NAS STATUT V tej številki so objavljeni naslednji članki: — Namesto uvoda (iz govora tovariša Staneta Kavčiča) — Centralni organi upravljanja — Statut in družbeno-po-litične organizacije — Pomen in vloga statuta — Podjetje in komuna — Organizacija Zveze mladine in statut — Metodologija statutov delovnih organizacij — Planiranje in ekonomski instrumenti v statutu rudnika — Poslovanje in upravljanje v ekonomski enoti in povezanost s centralnimi organi upravljanja — Obračunske enote in veza z ekonomskimi enotami — Obračunska enota, poslovanje in upravljanje ter povezanost v ekonomski enoti — Predračunska enota, njena vloga in delovanje — Decentralizacija poslovanja — pogoj za uspešno upravljanje — Sredstva rudnika in ekonomskih enot — Materialno-finančno poslovanje — Upravne službe v našem podjetju — Vloga direktorja in upravnih služb — Zbori kolektiva in referendum — Kakšne pravice in dolžnosti naj bi imel vsak delavec.... — Pogovoriti se je treba — Kakšna naj bi bila smer izobraževanja v bodoče — O materialni in disci-piinsKi odgovornosti — Izobraževanje in vzgoja kadrov — Delitev čistega in osebnega dohodka VODA more biti brez posluha glede tehničnega napredka. In povsod, kjer so strokovnjaki v praksi dokazali, da so njihove rešitve dale boljše rezultate, tam ni bilo težko prepričati delavcev o pomenu in pravi vlogi znanosti in tehnike. Ampak delavci so do raznih »originalnih« predlogov in rešitev rezervirani samo tam, kjer imajo drugačne izkušnje in rezultate, kot trdijo avtorji danih predlogov. Razvito samoupravljanje mora zato moralno avtoriteto in odgovornost strokovnih kadrov povečati in jim hkrati dati večje možnosti za njihovo delo. Kakršno koli zapostavljanje, bodisi demokratično-političnih ali strakovno-znanstvenih činiteljev proizvodnih odnosov, ima slabe posledice in ne more spodbudno vplivati na proizvajalce. In obratno, maksimalno upoštevanje obeh faktorjev, njuna maksimalna organiziranost in sinteza, ne pa antiteza, mora zmerom dati ne samo dobre proizvodne rezultate, ampak poraja tudi politično sproščeno in demokratično vzdušje. Kljub temu, da bo sama diskusija o statutih pomenila novo mobilizacijo in vzgojno politično šolo za proizvajalce, kljub vsemu temu pa je popolnoma jasno, da so statuti pravni akt z vsemi pravnimi posledicami. Jasna je, da to niso samo tovariški dogovori ali nejasne družbene norme, o katerih govorimo in se po njih ravnamo, kadar nam ustrezajo, sicer pa ne, če mislimo, da niso v skladu z našimi trenutnimi interesi. Ne, mi se ne zavzemamo za statute zato, ker bi želeli več nejasnosti oziroma več demokracije v besedah v delovnih organizacijah, ampak želimo z novimi statuti doseči večjo organiziranost, več reda, več odgovornosti in več dolžnosti in pravic — ampak to za vse, od direktorja do vratarja. Čimbolj bodo v delovnih organizacijah vsakomur odredili njegove pravice in dolžnosti in čimbolj bodo njegove pravice povezane z reševanjem njegovih dolžnosti, toliko skladneje in bolj bo lahko delovna organizacija delala. Sem pa tja se včasih sliši očitek, da smo v sindikatih samo za decentralizacijo, samo za demokracijo ali celo za anarhijo. Moramo povedati, da so to zmotna namigovanja in obtožbe. Mi v sindikatih mislim, da v delovnih organizacijah ni preveč reda, ampak premalo, mi mislimo, da ni preveč organiziranosti, ampak premalo. Zato želimo z novimi statuti doseči večjo stopnjo organiziranosti v delovnih organizacijah, skladnejšo povezanost vseh činiteljev družbenih odnosov in proizvodnega procesa. Mi se zavzemamo za to, da bi se z novimi statuti vsakomur bolj jasno odredilo njihove pravice in dolžnosti. Mi se moramo zavzemati za to, da bodo delavci predvsem na osnovi večje organiziranosti in na osnovi racionalnejših in bolj vsestransko pretehtanih odločitev na svojem delovnem mestu lahko dosegali večje delovne rezultate. Pri vsem tem pa je naše izhodišče (Nadaljevanje na 3. strani) NAMESTO U Na posvetovanju q statutih delovnih organizacij, ki ga je Republiški svet sindikatov organiziral v Ljubljani, je v svojem zaključnem govoru predsednik republiškega sveta sindikatov, tovariš Stane Kavčič, povedal nekatere globoke in tehtne misli, ki lahko vsem našim kolektivom služijo kot napotek in vodilo pri nekaterih temeljnih problemih ob sestavi statutov. Izvajanja tovariša Staneta Kavčiča so nam tedaj lahko najlepši uvod v materije statutov delovnih organizacij, ki jo v tej številki obravnavamo in je prav, da se z njimi seznanijo vsi člani našega kolektiva. Zato jih na tem uvodnem mestu objavljamo: V pogledu izhodiščne osnove se mi zdita važna naslednja dva činitelja. Najprej tisti duh, tista politika, tisti razvoj družbenih odnosov in tista smer našega nadaljnjega eko-nomsko-družbenega napredka, ki je značilna za novi predlog ustave. Skratka, tista družbe-no-politična atmosfera, odnosi, razpoloženje in pričakovanje množic, ki se manifestira v ustavni diskusiji m ki bo dobilo svojo potrditev z novo ustavo; in drugič, konkretne ekonomske, politične, organizacijske, tehnične in praktične razmere, situacija in pogoji, v katerih živi in dela delovna organizacija. Zdi se mi, da je treba oba činitelja upoštevati in ju vzeti kot izhodiščno osnovo za izdelavo statutov. Glede skupnih ciljev pa se zdi, da morajo naš skupni cilj biti predvsem taki odnosi v delovni organizaciji, taka ureditev neposredne samouprave in delavske oblasti, katero je Marks imenoval organiziran delavski tazred, točneje rečeno, organizirani proizvajalci. Spričo tega moramo odklanjati vse eno-stranosti, vse poenostavitve in zaletavosti, ki jih je čutiti tu in tam v razpravah o statutih. Npr.: obstaja mnenje, da je treba z izdelavo novih statutov predvsem poudarjati pravice in zaščititi nekoga pred nekom. Skratka, statutom se hoče dati zgolj socialno ali celo mezdno zaščitno funkcijo. Dalje, obstoji mnenje, da je treba s statuti predvsem poudariti demokracijo na vsakem koraku in ne glede na vse; češ, samo da je stvar demokratična, pa bo potem vse samo po sebi steklo in bo proizvodnja tu in vsi bomo zadovoljni. Prav tako so enostranOsti z nasprotnih vidikov in nekateri mislijo, da morajo nekaj oblasti dobiti nazaj; preveč poudarjajo samo strokovne probleme, strokovne službe itd. Pojavljajo se tudi razne centralistične in celo priganjaške težnje in mnenja, da so statuti