i m UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 25.000 Letna inozemstvo Lir 40.000 Letna inozemstvo, USA dol. 30 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Posamezna številka Lir 500 Leto XXXVI. - Stev. 26 (1808) Gorica - četrtek, 28. junija 1984 - Trst OCeiain Mshastra v sodabn JrižM pg evropskih volitvah Poročali smo že v prejšnji številki našega lista o Družinskem dnevu, ki je bil v nedeljo 17. junija v Gorici in ki je bil namenjen našim staršem in njih otrokom. Skupaj so prisostvovali najprej sv. maši na Placuti, skupaj so preživeli tudi popoldne najprej v dvorani Katoliškega doma in nato pri zabavi zunaj na prostem. V imenu očetov je spregovoril prof. Franko Žerjal in v svojih besedah ovrednotil vlogo očeta v družini. Bila bi škoda, če bi te misli ostale v spominu le pri tistih, ki so ga poslušali. Zato jih danes objavljamo za ves širši krog naših bralcev. BODOČNOST ZAVISI OD ZDRAVIH DRUŽIN Zadnje čase se mnogo govori in piše v zvezi z družino. Družina je v krizi, stare vrednote ne veljajo več, novih pa še nimamo. V moderni družini je oče izgubil svojo veljavo, žena pa meša enakopravnost z enakostjo. Vedno več je družin, v katerih otroci doživljajo ozračje sovraštva, nezaupanja, razočaranja in zato u-hajajo na slaba pota. To je samo nekaj primerov, ki jih lahko izsledimo po raznih revijah in ki govorijo o družini. Vsekakor človeštvo bolj in bolj spoznava, kaj pomeni družina za vzgojo o-trok, torej za našo bodočnost. Razumljivo je torej, da bomo čim večjo skrb in pažnjo posvečali prav našim družinam. Trudili se bomo, da bomo pri naših o-trocih oblikovali prava čustva, dobro voljo in zdravo presojo. Vse drugo, kot pravi evangelij, bo navrženo. Mnogi ugovarjajo, da je za tako delo potrebno ogromnega časa. Tega pa danes ni. Vsi smo zaposleni in trudni, ko se po napornem delu vračamo domov. Vendar tudi če posvečamo lastnim otrokom veliko ur na dan, to ne pomeni še biti dober vzgojitelj. Ni važno, koliko časa jim posvečamo, mnogo važnejše je, kdo smo. Če smo mi dobri in trdni, če smo srečni in veseli, bodo tudi naši otroci prejeli te darove. Bodimo torej najprej mi starši prežeti s plemenitostjo, polni dobre volje in zdrave presoje. Naš prvi cilj naj ne bo vzgajanje naših otrok, ampak najprej in predvsem vzgoja nas samih. Edino s svojim zgledom bomo našim otrokom luč v temi. NAPAČNA PREDSTAVA O OČETU Seveda pa je to mnogo lažje govoriti kot narediti. Gotovo, ni lahko biti dober oče. Vendar kdor se je odločil, da bo postal oče, mora dati temu nazivu tudi ustrezno vsebino. Tradicionalno pojmovanje, da je vloga matere v družini in zlasti pri vzgoji pomembnejša kot očetova, ni le razbremenilo očeta in zmanjševalo njegovo udeležbo v večini družinskih opravil, temveč nam še sedaj zatira pogled in nam zamegljuje predstave o tem, kakšen pomen ima oče v današnji družini in kakšna je njegova vloga pri vzgoji otrok. Kakšna je tradicionalna predstava o očetu? Oče je glava družine, nedostopen, vzvišen, vsi se ga bojijo, vsi se mu motajo klanjati, je nedosegljiv. Tak je bil nekoč oče in mogoče je še. PRAVILNA OČETOVA VLOGA Vendar se je v sodobni družini vloga očeta spremenila. Prejšnji gospodovalni oče, egoist, prežet z občutkom večje vrednosti počasi izginja. Na njegovo mesto prihaja vedno pogosteje oče zaupnik in Prijatelj, ne pa tiran. Nedvomno je to ena največjih pridobitev, ki Jih je otroku Prinesla današnja družba. Oče postaja spet človek. Naraven, dobrohoten, pripravljen pomagati, igrati se z otroki. Če Je oče prijatelj, se otroku ni treba več bali, mu ni treba lagati, se skrivati pred njim, prikrivati mu svojih čustev veselja in igrive živahnosti. Kot človek in Prijatelj se lahko oče povsem približa otroku. Lepo je gledati, kako otrok uživa, ko se lahko z očetom sproščeno igra. Zakaj bi oče otroku ne naredil tega veselja? Tako pojmovano očetovstvo ni napor ali muka, temveč polno in bogato roditeljsko življenje, katerega sad je zdrav in zadovoljen otrok. OHRANITI MORAMO SLOVENSKO BESEDO Še nekaj velja ob vsem tem povedati. Zavedati se moramo, da smo slovenska družina. V naših družinah naj se torej sliši slovenska beseda. Učimo svoje otroke lepe slovenske govorice, učimo jih, naj se je ne sramujejo, ker ni lepše stvari pod soncem kot melodija, ki smo jo prvič slišali iz ust naše matere. Slovenski jezik je najdražja dota, ki smo jo dobili od staršev. Skrbno smo ga dolžni ohraniti, olepšati in zapustiti svojim otrokom. Škof Anton Martin Slomšek, ta izredna osebnost, da ga želimo celo povzdigniti na oltar, je napisal: Oj ljubi, lepi in pošteni slovenski materni jezik, s katerim sem prvič svojo ljubeznivo mamo in dobrega ateja klical, v katerem so me moja mati učili Boga spoznati, v katerem sem prvič svojega Stvarnika častil. Tebe, materinski jezik, hočem kakor najdražji spomin svojih rajnih staršev hvaležno spoštovati in ohraniti in skrbeti, kolikor morem, za tvojo čast in lepoto. V sjovenskem jeziku hočem do svoje poslednje ure hvaliti Boga, v slovenskem jeziku učiti moje ljube brate in sestre. Želim kot hvaležen sin svoje ljube matere: kakor je moja prva beseda slovenska bila, naj slovenska bo tudi moja poslednja beseda. Isti sardinski volivci, ki so pred tednom dni ob evropskih volitvah dali največ glasov komunistom (32,4 %), so v teku sedmih dni spremenili svoje gledanje in z 32,3 % nagradili krščanske demokrate, ki so na zadnjih evropskih volitvah prejeli 31,2% glasov. Komunisti so na deželnih volitvah prejeli 28,7 %, torej 3,7 % manj kot prejšnjo nedeljo. Razumljivo, da vlada zaradi tega presuka v vrstah DC veliko zadovoljstvo. Toda če primerjamo letošnje deželne volitve z onimi pred petimi leti, je vendar treba reči, da so demokristjani nazadovali od 37,7% na 32,3%, v sedežih pa od 32 na 27, komunisti pa napredovali od 26,3 % na 28,7 %, v sedežih od 22 na 24. Moralni zmagovalec teh volitev pa je avtonomistična sardinska akcijska stranka (Partito sardo d'azione). ki je prejela pred petimi leti komaj 3,3% glasov in 3 poslanska mesta, sedaj pa kar 13,8 % glasov in 12 sedežev. Po moči je sedaj tretja v deželnem svetu. Na zadnjih evropskih volitvah pa je dobila 12,7 %. Stranka torej, ki je v neprestanem porastu. Ostale štiri stranke, ki sestavljajo vladno koalicijo so z ozirom na letošnje evropske volitve vse napredovale: PSI od 8.1 % na 10,1 % in 8 sedežev, PSDI od 3.2 % na 4,3 % in 4 sedeže, PRI-PLI od 2,4 % na 4 % in trije sedeži. Vse omenjene stranke pa so z ozirom na deželne volitve leta 1979 nekoliko nazadovale. Ze- lo so nazadovali tudi misovci, od 5,3% leta 1979 in od 5,1 % na zadnjih evropskih volitvah na 3,9 %, radikali pa so celo izgubili oba deželna poslanca in pristali na 1,4%. Podobno so izpadle tudi volitve v 88 občinah. Demokristjani so narasli v glasovih v primerjavi z lanskimi političnimi in evropskimi volitvami, prav tako komunisti v primerjavi z volitvami iz let 1979 in 1983 razen z evropskimi. Republikanci in socialisti so na splošno nekaj napredovali, socialdemokrati pa z ozirom na lanske politične volitve nekaj porasli. Jasno je, da je teža DC v vladni koaliciji po teh volitvah močno porasla in da ostale laične stranke in socialisti krščan- Za nami so druge volitve v evropski parlament, ki so bile 17. junija letos. Marsikaj bi lahko pisali potem, čeprav je bilo že marsikaj zabeleženega. V teh nekaj vrsticah bi radi le nanizali nekaj misli v zvezi z vlogo in velikim uspehom skupne manjšinske liste Sardincev, Val-dostancev, Slovencev in Okcitancev, ki je pravzaprav prvič v zgodovini dosegla zastavljeni cilj z izvolitvijo lastnega neodvisnega evropskega poslanca v parlament v Strasburgu. Morda bo kdo rekel, da je bila zmaga te liste le delna, saj je marsikje zabeležila znaten osip glasov pri tradicionalnih volivcih manjšinskih gibanj. Videli smo že, da je tudi pri nas bil osip marsikje viden, čeprav delno tudi pričakovan. Vedeti moramo namreč, da se stranka pod drugim volilnim znakom vedno mnogo teže znajde, posebno pa še njeni volivci. Za evropske volitve imajo naši volivci že drugi znak v teku petih let, kar ni nepomembno dejstvo. Zato pa zaslužijo vsi tisti slovenski volivci, ki so se v tem znaku prepoznali, vse priznanje. Zato so tudi jalovi vsi tisti gotovo ne dobronamerni komentarji italijanskih oz. slovenskih listov, ki skušajo minimizirati nastop SSk na skupni listi ter njene dosežke tudi v vsedržavnem merilu. V tem si lahko dasta roko tako italijanski kot slovenski dnevnik v Trstu, ki jima gotovo skupen nastop manjšin ni bil prav nič pogodu. Celo širši vsedržavni tisk je verno zabeležil dosežke manjšinske liste brez po- ske demokracije ne bodo mogli, vsaj zaenkrat, izsiljevati z grožnjo predčasnih volitev, saj bi očividno le-te ne izpadle v njihovo korist. Vse kaže. da se je tako verjetnost vladne krize precej zmanjšala. 88. nemški katoliški shod Vršil se bo od 4. do 8. julija v Miin-chenu na Bavarskem. Prireditelji so se odločili za geslo: »Življenju zaupati, ker ga Bog živi z nami«. Drugi dan shoda 5. julija bo potekel v misli: »Odkod prihajamo, čemu živimo?«, tretji 6. julija »Kako živimo spričo omejitev in tega, kar nam grozi? Življenje ima, kdor življenje daje,« četrti dan 7. julija »Cernu živimo — kam gremo?«, zadnji dan pa bo potekel z mašo na olimpijskem stadionu ob pozivu: »Izberi življenje!« Slovenci bodo na shodu posebej navzoči. Razstavljene bodo skice in fotografije o slovenski Cerkvi doma in v Miinchenu. V cerkvi Sv. Duha v petek 6. julija popoldne bo slovenska maša skupaj z nemškimi farani. Naše narodne noše se bodo udeležile maše narodov v soboto 7. julija popoldne. Slovenski kvintet bo po maši na stadionu igral v bližnji dvorani in v sredi mesta. Postavljena bo slovenska stojnica z našimi jedmi in pijačami. Poziv novemu salvadorskemu predsedniku Sansalvadorski nadškof Arturo Rivera Damas je v enem svojih govorov v stolnici pozval novega predsednika Napoleona Duarleja, ki izhaja iz demokrščanskih vrst, naj pokaže pri vladanju »znamenja dobre volje«. K temu spadajo po škofovem prepričanju ukinitev izrednega stanja in odprava ukrepov zatiralnega značaja na družbenem in sindikalnem področju. Rešiti bo treba tudi zadevo političnih jetnikov in izginulih ter uvesti preiskavo o pravih krivcih številnih umorov med civilisti v El Salvadorju. Pri tem bo Cerkev še naprej bedela nad pravičnostjo in bičala krivico. Ljudstvo pričakuje od Duarteja postopno rešitev problemov. smeha in mu pač dal pravo mesto. Podobna vsebina je prišla tudi do izraza tako na državnem omrežju italijanske televizije, kjer je tudi SSk imela možnost, da komentira uspešen nastop in uspeh ter se zahvali svojim volivcem za zaupanje. Morda sami nismo upali na dejanski uspešen zaključek tega volilnega boja, ki je prav zaradi svoje posebnosti in — morda — odmaknjenosti, bil komu nekje tuj. EVROPSKE RAZSEŽNOSTI Po nedeljskih volitvah se znajdejo sedaj manjšinske stranke pred novimi nalogami in načrti. Izvolitev skupnega poslanca namreč nalaga sodelujočim strankam razne nove naloge. Vse bodo enako soudeležene pri vodenju skupne politike pred evropskim parlamentom. Prav tako bodo imele porazdeljene razne organizacijske in druge vloge, saj del evropskega parlamenta zahteva tudi določen u-slroj skupine oz. predstavništva. Od Bruslja in Strasburga do Rima bo sedaj morala teči koordinacijska dejavnost, ki bo gotovo našla tudi svoj potreben aparat. Vsekakor pa je za nas najvažnejša prav politična razsežnost tega skupnega manjšinskega uspeha. Pred širšim evropskim forumom bomo lahko iznašali vse svoje probleme in strnjeno našli tudi stik z drugimi predstavniki evropskih manjšin. Ne pozabimo namreč, da so tudi druge manjšine (zlasti iz Belgije, Francije, Velike Britanije) tako ali drugače našle svoj glas v evropskem parlamentu in da se torej tak manjšinski blok lahko širi. S tem pa se tudi 'krepi moč tistih sil in predstavništev, ki v posameznih državah tako politiko zagovarjajo. SLOVENCI IN EVROPSKI PARLAMENT Stvar političnih sil je, da sedaj dokončno uredijo ostale probleme, ki so v zvezi z volitvami. Ni zadnje tu vprašanje