Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne
--= sprejemajo. —------
Za odgovor znamka 15 vin.
= Izhaja vsako soboto. =
na leto . . . pol leta . .
četrt leta . .
K 8-— - 4 —
2'
P?cs3tmezna številka 20 v.
— Inserati po dogovoru.
Štev. 27.
V Ljubljani, v soboto 11. maja.
Leto 1918.
Prehod ¥ novo dobo.
—ar.— Boljše bodočnosti si želimo vsi, zanjo smo pričeli delati z največjo resnostjo. Združili smo stranke na enotnem političnem programu. Zgodilo se je to, kar so želeli pred vojsko najidealnejši možje našega naroda, pa so nekulturne naše razmere in intrige tujcev vedno preprečil« zbližanje. Naše politično življenje je kazalo na pot vedno večje drob-ljivosti. Sredi drobitve nas je prehitela šiba božja in pokazala novo smer vsem dobremislečim v vseh strankah.
Po treh letih najtežje preizkušnje je vstal mož najčistejše ljubezni do vseh ponižanih in razžaljenih ter v preprostem stavku izrekel to, kar je bilo že sto let v glavah najboljših mož zatiranega naroda.
Kar je rodilo ogromno trpljenje vojnih dni v srcih vsega naroda od najvišjega mesta pa do prav j zadnje gorske slovenske koče, to je vrgel on med čakajččo množico: Ker smo enotna družina, zahtevamo enotno lastno državo. Sami svoji hočemo biti!
In v teku pol leta se je izvršil preobrat, da ga je vesel sleherni dobrosrčni Slovenec. Danes imamo enotno narodno organizacijo, ki ji deželne meje ne pomenijo konec sveta; imamo pa tudi vrhovno enotno vodstvo v Jugoslovanskem klubu, ki daje narodni politiki določno, enotno, jasno in vsem odgovorno, na vse strani prosto, lamo celotnemu narodu odgovorno smer.' Vodstvo uživa popolno zaupanje brez tistega tihega strahu, da bi se utegnilo ukloniti pritisku od zgoraj.
Deklaracijska politika je postala za ves narod na jugu življenska dominanta. Dobili smo enotno življensko smer kot celota, To je tisti nujni predpogoj za veliko narodno samostojno življenje — bodočnosti. To smer bo moral poslej hoditi vsak Slovenec, za samoglavo politiko ne bo nič več prostora med politično zavednim in dobro organiziranim narodom ! Kdor bo hotel loviti osebne koristi na račun narodne politike, izgine s površja javnosti in s prstom bo kazal otrok za njim — izdajico koristi narodne celote.
Zakaj, korist celote je postalo vodilno za javnega delavca v novi dobi, ki jo je pričel Krek takoj ob svojem vstopu v slovensko in jugoslovansko javnost. Z njegovo smrtjo je njegova življenska maksima postala last vseh slovenskih narodnih delavcev, kulturnih in političnih. To je za bodočnost odločilnega pomena! Zmagala je z njegovo smrtjo misel nesebičnega dela za celoto, zmagala je socijalna misel. Danes jo priznava vsa slovenska politična javnost. Kdo ni tega iz dna srca vesel? Ves narod pojde le po ti poti do svoje zemeljske sreče . . .
Zmagala pa je tudi druga Krekova osnovna misel — solidarnosti in demokratične organiziranosti vsega naroda.
Dobili smo v zadnjih mesecih dva pravilnika: enega S. L. S. in J. D. S. Organizacija jugoslovanske soc. demokracije je bila itak — demokratična od začetka.
S. L. S. je bila po programu in deloma tudi po delu demokratična, vendar pa ne bi bilo moglo priti do Susteršič-Lampetovega absolutizma in terorizma, ako ne bi bil ustroj stranke tak, da je moral zapeljati dve gospodovalni naravi v absolutizem in povzročiti v stranki razpor in ločitev duhov na dva dela: v demokratični in aristokratsko absolutistični, konservativni.
Čiščenje v vojnem času je prineslo tudi narodno napredni stranki nov pravilnik, ki je po bistvu soroden onemu pomlajene S. L. S. Tako je storila i tu stranka pomenljiv korak v novo dobo vladajočega demokratizma. Tako smo se vsi zbližali v isti smeri. . Za celokupni narod je to dejstvo dalekosežnega pomena. Zakaj, s temi premembami smo dobili širen skupen temelj za delo v prid celot«: Ves narod bo
organiziran na demokratični podlagi. Odločala bo poslej res volja naroda in ne samo samovolja — voditeljev!
Politika voditeljev se bo morala vedno naslanjati na ljudsko voljo: prav za to bo tudi demokratična. Voditelji bodo resnično vodili in uravnavali ljudske želje in stremljenje množic, hkratu pa tudi izvrševali ljudske sklepe.
V novi dobi bo vsak ud naroda enakovreden, vpliven pa tembolj, čim več ugleda si pridobi z delom za skupno korist in čim više bo stal s svojim nesebičnim značajem.
Da dobimo res pravo demokracijo, zato je treba, da dvignemo zaeno tudi ljudsko izobrazbo do najvišje popolnosti. Zakaj, le resnično naobražen narod bo vreden dobrin demokracije, le visoko stoječ narod si bo mogel izbirati izmed sebe pravih in dobrih voditeljev, le kulturno ugleden in politično izšolan rod bo mogel paziti na prste — lažujivini prorokom, kadar bi hoteli na hrbtu množice zidati palačo zase in banke upravljati za svoje žepe!
Demokracija—edina podlaga Jugoslavije
—ar. Vsa doba od 1890 pa do deklaracije je stala v znamenju boia za zmago demokratične misli med Slovenci in s tem na vsem slovanskem jugu. Demokratična misel je ona dominanta v našem javnem življenju zadnjih trideset let, za katero smo bili najljutejše boje. Neskaljeni pogled nazaj nam mora to dejstvo le potrditi. Vse je bilo pravzaprav le priprava in šola za novo dobo, kakor si jo je bil v glavnih obrisih zamislil Krek že z svojo socijalno povestjo „Iz nove dobe".
Njegove ideje in njegovo nesebično velikopotezno delo je prineslo deklaracijo in z njo vred tudi demokratično organizacijo ne več samo ene stranke, nego vsega slovenskega naroda; da še več, položilo je z njo zdrav in edino rešilni temelj jugoslovanski državni organizaciji. Zakaj jugoslovanska država more biti samo demokratičnega ustroja, ali pa je nikoli ne bo. In če se dvigne, razpade, ako ne bo v nji vladala najčistejše demokracija, to je volja vsega visoko naobraženega naroda in ne samovolja ene osebe ali ene skupine ljudi.
Kadar se organizira sam zase ves jug na enotni podlagi, pride prav gotovo do državnega ujedinjenja, pa najsi se upre cel svet nasprotnikov. Zato je več kot beseda »deklaracija" vredna poštenega truda organizacija vsega ljudstva nav slovanskem jugu na temelju popolne demokracije. Čim doslednejše izpeljemo Slovenci, ki smo po vsej svoji naravi od po-četka rojeni le za demokracijo, najprej med seboj politično organizacijo v demokratični smeri, temveč bomo storili za dobrobit vsega južnoslovanskega rodu v okviru samostalne svoje državne uprave. Kdor bo izšolanejši v tem oziru, ta bo samoposebi sposobnejši za vodstvo v bodoči državi na našem jugu.
Slovenci imamo za seboj že dobro šolo in uspehi so že očividni tudi najpreprostejšemu udu našega naroda. Glavni uspeh pa je, da imamo danes enotno vodstvo in enotno politično pot, tako da lahko s ponosom in veseljem trdimo: Slovenci smo v najvažnejšem trenutku zgodovine, ko se odloča obstoj narodov in držav z 99°/o pod enim političnim klobukom, pripravljeni na vse možnosti, da ali slavno zmagamo ali slavno poginemo. Naša politika ni več politika za malenkostne koncesije, naša politika ima danes na čelu zapisane besede: Vse, kar nam gre, ali pa smrt! Da gre za vse, da moremo in tudi moramo le vse pridobiti, to ve danes vsakdo, bodi otrok, bodi mož, bodi dekle ali mati, delavec ali uradnik.
Ta živa zavest vsega ljudstva je moč, v kateri se krepi politika voditeljev.
Motijo se, zelo se motijo vsi, ki računajo z nezavednostjo našega ljudstva. Mar smo se zaman trudili zadnjih 30 let v svojih izobraževalnih in političnih ter gospodarskih organizacijah, da bi nam mogel danes en popisan papirček odnesti temeljne — misli, v katerih smo vzgajali maso ljudstva s toliko brigo in zmagovali vse težkoče ? Mar more kdo tako ni",ko misliti o zmožnostih našega naroda, da mu prisoja še danes isti duševni višek, kakor ga je imel pred 50 leti? Ali ni izpopolnilo vse naše trudapolno delo eno samo leto trpljenja v vojnem času? Ali se niso odprle glave tekom treh zadnjih let, kakor bi se gotovo ne bi bile v mirni dobi niti tekom na-daljnih dvajset let ? Ali se niso izbistrile misli naših ljudi, ko so se jim odprle in poostrile oči doma in v bojnih jarkih in tam v vjetništvu? Ali misli še k< o, da je naš človek hodil po svetu z zavezanimi očmi, da so se mu ob britkih življenskih krizah možgani utavili in polenili?
Več kot 30 let izobraženega dela nam je koristilo eno samo leto dolge vojske! Ljudje danes poslušajo druge, mislijo pa svoje misli. Berejo časopise, a ločijo dobro, laž in potvoro, možnost in resnico. Naučili so se presojati z lastno glavo vse pojave, iskati vsem dejstvom pravi izvor. Postali so tudi zaostaleži čez noč in dan zreli možje. Nikdar ne bi bilo možno v par mesecih dvigniti našega konservativnega človeka za tako velikansko misel, kakor jo vsebuje majniška deklaracija, če bi naše ljudstvo ne bilo postalo tekom vojske politično popolnoma zrelo. Kakor avgustova vročina speče in zmehča grozdno jagodo, tako je izzorela svetovna vojska naš narod. Zato vemo vsi brez izjeme danes to, o čemer smo ob začetku vojsk® še dvomili, da je namreč naš narod res zrel za državno samostojnost. Samoodločba je za nas jasen pojem in zato so celo naše žene zbrale v kratkih tednih nad 200.000 podpisov! Da, politična samozavest našega naroda je danes velika, a za velike naloge v bodočnosti še vedno premala. Vemo, da jo izpopolni čas nadalnjega borenja med velikimi narodi, nove persekucije, ki so na poti, a tudi tega se zavedamo v polni meri, da moramo sami vsi, ki nam je za boljšo dobrobit jugoslovanskega naroda pomnožiti in poglobiti vse delo, ki more politično zavest celega naroda dvigniti in razširiti. Zakaj le izobražen narod more biti resnično svoboden, le moralno visoko stoječ, resnično »rečen.
To morajo pospešiti in udejstviti vse tri sedanje glavne politične naše stranke vsaka po svoji najboljši volji in moči.