in vsi notranji predpisi potrebni zgolj zaradi nesocialističnih pojavov ali nezadovoljnih posameznikov. Take težnje, ki samo odklanjajo in preprečujejo bodisi ostanke mezdne miselnosti ali birokratske prakse, ne morejo statutom dati potrebne življenjske sile. Bistvo samoupravnih sklepov, in to predvsem velja tudi za statute, ni predvsem v tem, da preprečujejo slabo (čeprav je njihov smisel deloma tudi v tem), ampak predvsem v tem, da ustvarjajo dobro, pozitivno in napredno. S statuti moramo tako ustvariti skladen racionalen organizem samoupravljanja, ki bo vsakega posameznika postavil v tak položaj, da mu bo ob pogojih optimalnega izvrševanja njegovih dolžnosti sočasnO tudi optimalno uresničeval njegove pravice in dajal čim-večjo moralno in materialno stimulacijo. Ustvariti moramo tako organizacijo proizvajalcev, ki bo povezovala v skladno celoto sociološke humanistične, splošne človeške in demokratične vidike proizvodnje s strokovnimi zahtevami moderne tehnike, znanosti in atomskega veka. To je bistvo samoupravljanja, to je osnovni smisel organiziranih proizvajalcev, osnovni smisel delavskega samoupravljanja. V tej zvezi se mi zdi vse govorjenje o dveh linijah, o vodenju in samoupravljanju v najboljšem primeru popolnoma neprimerno, da ne rečem škodljivo. Bistvo delavskega samoupravljanja je, da upošteva »obe liniji«, po eni strani človeka kot živo bitje z vsemi njegovimi materialnimi in duhovnimi potrebami, manifestacijami in zahtevami in po drugi strani tehniko, znanost, stroko, tudi z vsemi njenimi potrebami, zakoni in evolucijo. Bistvo samoupravljanja je, da vse poveže v skladno celoto, seveda to pa ne enkrat za vselej in za vse večne čase; ampak da povezuje, kombinira, usklajuje in organizira za čimbolj optimalni razvoj. Skratka, tu ne more biti dveh linij, ampak gre samo za eno, enotno organizacijo; ponavljam: ta organizacija pa mora neprestano Dobro in požrtvovalno delo, organiziran proizvodni proces in smortno ter načrtno gospodarjenje skladno s perspektivnimi potrebami delovne organizacije nam morajo biti vodilo pri oblikovanju našega samoupravljanja Tovariš Stane Kavčič upoštevati vse faktorje; tako politično-demo-kratične kot strokovno-znanstvene — ki so vedno prisotni v delu in življenju delovne organizacije. Zato ne moremo biti zagovorniki ali tudi nasprotniki nekakšne abstraktne decentralizacije ali centralizacije in tudi ne pristaši ali nasprotniki take demokracije v delovni organizaciji, ki bi bila postavljena izven pogojev in odnosov, v katerih ta organizacija živi in dela. Osnovno, kar bi morali s statuti doseči, je to, da se bodo delovne organizacije tako organizirale, da bodo čimbolj prišle do izraza vse njene sile in sposobnosti tako v kolektivnem kakor tudi v individualnem pogledu. In ta cilj, organizirane, racionalno in sodobno organizirane proizvajalce, moramo imeti pred očmi in temu cilju potem podrediti vse ostalo. Razvito samoupravljanje ne CENTRALNI ORGANI UPRAVLJANJA Rudnik je temeljna enota naše družbenoekonomske ureditve. Naš gospodarski sistem določa njen položaj in njene naloge. Zahteva namreč, da je njena zunanja in notranja organizacijska podoba tako oblikovana in upravljana, da trajno dosega takšne rezultate, ki so družbi potrebni, da načrtno krepi in utrjuje svojo gospodarstvo doma in v svetu. Le takšna gospodarska organizacija je zdrava in koristna. Vse drugo je breme, ki ovira naš gospodarski razvoj. Naš rudnik je takšna enota in hoče tudi ostati. Zato mora biti njegova zunanja in notranja organizacijska in poslovna podoba jasno oblikovana v njegovem statutu. Statut bo naša temeljna organizacijska listina, ki bo odrejala članom kolektiva in nje-. govim organom upravljanje njihove pravice in dolžnosti. Vse prvenstveno zato, da bo naša delovna organizacija lahko še uspešneje delala kot doslej. Strukturo statuta smo v kolektivu že obravnavali, prav tako v naših samoupravnih organih in v političnih organizacijah. Bili smo si edini, kakšna naj bo njegova razčlemba, kaj hočemo in želimo v statutu urediti in utrditi za nadaljnji razvoj našega kolektiva. Statut bo obravnaval v posebnem poglavju naše centralne organe upravljanja: centralni delavski svet, upravni odbor in direktorja rudnika. Gre za funkcionalno vlogo teh organov, za razmejitev njihovih pravic, dolžnosti in pristojnosti ter medsebojnih odnosov. Ta razmejitev ima dva vira. Prvi vir so: ustava in splošni, zvezni, republiški in drugi predpisi. Ti predpisi imajo ukazalen značaj. Zato menim, da bi jih bilo treba zbrati v posebno zbirko z naslovom: »Zvezni, republiški in drugi predpisi o pristojnosti organov samoupravljanja delovne organizacije«, jo deklarirati za sestaven del statuta in jo dopolnjevati sproti s predpisi, ki bi izšli po sprejemu statuta. Tako bi odpadlo taksativno naštevanje določil o pristojnosti teh organov. Drugi razmejitveni vir pa sta: sedanji položaj rudnika in njegov perspektivni razvoj. Ta vir je treba analitično obdelati, nato pa posameznim našim centralnim organom upravljanja določiti: pravice, dolžnosti, pristojnosti in medsebojne odnose, skratka, določiti jim tako funkcionalno vlogo, ki bo zagotovila kolektivu, da razvije vse svoje sile, jih načrtno oblikuje in tako usmerja in uporablja, da bo naš kolektiv trajno ostal zdrava, učinkovita in monolitna gospodarska in samoupravna celica naše družbene ureditve. To določiti ni lahka naloga. Zakaj? Zato, ker gre za čim smotrnejšo rešitev vprašanj, ki temeljijo na pooblastilnem razmerju med kolektivom kot nosilcem "pravic upravljanja in centralnimi organi upravljanja. To pooblastilno razmerje nastane, ko člani kolektiva s svojim volilnim aktom izrečejo, katere izmed sebe pooblaščajo, da za določen čas izvršujejo pravico upravljanja. To so.pravice in dolžnosti, ki gredo kolektivu, da kot dober, skrben gospodar upravlja dano mu družbeno lastnino in uporablja razpoložljiva sredstva po njihovi namembnosti tako koristno, da prinašajo čim več koristi družbi in njemu samemu. Zato menim, da je okvir pravic in dolžnosti članov kolektiva že v mnogočem tudi okvir pravic in dolžnosti centralnih organov upravljanja, njihovega področja dela, ki ga opravljajo na podlagi pooblastila. Na primer: kolektivu kot nosilcu pravic upravljanja pripada pravica in dolžnost, da razporeja čisti dohodek rudnika in da odloča o