predstavništva. Politične stranke so štiri, ki so pri manjšinski listi sodelovale (Union Valdotaine, Partito Sardo d’Azione, SSk ter okcitansko gibanje). Prve tri so dobile v zmagovitem petem okrožju (Sicilija, Sardinija) največ glasov. Zato bo naravno, da pride do delitve mandata med predstavniki teh treh manjšinskih strank. Na vsak način pa je že tu pomen tega uspeha, da lahko tudi Slovenci v Italiji neposredno iznašamo pred evropskim parlamentom, tem danes najvišjem izvoljenem forumom, svoje zahteve in probleme. Tudi vprašanje zakonske zaščite bo tako imelo večjo podporo v tem širšem evropskem okviru, kar bo dalo našemu boju nedvomno močnejšo in globljo vsebino. Ne pozabimo niti na to, da smo sedaj tudi mi udeleženi kot edini del širšega slovanskega sveta v tej veliki evropski igri. Moramo jo znati pravilno odigrati in se vanjo resno vključiti. Nismo sicer utopisti, vendar pa moramo stvarno in odgovorno zreti v te nove možnosti evropske gradnje in predvsem oblikovanju novega evropskega duha, ki naj enakopravno zajema v svojo sredo tudi vse evropske narode, velike in male, večine in manjšine! To bo prava Evropa narodov! Spectator ■ V Prištini na Kosovem se je končal proces proti članom skupine, ki se je imenovala »Skupina marksistov-leninistov Kosova«. Sestavljalo jo jc deset članov, ki so širili gradivo z zahtevo po ustanovitvi republike Kosovo. Časnikar TV Priština Ismet Begolija je bil obsojen na kar 12 let, avtobusni sprevodnik Bajrusha Behrami na deset, profesor zgodovine Av-dija Xhata in neki študent na osem let. Ostale kazni so bile pet do tri leta. In še ena kazen, ki posnema vodstvo Sovjetske zveze: prvoobtoženi pravnik Bajram Ajeti se bo moral zdraviti v nevropsihiatrični bolnišnici zaprtega tipa. Btaktiina nriffia kinMi ih »Glas koncila« z dne 24. junija prinaša poročilo o birmovanju v zagrebški stolnici. Kardinal je v nagovoru mladim birmancem omenil primer mladeniča v Ma-karski, ki je zgubil delovno mesto, ker ni hotel sneti križca z verižice, ki ga je nosil na vratu. Kardinal se je vprašal, če bi se mladeniču zgodilo isto, če bi imel na verižici deteljico ali kaj podobnega. V nadaljevanju je kardinal odgovarjal na pisanje zagrebškega dnevnika »Vjes-nika« (7. junija), ki se spotika nad dobrodelnostjo redovnic. »Ali je proti ustavi in proti zakonu, če starši zaupajo svoje otroke redovnicam, da jih varujejo, ko so sami na delu? Ali ni to obtoževanje ustave in zakona, da je proti človeku? Članek razodeva, da je v ozadju bojazen, da bi bili otroci deležni verske vzgoje. Ta bojazen pa nasprotuje izjavi o enakopravnosti in svobodi vernikov v družbi. Gre za jasno preziranje človekovih pravic, ki so v vseh mednarodnih izjavah in ki jih je jugoslovanska vlada vedno podpisala. Starši imajo neodtujljivo pravico, da otroke vzgajajo po svoji vesti in da jih izročajo tistim, v katere imajo zaupanje. Nadalje s kakšno pravico sc odreka ostarelim, da ne bi smeli iskati zavetišča pri redovnicah, od katerih pričakujejo potrebno pomoč in nego? Ah je tudi tu v ozadju strah, da bi pred smrtjo prejeli svete zakramente? S kakšno pravico se jim sme to preprečiti? Zares, čudno je, da je prepovedano delali dobro in pomagati ljudem. Kako je to mogoče imenovati nezakonito, če je glavna skrb družbe človek in če je človek največja skrb družbe? Ce beremo take reči, se verniki ne moremo počutiti dobro. Ali so redovnice s svojim delovanjem nevarne državi in socialističnemu sistemu? S čim redovnice ponižujejo toliko poudarjani humanizem, če pomagajo staršem, ki jim varujejo otroke, ali če v skromnih možnostih dajo zatočišče o-starelim osamljenim osebam? Ali je morda greh, ker redovnice nudijo svoje usluge ceneje, ker upoštevajo skromne možnosti tistih, ki jim pomagajo? Ce je taka dejavnost Cerkve protizakonita, ali se potem ne more vsa Cerkev čutiti izven zakona? Kadar Cerkev dela dobro, se ne bori za oblast. Vsak človek ima ne samo pravico, ampak dolžnost, da pomaga tam, kjer je pomoč potrebna in vsakomur, ki ga prosi pomoči. Noben zakon ne more preprečiti te človekove dolžnosti. Ako se kdo sklicuje na zakon, da prepreči »tako delovanje, potem razglaša tak zakon za protičloveški.« ■ V novoizvoljenem evropskem parlamentu ima deset članic skupnosti 434 poslanskih mest in sicer: Italija, ZR Nemčija, Francija in Velika Britanija po 81, Nizozemska 25, Belgija in Grčija po 24, Danska 16, Irska 15 in Luksemburg šest. Socialisti so — to pot po zaslugi britanskih laburistov — ohranili večino in bodo imeli 131 predstavnikov; svojo prednost so še povečali za 7 mest. Na drugem mestu so krščanski demokrati s 108 poslanci, ki pa so izgubili 9 sedežev. Šest predstavnikov so izgubili tudi komunisti. Zastopani bodo z 42 poslanci, liberalci pa z 38. Konservativci jih imajo 50, napredni demokrati 23. Ekologisti (pristaši varstva okolja) in radikali so si osvojili 14 mest, 11 pa jih pripada neopredeljenim. ★ ■ Na vožnji po morju se je smrtno ponesrečil član vsedržavnega vodstva DC Antonio Bisaglia, star 55 let. Rojen je bil v Rovigu, živel pa je v Padovi. Prvikrat je bil izvoljen za poslanca leta 1968, kar se je ponovilo še štirikrat, leta 1979 pa je postal senator in bil na tem mestu potrjen na lanskih volitvah. Bil je večkrat minister, trenutno pa je vodil demo-krščansko skupino v senatu. Deželne uolitve na Sardiniji Baragovi poštna dopisnica Dr. Janezu Polancu v spomin Srce Jezusovo, slika v prezbiteriju župnijske cerkve v Vrtojbi nad glavnim oltarjem. Slikal Tone Kralj. Letos praznujemo v Italiji praznik Srca Jezusovega ne v petek po prazniku sv. Rešnjega Telesa, ker je ta dan (29. junija) praznik apostolov Petra in Pavla, temveč prihodnjo nedeljo 1. julija Življenje v Sovjetski zvezi V petek 22. junija so na mestnem pokopališču Annabichl v Celovcu položili k večnemu počitku duhovnika dr. Janeza Polanca. Tudi zadnje pomladansko nebo samo se je skupaj z vernimi Korošci solzilo ob smrti tega požrtvovalnega in gorečega duhovnika. V mrliški kapeli je ležal v krsti, ko sp je ob njej zbirala množica