BLAGOSLOV LETOŠNJE JESENI:
BUČA 40 KG TEŽKA, ZRASLA NA VRTU GOSP HINKA POLAKA V LJUBLJANI, KROMPIR TEŽAK 78 DKG Z NJIVE NAŠEGA UREDNIKA V CERKNICI - IN ZDRAVA PUNČKA, KI SE JI OB POGLEDU NA TO KAR SAMO SMEJE
J^ad^bzanl xkuikinAlzL ineAečfuJa^
Zasežene zaloge angleške bodeče žice
V zbiralnem taborišču ruskih ujetnikov
Množice sovjetskih ujetnikov na bojišču ob Donu •
a
OBISK« C> ILUSTRIRANI DRUŽINSKI MESEČNIK D LETO III. C> ŠTEVILKA 10
France Lokar:
CIGANSKA LJUBEZEN
Risbe Fr. Smerdu
To je novica! Klejmanov Nac se bo oženil! Hehe! Pa Brajdičevo Vanko bo vzel. Menda bosta kar v gmajni pretrpela medene tedne, ko oba nimata toliko zemlje, da bi se mravlja skrila v njej. On hlapec, ona ciganka, ki se je udinjala za deklo pri Grmovih. Je res prismoda in Klejmanov Nuc, da jemlje to Vanko, bubo cigansko. Ampak Nac pravi, da tildi za mušjo kocino ne odneha. Ciganska baba gor —- ciganska baba dol, oči ima lepe ko deveta nebesa, ustnice ko najlepši ocvirki.
Ljudje si zastonj otresajo jezike. Nak! Nac ne bo večen hlapec, Nuc ne bo večno služil. Čandekovo razdrto bajto je kupil in njivico zraven. Ves teden že šari in razbija po razjedeni bajti, da bi jo vsaj za silo popravil. Delo mu kar lepo gre od rok. Nič ni reči. Vanka bo lahko vesela. He, Vanki se še sanja ne, kako lepo bo ob Nacu. Da bi le dva tedna hitro pretekla, ko ju gospod župnik s prižnice mečejo in v jezike devljejo. Da bi teh jezikov ne bilo. Prav predvčerajšnjim mu je Zmrzljak zabrusil pod nos:
»Nac, pošteno se boš še kesal. Ciganka je hudič. Zapeljuje, kjer more. Da te sram ni!«
»Kaj ti veš, Zmrzljak, ki si mi nevoščljiv, ker se tvojih punčar nobeden ne usmili, zato take kvasiš, jezik dolgi.«
Debelo je Nac pljunil predenj in odšel po poti naprej.
In bil je Nuc še bolj prepričan, da mu je sum Bog v nebesih poslal tega angela, ki ga bo vurovul iii mu kratek čas delal do najzudnje srečne urice, ki mu je na tej zemlji usojena. Sredi njive, ko sta s Čundekom orala brazdo, je bilo. Sonce se je valilo čez visoko modro nebo, vrane so se podile čez njive. Iz mladega zelenega grmovja je takrat stopila Vanka in košarico malin je držala v roki. Oj, kar švrknila je čez suho vejo, ki se je bogvedi kdaj stočila z drevesa, švrknila ko tenkonoga srnica, da ji je krilo zaplalo po zraku in je belina nog zablestela v soncu. Ah, ti moj Bog, skoraj sapo mu je zaprlo, sodnegu dne ne bo pozabil tega trenutka.
Cisto nove supe so mu zapihale čez dušo od tistega dne. Veter je vse drugače vel in listje je vse drugače šumelo. Ce so vreščale vrane, ko, so letelu v polju, uli če so se drli psi na vasi, vse je bilo lepo, tako neznansko lepo. Toda ko jo je nekuj dni zatem srečal, ga je bilo sram in se ji ni upal povedati, kar je ves čas nosil s seboj. Dedec prismojeni, že v triinštirideseto jesen lezeš, pa te še vrag suklja med kremplji! Kletvica mu je ušla skozi stisnjene zobe, ko je odšla mimo, odnehal pa ni. V očeh mu je preveč žarelo, tam pod rebri preveč nabijalo.
»Vanka!«
»Kaj je, Nac?« so se dva dni nato velike oči zapičile vanj.«
»Veš, Vanka, rud te imam, če me maraš. Še kuhati ti ne bo treba. Znam vse jaz. Kakor v nebesih ti bo pri meni.«
Nusmejulu se mu je in gu prijelu za roko.
»Preveč si dober, Nac, suj te nisem vredna.«
Bolj ko zlatega cekina se je Nuc razveselil teh besed. Nujrajši bi jo bil zgrabil čez pas in vrgel visoko v zruk, du bi zakričulu in mu vsa žareča padla v naročje. Kar brž je stopil bliže k njej.
»Ljudje bodo videli,« se mu je spretno izvila in zu korak umaknila. »Saj dnevi še pridejo.«
No, naprej je šlo vse ko namazano. Gospod župnik se ni prav nič upiral njuni zvezi. Čundek mu je za
sramotno nizko ceno prodal bajto in njivico, delo mu je šlo gladko izpod rok. Ko pa so gospod župnik oznanili v nedeljo s prižnice, da Klejmanov Nac jemlje v zakon nevesto... groza in strah ... ali so napeta ušesa slišala prav... ali so gospod župnik... ne, ne... tisto ciganko... kaj se je Nac vrele smole napil... kaj so ga vragi obsedli... oh, Oče nebeški, kam si zavozil svet!...
Ves teden so se jeziki brusili le na ženinu Nacu Klejmanu in na Brajdičevi Vanki. Le Čandek mu je bil naklonjen še naprej.
Nuc pa kakor brez ušes. Ni se jezil nud jeziki. Sicer bi jih lahko ozmerjal prav vse po vrsti, pa se mu ni zdelo vredno dregati v to jezikavo gnezdo. Vrag z njimi! In je pridno popravljal bajto naprej, privlekel iz Čandekovega hlevu črvivo skrinjico, v kateri mu je ležala zakmašna obleka, nekaj perila, klobuk, novi čevlji. Zraven pa je mislil na lepe dneve, ki bodo prišli.
Prav na tihem sta svatovala. Ni pela harmonika, niso cingljali kraguljčki. Organist in mežnar sta bila zu druga. Kar peš sta naredila tistih nekaj korakov do cerkve. Proti večeru je že šlo, vendar zvezde še niso svetile na nebu. Z božjim žegnom, na večne čase mož in žena sta se vrnila in stopila v novi domek, ki ju je čakal v gluhi tišini. Tam daleč za gozdom je rahlo šumela voda, na vasi so bevskuli psi...
November je otresel orumenelo listje z dreves, december pa je zasukal jesen v zimo. Krog oglov je zatulila barja in pregnala otroke v hiše. Tudi Klejmanov Nac in njegovu Vanka sta se umaknila. Nac je pletel koše in peharje ter tako skrbel zu vsakdanji kruh, Vanka pa je kurila peč in preganjala ivje, ki se je trdovratno oprijemulo sten.
Sonce v marcu je prav nadrobno razgrelo svet te'r pobralo sneg s polj in ledene sveče s treh. Po vrtovih
so se že pokazali zvončki in so se oglasile prve trobentice.
Petelini še niso zapeli v jutro prvega maja, ko so po vasi zaropotali vozovi. Cigani, cigani! Spet novi cigani!
Vanka se je prebudila, vstala in stopila k oknu, da bi videla, kaj pomeni ropot. Cigani! Dolga vrsta voz se je pomikala v vas. Buljila je z očmi v krivo črto, od koder so se slabotno slišali zaspani glasovi. Nekdo je vmes zateglo popeval. Rahel drget ji je preletel ude, ko je začula pojoči glas. Čudna bridkost ji je stisnila grlo, čutila se je tako zapuščeno kakor človek, ki še ni imel ne enega srečnega trenutka v življenju.
»Prehladila se boš, v posteljo pojdi,« se je oglasil iz blazin Nac in se dvignil na komolec.
Takoj se je obrnila od okna in spet legla k njemu nazaj. Globoko je vzdihnila, ko je zaprla oči. Vznemirjena duša ni mogla najti miru pred bledimi spomini, ki so se v dolgi vrsti sklanjali nad njo. Z nekakim nasladnim veseljem je pasla na davnih slikah oči in dušo, da ni prav nič slišala korakov, ki so nenadno obstali pod oknom. Trdo je zabobnalo po steklu. Kar vrglo jo je kvišku v postelji, toda Nac jo je zgrabil in potisnil nazaj v blazine.
»Ne hodi v mraz, bom že jaz pogledal.«
Nepremično je obležala v postelji. Skoraj ji je šlo na jok, ko so se za Nacom zaprla vrata in ni mogla niti besedice ujeti v uho. Tako z vso dušo bi bila pila kake sladke besede...
Pa kakor du jo je zgrabil blisk, je švignila iz postelje in kar taka skočila k oknu. Raztegnila je oči, da bi laže ujela vanje tistega človeka, pa oči so zacltele v praznino. Tam nekje za vasjo so obvisele na veliki cvetoči češnji, ki se je rahlo belila v nastajajoče jutro.
Tisti hip so se na hitrico odprla vrata.
Jezus — Marija, kar na mestu je okamenela, tako se je ustrašila. Nac, ki je vstopil, ni rekel besede. Prijel jo je za roko in jo povlekel k postelji. Naj leže nazaj, ji je pokazal. Sam pa je hitel vleči obleko nase, da mu je kur sapo jemalo.
»K Candeku moram... Krava se pripravlja, telička bodo dobili. Jn cigani mu bodo vse seno razvlekli. Grem reševat oboje. Opoldne me ne čakaj s kosilom, me še ne bo.« ,
Nič drugega ji ni zaupal. Še kamižolo je ogrnil in zaprl vrata za seboj.
Vanka je ostala sama s čudno tesnim občutkom, ko da od vseh zapuščena brez moči visi med visokim nebom in globoko zemljo.
Dan se je zbudil čudovito svež in čist. V rosi okopano cvetjr je širilo vlažne trepalnice, veter je rahlo razmajal razbolelo popje, poslednje megle s hribov so se razkadile in nebo je postalo čisto kakor umito. Vrišč in skoraj do neba segajoči glasovi so polnili vso vas. Otroci so tekali med vozovi in konji.
Na Čandekovem zelniku je veselo gorel in prasketal ogenj, nud njim je visel kotel in v kotlu se je kuhalo... še otroci niso vedeli kaj, ki so tudi že tja skušali vtakniti nosove. Napol oblečene ženske so z razmršenimi lasmi razburjene dirjale okrog oglov, preštevale nikdar varne kokoške in kričale na vsakogar.
Čandek in Nac sta hitela pribijat ključavnico k vratom na kozolcu, kjer so bili shranjeni še zadnji ostuuki senu. Kurnico in prednja vrutu na podu stu na tesno zabila z žeblji. V hlevu je stopicala rjavka in se pripravljala k teličku. Čandekovka ju je že prihitela klicat, naj vendar prideta brž, brž... Še zaklenila sta in potlej zares brž odsopla v hlev. Pa je bilo še prezgodaj. Rjavka je ležala in umirjeno dihala.
»Nič se ji še ne mudi, počakati bomo morali,« je preudarno povcd.al Čandek in ponudil, molzni stolček Nacu, ki je tlačil srajco za hlače. Ženi je ukazal, naj varuje hišo, bosta že sama ujela telička. Sedel je k malim jaslim na poveznjen koš in si zapalil cigareto.
Skozi malo okno je prijazno kukalo toplo sonce, skozi priprta vratu pa je udarjalo nu uho rezgetanje konj in kričanje ciganov.
Beseda je dala besedo, tudi Nacu se je razvezalo srce.
In tukrut je z lahno rdečico na vsem obrazu tiho zaupal, da bo že čez kak mesec dobil otročička, tukega majhnega, ki bo kričal in brcal z nožicami, mahal z rokami in imel tako lepe oči, kakor jih ima angel v stranskem oltarju. In ker je z dekliči zmeraj velikanski križ, zato si kajpada fanta želi. Rad bi, da bi bil gospod, tak gospod, ki mimoidoče s Hvaljen Jezus pozdravlja in ljudi s prižnice zlatih naukov uči. Pa naj Čandek nikar ne misli, da si Nac kaj domišljuje. Bog mu je priča, du govori res iz srca. Ampak vsaj to luhko reče, da hlapec ne bo, kakor je bil on. Vsaj dokler bodo gibale roke.
Čandek je vedel, da Nac ne misli na napuh. Bog daj srečo in zdravje njemu in njegovemu sinčku. Za botra mu bo šel, potlej mu bo pa še v šole pomagal, če Nac ne bo zmogel vsega ...
Rjavka je že v drugo zamukala.
»Zdaj pa si le zavihaj rokave/ Bo,« je vstal Čandek in pohodil tretji ogorek cigarete.
»Sveti križ božji,« je pristavil Nac.
In ne bi mogel zmoliti rožnega venca do konca, ko sta pobrala telička in ga položila rjavki pred gobec.
