POLITIČNO
NEODVISNI
KLIC TRIGLAVA
LONDON, 20. FEBRUARJA 1977	LETO XXX. ŠTEV. 446.
^ -------------------------------------------——
CROATI, QUO VADETIS?
HRVATI, KAM RINETE ?
če zdaj gledamo nazaj, je mogoče reči, da bi se moglo liberalistično gibanje v Jugoslaviji v začetku sedemdesetih let končati drugače, če bi se zadevne skupine v raznih republikah povezale. Ker pa so bile razbite, jih je Tito s svojimi generali pospravil drugo za drugo. Gotovo nihče ni mogel pričakovati, da zahtev po liberalnih refomah ne bi spremljale :zahteve po narodnih pravicah; toda nacionalizem ne bi smel iti tako daleč, da se je iz borbe proti titoistični tiraniji spremenil v boj med Hrvati in Srbi,
Prav zdaj smo spet priča, kako se v ostali Vzhodni Evropi Siri rzumevanje za to, da bo opozicija proti komunističnim režimom tem uspeSnejša, kolikor se bo pojavljala v vseh zatiranih državah istočasno in bo morda celo usklajena. Ne samo, da Slovaki in Čehi niso nastopili ločeno ali si celo za Spas ali zares skočili v hrbet, ampak so ob-, javili skupno Listino 1977, kateri so se v duhu takoj priključili madžarski, poljski, vzhodnonemški in celo romunski intelektualci. Nič čudno ni, da je temu prisluhnil ves svet, da svetovni tisk na prvih straneh piše o uverturi človečanskih zahtev zatiranih narodov v beograjsko konferenco.
Kar velja za Vzhodno Evropo, velja toliko bolj za Jugoslavijo.
Zato je žalostno in obsodbe vredno, da celo mladi ljudje kot na primer nedavni hrvatski ugrabitelji ameriškega letala nimajo nobenega občutki za politično stvarnost in se prepuščajo histeriji, ki njihovemu glavnemu cilju - osvoboditvi hrvaškega naroda - predvsem samo Škodi. Nobena bomba ne more pridobiti simpatij svobodoljubnih ljudi; in ako dan za dnem ob vsaki priložnosti izražate sovraštvo do sosednjega naroda, kot to počno hrvaški eksaltiranci do Srbov, potem ste lahko gotovi, da boste želi prezir,.
Na drugi strani današnje številke objavljamo zemljevide Velike Hrvatske in Velike Srbije. Jasno je, da so ozemeljske pretenzije, kakršne kažeta obe karti, neresne in znak prenapetosti. Tem bolj obžalovanja vredno je, da za eno od njih stoji politična stranka, čije starost bi morala dokazovati, da je že odrasla pubertetni dobi. Očitne zadeve, ki se nanašajo na ozemlje, na katerem eden ali drugi narod ni v večini, morejo vesti le do medsebojne vojne, ki nikomur ne bo koristila. To je treba pribiti, ker se včasih posebno tujcem zdi, da se tako obnašamo, kot da ne bi bili pri zdravi pameti.
Poleg zemljevidov objavljamo tudi izjavo, sprejeto na sestanku Skupine za demokratično alternativo lani novembra. V tej zvezi je treba opozoriti na to, da je na prvi sestanek te skupine leta 1963 prišel dr. Branko Pešelj s polnim pristankom predsednika HSS dr, Vladka Mačka, ki je celo lastnoročno vpisal popravke v prvi osnutek tedanje izjave. Temu takrat neizpodbitnemu voditelju Hrvatov je bilo povsem jasno, da bi bil spopad med Hrvati in Srbi najhujše, kar bi se moglo zgoditi obojim. Dr. Mačku so bili srbski kmetje prav tako priljubljeni kot hrvaški.
čas je, da sedanji predsednik HSS dr. Juraj Krnje-vič pove, da je za realistično gledanje na odnošaje med Hrvati in Srbi. Saj menda ne pričakuje, da bodo Srbi brez vojne prepustili večji del ozemlja, tia katerem živijo, ali pa celo da bo kdo podprl borbo nas vseh za demokratično obnovo Jugoslavije ali pa za samostojne republike, če bomo stregli drug drugemu po življenju. Razumljivo je, da je dr. Krnjevič užaljen zaradi nekaterih stvari, ki so jih srbski ministri storili med vojno v Londonu; in verjetno je kdo drugi užaljen tudi na drugi strani. Toda od tedaj je preteklo že več kot trideset let , življenje teče naprej in nastajajo novi problemi in potrebe. Tudi si nihče ne more domišljati, da bo kakšna velesila - razen sovjetske - podprla stremljenja po pretiranem ozemlju ene ali druge strani. Sovjeti so pa vedno ribarili v kalnem in se poskušali vsakomur vsesti za vrat.
Licitacija sovraštva med nacionalisti je pripeljala do tega, da sploh nihče ne more več mirno braniti resničnih interesov svojega naroda. Rekli bi, da sta naprimer člana Hrvatskega narodnega viječa, Bogdan Radiča in Jakša Kušan, zadosti hrvatska v vseh’ svojih stališčih, da je mogoče domnevati, da so jima hrvaški interesi pri srcu. Kljub temu ju je argentinska HRVATSKA REVIJA takoj napadla, ko se je pokazalo, da bi bila morda v skrajnem primeru pripravljena pristati na Jugoslavijo, če bi to najbolj koristilo hrvaškim potrebam. Bogdan Radiča je menda nekaj takega napisal v pismu ameriškemu državnemu tajniku Kissingerju, Kušan pa v nekem članku. Edino kar moremo storiti je, da apeliramo na oba Hrvata, naj ostaneta realistična kljub histeriji, ki ju obdaja, realistična v interesu samih Hrvatov in nas vseh ostalih. Vsaj govoriti moramo med sabo kot civilizirani ljudje, - če smo sploh še ljudje.,.
Letos poleti bodo na mednarodnem sestanku v Beogradu pregledali rezultate helsinške konference iz leta
1975. Posamezne zapadne vlade so že opozorile svet.
Zaključek uvodnika na A.strani^p'

Kam
to
pelje?
Oba zemljevida sta nekoliko povečani fotoreprodukciji teritorialnih zahtev Veliko Srbov in Veliko Hrvatov, kakor sta bila objavljena v hrvatskem tisku.
Karto Velike Hrvatske objavlja vsak teden Hrvatski G/as,gla-silo Hrvatske seljačke stranke v Kanadi.
Karto Velike Srbije je objavil prof.Tomašević v svoji knjigi Chetnicks (Stanford Univer-sity 1975); ponatisnil jo je iz četniškega lista Našput. To karto je pozneje ponatisnila tudi Nova Hrvatska v Londonu.
SCALE OF MILES
/
eSe“r' ROMANIA
\+m
] Velika Srbija
y////\ Dodaci stranog teritorija Velikoj Srbiji
Hrvatska ]] Slovenija
Dodaci Sloveniji
S K A
'•»M»
L 0 V E N I J
BACHA
lEMM
trne*
ICflNA
H 9 I
ZA CIVILIZIRANE ODNOSE MED DRŽAVLJANI:
SVOBODO - JETNIKOM
-	TISKU
-	ZDRUŽEVANJU!
Skupina za demokratsko alternativo je začela delovati v Stanstedu(v Angliji) leta 1963, ko je izdelala staliSča in načela, po katerih naj bi bila zgrajena demokratična, federativna in policentrična jugoslovanska državna skupnost. Na mnogih poznejših sestankih po letu 1963 do novembra 1976 so sodelavci obravnavali mnogo vpraSanj, zlasti o izvedbi načela samoodločbe narodov Jugoslavije in tudi o ustanovah, na katerih bi temeljili svoboda in enakopravnost narodov in držav-članic, ki bi sestavljale taksno skupnost.
Udeleženci na sestanku 27. in 28. novembra 1976 v Londonu so obravnavali vpraSanja priprave demokratske evolucije v Jugoslaviji z ozirom na pričakovane politične dogodke. Udeleženci, ki se zbirajo okoli Demokratske alternative, smatrajo, da je demokratična evolucija možna in nujna in da se more prehodno stanje med sedanjo enostrankarsko oblastjo in bodočo demokratsko ureditvijo razvijati samo, ako ga ne bodo motili potresi, povzročeni od zunaj ali v državi sami, potresi, ki bi nastali zaradi odnosov med jugoslovanskimi narodi, ali iz ideoloških in drugih razligov.
Pravica in dolžnost vsake oblasti v prehodni dobi morata biti izogibanje in preprečevanje nasilja, pa naj prihaja od zgoraj ali od spodaj. Pot demokratske evolu-uije zahteva od državljanov duha osebne strpnosti in naporov za zacelitev ran iz nedavne vojne preteklosti in povojnih časov enostranske oblasti.
Udeleženci londonskega sestanka pozdravljajo nedavno povečanje bolj resnega in bolj objektivnega zanimanja demokratskega sveta za narode jugoslovanske skupnosti, kakor tudi za neodvisnost Jugoslavije. To terja od vseh naSih ljudi, da tudi oni začnejo preučevati nastajajoča vpraSanja svojih narodov in da se kar se da itdno povežejo na delu, kako najti pota in načinov za najuspešnejšo rešitev teh vpraSanj.
Vsi udeleženci so ponovno poudarili, da je skupnost Srbov, Hrvatov, Slovencev, Makedoncev in bosansko 'hercegovskih muslimanov potrebna za ohranitev svobode in drugih koristi Vseh narodov skupnosti in vsakega posameznega državljana posebej. Udeleženci so prepričani, da bi se po svobodni razpravi v prehodni dobi večina vsa-kega naroda Jugoslavije izrekla za ohranitev skupnosti in za njeno demokratizacijo, ker je to edina reSitev, ki onemogoča morebitne katastrofalne razvoje.
Prvi koraki za začetek sprememb na boljše , to je it demokratski evoluciji, ki bi jih narodi Jugoslavije sprejeli kot začetek te evolucije, bi bili: osvoboditev vseh Političnih jetnikov, osvoboditev tiska in drugih javnih Sredstev obveščanja izpod partijskega monopola in svoboda potovanja ter političnega dogovarjanja.
Udeleženci londonskega sestanka neodstopno branijo neodvisnost jugoslovanske skupnosti in smatrajo, da mora Jugoslavija, iz gospodarskih in kulturnih razlogov, že v prehodni dobi pospešiti končno približanje Evropski gospodarski skupnosti in pri tem ohraniti nevtralnost v odnosih z obstoječimi vojaškimi bloki.