Ako dobrobit naroda ni prazna beseda, potem smemo pričakovati obilo resnega dela od delavcev vseh treh strank. Takozvana ,Slov. kat. zveza" je le nedemokratični odeepek S. L. S. in radi tega v demokratični naši javnosti nima pomena in odločevanja. Njeno delo bo večna intriga in mešetarjenje. Že od prvega početka ima v sebi smrtno kal, ker je bila ustanovljena le iz načelnega zanikavanja vsega dr. Krekovega dela in testamenta.
Slovensko ljudstvo!
„Inega si ne dam vzeti: prostosti, delati za iroj narod*.
Dr. J. K. Krek.
Dr. Janezu Evangelistu Kreku postavljamo spomenik : kamenit spomenik na grobu, spomenik iz marmorja v beli Ljubljani. Kako zelo se ves narod zaveda, da je veliki pokojnik to zaslužil, priča najbolj dejstvo, da se je v kratkih mesecih nabralo v ta namen nad 100.000 K.
Toda motili bi se, ako bi mislili, da bomo 3 tema spomenikoma zadostili dr. Krekovemu spominu.
Niti od daleč. Ko gleda nezabni nas doktor iz večnosti naše početje, se nam pač poln ljubezni smehlja kakor oče otrokom pri igri, a z glavo nam odma-juje . . . Nekaj drugega hoče od nas.
Kdo je bil dr. Krek ? On je bil naš prvi in največji demokrat. Dr. Krek je
1.	osvobodil naš kmetski stan iz duievnih in gospodarskih okovov, mu vrnil stanovsko samozavest in ponos, mu v političnem svetu priboril polno veljavo, mu dal v pravem pomenu besede novo življenje. Naša kmetska gospodarska in izobraževalna organizacija pričata o njegovem delu za slovenskega kmeta.
2.	Dr. Krek je bil oče krščansko - soeialne m;sli na Slovenskem. Zbral je v krščanskem taboru slovensko delavstvo in pokazal, da se mora socialno delo zlasti tu doli pri nas razvijati v znamenju vse dele naroda obsegajoče ljubezni, ne pa v znamenju sovraštva sloja do sloja. V znamenju ljubezni, ki ne prezre tudi majhnega narodnega delca, ki ne pozabi nobenega izmed narodnih otrok in so ji tisti, katerim je usoda najmanj mila, najbolj pri srcu; V znamenju ljubezni, ki je ne ustavijo ne deželne ne državne meje in ne zadrži niti svetovno morje, ko hiti za ubeglimi sinovi in hčerami v tujino: za izseljenci, Tako vse obsegajočo ljubezen do naših delavcev in delavk, do naših izseljencev in v času vojne do naših beguncev je imel dr. Krek in le Bogu je znano, koliko je zanje mislil, delal in se trudil. Zapisniki državnega zbora glasno govore o njem.
3.	Dr. Krek je z močjo svojega duha in svoje apostolske osebnosti pridobil našo inlado inteligenco za krščansko, narodno in demokratično misel ter jo vzgojil zanjo. S tem je omogočil in zagotovil naš zadnji veliki politični preporod in izšolal naslednike za svoje delo.
4.	Čim je dr. Krek tako preoral in prekopal narodno njivo od enega konca do drugega in ni pustil nikjer ledine, tedaj ko se je jela majati stara Evropa v svojih temeljih, ko se je pripravljal silen preobrat v zgodovini človeštva, tedaj ko je kupa jugoslovanskega trpljenja prekipevala in klicala do neba, tedaj je vstal dr. Krek, dasi že ves utrujen. Preletel je za hip pripravljeno njivo, se pač za hip zatopil v globoko molitev, nato pa vzel sejavnico in šel sejat, sejat svojo zadnjo, največjo misel: o ustanovitvi svobodne jugoslovanske države pod habsburškim žezlom. In še enkrat, kakor že tolikokrat preje, je prehodil slovensko in srbsko-hrvatsko zemljo od enega konca do drugega in sejal ... In ko je do-
i sejal, je prosil nebo za blaga vremena, legel utrujen, pa vesel — in umrl.
Sedaj mu stavimo spomenike. Slavnim možem se spodobi kamen in bron. Toda dr. Krek mora dobiti med nami še poseben spomenik, ki bo po pokojnikovem duhu in srcu:
V	Ljubljani zgradimo »Krekov dom", pod čigar streho se bodo stekale vse niti socialnega dela na Slovenskem; v njem naj se snuje in kuje vsakoršna gmotna in moralna pomoč Slovencu in koliKor mogoče tudi Hrvatu in Srbu. Tu naj bi imeli svoje prostore : kmetsko in delavsko tajništvo; dobrodelna pisarna in posvetovalnica za invalide, vdove in sirote ter vse mogoče druge pomoči potrebni; Rafaelova družba za izseljence; posredovalnica za delo in službe, prenočišča in kuhinja za potujoče; brezalkoholna obednica ; ljudska knjižnica in čitalnica, narodna zbo-rovalnica. Noč in dan naj v domu valovita življenje in delo, ki ju je pokojnik tako ljubil; kakor čebelnjak bodi Krekov dom, v katerega in iz katerega naj vro naši ljudje kakor pridne čebelice. Lep in prostran bodi ta dom, kakor je lepa in prostrana naša jugoslovanska domovina. Tu bodi vsak naš človek doma.
V	težki uri je bil nekoč rekel dr. Krek svojemu prijatelju: »Enega si ne dam vzeti: prostosti, delati za svoj narod. Vse drugo naj imajo, meni naj puste
LISTEK.
Zakaj ie 1.1868 tako važno ia češki narod
in posebno 16. dan majnika tistega leta?*
(Narodnega divadla: Dr. Servžic Heller. 1918.)
Zadnji dnevi leta 1867 so bili usodepolni za avstrijske Slovane: dne 21. decembra 1867 je cesar Franc Jožef T. potrdil nagodbo z Ogrsko (dualizem) in pet državnih temeljnih zakonov, ki jih je sklenil avstrijski državni zbor, a brez Čehov (t. zv. decembrska dstava.) Geslo avstrijske vlade je bilo: Slovane je treba pritisniti ob zid.
Napočilo je leto 1868. Dne 1. januarja je prinesla uradna »Wiener Zeitung" imena novih ministrov. Bili so sami nemški centralisti: ministrski predsednik knez Karel Auersperg, notranji minister dr. Giskra, pravosodni minister dr. Ed. Herbst. Že drugi dan (2. jan.) seje na Č e š k em pokazal duh nove vlade, cesarski namestnik v Pragi, baron Kellersperg, je izdal na vse politične c. kr. urade okrožnico, v kateri so bile med drugim tudi te-le besede: »C. kr. uradniki imajo sveto dolžnost, kar najodločnejše se upreti vsakemu nezakonitemu činu proti državnim temeljnim zakono m".
'Slavnostni odbor »a 50-l.tni j«bilej Narodnega divadla v Pragi je poslal našemu uredništT« »po«eni«o .Jubileum Telkfc doby\ (Spisal dr. Servic Hell«.) Praga, 101». P« t^j knjigi smo posneli današnji podlistek.
To je bil pač jasen migljaj, da bo vlada skušala zlomiti in zatreti vsak odpor češkega naroda proti usiljeni mu ustavi. Dne 9. januarja so odgovorili »Narodni Listy" v popolnem soglasju z vsem češkim tiskom: »Geslo češkega naroda proti sedanjemu ministrstvu je in ostane: neupogljivo braniti in ščititi državno pravo češkega kraljestva in naše narodno pravo v zemljah češke krone. Naši poslanci bodo v deželnem zboru v Pragi slovesno ugovarjali proti vsem naredbam tostran Litve, ki so bile skovane brez njih sodelovanja in privoljenja na škodo samostojnosti češkega kraljestva". Češki narod je s to izjavo jasno in glasno napovedal vojno dualizmu, decemberski ustavi in vladi grofa Auersperga. Vlada je bojno napoved sprejela. Auerspergovo glasilo „Presse" je dne 11. januarja zapisalo: »Ustava z dne 21. decembra 1867 je državni temeljni zakon, ki si ga prebivalstvo dežel tostran Litve samo dalo; kdorkoli hoče o njej razpravljati, pa bodi tudi. da bi jo pobijal, se mora postaviti na stališče ustave. Kdor išče izven u s t a ve s v oje s t a 1 i šče , d a b i od ondot ustavo porušil, tistega mora doseči roka pravice . . ." Boj je bil neizogiben.
Pričel se je v dnevih 19. in 21. januarja z velikanskimi političnimi demonstracijami. V Prago se je namreč z Dunaja pripeljal minister dr. Herbst, bivši vseučiliški profesor, baje, da bi se od svojih slušateljev poslovil. Nemški dijaki so mu hoteli prirediti bakljado. Sploh so praški Nemci hoteli tiste dni dokazati, da »Pragi daje značaj le izobraženo nemštvo". Češkega prebivalstva se je ob takih namerah polotila upravičena razburjenost. Že dne 19. januarja se je zbrala velika množica pred nemško kazino; vendar se je še dala pogovoriti ter se je razšla, kličoč venomer: »Herbst, Beust - pereat!
Herbst, Beust-pereat!" Na večer dne 21. januarja | pa je bila ulica pred nemško kazino, kjer so Nemci slavili svojega Herbsta, češkega ljudstva tako polna, da je bila glava pri glavi in ne bi bila šivanka mogla pasti na tla. Kočije, ki so vozile Herbstove slavilce, so pozdravljali bučni »Pereat!" Tedaj pa je prišlo povelje in nastopilo je vojaštvo: prišlo je iz vseh vojašnic, pt hota, huzarji, topništvo; vpričo množic je zazvenelo povelje: »Ladet!" Na dveh krajih so bili pripravljeni topovi. Baje je bila vsa posadka na nogah in štirje generali so poveljevali. Demonstracija se sicer ni končala s prelivanjem krvi, pač pa je imela to posledico, da je Praga dobila državno policijo in se je preganjanje tiska in oseb še poostrilo.
Dne 10. februarja se je sešel novi državni zbor na Dunaju, izvoljen na podlagi decemberske ustave iz 1. 1867. Čehi so bili brez zastopstva v njem. Ministrski predsednik je takoj pri otvoritvi napovedal boj češki o p o z i c i j i: »Z neizprosno resnobo bomo nastopili proti vsakemu odporu, ki bi hotel ovirati mirni razvcj ustave pa naj pride odkoderkoli!"
V prvih dnevih maroa se je prvič pojavila na Češkem misel, naj bi se dežela razdelila po narodnostih. Prišla je od nemške strani z Dunaja. To je bil star recept iz Bachovega absolutizma: Bach je bil z deljenjem Ogrske v manjše sodne okraje nameraval zlomiti odpor Ogrov proti centralizmu. Isto so zdaj poskusili na Češkem. Nemci so hoteli dobiti svoje neodvisno apelacijsko sodišče v Toplicah, Čehi so takoj vedeli, kam pes taco moli; dne 5. marca so »Narodni Listy* odgovorili: naj se Češka razdeli v več apelac. sodišč, a v Pragi naj se ustanovi češko najvišje kasacijsko sodišče. — Tajna nakana Nemcev »e takrat ni posrečila.