Bila je že druga ura čez poldan, ko se je Nac poslovil od Čandeka in zavil proti bajti. Vanka ga gotovo že težko pričakuje. Ves dopoldan je morala biti revica sumu. Človek je v večnem strahu, ko je tako z njo. Zaskrbljen je pospešil korake.
Skoraj bi padel, ko je odpiral vrata.
In takrat, pri krščeni duši, takrat ga je zaskelelo po vsem telesu, kot bi ga s tisoč tenkimi biči naenkrat oplazil. Naglo odsekan smeh in pridušene besede so obvisele v zraku... Vanka, njegova Vanka je sedela pri mizi in ob njej — strela naj ga pri priči ubije — mlad
cigan, čvrst ko dren in črn ko čmrlj. Desnico je imel ovito okoli vratu, z levico pa ji je brskal doli po vratu.
Kot divja zver se je zagnal naprej in že dvignil roko, da bi zdrobil prekletega čmrlja. Ali cigan se je v tistem hipu že zagnal skozi okno in jo ucvrl proti gozdu. Nacu je obvisela roka v zraku, v očeh se mu je kresalo tisoč ognjev.
Nepremično je stal kakor bi premišljeval, če je vredno, da zgrabi Vanko — ta gnoj — in ga vrže iz hiše. Na čelu se mu je spletla gosta mreža gub. Saj ne bi verjel, če bi ne bil videl na lastne oči! Grozen stud se mu je vzbudil v duši, komaj je zadrževal solze.
»Baba ciganska,« se mu je izvilo iz prsi. Opotekel se je nazaj čez prag in ne da bi zaprl vrata za seboj, odvehal proti Candekovemu hlevu...
»Vrag z babo cigansko! Saj mi je pravil Zmrzljak, pa jaz butec mu nisem verjel. Za hlapca bom šel, ta gnoj smrdlljivi pa naj odpeljejo cigani s seboj... Norec neumni, le kam sem gledal takrat,« se mu je trgalo v duši. Iz oči so mu kapljale debele solze.
S strahom se je Čandek umaknil za korak in si položil roko na prsi, ko mu je Nac povedal, s kom je dobil Vanko.
»S šibo bi jo našeškal po goli, da bi ji za vselej pregnal skomine. Brez kazni je ne pusti, zdaj zasluži.«
Zgrbljen in bled je stal Nac pred Čandekom.
»Saj sem jo imel tako rad.«
Še globlje mu je zlezla glava na prsi.
»In kaj misliš zdaj?« je Čandek pretrgal molk.
»Pri tebi bi ostal za hlapca. Ne vrnem se več k njej.«
»Le ostani, Nac! Vesel te bom, kakor sem te bil zmeraj.«
In Nac je ustavil solze ter skril bolečino v dno duše. Tako. Za hlapca bo ostal, streho in skledo bo imel, Van-ka pa naj gre, s komer hoče. K njej se že ne vrne več, pa čeprav pridejo s parom konj ponj. Naj ga do smrti vsa vas vlači po jezikih, sam Bog v nebesih ve, da ima Nuc prav. Zasluži vse več.
Iztrgal je žalostne misli iz sebe in se z vso vnemo lotil dela. Zenske po vasi so kakor sove debelo gledale vanj in se čudom čudile, da lahko tako vesel požvižgava in še celo pesmi popeva. Ljubi Jezus, saj menda ni brez srca in duše, da se nič več za ženo ne zmeni in jo pusti, kot da že deset let počiva v grobu.
In minil je teden in minil je mesec.
Drevje je že stresalo s sebe bele cvetove in komaj vidno nastavilo sad. Čebele so z vrtov odšumele v polje.
Lep je bil večer in tih. Pri Čandeku so že povečerjali in odmolili rožni venec. Nac je odšel v hlev in odvrgel klobuk na ležišče. Popravil je še listje pod živino, nato pa se sezul, razpravil in legel. Sveti križ božji, srečno je dokončan dan. Napravil je križ, se obrnil na desno in zaprl oči, da bi prej zaspal.
Tedaj je od zunaj zaslišal glas.
»Mora iti. Vanka samo njega kliče. Mora se vrniti. Obljubila sem, da ne pridem brez njega. Kar brž mora z menoj.«
In odgovoril je drug glas.
»Poskusi. Morda ga le premaga. Ne verjamem pa ne.«
Razprla so se priprta vrata in k njemu se je približala ženska postava.
»Nac, brž!« — Peskarjeve Polone glas je bil. »Nac, skoči no brž na noge! Vanka bo umrla, če ne prideš.«
Nac pa kakor brez ust. Še zganil se ni.
»Nac, saj nisi kamen. Obleci se, da greva... Babica je že prišla... Slišiš?... Ali ti je tako malo za otroka? Saj otrok je nedolžen, vsaj njega se usmili...«
Ho, to so bile pa druge strune!
»Precej pridem, precej!« je planil kvišku. Na hitrico se je opravljal in se potihoma izgubil v noč.
Toda noge ga niso zanesle proti bajti. Kakor bi hotel nekam pobegniti, je zablodil proti gozdu. Neizrazno lepoto, ki se mu je bila zablestela v duši, mu je prepredla slika cigana, ki je sedel takrat ob Vanki. Tako živo se je razprostrla pred njim, da je nezavestno z roko zamahnil proti njej in jo hdtel stolči v tla. Vrag pritepenski. Zadavil bi te, ko bi te srečal v drugič... Do bolečine ga je nevidna moč zgrabila v prsih in ga
neutešljivo gnala naprej skozi temo, kakor da ga nihče na svetu nikjer več ne pogreša.
Proti jutru je šele trudno prišel mimo bajte. Zmučen se je naslonil na okno in široko razprte oči uprl v izbo. Od rose mokri lasje so mu zdrknili na gobasto čelo, goste trepalnice se niso ganile. Nepremično je slonel, ni krenil ne z glavo ne z životom, ko da sluti čudovito skrivnost.
V izbi tihota in mir.
Razločno je občutil počasne udarce srca. Zdel in čakal je kakor zver, skrita v zasedi.
Zdajci se nenadno zasliši iz izbe droben glas. Droben, lep in presunljiv kakor glas angela iz sinjih nebes, da bi Nac ne zdržal niti hip več na mestu, pa čeprav bi ga kdo v sto verig vkoval. Bliskoma se je odtrgal od okna in planil v izbo.
»Vanka, kje imaš otroka?«
Z žarečimi očmi se je oziral in iskal pred seboj. Njegov glas je bil mehak, nič sovraštvu, nič jeze ni razodeval.
»Nac, ti si,« se je bolno oglasilo s postelje. Ujela ga je za roko ter toplo in ljubeče pritegnila k sebi. »Skloni se k meni... Glej, sinčka si dobil...«
Nagnil se je k njej.
In dotaknil se je nečesa mehkega, s trdo žuljavo roko je otipal čelo, drobcen nosek, mala usteča... Tako milo se mu je storilo, da se mu je solza potočila po licu. Vanka ga je božala po razmršenih laseh, da je Nac naslonil glavo na njene polne prsi in kakor v joku zastokal. Prestrašena mu je dvignila glavo in s toplimi dlanmi objela lica.
»Kaj ti je, Nac? Poglej me... Kaj ti je?« ga je v skrbeh spraševala.
»Tako lepo bi lahko bilo, ko bi ti ne...«
S silo mu je zatisnila usta, da ni mogel besed zgo-voriti do kraju. Vedela je, kaj ji je mislil poočitati.
»Ni bilo lepo od mene, vem. Toda ne boj se, Nac, zadnjikrat je bilo...« Roke so se ji začele tresti. »Nac, saj mi odpustiš ... reci, da odpuščaš ...«
Vso žalost in vse trdne sklepe je Nac v hipu odvrgel iz duše ob teh njenih besedah. Zadnja senca strahu in bolečin mu je skopnela z obraza. Razjasnile so se mu oči, razširile prsi in srce mu je spet zaigralo tako silno lepo ko takrat, ko jo je pri oranju z njive ugledal.
»Tako hudo mi je bilo brez tebe. Tako hudo ves čas...« so njene žalostne ustnice šepetale vanj.
Sklonil se je tik nad njo in pustil, da so ga njene roke božale po čelu in laseh. In ko so se mu znova orosile oči od sreče nad tem novim vstajajočim življenjem, je dvignil glavo in tiho dahnil:
»Vse je minilo, ne govoriva več o tem! Pozabiva, kar je bilo in misliva na otroka!«
Skozi okno je v izbo prelila drobne žarke vstajajoča zarja, znanilka novega jutra.
C. ŠOUK AL:
TUDI V ŠPORTU

v	•	?
kje i-o va^e mete!
NI NIHČE nepremagljiv in nenadomestljiv
Bilo je 5. avgustu 1932 pri TX. olimpijskih igrah v Los Angelesu. Na sporedu je Bil tek na 5000 m. Enajst najboljših tekačev na svetu je bilo pripravljenih, da se pomerijo med seboi, kdo bo najboljši med najboljšimi. Dva finska tekača Lehtinen in Vistanen sta imela daleko največ izgledov jned vsemi tekmovalci. To se je pokazalo takoj ob začetku. Oba finska tekača sta že skraja, menjuje se v vodstvu na kukih 100 m, pokazala, da jima bo le z veliko težuvo kdo kos. Po 3000 metrih teka sta bila že toliko spredaj, da je tekmovanje postajalo že ■ dolgočasno. Ni bilo prave borbe in zdelo se je, da je borba že odločena!
Tedaj je v stadionu završalo. Izmed zadnjih tekačev se je nekdo pognal naprej in hotel za vsako ceno ujeti oba vodeča Finca. Dolga, sloka in mišičasta postava Aine-rikanca Ralpha Hillu je razburila ves stadion. Ne glede na razdaljo, ki jo je imel Hill še preteči, se je z vsemi silami in s svojimi dolgimi koraki trdovratno približeval vodečima Fincema. Kmalu jih je dosegel. Lehtinen je poostril tempo, ker je čutil, da bi utegnil biti dolgonogi Amerikanec nevaren iu da bi bil lahko premagan, če bi tekla skupaj do cilju. Svojega nasprotniku je hotel uničiti še pred ciljem. Amerikanec Hill pa ni popustil: Finec Lehtinen V vistanen je že zaostal — je začenjal postajati nervozen; Amerikanec je bil miren, njegov korak je bil prožen ter dolg. Ta borba na 5000 m nebo odločena prej kot v zadnjih sto metrih. To je začutil Lehtinen in ves stadion.
Na zadnjem ovinku pred ciljem je Fincu Lehtinena vrglo malo navzven. Ta hip je hotel izkoristiti Amerikanec Hill in smukniti mimo Lehtinena naprej. V istem trenutku pa je Finec vrzel, ki jo je napravil nehote, spet zaprl. Gledalci so v stadionu pobesneli. Bili so divji na Finca, češ da ni ravnal športno in da je oškodoval njihovega rojaka Hilla. Oba tekača sta prišla v cilj istočasno; oba sta dosegla isti čas 14 minut in 30 sekund, in le za spoznanje je bil Finec pred Amerikancem.
Dve uri se sodniška komisija ni mogla odločiti, komu naj prisodi zmago. Končno so vprašali Hilla:
»Ali se pritožiš?«
»Ne,« je odgovoril.
»Ali se je boril Lehtinen nešportno?«
»Ne,« je bil odgovor Amerikanca.
Sodniki so proglasili nato Finca za zmagovalcu.
V devetem olimpijskem stadionu v Los Angelesu še danes blesti v marmor vklesano ime zmagovalca na 5000 m. Ves svet je tedaj slavil zmagovalca, domovina je s po-
Klasična trojica za dolge proge: Ritola, Nurmi, Wide
nosom sprejela svojega junaškega sinu in mludina je oboževala svojega junaka ter si ga stavljala za zgled. Toda za zmagovalcem je vedno še eden, to je tisti, ki je zaostal za prvim; morda je zaostal samo za desetinko sekunde, uli skočil samo za pol centimetra manj, uli pa je hudomušna sreča naklonilu z enim sumim prstom zmago slabejšemu. Za prvim vedno ostane drugi, katerega kmalu ne pozna nihče več. Ime Kalhpa Hilla ni vklesano nikjer. In kadar je govor o Hillu, takrat se da povedati le o njegovi junaški borbi z usodo, ki mu ni bilu naklonjena. Res, Hill je bil samo drugi. Toda vedel se je kot velik človek in vzoren športnik. Biti drugi je včasih toliko kakor biti prvi, da, včasih pa celo več.
Kolikokrat se to dogaja.
Kolikokrat se je to že dogodilo iu kolikokrat se še bo.
In ne samo v športu.
Ta večna tragična usodnost »drugega« pa ne ostane prihranjena samo drugemu. Tudi znamenita imena zmagovalcev, katerim so tedanji ocenjevalci prerokovali večnost, počasi, počasi zblede in izginjajo iz spominu.