Skupina za demokratsko alternativo poziva vse, ki jim je do svobode, da se pridružijo naporom za začetek demokratske evolucije v Jugoslaviji.
V Londonu	Skupina
28.nov. 1976	za demokratsko alternativo
(Sestankov v Londonu dne 27.in 28.novembra 1976 so se udeležili: Svetozar Bižič, Miodrag Djordjevič, Vane Ivanovič, Ilija Jukič, Kosta St. Pavlovič, Branko Pešelj, Nenad Petrovič, Dušan Pleničar. Dušan V. Popovič, Vladimir Preda vec, Franjo Sekolec, Ljubo Sire Desimir To-šič in Boško Vra^arevićr Sestanka se žaradf bolezni ni mogel udeležiti Adil Zulfikarpašič.)
ZAKLJUČEK ‘KOROŠKE’ POLEMIKE V LONDONSKEM ‘ECONOMISTU’ * *
S Sirčevim odgovorom g.Newburyju (gl. KT 444/5) pisma v ECONOMISTU o koroških Slovencih niso bila končana. 27 novembra 1976 se je oglasil John Stonborough iz Wimborna v Dorsetu. Ta je napisal, da je Sire v svojih razlagah izpustil rezultate plebiscita, ki da ga je leta 1919 nadozoroval višji ameriški oficir in pri katerem je velika večina Slovencev glasovala za Avstrijo. Osebno je vtis tega dopisnika, da v Avstriji s Slovenci postopajo zelo dobro, da si malo Slovencev želi v Titovo Jugoslavijo in da jih bo malo glasovalo za Jugoslavijo v tajnem jezikovnem štetju 14, novembra. Če komu blaginja v Avstriji ni Všeč, naj gre kar čez mejo in živi v komunistični državi. Ni veliko ljubezni med Nemci in Slovenci na Koroškem, toda to še ni zatiranje. Avstrija je lepo urejena država in manjšinam se godi dobro.
*
Sire je odgovoril z daljšim pismom, ki ga je ECO-NOMIST objavil 11. decembra:
"Zanima me, zakaj gospod John Stonborough pravi, da bo po njegovem mnenju le malo Slovencev glasovalo za Jugoslavijo v tajnem jezikovnem štetju 14. novembra. Glasovanja za Jugoslavijo sploh ni bilo, edino zastavljeno vprašanje se je nanašalo na materinski jezik glasovalca.
Ali se je gospoda Stonborough samo izpodmaknilo, ali pa morda ponavlja gesla koroških nemških nacionalistov?
Ti širijo glasove , da vsakdo, kdor se izjavi za slovenščino, glasuje za Jugoslavijo ali se celo izjavlja za komunizem. Takšen pritisk: je zreduciral število koroških Slovencev od manjšine, ki je štela okoli 25. odstotkov celotnega prebivalstva pb začetku stoletja,, (in je bila dvetretjinska večina v jugovzhodnem delu dežele )na neznatno število povsod.
Gospod Stornborough meni, da je pri plebiscitu leta 1919 velika večina Slovencev glasovala za Avstrijo. Številke za tako imenovano cono A so bile: 22,000 za
Avstrijo, 15. 000 za Jugoslavijo (južno od reke Drave je bila celo zelo majhna večina za Jugoslavijo). Precej Slovencev je moralo glasovati za Avstrijo, toda ogromna večina jih ni mogla, ker bi to pomenilo, da nem5ko govorečih ljudi v coni A sploh ni bilo. Celo če je ravno toliko moških Slovencev glasovalo za Avstrijo kot za Jugoslavijo, jih je moralo leta 1919 biti - če štejemo tudi družinske člane - okoli 90,000 v coni A, Nihče od njih ni glasoval za to, da postane Nemec, polovica jih je gla sovala, da ostanejo v avstrijski republiki. Kam so vsi ti ljudje izginili in zakaj Avstrija še ni postavila slovenskih tabel v bivši coni A, kjer so Slovenci očitno vsaj latentno velik del prebivalstva? Ali je mogoče, da je Avstrija zlorabila zaupanje ijstih, ki so zanjo glasovali, in jim je vsilila nemščino?
monopola, vendar je dejstvo, da izven NO danes z izjemo gori omenjenih političnih gibanj ni organiziranega političnega dela. Nova emigracija ni zaenkrat doprinesla z izjemo posameznikov ničesar. Če za nekatere posameznike NO ne pomeni političnega predstavništva, zakaj potem ves ta trud zaletavanja v istega? Minimalni politični smisel bi moral biti, da dokler ni alternative NO, nima nikakega smisla istega zanikavati; predno poskušaš ustvariti alternativo, za kar je danes čas silno neugoden, zakaj ne slediti klicu g. M. Stareta, predsednika NO, objavljenega v SVOBODNI SLOVENIJI št. 44/1976 "eno pot imaš, če hočeš delati dobro. Če pri Narodnem Odboru česa ne razumeš, ali meniš, da ni kaj prav, ali si v dvomih, pridi, približaj se, pogovorimo se. Sprejmi delo in tudi odgovornost."	Peter Urbanc
Brez pomisleka sem pripravljen pritegniti gospodu Stornboroughu, ko pravi, da je Avstrija v primerjavi z Jugoslavijo dobro urejena in vladana država. Toda to še ne pomeni, da sem pripravljen odpovedati se svoji mar terinščini, ter se mi zdi neokusno, da gospod Stornboro-ugh tolmači željo koroških Slovencev, da ostanejo Slovenci kot da to pomeni privrženost maršalu Titu, in jim svetuje, naj gredo čez mejo in uživajo življenje v komunistični državi.”
/ * /
ECONOMIST je iz Sirčevega pisma izpustil namig, da nemški šovinisti morda lahko zvedo, kako je kdo glasoval, in pa mesto, kjer pravi Sire, da ga nihče ne more sumiti prijateljstva do Tita, ker je bil pod njim obsojen na smrt.
Suernseje razprava v ECONOMISTU končala, le nekdo je že popravil leto plebiscita, ki ni bilo 1919 marveč 1920, in nadzoroval ga ni ameriški oficir, temveč komisija sestavljena iz francoskih, italijanskih, jugoslovanskih in avstrijskih članov pod britanskim predsedstvom. Ameriški senat namreč ni ratificiral saintger-mainske pogodbe, ki je plebiscit predpisala. ^ps)
KDO SE ZDAJ MOTI - STARE, PLENIČAR ALI URBANC?
Uredniku KlicaTViglava
V januarskem KT (št. 444/5) j e g. D. Pleničar zavrnil predsednika Narodnega odbora za Slovenijo g. Miloša Stareta in trdil, da Narodni odbor ni odprt do sprejema novih kvalificiranih članov.
Gornja Pleničar jeva trditev ne odgovarja dejstvom, vsaj od leta 1971. naprej ne. Podpisani sem v času od 5. aprila do 18. septembra 1971 dvakrat pismeno in enkrat telefonsko povabil Slovensko državno gibanje na pogovor zaradi morebitnega sodelovanja; na vse troje še do danes nisem dobil odgovora.
Slovenska Pravda je imela od leta 1972 odprta vrata, z vabilom podpisanega od 19. februarja 1972; ne glede nato, kot pravi g. Pleničar sam, sta bila v Narodnem odboru prisotna na kvoti Slovenska Demokratska Stranka dvä funkcionarja od Slovenske Pravde. Narodni Odbor za Slovenijo si ne lasti nobenega političnega
^Nadaljevanje uvodnika s prve strani:

da mislijo to pot vprašati ostale sopodpisnice, kako spoštujejo človeške pravice.
Tega vprašanja se je začel lotevati tudi emigrantski tisk, ki je priporočil svojim bralcem, naj prično bombardirati zapadne činitelje s spomenicami, pfsmi in brzojavkami.
Dvoje prihaja na misel ob tem,- gore papirja ne bodo popolnoma nič zalegle, dokler primeri kršenja človeških pravic s strani komunističnih vlad ne bodo skrbno obdelani in objektivno prikazani. Protikomunistični begunci iz vzhodne Evrope na splošno na zapadu že tako in tako malo veljajo, češ da so prejudicirani in torej ne morejo biti objektivni, čemur seveda komunistična propaganda pristavlja svoj piskrček obtožb sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno. Rekli bi, da zato kaže usmeriti našo pozornost tistim mednarodnim organizacijam in ustanovam, ki se že leta bavijo s temi vprašanji, uživajo ugled v svetu in imajo potrebne zveze. Na misel prihaja v prvi vrsti Amnesty International s sedežem v Londonu, pa Mednarodna komisija juristov v Ženevi, in potem cela vrsta strokovnih, kulturnih in humanističnih organizacij, in ne nazadnje kajpak tudi politične internacionale.
Druga nevarnost, v katero se podajajo emigranti v svoji protikomunistični vnemi, je večja od prve: protestiranje proti kršenju človeških pravic je eno, razbijanje mednarodno priznanih držav pa je drugo. A ko povežete eno z drugim, ste na najboljši poti, da vas bodo na demokratičnem Zapadu prezrli, na komunističnem Vzhodu pa to izrabili kot dokaz , da na vzhodu ne gre za odrekanje človeških pravic ampak za upravičeno samoobrambo proti rušilcem obstoječih držav in menarod-nega pravnega reda. Na te strune igrajo komunisti že leta in leta, in ne brez uspeha.
Videti je, da mislijo Hrvati nadaljevati po tej poti, zlasti zdaj neposredno pred beograjsko konferenco. Uspeh ne bo izostal, saj protikomunistični Hrvati ne bi mogli storiti večje usluge Titovemu režimu....’
UREDNIŠTVO
Pred zaključkom lista zvemo,da je bila deželna delegacija Slovenske skupnosti povabljena od Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije na uradni obisk Ljubljane, čemur se je vodstvo SS odzvalo S.februarja. O tem bomo več poročali v naslednji številki in sam o-bisk tudi komentirali. Ur.
CIRIL A ŽEBOT:
NOVI AMERIŠKI PREDSEDNIK IN SLOVENCI
Washington 21. januarja. - Včeraj je Jimmy Carter bil zaprisežen in uveden kot 39. predsednik Združenih držav. Bil je mrzel , a kristalno čist sončen dan.