Pač pa je neikajj drugega v tistem času dim stiska vlada izvedla, proti volji Cehov: razdelitev vseh dežel avstrijske polovice v c. kr. okrajna olavarstva in okrajna sodišča. Cehii so ugovarjali z razlogom, da vsaka politična delitev dežele spada v ofomočiie deželnega zbora, ne pa dunajskega ministrstva. P« ugovor ni pomagal nič; pri takratni razdelitvi v oikr. glavarstva iin sodišča 'je ostalo do danes.
Dne 21. marca je dal tedanja finančni minister dr.B restl češki opoziciji poivod k silnemu baju glede davčne preosnove; predložni je namreč državnemu zboru pet finančnih zakonov, ki naj bi odpravili stalni primanjkljaj v državnih financah. Najhujše je raz-palil Ceh epredlog o imovinskem davku. Po tem zakonu bi bila kraljevina Češka morala plačevati najmanj 22 milijonov goldinarjev samo teiga davka na leto. Zavrelo je zlasti v Cehih, ko so primerjali svojo deželo n. pr. z Ogrsko ki videli, da že doslej manjša Češka plačuje 18 milijonov gol d. več davka nego daleko večje kraljestvo Ogrsko! —Signal z« boj je dal grof Henrik Clam - Martinic, Joi je poudarjal, da ima le deželni zbor to staro, nedotakljivo pravico, davke dovoljevati in predlagati. Od vseh sitrami, iz vseh občin so začeli prihajati ugovori in tem več jih je bilo, čim bolj je vlada preganjala 'Ciste, ki so se^ pritoževali. Končno je zažugala, da bo za Čeh.", ukinila t. j. da bo uvedla absolutizem kakor za Bachovih časov. Pa te grožnje Cehov nis« oplašile. Dne 30. aprila je mestni zasitop stolnega mesta Prag« poslal depuitacijo k cesarju z adreso, v kateri se 'je čitalo med drugim to - le: Zahteva Cehov, da se tako važni zakoni o preosnovi davkov prediože dež. zboru zemlje Češke, temelji v državnem pravu češkega kraljestva. Od vekov dima Češka to pravico. To stoletno praivioo so Češki £e leta
delo. Dokler bom mogel in bo še dih v mojih prsih in glas na mojem jeziku, ne bom miroval". Krekov dom naj priča: Dr. Krek ne miruje niti po smrti, njegovo delo se nadaljuje. Brata in tujca naj ob pogledu na ta dom prevzame spoznanje: dr. Krekov duh živi!
Obračamo se na celokupno slovensko, pa tudi srbsko - hrvatsko ljudstvo, da nam pomaga zgraditi dr. Kreku ta živ spomenik. Prepričani smo, da bo naše ljudstvo umelo našo zamisel, naš namen ter bo velikodušno, s periščem prispevalo za uresničitev tega načrta. Krekov dom mora biti častna zadeva našega ljudstva, da z njim celemu svetu dokaže, da ve dostojno častiti spomin svojega največjega sina in najboljšega prijatelja.
Darove sprejema »Dobrodelna pisarna", Ljubljana, Alojzisče.
ODBOR ZA »KREKOV DOM".
Jugoslovanskemu In češkemu narodu I
V dobi, ko je vsled absolutistične odločitve Seidlerjeve vlade poslanska zbornica proti vol;ji njene večine odgodena in to se pripravljajo daleko-sežne ustavne izpremambe preko gilav iim proti volji udeleženih narodov, sta se zbrala Jugoslovanski klub lian Češki Svaiz na skupno sejo, da v imianu obeh narodiov solidarno podasta to - le izjavo:
Poslanci naroda S. H. S. in Cehov z največjim ogorčenjem ugovarjajo proti vsem poskusom vlade, da brefz sodelovanja naših narodov din proti njim z naredbami izpranimi davno preživelo in od narodov nepriznano ustavo; posebno ugovarjajo, da se sedaj osnujejo od nemških šovinistov liizsilljena okrožna glavarstva na Češkem.
Obenem pa protestiralo proti napovedi držav-napravnega odcepi jenja slovenskih dežel od celokupnega naroda S. H. S. Namen te odcepitve je ger-manizaoiija in nemška invazija na Jadransko .morje.
Poslanci izražajo svoje ogorčenje naid temi, da se vlada uipa t o ukrenit r v najusadepalnejšem tre-notku svetovne vojne in da nam na naše zahteve po samoodločbi, po politični samostojnosti, ki so obenem zahteva vsega civiliziranega in demokratičnega sveta, odgovarja z absolutistično samovoljnostjo, iki ne prinese ne miru, ne možnosti prijateljskega sodelovanja narodov, kakor si ga vsi želimo., temveč bo začetek bojev, kakršnih tu še ni bilo in ki morejo biti dalje segajoči, nego slutijo njih povzročitelji salmi.
Zato težko obžalujemo, da .se ob času, ko ni kruha in ko ne vemo, kaj bo jutri, temiu brezprimer-nemiu sooijalneimu in gospodarskem^ trpljenju dodaja še nova politična, narodnostna in državnopravna krivica in se s tem dviga splošna napetost do višine, da danes posledic niti pregledati ni mogoče.
Obenem dvigamo svoj glas proti temu, da vlada sedaj, ko načela demokratične državljanske enakosti in ljudske samouprave povsod zmagujejo, proti nam postopa s poskusi, ki ne pomenjajo v resnici ničesar drugega, kakor novo utrditev absolutizma in razmno-žitev birokratičnega aparata. Na drugi strani pa se vedoma prezirajo vse zahteve naših narodov s tem, da se nam ne da popolna demokratizaaija naše uprave.
Z enakim povdarkom protestiramo proti temu, da je v dobi, ko parlamenti vseh resnično demokratičnih držav nepretrgoma odločujejo o usodi svojih narodov, vlada odgodila avstrijski parlament brez pravega vzroka in potrebe na škodo vseh javnih in zlasti prehranjevalnih razmer in da bodo poslanci iznova izgubili parlamentarno tribuno, ki so jo pod pritiskom vojaške diktaature pogrešali cela tri leta.
Odgovornost za posledice pada v prvi vrsti na vlado, katera je s svojim korakom iznova pokazala pred vsem svetom, da Avstrija ne more nositi imena pravne in ustavne države in da se maloštevilna ter nikomur odgovorna oligarhija in birokracija pod pritiskom in s sodelovanjem enega dela nemško-naci-jonalnih poslancev upa ubiti glas parlamenta, izvoljenega na podlagi splošne volilne pravice.
Vlada se boji, da bi parlament odkrito izjavil pravo voljo v njem zastopanih narodov.
Poslanci S. H. S. in Čehov zato proglašajo:
Naša naroda ne priznavata nikdar in v nobenem slučaju nobenega oktroia, nobene kakršnekoli eno-
stranske upravne odredbe, temveč jih odklanjata z največjim ogorčenjem; odklanjata pa tudi vsako odgovornost za nadaljni razvoj in solidarno vztrajata v boju proti absolutizmu in nadvladi ter v borbi za demokratizacijo, svobodo, za pravico samoodločbe in za svojo politično samostojnost.
Ne bojimo se nobenega nasilja.
Na Dunaju, dne 7. maja 1918.
Frančišek Stanek. Dr. Anton Korošec.
Mislimo na to I
Dr. M. — Dne 23. aprila t. 1. se je vršil na Dunaju ustanovni občni zbor »avstrijskega komiteja za mednarodno pravo".
V času, ko so razmere poklicale spet barona Buriana za zunanjega ministra, ki je že enkrat opravljal ta posel na ta način, da je prepustil vse delo vojnemu ministru, je samo ob sebi umevno, kar je povdaril predsednik baron Macchio na tem zboru, da gre v prvi vrsti za to, da se urede pravne razmere za trgovski promet z Ogrsko, Nemčijo ter zavezniki na Balkanu, vendar je izrazil podpredsednik dr. Klein upanje, da bo podjetje postalo morda vzorec za enake zveze z nevtralnimi in pozneje tudi sedanjimi sovražnimi državami. Enaka društva se bodo baje ustanovila tudi v Nemčiji, Ogrski, Turčiji in Bolgariji. Zlasti velika vašnost se je pripisovala Turčiji.
Čelo zborovanje je stalo v znamenju tesne zveze med pravniki in industrijskimi krogi. Klein je v tem oziru podal celo programatično izpoved. Izvajal je, da je pojem »pravo in gospodarstvo" ostal doslej teoretičen, pravna veda se je dozdaj v gospodarskem življenju mnogo manj praktično vporabila kot nara-voslovska veda. Novoustanovljeni komite bo skušal podpirati napredek v prometu med zavezniki s pravno vedo. Preskrbel bo trgovini in industriji izvestja o pravni varnosti za njihove posle v Turčiji v tesni medsebojni zvezi s prizadetimi turškimi krogi. Cel nadaljni razvoj bo šel v smeri medsebojnega zbliževanja v mednarodnem zasebnem pravu. Pravo vsake dežele pa je izraz njene kulture, njenih političnih razmer, njene posebnosti. Zanimiva je dr. Kleinova opazka, da je bila tekma med angleško francoskim ter avstrijsko - nemškim pravom predigra svetovne vojske. Vendar se v pravu poleg narodne posebnosti lepo zrcali tudi skupnost, enotnost kot močna sestavina, ki jo lahko goji in pospešuje pravna veda. Pomen enakih društev v drugih državah bo torej velik in lep.
Tudi na tem polju čakajo Jugosluvijo velike naloge. V prvih časih habsburške velesile so bili ravno Jugoslovani, ki so v njihovi službi posredovali med vzhodom, zlasti med Rusijo in Balkanom ter med zapadno Evropo, Jugoslovan je prvi predstavil Rusijo zapadni Fvropi, o gornjegrajskem Jugoslovanu je tudi naš list že pisal.
V dobi od narodnega do političnega probujenja smo to delo nekoliko zanemarili. Imeli smo dovolj dela, da smo svojo lastno narodno kulturo in posebnost toliko dvignili, da smo jo rešili nevarnosti, da bi mogla utoniti v kulturi naših močnih neposrednih sosedov. Z majniško deklaracijo smo se zavezali, da si hočemo priboriti tudi politično in gospodarsko neodvisnost. Naša gospodarskopolitična veda nam mora kazati pot. Ona mora seznanjati naš narod z znanstvenimi pridobitvami cele izobražene Evrope. Se več, Jugoslovani smo poklicani posredovalci med Balkanom in srednjo ter zapadno Evropo. Sedaj se skuša graditi most med Malo Azijo in srednjo Evropo, ali naj Jugoslovani igramo pri tem res samo tako vlogo, kot jo igrajo domačini divjaki po različnih evropskih kolonijah v Afriki ? Nemci in Judje se pridno pripravljajo, da bodo lahko kot kolonisti šli v Turčijo, v Ukrajino in Rusijo in dvigali gospodarske zaklade. Naše znanstveno delo mora preprečiti, da naši ljudje ne bodo šli z njimi samo kot težaki.