rojakov iz cele Koroške, saj dr. Polanc n" bil župnik neke določene župnije, temveč je s svojim delom služil celotni slovenski Koroški. Ob grobu so se njegovega dela spomnili najprej škof Egon Kapellari, ki je spregovoril v slovenščini in nemščini. Za škofom pa dr. Valentin Inzko kot višji inšpektor za slovenske šole na Koroškem. Ta je orisal zasluge pok. dr. Polanca na kulturnem in verskem področju: bil je urednik revije »Družina in dom«, vodja dušnopastirskega urada za Slovence, u-rednik tednika »Nedelja«, sodelavec pri celovški Mohorjevi družbi, pri kateri je uredil marsikako publikacijo in izdal marsikak prevod iz nemščine in francoščine. V javnosti ni izstopal, ker to ni bilo v njegovem značaju, pač pa je veliko, zelo veliko delal in garal. Ko je ob koncu lanskega šolskega leta stopil v pokoj kot katehet, je prijateljem pokazal: »Glejte, koliko knjig moram prebrati sedaj, ko sem penzionirani profesor!« in pokazal je na police svoje knjižnice. Toda Gospodar življenja je drugače presodil. Zaradi neozdravljive bolezni, raka v glavi, so ga kmalu po veliki noči operirali v Gradcu. Toda od operacije ni več prišel k zavesti. Po petih tednih je umrl dne 15. junija. Učakal je šele 63 let. Za dr. Inzkom se je ob grobu oglasil ravnatelj slovenske gimnazije v Celovcu dr. Vospernik. Rekel je: »Z dr. Polancem odhaja od nas tretji ustanovitelj slovenske gimnazije v Celovcu, odhaja za prof. Francetom Ciganom in ravnateljem dr. Joškom Tischlerjem. Ti trije so bili na naši gimnaziji prvi profesorji in vzgojitelji.« Dr. Janez Polanc je sicer bil katehet, a je po potrebi učil tudi druge predmete, ko je primanjkovalo učnih moči. Ker je primanjkovalo tudi učbenikov, jih je dr. Polanc sestavljal; ker ni bilo drugih, je vsa leta bil tudi urednik šolskega Izvestja slovenske gimnazije v Celovcu. Ob Polančevem grobu so se oglasili še drugi: msgr. Janez Hornbock se mu je posebej zahvalil za njegovo delo pri Mohorjevi družbi; absolvent slovenske gimnazije za njegovo 26 letno poučevanje na gimnaziji, ko je pomagal vzgojiti na stotine sedanjih koroških slovenskih izobražencev. K besedi se je javil še izseljenski duhovnik Ciril Lavrič, ki je orisal pokojnikovo življenjsko pot. ■ Papež Janez Pavel II. je v Klemen-tinski dvorani v Vatikanu svečano podelil mednarodno nagrado Pavla VI. — bila je podeljena prvič — 79-letnemu švicarskemu teologu Hansu Ursu von Baltha-sar. Nagrada znaša sto milijonov lir. V dolgem nagovoru je sv. oče dal priznanje Balthasarjevemu delu, ki je nekaj edinstvenega ter nato razložil, kako naj bo teologija v službi resnice, Cerkve in njenega učiteljstva. Resnico je treba iskati s požrtvovalnostjo, ji služiti, ne pa se z njo okoriščati. Teologija mora biti vedno v službi Cerkvi, da lahko ta izvršuje svojo preroško poslanstvo in podpirati njeno učiteljsko službo, ki mora ohranjati razodeti nauk in ga avtentično razlagati. Švicarski teolog, ki je svoj čas pripadal jezuitskemu redu pa je dejal, da je njegovo življenjsko delo še bolj v zasnovi kot ipa v dokončni izdelavi in da izhaja iz gledanja sv. Ignacija na svet, ki vidi v križu izvor vse rodovitnosti. ■ Poldrug milijon Francozov je preteklo nedeljo manifestiralo za svobodno šolo in zahtevalo, da levičarska vlada predsednika Mitteranda umakne načrt novega šolskega zakona, ker je svobodnemu šolstvu nasproten. V Franciji je namreč 16% zasebnih šol in od teh je 94 % katoliških. 150 vlakov in 6.000 avtobusov je, ne vštev-ši osebne avtomobile, pripeljalo v Pariz manifestante iz vse Francije, ki so vzklikali: »Svobodna šola bo živela naprej!«, »Svobodni državi pritiče svobodna šola«, »Zahtevamo ljudsko glasovanje« in podobno. Mnogi so vzklikali zoper vlado. Navzoči so bili vsi pomembni voditelji Pok. prof. Janez Polanc V gimnaziji v Šent Vidu nad Ljubljano sta bila sošolca. Janez je prihajal iz Bohinjskega kota, kjer se je rodil v Gorju-šah pri Koprivniku 1. 1921. V gimnaziji smo se skupno vzgajali in bili v v vrstah Katoliške akcije. Tam so se naučili zvestobe Cerkvi in narodu. Pa je prišla nemška okupacija Gorenjske in Šent Vida aprila 1942. Dijaki so se raztepli. Janez Polanc je kot Gorenje odšel na Koroško, kjer je ob pomoči dobrih ljudi dokončal gimnazijo, stopil v bogoslovje in postal duhovnik celovške škofije. Posvečen v duhovnika na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1947. je bil najprej za kaplana. A že po nekaj letih so ga poklicali v Celovec, ker so ga potrebovali v osrednjih škofijskih uradih in v slovenskih organizacijah. V tem času je tudi dosegel doktorat iz teologije na Dunaju. Ostal je v Celovcu in pomagal, kjer je bilo potrebno: kot kaplan pri šolskih sestrah, kot kaplan za Slovence v Celovcu, kot katehet in še toliko drugega, saj ni odrekel, če so ga prosili za delo. Tih, skromen, vendar premočrten v svojih nazorih se je rad udeleževal duhovniških srečanj. Videli smo ga najbrž oa vseh srečanjih zamejskih in izseljenskih duhovnikov, ki jih je bilo do sedaj 22. Zelo rad je prihajal v Gorico, kjer so bili Bolčinovi njegovi sorodniki. Po zadnjih prošnjah ob njegovem grobu smo se pogrebci tihi in žalostni razšli. Večina duhovnikov, bilo jih je okrog sto, so šli s škofom v stolnico, kjer je bila po pogrebu maša zadušnica. Tudi mnogi navzočih vernikov so se maše udeležili. Ob pok. dr. Janeza Polanca so se z molitvijo in pesmijo poslovile šolske sestre in njih gojenke, pa pevski zbor slovenske gimnazije, ki je zapel v pokopališki kapeli in ob grobu ter v cerkvi. V zadnje slovo pa je ob grobu zazvenela »Rož, Podjuna, Zila, venec treh dolin...