Prvič v zgodovini je novi ameriški Predsednik po zaprisegi Sel peš od Kapitela do Bele hiše. Roko v roki s svojo ženo in družino je Predsednik Carter hodil v Špalirju 300.000 rojakov, ki so ga začudeni gledali in mu spontano vzklikali dobre želje v prepričanju, da jih čuje in vidi, vsakega posebej, kot so ga v človeški neposrednosti sami videli iz špalirja. Ti nepričakovani občutki so se zlivali v razigrano radostno in upa polno razpoloženje.
Poleg te prijetne posebnosti je Carterjeva inaugu-racija imela še drugo, globljo značilnost. V svojem po-svetilnem nagovoru takoj po prisegi - med uvodno in zaključno molitvijo - se je novi Predsednik najprej zahvalil svojemu predniku v Beli hiši za vse, kar je storil za ozdravljenje Amerike. V nadaljevanju svojega pagovo-ta pa je Predsednik Carter ponovno navezal zgodovinske ameriške vrednote človečanskih svoboščin in enakih -možnosti za vse na njih korenine v svetem pismu.
Dvojni začetni vzgled novega Predsednika svojim sorojakom in vsemu svetu je neprecenljiv, posebno v tem času oslabljene osebne plemenitosti in vljudnosti,
Pa zelo agresivnih stremljenj k duhovnemu in gmotnemu osvobojenju vseh ljudi in narodov.
OPJCANDIDATA DO PREDSEDNIKA
Pred Carterjevo izvolitvijo ni bilo vse tako lepo m jasno, posebno ne glede Vzhodne Evrope in Jugoslavije. V zadnjem mesecu predsedniške volilne kampanje je kandidat Carter dal nekaj nepremišljenih izjav glede s°vjetske nevarnosti in pritiska na Jugoslavijo, Komaj hva dni po volitvah pa je novoizvoljeni Predsednik že smatral za potrebno, da vsaj deloma popravi svoje kandidatske izjave. Prav je, da se zavedamo točno, za kaj je šlo. Zato sem zbral neposredna besedila o tem razvoju.
CARTERJEVA PRVA IZJAVA
Poročilo GLASA AMERIKE o tiskovni konferenci kandidata J. Carterja v Kansas City, 16. oktobra 1976:
"Kandidat Carter je izjavil, da ni gotov o tem, kaj bi podvzel, če bi Sovjetska zveza šla proti takim neodvisno usmerjenim vzhodno-evropskim državam kot sta Jugoslavija ali Romunija. Medtem ko je označil možnost takih akcij obžalovanja vredno, je guverner Carter Poudaril; 'Jaz ne bi uporabil ameriške čete, če bi se ljudstvo Poljske ali Vzhodne Nemčije odločilo za osvoboditev ’ . "
tretja tv debata
Poročilo o tretji in zadnji televizijski debati med Predsednikom Fordom in kandidatom Carterjem, 22.
oktobra 1976 v Williamsburgu, Virginija (THE WASHINGTON POST, 23. oktobra 1976):
"Kraft (Joseph, novinar) je nato vprašal Carterja o izjavi, ki jo je Carter dal v soboto (16. oktobra), ko je rekel, da on ne bi bil za to, da bi Združene države šle v vojno za Jugoslavijo, tudi če bi Sovjetska zveza poslala svoje čete v to deželo po smrti predsednika Tita.
"Kraft je omenil, da so Ford in prejšnji predsedniki čutili, da je modrejše izogniti se takim izjavam, in je dostavil, da je Carterjeva izjava "dejansko povabila " Sovjetski poseg.
"Carter je rekel, da se je on pogovarjal o Jugoslaviji s prejšnjim ambasadorjem W. Averell Harrimanom, ki je pred kratkim bil na obisku v Jugoslaviji in ki je omenil, da jugoslovanski voditelji 'smatrajo, da ni možnosti za sovjetsko invazijo'.
"Carter je dejal: ' Ne verjamem, da bi naša državna varnost bila naravnost prizadeta,’ četudi bi prišlo do take invazije, in da 'bi bilo z naše strani nemodro reči, da bomo šli v vojno' tam.
"Ford je povzel Kraftovo pripombo in je rekel, da je nemodro vnaprej opisati ameriški odgovor, ko se spominjamo, da so take izjave glede Koreje povabile severnokorejski napad leta 1950. Dejal je, da 'je dosti boljše, če druga stran ne ve točno, kaj bomo mi napravili'.''
KISSINGERJEVA REAKCIJA
Poročilo o nastopu Državnega tajnika Henry A. Kissingera na TV programu "Face the Nation" v zvezi s Carterjevo izjavo o Jugoslaviji (THE NEW YORK TIMES, 24. oktobra 1976):
"Gospod Kissinger... Je rekel, da bo Carter, če bo izvoljen, gotovo na novo premislil svojo 'nevarno' izjavo, da on 'ne bi šel v vojno v Jugoslaviji, tudi če bi Sovjetska zveza tja poslala svoje čete' ... Kissinger je rekel, da 'je važno, da (Sovjetska zveza) razume, da bi pritisk na Jugoslavijo imel najresnejše posledice za odnose z Združenimi državami’. "
DR, ZEBOTOV KOMENTAR
Moj komentar v THE WASHINGTON POST, 30. oktobra se je glasil:
"Kampanjski in časopisni odmevi na gov. Carterjevo nepremišljeno izjavo o Jugoslaviji so se sukali okoli njenega manj pomembnega prvega dela, v katerem je rekel, da on 'ne bi šel v vojno v Jugoslaviji' v primeru kake bodoče sovjetske invazije.
"V zakasnelem metežu glede tega 'vojnega' dela Carterjeve izjave, potem ko jo je on ponovil v odgovoru na Joseph Kraftovo vprašanje v teku zadnje predsedniške debate, je njen mnogo važnejši drugi del ostal skoro spregledan. Svojemu 'ne vojna’ odgovoru je gov. Carter dodal: 'Ne verjamem, da bi naša državna varnost bila prizadeta' , če bi Sovjetska zveza vdrla v Jugoslavijo.
To (zmotno) mnenje bi moralo biti predmet nepopustljivega spraševanja.
"Poleg osrednjega NATO področja v zahodni Evropi ni dežele, katere neodvisnost od Sovjetske zveze bi bila bolj važna za bistvene varnostne interese Združenih držav kot je Jugoslavija, ki obvladuje jadransko obalo in vzhodne Alpe. To je razlog zakaj vse od druge svetovne vojne Jugoslavija nikoli ni bila pojmovana, ali priznana, kot da spada v sovjetsko 'vplivno območje’.
"če se gov. Carter ne strinja s tem že davno u-temeljenim zaključkom, postane upravičeno ugibati, katerim nadaljnim možnostim za preprečen j e sovjetske ugrabitve Jugoslavije bi se on tudi bil pripravljen odpovedati v prid kaki drugi ugodnosti.
"Kolikor je meni znano, gov Carter ni javno u-maknil, ali obrazložil, svoje izrecno zanikanje pomembnosti, ki ga ima ozemlje Jugoslavije za varnost Združenih držav, To ni predmet, o katerem bi se kdo mogel 'zareči' v vročini ali pod pritiskom volilne kampanje. Governor Carter ne sme uiti s to svojo izjavo."
EVROPSKI UREDNIK THE NEW YORK TIMESA
C,L. Sulzbergerjevo mnenje o Carterjevi izjavi (THE NEW YORK TIMES, 31. oktobra 1976):
Paris - "Carter kar naprej neodgovorno daje izjave o predmetih, o katerih Se ni dovolj poučen, kot n. pr. o Jugoslaviji ... On zatrjuje, da Jugoslavija ni dovolj važna za ameriške interese, da bi se zanjo borili, čeprav so celo italijanski komunisti ... do obisti zaskrbljeni glede bodočnosti svoje sosede po Titovi smrti,"
CARTERJEVA IZJAVA PO VOLITVAH
Zapisnik o časopisni konferenci novoizvoljenega predsednika J. Carterja, dne 4. novembra 1976 (THE NEW YORK TIMES, 5. novembra 1976):
Vprašanje; "V vročini volilne kampanje je včasih kaj izgovorjeno v naglici in , kot ste pogosto poudarili.
Vi ste odgovarjali na vprašanja na podlagi znanja, ki ste ga takrat imeli. Ali je možno, da bi si Vi o predmetu Jugoslavije, ko boste nadalje preučili to vpraSanje, prihranili izbiro glede sovjetske akcije tam ? "
Odgovor: "To je ena možnost. Jaz sem pojasnil svoje staliSče do Jugoslavije: Ce bi Sovjetska zveza vdrla v Jugoslavijo, bi to bil skrajno resen prelom mira.
To bi bila grožnja celemu svetu, v kolikor gre za miroljubni svet. To be nam toliko kot onemogočilo nadaljevati v Širokem smislu, detente. In neglede na to, ali bi mi dejansko zavezali naSe čete Jugoslaviji - moje ugibanje je, da bi to tega prišlo - toda jaz bi moral o tem dokončno odločiti v danem trenutku. Dodal bi še, da je moje obvestilo iz Jugoslavije bilo, da je država vojaško močna, zelo visoko enotna, zelo predana neodvisnosti, in da bi možnost za sovjetski vdor bila zelo neverjetna."
PREDSEDNIK CARTER V BELI HlSl
Dne 20. januarja je Jimmy Carter prisegel na sveto pismo kot 39. predsednik Združenih držav. Ni dvoma, da bo predsednik Carter v Beli hiši odločal - tudi glede Jugoslavije - dobro informiran in resno zavzet za dejanske
ameriške interese.
V Jugoslaviji in Sloveniji pa tudi poznajo staro rimsko vodilo, da "fortes fortuna adiuvat" ali, kot potrjuje slovensko krščansko izročilo, "pomagaj si sam in Bog ti bo pomagali ”
KAJ VSE TO POMENI ?
Od našega dopisnika
"... da nismo bogovi,... da nismo vsemogočni,... da ne moremo pomagati vsem in ob vsakem času, ... da je vlada ljudstva, iz ljudstva in za ljudstvo samo tako dobra, kot je ljudstvo samo.., "
Besede svečenika s sončnim naglasom ameriškega juga, se trgajo nad množico, zbrano pred Kapitelom v Washingronu Odbijajo se od oken Kongresne knjižnice in stebrovja Vrhovnega sodišča; zvočniki jih nosijo množici na zahodni strani Kapitola, radio in televizija jih prenašata na Florido in Alasko, v Kalifornijo in Vermont, v ostali svet.