Jugoslovani hočemo kot političen narod vstopiti v družino narodov, ki jo bo z železno roko skovala svetovna vojna. Naš delež je naša mlada kultura in naš demokratizem. Če nas dozdaj sovražni narodi poznajo samo po naših »izdajalcih", ni naša krivda. Gotovo pa spada med druge naše pripravljalne naloge za prehodno gospodarstvo tudi ta, da se začnemo pripravljati za promet s celim svetom. Doslej je bil o gospodarskih razmerah, o modernih gospodarskih pridobitvah izven naše monarhije in Nemčije boljše poučen naš navadni delavec, ki je videl Anglijo in Ameriko, kot naš izobraženec. Dokler bo tako, bo Jugoslovan po svetu še vedno znan samo kot poraben težak, to pa ni v načrtu naše Jugoslavije.
Cas je, da si izprašamo vest, koliko smo storili za medsebojno spoznavanje s Poljaki in Bolgari, ki so naši zavezniki, koliko smo se že pripravili za dobo, ko se bo spet otvoril promet med vsemi narodi. Ali naj nas ta doba najde nepripravljene?
V	dunajskem komiteju za mednarodno pravo nismo zastopani. Krogi, ki so ga usl?inovili, vedo, da spada delo te vrste v naš domači, ločeni delokrog; ali naj z brezdeljem dokažemo, da za tako delo sami z lastnimi močmi nimamo zmožnosti ali smisla ?
V	bližnji bodočnosti nam obetajo, da se bo začelo reševati balkansko vprašanje. Če naša monarhija čuti kljub vsem nerešenim domačim vprašanjem za to dovolj moči, ga moramo začeti reševati tudi mi zase. Nas se to reševanje tiče v prvi vrsti, v neizmerno škodo naši monarhiji in dinastiji bi bilo! ce bi se hotelo reševati brez nas in preko nas, toda vse je mogoče, mogoče pa ne sme biti, da bi nas to reševanje našlo nepripravljene.
Socijalno demokratični mladini so zavrgli nemška socijalno politična očala, dr. Krek jih je že davno pred njimi, med svojo dedščino nam'je zapustil tudi evropsko socijalnopolitično obzorje. Nočemo se izkazati nevrednih te dedščine.
Kras.
GOSPODARSTVO; PRIHODNJOST.
Š. — Strakosch razpravlja nadalje o velikosti kmetij in pravi, da se kraška posestva vsled slabe produktivnosti ne dajo primerjati z drugimi. Na Krasu moramo prištevati malemu posestvu že površine, ki bi jih drugje dobremu srednjemu; v mo-ravski Hani na pr. živi več rodbin prav ugodno na isti površini, ki da Krasevcu komaj najskromnejše življenje za eno samo obitelj.
Nekteri posestniki imajo 10 hektarov in več in si vendar ne morejo nič prihraniti. Negotovost žetve je gotovo tudi pripomogla k postanku onega nam tako težko razumljivega kolonata, kjer delita nevarnost posestnik in obdelovalec. Kolon dobi po kakovosti in gotovosti polovico ali pa tudi samo tretjino žetve, v slabših razmerah in krajih pa celo tri do štiri petine, in vendar pri tem komaj živi. Poleg veleposestnikov in kolonov je tudi dosti posestnikov s prav pritlikavimi kmetijami, v kraškem pomenu namreč. Vsled revne zemlje in neprestane delitve posestva so prišli tako daleč, da od svoje zemlje ne morejo več živeti; prepustijo poljsko delo ženskam, otrokom in starčkom in gredo po svetu s trebuhom za kruhom.
Celotna slika današnjega Krasa ni v nobenem oziru razveseljiva ali zadovoljiva, niti glede poljedelstva, niti glede živinoreje ali gozdarstva. Izvzamemo samo vinarstvo, semintja sadjerejo in pa one omenjene blsgoslovljene kotičke. Dosti je treba delati, slabo se delo izplača. Ali je pomoč mogoča? Le tedaj, če bi mogli temeljito spremeniti neugodne naravne razmere. Strakosch citira neko razpravo našega Povšeta, ki ga imenuje temeljitega poznavalca kraškega ozemlja. Povše pravi, da je napredek v živinoreji mogoč le tedaj, če reguliramo reke, izsušimo močvirja in močvirne travnike in ako v največji meri skrbimo za boljšo in izdatnejšo krmo. Država je rak-rano Krasa še temeljiteje zagrabila, začela je z zopetnim pogozdovanjem. Pravijo, da bi edino to moglo Kras popolnoma predrugačiti, Burja bi sicer pihala še nadalje, tudi če bi bil ves Kras v gozdni odeji, a gozd bi okolico varoval in bi po Kupelwieserjevih izkušnjah omilil sedanja izredna kolebanja temperature. Država je nastavila razne pogozdovalne komisije, 1. 1881, 1882, 1883, 1884, 1886, 1887. Veliko kapitala je šlo ven, dosti dela in truda je bilo treba, in uspeh?
Doslej so pogozdili 11,351 ha sveta, to se pravi: niti pol odstotka vsega Krasa, niti poldrugi odstotek onega sveta, ki ga sedaj pokriva kraški gozd! Na to "se kakor iečeno še povrnemo. Jugoslavija bo morala tukaj vse drugače začeti, po našem mnenju tiči tu notri njena glavna kulturna naloga.
Narodno
gospodarstvo.
ŽELEZNICA IN PLOVBA.
Š. — Plovba po morju iu pa železnica v splošnem ne tekmujeta med seboj, ampak se le izpopolnjujeta in podpirata in delata s tem v obojestranskem interesu. Drugačno je pa razmerje med železnico in plovbo v notranjosti, v naših jugoslovanskih dežeiah tcrej,
plovbo po rekah. Ce gre železniški tir ob reki, vselej lahko nastane tekmovanje. Poglejmo to, za vzgled nam služi razmotrivanje nekega švicarskega narodnega gospodarja, tam je to vprašanje posebno pereče.
Vodna pot pride v tekmovanju z železnico vpoštev le tedaj, če so podane gotove minimalne razdalje. Sympher računa, da more pot po vodi tekmovati z železnico v najugodnejšem slučaju šele na razdaljo 40 km m to tudi le v slučuju, če ležita oba kraja ob vodi, kraj, kjer blago oddamo in pa kraj, kamor je blago namenjeno. Če je samo eden ob vodni cesti naraste razdalja možnega tekmovanja na 70 km, če pa nobeden, pa na 160 km. Čim dalja je pot transporta, tem ceneja je vodna pot, relativno namreč. Na Nemškem npr, plačajo za prevoz ene tone (1000 kg) isto svoto na 115 km dolgi železniški poti kakor na 350 km dolgi vožnji po vodi. Misliti pa moramo na večje ovinke rek, sicer bi zadnja številka ne bila tako visoka, akoravno višja kot pri železnici.
Da je vodna pot toliko cenejša, je umjjivo; ker so stroški naprave in pa obrata toliko manjši. V Švici npr. stane poprečno vsak kilometer železnice 360.000 frankov; naravna, samo popravljeni vodna pot seveda niti oddaleč ne toliko. Ctinejša so transportna sredstva; zlasti nizki so pa stroški prometa samega: 1. Veliko manj osobja kakor na železnici, ki prevaža isto količino blaga. 2. Mrtva teža je veliko manjša, to se pravi, teža ladje v razmerju s težo možnega naloženega blaga; renske ladje npr. so samo eno petino tako težke kolikor lahko naložijo tovora, odprt železniški voz polovico, pokrit pa do dve tretjini tovora. 3, Drgnenje je dosti manjše, en konj vleče npr. po tiru lahko 15 ton, po vodi pa 500 ton. 4. Veliki stroji na ladjah delajo ceneje, ker paro večkrat uporabijo itd. Višina stroškov je pri notranji plovbi kajpak zelo različna, enkrat gremo po reki dol, drugič pa gor, enkrat je naloženega toliko blaga, drugič manj, včasih je pot krajša, včasih daijša, včasih ni nobenega blaga za nazaj itd. Železniški obrat ni tako različen in gibljiv, zato so tudi tarifi bolj enotni. Vsaka panoga ima torej nekaj zase in plovba po rekah se more le tedaj razviti v polni meri, če ji železnice s tarifi ne delajo težav. Povsod so imeli dosedaj dobre uspehe, kjer sta bila oba obrata združena v harmoničnem sodelovanju. Seveda je treba obojestranske dobre volje in pa temeljitih študij. Mi priobčujemo to v upanju, da zbudimo interes in da se strokovnjaki začno zanimati za taka vprašanja.
Znano je, da znižajo gospodarski nasprotniki tarife večkrat pod lastne stroške, v iastno izgubo, samo da tekmecom izrinejo in onemogočijo njihov nadaijni razvoj. Mimoidoče izgube se pozneje bogato obrestujejo, kajti ko smo sami, določamo lahko poljubne tarife. Zlasti železnice se tega sredstva večkrat poslu-žijo. Zato v prostem tekmovanju, če niso vezane na na nobene ozire, notranjo plovbo lahko popolnoma uničijo, jo napravijo nemogočo. Da je to mogoče, nam kaže nazadovanje promeia po Misisipiju. Ta reka in njeni dotoki tečejo po najbogatejšem delu Unije, v sredi pokrajin pšenice, koruze in bombaža in vendar ni promet po njej niti dvajsetina prometa po Renu. Železnice ob Misisipiju so znižale tarife na najmanjšo svoto, ne zidajo nobene stranske proge do pristanišč ob njem in so na več krajih pokupile tudi svet ob reki, da ne bi mogla kakšna druga proga tja.
Tako tekmovanje onemogoči naravno vsak razvoj plovbe. Treba je sporazuma in vpoštevanja interesov vsega prebivalstva, ne samo nekterih akcijonarjev in kapitalistov.
Zdravstvo.
ŠPORT IN POMLAD.
Š. — Zima za nas sicer nima več onih neprijetnosti in grozot, ki so se jih naši predniki tako bali, vendar smo veseli, če se umakne solnčni pomladi. Zimski meseci in zrak v sobah nikomur trajno ne prija. Ko se vzbudi pomlad, se porodi tudi v človeku veselje do športa; šport je danes tako ceneno nadomestilo za drage kopel ji prejšnjih časov in pa veliko boljše in izdatnejše. Človeštvo je polagoma spoznalo, da šport ni samo zabava, temveč tudi zdravje. Šport nas prisili k izdatnejšemu delovanju telesa, brez katerega ni pravega zdravja in pravega veselja do življenja. Srce športnika deluje hitrejše in močnejše, podi kri izdatnejše po žilah in izžene z znojem vred veliko tvarine, ki se j a nabrala pozimi in ki povzroča bolezni. Pravi športnik ne bo nikdar tožil o onih malenkostnih boleznah ii neprijetnostih, ki tako pogosto mučijo ljudi, ki sedijo vedno v sobah. Šport ne pozna bolezni prehlaje-iija, ne pozna mrzlih nog, težkoč dihanja in prebave, tuja mu je nervoznost, tuj mu je revmatizem. Nikdar nam vzame teka, veselja do dela in veselja do življenja. Šport pa ne kliče samo mladino ven v naravo
1526. Habsburžanii priznali, tedaj, ko so jih Cehi svobodno izvalili za svoje vladarje . . .
V	mesecu majniku 1. 1868. pa se je v češkem narodu pričelo neto novo gibanje, ikii je nečuoeino okrepilo dedovanje opozicije čeških voditeljev: pričeli so se veličastni ljudski tabori.*) Dne 10. maja je bil prvi na Češkem, sploh v Avstriji. Vršil se je ob vznožju gore Ripa,**) ob Veltavi, severno od Prage. Udeležilo se je tabora nad 20 tisoč ljudi, predvsem kimetsko ljudstvo. Znameniti so bili slavolcikli in napisi: »Suženjstvo je gnusoba pred Gospodom«. »Za domovino niti smrt ni žrtev«. Znameniti, navdušeni so bili oovori, ki so v s poudarjal: Cehi hočejo biti zopet svobodni na svoji zemlji, kakor so bili njih dedje; zato naj se dim vrne historično pravo t. j. svoboda, samostojnost in neodvisnost češkega kraljestva: Cehi zahtevajo enako svobodo in sanmo-stoiinast, (kakršno so dobili Madžari;češki narod nai se organizira!