Lehtinen in Hill v slovitem boju 1932 na olimpijskih igrali v Los Angelesu
Slika nam predstavlja klasično trojico tekačev s severa. To sta finska tekača Ritola in Nurmi ter Šved Wide. Niti Ritola niti Wide nista mogla nikdar premagati Nurmija. Bila sta vedno samo »drugi«, čeprav morda prav za malo. Vedno sta bila samo Nurmi jeva senca, senca tekača, ki ga je deset let občudoval ves svet in o katerem so govorili, da ga nihče ne bo mogel prekositi. Ta znanstveni tekač, ki je tekel z uro v roki, je v svoji športni karieri postavljal rekorde za rekordi in je bil dolga leta nedosegljiv na vseh progah od 1500 metrov pa do 20.000 metrov. Vsa nedavna športna zgodovina je l)ila neločljivo vezana z Nurmijevim imenom. Tn ko so Nurmiju prepovedali tekmovati — tudi on namreč ni bil preveč natančen glede amaterskega paragrafa in izplačevanja potnih stroškov — so sodobniki dejali, da
je iz borilne arene odšel tekmovalec, ki ga ne bo mogoče nadomestiti.
Kakšna zmota.
Prišli so drugi tekači. Počasi, toda zanesljivo so izginile z liste svetovnih rekordov vse znamke, ki jih je zapisal s svojimi nogami Nurmi. Počasi, leto za letom, mesec za mesecem je bledelo Nurmijevo ime. Danes je Nurmi zapisan na listi svetovnih rekorderjev samo še v enournem teku. Toda kakor so padali vsi drugi Nurmi-jevi rekordi, ki so jim prisojali trajno vrednost, tako bo padel tudi ta poslednji. Ni gotovo, kdaj, gotovo pa je, da bo. Zmogljivost človeka je mnogo večja kakor pa ugotovitve onih strokovnjakov, ki so zatrjevali, da smo že dospeli do skrajnih meja v postavljanju rekordov. Novi tekači, vsi novi rekordi so to trditev ovrgli popolnoma. Zato prav gotovo ne trdimo preveč, če pravimo, tla bo prišel še kdo, ki bo prekosil tudi ta zadnji rekord tega znamenitega tekača.
Da, tudi Nurmija bo enkrat dohitela večna tragična usodnost »drugega«. — V kolikor ga že ni... Tudi on bo pozabljen kakor toliko in toliko drugih, ki zaradi njegove slave niti zablesteti niso mogli.
In spet se je danes pojavil tekač, o katerem pravijo, da je najčudovitejši od vseh, ki so kdaj nastopali na tek a 1 išči h. Preprosti švedski gozdni delavec Gundar llaegg' je v zadnjih mesecih s svojim tekom presenetil ves svet in vse strokovnjake.
Gundurja llaegga po pravici imenuje današnji svet pravo tekaško čudo. To, kar je s svojimi nogami na-
šved Gundar llaegg, »čudo človeških nog«
pravil llaegg v dobrem pol tretjem mesecu, prekaša doslej vse in preseneča slednjega. Nihče si ne bi mogel misliti, da bo en sam človek v tako kratkem času daleč prekosil to, kar so dolga, dolgu leta dosegli najboljši tekači vseh časov in vseh narodov. Neštetokrat je bilo že zapisano, da so rekorderji dosegli skrajne meje človeške zmogljivosti. Gundar llaegg je vse te teorije postavil na glavo in teden za tednom postavlja nove svetovne rekorde, kakor v zasmeh onim, ki so zatrjevali: približali in dosegli smo skrajne meje.
Deset novih svetovnih rekordov v dveh mesecih in pol je najnovejši svetovni rekord vseh časov. Gundar llaegg je od 1. julija, ko je prvič nastopil v letošnjem letu, postavil naslednje svetovne rekorde:	I. julija na
1 angl. miljo (1608 m), ta svoj čas je še enkrat izboljšal mesec dni kasneje, 3. juliju na 2 angl. milji, 18. julija na 1500 m, 22. julija na 2000 m in 23. avgusta še enkrat na isti progi, pet dni kasneje na 3000 m, 14 dni za tem na 3 angl. milje in končno 20. septembra še na 5000 m. Da, to so zares uspehi, ki jim v športni zgodovini še zdaleč ni enakih. Po pravici danes slave Gundarja llaegga kot najboljšega tekača vseh časov; na naslov si je pošteno zaslužil. Toda ali niso o drugih tudi že tako
Gundar Haegg po doseženem rekordu
pisali, pa st: je spet in spet pojavil še eden, ki je bil boljši. Kdo bi mogel trditi, da za Haeggom ne bo prišel drugi še boljši. Kje, kje so meje človeške zmogljivosti in kdaj bo mogoče reči: samo do tod in nič dalj.
Du, nekje so meje, toda kje!
Težko si je predstavljati, da bi kdaj mogel nastopiti tekač, ki bi polnih 400 m tekel tako hitro kot najboljši samo na 200 m, ali 800 m tako kot najboljši na 400 m, ali 1500 m tako kot najboljši na 800 m in tako dalje. Tod nekje, v tem okviru so meje človeške zmogljivosti. Zuto vam prilagamo listo svetovnih rekordov od 100 m pa do 25 kin, obenem z navedbo povprečnih časov, ki so jih svetovni rekorderji dosegli na posameznih progah na 100 m. Te številke nam dajo nekaj opore, da bomo lahko zaslutili, kje približno so postavljene meje človeške zmogljivosti.
100 m Owens Jesse, Amerika	10.2	1.1936	
200 m Owens Jesse, Amerika	20.3	1. 1935	10.15
400 m llarbig Rudoglf, Nemčija	46	1. 1939	11.5
800 m llarbig Rudolf, Nemčija	1:46.6	1. 1939	13.33
1000 m Ladoumegue Jules, Franc.	2:23.6	1. 1930	14.36
1500 m Haegg Gundar, švedska	3:23.6	1. 1942	15.05
1 milja Haegg Gundar, Švedska	4:04.6	1. 1942	15.21
2000 m llaegg Gundar, Švedska	5:11.8	1. 1942	15.59
3000 m llaegg Gundar, švedska	8:01.2	1. 1942	16.04
2 milji llaegg Gundar, Švedska	8:47.8	1. 1942	16.41
3 milje Haegg Gundar, švedska	13:35.4	1. 1942	16.69
5000 m Haegg Gundar, Švedska	13:58.2	1. 1942	16.76
10.000 m Maeki Taisto, Finska	29.52.6	1. 1939	17.92
20.000 m Zabala Juan, Argentina	1 :04.2	1. 1936	19.20
19.210 m Nurmi Paavo, Finska	1 uro	1. 1928	18.75
25.000 m Erkki Tamila, Finska	1:21.27	1. 1939	19.52
Haegg v teku

Mladeniči z otočja Santa Cruz v Južnem morju si kupujejo svoje družice z »denarjem« iz ptičjih peres. Za to jim služi čop majhnega pragozdnega ptiča. Lovijo ga s školjkami, v katere nalijejo neko lepljivo snov; privabijo ga s posnemanjem njegovega glasu.
Denar zoper hudobne duhove. — V Fukjenu na Kitajskem zažigajo tak denar proti hudobnim duhovom in ga ob velikih nesrečah spustijo po rekah. Denar je poln drobnih luknjic in če ga spustiš na tla — tako pravi bajka — se morajo zli duhovi ustaviti in smukniti skozi vse luknjice, preden morejo naprej.
Sol kot denar. —■ Kosce takih hlebov trdne soli imajo v Afriki za drobiž. Maroški trgovec sedi pred svojim bogastvom in se lahko po pravici reži vsemu svetu.
Star denar Bližnjega vzhoda. — Zgoraj: dva bronasta obroč iz starega Egipta. V sredi (od leve na desno): stara zadolžnic/ iz 1. 2460—3000 pr. Kr. Račun na glinasti tabli iz Nipurja (1. 50f‘ pr. Kr.). Bronast obroč iz stare Sirije (okrog 1. 3000 pr. Kr.). • Glinasti menici iz Asirije.
Bankovec iz čaja. — V Sibiriji, na Tibetu in v Mongoliji naletiš na take čajne plošče v rabi namesto denarja. Trgovci s čarni pometajo svoja skladišča ter nabirajo čajni prah in drobce tov ter jih stisnejo v plošče z napisi. Podoba kaže četrtino take lošče, ki jih rabijo za drobiž.
Zocdba p maliku- dlllllEjll
S takim bakrenim križem si lahko kupiš ženo v Balubi, 1 srednji Afriki. V ameriškem denarju je vreden približno tretjin' dolarja, a v Kongu ima kar »človeško« vrednost.
»Dolarska princezinja« v Palestini. — Za takega dekleta mora csto biti težko, ker ne ve, če jo kdo snubi zaradi nje same ali aradi zlatega in srebrnega bogastva, ki ga nosi skoraj vedno seboj. Na vzhodu je malo denarnih zavodov in zato so ljudje risiljeni, da svoje prihranke spravijo v zlatnike in dragulje.
		
	Uk	
	t	i	
	IM	j 'Jj	
	m	m	
Redek je popotnik, ki bi bil boljši računar od takčga kitajskega menjalca. Trguje z zlatim denarjem in s preprostimi tehtnicami določuje vrednost vsakemu novcu iz drugih dežel&, a tudi njegovo pristnost. Hkrati pa so ti vzhodnjaki tudi prevejani sleparji. Marsikak cekin je že z vzhoda priromal nazaj lepo iz-dolbljen in napolnjen z drugo manjvredno kovino. Kitajski menjalec je imel prste vmes.
Preprost denar in drugi izmenjalni predmeti. Zgoraj: trnek kot denar z Ala-ske. Pod to podobo: žeblji so služili kot izmenjalno sredstvo v Novi Angliji. - V sredi:	marokanski novci,
vliti v zbirki; pod njimi: dva taka novčiča za drobiž. Na desni: »drevo« novcev z Malake. Spodaj levo: prstan kot denar iz zulujske Afrike.
To je tista »zlata pot«, po kateri naj bi hodili vsi mladi narodi v gospodarsko propast — tako je računala bogataška Amerika. Zlata pot je tlakovana s 50.000 dvaj-setdolarskimi zlatniki, ki skupaj tehtajo nekako dve toni. S pravo duhovno omiko Amerika ni mogla prodreti v svet, zato si pomaga z nabiranjem zlate gmote, da bi omamila slabotne. A ravno sedanja vojna je pokazala, kako se znajo njenim materialnim nakanam postaviti po robu prerojeni narodi, kakršne so ravno sile Osi, ki so si postavile višjo »valuto«: delo in duhovni ter socialni napredek.
Zanimivosti iz zdravstva v starem Teku
Zgodovina medicine razumeva pod antičnim zdravstvom skupno področje terapijske medicine, kakor so ga poznali stari Grki. Kakor občudujemo stare Grke v umetnosti in drugih področjih javnega udejstvovanja, tako jih v enaki meri upošteva in spoštuje tudi sodobno zdravstvo. Antično zdravstvo obsega prav za prav precejšen časovni sklop, saj je pred nami skoraj celo tisočletje truda in dela mnogih starih grških zdravnikov. Zanimivo je še dejstvo, da se začetki tega razdobja v zdravstvu prav nič ne razlikujejo po uspehih in načinih ter smotrnosti dela od konca dobe, saj sta prav Hipokrat in Galen vrhova antičnega zdravstva.
Glavna ustvarjalna sila antičnega zdravniku obstoja v čudoviti zmožnosti, da zajame celotno obolenje do najmanjšega znamenja (simptoma), za kar jih zdravniki današnje dobe lahko zavidamo. Sodobno zdravstvo je postavilo svojo pot do ugotovitve na ista znumenja in pomaga si z istimi pripomočki in značilnostmi, kakor stari grški zdravniki, ki niso poznali ne drobnogleda ne rentgena in drugih industrijskih pripomočkov, pa so vendar ugotavljali bolezni pogosto mnogo bolj točno, kakor mi, ki smo »oboroženi« z vsemi mogočimi aparati in pripomočki.
Kako je antični zdravnik postavljal svojo ugotovitev? Najprej je načrtno in smotrno preiskal vsa znamenja, ki jih je mogoče dojeti z vidom. Opazoval je izpreinem-be na koži, v gibih, v drži telesa, v hoji itd. Potem je skušal dojeti vsa ona bolezenska znamenja, ki jih je mogoče slišati. Uho je pritisnil nu oprsje in ugotavljal in razlikoval najnežnejše odtenke dihanja (normalnega in po bolezenskem postopku izpremenjenega), ločil hropce, ki spremljajo dihanje itd. Tuko so postali antični zdravniki pravi pionirji pomembnega diagnostičnega pripomočka — prisluškovanja (avskultacije). Vse neštete prikazni, ki spremljajo dihanje, če ga moti kakšna bolezen, so mojstrsko opisali in ga izročali svojim naslednikom. Grški zdravnik je bil v polni meri empirik — človek izkustva —, zato je že pri bolniku ugotavljal tudi telesno vročino (utripanje žile) in tudi značaj bitja, kar je silno važno posebno pri boleznih krvnega obtoka, /.nul je tudi otipavati (palpirati), suj je točno določul velikost, obliko in kakovost raznih bul (tumorjev) itd. Vse te svoje preiskave je še združil z razlikovali jem duha, ki ga i>ovzročajo različne bolezni, in z izpraševanjem bolnika po različnih morebiti značilnih znamenjih, ki jih je lrolnik sam opazil.