Nekaj minut kasneje potrdi Jimmy Carter, da je pripravljen položiti prisego kot novi predsednik Združenih držav. Po zaprisegi se obrne proti množici in čaka, da se poleže aplavz.
” Zase in za svoj narod bi se rad zahvalil svojemu predniku za vse, kar je storil, da ozdravi naš narod... "
Ljudje za hip ostrmijo, potem se utrga aplavz in vsakdo ve, da je bil pravkar storjen še en korak, ki naj zaliže stare rane. Njegov prednik, ki še zdaj ne more razumeti, kaj se je prav za prav zgodilo v jesenski kampanji, se dvigne in s slabo zadržanimi solzami stisne ponujeno mu roko.
Nastopni govor: nobenih novih sanj, samo nova vera v stare ideale.,. Žurnalisti godrnjajo: kako se bodo razpisali ob petnajstminutnem povzetku vsega, kar so slišali med kampanjo? Ljudje se razhajajo. Na kapitolskem griču grmijo pozdravne salve topov; izpred Grantovega spomenika se dvigne orjaški helikopter in odleti proti Beli hiŠL, zakroži nad Arlingtonom, Lincolnom in Jeffersonom: bivši predsednik, in z njim preteklost, odhaja ..,
Ob aveniji Pennsylvania že dolge ure čakajo ljudje. Mraz je neznosen in otroci so zaviti v težke odeje. Na 15. cesti, kjer se avenija prelomi, je množica najgostejša-Filmske kamere upajo na učinkovite posnetke s Kapitolom v ozadju. Zastave vihrajo v vetru in kadar jih obsije sonce, ki prodira med poslopji, zažarijo konice kopij, kot bi se po aveniji pomikala legija rimske vojske.
Potem završi: peš grej
Med množico skoraj vidno preplašenih agentov osebne straže, se nesmejan pomika Jimmy Carter z ženo Rosalyn; med njima poskakuje hčerka Amy z nemogočimi črnimi očali na nosu.
Peš gre.’ Ljudje valovijo, od vseh strani odmevajo
znani uporniški vriski, ki so pred več kot sto leti podžigali sivo vojsko upornega juga, ko je dvignila prapor sv. Andreja proti jankijevskim zvezdam. Zdaj Sele Ije državljanska vojna v resnici končana. Jug je po 148 letih spet dal Ameriki izvoljenega predsednika.
Nato se zvrstijo zastave in alegorični vozovi, konjeniki in biciklisti, vojska in civilisti. Pred Belo hiSo jih pozdravlja predsednik z družino.
Po sprevodu si Washington nekoliko oddahne. Domačini hite domov, turisti vprašujejo, kako pridejo do svojih hotelov in mestni delavci čistijo avenijo Pennsyl-vanija (presneti konji)...
Zvečer ulice spet oživijo: ne sedmih mestih pletejo ljudje pozno v noč in povsod se zavrtita tudi Jimmy in Rosalyn. Mnogo čez polnoč se mimo tajinstvenega Smithsonovega gradu zaganjata v veter dve postavi in težko je uganiti ali ju maje veter ali "sok veselja."
"Si ga videl popoldne? Pe5 je §el v Belo hiSo ."
"Yeah, but what the hell does ali this means ? "
Kaj vse to pomeni ?
SPOMENIK SOVJETSKIM ZLOČINOM V LONDONU
Članek je bil pripravljen za oktobrski KT
Kot je lani septembra dnevni tisk obširno poročal, so v Londonu 18, v mesecu odkrili spomenik katynskim Žrtvam. Mogočen obelisk iz nubijskega granita na gunner-burSkem pokopališču v chiswickSkem okraju Londona pri-ea svetu, da je bilo v Katynu, v zapadni Rusiji, na ukaz sovjetskih oblasti pred štiridesetimi leti umorjenih 4000 Poljskih oficirjev.
Tega umora nihče na svetu ne zanika. Le letnica 1940 je sporna, pa se o njej prepirajo, razpravljajo in diplomatsko zardevajo. Tistega leta namreč so vladali nad Katynom Sovjeti, kar pomeni sovjetsko odgovornost zločina, čeprav spomenik tega izrecno ne postavlja.
Toda napis "Katyn 1940" govori dovolj jasno in glasno.
Akcija za postavitev spomenika se je pričela pred Petimi leti, ko je Louis Fitz-Gibbon na angleškem jeziku objavil knjigo "Katyn - zločin brez primere". Nekaj tednov pozneje je avtor dobil iz Južne Afrike pismo nekega Poljaka in v njem trideset funtov za pomoč sorodnikom umorjenih časnikov in za postavitev spomenika v Londonu. Tako je prišlo do ustanovitve spomeniškega odbora.
Prvotna zamisel je bila, postaviti spomenik pred anglikansko cerkvijo v Kensingtonu. In če ne bi na spo-uieniku pisalo "1940" , bi spomenik najbrž tudi tam stal. Toda diplomatski obzir, ki je tako tipičen za Britance, je silil obe britanski vladi, konservativno in laburistično, pa ludi anglikansko Cerkev, da so poskušali pregovoriti Poljake, naj opuste letnico. Na to sta seveda pritiskala tudi sovjetski in poljski veleposlenik. Toda ker je bil konservativni občinski odbor za Chelsea & Kensington na strani Poljakov, ni bilo govora, da bi popustili vladi, kleru in
diplomaciji. Tako je bilo odločeno, da bo spomenik stal na občinskem zemljišču, in sicer na pokopališču v Chis-wicku. Britanska vlada je kajpak prepovedala udeležbo redni vojski pri odkritju spomenika, pa tudi vladnega zastopnika ni bilo. Proti temu so protestirali visoki časniki, politiki in domala ves britanski tisk.
Tako zdaj katynski spomenik v Londonu priča, kako je Stalin leta 1940 na višku svojega ljubimkanja z nacisti naročil masovni umor, da bi se znebil vodilne poljske plasti; na njihovem grobu je dal zasaditi gozdič, da bi prikril zločin. Toda Nemci so leta 1943 oznanili svetu, da so odkrili masovno grobišče, čemur pa svet v tedanji psihozi ne mogel verjeti. Zadeva je začela postajati vsaj sumljiva, ko v Nurnbergu noben Nemec ni bil obsojen zaradi tega umora. Sčasoma se je ameriški kongres začel baviti z vprašanjem.
Britansko zunanje ministrstvo se je lani septembra izgovarjalo, da storilec zločina ni dokazan, ko je doživelo protest velikega obsega preko narodnih poslancev in tiska. Na to je nek Poljak pisal uredniku TIMESA: če ne bi Sovjete in njihove oprode na Poljskem pekla njihova kosmata vest za ta masovni zločin, potem bi širom Sovjetske zveze in Poljske nešteto ulic bilo preimenovanih po Katynu in postavljenih brez števila spomenikov v spomin umorjenim žrtvam. Niti enega primera za to ni, kar je sam po sebi dovolj močan dokaz za sovjetski zločin. In bivši GUARDIA-NOV dopisnik v Moskvi je dodal, da so prebivalci WarSave poimenovali od Sovjetov podarjena in zasajena drevesa sredi prestolice "Katynski gozd” .
Kaj pravi h Katynu jugoslovanski režim? Tudi ta molči, ker ima na vesti podobne zločine iz Kočevskega Roga, Teharij in kraških jam širom naše domovine? KLJiib temu bo nekega dne svet podobno pisal o teh zločinih kot piše danes o katynskem.	/zps/
Dva dni pred Božičem (1976) je na Koroškem nenadoma umrl, zadet od srčne kapi, ing. Lambert Muri, povojni gospodar pri Pristovniku v Kortah, na severnem pobočju Karavank prav do državne meje na Jezerskem, kjer je na sosedni domačiji bil rojen Lambert leta 1898.
Lambert Muri je bil že iz skoraj pomrlega rodu Slovencev, ki so se rodili še v prejšnjem stoletju in so dosegli polnost življenja že v predvojni Sloveniji. Lambert Muri je bil zelo poseben v tem rodu. O njegovem življenju in delu bo treba napisati več kot dopušča to bežno obvestilo njegovim prijateljem širom sveta.
Lambert je postal inženir agronomije v letih po prvi svetovni vojni. Posvetil se je bil tehničnemu napredku in gospodarskemu razvoju slovenskega kmetijstva, najprej pri upravi mariborske oblasti, pozneje pa pri banski upravi v Ljubljani. V tem svojem strokovnem poslanstvu je ing. Muri zapustil po vsej Sloveniji spomenike in spomine svojega zavzetega slovenskega delovanja.
*
Ko je leta 1930 dr. Anton Korošec iz protesta proti razpustu slovenskih prosvetnih organizacij zapustil ministrski položaj v šestojanuarski vladi generala Petra Živkoviča, je poleg drugih višjih slovenskih uradnikov tudi ing. Muri izgubil svoj uradni položaj. Bila pa je v tem neka sreča v nesreči, ker si je dr. Korošec zato takrat izbral ing, Murija za svojega osebnega svetovalca in spremljevalca v ilegalni opoziciji. V tem svojstvu je Lambert Muri začel tiho, a skrbno graditi vezi med dr. Korošcem in študenti na univerzi, ki so v času dvorske diktature prevzemeli breme aktivne borbe za teptano slovensko stvar. Tudi moje ozko prijateljstvo z Lamber-tom Murijem se je rodilo v tistih letih najostrejšega šesto-januarskega režima.
Leta 1933 šobili dr, Korošec, dr. Natlačen, dr. Kulovec in dr. Ogrizek, odvedeni v internacijo, v južne predele države, Kraje so jim menjavali, da ne bi slovenski interniranci postali preveč znani med tamošnjim ljudstvom. Leta 1934 je bil dr. Korošec v internaciji na otoku Hvaru. Takrat je Lambert Muri presenetil pokojnega Franceta (Ferka) Časarja in mene z nenadnim vabilom od dr. Korošca, da ga obiščeva na Hvaru. Lambert, ki je organiziral ta zaupni stik, je bil z nami ves teden tega hvarskega obiska. Z dr. Korošcem smo takrat skicirali (v Koroščevem lastnem rokopisu) podrobnejši program za izpolnjevanje Slovenske deklaracije (Koroščeve "Punktacije') iz leta 1932. Ta hvarska povezava z dr. Korošcem je po njegovem povratku v Ljubljano (po nenadni smrti kralja Aleksandra leta 1934) omogočila prvo konkretnejšo politično vzgojo, slovenskih študentov, ki sva jih s Ferkom, s pomočjo Lamberta Murija, v skupinah vodila na zaupne sestanke z dr. Korošcem v ljubljanskem Marijanišču. Ko pa je po padcu Jevtičeve vlade 1935 dr. Korošec ponovno postal vodilni član nove vlade v Beogradu, je naše intimno politično poznanstvo z njim, ki ga je bil pripravil in utrjeval ing, Muri, rodilo uspeh naše študentovske borbe in akcije za slovensko univerzitetno knjižnico, ki je bila v letih idiktature legalni simbol slovenskih zahtev. Dr. Korošec nas je večkrat povabil v Beograd in potlej smo vsako poletje do njegove smrti bili Koroščevi gostje v Begunjah na Gorenjskem, kjer je dr. Korošec letoval.