delitvi sredstev, ki so namenjena za osebne dohodke. Ta pravica in dolžnost ima svojo kon: kretno podobo v pravilniku o delitvi čistega dohodka in v pravilniku o delitvi osebnih dohodkov. Oba pravilnika sprejme in potrdi centralni delavski svet, je pa dolžan, da skrbi, odredi in zagotovi takšen pripravljalni postopek za oblikovanje teh normativnih aktov, ki jamčijo, da sta dejanski odraz volje njegovega pooblastitelja, to je kolektiva, ker ga sicer kolektiv lahko odpokliče. Enako sklepanje velja za druge normativne akte gospodarske organizacije ne glede na to, kateri centralni organ jih sprejema ali potrjuje. Sleherni normativni akt ima svoj temelj v pravici upravljanja, ki pripada kolektivu. Zakaj? Zato, ker nam ravno normativni akti povedo, na kakšen način in v kakšnih pogo-gojih hočejo člani kolektiva usmerjati in utrjevati gospodarsko in drugo politiko rudnika. Pravice in dolžnosti iz teh normativnih aktov so za slehernega člana kolektiva ukazovalne, centralni organi pa prvi in neposredni skrbniki, da jih upravne službe dosledno in smotrno izvajajo, ker sicer ne morejo biti doseženi cilji, ki jih določajo taki normativni akti. Pri določanju pravic in dolžnosti centralnih organov bomo morali v statutu jasno razčleniti, odnosno oblikovati, medsebojne odnose teh organov. To je važno vprašanje, da ne bo »trenja«. Vsi vemo, da trenja ni in ne more biti tam, kjer vsi člani kolektiva vedo, da smo vsi delavci in upravljalci, da delamo in gospodarimo vsak na svojem -delovnem mestu zato, da bi skupno dosegali sami določene cilje in jih knjižili v prid sebi in domovini. S tega vidika določitev medeseboj-nih odnosov centralnih organov upravljanja ne bo delala težav. Prav tako ne z vidika novih ustavnih in splošnih predpisov, ker so zadevni predpisi jasni. O čem odloča centralni delavski svet, je okvirno lepo podano v 48. členu republiške ustave. V členih 49—52 pa tudi za upravni odbor in direktorja. Res so to le okvirna določila, vendar ne bo težko ta okvir izpopolniti z našimi izkušnjami. Menim, da ne bomo pogrešili, če bomo v statutu postavili naše centralne organe upravljanja v takšen položaj in vlogo, ki jim bo omogočala v imenu kolektiva in v imenu naše družbene skupnosti tako usmerjati naš rudnik kot enoten organizem, da bodo odločitve posameznih samostojnih notranjih organizmov pravzaprav nenadomestljiva in koristna dopolnila — k uresničenju skupnih ciljev naše, še tako razčlenjene, delovne družine. NAMESTO UVODA (Nadaljevanje z 2. strani) tak proizvajalec in tak delovni človek, ki se zaveda svojih pravic in dolžnosti in ki se zato tudi na svojem delovnem mestu čuti čedalje bolj svobodnega in sproščenega, hkrati pa tudi oboroženega z vsemi najnovejšimi dognanji in dosežki moderne industrijske proizvodnje, znanosti in tehnike. Nekateri diskutanti so gdvorili o tem, kaj je zdaj osnova, kaj je izhodišče — ali centralni delavski svet ali ekonomske enote. Tovariši, zdi se mi, da stvar ni pravilno postavljena. Ne gre zdaj za to. Pojem delovne organizacije je po novi ustavi popolnoma jasno odrejen. Delovna organizacija je ena osnovnih celic v našem celotnem družbenoekonomskem sistemu. In iz tega je treba izhajati. Drugo pa je notranja organizacija te delovne organizacije, notranji sistem tega organizma. Ta je nekje bogatejši in številnejši in ima še mnogo dodatnih organizmov, nekje pa je bolj enostaven. Mi se moramo zavzemati za to, da bo delovna organizacija notranje tako organizirana, da bo lahko čimbolj funkcionirala tako v proizvodnem kot v de-mokratično-političnem smislu. Ampak zaradi tega ostane še zmerom enotna delovna organizacija. Zato ni treba postavljati vprašanja, ali gremo od spodaj ali od zgoraj, kaj naj jemljemo za izhodišče. Za izhodišče vzemite, da je to enoten organizem, ki je tudi pravno tako konstituiran in ki ima svoje notranje tehnične, ekonomske, družbene zakone, povezanost in odnose, ki pa so lahko zelo različni — tako kot je to pri vsakem živem organizmu. Eden je sestavljen iz več ali bolj kompliciranih celic, drugi pa je bolj enostaven. Končno mislim, da imajo dejansko prav tovariši, ki so govorili, da je temeljno vprašanje, kako razmejiti pravice, dolžnosti, pristojnosti in medsebojne odnose med. posameznimi organizmi znotraj delovne organizacije. Tu mislim, da imamo dve vrsti razmejitev. Eno so odnosi med kolektivnimi organizmi znotraj delovne organizacije in pristojnosti, to se pravi, med posameznimi ekonomskimi enotami, med centralnim delavskim svetom itd. Drugo pa so odnosi in kom-petence individualnih proizvajalcev do teh kolektivnih organizmov, bodisi posameznih nižjih samoupravnih enot ali celotne delovne organizacije. Tovariš iz Ormoža, ki je dopoldne diskutiral, je popolnoma pravilno dejal: »Stvari ne bo težko formulirati in zapisati, ampak najprej se moramo zmeniti, razčistiti, kakšni bodo medsebojni odnosi.« Skratka, to je treba najprej razčistiti, pri tem pa se moramo izogniti šablon. Ene odnose in pristojnosti je možno imeti v neposredni operativi, druge pa pri delitvi. Do drugačnih odnosov in sklepov lahko pridete na področju razširjene reprodukcije ali na področju delovnih odnosov, disciplinskih prestopkov itd. Drugače se mora postaviti, kadar je treba odrejati kompetence in odnose v zvezi s kratkoročnim poslovanjem, in drugače, kadar je treba odrediti dolgoročno politiko podjetja. Jasno je, da je možno v kratkoročnih odločitvah stvari bolj decentralizirati kot v dolgoročnih, kjer je treba graditi perspektivo podjetja. Mislim, da je tudi sama metodologija izdelave statutov nekoliko preveč obremenjena s preteklostjo. Veljavni pravilniki so po metodologiji, zgradbi, poglavjih in dikciji taki, da še močno zaudarjajo po obdobju, kjer so elementi administrativnega socializma ali vsaj nekateri ostanki mezdnih odnosov bili še precej močni. Zato se ne bi kazalo preveč oslanjati nanje. Tudi v tem primeru bo bolj koristno vzgledovati se po osnutku nove ustave. Sicer pa bo najbolj koristno in najkrajša pot do uspeha, če bodo odgovorni tovariši v delvnih organizacijah, ne oziraje se na najrazličnejše še obstoječe formalne predpise si dosedanjo prakso, postavili na dnevni red razprav o statutu tiste svoje notranje ekonomsko-politične in organizacij sko-tehnič-ne in pravne probleme, s katerimi se srečujejo in o katerih razpravljajo pri vsakodnevnem