« Zapeli so mu jo dijaki iz vseh treh dolin, saj je njim in vsem njihovim rojakom posvetil svoje delo, moči, trpljenje in molitev. »Naj med Kristusovimi izvoljenci uživa večno radost« (liturgična molitev). K. Humar opozicije kot Chirac, d’Estaing, Simon Veil in Le Pen. škofje so smatrali za primerno, da so osebno ostali doma, objavili pa so razglas, v katerem poudarjajo, da je svoboda nedeljiva in da velja za vsa področja, tudi za šolsko. Udeleženci naj mirno, dostojanstveno, brez nasilja podprejo zahtevo po šolskem pluralizmu v Franciji. ■ Nekdanji britanski zunanji minister Francis Pym je spisal knjigo »Politika prisile«, ki bo kmalu izšla. V njej kritizira sedanjo ministrsko predsednico Thatcherjevo in pravi o njej, da vlada na tog, dogmatski in brezsrčen način. »That-scherjeva ima vedno prav in vselej narekuje ministrom, kaj jim je storiti, tako ti le izpolnjujejo njeno voljo,« je zapisal. Zadnje evropske volitve so pokazale, da je postajajo siti tudi britanski volivci, ki so se spet začeli obračati k laburistom. ■ Pripadniki takoim. armenske revolucionarne vojske so na Dunaju izvedli pred poslopjem turškega \eleposlaništva bombni atentat, čigar žrtev je postal trgovinski ataše tega poslaništva Erdogan, čigar avtomobil se je pravkar ustavil pred poslopjem. Pet oseb, med njimi avstrijski policist, ki je stavbo stražil, je bilo pri tem težko ranjenih. Leta 1975 je bil prav tako na Dunaju ubit v svoji pisarni turški veleposlanik, v zadnjih letih pa so armenski »maščevalci« že ubili ali ranili kakih 50 oseb iz vrst turške diplomacije in sicer od Dunaja, Pariza, Lizbone, Rima, Londona prek Ottave v Kanadi do turške prestolnice Ankare. Za Baragov rojstni dan, ki je 29. junija, bo glavni poštni urad v ZDA s posebno slovesnostjo v kraju Marquette, kjer je Baraga pokopan, izročil javnosti Baragovo dopisnico za 13 centov. Severna Amerika hoče nedvomno dati dogodku simboličen pomen: izbrali so Baragov rojstni dan, Baragovo mesto Marquette in poslopje, ki nosi Baragovo ime: Bishop Baraga Central Grade School. Baragova dopisnica bo torej iz Marquetta potovala po Ameriki in širnem svetu. Dopisnica ima svojsko vrednost za filateliste, posebej še žigosana z datumom dneva, ko je izšla. Glavni ravnatelj ameriške pošte W. Bol-ger je razložil, zakaj so se pri Baragu odločili za dopisnico: »Dopisnica nudi u-metniku več prostora in ugodnosti za upodobitev ideje ali osebe. Izdajanje poštnih dopisnic v več barvah je zadnja leta doseglo v Ameriki tudi velik finančni u-speh, zlasti med filatelisti.« Menda pa nikjer na svetu proti vsaki stvari tako ne protestirajo kot prav v demokratični Ameriki. Tako ni šlo brez protestov tudi pri Baragovi dopisnici. Proti njej so se izrekli in poslali svoj protest na poštno upravo več ločin adventistov in baptistov, skupina »Združeni za ločitev Cerkve od države« in še marsikdo drug. Dejali so, da državna pošta in dopisnice pač niso zato, da bi propagirale kanonizacijo svetniških kandidatov. Take in podobne proteste so zavrnili najprej škofje in Baragova zveza. Bivši senator slovenskega rodu Frank Lausche je dejal: »Nasprotniki Baragove dopisnice pač ne poznajo Baragovih del in zaslug za kulturo in človekoljubno delo med Indijanci. Ameriška pošta hoče proslaviti Baraga kot zaslužnega moža za ljudstvo in ne kot svetniškega kandidata.« V obrambo se je oglasil tudi Jerry Roe, član Michiganskega zgodovinskega društva in po veri metodist: »Protesti in ugovori niso le zgrešeni, ampak so tudi naivni... Z nobenim od ugovorov se ne strinjam... Če je bil Baraga katoliški duhovnik, mu zaradi tega ne smemo odreči pozornosti in priznanja za premnoge zasluge za ljudstvo.« B Po petih dneh letanja od države do države se je v Nici v Franciji končala vožnja letala iranske vojne mornarice, ki so se ga polastili štirje častniki, medtem ko se dva vojaka in dva civilista z ugrabitvijo niso strinjali. Ugrabitelji so upali, da bodo dobili politično zatočišče že v kaki od držav Perzijskega zaliva. Poskusili so najprej v Bahreinu, nato v Združenih arabskih emiratih, \ Saudski Arabiji, v Egiptu, nato še v Italiji, toda povsod so bili zavrnjeni. Končno so se predali francoskim oblastem v Nici. Te so letalo s štirimi osebami že vrnile Iranu, ostale štiri pa, ki so zaprosili za politično zatočišče, zaradi ugrabitve aretirale. Zdi se pa, da jih ne bodo vrnile Homeinijevemu režimu, saj jih tam čaka gotova smrt. ■ Francoski predsednik Mitterand je imel v Moskvi tridnevne pogovore z voditeljem partije Černenkom, zunanjim ministrom Gromikom in drugimi sovjetskimi funkcionarji. Samo s Černenkom se je sestal trikrat. Miterand je mogel samo ugotoviti, da vlada, med obema velesilama zelo hladno ozračje, a je bil zadovoljen, da je mogel sovjetskim voditeljem jasno povedati svoja stališča. Sprožil je vprašanja Afganistana, Kampučije in interniranega ruskega fizika Saharova, a dobil odgovor od Černenka, da si sovjetska vlada ne bo dovolila dajanja nasvetov glede človekovih pravic, ker so to njena notranja zadeva. Iz Moskve je Mitterand odletel še v Volgograd (bivši Stalingrad) na kratek obisk, nato pa se vrnil v Pariz. ■ Britanski mesečnik »Defence Attache Magazin« je objavil pred dvema tednoma članek, v katerem trdi, da je južnokorej-sko potniško letalo, lanskega septembra sestreljeno nad sovjetskim ozemljem, zavestno zavilo v sovjetski zračni prostor, da bi tako prisililo sovjetsko obrambo uporabiti radarska in druga elektronska sredstva, kar naj bi zabeležila posadka vesoljske ladje Challenger in ameriški vohunski sateliti. Caspar Weinberger, ameriški državni tajnik za obrambo je pisanje omenjenega mesečnika označil kot »čisto navadno laž«, kajt: list je samo zbral in objavil podatke, ki jih je o tem incidentu objavila Sovjetska zveza. Ta je pač poskušala z vsemi sredstvi opravičiti smrt 269 potnikov, ki so bili v letalu. Sovjetska zveza prekaša danes v nekaterih vrstah orožja vojaško moč ZDA, so pa slednje glede gospodarstva daleč pred SZ. Sev. Amerika ima nesporno višjo tehnologijo in proizvajalnost. Narodni dohodek ZDA je vsaj dvakrat višji od istega v SZ. Če pa primerjamo zahodni in vzhodni blok, se razmerje poveča na 5:1. Vsa povojna generacija v Rusiji je delala predvsem za oboroževanje, zato je primanjkovalo denarja za druge panoge gospodarstva, zlasti kmetijstva. Zadnje čase pa skušajo oblasti kmetijstvo poživiti s številnimi reformami in vlagajo v ta sektor veliko denarja. Toda pravega uspeha kljub temu ni, kajti centralistično vodeno skupinsko