Kmalu po povratku s Hvara leta 1934 je ing. Muri prevzel vodstvo podružnice "Slovenca” v Mariboru, kjer je deloval, dokler ni leta 1936 odšel na kmetijski oddelek nove Banske uprave v Ljubljani.
*
V razburkanem razdobju zadnjih dveh let pred razsulom Jugoslavije aprila 1941 je Lambert Muri postal ozek prijatelj svojega velikega koroškega sorojaka Lamberta Ehrlicha, s katerim je nato v prvem razdobju vojne okupacije delil težko, a uspešno začetno skrb za slovenske begunce iz Štajerske in Gorenjske, Po smrti Lamberta Ehrlicha maja 1942 je Lambert Muri postal so-skrbnik Višarskega slovenstva - Ehrlichove narodno-politične dediščine. Tako je s svojimi mladimi prijatelji maja 1945 tudi ing. Muri zapustil Ljubljano, ki jo je z veliko politično spretnostjo in strokovno sposobnostjo med vojno
reševal lakote kot načelnik Prehranjevalnega zavoda. Koliko vagonov redke hrane je ing Muri prestrigel Italijanom in Nemcem za lačne Slovence,,.
Kot rojen Korošec je Lambert Muri po odhodu iz Slovenije sklenil ostati na Koroškem, kjer je prevzel težavno vlogo urednika novega slovenskega lista NAS TEDNIK - KOROŠKA KRONIKA, ki jo je izpolnjeval, dokler ni po smrti svojega strica na Kortah prevzel prostrano Pristovnikovo gozdno gospodarstvo, ki ga je razvil, moderniziral in mu v nekaj letih dodal privlačno leto-viščarsko postojanko. Ker se je Lambert Muri po vojni ustalil na Koroškem, ni zapadel smiselni praznini " emigrantske politike," temveč je nadaljeval svoje stvariteljsko delo med koroškimi rojaki, v krogu svoje družine in v prostranih gozdovih svojih korških i Karavank.
*
Lambert Muri je bil poseben tudi v čisto osebnem oziru. Bil ni le wseskozii pošten in plemenit človek, temveč tudi izredno obziren in fin v občevanju z drugimi. Zato je imel in ohranil veliko število dobrih prijateljev in znancev ne glede na politične razlike. Tudi s svojo srčno kulturo in osebno omikanostjo Lambert Muri zapušča pomemben zgled, posebno slovenskim javnim delavcem, ki jim te osebne kreposti in odlike tako pogosto manjkajo. Telesno je Lambert bil visoke, zravnane postave in prijetnega obraza. Vse življenje je hodil po gorah. Njegova ročna pisava je bila ena najlepših, kar sem jih videl.
Pokojni Lambert zapušča ženo Zinko, rojeno Mi-kuš, s katero ga je leta 1937 poročil dr, Anton Korošec, ter sina Tončeka in Jančeka, ki bosta nadaljevala z vzporednim gozdarskim in letoviškim gospodarstvom, ki ga je pokojni ing. Lambert Muri izoblikoval kot povojno krono svojega plodovitega življenja.
Ciril žebot
V SPOMIN ALBERTU REJCU
Osemindvajsetega oktobra lani je v Jugoslaviji umrl Albert - Berti Rejec, doma iz Tolmina, kjer se je rodil leta 1899, Žaro s pepelom pokojnega so položili v grob na Viču pri Ljubljani 4. novembra,
Z Bertijem Rejcem sem se srečal leta 1952 v Gorici, kjer je s Francetom Bevkom in Damirom Feiglom urejeval GORIŠKO MATICO, bil tajnik političnega društva "Edinost" za Goriško in vodja uredništva istoimem-skega dnevnika.
Od tedaj sem bi z njim v tesnem sodelovanju, zlasti, ko nam je fašizem prisodil nacionalno smrt in nas začel zatirati in raznarodovati ter nas tako prisilil k uporu, ko je šlo za biti ali ne biti, za ohranitev naše celotne narodne bitnosti.'
Z zakonom štev. 2008 z dne 25. novembra 1926 so fašisti uvedli smrtno kazen ne le za atentate proti kralju, kraljici, regentu, prestolonasledniku in predsedniku vlade, ki je bil Mussolini, ampak tudi za razna protidržavna delovanja : za iredentizem, vohunstvo, pustošenje, obo-
rožene napade in vstajo. Težke zaporne kazni je zraven tega zakon določal za obnavljanje razpuščenih druStev, združenj in strank ter tudi za Sirjenje njihovih idej in programov.
Prav z istim zakonom je bilo ustanovljeno Posebno sodiSče, pristojno za sojenje takih "zločinov".
Ta drastičen fašistični ukrep je bil seveda naperjen zlasti proti narodnim manjšinam, v prvi vrsti proti slovenski in hrvatski, ki sta se nasilnemu raznarodovanju najbolj upirali.
Znašli smo se v hudem ognju, ki pa nas ni prestrašil; že dva meseca po tem zakonu smo v Gorici ustanovili svojo tajno organizacijo.
V sami obtožnici iz prvega tržaškega procesa leta 1930 je povedano, da smo leta 1927 ustanovili "tajno društvo, ki ga obtoženciimenujejo Organizacijo"; da "je bil namen organizacije razširjati vseslovansko misel in sovraštvo proti vsemu, kar je italijanskega, da se doseže združitev Julijske krajine z neko zunanjo državo” ; da je "dokaz za to prisega, ki se je glasila : 'Prisegam pred Bogom na svojo čast in na čast svoje družine, da bom storil vse za osvobojenje Julijske krajine, ki se mora združiti z Jugoslavijo'. ”
Prijatelj Berti Rejec je bil gibalna sila našega odpora. Poznal je dušo slovenskega človeka in bil vesten in vnet zagovornik pravic vsega naroda, ne samo dokler je deloval na terenu, ampak tudi potem ko jeihil primoran izseliti se pred policijskim zasledovanjem v Jugoslavijo; in vse do zloma fašizma.
Fašistični policiii' ni uspelo prijeti ga in spraviti pred Posebno sodišče, ki je zaradi "zločinov" tajnih organizacij delujočih po vsej Primorski in Istri dvakrat zasedalo v Trstu (leta 1930 in leta 1941) in izrekalo smrtne in druge težke obsodbe,
Berti Rejec je bil sin slovenske matere, ves vdan stvari slovenskega naroda, prepričan demokrat in neutrudljiv ter neustrašen narodni borec.
Njegovo delovanje je rodilo dobre uspehe in zaradi tega ostane njegovo ime hvaležno z zlatimi črkami zapisano v zgodovini.	„	.	.....	.
+ VALENTIN LIPICAR	'if
Lani je umrl tudi Valentin Lipičar iz Kala nad Kanalom, kjer se je rodil 25. januarja 1909 in tam živel kot dober in vesten Slovenec.
Tudi on je okusil fašistično nasilje in trpel v težkem zaporu.
Meseca novembra 1930, namreč, dva meseca po usmrtitvah v Bazovici, se je skupina italijanskih finančnih stražnikov vračala ponoči iz Koprivišča pri Kalu nad Kanalom, kjer so bili na izletu. Iz teme so proti njim počili streli in enega od njih smrtno zadeli.
Policija je zaradi tega spravila pred Posebno sodiSče trinajst domačinov, ki jih je vse 23 . 2. 1932. obsodilo na skupnih 330 let zapora, med temi tudi Valentina Lipičarja, ki je prejel 30 let kazni.
Bili pa so vsi poponoma nedolžni, saj so bili vsi doma, ko so financarji zapustili vas, dogodek pa se je Pripetil daleč proč od vasi. Toda neki zemljemerec
iz Gorice, ki so ga najeli kot izvedenca, je "ugotovil", da so prijeti domačini lahko prišli na kraj napada še pred vozilom, in to po neki krajšnici,
Danes vemo, da j§strele sprožil legendarni borec Danilo Zelen iz Pivke v spremstvu nekega Tolminca.
Že samo dejstvo, da Posebno sodišče ni izreklo nobene smrtne kazni pove, da krivda slovenskih obtožencev ni bila dokazana. Režim pa je terjal žrtve, seveda za ustrahovanje in uničenje slovenskega ljudstva,
Valentina Lipičarja sem srečal v fašističnih zaporih in ga takoj spoznal za človeka krepkega značaja in ponosnega na svojo narodno pripadnost. Ostala sva dobra prijatelja.
Zavedal se je tragičnega položaja nešega naroda in s ponosom prenašal krivično kazen. "Kaznovan sem, je pravil, ker sem pač Slovenec, in ne zato, da bi kaj zagrešil".
Bil prepričan, da bo zmaga končno na naši strani.
Po vojni se je izselil v Kanado, lani pa se je vrnil domov bolan in tu umrl.
Valentin Lipičar in vsi drugi od njegove skupine so živ primer krivičnega nasilja nad našimi ljudmi! Trpeli so kot zavedni pravični Slovenci in narod se jih mora spominjati kot mučence in jih kot take častiti.’
Dr. A. Sfiligoj
OB PRIJATELJEVEM GROBU
V Parizu je 21. januarja umrl Borut Žerjav, ki je bil dolga leta uslužben pri tamkajšnjem Radiu.Njegov oče je bil znani liberalni politik dr.Gregor Žerjav (umrl 1929).