svojem delu. Če si bodo glede teh vprašanj prišli na jasno in zavzeli do njih pravilna stališča, potem bodo brez večjih težav formulirali tudi tista določila v statutu, ki so potrebna v formalno-pravnem pogledu. Popolnoma se tudi strinjam z vsemi tovariši, ki so danes predlagali, da mobiliziramo čimširši krog proizvajalcev v razpravah o statutih. Koristno je, da se stvari diskuti-rajo na čimbolj širokih osnovah in čimbolj demokratično. Vendar pa ne bi bil za kakršno koli preveliko idealiziranje tega in takega demokratičnega postopka. Zavedati se moramo, da imajo subjektivne sile tudi v tem pogledu svoje mesto, nalogo in odgovornosti. Zato je prav, da se izvolijo komisije iz sposobnih tovarišev, katerih naloga je analizirati stanje v svoji delovni organizaciji, ugotoviti osnovne probleme, dogovoriti se za njihovo rešitev in na tej osnovi izdelati predlog statuta, Bilo bi pa koristno, če bi komisija za izdelavo statutov, katero smo imenovali na zadnji seji predsedstva sindikatov Slovenije, čimprej izdelala splošne teze, s katerimi bi opozorili na osnovne probleme in dane rešitve v tem duhu, kot je danes potekalo to posvetovanje. Take teze seveda ne bi smele biti že konkreten recept za statute, ampak samo vsebinsko opozorilo in politič-no-ekonomska usmeritev razprav. Bolj koristen se mi zdi tako organiziran pristop k temu delu, kot pa da bi stvari prepustili samo toku oziroma vsako delovno organizacijo ali komisijo, da sama zase išče najboljše rešitve. Taka organizacija in kolektivno delo na teh problemih mora imeti za cilj predvsem prenašanje izkušenj in odpiranje perspektiv, ne pa da komur koli kdor koli diktira. Že do kraja izgotovljene rešitve ali da ga kakor koli omejuje v njegovih samoupravnih pravicah. Statut in družbeno - politične organizacije Podjetje Že na razpravah o predosnutku zvezne in republiške ustave smo v našem kolektivu čestokrat naleteli na vprašanje, kakšno mesto naj imajo v ustavnih aktih družbeno-po-litične organizacije. Kasneje, ko smo razpravljali o tezah za izdelavo statuta našega podjetja, pa je bilo vprašanje postavljeno še v bolj konkretni obliki: ali se naj v statutu opredeli položaj subjektivnih sil v kolektivu in kako se naj oblikujejo njihove pristojnosti. Izražena mišljenja članov našega kolektiva so bila zelo različna. Značilnost teh razprav je bila v iskanju in ocenjevanju dosedanjih oblik idejnega in akcijskega delovanja Zveze komunistov, sindikalne organizacije in Zveze mladine ter v razčlembi kompleksnosti družbeno-političnega delovanja teh organizacij pri reševanju problemov znotraj našega kolektiva. Tako zastavljene uvodne razprave o tezah statuta so že na začetku nakazale na pomembnost rešitve tega vprašanja. Ker je potrebno, da v sedanji fazi izdelave statuta še nadalje iščemo izhodišča in možne rešitve za dokončno oblikovanje statutarnih določil, zato lahko na podlagi dosedanjih razprav članov našega kolektiva izluščimo nekatere značilnosti in poiščemo bistvo za rešitev tega vprašanja. Kakšno mesto naj' imajo v statutu druž-beno-politične organizacije je vsekakor pomembno vprašanje in ga moramo zato vzporedno aplicirati k vsem ostalim formulacijam v statutu. Pri tem pa nam mora biti že takoj na začetku jasno, da ni bistvo v tem ali se naj sploh definira v statutu položaj subjektivnih sil, temveč "je važno, kako bomo s samim statutom zagotovili nadaljnjo rast in krepitev družbeno-političnih organizacij. Vemo, da imajo Zveza komunistov, sindikat in Zveza mladine svoja programska načela in lastna statutarna določila, na podlagi katerih razvijajo družbeno-politično aktivnost. Zaradi tega je zelo važno, kako bomo v statutu oblikovali položaj subjektivnih sil, da ne bomo okrnili njihovo družbeno-politično samostojnost in nalog, ki jih imajo te organizacije na vseh področjih dela v kolek- tivu. Potemtakem je nesmiselno, da v normativnem delu določimo in oblikujemo konkretne naloge in pristojnosti družbeno-poli-tičnim organizacijam, ker že sami statuti teh organizacij določajo obsežnost njihovega delovanja. Čim bi v statutu naše delovne organizacije začeli po vrsti naštevati kakršne koli pristojnosti političnih organizacij, bi na ta načn zavrli kompleksnost dela in okrnili njihovo politično samostojnost. Vedeti moramo, da bi pri določevanju konkretnih pristojnosti v statutu prav gotovo izpustili kakšno pomembno formulacijo in bi to pomenilo, da družbeno-politične organizacije v takem primeru, ko to ni posebej postavljeno v statut, nimajo pravice nastopa in delovanja. Naš nadaljnji gospodarski in družbenopolitični razvoj, ki bazira na načelih socialistične demokracije in neposrednem upravljanju, terja od subjektivnih sil, da bodo politično mobilizirale vse člane našega kolektiva pri doslednem izvrševanju samoupravnih pravic in dolžnosti in da bodo znotraj kolektiva zagotovile tak način samoupravnega sistema, kjer bomo lahko vsi proizvajalci sproti in neposredno odločali. Potemtakem bomo lahko v uvodnem delu statuta, ko bomo naštevali osnovne karakteristike člana naše delovne organizacije — ,torej. položaj . proizvajalca in človeka socialistične skupnosti — analogno oblikovati tudi položaj družbeno-političnih organizacij. Te določbe pa naj bodo v statutu postavljene tako, da bo iz njih razvidno angažiranje Zveze komunistov, sindikata in Zveze mladine kot progresivno usmerjenih družbenih in političnih sil. To se pravi, da je potrebno v statutarnih določilih oblikovati zavestno ugotovitev vseh nas, ki delamo v tem kolektivu, da se vsi družbeni in ostali procesi v kolektivu rešujejo zavestno in skupno, zato v statutu ni potrebno predpisovati delovno področje posameznim družbeno-političnim organizacijam, ker je to odvisno od njihovih lastnih statutov in neštetih ostalih organizacijskih, metodoloških ter drugih konkretnih situacij in možnosti. Lj. Naraks Pomen in vloga statuta Sprejemamo svoj statut, svojo temeljno politično in pravno listino, ki naj bo stvaren in realen odraz tistega stanja, ki ga je doseglo samoupravljanje v naši delovni organizaciji. Že dolgo smo čutili potrebo po novi normativni ureditvi, kajti stara pravila z razvojem novih oblik samoupravljanja, zlasti ekonomskih in sedaj še obračunskih in predračunskih enot, v mnogočem niso več ustrezala. In ko razpravljamo o tem, kaj naj bo v našem statutu, se pač najprej