gospodarstvo je vse preveč okorelo. Ne bi pa bilo pošteno, če bi trdili, da narodi, ki sestavljajo SZ, trpijo lakoto. Država je leta 1983 pridelala 200 milijonov ton žita (leta 1981 samo 150, leta 1982 pa 180), vendar nadaljuje s kupovanjem žita pri zahodnih državah, ki je zelo poceni. Toda SZ ne kupuje žita za ljudi, temveč za živali. Če bi šlo le za prebivalstvo (to šteje trenutno 272 milijonov) bi zanj zadostovala že polovica domačega pridelka. Država širokogrudno prispeva k ceni za živila (20 %) in za stanovanja. Tako se cena kruha ni povečala že od leta 1954. Tudi preskrba mest z mesom se je dosti izboljšala, odkar dajejo oblasti živinorejcem v sklopu družin velike podpore (k ceni za kg govedine država prispeva polovico). Tudi najemnina za stanovanja predstavlja le 3 % družinskega proračuna. Ker se je v zadnjih 20 letih število prebivalstva v mestih podvojilo, je morala država zgraditi temu primerno število stanovanjskih hiš, kar pomeni orjaški izdatek za državni proračun. Tako sta hrana in stanovanje res poceni, zato pa ni na voljo predmetov širše potrošnje. Tako je nekaj običajnega, da npr. v Moskvi stoje dolge vrste več sto oseb pred trgovinami z ženskim perilom ali dežnimi plašči. Sovjetskim državljanom ne manjka denarja, ne morejo si pa z njim dosti pomagati, ker so trgovine tako slabo založene. Po vsem tem povedanem nas ne sme začuditi, če smatrajo lačni narodi sovjetski način življenja in gospodarstva za idealen. Ni važna svoboda in demokracija; važno je, da nisi lačen in v SZ se to ne dogaja. Seveda pa s tem ni rečeno, da ni socialnih razlik v Rusiji; v marsičem so večje kot na Zahodu. Zahodni sociologi se vprašujejo, zakaj so v SZ oporečniki predvsem izobraženci, med delavci pa ni opaziti odpora zoper režim. Odgovor je jasen: izobražencu svoboda pomeni več kot kruh, delavcu pa je dovolj, če mu ne manjka hrane. Poleg tega pa je treba vedno imeti pred očmi tudi strah. V Kremlju se menjajo kot povsod drugod gospodarji, a režim ostaja neizprosen do vsakogar, ki se upa postaviti partiji po robu. Zadnji dokaz za to sta zakonca Saharov. i. t. Duhovniki naj ne posegajo v dnevno politiko Avstrijski pomožni škof dr. Helmut Kratzl je nedavno v zvezi z duhovniki, ki delujejo v levičarskih vladah nekaterih držav kot ministri, poslanci in podobno dejal: »Zelo zanimivo je. da se isti ljudje, ki glede na preteklost zelo obsojajo, da so bili v Avstriji duhovniki ministri in celo zvezni kanclerji (ministrski predsed- niki), danes prav nič ne spotikajo nad tem, če so isto dogaja v Srednji Ameriki (mislil je Nikaragvo, ki ima zelo levičarski režim, op. ur.). Dr. Kratzl je pri tem opozoril na stališče, ki ga je doslej zastopal papež Janez Pavel II. pri vseh svojih potovanjih v Tretji svet: Cerkev naj bo na strani ubogih in se zavzema za človekove pravice; toda duhovniki naj bi se zaradi tega ne vmešavali v neposredno dnevno politiko. Vatikan kritizira islamsko zakonodajo v Sudanu Vatikanski dnevnik L’Osservatore Romano je v komentarju italijanskega duhovnika Giuseppea Manare kritiziral i-slamsko zakonodajo v Sudanu. Imenovanega duhovnika je neko posebno sodišče v Sudanu obsodilo na javno bičanje ter na denarno in zaporno kazen, ker so pri njem našli alkohol. V komentarju vatikanskega dnevnika je rečeno, da je bila islamska zakonodajo s svojimi trdimi kaznimi v nasprotju s ponovnimi zagotovili oblasti, da še te* nanašajo samo na občane islamske vere, uporabljena za kristjana. Komentar nadalje omenja neko izjavo sudanske škofovske konference, v kateri je ta obsodila uvedbo islamske zakonodaje kot »kršitev moralne in verske svobode in kot diskriminacijski ukrep nasproti nemuslimanskemu delu prebivalstva«. Bralci pišejo Nekaj o vaših napačnih besedah Naša bralka iz Gorice Marija M. nam je poslala dolgo pismo, napisano v italijanščini, ker trdi, da se v tem jeziku laže izraža. V pismu pravi med drugim: »te dolgo let prebiram vaš časopis, še iz časov, ko je izhajal Slovenski Primorec; berem pa zato, da ne pozabim svojega materinega jezika. V marsičem se mi zdi časopis boljši, v marsičem pa slabši. Posebno se hudujem, in tudi druge bralke Z mano, zaradi rabe številnih tujih in narečnih besed namesto pristnih slovenskih. Tako npr. rabite besedo fotografija namesto slika, teren namesto zemlja, ignoranca namesto nevednost, bralec namesto čita-telj, beremo namesto čitamo, potem še beseda problemi in podobne.« Pojasnilo. Pri časopisu se trudimo, da bi bili čim bolj razumljivi vsem našim bralcem, tudi preprostim. Vendar ne moremo pritrditi vašemu mnenju, da so vse navedene besede napačne, oziroma tuje ali narečne. Fotografija ni isto kot slika. Slika je tista, ki jo naslika umetnik s čopičem in barvami, fotografija je pa delo fotografa in njegovega aparata. Teren ni isto kot zemlja. »Sli so na teren« pomeni, da so šli ven na kako akcijo, na kako delo izven domačega kraja. V tem primeru ne moremo reči »šli so na zemljo«. Ali se vam ne zdi? Res pa je, da bi bilo boljše, ko bi rabili izraz nevednost namesto ignoranca. Toda pri pisanju človeku rada uide kaka tuja beseda. Čeprav vas je prof. Berbuč pred prvo svetovno vojno učil, da »beremo krompir« in »čitamo knjige«, danes rabimo v obeh primerih slovensko besedo »brati« rajši kot ruski izraz »či-tati«, ki so ga vpeljali v slovenščino šele ob koncu preteklega stoletja najbrž zato, ker se jim je zdel bolj imeniten. Beseda »problem« izhaja iz grščine in ji je ležko zmeraj najti ustrezen slovenski izraz. Toliko za sedaj. OKNO V DANAŠNJI SVET nm ob noM PRAZNOVANJE SV. CIRILA IN METODA NA VEJNI PRI TRSTU IN NOVOMAŠNO SLAVJE — v četrtek 5. julija ob 17. uri: služba božja ob oltarju sv. bratov. Odpade molitveno srečanje pri Domju. — v nedeljo 8. julija ob 17.30: novomašno slavje (novomašnika gg. Stanko Fajdiga iz Goč pri Vipavi in Ciril Plešec iz Preske pri Medvodah). Somašuje tudi srebrno-mašnik g. Milan Prelc, župnik v Vremah. Sodeluje cerkveni pevski zbor Novega sv. Antona v Trstu, ki ga vodi Edi Race. Med sv. mašo bodo prošnje za duhovne