Vendar je grški zdravnik bolnika tako natančno preiskal iz drugačnih gledišč, kakor zdravnik v današnjih dneh. Grški zdravnik je zraven ugotovitve bolezni hotel spoznati tudi, kakšna je usoda bolezni same in zaradi nje tudi bolnikova. Po vseh teh opazovanjih so grški zdravniki lahko podali naruvnost sijajne slike posameznih bolezni, ki jim pogosto niso izbirali imen, temveč so jih označevali in ohranjali po vseh značilnih simptomih, ki so jih zbrali pri preiskavi. Tako je n. pr. sloviti zdravnik A ret ai os imenoval davico čisto preprosto »ognojki v predelu grla«, a Hipokrat opisuje vnetje priušne slinavke (parotis) kot »oteklino v področju ušesa«). Kolikor so pa bolezni označevali, jim niso izbirali tujih, znunstvenih oznak, temveč so jih imenovali dosledno tako, kakor jim je reklo ljudstvo. Zato so
govorili o zlatenci, tridnevni vročici itd. Če najdemo posebno pri G a 1 e n u, ki je zadnji sloviti antični zdravnik, nekaj tujih izrazov za posamezne bolezni, smemo opravičeno smatrati ta pojav kot znamenje propadanja.
Kadar je grški zdravnik iskal vzroke bolezni, je vedno skušal domnevne vzroke spraviti v skladje in zvezo z letnim časom, vetrom, višino in načinom življenja. V zbirki, ki jo je sestavila Hipokratova šola »O zraku, vodi in krajin« naideino n. pr. že [»jem konstitucije, ki mu posebno sodobna medicina opravičeno pripisuje velik pomen. V a r r o (ki je živel v 1. stol. pr. Kr.) je slutil že prisotnost bakterij, saj je ugotavljal, da na vlažnih mestih rastejo živalice, ki jih ni mogoče videti, ki pa z zrakom prihajajo v usta, nos in telo ter tam povzročajo nekatere hude bolezni.
V 3. stoletju pred Kristusom pa opazimo v antični medicini novo, a zelo pomembno smer: empirijo. Ne ravnajo se torej po teoriji, temveč po izkustvih, kajti postavljajo se na stališče, da je priroda nedojemljiva. Empiriki so imeli pri svojem delu dokaj dobre uspehe, vendar je Hipokrat že popolnoma pravilno opozoril, da je gola empirija lahko zelo varljiva. Sodobna medicina mu je popolnoma pritrdila, saj vidimo pogosto, da n. pr. poskusi z živalcami običajno ne privedejo do prevelikih uspehov, ki bi jih mogli uporabiti v zdravljenju pri človeku.
Popolnoma razumljivo je, da je bil zadnji namen antičnega zdravstva ozdravljenje bolezni. Hipokrat se je postavil na stališče, da priroda sama najboljše zdravi in je poudaril, da je bolezen prav za prav v neki obliki proces ozdravljenja. Zato je prirodi v tem naravnem procesu le pomagul z regulacijo življenja, z dijetami, masažami, kopeljo. Zdravila so šele na drugem mestu in so podrejena morebitni dijeti kot pripomoček. V 4. stol. pr. Kr. je izšla prva knjiga o zdravilnih rastlinah, ki sta jo napisala Diokles in Karist, ki sta tako postala prav za prav začetnika farmakologije. Galen sam pa že pozna precej sistematizirano medikumentozno zdravljenje.
Pri Grkih je bila zelo razvita kirurgija, ki jo moramo smatrati že tedaj kot posebno zdravstveno stroko. V njenem razvoju so jasno začrtana egiptovska izkustvu in metode. V Hipokratovi dobi je bila posebno razvita kirurgija kosti. Od operacij omenimo samo prevrtanje lobanje (trepanacijo) in odpiranje votline med porebrno in pljučno mreno. Krvavenja so preprečevali že tedaj s podvezovainjem žil. Poznali so tudi mamila, za kar so običajno uporabljali sok alraune. Opaziti je mogoče tudi prve porodniške operacije, kakor okret deteta na glavo ali na-noge.
Po vsem tem smemo mirno ugotoviti, da je bila antična medicina znanstveno in praktično zelo izpopolnjena in uspešna. Kakor je zapustila grška filozofija jasno sled v sodobnem modroslovju, tako se tudi moderno zdravstvo marsičesa uči od starih grških zdravnikov — spomnimo se samo na sirnlmlično zvezo med starim in sodobnim zdravstvom, ki je lepo izraženo v sloviti Hipokratovi prisegi, ki jo ponavlja tudi v današnjih dneh vsak mlad zdravnik, ko prevzema odgovornost za vse svoje delo, posvečeno koristim človeštvo.
G&e.) kJtUvmicu v.Se/ ti ponudi...
i ° °'«oJU koko- nastane/ *neSo
Gosta ljubljanska megla še sitno sili v nos, ko že stoji gruča mesarjev pred klavnico z vsem svojim štabom — pomočniki in čaka, kdaj se bo izza vogala pokazal mož z listki v aktovki, na katerih je natančno napisano, kaj in koliko dobi vsak mesar za svoje stranke. Vsem pa skozi vrta ena po možganih: kakšno živino bo dobil. Kajti ni vseeno, ali dobiš lepega vola ali pa kravo plemena Matuzalem. Živino, ki čaka v hlevih na zakol, imajo vsi v mezincu in še v taki temi bi vsak prav izbral. Pred očmi jim migotajo obrisi krav, telet in volov.
»Oh, ali si videl tistega vola z Grahovega? To je kakor pesem,« vzdihne literarno navdahnjeni Jaka in se graciozno obrne proti Francetu, na čigar sršenastih brkih se še poznajo sledovi megle.
»Seveda sem,« zamomlja. Zraven si pa misli, da bi le jaz dobil. Pa ne mislite, da misli tako zaradi znane ljubljanske nevoščljivosti. O ne!
Med takimi in podobnimi pogovori pa že prisopiha Slavko z listki ali kakor mu sami pravijo: lisasti Slavko. V obraz je rdeč, kakor da bi spil liter terana, pa pije samo limonado. Še nihče ga ni videl, da bi bil kdaj vsaj sekundo pri miru, in pravijo, da je bil rojen ob potresu. Tudi razmišljen je tako, da ti nikoli ne odgovori, kar ga vprašaš, kakor tisti očanec, ki so ga vprašali, kam gre, pa je odgovoril, da bo lepo vreme.
»Aha, je že prišel,« se oglasi eden ali drufji iz gruče in vsi krenejo slavnostno proti njemu. Dostojanstvo je treba ohraniti, če gre prav za kravje listke. Torej velja tu pravilo: vsi za enega, kar pri mesarskem stanu ni nič nenavadnega.
Ko imajo mesarji vsak svoj listek, se je treba obrniti še k zadnjemu »naprej postavljenemu« — »ta umazanemu Janezu«, ki deli iz hlevov dodeljeno živino.
»Janez, hitro mi daj vola!«
»Kje iinaš listek?« pobara Janez.
»Ga bo takoj prinesel mojster. Saj vem, kateri vol je.«
»Vam nič ne verjamem,« ugotovi Janez, pomežikne na eno oko in odhlača po hlevu. To drži kakor amen in je škoda vsake besede. Samo kdor pride z listkom, dobi živino, sicer ga Janez samo prebrisano pogleda in odpravi.
Iz vagona še gre ...
Ko je stvar z Janezom opravljena, je treba živinče še stehtati, da vsak ve, koliko je med potjo »shujšalo«. Med potjo žival upade in nikoli toliko ne telita, kolikor je zapisano na listku. Ko pripelje kmet živino na dogon, pripelje sito, da več tehta in da ostane kaj za »sol«, »štiri sto petdeset kilogramov,« ugotovi tehtalec.
»No, pet sto dvajset je pa imel. Sedemdeset kilogramov je kaliral.«
... a ko je kravica zavohala klavnico, pa nič več
Zdaj že visi na kavljih...
... in se vedno bolj spreminja v meso
Tako se dere zares!
Jetra, pljuča in druge dobrote lezejo na dan
Tudi živinozdravnik ima besedo
Loj ali vampi?
Živinče se upira in buli okrog sebe.
»Daj no, poženi,« se obrne k mimo prišlemu. Ta hitro prime žival strokovnjaško za rep, ga zavije in trmasta žival se upirajoč vleče naprej.
Na pragu poskuša živinče še enkrat stresti trmo, toda vajene in krepke roke ga potisnejo v klavnico, kjer že čaka »veliki ubijalec«. Tako bi mu rekli Indijanci, če bi ga videli, kako pobija živino. To je priprava, podobna cilindru, v katero se vtakne patrona, prisloni živini na čelo in sproži. Žival pade kakor od strele zadeta. To je bolj milostna naprava, kakor pa pobijanje s sekiro, ko slišiš zamolkle udarce in hreščanje kosti. Prašiče pa pobijajo tako, da jih z električnimi škarjami najprej omamijo, potem pa zakoljejo tako, da žival nič ne trpi.
Pravijo, da sta kokoš in riba najbolj neumni živali. Toda če opazuješ živino, ne opaziš, da bi kaj slutila, kaj jo čaka. Mirno se da pobiti. Le tu pa tam se žival upira, toda ne bi rekel, da je to upor pred smrtjo, ampak upor, ki ga opaziš pri živini, če jo ženeš v kraj, kjer še ni bila. Kajto ko gre mimo že zaklane živali, se ne vznemiri, in če zaklano žival povoha, gre mirno naprej. Še ko ji drži »veliki ubijalec« smrtonosno orožje na glavi, mirno čaka.
Ko leži žival na tleh, ji »veliki ubijalec« porine skozi rano dolgo žico in še pogodi ja po glavi. Žival se strese in začne brcati in otepati okrog sebe. To je zadnji odpor pred smrtjo in zadnji upor proti smrti. Potem se žival umiri, stegne vse štiri od sebe, glavo zarine v mlakužo krvi, oči osteklenijo, mišice odpovejo in ulije se vse iz nje. Nehote pomisliš, v čem so si bitja različna v smrti.
Sedaj se začne strokovni del. Vešča roka spretno zavihti nož in že bruhne kri iz dolge in globoke rane. Tisti, ki čaka jo »na kri, hitro podstavijo posodo, da se ne bi nekoristno razlila po tleh. Iz krvi se lahko narode klobase ali pa poje na kakšen drug način pripravljena. Ko je pa človeška iznajdljivost tako velika in potreba tudi! Mesar hitro natakne žival za smrček na kavelj, da glavo iz kože in preseka vratno kost najprej, ki je najtrša, sicer je pozneje ne bi mogel. Spretna roka šviga sem in tja, prereže vamp in kmalu se pokažejo notranji deli. Potem jo obesi za noge in kaj kmalu je iz kože. Okoli pa stojijo razni strokovnjaki, ki so prišli sem, ker jim je doma dolgčas, drugi so prišli po odpadke za »psa«, po kri in sploh z nekim vzrokom ter računajo, koliko bo mesa, loja in podobnih dobrin.
»Na, Feliks, tu imaš. vampe, pa jih operi. Saj je že menda para.«
»Bom,« zamomlja enooki Feliks, oblečen v kožnat, od vode premočen in trd predpasnik, da šumi, kakor bi hodil po listju. Vampe primeta vsak na enem koncu in čof! že ležijo v pripravljenem vozičku.
»Strela, pazi no,« zagodrnja eden okoli stoječih, ki mu je priletela nesnaga v oko.
Feliks rine voziček pred sabo in spotoma premišljuje, koliko bo ostalo za .firkelc’. V oddelku, kjer čistijo vampe, se kadi para in zastira pogled po dvorani. Skozi kadečo se paro vidiš, kako se okoli velikega kotla drenjajo pomočniki in s koli mešajo vampe, ki se kuhajo. Kakor peklenščki, ki v peklu kuhajo smolo, se ti zdijo, ko jih gledaš skozi to kadečo se paro.
Ko so vampi že kuhani in očiščeni, ko drobovje že visi očiščeno in je samo mrtva materija ter ne kaže nobenih znamenj življenja več, visi v klavnici očiščeno ži-
vinče in še kaže znake življenja: celi kompleksi mesa še migotajo, mišice še podrgetavajo in ne bodo nehale prej, dokler se meso ne bo ohladilo. Nekoč se je zgodilo, da je kravji jezik, ki je visel na kljuki, še kazal znake življenja in podrhtaval. Nekdo, ki je prišel mimo, je pripomnil: »Se pozna, da je bila ženska Še zdaj ji jezik miga.«
»Parklje in žolč boš dal meni,« se priporoča Janez. »Z žolčem se imenitno očisti obleka, iz parkljev je pa najboljša juha.«
»Se pozna, Jože, da ste ga včeraj .nakladali’. Se potiš kakor v električni peči. Ves geruš bo šel iz tebe in dal prostora drugemu. Bilo pa ga je snoči! Tista .kišta’ piva je bila na koncu pa res odveč. Nekaj steklenic sem dal na varno, jih bova pa sedaj, bodo bolj prav prišle kakor snoči!« sili vanj Peter, ki je prišel po odpadke »za psa«.