vprašamo, kaj je statut, kaj so njegovi cilji in kakšen je njegov splošni družbeni pomen. V prvi vrsti gre za utrditev in poglobitev samoupravljanja, za stvarno uveljavljanje tistih družbenih odnosov, ki morajo dati osnove za čvrsto in dobro organizacijo proizvajalcev — združenih v gspodarski oziroma delovni organizaciji z namenom stalne in načrtne proizvodnje dobrin in ustvarjanja družbenega dohodka. Našemu kolektivu so zaupana znatna družbena sredstva z nalogo, da koplje lignit kot pomembno energetsko sredstvo za razvoj naše industrije in potrebe naše široke potrošnje. — obenem pa tudi z nalogo, da organizira to proizvodnjo tako, da bo ekonomična in rentabilna, da se načrtno in stalno ustvarjajo sredstva, ki so potrebna za delovanje podjetja, njegov perspektivni razvoj in razširjeno reprodukcijo, da ustvarja sklade za svojo lastno potrebo kot tudi za kritje družbenih obveznosti, da veča z boljšo rentabilnostjo in produktivnostjo poslovanja tudi osebni standard v kolektivu združenih proizvajalcev. Vse te naloge, ki stojijo pred posameznim proizvajalcem, se lahko izpolnijo samo, če obstaja tu trden, dobro organiziran mehanizem, ne samo organizacijsko, ampak tudi politično in strokovno zrel in enoten. Ko na novo oblikujemo ob delu na statutu naše notranje odnose in naše pravice, naše dolžnosti, ali ko že obstoječe stanje proučujemo, mu dajemo obliko in vsebino s statutom kot najvišjim internim normativnim aktom našega samoupravljanja, nam mora to služiti v prvi vrsti kot nov napotek kolektivu, da v še večji meri mobilizira vse svoje sile in sposobnosti za zavestno upravljanje vseh nalog, ki jih ima , kot proizvajalec. Nadalje gre tudi za pomen, ki ga imajo statuti delovnih organizacij v našem celotnem družbeno-političnem sistemu. V fazi odmiranja države, ko postaja tudi konkretno pravno urejanje stvar ožjih samoupravnih skupnosti, stvar svobodnega dogovora in odločitve samoupravljalcev, postajajo statuti delovnih organizacij temeljni politični in pravni akt. Po njem se odvija vse življenje proizvajalcev, združenih v tej delovni organizaciji. Kvalitativno pa ima tak akt popolnoma nov pomen in značaj, kajti ni predpi- (Nadaljevanje na 5. strani) in komuna Statut našega podjetja ne bi mogel biti popoln, če ne bi v njem določili nekaj vsebine odnosom naše gospodarske organizacije s svojimi samoupravnimi organi in političnimi organizacijami do občinskih samoupravnih organov, predvsem do občinskega zbora proizvajalcev in do občinskih političnih organizacij. Vrsta problemov iz življenja članov kolektiva izven samega podjetja, ki pa v veliki meri vplivajo na realni nivo njegovega standarda kakor na primer problematika dviganja cen v blagovnem prometu, zdravstvu, socialnem zavarovanju, šolstvu, razvoju obrti in razvoj in delo ostalih gospodarskih organizacij v komuni močno zanimajo člane kolektiva. Oni problematike tudi dostikrat nakazujejo in predlagajo nujnost njihove rešitve. Že pri dosedanijem delu pri široki zastavitvi občinskih samoupravnih organov, v katerih aktivno dela veliko število članov kolektiva pri reševanju mnogovrstne občinske problematike so bili doseženi že koristni rezultati. Če se pa nekoliko kritičnejše obrnemo na te rezultate in jih ocenimo, primerjamo z rezultati v samem podjetju, pridemo kaj lahko do zaključka, da je bilo delo v _samem podjetju posebno pa po izvedeni decentralizaciji mnogo boljše, širše in bolj poglobljeno. Včasih smo pri tem zašli že predaleč in smo rešitev za marsikateri problem iskali samo v podjetju, dasi ta tja ne spada, iskali smo rešitev na primer v doseganju osebnih dohodkov, s premalo upoštevanja vloge in nujnosti doseganja skladov podjetja, tako nujnih za razvoj podjetja, izgradnjo stanovanj, pri tem pa se premalo aktivirali na področju izven okvira podjetja pri reševanju vprašanj iz vzrokov dviganja cen Življenjskih artiklov, uslug in drugih življen-skih stroškov. Zadnji zbori volivcev v podjetju so jasno pokazali to, da bo moralo naše delo v dosti večji meri prekoračiti meje pojetja, poseči še aktivnejše v delo naših občinskih organov in političnih organizacij in iskati nivo našega realnega osebnega dohodka v reševanju vrste problemov v občinskem merilu, tako predvsem v iskanju vzrokov pri dviganju cen, oskrbovanje tržišča, reševanja zdravstvene problematike, socialnega zavarovanjai itd. Nujna bo večja poglobljenost dela zbora proizvajalcev pri obravnavi investicijskih vlaganj, tekoči spremljavi dela gospodarskih organizacij in pravočasne pomoči pri odpravljanju objektivnih in subjektivnih težav, izdelavi perspektivnih planov razvoja podjetij, obrti, kmetijstva in drugih gospodarskih vej. Vse te predstavljajo široko področje dela zbora proizvajalcev. Razvoj samoupravljanja v podjetjih, pravilni kriterij delitve osebnih dohodkov, vsklajenost teh v razumljivih merah med podjetji v občini in izven nje pa narekuje potrebo po tesnem sodelovanju političnih ■organizacij podjetja in Občine. Statut podjetja naj bi zaradi tega nakazoval glavne načelne smeri področja, na katera je prenesti del aktivnega dela samoupravnih in političnih orgnizacij podjetja na širše občinske organe in organizacije. Na ta način bo statut odraz Že sedaj doseženega stanja teh odnosov in dela, bo pa tudi v sebi nosil garancijo za njih nadaljnji razvoj. Organizacija Zveze mladine in statut Široke razprave o predosnutku ustave, začetki izdelave statutov komun in gospodarskih organizacij so vzbudili pri mladih ljudeh veliko zanimanje. To je tudi razumljivo, saj ravno ti akti izražajo doseženo stopnjo družbenega razvoja, obenem pa nakazujejo tudi smer nadaljnjemu socialističnemu razvoju, v katerem bo morala ravno mlada generacija prevzeti nase še več družbene odgovornosti in postati glavni nosilec nadaljnjega socialističnega družbenega razvoja. Prav zaradi tega postaja vloga organizacije Zveze mladine, kot najširše in najbolj množične organizacije mladih, vedno večja in pomembnejša. Danes ni, oziroma ne bi smelo biti vprašanje in problema, s katerim se mladinska organizacija ne bi ukvarjala in po svojih močeh prispevala k čimboljši rešitvi. Zato je razumljivo, da je njena vloga tudi pri pripravi in sprejemanju statuta podjetja zelo pomembna. Pri tej akciji bo morala organizacija Zveze mladine ustvariti med mladimi ljudmi tako vzdušje, da se bo čimveč mladih