poklice. Sledi ekumenska slovesnost ob oltarju sv. bratov. Novomašnika nam bosta tudi delila svoje novomašne spominke. Zaželene so narodne noše. Mladini priporočamo kresovanje že na sam praznik slovanskih apostolov, kakor je to bilo nekoč v navadi. S tem praznovanjem se na Tržaškem uradno odpre jubilejno leto sv. Metoda ob 1100-letnici Metodove smrti (885-1985). Vljudno vabi svoje člane in prijatelje Apostolstvo molitve sv. Cirila in Metoda v Trstu. Ztra Piščaic: Most čez icean I Jz Slovenije 1 Med župnijami openskega dekanata, ki jih je tržaški škof Lovrenc Bellomi letos že obiskal ali jih bo še obiskal, je tudi naša župnija. Zadnji pastirski obisk smo imeli leta 1970. Opravil ga je pok. škof Anton Santin. Naša vas je bila svoj čas openska ka-planija. Samostojna župnija je postala šele leta 1847. Prvi župnik je bil Valentin Orel. Za njim so bili naši župniki še: Anton Kjuder, Ivan Grubiša, Ferdinand Jonke, Andrej Furlan, dr. Jožef Gracar in sedanji Jože Kunčič. Med vsemi izstopata zlasti Andrej Furlan in lazarist dr. Jožef Gracar. Prvi je vodil našo župnijo celih 37 let skozi vso dobo fašizma. Leta 1922 je moral izpiti pol litra ricinovega olja samo zato, ker je molil in razlagal v cerkvi Kristusov evangelij v svojem materinem jeziku. Drugi pa je vodil našo župnijo 17 let, med zadnjo svetovno vojno in v težkih povojnih letih. Leta 1945 je rešil vas pred Nemci, ki so jo hoteli uničiti in ustanovil prvo slovensko šolo v vasi. Pred ustanovitvijo župnije je skrbel za našo kaplanijo domačin Kristjan Sirk, ki je bil zelo delaven. On je dal postaviti v cerkev oltar Matere božje in oltar sv. Petra in Pavla. Pokopan je na našem pokopališču. Na njegovem grobu stoji o-riginalen spomenik, ki so mu ga postavili njegovi trije bratje. Sedanji župnik Jože Kunčič je prevzel vodstvo župnije 1. novembra 1959, najprej kot župni upravitelj, pozneje leta 1966 pa kot župnik. Kaj je v 25 letih svojega župnikovanja s svojimi župljani naredil oziroma ne naredil, je težko povedati. Imel pa je veliko srečo, da je ob svojem prihodu v župnijo našel dobrega in zmožnega, čeprav bolnega, sobrata dr. Jožefa Gracarja, dobrega, vernega in požrtvovalnega cerkovnika Angela Švaba in njegovo družino, ki je še danes ob vsaki potrebi, brez vsakega plačila pripravljena pomagati v cerkvi,dober pevski zbor pod vodstvom gospe Alme Sedmak, dobro gospodinjo gospodično Pepko Sedmak, sposobnega g. Slavka Tence, ki skrbi že 40 let za jaslice v cerkvi in prijazne ter dobre župljane. Največjo srečo pa je imel, ko je prišla k njemu njegova lastna sestra, ko je dobil 3 redovne sestre Notredamke, organista v osebi g. učitelja Kostnapfla in pevovodjo v osebi g. Albina Verginella. V veliko pomoč mu je bila vsa leta Marijina legija. Sestre, ki so v župniji že 19 let, skrbijo za red, za čistočo in za krašenje cerkve. Poleg tega skrbijo za bolnike in vodijo župnijsko glasbeno šolo z otroško-mladinskim zborom. Ena, mlajša sestra je vsa leta ob vsaki priložnosti na razpolago za spremljavo ljudskega petja na orgle. V preteklem šolskem letu je začela tudi poučevati verouk. Nekateri člani oziroma članice Marijine legije so pomrli, drugi pa so se postarali. Zato smo ustanovili župnijski pastoralni svet, ki naj bi jo nadomestil. Naš največji problem je demografski Padec. že vrsto let imamo po 25 pogrebov in samo po 5 ali 6 rojstev. V prihodnjem šolskem letu bomo imeli najbrže samo tri razrede v osnovni šoli. Zato se Upravičeno vprašujemo, kaj nam bo polagala globalna zaščita, če nas več ne bo, če bodo pričali o nas samo še slovenski napisi na naših nagrobnih spomenikih. Škofov pastirski obisk se je pričel pri nas v sredo 23. maja. Tisti dan je g. škof °biskal osnovno šolo, vrtec in nižjo srednjo šolo. V petek 15. junija je prisostvoval zaključnemu koncertu naše župnijske Slasbene šole in dal vsem navzočim ter Vscm župljanom smernice za nadaljnjo UsPešno duhovno rast župnije. V sredo i Zvonik župnijske cerkve v Sv. Križu pri Trstu nike. Ob 20.30 je darova’ sv. mašo za naše rajne župljane, obiskal pokopališče in se nazadnje srečal v župnišču s cerkvenim zborom. V torek 26. tega meseca se je srečal v Domu Alberta Sirk s športnim društvom »Mladina« in s kulturnim društvom »Vesna«. V nedeljo 1. julija, ko bomo praznovali god naših zavetnikov sv. Petra in Pavla, bo g. škof cel dan pri nas. Zjutraj ob 7.30 bo daroval prvo sv. mašo. Dopoldne in popoldne bo obiskal še nekaj bolnikov in se srečal ponovno s sestrami. Ob 11. bo vodil procesijo po vasi in nato daroval še drugo sv. mašo. Vsi verni Križani upamo, da se bomo ob tem letošnjem pastirskem obisku še bolj približali Bogu, da bomo spoznali, da smo še preveč navezani na ta svet, da skrbimo še preveč za to kratko življenje in premalo za svoje duhovno ter posmrtno življenje. In če bomo to spoznali in začeli bolj duhovno živeti, potem bo škofov pastirski obisk dosegel svoj cilj. I. K. Slovo od šole Po 15 letih vodenja srednje šole »Ivan Cankar« pri Sv. Jakobu v Trstu se je poslovila ravnateljica prof. Vera Bedendo, po 23 letih vodenja srednje šole »Igo Gruden« v Nabrežini se je pa poslovila ravnateljica prof. Ivana Milič Antonini. Obema so svojo hvaležnost izrazili dijaki in starši, saj sta namreč obe veliko pripomogli k rasti in ugledu slovenskih šol. Obema želimo zdravja in miru na nadalj-ni življenjski poti. 20 tega meseca je obiskal sestre in bol- Misijonar Ivan Štanta doma na počitnicah V ponedeljek 18. junija je z letalom dopotoval z Madagaskarja misijonar Ivan Štanta. Prišel je na »izreden dopust«. Letos namreč obhaja srebrno mašo, kajti posvečen je bil na praznik apostolov Petra in Pavla 1959 v Turinu. Srebrno mašo bo imel v Mirnu v nedeljo 1. julija ob 10. uri. V Evropi ostane do srede septembra. Ta čas želi uporabiti tudi za to, da dobi kaj pomoči za svoj misijon. Zaradi tega se priporoča, da bi dobri ljudje prebrskali svoje omare in skrinje ter poiskali rabljeno obleko, ki je pa še dobra in čista. To naj prinesejo v Katoliški dom ali telefonirajo na štev. 30536 (Gorica). Domačini