V	poletju 1. 1868. se je slavilo še več drugih taborov, nad dvajset, na raznih krajih Češke i/n Moravske; a dne 16. majnika so bile oči vsega naroda češko - slovanskega obrnjene v matičko Prago, zakaj tu se je tisti dan polagal vogelni kamen češkemu Narodnemu gledališču (Narodnemu divadlu), s čimer se je izpolnili a najbolj vroča, že davna želja celokupnega naroda.
Če poimisilimo, v kakšnem 1 ju tem boju je stal ves češkii narod proti dunajski vladi že od začetka 1. 1868., če pomislimo, kako je vsled teh razmer od dne do dne rastlo hrepenenje po samostojnosti, po
*Stvar sama je prišla iz napredne Anglije, kjer jo zovejo mecking Tudi češki listi so nekaj časa rabili ta izraz, dokler ni prodrlo ime: tabor, ljudski tabor (t&bor lidu.)
**ftip, n. Georgsberg: narod pripoveduje da je ondi pra-otec Čehov, Čeh, svojim otrokom, prišedši od severoizhoda, pokazal novo domovino; sredi je tudi — pripoveduje narod — pokopan.
lastni državnosti, potem si vsaj nekoliko moremo predstavljati čustvovanje narodovo tiste dni: vladalo ie nepopisno navdušenje! Pripisovali so temu dogodku 'Po vsei pravioi največji kulturni iu politični pomen.
Kulturni pomen je imelo Narodni divadlo za Čehe, kakor oa za noben drugi ni imelo nobeno gledišče. Po nesrečni bitki na Beli gori (1. 1620) je bil namreč češki jezik začel — umirati. In umiraj je blizu dvesto let. In tako slab je že bil ta bolnik, češki jezik, da je slavni domorodec Dobrovsky, očak slovanskega jezikoslovja, preživevši vse svoje življenje s preiskovanjem zgodovine jezika češkega. Okrog 1. 1820. žalostno obupno vzkliknil: »Vem, da ta jezik ne bo več oživel!« Mislili je torej, da bo izginil, kakor so izginila med Nemci poilabska narečja. Zastonj so ga tolažili -mlajši domorodci, čeiš, nai -pogleda,k ako čimdaliie bolj raste zanimanje občinstva za njih diiletamtske gledališke predstave v češkem jeziku; starček se je neverno smehljal in v g,],cf svoji žalosti trdil, da se nagi bije že drugo stoletje po oni nesreči na Gori beli h koncu, in vendar narod češki še v edino ne da nobenega znamenja življenja . . . In vendar se je bistroumni učenjak motil: baš gledišče je bilo tisto ognjišče, ki je skozi 200 let pod pepelom hranilo iskrico narodnega življenja in io potem, v ugodnejših razmerah razpihalo v mogočen plamen, ki ie razvnel ves narod. To misel je tudi slavnostni govornik dne 16. mainika 1. 1868., dr. Karel Sladkiovsky, pred nešteto množico na ves glas poudaril: »Gledišče je bilo torej poslednje zavetje, kjer je nekaj zvestih domoljubov še skrbno gojilo jezik naših očetov, gledišče pa je bilo tudi prvi naš javni zavod, iz katerega se je zopet začel glasiti naš jezik vsemu narodu, uimljivo in močno. Gledišč: je bil zadnji javni zavod, kateri je vsaj v peščici ljudi ohranil in utrdil narodno zavest, bilo je pa zopet prvi javni zavod, iz katerega so žarki narodne
j zavesti močno in globoko prodrli v najširše kroge | našega ljudstva. Gledišče je bilo zadnji spremijeva-j lec umirajočega, pa je biti zopet prvi pomočnik vzbu-j jajočega se naroda našega.« In dalje: »V tam je tisti i važni, tisti globoki pomen, ki ga ima •gledišče za naš i narod in kakršnega gledišče nima zia noben drugi i narod na svetu. To je tisti vzvišeni pomen, v kate-| ram edino naš narod mora imed vsemii narodi na svetu svoje gledišče imenovati narodno gledišče. V tem pa je tudi razloga dovolj, zakai je misel na narodno gledišče prodrla v srce vsega našega naroda do najglobljih globin in ga navdala z največjim navdušenjem, z največjo požrtvovalnostjo; v tem velikem njegovem pomenu za narodno probujo tiči vzrok, da ves naš narod — .čemur nimamo zgleda na svetu — smatra zidanje Narodnega gledišča za skupno, sveto dolžnost vseh, zakaj s stavbo narodnega gledišča si naš narod ne zida samo hrama umetnosti, amipak v tem hramu, ki ga hoče danes pričeti ziidati, vidi naš narod edino sočutno pričo svojega najbriidkejšega trpljenja, pa tudi svojega nepričakovanega ozdravljenja, in zida si v njem — v pravem iti polnem pomenu te besede -— spomamrk umiranja in svoje zmage nad smrtjo.« (Preikr? slika to pretresljivo vlogo gledišča v dobi med umiranjem in probujo češkega naroda v svojem velikem slovstveno - zgodovinskem romanu »F. L. Vek« slavni češki romanopisec Alcis lirasek, ki bo letos, dne 16. rnaia, v prvi vrsti opravičen slaviti petdeset letnico Nar. diivadla.)
Sedam kamenov so bili za temelj pripeljali cd sedmih najznamenitejših krajev svete zemlje č poslali so te kamene: gora Pip (ol. zgoraj!) gora Radhošt (na Moravskeim), kjer so poganski pradedje častili' Radcigosta, boga gostoljubnosti; staroslav-m Prachme, kjer je češki magister Jan lius zagledal luč sveta: slavna božja pot Hostyn pri Olcimucu. kjer so Čehi premagali Tatare pod Kublaj - kanom;
Tinoonov, zibelka največjega junaka zemlje češke, Jana Žižke; Žižkov, ki slovi po zmagah tega junaka; in slednjič slavni Dlanilk, v katerem spe slavni narodni junaki, da ob času največje nevarnosti pridero na dan in narod rešijo.
Naj omamimo še to, da je bil dne 17. majnika slavnostni obed, pri katerem so govorili navdušene krasne napitnice: predsednik gled. odbora Fr. Ur-banek, Fr. Palaoky, dr. Riieger, dr. Pražak, Rus prof. Lamanskij, Slovak Jas. Miloslav liurban, Srb dr. Jovan Suboitic iz Novega Sada, lužiški Srb Jos. liomnik; posebno prisrčen — pripoveduje nov vir — je biil pozdrav Slovenca dr. Vcšnjaka (v slovanskem jeziku); ognjevito je govoril senior J. Novak (Slovak), v slovaškem narečju o tem, da so Čehi in Slovaki en narod; Malorus župnik Štefan Teodoro-vič Kačala iz Lvoiva; Srb Geršič iz Novega Sada, zastopnik Matice Srbske; Rus Vazilij Ivanovič Gu-bin (ruski) i. dr. Dolgo vrsto napitniic je zaključil dr. Sladkovsky s kratkim nagovorom: »Gospoda! Umetnost je bila pri vseh narodih vir omike; z umetnostjo so se proslavili Grki in Rimljani. S hramom umetnosti si tudi mi danes ustanavljamo novo dobo prosvete. Zato kličem: Slava slovanski umetnosti!«
Medtem je šel boj proti zatiranju in preganjanju svojo pot naprej.
Dne 22. avgusta pa so vsi deželni poslanci Češke. češke narodnosti, poslali cesarskemu namestniku prvo državnopravno deklaracijo češkega naroda, ^ katero so ctvorili neizprosni boj za politično samostojnost, boj, ki traja do danes.
Mi Slovenci smo šli za Cehi v snovanju ljudskih taborov (že leta 1869. prvi, v Vižmairjih), šli smo za njimi v državnopravni deklaraciji; pojdimo za njimi tudi v zgradbi svojega Narodnega gledišča!
D.
obrača se tudi na starejše ljudi in na ženstvo. Zelo | moramo obžalovati nekatere kroge, ki imajo še danes šport za nekaj nečastnega, nedostojnega, neprimernega. Kako malo poznajo ti ljudje naravne pogoje življenja. Kako zdravo bi bilo za vse, če bi se sedaj v pomladi oprijelin. pr. plavanja. Plavanje izvrstno vpliva na zdravje in na lepoto telesa. S plavalnim gibanjem si urimo mišice rok, nog, tilnika in hrbta, plavanje povzroča globoko dihanje, to pa prinaša v nas velike množine dobrega zraka oziroma zdravja. Kdor plava, tistega telo se drži lepo, zravnano, naravno. Ta šport izvršujemo v čistem zraku, brez prahu, kar je velike koristi i za delovanje srca in pljuč. In kako potreben je tak šport zlasti za ženstvo, saj ravno on najbolj blaži različno motenje živčevja. A proti,„modi" se ni mogoče braniti, ona je vsemogočna, tenis bo slejkoprej prvi damski šport Pa da bi vsaj tega gojile!
V moderni medicini igra zračna kopel veliko vlogo. Koliko je že zdravnikov, ki se zanimajo za to naj- | novejše zdravilo! Na razgaljeno telo vpliva zrak kar | najboljše. Samoobscbi sledi iz tega, da šport ne pozna ozke, tesne in težke obleke. On zametuje steznike, ozke čevlje z visokimi podstavki, ozke ovratnike in trde srajce. In. če nič drugega, že to je velika zasluga športa, da je oprostil naše telo vse otesnujoče obleke. Zato je najboljše, če začnemo s športom pcmla-di ob solnčnih dnevih. Zato korakata šport in pomlad skupaj. Kajti le tedaj ima šport polno veljavo in vrednost, če ga gojimo na prostem, ie tedaj vzbudi v nas pravo veselje in ono čudežno zavest popolnega zdravja. Potreben je pa kljub nezadostni hrani ravno sedaj, ko je naše živčevje tako opešalo; zaradi nezadostne hrane pa že zato, ker je opešano živčevje veliko bolj dostopno sprejemu raznih" zdravstvenih škodljivcev. Zmeren šport v prosti naravi bo naš organizem kmalu popravil in ga pripravil za težke naloge bodočnosti.
Vsak šport, če ga gojimo vztrajno in previdno, ima velik pomen, uri razne vrste mišic, povzroči hitrejši tok krvi, krepi živčevje in da veselje do življenja, samozavest in ponos.