proizvajalcev aktivno vključilo v razpravo ob sprejemanju statuta. Če pa hočemo, da bodo mladi ljudje konstruktivno razpravljali, potem je nujno, da jim najprej obrazložimo, kaj sploh je statut in kakšen pomen ima za podjetje. Vsakemu mladincu mora biti jasno, da pomeni statut podjetja »ustavo podjetja« in da je nadaljnji razvoj podjetja v zelo veliki meri odvisen od tega, na kakšnih temeljih bo statut zasnovan. Nov statut ne pomeni za podjetje le nek pravni akt, pač pa je to listina, ki nadaljuje in konkretizira ustavna načela. Torej nov statut podjetja bo obsegal tudi družbene norme. V njem bodo registrirani in uzakonjeni vsi odnosi, tako znotraj samega podjetja kot tudi odnosi navzven. Za- radi tega je potrebno, da posveti Zveza mladine pri sestavljanju statuta vsem vprašanjem kar največ pozornosti. Pri tem pa se nikakor ne sme boriti za poseben položaj mladih ali za to, da pridejo v statut tako imenovana »mladinska« vprašanja, temveč se mora skupaj z aktivnimi subjektivnimi silami v podjetju zavzemati za ustvarjanje take zakonodaje, ki bo vsakemu proizvajalcu omogočila, da v okviru materialnih možnosti realizira svoje pravice in dolžnosti. Najvažnejše vprašanje mladih ljudi v našem podjetju, kateremu bo treba tako kot doslej posvetiti veliko pozornost, je družb e-no-ekonomsko izobraževanje in s tem v zvezi razvoj in perspektiva mladih proizvajalcev. V statutu mora izobraževanje vsekakor zavzeti tako mesto, da bo mladim ljudem to izobraževanje tudi v bodoče omogočeno. V zvezi z izobraževanjem pa mora biti v statutu tudi dobro zastavljena kadrovska politika, ki mora nujno temeljiti na načrtnem delu in v skladu z dejanskimi potrebami podjetja. V tej smeri pa se bo morala odvijati tudi politika štipendiranja novih kadrov. Popolnoma jasno je, da bo treba v statutu tudi zagotoviti nadaljnjo rast in krepitev samoupravljanja. Organizacija Zveze-mladine bo temu vprašanju ravno tako morala posvetiti veliko pozornost. Aktivnost mladine v ekonomski enoti dobiva svoje pravo mesto pri vključevanju slehernega mladinca — proizvajalca v sistemu delovnega samoupravljanja. Razen odločanja o delitvi osebnih dohodkov, razporeditvi delavcev na delovnih mestih, odnosu predpostavljenih do delavcev, kadrovskih potrebah, delovnih razmerjih itd. imajo zbori in sveti ekonomskih enot pomembno vlogo pri razpravljanju in odločanju o organizaciji proizvodnje, o njenem planiranju in modernizaciji. Predlogi mladine in organizacija Zveze mladine lahko prav v ekonomski enoti odigra zelo pomembno vlogo. V našem podjetju organizacija Zveze mladine teh možnosti ni dovolj izkoriščala. Eden glavnih vzrokov za to je v tem, ker je Zveza mladine na našem rudniku posvetila premalo skrbi in pozornosti posameznim sejam delavskih svetov. Potrebno bi bilo, da bi mladinska organizacija preko kluba mladih proizvajalcev in proizvodnih konferenc neposredno pred vsakim zasedanjem delavskega sveta obravnavala material, ki bo na dnevnem redu zasedanja ter po mladih članih delavskega sveta prenesla svoja stališča na zasedanje. To se pravi, da bo potrebno vsebino dela proizvodnih konferenc znatno zboljšati. K pripravam in organizaciji proizvodnih konferenc bo treba pristopiti veliko bolj študijsko, tako da bodo proizvodne konference zaživele v sleherni ekonomski enoti kot ena najbolj uspešnih oblik aktivnega informiranja mladih proizvajalcev. Poleg tega bo razprava o statutu morala zajeti še vrsto drugih vprašanj. Eden pomembnih faktorjev, ki vplivajo na delovne rezultate posameznika in skupine je sistem delitve dohodka. Stimulativni sistem delitve dohodka po delu, ki se je v našem kolektivu Že precej dobro uveljavil, daje osnovo za skladen in hitrejši razvoj proizvajalnih sil, stimulira proizvajalce za večjo proizvodnjo in produktivnost, odpravlja subjektivna merila in kriterije pri delitvi, ustvarja pogoje za dosledno uveljavljanje samoupravljanja in s tem hkrati odpravlja mezdne odnose. Zaradi velike pomembnosti pravilnega nagrajevanja je nujno, da mladi ljudje usmerijo razpravo tudi v to smer. Razen stimulativnega sistema delitve dohodka po delu vpliva na povečanje proizvodnje in produktivnosti tudi ureditev življenjskih pogojev zaposlenih. Urejenost prehrane, (Nadaljevanje na 6. strani) POMEN IN VLOGA STATUTA san od strani države, za njimi ne stoji monopol državnega prisiljevanja. Torej ni pravna norma v klasičnem smislu, ampak je kot akt neposredne odločitve te samoupravne skupnosti družbena norma, ki v procesu odmiranja države postaja in bo vse bolj postajala temeljna organizacijska oblika naše družbe. To postavlja pred delovne kolektive znatne nove odgovornosti s tem, da v svojih statutih najdejo ustrezen in pravilen način, da pride ta osrednja družbeno-politična vsebina statutov res do izraza. V tej novi vsebini moramo iskati tudi temeljno razliko do dosedanjih pravil podjetij. Ne smemo prezreti, da predosnutek naše nove ustave — in kot smo trdno prepričani tudi naša bodoča ustava — postavlja statute delovnih organizacij in drugih samoupravnih skupnosti enakopravno poleg drugih zakonskih predpisov, da so postali torej ti statuti po samem ustavnem določilu del našega enotnega pravnega sistema, v katerem se enakopravno prepletajo pravne norme države z družbenimi normami samoupravljalcev. Pri tem pa nam je jasno, da imajo ravno ti drugi v našem družbeno-ekonomskem sistemu večjo perspektivo in da bodo v vse večji meri začeli prevzemati v nadaljnjem procesu mnoga področja, ki jih doslej še ureja država s svojimi predpisi. Ko govorimo o oblikovanju statutov delovnih organizacij, se moramo tedaj zavedati, da vršimo s tem važno politično nalogo v utrjevanju samoupravljanja in s tem v nadaljnjem razvijanju socialističnih načel naše družbene ureditve. Zato pa je nujno potrebno, da ravno pri izdelavi statuta in drugih samoupravnih predpisov delovne organizacije v največji meri mobiliziramo ves delovni kolektiv — ne le kot pasivnega opazovalca, ampak kot aktivnega oblikovalca, ki zavestno in premišljeno sodeluje pri (Nadaljevanje s 4. strani) celotnem urejanju svoje interne zakonodaje, s tem pa posredno pri nadaljnjem oblikovanju in razvoju našega družbeno-političnega sistema. Na drugi strani pa ne smemo prezreti velikega pomena, ki ga ima pravilno in dobro izdelan statut za samo poslovanje gospodarske organizacije. Dobra