»Kje so pa jetra,« se bliskovito obrne Jože, ko pogleda na kljuko, kjer so visela jetra. »Strela, vse kosti mu polomim.«
Jetra so res čudna stvar. Malo se obrneš vstran, pa že dobijo noge. Tudi nož ni varen. Za trenutek greš stran in že ga ni več. Če imaš srečo, ga najdeš zapičenega v zadnjem stegnu, ko je očiščena žival potegnjena že pod strop in čaka, da se odpre hladilnica. Tu visoko gori je nož na varnem, ker nihče se ne zmisli, da bi se ozrl navzgor.
»Ta jetra so pokvarjena,« ugotovi veterinar, ko odreže košček stran. In res se v prerezu pokažejo bele bule. Švrk! zleti odrezani košček v kot, kjer bo počakal metle, če ga ne bo kdo prej pobral za psa.
»Ves gornji del teleta je pokvarjen. Meso je zaplenjeno.«
Ko preseka teleta, vidimo v preseku zelenega volka. Zbogom, mesce, tudi tebe po požrl pasji prijatelj! O ne! Veterinar ga da zanesti v laboratorij in ne bodo ga videle več nobene oči.
Sedaj je treba meso poriniti v hladilnico. Prej pa še dolgi dečko pritisne štampiljko na meso, da se ve, katere vrste je. Če je pa dolgi dečko prekratek, kadar pritisne štampiljko na zadnje stegno, jo natakne na palico, da se vidi kakor mežnar, kadar prižiga sveče.
Od tu gre meso na tehtnico, kjer se ugotovi čista teža. Komur se kolje žival na polovico, se mu obraz zadovoljno smehlja, komur jm ne, se pa bolj kislo drži.
Vrsta mesa pred hladilnico je vedno večja in šele ko pride klavniški sv. Peter — ključar Blaž, se vrata odpro. Hladilnica je kakor sveta vrata in se odpira samo ob določenem času.
»Kaj pa mislite, kam bi pa prišel, če bi hotel vsakemu posebej odpirati. Zunaj je vroče, notri pa hladno. Če si železen, te vrag enkrat potipa. Enega tako, drugega pa tako. Enega prej, drugega pozneje. Če si skozi na klavnici in dočakaš štirideset let, lahko pričakuješ, da ne boš več kaj prida zdrav. Pa ta vrata! Kolikor jih je, vsa so odprta. Vročega in prepotenega te dobi prepih in to iz dneva v dan, da se te mora nekaj prijeti.«
In mož ima prav. Za marsikatero leto življenja so prikrajšani ti ljudje. Toda malokdo pomisli na to, ko gleda te ljudi, kako pripravljajo godrnjavemu želodcu hrano. Ko si enkrat samostojen mojster, se že nekako izogneš takega dela. Komur pa sreča ni bila mila in se ne more povzpeti tako daleč, pa ga čaka tako življenje iz dneva v dan, iz leta v leto. In kdo bi zameril tem ljudem, če si privoščijo prijetno uro, če si privoščijo kakšen priboljšek.
Vampe kuhajo
Meso »samo na sebi« ...
...odhaja poslednjemu namenu nasproti
i........Ti
iiiiiiii
m	ii
4 P|	i||
•ij| .j: t x
Miliiiilili!"1-"'
MIKLAVŽ KURET
(Slike panjskih končnic po zbirki Etnograf, muzeja v Ljubljuni)
Slovenski hudič je imenitna oseba. Vsak dober Slovenec ga vzame sleherni dan kdo ve kolikokrat v misel... V dolgih stoletjih si je nabral zanj nič koliko nazivov, grdo zvenečih in zaničljivih, spoštljivih in olepševalnih. Kdo bi jih naštel? Hudič, hudir, hudiman ali hudimar, vrag, šent, hudoba in hudobec, zlodej in zlomek, parkelj, peklenšček, bognasvaruj ...
Koliko pa je Slovencev, ki bi se zavedali, da ta hudič ni samo hudobni duh, ki ga poznamo iz krščanskega nauka, da ima marveč svojega davnega predhodnika v poganski dobi Slovencev in da se prepletajo v njem različne postave iz slovenskega bajeslovja?
Spodobi se, da o tako imenitni osebi vemo nekoliko več kot samo to, da bi bilo prav, ko bi nam bila malo manj na jeziku ...
Seči nam je daleč, daleč v sivo preteklost naših poganskih prednikov. Sami drobci so nam preostali in še
		
		yf* $!
Hudič žene pogubljence v peklensko žrelo
Hudič nagaja ženskam pri kuhi
te s težavo luščimo iz večkrat zakritih in pomanjkljivih povedk. Postopati moramo kakor nekdo, ki noče iz maloštevilnih ostankov kake starinske slike ustvariti nekdanjo celoto.
Poganski Slovenci so verovali v nebeškega vladarja, ki je imel različna imena (Svarog, Perun, Svetovid). Tudi njegova družica, sestru in žena hkrati, se je javljala v različnih podobah; ime ji je bilo Vidoslava ali kratko Vida. Bila je kraljica Belih žen, zato tudi kraljica noči (Lepa Vida), a tudi kraljica mrtve, zimske narave (Tor-klja, Perhta) in kraljica smrti (Smrtnica, bela žena Smrt). Sin nebeškega vladarja je bil Svarožič, Božič, najpogosteje Kresnik imenovan; bil je božanstvo sonca. Njegov lik se prepleta z likom Vesnika, bogu pomladi.
Hudiči perejo in škrobijo ženske spodnjice
P#tf v
/	'irj 'i ii	
i /W -- ■' T*	\l	9 1 i	X'	\ 1	*	W
	1	ji
Njegov po poli brat je Jarnik ali Jarilo, božanstvo poletne vročine in lova. Jarnik s pomočjo svoje matere ustreli svojega po poli brata Kresnika-Vesnika, ker sc polakomni njegovih zakladov. Zato ga zadene prekletstvo nebeškega vladarja, da mora kot Divji lovec goniti divji lov. Jarnik - divji lovec je zametek staroslovenske postave hudiča.
Dobimo ga tudi v živalski inačici, ki se nam je ohranila v povedki o Zlatorogu. Kresnik - Vesnik je dobil tu obliko planinskega kozla z zlatimi rogovi, ki so ključ do bajnih zakladov v Bogatinu. Njegov po poli brat je v tej povedki Zeleni lovec. Le-ta s strelom v božanstvo dobi oblast nad čarovnim izstrelkom, ki nikoli cilja ne zgreši. Tako nastane tudi drugod znani lik »Čarostrelca«. Tudi Zelenega lovca zadene prekletstvo. Zdaj se potika po gorah in zavaja predrzne lovce v pogubo.
Iz teh prastarih poganskih ostalin je nastala prva podoba slovenskega hudiča. Božanstvo se je ponižalo v demona, ta pa je ohranil na sebi dokaj potez, ki spominjajo na njegov bajeslovni izvor.
Hudič brusi ženski jezik
Stari slovenski vrag je vedno zelen, zato so ga imenovali ponekod Zelenjuha ali Zelenjaka. Pripisujejo mu gospostvo nad mrtvo, nerodovitno naravo. Imenovali so ga tildi Šent. Rad se je zadrževal v vodi. V slapu je — tako so pravili — umival svojo mater, vilo - belo ženo. Kadar je padal dež med soncem, so pravili, da Vrag ali Šent tepe svojo ženo. Stari Slovenci so pripovedovan, da je Vraga mogoče videti ponoči, ko divja na iskrem belcu čez polja ali pa se vozi v žareči kočiji mimo mest, kjer so skriti krivično pridobljeni zakladi. Včasih jezdi tudi na kozlu ali pa se vozi po

/.ruku in ima vpreženc štiri lesene vrane. Temu ali onemu se je prikazal kot velik, zelen mož z dolgimi, iz. ust štrlečimi zobmi. Drugi so ga spet videli kot majhnega možica. Vsakokrat pa je hitro zrasel, da je segal kar preko strehe. Človek mu je moral hitro ubežati, da ga ni požrl.
Valvazor poroča o nekem mlinarju blizu Pleterij na Dolenjskem, ki ni mogel obstati v svojem mlinu, ker mu Vrag ni dal, da bi mlel. Kadar je mlinar vodo zaprl, mu je Vrag ponoči odprl zatvornice, da se mu ni nabralo nič vode. Če so pa kolesa tekla, mu je Šent ponoči vodo spuščal, da spet ni mogel mleti. Baje so ljudje videli Vraga, kako je vsakokrat, kadar je mlinarju katero zagodel, smuknil v vodo. Ponoči je prihajal k mlinarju v izbo, ga vlačil iz, postelje in mu kratko in malo ni dal miru. Tako je mlinar nazadnje pustil svoj mlin in se preselil drugam.
Vrag je imel tudi oblast nad dušami umrlih. Zanimiva je vera naših prednikov, da privzamejo duše umrlih živalsko podobo in da jih vrag v določenih časih žene v svoje podvodno kraljestvo. Tako pravijo Slovenci ob Muri, da podi ribe, ki da se gnetejo po reki navzgor kakor ovce pred ovčarjem. Drugi vedo povedati, da preganja mačke: po osem velikih mačk si vpreže in se vozi z njimi gor in dol; v rokah ima bič, in kadar začno mačke krnjuvkati, poka z bičem po njih. Zlasti pa je zanimivo in splošno znano, da polhe pase. O tem je
Hudič podpira ženski naškrobljeno spodnjico
pisal že stari Valvazor. On ve povedati, kako so slišuli stari polharji včasih ponoči v gozdu tleskanje in pokanje, kakor če vozniki pokajo z biči. Kmalu nato je pridrla silna množina polhov. Kmetje, ki so jih pričakovali, so urno zmetali nanje suknjiče in škornje. Polhi so se zarili v nastavljene stvari in kmetje so jih ondi lahko polovili. Kaj takega pa se primeri samo ob sobotah in drugih svetih časih. Polhi da so se zato zatekali v človeško obleko, ker Vrag potem nima nobene oblasti več do njih. Izkušeni polharji so še dodajali, da se sliši za pokanjem oster žvižg. Pri tretjem žvižgu se prikaže sam »nesveti gospodar« teh živalic, človek, ki ga zaloti Vrag na svoji poti, naj se stisne v kakšen kot, sicer ga butne v stran. Vrag polharjem tudi rad nagaja: proži jim pasti, da se prazne zapirajo. Na pogled je strašen: do pasu je človek, od pasu navzdol pa kozel.
Hudiči peljejo Pegamovo dušo (Pegam in Lambergar)
Hudiči vodijo Martina Lutra in njegovo Katrico
V isti podobi imenujejo Vraga na Koroškem in Primorskem Čateža. Čatež ima že roge, dolga ušesa in brado. Svojo postavo lahko spreminja: v travi ni večji kakor travna bilka, v gozdu pa je še večji kakor drevo. Zavraten je, ljudi plaši in zavaja. Če ga pa kdo razdraži, kotali kamenje in skale po pobočjih, da podsujejo človeška bivališča.
S tem pa smo že prišli do druge vrste bitij, ki so tudi prispevala svoj delež k predstavi Hudiča. To so različni Škratje. Škratje gospodujejo po veri starih Slovencev v tišini delujočim, skrivnostnim naravnim si-lam in pod zemljo skritim rudnim zakladom. Marsikakšna poteza Škratov je prešla na Hudiča in obratno. Ločiti moramo vsaj tri vrste Škratov: gozdne škrate, imenovane Lesnike (ker se gugajo po vejah, jim pravijo tudi Gug-1 ja ji), gorske škrate in domače škrateljne (pravijo jim tudi Gospodarčki ali Enci). Zlasti gorski škrati so dali slovenskemu Hudiču	dosti	potez. Tako je znana	bajka,
da so bivali Škratje	sprva	zelo blizu ljudi in	da	so bili
ljudem strašna nadlega. Slovenci so že takrat radi »šen-tovali« in če je kdo kakšno reč preklel, češ »Škrat te vzemi!« je bil Škrat precej pri roki in je stvar odnesel v svoj brlog. Tako se je preselil tudi znani »Hudičev boršt« iz ravnine na pobočje pod Grintovec. Pravdala sta se namreč zanj, tako povedka pripoveduje, dva kmeta iz loške okolice. Dolga je bila pravda in zmerom bolj sta bila zagrizena. Nazadnje premaga jeza enega izmed obeh, da se zaroti:	»Če	gozd ni moj, naj	ga	Hudič
vzame in odnese na vrh	Grintovca!« Gozd	res	ni bil
njegov. Hudič ga je zgrabil, da bi ga odnesel, kakor je kmet želel. Pa preden je dospel vrh gore, je pod Svetem Jakobu dan zazvonilo. Tedaj je izgubil Hudič svojo moč in moral je pustiti gozd tam, kjer ga vidimo še dan-
Hudiči spreminjajo stare ženske v mlade
današnji ... Pozneje so se morali škratje umakniti, ker jih je zagovoril sam papež. Docela jih pa ni mogel spraviti s površja zemlje in jih pognati pod zemljo, ker ni bil čisto brez greha...