S pokojnim Borutom sva se spoznala po vojni preko Klica Triglava; bila sva v pismenem in osebnem stiku vse do novega leta, ko mi je potožil svojo bolezen. Vedno se je živo zanimal za Klic Triglava, predvsem za njegove uvodnike in mi od časa do časa povedal ob njih svoje mnenje, ki sem ga vedno cenil kot dobrohotno kritiko, nasvet ali odobravanje iskrenega prijatelja. Prva leta je večkrat pisal v ta list; njegov slog je bil tako značilen, da mu ni bilo para v slovenski žurnalistiki. Borut je bil vedno finega, nežnega nastopa, izredno izobražen in politično razgledan. Ni imel smisla za emigrantske prepire osebnosti, in je zaradi tega tudi sam trpel. Bil je močan slovenski narodnjak, ki zlepa ni hotel zaupati nikomur slovenske duše; do ljudi in programov je bil po naravi skeptičen ali rezerviran, zlasti tedaj, kadar hotenja niso bila dovolj jasna, čista in odprta. Ker sam ni trpel osebnih ali političnih intrig, jih je toliko manj mogel tolerirati v politiki. Zaradi tega so ga mnogi napak razumeli. Kot realist je bil za konfederativno Jugoslavijo; na samostojno Slovenijo bi v nuji pristal, če bi imeli Trst.
Večkrat sem ga pregovarjal, naj se aktivneje vključi v zdomsko politiko in naj ne bo drugi Matija čop, ki za seboj ni zapustil ničesar. Sodil sem, da bi moglo slovenstvo mnogo pridobiti, če bi bil Borut Žerjav aktivnejše angažiran. Morda je bila temu vzrok njegova narava, delno pa tudi sam emigrantski Pariz, v katerega on gotovo ni mogel prisojati - za razliko od kozmopolitanskega Pariza, ki mu je bil pri srcu. Morda bi mož dal v drugačnih prilikah več od sebe. A kolikor je dal, in tudi to ni bilo malo, sem mu hvaležen, ker je obogatil slovensko spoznanje in dognanje. Bil je eden od tistih, na zunaj nevidnih faktorjev, ki od daleč s svojimi idejami, kritikami in spoznanji vplivajo na tok lista; njihovega političnega čuta.inte-lekta in iskrenega, neosebnega, interesa urednik neodvisnega lista ne more in ne sme ignorirati. ^ pieniCar
SESTANEK NEUVRŠČENIH V COLOMBU IN PROBLEM NJIHOVIH INFORMACIJ
Od našega sodelavca
Najpomembnejši dogodek leta 1976 - vsaj tako so jugoslovanski časopisi že poleti trdili - je bila peta konferenca šefov držav in vlad neuvrščenih držav od 16. do 19. avgusta v Colombu. Zaradi priprav na konferenco je bila prestolnica Sri Lanke nekaj tednov postavljena na glavo. Jugoslovani so na svoje stroške preskrbeli teleprinterje in drugo komunikacijsko opremo in oskrbeli televizijske prenose preko satelita. Zanimanje za prenose ni bilo veliko, ker so se le vrstili dolgočasni govori. Kot je na takih mednarodnih konferencah navada, šefi delegacij preberejo vsak svoj govor, v katerem vsak gleda prvenstveno nase in vsak svojo pobi, ker je govor namenjen v glavnem za domače potrebe. Resolucije pripravljajo v komisijah, kjer se debate vrše za zaprtimi vratmi.
Na tej konferenci šefov držav ali vlad je bilo 42 šefov držav ali vlad in 44 ministrov ali odposlancev. Udeležilo se jo je torej 86 polnopravnih članic. Med državami opazovalkami so bili Filipini in Romunija, za katero se je zelo zavzemala Jugoslavija, čeprav je član Varšavskega pakta in torej ni neuvrščena.
Tito je odletel iz Pule 12. avgusta in naslednjega dne s svojim posebnim letalom Boeing-727 priletel v Colombo:, Tja je priplula tudi šolska ladja Galeb, ki jo je Tito uporabljal za svetovna potovanja. Zasidrala se je v pristanišču Colombo in jo je Tito uporabljal kot ploveči dvor. Druge delegacije so stanovale v hotelih. Glavna cesta skozi Colombo je bila zaprta, da so se delegati nemotoma lahko vozili iz hotelov v konferenčno dvorano. Promet v Colombo se je zagatil kot še nikdar prej.
Tito je imel svoj govor 17. avgusta zjutraj. Hvalil se je s porastom gibanja neuvrščenih v 15 letih od beograjske konference in;z velikimi uspehi pri osvobajanju narodov in človeka "po zaslugi prizadevanj neuvrs-ščenih.i socialikiičriih’tnldfilgih miroljubnih držav, kakor tudi vseh naprednih in demokratičnih sil v svetu". Zavzel se je za to, da se "neuvrščenost nikakor ne more omejevati na ožje okvire držav v razvoju ali tako imenov vanega tretjega sveta, južne poloble in podobno " Govoril je o pritiskih in vmešavanju "nekaterih sil," ki tudi izkoriščajo razlike in spore med posameznimi neuvrščenimi državami. "Se več, te sile jih poskušajo še podpihovati, da bi v tako pomembnem trenutku našega gibanja ohromile akcijo neuvrščenih držav." Očetovsko je poučeval neuvrščene države, da morajo "reševati tudi vprašanja, ki izvirajo iz njihovih medsebojnih odnosov, pri čemer se morajo dosledno držati načel, ki se za njihovo uveljavitev bojujejo že dolgo vrsto let tudi v svetovnem obsegu." Razlike same ob sebi ne pomenijo slabosti. "Pomembno je samo, da ne pozabimo, dasta strpnost in razumevanje nujno potrebna prav zaradi večjih možnosti v boju za poglavitne cilje, in da moramo navzlic določenim razlikam, ostati enotni v tistem, kar je
za vse najbolj bistveno." Tito je kot običajno govoril o nedoločenih zunanjih pritiskih in vmešavanju, ki ogrožajo številne neuvrščene države, in o popuščanju napetosti v Evropi. Konferenca se mora zavzeti, da bo popuščanje zajelo ves svet. Omenil je Bližnji vzhod, Libanon, Ciper, jug Afrike , območje miru v Indijskem oceanu in "preprečevanje miroljubne združitve Koreje’! Zavzel se je za sklicanje izrednega zasedanja generalne skupščine Združenih narodov o razoroževanju. Poudaril je "boj za ustvarjanje novega mednarodnega ekonomskega reda” in dejal, da so spremembe na tem področju "zgodovinska nujnost, ker ustrezajo sodobnim potrebam in temeljijo na načelih, ki izražajo interese ne samo držav v razvoju, temveč tudi razvitih držav, to je, vsega svetovnega gospodarstva." Ob koncu je poudaril dolžnost neuvrščenih, da sprejmejo konkretne ukrepe.
Resolucij, ki so jih sprejeli v Colombu, je bilo toliko, da so se tudi jugoslovanski časopisi zmedli pri preštevanju, posebno še, ker so mnoge pripravljali in popravljali do zadnjega trenutka' in jih na sami konferenci niso mogli razdeliti tiskih. Med drugimi so sprejeli v resolucije tudi točke, ki so Titu pri srcu: posebno zasedanje generalne skupščine ZN o razoroževanju, nov mednarodni gospodarski sistem, reševanje Bližnjega vzhoda, Cipra in Koreje.
V zahodnih časopisih je dvignila precej prahu akcija neuvrščenih, da povežejo svoje novinske agencije in občila, O tem so se pogovarjali ministri za informacije neuvrščenih držav v New Delhiju konec julija, a konferenca v Colombu je prizadevanja odobrila. Na prvi pogled je prizadevanje hvalevredno. Neuvrščene države bi se rade bolje poznale in bi rade, da bi tudi ostali svet več zvedel o njih. Temu naj služi povezava njihovih novinskih agencij. Pod vodstvom TANJUGA že nekaj časa obstaja "pool” novinskih agencij neuvrščenih držav (po srbohrvaško se mu reče "pul" ), preko katerega agencije izmenjujejo poročila. Ta niso posebno presunljiva: odprli so novo tovarno, govoril je ta in ta, navodnjavajo polja, odpirajo šole in podobna "pozitivna" poročila, preprosta in ne posebno zanimiva za koga drugega kot tisn tega, ki je imel govor ali ki bo otroka poslal v novo šolo Izmenjava takih poročil nič ne škoduje , čeprav tudi koristi ne veliko.
Nadaljnje sodelovanje med neuvrščenimi na polju informacij naj razbije monopol zahodnih agencij; neuvrščeni namreč trdijo, da imajo zahodne agencije monopol na obveščanje in da ga izkoriščajo za prikrojeno poročanje na škodo nerazvitih, V glavnem jih obtožujejo, da posvečajo tretjemu svetu premalo pozornosti. Prav gotovo je res, da posvečajo agencije več pozornosti nepomehib-nim dogodkom na zahodu (katera zvezda se je spečala s kom in take zadeve) kot življenskim dogodkom v nerazvitem svetu, razen če ne umre nekaj sto ljudi na en mah. Toda obtožbe proti zahodnim občilom na splošno gredo dalje: o neuvrščenih naj bi poročali v popačeni luči iz z zlobnim namenom. Pri takih obtožbah so posebno glasne države kot Indija, kjer je vlada z železno roko cenzure pritisnila na domača občila, čim bolj avtoritativno je režim, tem bolj se trudi, da bi nadzoroval ves tok
informacij, tistih, ki pritekajo v deželo in tistih, ki iz dežele teCejo v svet. Jugoslovani na lastni izkuänji iz stalinističnih časov vedo, da tako nadziranje informacij ne rešuje problemov, ampak jih le pometa pod preprogo, kjer se kopičijo.
Zdaj naj bi mednarodno sodelovanje in celo s podporo UNESCO streglo prizadevanjem režimov, da nadzorujejo in po svoje kroje tok informacij. Kar se neprist stranskega in točnega obveščanja tiče, bi svet vsekakor prišel iz dežja pod kap. Svetovnih novinskih agencij res ni veliko in jih prešteješ na prste ene roke, a te med sabo živahno konkurirajo in jim tudi manjše agencije uspešno hodijo v zelje, Sam TANJUG je nekajkrat posekal svetovne agencije v poročilih iz neverjetnih krajev, recimo iz Santiaga ob prevratu proti Allendeju in iz Pek kinga. Veliko manj verjetno je, da bodo svetovne agene cije iz imperialističnih političnih nagibov hudobno krojile poročila o kaki državi ali skupini držav, kot da bodo vlade teh držav in agencije pod vladno kontrolo krojile poročila v lastnem kratkovidnem interesu. Prav tako kot čilska junta skuša prikriti preganjanja in obupni gospodarski položaj, bo tudi vlada nerazvite države, naj bo še tako "napredna", skušala prikriti svoje težave in pomanjkanje svobode. Sodelovanje neuvrščenih držav na polju informacij bo neizogibno vodilo k širjenju režimske propagande namesto k boljšemu obveščanju. Zaradi tega nerazvite dežele ne bodo imele manj težav in se ne bodo hitreje razvijale, ampak nasprotno, če se režimu posreči, da prikrije težave, potem jih prav gotovo ne bo odpravljal. Tudi mednarodno sodelovanje in razumevanje ne bo nič boljše, ker se v režimsko propagando prav rad vrine šovinizem.
