opozarjata na shrljivost podobnosti dveh usod. Ostale zgodbe so zaradi svoje kratkosti bodisi li-rizirane bodisi impresionistično oziroma anakreontsko obarvane, literarno pa nič manj dovršene.
TOMAŽ TOPORIŠIČ
Banq
Vou're dcad.
 coo\d
 vjoo