Škrat človeku ni vedno sovražen. Če mu prodaš svojo senco, ti nanosi vsega, kar si želiš. Skrbeti mu moraš zu hrano — najrajši je proseno kašo — in na okno moraš položiti tisto, česar bi rad dobil. Škrat nato drugod nakrade in tebi nanosi. Toda s tem, da si Škratu
(Nudaljevanje na str. 165)
3ANEZ GREGORIN
IGOR ZAGRENJEN
SMRT POD STENAMI
Tone je urno prihajal bliže gor.
Zdaj je že videl Gradišarja, ki je s hrbtom obrnjen k njemu klečal zraven ognja in pihal, da so mu najbrž prihajale solze v oči.
Malo bolj stran je stala Liza, skoraj pri vratih.
Zdaj ga je spazila.
Veselo mu je pomahala naproti. Prav do sem se je čutil njen prijazni nasmeh. Tako dobro je napravil srcu. Kar gorko je postalo človeku.
»Hejo, Liza!« je zavpil Tone navzgor.
Takrat pa je žena kar na lepem zakrilila z rokami, do sem se je videlo, kako je prebledela.
»Tone, varuj se!« je zavpila tako pretresljivo, da so mu pri priči zaplesali mrzli mravljinci po hrbtu.
Kakor blisk naglo je pogledal od nje nazaj levo v gozd, desno v čeri, pa spet nazaj dol.
Tam se je posvetilo in počilo. Grozeče se je razlegnil strel po tihem gozdu in pečinah. Iz stene v steno je urno skočil odmev.
»Oooh, Tone!« je zaslišal zviška.
Kakor strela naglo je obrnil glavo.
Ujel je še, ko je tam gori Lizo spodneslo, kakor da bi jo bil kdo pahnil od zadaj.
Blisk ne šine hitreje, kot se je Tone spet obrnil navzdol v goščo.
Neka majhna reč se je kakor nora podila skozi goščo, jahala čez grmovje, se spotikala, motala, preskakovala in gnala naprej dol.
S pologa je poprck planila na stezo.
Podborški Tinček!
Samo nekaj časa se je zamajal Tone, ali bi skočil za njim ali stekel k Lizi.
Pa ga je že vrglo kvišku.
Planil je po bregu navzgor, voda je pljuskala čez rob na ta pa na oni kraj.
Saj še vedel ni ta čas, da ima kaj v rokah.
»Liza, Liza, Liza!« je rjul med potjo kot ponorel.
Bog, Bog! Ali si me udaril, kaj? Ali še nimaš zadosti? Sram te bodi! Pa tako lepo sem te prosil! Tako lepo sem se s teboj zmeraj pogovarjal! Ne, ne, saj ne! Saj ne mislim tako, ljubi Bog! Bodi no dober! Bodi usmiljen! Nikari kaj hudega! Nikar mi'še tega ne zadeni! O Bog, sveti Bog nebeški!
To mu je šlo skozi glavo, ko je tekel navzgor, kar so ga nesle noge. Gradišar je tačas pobral in podržal Lizo.
Bila je bleda kakor smrt, glava ji je udarila na prsi, kakor omahne spodkošeni cvet na steblo.
»Liza!«
Kakor norec je planil k njej, jo iztrgal Gradišarju in odnesel v šupo.
»Otave prinesi, junec, kaj zijaš,« se je krvavih oči zadrl na Gradišarja.
Kakor smet v vetru je tega zaneslo gor po bregu k orehu, tako se ga je ustrašil.
»Liza, Lizika, ti moja majčkena, ti ljuba, ah, nikar ne umri! Liza, Lizika, ali slišiš?« je sopel vanjo, pritiskal lice k njenemu, jo poljubljal in nežno prijemal. Neznanski strah, da je ne bi zares izgubil, ga je stisnil, kakor bi ga bile od zadaj zgrabile čez roke in čez život strahovito močne šape, nekaj pa pritisnilo na sence, na čelo in oči. Bridkost se je z grenkim, mogočnim dihom pognala iz prsi, od srca v grlo in v usta. Tako je šel po sapo kakor ranjena riba, ki jo vržejo na vroči pod.
»Liza, Lizika! Oh, ti Liza moja! Ti mala mucka, ne smeš mi umreti! Ne smeš mi umreti! Nikar ne umri! Kaj bom pa jaz počel, če tebe ne bo! Liza, no! Liza, Liza! Ti ljubica moja, ti ženičica moja, ti srček moj] Oj ti moja ljuba Liza! Saj ne boš umrla, kajne? Ne boš
ne, saj ne smeš! — Liza, poglej me no, majhno odpri oči,« je nazadnje obupano zavpil.
Liza pa je mižala.
Tako lepo je bilo, ko jo je gladil ta kuštravi Tone, tako domača je bila ta roka. Po čem je že dišala? Tako znano je bilo. O ti Tone, ti moj! Kako gorko je nekaj spolzelo, prav doli k trebuhu! Ali je to pot! Bog ne daj, da bi bila kri! To bi bil Tone žalosten! Ne, ne, saj ni kri! Le tako neznansko vroče je. Soparno je bilo, ne, nič ni bilo soparno, še mraz je bil — ampak zdaj je soparno! Oh, kako je vroče! Zakaj se pa tako tresem, zakaj neki se tako tresem? Bog nebeški! O Tone, ti Tone, ti ljubi moj Tone!
Zdaj pa je Tone široko razprl oči. Tako se je ustrašil, da je odrevenel. Leden pot ga je obsul in zmrazil. Kar zadrgetal je.
Krvavo liso je spaz.il, mastno, krvavo liso. Čedalje večja je prihajala.
»Gradišar!« je zarjul.
Nato pa je naglo Lizi raztrgal obleko.
Majhna jamica se je pokazala, naokoli pa vse krvavo. Gosta kri se je že usedla in razmazala okrog te ranice. Tenka krvava sraga je lezla navzdol do goste, črnikaste kapljice.
Bog, zakaj si mi to naredil! Pa tako lepo sem molil k tebi! Ata, ali vaša prošnja nič ne zaleže! Saj sedite gori pri gosposki mizi! Zinite zdaj kaj, ali ne vidite, kaj se z nami godi? Oh ne, oh ne! Dajte no, prosite, ti ljubi Bog pa nikar ne zameri, če mi uide kaj napačnega, saj vidiš in veš, kakšen sem! Ne zameri mi, pomagaj, usmili se! Ukaži, naj ne bo nič hudega!
Ven se požene. Prav malo vode je še ostalo v posodici, tako naglo jo je bil prej spustil na tla.
Od Lizine obleke odtrga kos, ga namoči in začne izpirati rano in brisati kri. Pa le še kar naprej sili nora kri ven. Nič ne pomaga.
»Gradišar!« zarjove še enkrat v neznanskem strahu in obupu.
Zunaj se razlegnejo naglo koraki.
Posteljcta ji, kolikor ji le moreta lepo.
Tone jo sili z vodo.
Komaj, komaj pije. Kar ne more požirati. Zaleti se ji, kašelj jo zgrabi, tam pa zamiga iz rane kapljica za kapljico.	I iiri
Varno ji nato položita glavo nazaj na zglavje.
Dolgo -časa vsa bleda meži.
Tako tiho je v šupi, ko oba pobožno in s strahom upirata oči v njen obraz in čakata, kakšno znamenje bo prvo dala.
Tako je tiho.
Nazadnje Liza le odpre oči, čeprav stežka. Megla leži iia njih, tako so trudne in izmučene.
Tone, Tone! To je Gradišar!
Čisto bledo sc nasmehne.
»Oh, Liza, samo, da si še živa! Saj sem vedel, da naju Bog ne bo zapustil! Oh Liza, Lizika moja, ti moja mala Liza!« ji govori Tone.
Tako burno jo poljublja povsod, da ga mora Gradišar cukniti, pa se ga otrese s komolcem.
»Liza, ti Liza,« hiti in jo poljublja in boža, po laseh, po licih, po čelu, na usta.
Srečno se smehlja Liza, pa tudi bledo in trudno, tako izmučeno in revno. O, ti božica!
Toliko da iztegne roko.
Kako lepo poboža Toneta po laseh! Pa še na čelo najdejo njeni prsti. Pa po licu, dol do brade. Kako lepo ga boža, oh, kako je lepo!
To je pa zadosti.
Zdaj kar bruhne iz Toneta jok.
Klečal je bil prej zraven ležišča, tega revnega ležišča, zdaj kar zagrebe glavo k njej in sc potegne po kolenih čisto zraven. Oh, ta Tone! Kakor otrok si ti, Tone, komaj čakaš, da te kdo poteši!
»Tone!« reče Liza, da se komaj sliši.
»Toiie!« pravi še enkrat. »Nikar ne bodi preveč žalosten! jaz zdaj grem in bom zgoraj zate Boga prosila, da bi se ti nič hudega ne zgodilo. Nič nikar ne jokaj! Vidiš, ata so že gori! Burga je tam in Peter! Ti se bodo že zavzeli zame, nič ne skrbi in nič naj ti ne bo hudo!«
»Ne govori tako, Liza,« je bruhnil Tone med jokom. Še bolj na glas je zavekal, tako so ga te besede stisnile.
»Tone!« je čez nekaj časa začela Liza. Težko so ji že prihajale besede iz ust. Marsikaterikrat se je vmes ustavila ali zakrknila. Zdaj je glas prihajal glasnejši, pa spet potihnil, da se je komaj razločilo.
»Tone!« je rekla. »Z nobenim človekom ne bi živela tako srečno, nikogar ne bi bila bolj vesela kakor tebe! Tako dober človek si, tako dobrega srca! Le glej, da si boš izbral kakšnega drugega dekliča in si pripeljal namesto mene ženico na dom, ko mene ne bo več! Samo če boš tako napravil, se mi bo zdelo prav tam gori. Vidiš, nama ni bilo dano, da bi vzredila sinčka in ga postavila na noge, revček je umrl tako majhen. Vresko-vina pa mora ostati, ti ji moraš poskrbeti za gospodarja domače krvi, ko bodo hudi časi v kraju. Vem, da bi me ata kregal, če ti tega ne bi naročila, kregal bi me, ko bi se gori prvič srečala!«
»Ne, Liza, ne! Samo tebe sem imel rad, samo tebe bom imel zmerom v srcu kakor dolgo bom živ!« se je na vso moč v solzah in lilipu zarotil Tone.
»Nič nikar ne govori tega, Tone! Če me imaš kaj rad, napravi tako, ko bom umrla. Ne žali se predolgo, ko me ne bo več! Ti in Vreskovina, oboje bi prišlo na nič, če me ne bi hotel poslušati! Lej, jaz tako preč, da me ne boš mogel doseči, ti pa tu spodaj — kakor bi se podil za senco — pa tako dober človek! Zakaj bi se grenil. Zares, Tone, če me imaš le malo rad, zdaj mi obljubi, da nc boš ostal sam! Toliko je dal ata na nas, tega bi mu ne smeli napraviti, da bi ob tistem času, ko se spet gori najde vsa naša družina, spodaj tuj gospodar na široko sedel čez Vreskovino! No, Tone, daj, obljubi mi!«
■ »Obljubim, Liza!« je zaječal Tone.
Ves ogromni život se mu je tresel od joka.
Zdaj so se še Lizi zasvetile solze. Oh, ti vedi, če ji ni obšlo žal za tisto, kar je rekla!
Ti vedi!
O moj Bog, moj Bog!
Vsi trije so jokali.
Kako dolgo je bilo tiho. Samo ljubo smrkanje se je slišalo, nič drugega, nobenega glasu.
Spet sta se končno kar na lepem, kot bi se bila oba hkrati ustrašila, če nista kaj zamudila, ko bi s«' dalo še pomagati — spravila na noge in ji zdaj eden, zdaj drugi poskušala z ruto ustaviti kri. Gradišar pa ji je ponujal vodo.
»Kar pustita! Saj mi ne moreta pomagati!«
To so bile njene zadnje besede, tako tihe kakor če metulj spne krila.
Potem pa se je nenadoma vzpela, strmo pogledala k vratom in omahnila vznak.
Kot bi bila vzdihnila. »To...,« se je zdelo.
Pa je že obležala mrtva.
(Iz povesti »Zavetje v Pečevju«.)
