Dobri stari častitljivi starec na hribu
sredi Ljubljane
Ce smo še pred dvema, tre-mi meseci, tik pred začetkom turisttčne sezone v dnevnem ča-sopisju brali precej otpimistič-ne napovedi, češ da se dobre-mu častitljivemu starcu na hribu sredi Ljubljane obetajo boljši časi, nam je že nasled-nja vest precej omajala prejš-nji optimizem. Pa ne, da bi mi-slili, da so se strokovnjaki končno lotili že pred leti za-stavljenega sanacijskega pro-grama. Denar ... Denar ... Ne, tokrat smo upali, da bo za začetek urejeno tisto najnuj-nejše, kar naravnost vpije po rešitvi. Denimo, grajska restav-racija...
Nič koliko pripomb na račun postrežbe, delovnega časa in drugih nepravilnostii se je na-bralo, preden se je Turistični zavod Magistrat odločil, da bo na ljubljanskem gradu sam prevzel gostinsko dejavnost. Nekaj let je namreč restavraci-jo na gradu vodila zasebna go-stilničarka in vso dejavnost krojila precej po svoje.
Ko so nam na Magistratu po-tem »razgrnili« načrte za preu-reditev restavracije, smo slišali,
da bo celoten gostinski kom-pleks v celoti preurejen. SlišaJi smo tudi, da bodo poleg običaj-nih razglednic na »vrhu« pro-dajali priložnostne spominke. In tako naprej in naprej. Le-po, smo si dejali, še posebej, ko smo tudi slišali, da bo pre-novljena restavracija že zdaj, ko beremo te vrstice, odprta. Tako pa... Med kupi lepih barvnih razglednic Ljubljane tujcu skorajda ne more uiti ta-ka, ki ga ne bi naravnost silila, naj si vtisne v spomin tisti ču-dovitri razgled, pogled na zeleno grajsko pobočje in grad na vrhu hriba.
In čeprav razen tistega na Streliški ulici, ki velja pred-vsem za avtomobiliste, v mestu skorajda ni mogoče najti po štenega kažipota, marsikateri turist vendarle »zaide« na sta-ri grad, kjer ga pozdravi zapr-ta restavracdja, že precej stara tabla na dvorisču z napisom: »Zaradi preureditvenih del ne-zaposlenim vstop prepovedan!« in seveda malce srhljiv pogled na sive zidove, ki jih je na vseh koncih in krajih nagrizel zob časa... Kako dolgo še?