Iz teh razlogov se je na zahodu dvignil prah, ko so neuvrščeni razpravljali o sodelovanju na polju informacij. Napredka do konca leta še ni bilo.
TITOVO ZDRAVJE IN OBISKI
Od našega sodelavca
Iz Pariza so 10. septembra lani prišla poročila, da je Tito zaradi bolezni odpovedal obisk francoskega predsednika Giscard d'Estainga, ki naj bi bil v Jugoslaviji od 15. do 18. septembra. Sele naslednjega dne so v Beogradu uradno sporočili, da so zdravniki na pregledu 8. septembra ugotovili "znamenja akutnega obolenja jeter". Pri 84 letih je seveda vsaka bolezen lahko usodna in zato je bilo na zahodu zaradi Titovega zdravja nekaj preplaha, toda okoliščine so kazale, da bolezen ni huda,
Tito se je bil vrnil iz Colomba 21. avgusta in je počival na Brionih, nakar je v začetku septembra prišel na Brdo, nekdanji dvorec kneza Pavla blizu Kranja. Po potovanju v tropske dežele je 18 dni odlašal z zdravniškim pregledom,- kaže, da so ga zdravniki preiskali šele 8. septembra zjutraj, preden se je odpeljal na letališče Brnik sprejemat romunskega predsednika Ceausesca, Ta je po postavi majhen, a zaverovan vase in domišljav za
tri. Niti pomisliti ni bilo mogoče, da bi mu Tito v zadnjem hipu odpovedal gostoljubnost. Gostil ga je na Brdu in šel z njim naslednjega dne na lov v Kamniško Bistrico. Niso poročali, kakšne kozle sta streljala, toda popoldne se je Ceausescutsam podal v Velenje, kjer so mu dali priliko, da zadosti potrebi po govorih na javnih zborovanjih.
Z Brnika sta Tito in Ceausescu 10. septembra letela v Beograd, Dobro uro po njunem pristanku se je v zraku nad Zagrebom, ki sta ga bila preletela, dogodila huda letalska nesreča, ko sta trčili potniški letali, eno jugoslovansko in drugo britansko. Ni čudno, da je bil Ceausescu tako pretresen, da ni več zaupal jugoslovanskemu nebu in je 11. septembra odpotoval iz Beograda z avtomobilom, Po trdni zemlji se je peljal čez mejo in šele v Romuniji stopil v letalo, ki ga je pripeljalo v Bukarešto. Na večerji pred slovesom, 10. septembra, je Tito dejal, da bi bili pogostejši sestanke koristni in da jih lahko opravita tudi neformalno, česar Ceausescu nima rad.
Tistega dne je Tito poslal v Pariz zunanjega ministra Miloša Minica, da se opraviči francoskemu predsedniku. Francozi so oznanili, da je Tito bolan, a jugoslovanski občani o bolezni svojega predsednika še en dan niso bili obveščeni.
Hrvaška petorica je takrat ugrabila letalo TWA na poletu iz New Yorka v Chicago. Kako je to vplivalo na Titovo zdravje , ni bilo objavljeno. Vsekakor sam ni spet tako kmalu sedel v letalo. Okrevat ni šel na Brione ali v Kupare ob morju, ampak na posestvo Belje v kotu med Dravo, Donavo in madžarsko mejo, Tam so ga 19. septembra obiskali podpredsednik predsedstva SFRJ Vidoje Žarkovič, ki bi ob Titovi smrti prevzel posle, stari hrvaški vodja Vladimir Bakarič, sekretar ZKJ Stane Dolanc, predsednik hrvaškega predsedstva Jakov Blaževič in predsednik ZK Hrvatske Milka Planinc.
En mesec po prvem pregledu, 8. oktobra, je šel Tito na zdravniški pregled v Beograd in so zdravniki ugotovili,da je zdrav. Predstavnik zveznega sekretariata za zunanje zadeve Mirko Kazelič je na tiskovni konferenci 22. oktobra v Beogradu dejal: " Lahko vam rečem, da se predsednik Tito zelo dobro počuti."
Že nekaj let Tito v okolici Bugojna na jesen strelja medvede. V Bugojno, odročni kraj v bosanskih planinah, ki se postavlja s tovarno vojaške opreme, je letos prišel 3. oktobra. Lani sta tam Tito in Kardelj ustrelila vsak svojega medveda in ima Kardelj še vedno v shrambissa-lamo, v katero so predelali njegovo zverino, Letos pa so se medvedje Titu previdno izogibali, kajti kljub temu, da je ostal v Bugojnu en teden, o medvedjem lovu ni bilo poročil.
Pač pa se je Tito sredi novembra objemal z medvedom iz ZSSR, Leonidom Brežnjevim, ki je bil na obisku v Beogradu, Zahodni poročevalci so pripominjali, da je Brežnjev pri 70 letih izgledal slabše kot Tito pri 84.
Francoski predsednik Giscard d'Estaing je končno
opravil svoj odloženi obisk v Beogradu za Miklavža,
6. in 7. decembra. Kot je po protokolu običajno, ga Jito ni sprejemal na letališču, ampak na ploščadi pred Belim dvorom na Dedinju. V zdravici na slovesni večerji 6. decembra je Tito govoril o perspektivah v gospodarskem sodelovanju med Jugoslavijo in Francijo in poudaril, da sta obe državi "privrženi neodvisnosti in imata samostojno vlogo v mednarodnih odnosih." Francoski predsednik je govoril o dolgi tradiciji prijateljstva in dejal, da) se državi ujemata "v hediaterih bistvenih načelih", kot so nacionalna neodvisnost, svobodno odločanje o poteh razvoja in prizadevanje za pravičnejši svetovni red. Oba sta poudarjala pomen helsinške konference in njenega nadaljevanja v Beogradu leta 1977.
V skupnem sporočilu, ki so ga že dolgo prej pripravljali na diplomatski ravni, sta predsednika poudarila šest zvenečih načel, ki naj vodijo odnose med državami; 1. V svetu, ki mu grozi jedrsko orožje, morajo ideje solidarnosti premagati pojmovanja, ki povzročajo spopade. 2. Načela ustanovne listine OZN in sklepne listine helsinške konference mora uresničevati sleherna država. 3. "Suverena enakost držav pomeni njihovo pravico do neodvisnosti, vštevši pravico do svobodne izbire političnega in ekonomskega sistema in zunanje politike kakor tudi pravico, da so ali niso članice vojaškopoli-tičnih zvez, pravico do izbora neuvrščenosti ali nevtralnosti." 4. Iz suverene enakosti držav izhaja pravica, da v popolni enakosti sodelujejo pri proučevanju mednarodnih problemov. 5. "Resnično popuščanje napetosti pomeni, da poteka med državami dialog ne temelju njihove neodvisnosti in suverene enakosti, To hkrati izključuje dogovore med bloki in sleherno politiko, ki pelje k njhovi krepitvi, kakor tudi politiko s pozicij moči" ter politiko vplivnih območij, "To pomeni tudi odsotnost kakršnega koli vmešavanja v notranje zadeve drugih držav s katere koli strani in s kakršnimikoli izgovori," 6. Vzpostavitev novega mednarodnega gospodarskega reda naj bi prispevala k pospešenemu gospodarskemu napredku nerazvitih "kakor tudi k splošni blaginji držav in narodov."
Skupno sporočilo ob obisku francoskega predsednika, ki je bilo izdano 7. decembra, se je tudi zavzemalo za "popolno in dinamično uresničevanje sklepne listine" helsinške konference. Omenjalo je Srednji vzhod, Libanon, Ciper in Sredozemlje na sploh ter potrjevalo "privrženost načelu splošne in popolne razorožitve pod učinkovitim mednarodnim nadzorstvom." Predsednika sta se pogovarjala tudi o gospodarskem in drugem sodelovanju med državama in posvetila "pozornost Jugoslovanom, ki začasno delajo v Franciji in potrebi po nenehnem zboljševanju njihovih delovnih in življenskih razmer." Emigracija ni bila omenjena.
Jugoslavija je 17.februarja izgnala tri zahodnonemške državljane, ki so v imenu Družbe za pravice človeka prišli v Beograd s 4000 podpisi iz Z, Nemčije in Francije protestirat, ker sta v zaporih še vedno pisatelj Mihajlov in pravoslavni duhovnik o.Sava Bankovič.Ko oblasti niso hotele sprejeti protesta, so pričeli z gladovno stavko, nakar so jih izgnali,
PRIČA ZDOVČEVEGA UMORA
Od posebnega dopisnika
Nemška policija še vedno tava v temi, kar se tiče umora jugoslovanskega konzula Edvina Zdovca, ki so ga ubili v Frankfurtu 7. februarja 1976 zjutraj, ko se je odpravljal zdoma v službo na konzulat. Zapiral je garažo in takrat ga je iz mraka zadelo pet strelov v hrbet Storilec je zbežal v velikem belem avtomobilu, ki ga je čakal za ovinkom. To so znana dejstva, vse drugo pa so ugibanja, ki niso še nikamor pripeljala.
Eno od ugibanj, ki je z umorom povezovala dr. Lojzeta Krakarja, kakor smo poročali (gl. KT št, 443 ), je mogoče zavreči kot neverjetno, neosnovano, morda celo zlobno. Pojavilo se je večkrat v londonski NOVI HRVATSKI, 19. julija pa tudi v zahodnonemškem tedniku DER SPIEGEL. Oba sta pisala, da se je Krakar izmaknil zasliševanju zahodnonemške policije in pobegnil v Jugoslavijo, a edino on da je na večer pred umorom lahko vedel, da bo šel Zdovc naslednje jutro, v soboto, na konzulat, čeprav ob sobotah ne delajo. Krakar naj bi bil obvestil morilca, nato pa pobegnil v Jugoslavijo, kar jasno kaže, kam vodijo nitiiumora .