na Madagaskarju jim bodo zelo hvaležni. Naša goriška pisateljica Zora Piščanc je svojim številnim povestim (med njimi je zadnje čase zlasti »Pastirica Urška« doživela topel sprejem) dodala še novo, ki je izšla v samozaložbi kmalu po veliki noči in nosi značilen naslov »Most čez ocean«. Ko je pred nekaj leti skupaj z goriškimi prosvetarji bila na obisku v Severni A-meriki, ji je prišel navdih, da bi napisala knjigo o naših izseljencih, ki so po letu 1945 iz ideoloških razlogov bili prisiljeni zapustiti domovino, postali begunci, nato pa našli svoj novi dom v ZDA. Ta knjiga, našim zdomcem posvečena, je sedaj med nami. Ima 224 strani običajnega formata goriških mohorjevk, krasi pa jo na prvi strani simbolična slika, delo Edija Žerjala: most v obliki mavrice, ki povezuje Blejsko jezero z ameriškimi nebotičniki. Zgodba je preprosta in privlačna obenem: Jelka in Tine zbežita s Tolminskega, ker je njuna osebna svoboda ogrožena. Prvo zatočišče najdeta v štmaverskim župnišču, si uredita papirje, prideta v New York, se nastaneta v enem zanemarjenih črnskih predelov, doživljata spletke, nasprotovanja in razočaranja, dokler si ne najdeta varnega zavetja v Clevelandu. Tu se konča prvi del, ki je dalijši od drugega in ima naslov »Viharnika v pragozdu nebotičnikov«. Morda bi ta del, nekoliko razširjen, bil lepa knjižna celota. Toda pisateljica se hoče oddolžiti našim izseljencem in njihovi prosvetni dejavnosti in tako zgodbo, ki pa ni več enotna, nadaljuje v drugem delu z naslovom »Po viharjih zavetje«. Opisuje njihovo kulturno prizadevnost, pri čemer sta v ospredju še vedno Jelka in Tine, pridruži pa se jima še vrsta drugih, med njimi profesor Pahor. Tako se odločijo za uprizoritev Martina Krpana in ga gredo uprizorit tisoč km daleč proti vzhodu v New York. Pripoved izgubi na razgibanosti, tako se zdi, da so osebe kot Soča, ki je zapustila svoj gorski svet in se umirila v furlanski nižini. Novoseljenci se držijo svojih narodnih župnij, slovenskih šol in društev, ostajajo pa z mostom čez o-cean povezani s svojo domovino, tako da imajo neko Evro-Ameriko, ki jim lepša tujino, otroke pa počasi vključuje v novi svet, ki bo postal njihova dokončna domovina. Jezik pisateljice je sočen, poln dialogov, lahkoten in zato zelo bralen. Psihološko so osebe morda premalo obdelane, a to bralca na splošno ne bo motilo, saj ga dogajanje neprestano žene naprej do zadnje strani, ko beseda »Most čez ocean« pride do polne veljave. Knjiga je na voljo na upravi »Katoliškega glasa«, v Katol. knjigarni« in v knjigarni GISS, obe v Gorici ter pri For-tunatu v Trstu. t.j. Z GORIŠKEGA Procesija sv. Rešnjega Telesa v Gorici Preteklo nedeljo je bila tudi v Gorici procesija sv. Rešnjega Telesa. Verniki in duhovniki so se zbrali v cerkvi Srca Jezusovega, kjer je bilo somaševanje g. nadškofa in vseh mestnih župnikov. Po evangeliju je g. nadškof izročil misijonski križ novomašniku Michelu Stevenatu, ki bo še ta teden odpotoval v Slonokoščeno obalo, da tam nastopi službo misijonarja v škofiji Bouake, ki je pobratena z goriško nadškofijo. Po maši se je razvila procesija z Najsvetejšim od cerkve Srca Jezusovega do stolnice, kjer je g. nadškof Bommarco imel blagoslov in nagovor. Udeležba ne slovenskih ne italijanskih vernikov ni bila posebno velika. Med mašo je bilo eno berilo v slovenščini in pa prošnje, odpadel je nadškofov pozdrav v slovenščini kot smo bili vajeni prejšnja leta. Nadaljevanje del za novo telovadnico Na seji odbora za novo telovadnico so sklenili, da se bodo dela nadaljevala. V notranjosti bodo postavili tribune, tlak in pa okna ter vrata, da bo telovadnica zaprta; napeljali bodo tudi elektriko. S tem bodo združeni še veliki stroški. Zato se odbor še nadalje priporoča za pomoč. Rupa - Peč Pevski zbor Rupa-Peč je v nedeljo 24. junija zaključil svojo letošnjo plodovito sezono z nastopom na slavnostni seji v Kulturnem domu v Sovodnjah, kamor ga je povabila sovodenj ska občinska uprava. Ob številnem občinstvu 'n prisotnosti gostov od drugod je zapel pet pesmi. Najbolj je vžgala poslušalce pesem »Rožic ne bom trgala« ob solo petju domačinke Marije Žgavec ter nova ustvaritev požrtvovalnega pevovodja Zdravka Klanjščka »Nova pesem«. Ob tej priložnosti je zbor prejel srebrno plaketo ob 50. obletnici ustanovitve in aktivnega sodelovanja na prosvetno-kulturnem področju. Odličje je predsedniku zbora Ivu Koviču izročil župan Vid Primožič. Po tej končani sezoni, ki je bila res bogata in uspešna, saj je zbor poleg raznih nastopov in predavanj, ki jih je priredil, praznoval svojo 50-letnico s samostojnim celovečernim koncertom 19. maja v Katoliškem domu v Gorici čuti vodstvo zbora za svoj o častno in prijetno dolžnost, da se vsem tistim, ki so kakorkoli k temu pripomogli, od srca zahvali. Obenem pa sporoča svojim članom in prijateljem, da bo tudi letos kot vsako leto organiziralo v dneh od 24. do 26. avgusta svoj tridnevni izlet. Pot bo vodila prek Trenta v Meran na Južnem Tirolskem, od tam v Vzhodno Švico (St. Moritz), nato ob reki Inn v Innsbruck na Sev. Tirolskem in se zadnji dan zaključila v Brixnu (Bressanone), spet na Južnem Tirolskem, od koder bo povratek prek Cortine d’Ampezzo in prelaza Mau-ria domov. Letošnji slovenski novoinašniki Slovenskih novomašnikov je letos 23. 22 novih maš bo širom po Sloveniji, ena pa v Selah na Koroškem. Škofijskih novomašnikov je 16: ljubljanska škofija i-ma 7, koprska 4, mariborska 4 in celovška (krška) enega slovenskega novomašnika. 7 novomašnikov je redovnikov: 2 frančiškana, 2 lazarista, 2 salezijanca in 1 minorit. Skoraj vsi novomašniki izhajajo iz kmečkega ali delavskega okolja. Devet jih je iz kmečkih družin, šest iz delavsko-kmečkih, sedem iz delavskih in eden iz obrtniško-kmečke družine. 19 novomašnikov je doma z dežele, štirje pa so iz mesta. Mašniška posvečenja bodo na god sv. apostolov Petra in Pavla, 29. junija v No- vi Gorici, Banca Agricola Gorizia <=,<*, J Kmečka banka Gorica—i V RIMU • Knjige • Šolske potrebščine • Nabožni predmeti GORICA Travnik, 25 Tel. 84407