ŽENSKA IN ŠPORT.
Veliko zanimanje za šport v zadnjih letih pred vojno je pustilo žensko navidezno popolnoma ob strani 'n je naklonilo vse dobrote edinole moškemu Pa le navidezno! Kajti če šport vpliva dobro, zdravo in rno-ralično na moža, zakaj ne bi tudi na žensko? Ali. nima tudi ona pravice, črpati iz športa zdravje in veselje in srečo ? Ali ni neobhodno potrebno, da mora biti kot družica moža močna in zdrava ? Gotovo, kajti le na ta način bo generacija zdrava in ne bo se ji treba tako s težavo boriti za življenje kakor se morajo bolehavi ljudje tako pogosto. Saj je samo bojazljivost in strah pred par vajami, če zanemarjamo vežbo svojega telesa. In če smo prepričani, da bi bila generacija po smotrenem gojenju športa zdravejša in trdnejša, zakaj ga ne bi gojili? Ali ni to neodpustljivo?
Že od najnežnejše mladosti naprej bi morala gojiti ženska šport in igro. Seveda se še marsikatera mati boji dovoliti svojim hčerkam gojitev športa; vidi, nevarnosti, jih ni, vzgoja je enostranska in nazadnjaška; pa kaj še to, zdravje trpi. Vidimo potem slabe, avtomatične otroke, ki jih vsaka stvar spravi iz tira, ki so nezmožni samostojno misliti ali odločevati, l i imajo neprestano katare in ne morejo hitro hoditi niti dvajset metrov, da ne bi se jim že v glavi vrtelo itd. Ali naj bo to napredek, ali res nima materinska ljubezen lepših ciljev?
Dosti seveda ni, če o tem samo pišemo, ženstvo bi se moralo takih reči oprijeti in začeti s smotrenim zvajanjem športa. Saj je vsaka vrsta dobra, tudi najlažja. Naš namen ne more biti ta, da bi vzgajali atle tinje, temveč zdrave ženske, ki imajo veselje do dela, ki bodo močne in zdrave matere, pa tudi ženske, ki jim bo šport pregnal vse tiste napadijaje jeze in slabe volje, pod lderimi trpi tudi okolica. Tako bo za vse bolje.
Kultura.
KONCERT KOCIAN-LIČAR.
V dobi pomanjkanja in gladu nam je ostalo še nekaj: citre, katerih še nismo obesili na vrbo, dasi človek ne najde mnogo več veselja za zabavo in smeh kot Izraelci v Babiloniji.
Koncert, ki sta ga priredila 4. maja v veliki dvorani Uniona virtuoza Kocian in Ličfjr, je bil dobro obiskan. Dvorana je bila razprodana. Če izvzamemo Bacha in Liszta, so tvorili program koncerta samo slovanski glasbeniki: Dvorak, Čajkovskij, Kocian, Suk in Smetana.
Dvorakov koncert za gosli v A - molu (Allegro ma non troppo, Adagio ma non tropo in Finale - Allegro giacoso), ki sta ga umetnika izva ala kot prvo točko, nas ni mogel spraviti iz vsakdanjega občutja, ker sta Allegro in Adagio, proizvajana skupaj v eni sapi, vendar predolga. Mučno je slišati, ko občinstvo začne tako umetno godbo polagoma spremljati s kašljanjem in zdehanjem.
Mojstra in nad vse tehnične težkoče vzvišenega se je pokazal Kocian v izvajanju Bachovih skladb za gosli: Bouree (prvotno ples iz franc. province Auvergne), Andante in Praeludium, izmed katerih je srednja (Andante) najbolj ugajala, dasi so vse tri melodično in kontrapunktično dovršena, učinkujoča glasbena dela.
Prijetno izpremembo je nato prinesel g. Ličar s svojimi varijacijami na temo „Plakanje - vzdihovanje (Bach-Liszt.) Posebno ljubek je konec s svojimi cer-kvenoresnimi koralnimi akordi. Burno aplavdiran je g. Ličar navrgel Lisztovo : „Šumenje v gozdu" in neko Chopinovo etudo.
Umetnika st& ostala na višku tudi v izvajanju ostalih programnih točk, med katerimi sta najbolj ugajali Kocianova »Humoreska" in Smetanova „Iz moje domovine".
Koncert se je vsled namečkov in znanega ljub Ijanskega ploskanja zavlekel precej čez deseto uro.
Vsega nam manjka, glasbenega razvedrila imamo pa hvala Bogu, dovolj, edino, kar še spominja na boljše čase, ki so bili.	P. K.
KREKOV SPOMENIK. Dosedaj je nabranih 124.685 06 K. V sredo so odborniki in razsodniki na grobu rajnkega ugotovili, da je na omenjenem prostoru mogoče izvršiti osnutek Lojzeta Dolinarja v nezmanjšani meri. Odbor je dal napraviti načrt Puga-čarjevega trga z raznimi višinskimi točkami in fotografije trga, katere dobijo umetniki pri akad. slikarju Rihardu Jakopiču, Turjaški trg 2. V javnosti se še vedno oglašajo razna mnenja glede kraja in cene spomenika v mestu. Ta ali oni umetnik bo morda našel kak drug prostor in bo zamislil spomenik, ki bo pri-
meren njegovemu prostoru. Kdor se bo odločii za Po-gačarjev trg, pa ne bo mogel delati prav skromnega spomenika, ker se spomenik pri velikih dimenzijah stolnice in okolice ne sme izgubiti v neznatnost. Gotovo je tudi, da spomenika ne mislimo posta'iti Krekovi skromnosti, ampak Krekovi ideji, tedaj svoji veličastni ideji. Pri sedanji manjvrednosti denarja 40.000 K res nič ni in bi veličasten spomenik stal najmanj trikrat ali štirikrat več. Javnost zahteva, da naj odbor postavi spomenik pravzaprav naši ideji, za to se pa mora zavedati, da je za veličasten spomenik treba tudi več denarja. Odbor bo gotovo radevolje odločil večjo svoto, če bo imel več denarja, Saj je tudi pri nagrobnem spomeniku šel kvišku čez 100 odstotkov. Zbirajmo nove bogate denarje, če hočemo v mesto velik spomenik in ustanove v gospodarske in kulturne namene. Ne smemo namreč pozabiti, da je za te ustanove treba tudi par stotisoč glvnice. Vprašanje je tedaj tako: Ali je slovensko ljudstvo pripravljeno za te Krekove spomenike in ustanove žrtvovati nekaj stotfsoč kron ?"
KULTURNE DR08T1NE. „Novi založbi" je Henrik Smrekar naslikal umetniško diplomo majniške deklaracije. Izide v večji obliki in kot razglednica. — „Leonova družba" naznanja, da bo začela tiskati četrti zvezek dr. Kosovega »Gradiva za zgodovino Slovencev", katerega tako potrebujemo in željno čakamo. — »Slovenska Matica" ima sedaj okoli 4000 članov in je izdelala svoj književni program. Da vse izvede, se mora pomnožiti število članov (ustanovnina za posameznike 200 K, za društva, družine, knjižnice ild. 400 K, letnina 8 K). — »Glasbena Matica" ponovi v nedeljo za širše ljudske sloje četrtič Krekovo akademijo. — Prve tri so prinesle čistih 7020'48 K. V juniju bo priredila dobrodelen koncert v korist slovenskim vojnim invalidom, slepcem, vdovam in sirotam. — Opozarjamo na sobotni koncert najslavnejše češke altistinje gospe Olge Borove-Va-louškove. — V Trstu se lepo razvija slovensko gledališče pod vodstvom g. Milana Skrbinška. Ni izključeno, da se ta umetnik na jesen ne vrne v Ljubljano. V Mariboru se je zopet oživilo Dramatično društvo, ki skrbi za slovenske gledališke predstave. Tudi z dežele se množe poročila o rastočem številu diletantskih predstav. Ljudsku se hoče dramatske umetnosti, zato bo gotovo ob 501etnici češkega »Narodnega divadla" nabralo veliko deležev za slovensko narodno gledališče v Ljubljani. Po vseh krajih zbirajte deleže po 100 K.' Naš narod je toliko bogat, da si lahko uredi krasen hram umetnosti. — Krekov spomin V Ljubljani se snuje velika osrednja ljudska knjižnica, ki bo nosila ime rajnkega voditelja našega izobraževalnega dela. Po deželi se v več krajih pripravljajo Krekove slavnosti. Na šolo pri sv. Gregorju nad Sodražico (Krekova rojstna hiša), šolo v Komendi (kjer je hodil v šolo) in žup-nišče v St. Janžu (kjer je umrl) bodo vzidali spo minske plošče z relifom. Prav bi bilo, da taki spo. minsko ploščo dobi tudi Krekov »gorski raj" na Prtovču. Primeren čas za odkritje teh plošč bi bila prva obletnica njegove smrti (8. oktober). — Knjižnica za slovenske slepce, ki bo obsegala 70 knjig, bo v kratkem gotovo Knjige pišejo pod vodstvom gdč. vadnične učiteljice Minke Skabernetove naše požrtvovalne gospe in gospodične v Ljubljani. Hvaležni jim moramo biti za to kulturno in karitativno dejanje. — Slovenski skladatel Viktor Parma je praznoval 60 letnico svojega rojstva. — Slovenski profesor petja v Zagrebu Anton Remec je za klavir uglasbil himno »Jugoslavija". Dobi se po vseh knjigarnah. — Jugoslovanska umetniška razstava v Ljubljani se otvori v Jakopičevem paviljonu koncem inesecc maja. — Preradovičeva stoletnica. Dunajski Jugoslovani bodo svečano proslavili stoletnico rojstva največjega hrvatskega pesnika v ponedeljek 13. maja v srednji dvorani Konzerthausa v Lothingerstrasse 20 v III. dunajskem okraju.
Uradni popravek.
Št. 442,Pr.
Na podstavi § 19. zakona z dne 17. decembra 1862, drž. zak. št. 6 iz leta 1863, prosi podpisano predsedstvo deželnega zbora vojvodine Kranjske z ozirom na članek, objavljen v Vašem cenjenem listu št. 25 z dne 27. aprila 1918 pod naslovom: Gospoda; stvo — »štirih", da objavite sledeči uradni popravek:
Ni res, da se je vršilo zadnje zasedanje deželnega zbora kranjskega januarja 1914. ampak res je, da se je vršilo zadnje zasedanje kranjskega deželnega zbora v Ljubljani od 5. februarja 1914 do 3. marca 1914.