organizacija proizvodnje, precizno določeni odnosi posameznih samoupravnih enot, točno določanje pristojnosti posameznih organov itd., so nedvomno nujne, če hoče delovna organizacija dobro in ekonomično poslovati. Zmotno je mišljenje, da je dobra organizacija podjetja odvisna le od pravilnega delovanja upravnih in strokovnih služb delovne organizacije. Če hoče organizacija podjetja dobro zaživeti, mora biti zavestno sprejeta od celotnega delovnega kolektiva. To je nujno že iz samega načela samoupravljanja, ravno tako pa je to nujno zaradi načela dobrega in smotrnega gospodarjenja. Iluzorno je pričakovati, da bo kolektiv, kjer njegovi notranji odnosi — zlasti v pogojih decentraliziranega upravljanja —niso postavljeni v skladu z resnično voljo kolektiva, kjer tudi organizacija proizvodnje ni zavestno sprejeta od delovnega kolektiva, dosegal dobre poslovne uspehe. Zato je popolnoma napačno, že iz čisto teh, če tako rečem, praktičnih ozirov, v preteklosti mnogokrat preveč ustaljena praksa prepisovanja raznih vzorčnih pravilnikov ali pa le pretežnega prepisovanja zakonskih določil, brez konkretnega obravnavanja tiste problematike, ki je samoupravnega urejanja v kolektivu najbolj potrebna. Statuti delovnih organizacij morajo biti tedaj — poleg tega, da so to temeljni politični akti, torej ustava samoupravne skupnosti v družbeno-političnem smislu — tudi temeljni organizacijski akti, stvarno prilagojeni potrebam smotrnega in dobrega poslovanja gosp. organizacije. Rad pa bi takoj poudaril še eno zelo važno načelo, da mora biti kolektiv stvarno in stalno seznanjen s celotno notranjo zakonodajo, tako statutom kot tudi z drugimi pravilniki. Vsi ti samoupravni akti morajo biti kolektivu stalno na vpogled, ne samo takrat, ko se sprejemajo, ampak tudi ves čas dokler so v veljavi. Oblikovanje in delo na statutih ne sme biti kampanjska stvar, o kateri bomo morda mesec ali dva mnogo govorili, potem pa za cela leta na to pozabili in šele potem, ko bodo ti predpisi že v preveč očitnem nasprotju s stvarnimi odnosi v podjetju, jih morda v najožjem krogu preoblikovali in na hitro roko dali kolektivu oz. njegovim organom v potrditev. Res je, da praktične potrebe večkrat narekujejo takšno reševanje, zlasti kadar državni organi predpišejo v zelo kratkem roku sprejem raznih pravilnikov ali sklepov. Takšno reševanje pa postane popolnoma formalistično zlasti v tistih podjetjih, kjer kolektiv in včasih celo njegovi organi s problematiko niso bili kontinuirano seznanjeni. Da kolektiv z njegovimi samoupravnimi normami res dobro in stalno seznanjamo, bo za to potrebno nedvomno več raznih ukrepov, tako zlasti posredovanje besedil teh aktov neposredno celotnemu kolektivu, omogočanje vsakemu članu kolektiva, da dobi tak samoupravni akt stalno na vpogled, zlasti pa tudi seminarji, kjer se lahko člani kolektiva poglobljeno in sistematično seznanijo s celotno materijo statuta in drugih samoupravnih splošnih aktov delovne organizacije. Pri tem zlasti ne smemo pozabiti na novo sprejete delavce in moramo iskati oblike, verjetno zlasti s seminarji, da tudi te delavce uvajamo v materijo samoupravnih predpisov, ki veljajo v njihovi gospodarski organizaciji. Metodologija statutov delovnih organizacij Okvirni predlog za metodologijo statuta delovne organizacije se opira na izkušnje in potrebe našega podjetja. Tako tudi na teze, ki smo jih že objavili in dali kolektivu v obravnavo. Vendar še ne pomeni dokončne sistematizacije statuta, ki se bo izoblikovala še v nadaljnji diskusiji med kolektivom in ob konkretnem sestavljanju osnutka statuta. Kot smo že navedli, smo teze statuta že objavili v našem rudniškem glasilu. Sedaj pa predvidevamo, da posvetimo celotno številko »Rudarja« problematiki statuta. Člani kolektiva bi v tej številki časopisa sodelovali s svojimi članki, sestavki in predlogi, kar bi potem služilo kot osnova za razpravo in sestanke s kolektivom, nakar naj bi tako obravnavano problematiko še enkrat pretresali na občnem zboru sindikalne podružnice RLV. Napotki občnega zbora naj bi bili osnova za sestavo osnutka statuta. Ta predlog, ki ga tu podajamo, ne predstavlja neke dokončne sistematike, po kateri predvidevamo sestavo našega lastnega statuta, ampak naj služi kot osnova za razpravo. Pri iskanju nekih skupnih kriterijev za sestavo in metodologijo statuta je zlasti poudariti, da bodo ti verjetno različni v posameznih podjetjih, tako glede na zvrst gospodarske dejavnosti,, velikost podjetja, raznolikost oblik notranje decentralizacije itd. Ta predlog je napravljen s stališča predvidene metodologije Rudnika lignita Velenje. I. UVODNA DOLOČILA V tem poglavju nameravamo obdelati: — kaj je statut? (najvišji samoupravni akt, sprejet v demokratičnem postopku s sodelovanjem vseh članov kolektiva, ki ureja notranje odnose samoupravljanja in proizvodnjo v delovni organizaciji in ki je obvezen za vse člane kolektiva RLV; — kaj statut zagotavlja? (stvarno uveljavitev pravice in dolžnosti samoupravljanja vsakemu članu kolektiva, temeljne pravice ini dolžnosti iz delovnega razmerja, dobro in smotrno organizacijo proizvodnje, vestno in načrtno gospodarjenje, izpolnjevanje obveznosti do družbene skupnosti); — povezanost statuta s perspektivnim razvojem delovne organizacije (perspektivni plan, obveznosti takšne delitve ustvarjenega Organizacija Zveze mladine in statut (Nadaljevanje s 5. strani) stanovanja, rekreacije in zabave, je reden spremljevalec večje delovne sposobnosti proizvajalcev, zato je prav, da bo v statutu posvečeno nekaj členov tudi tem vprašanjem. Na tem mestu vseh vprašanj v zvezi z razpravo in sestavljanjem statuta podjetja vsekakor ni mogoče nakazati, ker jih je preveč. Bilo bi prav in nujno, da mladi proizvajalci razpravljajo tudi o informiranju in obveščanju v okviru podjetja, o zmanjšanju fluktuacije delovne sile v našem podjetju, o znižanju procenta izostankov, skratka razprava naj poseže v vsa področja družbene in ekonomske dejavnosti celotnega našega kolektiva. Samo na tak način bo akcija mladih in organizacija Zveze mladine pri sestavljanju statuta, lahko pomenila ugodno perspektivo za reševanje navedenih in drugih problemov s katerimi se mladi proizvajalci vsakodnevno srečujejo. dohodka, ki zagotavlja razširjeno reprodukcijo delovne organizacije in načrtni gospodarski razvoj