Rešitev šahovskega problema in ugank v 8.-9. številki:
1.	Sfl! Lh6 (nujno, ker Je grozilo: Sd2 ter St>l!), 2. Sg3 Lg5 (lovec mora nadzirati polji cl in d6), 3. Se4 Lf41, 4. Sc5 Lg3, 5. Se6 Le5, 6. Sg5 Lg3 (ali poljubno), 7. Sf3 (ali pa Se4) in črni nima več obrambe proti Sd2 in Sd4.
Zelo mična študija s skakačem za »tempo«.
Mnogi reševalci so se močno potrudili, da so strli debeli oreh.
Žreb pa je nagradil te-le:
1.	Lučarja Antona, 2. Ferjana Maksa, 3. Motnika Rudolfa.
Rešitve problema v tej številki pošljite do 1. decembra 1942 na uredništvo »Obiska« (šah), Ljubljana, Kopitarjeva 6.
(Nadaljevanje s str. 163)
svojo senco prodal, si mu prodal svojo življenjsko moč. Kmalu začneš hirati in umreš, Škrat pa si s tvojim življenjem podaljša lastno življenje in mladost. Zakaj umrljiv je kakor druga bitja... Človeške duše Škrat ne mara.
Krščanski Hudič pa je drugačen. Njemu gre predvsem za dušo.
Šele s krščanstvom je dobil Hudič tiste značilne poteze, ki jih pozna krščanska predstava hudega duha. Prehodna postava so tako imenovani Kanihi, angeli, ki so bili Luciferjevi, a se Bogu niso uprli.
Slovenski hudič iz krščanske dobe ima vse tiste značilnosti, ki jih ima hudič po vsem krščanskem svetu in kot ga dobimo upodobljenega na starih gotskih katedralah. Takšen je Hudič, ki ga upodabljajo ljudski umetniki na značilnih slovenskih panjskih končnicah. Ta Hudič je glavar pekla in samo duše lovi. Ljudem nastavlja zanke, izrablja njihovo stisko, da se zavržejo ali pa da mu naravnost prodajo dušo. Najimenitnejša slovenska povedka, v kateri nastopa krščanski Hudič, je povedka o Trentarskem študentu. Starši so mu nosili živež od doma v mesto. Ali pozimi je zapadlo v Trenti toliko snega, da so bile vse hiše zamedene in nihče ni mogel zdoma. Trentarski študent je v mestu neizrečeno stradal in v največji sili se je zapisal Hudiču, da mu je denarja prinesel. 1 oda^ pravočasno se je zbal za svojo dušo. Zatekel se je k Šembilji, ki mu je povedala, kako naj se hudiča odkriža. Študent je storil po njenem nasvetu in Hudič mu ni mogel več škodovuti.
Nič manj pogosto ni Hudič navadna smešna postava. Takšen je skoraj vseskozi na pretežni večini ljudskih upodobitev. Samo poglejte si naše panjske končnice! Zanimivo je, da je Hudič takšen že v najstarejših srednjeveških misterijih krščanske Evrope. Ni pavlihu, ampak oseba, ki povsod kratko vleče in ki se na njen račun brumna publika prisrčno zabava.
Slovenski Hudič je tako vsestranski, da si celo — smrt privošči. V slovenskem ljudskem zakladu različnih povedk jih je lepa vrsta takih, ki pripovedujejo, kako je Vrag konec storil. Take povedke so očitno prenesle na lik Hudiča značilno potezo poganskega zemeljskega demona, škrata. Tako je znana povedka iz Mežiške doline, ki pripoveduje o čevljarju, kateremu je Vrag hodil pomagat. Nekega kvatrnega večera je pričel Vrag, a je samo skozi okno pogledal in posmehljivo dejal čevljarju: »Čevljar, kaj tako pozno delaš?« Čevljarju se je za malo zdelo, da mu Vrag ne mara priti pomagat, zato je pograbil kopito in usekal Vraga po gobcu, da se je kar prevrnil. Pobral se je in rekel čevljarju, naj ga še enkrut udari. Toda čevljar je vedel, da Hudobe ne smeš nikoli dvakrat udariti. Zato se mu je izmuznil in rekel: »Jaz koj k prvemu tako udarim, da je dosti.« Vrag se je zgrudil, strašno zatulil in se zvalil v jarek. Drugo jutro je ležal v jarku crknjen konj. Ko je pripeljal čevljar soseda, da bi skupaj spravila konja iz jarka, konja ni bilo več. Jarek pa se še danes imenuje Vražji graben...
Tako vidimo, da je ostal slovenski Hudič prav za prav do današnjega dne nekaj močno različnega od tistega, kar naj bi bil po naukih naše vere. Ohranil je na sebi polno potez, ki izvirajo iz sive poganske davnine. V njem se prepletajo različne bajeslovne postave starih božanstev in demonov.
Slovenski Hudič torej ni enovit, ampak je trojen in četveren ...
Če Slovenci takšno pošast kličemo na pomagaj — ali je kaj čudnega, da nas ... vrag jemlje?
X. Vneta iskalca zaklada bi bila morala pomisliti, da Je drevo v tem dolgem času precej zrastlo. Vrh sence Je bil torej tedaj, ko so zaklad zakopali, mnogo bliže deblu.
2.	Oglej si natančno: a) vrsto knjig, b) pismi na mizi ter c) lonček za lepilo in dognal boš vsaj tri poglavitne neskladnosti.
Mnogi reševalci so našli pravilne odgovore, navajali pa bomo samo imena tistih, ki jim je bil žreb naklonjen:
1.	Verčun Mile, 2. Palčnik Lojzika, 3. Ratar Venceslav, 4. Gro-beljnik Srečko, 5. Petan Ciril, 6. Barbič Metka.
Vsi tl prejmejo običajne knjižne nagrade.
Rešitve ugank v tej številki pošljite na uredništvo »Obiska« (uganke) do 1. decembra 1942. Ljubljana, Kopitarjeva 6.
Reševalce čakajo spet lepe knjige, ki jim jih bo razdelil žreb.
Vodja ekspedicije pregleduje zanimive predmete, ki so jih prinesli z Nove Gvineje. — V rokah drži poseben »ustnik« za kajenje. Na mizi leži lesen »zglavnik«, na levi pa vidiš močno spleten »oklep« iz rastlinskega tkiva, kakršnega rabijo pigmejci pri Ok-Tediju. Na steni od leve na desno: rezljana podoba nekega plemenskega poglavarja; lesen kipec s kljukastimi nogami: predmet, ki visi na taki kljuki, je nedotakljiv in ga sme sneti samo lastnik; tri lesene krinke z dolgimi nosovi, ki predstavljajo duhove rajnih ob reki Sepik.
Zastopniki plemena Ututi ob reki Kikori na Novi Gvineji. Ti možje so izredno odporni in krepki.
Skrivnostna
Tega moža poznajo vsi prebivalci Port Moresbyja, ker je postal avtomobilski voznik in se v »omikanem« poklicu imenitno počuti, a svoj nosni okras nosi danes le še ob praznikih.
Pod zaščito takegale malika nastopajo pritlikavci kot, govorniki in v njegovi bližini se posvetujejo o važnih plemenskih vprašanjih.
Tudi tole domačo lepotico je primamilo letalo ameriške ekspedicije. Je krepke rasti ter potomka plemena Ilula. Posebnost teh domačinov so izredno gosti lasje.
Nova Gvineja
Pogled z letala na zanimivo jezero Murry z mnogimi otočki, kjer leži polno nevarnosti. Tu rastejo največji in najlepši lotosi na svetu.
Poslikan plen nekega »lovca na glave«. — Človeška lobanja je pri divjakih močno cenjena tako v preprosti umetnosti kakor pri njihovih obredih.
Lepa zbirka puščic z Nove Gvineje. — Konice so iz prsnih kosti kazuarja, deblo pa pogosto posajeno z bodicami ježevca, ki povzročajo močne in nevarne rane. Domačini puščice navadno pomakajo v strupe in Jih neverjetno spretno rabijo.
Pritlikavec kadi. — Tobak zavije v bananin list ter ga vtakne v velik »ustnik«. Levico ima posebej zavarovano, da ga tetiva na loku, ki ga rabi noč in dan, ne bi usekala.
TTTTTTTTTTTTTTVTTTTTTfVVVVVfVVVVVVVVfVVVVVVVVVVVfVVfVVVVVVV?I
Letošnja jesen nam ne prinaša nobenih posebnih modnih novosti. Obleke so skromne in zlasti praktične, plašči gladko krojeni, oprijeti ali ohlapni, zelo moderni so še vedno kostumi s kožuho-vinastim okrasjem ali brez njega. Naša oblačilna nakaznica nam ne dopušča kakih posebnih nabav, sicer smo se pa v prenarejanju iz starega v novo že tako izurile, da nam nikoli ne zmanjka novih domislekov. Živobarven angora pulover, usnjen ali diftinast telovnik, topel muf iz dolgodlakega krzna, kožuhovi-nasta čepica, preprosta flanelasta bluza, vse to so še dosegljive stvari, ki nam omogočajo osvežiti lansko zimsko garderobo. Naša slika prinaša nekaj vzorcev, ki so sicer zelo preprosti, zato pa tembolj elegantni in so primerni prav za vsako priliko.
1.	Topel telovnik iz temnorjavega ostriženega janjčka lepo dopolnjuje ohlapen plašč iz grobo karirastega volnenega blaga.
2.	Elegantna garnitura iz črnega bar-žuna ali kratkodlakega krzna izpopolnjuje vsak preprosto krojen jesenski plašč ali kostum. Namesto oglavnice lahko naredite samo droben dečji ovratnik.
3.	K vsakemu angleško krojenemu kostumu se bo Izvrstno podal ta športni klobuček iz rjastorjavega velurja, katerega krasi istobarvno pero.
4.	Ljubek popoldanski klobuček iz črne klobučevine je okrašen s starinsko pentljo iz karirastega tafta.
5.	Mladostna bluza iz živomodre fla-nele bo lepo poživila vaš lanski temno-rjavi jesenski kostum.
6.	Elegantna čepica in torbica iz črnega astrahana sta okrašeni z debelo svileno vrvico in čopki.
7.	Živordeč športni telovnik iz difti-na ali sukna se nadvse lepo poda k temnomodremu krilu in svetli bluzi.
8.	Obleke in bluze, krojene v obliki moške srajce so še vedno zelo moderne. Naš vzorec je iz čokoladnorjavega volnenega blaga in ima kot edini okras dva velika našita žepa.
:	Deset dobrih nasvetov gospodinji \
£	4
l. Ce hočete, da se vam kompot zelo hitro shladi, ga po- 3 3 stavite v skledo z mrzlo vodo, kateri ste dodali pest kuhinj- < »	ske soli.	3
►	2. Zelenjavno omleto brez jajca napravite takole: testo na- 3 J redite iz 100 g moke, z vodo, soljo in poprom, temu prime- *
►	Sate 750 g že kuhane zelenjave in pečete vse skupaj kot omleto. 3
l 3. Paradižniki se dajo veliko bolje lupiti, če Jih pomočite 3 3	izmenoma v	vročo	in mrzlo	vodo.	«
£	4. Ce imate občutljiv želodec, lezite takoj po kosilu za pol «
►	ure in si denite nanj vroč termofor, kar olajša prebavo.	3
l	5.	Kadar si umijete glavo, umijte vedno istočasno tudi	3
3 glavnik in krtačo v vodi, kateri ste dodali malo salmijaka.	*
3	6.	Ce vam je dež namočil otroški voziček, ga morate takoj,	*
►	ko pridete domov, skrbno obrisati s krpo, namočeno v lane- 3
J nem olju. Kovinaste dele je treba včasih natreti z vazelino. 3 J	7.	Ce vam plin slabo gori, so gotovo zamašene luknjice,	-
►	katere lahko sami skrbno osnažite s tanko pletilko ali iglo. Od 3
3 Časa do časa pa je treba ves aparat dati očistiti strokovnjaku. ; 3	8. Kadar dušite modro zelje ali ohrovt, ne pozabite položiti *
►	na vrh košček kruha, ki odvzame ves neprijeten vonj. Žele- 3 J njava bo imela vse boljši okus, če ji med dušenjem primešate «
►	nekaj tenkih	rezin	jabolka.	3
9. Ste že kdaj pomislili nato, da lahko milnico, v kateri 3 J ste oprali perilo, uporabite za ribanje kuhinjskih tal?	*
3	10. Vedno zopet si opečete prste, ko primete za roč vaše <
►	železne ponve. Ovijte ga vendar z debelim motvozom, ki iz- 3
►	olira vročino.