Ni res, da je deželni glavar dr. Šusteršič z mrzlično naglico poganjal razpravo o proračunu, tako da je zborovanje trajalo do 3. ure zjutraj in da ni dovolil skoraj nobene debate, ampak res je:
1.	da je trajala seja kranjskega deželnega zbora, v kateri se je obravnaval deželni proračun za leto 1914, dne 27. in 28. februarja 1914 od 10. ure 15 min. dopoldne do 1. ure 15 min. popoldne ter od 4, ure 20 min. popoldne do 4. ure 30 min. zjutraj;
2.	da po ^določbah poslovnika za deželni zbor kranjske vojvodine deželni glavar sploh pravice nima dovoljevati debato, ampak jo samo voditi, ter da se mora debata skleniti in na dnevni red preiti le s sklepom deželnega zbora;
3.	da so se vršile o deželnem proračunu tri razprave, in sicer ena glavna in dve podrobni. Glavne razprave so se vdeležili deželni poslanci dr. Janez Ev. Krek kot poročevalec, dr. Ivan Tavčar, dr. Ferdinand Eger, dr. Vladimir Ravnihar (dvakrat), prof. Evgen Jarc, Josip Anton grof Barbo, inž. Milan pl. riuklje, prof. Josip Reisner, dr, Fran Novak, dr. Vinko Gregorič, dr. Karel Triller, Fran Drcbnič, Adolf Ribnikar, Bogomir Perhavec, Ivan Hladnik in dr. Evgen Lampe, prve podrobne razprave deželni poslanci Hugo Weriand knez Windischgratz, dr. Vladimir Ravnihar. prof. Evgen Jarc, Engelbert Gangl, Karol Škulj, Josip Zurc, prof, Josip Reisner, dr. Vinko Gregorič, Janez Piber, Ivan Hiadnik in Alojzij Mihelčič, druge podrobne razprave pa deželni poslanci dr. Fran Novak, prof. Evgen Jarc, inž. Milan pl. Šuklje, dr. Evgen Lampe in Slednjič kot poročevalec dr. Janez Ev. Krek.
Predsedstvo deželnega zbora vojvodine Kranjske.
V Ljubljani, dne 3. maja 1918.
Šusteršič, deželni, glavar.
„Gospodarstvo — štirih" se nadaljuje.
Jugoslovanska • misel ¥ Bosni in Hercegovini.
(Nadaljevanje.)
Dr. K. — V aim v Sloveniji, kjer se je vos narod od zacimiega hlapca do cerkvenega kneza izjavil za JugosiaA ijo, se bo čudno, nerazumljivo iin tuje zdelo, ca je v mojem dopisu govor samo o bas. herc. inteligenci. Kali pa preprosti narod, .ali bo sledil svojemu izobraženstvu? Odgovarjam ikratko: da! — Za katoliški del naroda sem že (rekel, da bo sledil svojim »lijakom« — frančiškanom. Pravoslavni so med vsemi najbolj zavedni iin organizirani (pred vojsko) tako. da se je nihava onganizaiaiiia mnoufla primerM z organizacijo na Slovenskem, Narcid svojim vcidii-teljem zaupa in jim bo sledil. O muslimanih isii pa misliti ne imiorieimo, da bi šel narod druga pota kot ■njegovo izobraženstivo. Vsi brez razlike vere so tekem 40 let idioiviali okusili itežo tujega jim uraldništva, ki n i umielo naroda in m ar od ne njega, in iki mi imelo srca za narod, ampak je ravno na tlačen ju naroda in brezobzirnosti proti njemu zidalo svojo ikairijero. Da se da parola: »Na desno vlada, kuferaši (t. j. tujci, zlasti uradnika, ki so s kovčetam prrišli v B. in H.), na levo pa »Naš čovjelk!«. cel naroid bi se postavil na levo. Takšno je bilo razpoloženje že pred vojsko proti vladi,
Drugi pa se
vprašujejo. »Alii je še kje v kateri državi na svetu tako slabo ikot pri nas?« Takšne razmere so pač dovolj rodovitna tla za Jugoslavijo. Mnogi (iz prostega naroda) so o Jugoslaviji že slišali ali čital i in so odločni pristaši, diruigi pa, ki še niso o njej silišali, te verno ari z navdušenjem poslušajo, ko jiimi pripoveduješ o njej. Na protiivniika te ideje v prostem narodu še nisem naletel. Naša vlada (če jo smemo talko imenovati, ker zeimialiiskii poglaivioa je irekeil, da je cn sanuo eksekutivmi organ, torej vernii poslušni sluga, svojih predpostavljenih!) naša poslušna vlada torej dela s celim parom in je izdala že nešteivilno tajnih nalogov, ikaiko se ima-jugoslovanska ideja v kali zatreti. Uspeha seveda ne bo imela; o tam smo vsi prepričani. Razvoj lahko zadrži, ali udušiti ga ne bo mogla. Še čredo živine ali vagon žita, je mogoče spraviti črez mejo vkljub najstrožji 'kontroli, pa bi se mogla idejam zapreti pot!
Poleg vladnega aparata je pa še mnogo drugih ovir, ki onemogočujejc, da bi se tukajšnji narod tako celotno in splošno javno izjavil za deklaracijo kot na Slovenskem.
Take ovire so zlasti pomanjkanje samostojnih organiziranih občin, pomanjkanje časopisja za preprosti narod in pa veliki analfabetizem.
Vseh organiziranih občim je v B. in H. saimo 63. To so razum ene samo meščanske občine. Pa še te so popolnoma odvisne od političnih oblasti. Eno tretjino vsieh odbornikov in pa nalčeiliniikg m podmačelnilka (žu,parna in podžupana) imenuje vlada. Sklepi občinskega odbora veljajo šele tedaj, aitoo doltične zapisnike občinskih sej podpiše tatarski prestopnik (;:•'• •. klavar). Vaških organiziranih občin s.ploh ni. Kakor ie bilo za časa turške vlade, talko ie v tem1 pogledu tudi še danes: Skupina več naselbin tvori takozvano > sefosku opčinu«. Na Čelu občine stoji rraukitar za muslimane in knez za pravoslavne iin katolilke. V Hercegovini se imenuje načelnik katoliških oibčin glavar. Mukitare, kneze iin glavare imenuje tatarski ured (okrajno glavarstvo) na nedoločeno število let in jih oidstavlja po volji. Vsi imiuktarii, knezii in gla-vari enega koitara morajo prihajati določenega dne v tednu na okrajno glavarstvo, kjer jim tatarski preisfcjnik ubije v glavo vse nove svoje in vladne n.ar:idbe, in njihova dolžnost je, da to po vaseh narodu razglase in pazijo-, da narod vse to izvršuje, i Ti muktari, knezi in glavami niso torej zastopniki naroda, bramltelii in čitvari pravic naroda, ampak edino le sluge tatarskih prestoijmikov.
Druga ovira je časopisje. Če izvzamemo social-ii :-demokraški list »Glas si . bode« nimamo v B. in U. niti onega časopisa, ki bi zagovarjal narodno eidin-stvo. Ravno to je tudi vzrok, da se je socialno-demo-kraška stranka v zadnjem času izivannedno okrepila. 'Hrvatski dnevnik« in »Bosnisclre Pest « sem že prej c«nemil. O prvem so se v zadnjem času v časopisih razširile vesti, da ona že večkrat omenjena •o Itorica uglednih Hrvata« ni zadovoljna s pisanjem »tirv. Dnevnika« in da bo po odstopu Dr. Pikra iz uredništva tega lista pisal lir v. Dnevnik v drugi smeri. Koliklo je resnice v teh vesteh, o poteku sestanka in razpravljanja one »Slitiorice«, se nisem mogel informirati, ampak »Hjiiv. Dnevnik« je ostal, kar je bil: Propagira ujedinjenje Hrvatov (toda, kakor je znano, ne ujedfajenja vseh Hrvatov), ter zanikava narodno edlim&tvo Slovencev, Hrvatov in Srbov. »Besmisehe Plost« je poiuradno glasilo vlade. Zastopa pa poteg tega koristi .nemške, mažansike in judovske, a po Slovanih oa prav pridno udriha. — \|se 'drugo časopisje izdaja vlada. Prod par meseci je začela vlada izdajati' še en listič, itiskam s cirilico ;old lepo d črnečim imenom »Narodna snaga« (snaga-n:oč). Izdaja ga pod tujo firrnlo, ali vsak dobro ve, da ie to vladni list. Ironija pri tem je, da ona ista vlada, ki je v začetku vojske v uradih prepovedala cirilico, izdaja sedaj sama list tiskan s cirilico, a še večja inon«a ie, da v tem listu vlada sama sebe — pleni. Videla ie pač, da vkljuib cirilici noče nihče čitaiti tega lista, pa misli, da bo z belimi lisami vendarle morebiti ujela nekaj kalinov.
Z 'oziram na to bi bil vsaj en naš list v Bosni in Hercegovina zelo potreben in za abonente se ne bi I bilo treba bati. V tem pogledu se je sicer že delalo in poskušalo, toda do sedaj zastonj — ni papirja. »Bcsnische Post« seveda, njej ne manjka papirja, ima ga. toliko, da je med vojsko moigla obseg svo>-jamu listu celo povečati, in da lahko prinaša oglase | zavzemajoče po celo stran. Za naš list pa ni papirja. | Tujec se tehta v izobilju šopiri, ko domačim strada!
Čita se zato zagrebško časopisje. Čini odločnejše j kateri časopis piše za Jugoslavijo, tem bolj se čita.
Ko je vlada to opazila, je. 'prepovedala mnogo listov. | tako »Glas Slovemaca, Hrvata i Srba«, »Jug«, katol. dijaško »Luč« n druge. To je pa le en dokaz več, kako tudi na vladi dobro vedo, da naša jugoslovanska stvar dobro stoji.
Nemala ovira ie končno tudi amalfabetizem, Niti celih 12%prebivafcev Bosne in Hercegovine ne zna citati in pisati, a še od teh je sedaj večina v vojski.
Takšne so torej razmere v Bosni in Hercegovini. Na zunaj izgledajo dovolj žalostno, vladni pritisk je večji tat kje drugod, ovir za našo idejo je
iimiogo in velikih, a vendar vkljub vsemu temu stati I uaisa stvar uoPr.o nn prav nič se nam ni treba Dati ircniUKa, ko bo narod mogel in smet sloOoumo pove-uiu;i bvotio žefco.
K KMiiciu naj navedem še netaliiko številk, iz ka-terur se uovoitj jasno vidi, oa .je jugoslovanska nuei,.. I e tirno mogoča rešitev starega prepira in razdora bos. tierc. nrvatov in Srbov.
ivaMioaini limuaiio absolutno večino v sledečih 1 6 okrajni: Laufaušitai 92.09%, Zupan j ac 86.94%, Mo-siar brez mesta 74.22l/fe, foijnica 63.19%, Prozen" oi.b/'/o mi Lrvno 52.94Vo. Relativno večino pa v ste-uecin 7 uKrajim: Derventa 49.A2'/c, Zepoe 47.39'a, iravniK <±b.yo'/o, btonac 40.21 brčta 68.67Vo in ! bugoijno 34.57%.
Srpsko^pravosiavni imajo absolutno večino v | 23 oiKirajih in sicer: Biois. Duibica 82.94'/o, mieču bi.2/'a, Vuircar Vakjui 79.61 Vo, bos. Peitroviac j /&.83>-c, (jlaimioo 77.^6%, bos. Novi 76.06'/o, bos. | Uraoiiška 71.98%, r rePimje 71.38%, Nevesinje . 71.06%, Banua Luka Orez mresta 70.96%, biiijetjuria 70.57%, Ključ 66.43%, bos. Krupa 64.81%, Vilasenrca 04.34%, Uaciko 64.03%, Koitor Varoš 63.44'/o, Sanski Most 61.41%, Pirnjiavor 60.89%, Prijeiuor 59.08%, LjuPirnje 58.40/o, Sarajevo brez mesta o6.06%, Zivor-miik 54.78% in rVliaglaij 53.5o'/o. Relativno večino' pa v 4 okraiih: Višegrad 48.62%, Jaiice 47.12%, Tešartj 46.08'/o ,in Uractačac 35.90%.