podjetja); — temeljna politična načela pri oblikovanju notranjih odnosov delovne organizacije. II. SPLOŠNA DOLOČILA V tem poglavju bi bila obdelana tista določila, ki dajejo osnovna pravna obeležja gospodarski organizaciji za njeno zunanje delovanje: — ustanovitvena odločba in registracija; — ime in sedež; — lastnost oravne osebe; — pooblastila za podoisovanje poslovnih listin delovne organizacije; — zunanji znaki (pečat, zastava, uniforma itd.); — predmet poslovanja; — sorememba predmeta poslovanja; — eksploataciisko območje; — temeljna določila organizaciie proizvodnega procesa (v povezavi z organizacijsko shemo podjetja kot prilogo statuta). III. OSNOVNA NAČELA IN STRUKTURA SAMOUPRAVLJANJA 1. Delovni kolektiv — Pojem (organizirana delovna in samoupravna skupnost proizvajalcev, organizirana z namenom, da smotrno in s skrbnostjo dobrega gospodarja upravlja njej dodeljena družbena sredstva in organizira ekonomično proizvodnjo iz svoje gospodarske dejavnosti ter ustvarja družbeni dohodek). — Kdo je član kolektiva (delovno razmerje). — Pravica upravljanja (neodtujljiva pravica in dolžnost vsakega člana kolektiva, ki je ves čas trajanja delovnega razmerja ni mogoče odvzeti, omejiti ali se ji odpovedati). — Pravice članov kolektiva: a) iz pravice upravljanja; b) iz delovnega razmerja; c) iz samoupravnih aktov delovne organizacije (deputat, dopust v počitniškem domu, delitev stanovanj itd.). — Dolžnosti članov kolektiva: a) dolžnosti, ki so korelat pravice upravljanja; b) iz načel dobrega in vestnega gospodarjenja; c) iz rednega in vestnega opravljanja dela. 2. Struktura samoupravljanja A) Neposredno upravljanje po kolektivu kot celoti: a) vsebina in namen; b) zbor kolektiva; c) referendum. B) Organizacijske enote samoupravljanja: a) vsebina in namen decentralizacije; b) ekonomska enota; c) obračunska enota; d) predračunska enota. C) Organi samoupravljanja: a) centralni organi (CDS, UO, direktor); b) organi samoupravnih enot (ODS, vodja EE, odbor oziroma predsedstvo obračunske enote, vodja obračunske enote, odbor predračunske enote); c) pravice članov samoupravnih organov; d) dolžnosti in odgovornosti članov samoupravnih organov. C) Normativni akti samoupravnih organov: a) statut (kdo ga sprejema, način in postopek); b) pravilniki statutarnega značaja (pravilnik o delitvi čistega dohodka, pravilnik o delitvi osebnega dohodka, pra- vilnik o delovnih razmerjih, pravilnik o materialni in disciplinski odgovornosti — kdo ga sprejema, način in postopek); c) pravilniki; d) sklepi, odločbe in napotki samoupravnih organov. IV. CENTRALNI ORGANI UPRAVLJANJA 1. Centralni delavski svet: a) pojem (najvišji organ upravljanja v podjetju); b) pristojnosti; c) obveznost izvrševanja sklepov CDS, ki jo ima direktor in upravne službe ter samoupravni organi, druge enote; č) pravica ugovora samoupravnih enot zoper sklep CDS — zahtevek za ponovno obravnavo; d) sestava; e) volitve in nadomestne volitve; f) odpoklic; g) poslovanje CDS: — konstituiranje (predsednik, dva podpredsednika, zapisnikar); — predsednik CDS; — seje in sprejemanje sklepov, vabilo; — redna in izredna seja; — sklepčnost, kvalificirana in navadna; — zapisniki; — javnost sej; — dolžnost prisostvovanja sej CDS vodilnih uslužbencev RLV; — pravica interpelacije; — disciplina na sejah; h) komisije CDS — katere? — okvirne pristojnosti; — način dela. 2. Upravni odbor a) pojem (izvršilni organ samoupravljanja); b) pristojnosti; c) skrbi za enotnost poslovanja, koordinira proizvodnjo EE in rešuje zadeve skupnega pomena, pri tem ne sme posegati v samoupravne pravice, razen v primeru nastopa poslovne izgube zaradi višje sile; č) Nadzorni organ koristenja sredstev: — kontrolira namensko uporabo in koristenje skladov in sredstev EE; —kontrolira koristenje sredstev z upravnimi službami; d) sestava; e) volitve in mandatna doba; f) odpoklic; g) poslovanje upravnega odbora: — konstituiranje (predsednik, namestnik, zapisnikar); — predsednik (pravice in pooblastila); — seje (redne, izredne, sklic, sklepčnost, dnevni red, poročevalci, prisostvova- vanje vabljenih članov kolektiva); h) sprejemanje sklepov in obveščanje; i) komisije upravnega odbora. 3. Direktor in uprava RLV A) Direktor: — vsebina in delokrog dela; — postavitev (način volitev, način potrditve od občinskega organa, mandat); — postopek pri pravici zadrževanja sklepov samoupravnih organov; — ukrepi (odločbe, nalogi itd.) in pooblastila. B) Upravne službe: — vloga in pomen; — pristojnosti; — vezanost na sklepe samoupravnih organov in navodil direktorja; — samostojna odgovornost za strokovno izvrševanje poslov; — organizacija, delokrogi; statutov delovnih organizacij Metodologija — strokovni kolegij. C) Organizacijska struktura podjetja: (V zvezi z organizacijsko shemo podjetja — podrobnejša obrazložitev temeljnih načel organizacije, medsebojna povezanost posameznih služb, obratov, delavnic itd.). V. ORGANI SAMOUPRAVNIH ENOT A) Ekonomska enota: — zbor ekonomske enote; — obratni delavski svet (volitve in sestava, pristojnosti, konstituiranje, način poslovanja); — pristojnosti komisij ODS; — vodja EE. B) Obračunska enota: — zbor OE; — odbor oz. predsedstvo zbora OE; — pristojnosti; — volitve; — konstituiranje in način poslovanja; — komisije; — vodja obračunske enote. C) Predračunska enota: — zbor PE; — odbor zbor PE; — pristojnosti; — konstituiranje in način poslovanja; — komisije. VI. PLANIRANJE IN POSLOVANJE A) Planiranje: — metodologija in elementi planiranja; — vrste planov (perspektivni plan, letni družbeni plan, operativni plan — interni finančni plan EE, operativni plani EE, finančni in operativni plani OE); — roki za izdelavo in način sprejemanja planov; — Način obračuna in obveščanja o rezultatih izvršitve plana; — sestava strukture kalkulacije za interni finančni plan; — sestava internih prodajnih cen; — pravice pri zviševanju ali zniževanju internih prodajnih cen; — načela investiranja in vrste investicij, koriščenje sklada amortizacije in investicijskega vzdrževanja. B) Finančno in materialno poslovanje: — Splošna določila finančnega in materialnega poslovanja: a) podjetja kot celote; b) ekonomskih enot; c) obračunskih enot; d) predračunske enote; e) delavskega kluba in okrepčevalnice; — organizacija finančnega in materialne-nega poslovanja; — razporeditev stroškov na p