KUHINJA
3	1. Žele iz paradižnikov	*
►	Olupite 1 kg svežih paradižnikov in jih dobro pretlačite. 3 3 Nato dodajte primerno količino soli, popra, kavno žličko slad- <
►	korja v prahu, sok polovice limone in žlico kondenziranega 3 3 mleka (če nimate olja). Poizkusite, če je dovolj začinjeno, nato •
►	raztopite 20 g želatine in jo polijte čez. 2elč dajte v steklene 3 3 skledice za kompot in jih postavite na hladen prostor, da se ■
►	strdi. Pred obedom zvrnite vsako skledico na velik list solate 3 3 in ga okrasite s koščkom trdo kuhanega jajca, če ga imate. •
3	3
3	2. Fižolova torta	«
►	Skuhajte pol kilograma fižola, nato ga dobro pretlačite in 3 3 pustite, da se ohladi. Ce hočete, da bo vaša torta čisto bela, "
►	morate vzeti bel fižol, okus je seveda isti. Ko je fižol ohlajen, 3 3 dodajte pol žlice pecilnega praška, dva rumenjaka, sneg dveh 1
►	beljakov, pol nastrgane limone, pest rozin. Posodo, v kateri 3 3 boste pekli torto, namažite s surovim maslom (če ga nimate, -
►	jo samo obložite z olnatim papirjem), denite noter dobro pre- 3 3 tlačen in premešan fižol in postavite v ne preveč razgreto "
►	pečico, da se peče eno uro, Ker so rozine sladke, zato slad- 3 3 korja prav za prav ni treba dodajati, razen če hočete imeti “
►	posebno sladko torto. Ves uspeh Je v tem, da vse dobro ume- 3 3 šate, kajti fižol je veliko težji ko moka in zato se taka torta 3
►	težko dvigne.	3
3	3. Zelenjavna mineštra	3
►	Za štiri osebe vzemite l'/» 1 vode, pol čebule, 1 por, malo 3 3 zčlene, nekaj listov ohrovta, pest graha (vloženega), četrt «
►	kilograma paradižnikov, 5 dkg fižola, 5 dkg makaronov, malo 3 3 majarona in malo drobnjaka. Vse to skupaj kuhajte dve uri 3
►	in preden nesete na mizo,	dodajte še	pest	nastrganega sira	1
3 ali kocko surovega masla. Servirajte kot glavno jed za kosilo 3
►	ali večerjo in' za priboljšek kos sira s kruhom in sadje.	4
:	3
►	4. Vojni makaroni	4
3	4
3	Pripravljeni	so namesto na masti ali surovem maslu, na ;
►	mleku. Kuhajte jih v vodi, kateri ste dodali polovico mleka 3
3	(seveda kondenziranega ali	v prahu).	Nato	jih odcedite in	3
►	denite v posodo, katero ste	rahlo namazali z	mastjo ali oljem.	3
3	Nato jih posujte s svežimi	paradižniki,	katere ste zrezane na	*
►	kose pražili z narezano čebulo. Končno jih posujte z nastr- 3 3 ganim parmezanom in pustite, da se pečejo v pečici pol ure. 3
1.	Volnena oblekca, ki je tako dobro služila vso lansko zimo, postala čisto premajhna. Naredite iz nje gladko krilce z bolerom, katerega izpopolnite z živopisano bluzo iz topič kariraste flanele. Droben ovratniček iz belega pikčja se lahko odvzame.
2.	Lanski plašček iz temnorjave volne lahko popravite tako, da naredite nov zgornji del in rokave iz istobarvnega baržuna ali kakega drugega blaga.
3.	Rokavi se vedno najprej strgajo, iz ostale obleke lahko sešijete ljubek predpasniček, ki varuje kako boljšo obleko.
4.	Iz ostankov nekdanje pražnje oblekce lahko sešijete moderno bluzo, ki ima pletene rokave v isti ali kontrastni barvi. Nosimo jo k nagubanemu krilcu in ohlapni jopici, ki je nastala tudi iz starega zimskega plašča.
5.	Preprosta šolska oblekca iz starega spomladanskega plašča ima v pasu, zapestju in ob žepih pletene dele iz pisanih volnenih ostankov.
6.	Iz dveh premajhnih oblek, ki se v barvi in tvorivu le količkaj skladata, lahko naredite to ljubko šolsko oblekco za vašo doraščajočo hčerko.
1.	Klasično krojena bluza iz belega pralnega krepdešina ima za edini okras precej velik monogram, izvezen v živi barvi.
2.	Popoldanska bluza iz vzorčaste prave svile ima ob vratu in na rokavih bogato drapirane pentlje, ki nadomeščajo ovratnik in manšete.
3.	Mladosten vzorec iz temne modro-bele črtaste svile ima otroški ovratnik in ljubko pentljo iz modrega tafta.
4.	Pražnja bluza iz belega organdija ima našite proge, ovratnik in manšete iz belega pikčja. Taka bluza se poda zlasti v črn jesenski kostum.
5.	Popoldanska bluza iz vinsko rdečega krepžoržeta ali muslina je okrašena z bogatimi naberki ob vratu.
6.	Zelo elegantna večerna bluza iz črnega krepa je pošita ob vratu in na rokavih s kovinsko bleščico. Nosimo jo lahko k dolgemu ali kratkemu krilu.
Sešiti so iz temnomodrega tobralka ali platna ter okrašeni z živobarvnimi vezeninami. Prejico morate izbrati tako, ki ne obledi in ki tudi pri kuhanju ne izgubi barve. Tak predpasnik je pripraven za delo v kuhinji in po hiši, lepo se bo podal tudi vaši hčerki, ki hodi že v šolo. Ce ste količkaj spretni v vezenju, vam delo ne bo šlo težko izpod rok, ker so ubodi nadvse preprosti.
1. Bordura tega predpasnika je izvezena v beli in rdeči barvi. Najprej naredimo dve enaki vrsti poševnih križcev v modri barvi, nato sledi ena vrsta rdečih, pokončnih križcev, ki imajo v sre-
di še en vodoraven vbod, da so videti ko zvezdice.
2 Vsa bordura je izvezena v tako imenovanem čarovniškem vbodu. Prve tri vrste so delane vedno ena v drugo, prva in tretja z belo, druga z rdečo prejico. Drugi del bordure je delan prav tako, le v obratni smeri.
3.	Pričujoči vzorec je izvezen v treh barvah. V živorumeni, opekastordeči in svetlomodri. Prvo in tretjo vrsto vezemo navaden vbod, tretjo vrsto verižni vbod. Nato pride vrsta na konici stoječih kvadratov, ki imajo v sredi drugobarven pokončni križec. Nato sledijo zopet tri vrste kot zgoraj.

ŠAH ECANKE
Sreča se je nasmehnila »mlademu«
Slovanska obramba
Dr. A. Aljehin — Klaus Junge
1. d4 d5 2. c4 e6 3. Sel c6
Črni čaka in se pripravlja na slovansko obrambo.
4. e4
Ostra, a dvorezna poteza, ki jo svetovni prvak rad kdaj pa kdaj povleče iz svoje torbe. Ni pa seveda v duhu damskega gambita ter nasprotniku ne daje tolikšnih skrbi kakor e3 ali Sf3. Bolj strupena je kakor nevarna.
4. . .. dxe4 5. Sxe4 Lb4-(- 6. Sc3
Po na oko naravnejšem Lb2 bi bil d-kmet v nevarnosti.
6.	. . . c5
Dobro! S tem se po potezi, ki je v tolikih variantah damskega gambita ena najvažnejših, preprosto osvobodi.
7.	Le3 Da3 H. Sge2 cxd4 9. Lxd4 Sf<> 10. a3 Le? 11. Sg3 Sc6 12. b4 Dc? 13. Le3 0—0 14. Le2 b6 15. 0—0 Lb? Črni je premagal vse razvojne težave in če je to dosegel proti svojemu velikemu nasprotniku brez večje škode, je dokaz, aa osemnajstletnik igra brez predsodkov, ali morda bolje — da je bil Aljehin v otvoritvi mlačen.
16. Sb5 Db8
Važno poševnico mora seveda držati.
1?. Del a6 18. Sc3 Dc? 19. Sa4
Tu pa beli skakač ne stoji posebno dobro.
1.
V tejle ulici stoji hiša, kjer straši. Če te zanima, skušaj najprej dognati hišno številko. V ulici so hiše na obeh straneh. Vsaki hiši na desni stoji nasproti hiša na levi. Hiše imajo zaporedno tekoče številke. Samo
ena hiša stoji na samem v parku na koncu slepe ulice: to je ravno hiša, v kateri straši. Skupna vsota vseh hišnih številk je 1653. Katero številko ima torej hiša, ki ji duhovi ne dajejo miru?
2.
Popotnik je prišel iz Dolnjic in hoče v Gornjice. Pot ga pelje skozi gozd. Nima pri sebi ne zemljevida
ne kompasa. Nekako po eni uri hodu pride do razpotja. Kam naj zdaj krene, da bo prišel v Gornjice? Ali naj gre naravnost naprej, ali na levo ali na desno? Vihur je kažipot podrl in njegove ročice štrlijo zdaj deloma proti nebu, deloma proti
zemeljskemu središču. »Ta je pa lepa!« si misli popotnik. Kako do zdaj mogel priti v Gornjice? Nena-domu mu je nekuj šinilo v glavo: našel je rešilno pot iz zadrege. Kaj je napravil?
3.
V neki cirkuški menažeriji se je krvoločen tiger izmuznil iz velikega zaboja, v katerem so ga običajno
19. . . . Sd? 20. Tfdl Sce5
Črni ima v srcu grožnjo Dc6. Svoje figure ima dobro razvrščene, zato 1)0 lahko začel z močnim napadom na damskem krilu.
21. 13 a5! 22. Db2 axb4 23. axb4 Lf6
Grozi Sxf3-j-
24.	Db3 b5!
žrtvuje kmeta, da razbije damsko krilo.
25.	cxb5 Ld5 26. Txd5
Bela dama nima dobrih polj za umik, zato se je Aljehin spričo bližajočih se nevurnosti takoj odločil, da žrtvuje kvaliteto.
26.... exd5 2?. Tel Sc4! 28. Lxc4 dxc.4 29. Txc4 De5 30. Sc5 Sb6 31. Tel Sd5 32. Sge4 Sxe3 33. Dxe3 Tal 34. Tfl Td8 35. Sxf6-(- Dxf6 36. b6 Txfl 3?. Kxfl Dxb6 38. I)e4 Db5+ 39. KF2 Te8 40. Dd4 Db6 41. Sb3 Tb8 42. Dxb6 Txb6 43. g4 Txb4 44. Sc5 16 45. Kg3 Kf? 46. Sd3 Td4 4?. Sf4 I c4 48. h4 Tc5 49. Sh5 g6 50. S14 Ke? 51. h5 g5 52. Se2 Tc4 53. Kf2 Ke6 54. Sg3 Ke5 55. Sf5 K14 56. Se3 Tc5 5?. Sg2+ Ke5 58. Se3 kd4 59. Sdl Tcl 60. Se3 Tc5 61. Sdl Kd3 62. Se3 Te5 63. SfI Te2 j- 64. Kgl Ta2 65. h6 Ke2 66. Kg2Tb2 6?. Sg3-f Ke3+ 68. Kh3 Kxf3 69. Sh5 Tb6 in beli se je končno vdal. Aljehina je moral ta poraz močno boleti, kajti pozneje se je nad dvakrat »mladim« nasprotnikom pošteno maščeval.
Problem št. 59
Dr. K. Schmeider
abcdefgh
Beli vleče in dobi v 3 potezah
prevažali. Vse beži. Samo neki strežnik ni več utegnil priti do vrat. Zver se mu nevarno bliža. Le še nekuj korakov — pa gu bo ruztrgala. Tedaj se mu v zadnjem hipu posveti rešilna misel in mož se reši. Kaj je napravil?
4.
Veselu družba se pelje z motornim čolnom v jutrunjo sinjino. Krušno, kuko brzi čoln švigne preko
bleščeče se vodne gladine! Nebo je vedro. Čoln drvi naravnost nuprej. Iglu v kompasu kaže venomer proti krmilu. Krinur se zdi samemu sebi kukor točku, ki se pomika vzdolž ravnila. V katero nebesno smer se družba veseljakov neki vozi?
ZA M hid.\v.ž« &&**»&*» koJlada*,
s pisano vsebino in številnimi slikami
Imel bo nad 200 strani, kot barvno prilogo pa zabavno Igro »Ženimo na pašo!« Naročniki »OBISKA« lahko naroče koledar po ugodnottni coni 20 lir
Naročnina: za celo leto znafia 40 lir, za pol leta 20* lir, posamezna številka 4’— lire. — Naročnina se plačuje vnaprej po položnici postne hranilnice štev. 17.915 ah pri upravi »Obiska, v Ljubljani, Kopitarjeva ulica 2 (Ničman). - Rokopisi se ne vračajo. — Urejuje Mirko Javornik. — Za uredništvo odgovarja Ludvik Klakočer. — Izdaja in tiska Ljudska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič).
Z ZADNJEGA PLESNEGA VEČERA V LJUBLJANSKI OPERI:
»PIERETTIN PAJČOLAN«, GODBA DOHNANI, V GLAVNI VLOGI BR AVNIČARJEVA, KOREOGRAF GOLOVIN, NAČRTI ZA OBLEKE JELA VILFANOVA
FOTO ] VERTIN
TAKOLE MOČNE ROKE LOMIJO MARMOR ZA SPOMENIKE, KI TIH BOMO ZA VSE SVETE OKRASILI V SPOMIN DRAGIM RAJNIM