Muslimani imajo aDSOdutmo večino v 8. okrajih, namreč: Uaszin 78.58%, 1'uzia brez mesta 69.54Vo, Cajniče 66.79%, Loča 6o.01'%, Kladapj 59.53%, Gru-čanica 57.88Vo, Zenica 55.70% iin Konjic 53.89%. Relativno večino pa v 7. okrajih in sicer: Srebrenica 49.92/6, Rogiatioa 49.68%, Visoko 48.13%, Brhač 47.81%, Luzla .mesto 47.43Vo, Banja Luka mesto 44.53'/o in Most ar mesto 43.98%.
Kidor nia zemljevidu zasleduje ite pojedkie okraje in pri tem dobro primerja gornje o os to tke, muu bo takoj jasno, da Bosmo im iieroegoiviino nikakor ni mno-goče razdeliti v upravna področja ali okrožja po veri. Lepo nam to predstavlja barvana karta izdana po statističnem uradu zeanaljske ,vlade o> razširjenosti glavnin treh ver v Bosni in Hercegovini. Ta karta izgleda bolj pisano kot nobena perzijska preproga. Vse tri vere so .razširjene po celi Bosni in Hercegovini zelo neenakomerno. Ker je bil pa pred vojsko razvoj tak, da so se katoličani imeli za Hrvate, pravoslavni za Srbe, muslimani pa miti za Hrvate niti za Srbe, a vlada je ta razvoj pospeševala po zmameim »diivilde et imipera!«, in ker je, kakor nami kažejo gornje številke, popolnoma nemogoče razdeliti Bosno in Hercegovino v hrvaški, srbski in muslimanski del, in ker so končno pripadniki vsake oid treh ver šiteviiino tako močni, dia se niti misliti ne more na to, da bi ise en del dal in mogel od drugega po sili pohrvatiiti ali posrbiti, je absolutno nemogoče rešiti nacionalno vprašanje v Bosni in Hercegovini drugače kot z — Jugoslavijo, ki govori vsakemu Srbu, Hrvatu, Slovencu in muslimanu: »B.odi in ostani, kar si bil: Srb. Hrvat, Slovenec, musliman, ampak vedi in zavediai se, da smo ivsi eno, vsi braitje iin deli enega .naroda, močnega in svobodnega, ako bomo združeni, a suženjskega, ako bomo še nadalje razcepljeni in razkosani«.
Mati, Jugoslavija, pridi in nikar se preveč ne imudi!
Politika.
ZUNAJ Ententa pravi: Sporazum ni mogoč. Rusija se pripravlja na novo vojno, »Svobodna Ukrajina" je sklenila z nami tak mir, da ga moremo držati z vedno večjimi vojaškimi četami. Z nemško pomočjo sedaj tam po imenu vlada hetman Skoro-padski, mož brez ljudskega zaupanja, ki je obljubil, da bo gojil najtesnejše zveze z Nemčijo. Njegovo ime samo pravi, da bo skoro padel. Na vzhodu si nismo pridobili prijateljstva širokih ljudskih plasti, tudi mir z Rumunijo ne odgovarja načelom »brez aneksij", »brez odškodnin", .samoodločba naroda". Kdo se danes briga za ljudstvo, njegovo pravno prepričanje, njegovo trpljenje. Kdo se zmeni za papeževo mirovno stremljenje Zunanji minister —
— baron Burijan je rekel, da mi naravnost prežimo na vsako priliko za splošen mir. Vse to naše mirovno prežanje ne bo koristilo, ker vsak sovražnik beži pred takim mirom, kakor smo ga sklenili na vzhodu. Nemški cesar je proglasil krepak mir. Tak mir je mir meča. Oba imata enako število črk, a sta si smrtna sovražnika
BLIZU. Seidler se je zbal ljudstva, odgodil je parlament, Nemcem za odpoved zvestobe državi obljubil kazen in preganjanje Čehov in Jugoslovanov. Mož poštenjak Jugoslovan — minister dr. Žolger je prostovoljno odstopil, cesar pa še računa — nanj. Podobno menda računajo z našim narodom. Pri nas bi radi zadušili gibanje za svobodo. Nemcem obljubljajo mornariško akademijo v Trstu, računajo pa na našo potrpežljivost in neomahljivo domoljubje. Po-ljubujmo palico, ki nas tepe! Naš narod pa je danes drugi. Naši narodni voditelji so skupno s češkimi brati odgovorili, kaj pravita češki in jugoslovanski narod. Besede v oklicu za oba naroda so govorjene iz srca slehernega našega človeka in poleg 30. maja 1917 bo vedno tudi 7. maj 1918 posebno važna druga deklaracija jugoslovanskega naroda. Naš narod je ene misli, kar pričajo vsi tabori, ki se množe, ljudstvo je odločno, da je čudo, prepričano, da gre sedaj za — vse, zato odklanja vse drobtine, ki bi jih ponujali enemu ali drugemu delu našega naroda. Vlada je sama izjavila, da ni izključeno, da pride do ustanovitve jugoslovanske države — toda v njej ne sme biti Slovencev, ki morajo ostati pod železno peto nemškega pohoda do Adrije. Razklati so nas hoteli. Kaj sta odgovorila naša brata Hrvat in Srb? V zgodovinski seji jugoslovanskega kluba 7. maja sta ugotovila hrvatska poslanca Čingrija in Prodan, da ga ni poštenega Jugoslovana, ki bi bil voljan, pustiti Nemcem — le košček slovenskega ozemlja. Srbski posl. dr. Vuko-tič pa je izjavil, da stoje Srbi zvesto na strani ostalih Jugoslovanov tudi — do zadnje kaplje krvi.
Za domovino niti smrt ni žrtev !
Naročajte in širite naš list!
Katoliška bukvama v Ljubljani
priporoča književna dela Nove Založbe:
Fran Levstik: Martin Krpan.
S 13 risbami Hinka Smrekarjja.
/
Ivan Cankar: Podobe iz sanj. Jože Debevec: Vzori in boji.
adranska B
Mula LIHI.
Delniška glavnica: K 12,000.030 Hezerve: nad! K 1,000.000
Centrala:
Trs«.
Podružnice:
Dubrovnik — Dunaj Kotor - Metkovi? Opatija — Spljet SšSsenik — Zader
Eijavni naslov: JADRANSKA Telefon štev. 257.
SPREJEMA: Vloge na knjižice in jih obrestuje po čistih 4 0/° Vloge na tekoči in žiro račun proti najugodnejšemu ob-restovanju. Dviga se lahko vsak dan brez ozira na moratorij. Rentni davek plača banka iz svojega.
KUPUJE IN PRODAJA: Devize, valute, vrednostne papirje itd. in srečke c. kr. razredne loterije.
ESKONTIRA: Menice, devize, vrednostne papirje itd.
IZDAJA: Čeke, nakaznice in akreditive na vsa tu- in inozemska mesta.
DAJE PREDUJME: na blago, ležeče v javnih skladiščih.
PREVZEMA: Borzna naročila in jih izvršuje najkulantneje.
WiiBBlBBlBBiiBWBBiHiiiiBBBiiBBHBBI

Piva slomfia in
začne z zopetno prodajo svojih slovanskih igralnih kart. Vsa vprašanja in korespodenca na

m
lun igralnih M" t Mi.
$
v Ljubljani
obrestuje hranilne
vloge po flstih
brez odbitka
rentnega davka
Rezervni zaklad nad K 1,000000.
Ustanovljena leta 1881.
reglstr. zadruga z omejeno zavezo.
Letni zaključki
Tiskovine za šole, županstva in urade. Najmodernejši plakati in vabila za shode in ve »elice
Najmodernejša uredba za tiskanja listov, knjig, brošur, muzikallj itd.
Stereotipna—Lifograffifa
Priporočamo tvrdko
IJos. Petelinca
v Ljubljani.
Tovarniška zaloga šivalnih strojev, njih posameznih delov, igel in olja, ter potrebščin za šivilje in druzega ^alantarif-skega blaga.
Šivalni stroji raznih sistemov in oprem na razpolago, še garantirano staro blago.
Kislo ■ vodo
in vino
razpošilja
Nadomestilno
toaletno milo
parfumirano, v elegantnih kartonih, fino opremljeno.
Poljedelski stroji in orodje.
Ročni mlini za zdrob in moko
Tona . 1 vrsta kron 155.— LKIId. 2 vrsta „ 115.-
Pribliina teža 15 kg.
■ skeg
V.
Sv. Petra nasip 7. blizu frančiškanskega mostu, levo ob vodli, 3. hiša.
hiša. ■
mmr
^^m S E Tj
Guštanj — Koroško.
Kupim steklenice in zamaške.
Trgovci večji popust!
Dobiva se pri tvrdki ■I v	g •
i asa*« eavv« e MS j
Sv. Petra cesta štev. 26
Znamka: „DAVOR"
Mlin se razpošilja (proti plačilu v naprej ali pa poštnem povzetju) opremljen z zamah-nim kolesom in lakiranim vsipalnikom. Cena je mli« nu - In sicer, za mlin najboljše vrste K 155- — za mlin nekoliko mani trpežne vrsto K 115,-brez odbitka v tovarni. Zaboj in poštnina računi se posebej za lastno ceno. Mlin najboljše vrste izdelan je iz najtrpežnejšega materijafa in se za kvaliteto, da naročnik prejme nepokvarjen mlin — jamči. Moj ročni mlin izmelje najbnejšo mnko. — Stroj se naroča pri tvrdki:
D. Stucin, Dunaj t8. Bez.
Hohnegasse 4.
(Dop)suje se slovensko), -"igggsf Poljedelski stroji In orodje.
Mlekarska Zveza
kupi po najvišji dovoljeni ceni vsako množino mleka pod najugodnejšimi dobavnimi pogoji.
Dalje ima Mlekarska zveza v zalogi vse mlekarske potrebščine, kakor tudi različne mlekarske izdelke, zlasti razne vrste sira pO primerni ceni.
GO
KA ZVEZA
centrala za skupni nakup in prodalo v Ljubljani
---registrovana zadruga z omejeno zavezo. ———--
Stalna zaloga poljedelskih strojev:
motorjev, mlatilnic, viteljev, slamoreznic, reporeznic, brzoparilnikov, plugov, bran, čistilnikov itd.
Prodaja:
umetnih gnojil, kolonialnega ia špecerijskega blaga ter poljskih pridelkov.	—-—
Zaloga:
travnih in deteljnih semen, pese, koresja, repe. ——	..................———---——
Zaloga:
pristnega domačega in ogrskega viša, žganja itd. ---—-—————.———--——----------- -
Lastna izdelovalnica in prekajevalnica klobas. Lastna zeljarna.
Izdajatelj: Konzorcij Jogori«va»a. — Odgovorni urednik: Jožef Gostinčar, državni poslanec. — Tisk: Učiteljske tiskarne v Ljubljani.