SUDDEUTSCHE ZEITUNG, ki je resen časopis, se je pozanimal in ugotovil, da je zgodba "dokaj neresna.” Prvič je zasnovana na krivi predpostavki, da je jugoslovanski konzulat ob sobotah zaprt. V resnici imajo konzulati v soboto reden delovni dan in največ dela, ker prihajajo zdomci po svojih opravkih na dan, ko so sice prosti. Morilci so torej lahko vedeli, da hodi Zdovc na delo tudi ob sobotah.
Drugič ni nobene skrivnosti glede popivanja na večer pred umorom. V Frankfurtu so imeli 6. februarja zvečer Prešernovo proslavo, na kateri je govoril dr. Krakar, lektor za slovenski jezik na Goethejevi univerzi, Zdovc pa je bil navzoč kot jugoslovanski predstavnik in Slovenec, Po proslavi so se Zdovc z ženo in hčerkama ter Krakar zadržali slabo uro v bližnji restavraciji; nič čudnega, če se vzame, da so kot Slovenci imeli kaj skupnega.
Tretjič Krakar po umoru ni izginil, ne da bi odpovedal službo, ampak je kot običajno šel 13. februaija na semestralne počitnice domov v Ljubljano. Vrniti se je mislil pred 1. hpralom, začetkom poletnega semestra, toda zaradi bolezni je prišel v Frankfurt šele 10. maja. Organi zahodnonemškega zveznega kriminalističnega urada so prišli ponj šele 18. maja in ga tega in naslednjega dne zasliševali po več ur, Vanj so vrtali, naj prizna, da je povezan z UDBO in da ve o umoru in morilcu več, kot pove. Krakar je 11. septembra pisal v ljubljanskem DELU, da je bil po tem zasliševanju "globoko deprimiran, duševno izčrpan, z živci na koncu in nesposoben za delo." Zato se je 28. maja, torej 9 dni po zaslišanju, odločil, da zapusti Namčijo in frankfurtsko univerzo. Svojemu profesorju Rammelsmeyerju je 7. julija po slovensko pisal, da se nahaja že dalj časa v psihiatrični kliniki.
"Nemška policija me je toliko živčno izmučila in mi spet tako zelo vzbudila travmo in asociacije na lagerje v drugi svetovni vojni in na SS in gestapo, da sem z živci popolnoma na koncu. Slišal sem, da je policija ropotala in delala težave zaradi mene tudi na univerzi v Frankfurtu. Kaj naj Vam na vse to rečem? Svečano izjavljam Vam in policiji in univerzi v Frankfurtu in vsem, da nimam s smrtjo konzula Zdovca absolutno ničesar opraviti ;Vse to sumničenje je čista, bolna, blazna fantazija policajev, ki - se mi zdi - namerno iščejo v napačni smeri."
Četrtič, česar nemški časopisi niso upoštevali,
Krakar ni fičfirič ali potepuh, ki bi za nekaj dolarjev opravil umazano delo. Za umore nezaželenih emigrantov baje plačuje UDBA po $20, 000, Za ta denar dobiš nepridiprava, ki se sicer ukvarja z nečednimi posli, ne pa univerzitetnega lektorja. Da bi pomagal pri umoru znanca, je potrebna velika mera brezvestnosti, h kateri lahko pomaga ideološka zaslepljenost. Mogoče je torej postaviti vprašanje, ali bi Krakar iz političnih nagibov morda le lahko pomagal pri likvidaciji Zdovca, ki bi jo iz neznanih razlogov ukazali višji v Jugoslaviji.
Na to vprašanje je mogoč zanesljiv odgovor zaradi tega , ker Lojze Krakar ni neznana oseba. Petdesetletni slavist je lirični pesnik, ki je v zadnjih tridesetih letih izdal nekaj pomembnih pesemskih zbirk. Na splošno ni dvoma, da pesmi izražajo pesnikovo dušo; iz njih vidiš, ali je dosleden ali se obrača po vetru (čemur se tudi Oton Župančič včasih ni izognil), ali misli po svoje ali je le sluga režima. Pri Krakalju je opaziti določen razvoj od graditeljske, črno-bele, navdušenjaške lirike iz časov ho-ruk socializma preko razočarane melanholije, ko se je "žaplel" s svojimi "visokimi" in "ponosnimi," kot "himna zanosnimi" sanjami "med trnje in grmovje sveta,” do zrelega stoicizma. Vedno znova prihajajo na dan strahotni spomini na vojne dni, na tri leta, ki jih je kot mlad fant prebil v Dachau in Buchewal-du. Teh pesmi ni pisal sluga režima ali zakrknjen zaslepljenec. Popolnoma nevjerjetnb je, da bi bil zmožen pomagati pri umoru.
Prav njegova pesniška narava tudi nudi razlago, zakaj ga je zasliševanje nemške policije tako prizadelo. Manj čustven mož bi bil vzrojil in se skliceval na zakonske pravice. Pesnika je vrglo iz čustvenega ravnotežja in ga pognalo v psihiatrično kliniko. In ker je samo pesnik, se tudi jugoslovanski časopisi niso kaj prida zavzeli zanj. Tisti, ki so si izmislili zlobno zgodbo, pa imajo morda 5e kaj hujšega na vesti.
P.S, Med letošnjimi sedmimi nagrajenci Prešernove nagrade v Sloveniji je bil tudi pesnik dr,Lojze Krakar.
lO.januarja so pokopali v Ljubljani univ.prof.jezuita p.dr.Vladimirja ruhlarja. O njem bomo pisali več prihodnjič.
22.januarja je umrl v'Clevelandu (USA) pisatelj Karel Mauser.Pred-edoval je tudi Zvezi protikomunističnih borcev.
V Trstu so 26.januarja pokopali dr.Rudolfa Marca, uglednega tržaš-e9a javnega delavca v Slovenski demokratski zvezi, gospodarstvenika n dobrodelnega organizatorja ter učitelja.
Sorodniki pisatelja Mihajla Mihajlova.ki je na gladovni stavki v jugo-°vanskih zaporih, se boje za njegovo življenje.
LEONID BREŽNJEV IN NJEGOVA RDEČA KAPICA
Od našega sodelavca
V čemernem novembrskem vremenu je 15, novembra prišel na tridnevni obisk v Jugoslavijo generalni sekretar CK KPSZ Leonid Brežnjev, V njegovem spremstvu sta bila zunanji minister Andrej Gromiko in sekretar CK KPSZ Konstantin Katušev, ideolog instrbkoviijik^arotinoseis komunističnimi partijami. Na letališču Surčin jih je sprejel sekretar ZKJ Stane Dolanc, a Tito je svoje goste pričakal pred Belim dvorom na Dedinju, kot je določeno v protokolu, ki zadnja leta ni veljal za predsednika Forda in Ceausesca. Z Brežnjevim sta se trikrat objela in poljubila nallice: cmok , cmok, cmok, Slika tega prizora je šld po vsem svetu, toda v Jugoslaviji je niso razobešali v časopisih. Se tisto popoldne so se pričeli pogovori in na slavnostni večerji sta Tito in Brežnjev imela;zdravici,
Tito se je v zdravici po sovjetski navadi najprej pobahal, da se ZKJ "še naprej krepi in razvija kot temeljna sila, ki spodbuja in usmerjarazvoj socialističnega samoupravljanja". Omenil je " vsestransko in plodno sodelovanje" in dejal, da imajo "razviti in stabilni jugoslovansko-sovjetski odnosi,veliko širši pomen" kot "prispevek k boju za mir, aktivno miroljubno sožitje, družbeni napredek in socializem," h čemer bo pripomoglo tudi to srečanje, "Trajna in trdna podlaga, na kateri se uspešno razvija naše sodelovanje, je medsebojno spoštovanje skupno sprejetih načel - neodvisnosti, suverenosti, enakopravnosti, nevmešavanja, upoštevanja različnosti poti notranjega razvoja in posebnosti pozicij naših držav in partij," je poudaril Tito in našteval beograjsko deklaracijo iz leta 1955, moskovsko iz leta 1956 in izjavo iz leta 1971,
S tem je Tito postavil stvari na svoje mesto in Brežnjevu in svetu naznanil, da od teh načel ne odstopa. Potem je orisal položaj v svetu s svojega kota, podobno kot na konferencah v Berlinu in v Colombu; "neomajna težnja narodov, da bi živeli v miru, svobodi in neodvisnosti” in brez tujega vmešavanja; socializem kot svetovni proces in popuščanje mednarodne napetosti so svetle strani te slike; politika sile, vmešavanje v notranje zadeve drugih in oboroževalna tekma pa senčne strani. ” V takšnih okoliščinah ima izreden pomen aktivno angažiranje celotne mednarodne skupnosti, vseh naprednih in demokratičnih sil v boju za pravično in trajno rešitev problemov, ki so vzrok napetosti in sporov v mednarodnih odnosih, za enakopravne mednarone in gospodarske in politične odnose.
Velik pomen in odgovornost pri uresničevanju teh ciljev imajo socialistične neuvrščene in druge miroljubne države ter vse druge napredne in demokratične sile v svetu/*
Tito se je zavzel za to, da bi "dosledno in v celoti uresničevali sklepe helsinške konference" in dejal, da bo beograjsko nadaljevanje leta 1977 pobuda za čim popolnejše izvajanje sklepov in prispevek h krepitvi miru. Pripisal je velik pomen posebnemu zasedanju generalne skupščine Združenih narodov o razorožitvi Povedal je , da se
je Jugoslavija "trajno opredelila za politiko neuvrščenosti" in se zavzela za uresničevanje sklepov konference v Colombu, Ta konferenca ”se je konstruktivno lotila reševanja velikih problemov sodobnega sveta in jasno pokazala in potrdila čedalje večjo vlogo, moč in enotnost gibanja neuvrščenosti” pri reševanju mednarodnih vprašanj. ” Boj narodov za mir, varnost in enakopravno mednarodno sodelovanje je neločljivo povezan z bojem za napredno družbeno preobrazbo in socializem," Vprašanji sodelovanja in solidarnosti revolucionarnih partij in vseh naprednih in demokratičnih sil dobivata čedalje večji pomen. "Vedno bolj se uveljavlja spoznanje, da je medsebojne odnose vseh teh sil mogoče zasnovati le na načelih neodvisnosti, samostojnosti, enakopravnosti, nevmešavanja in odgovornosti pred svojim delavskim razredom in narodom. Sodimo, da je berlinska konfern-ca komunističnih in delavskih partij Evrope v tem pogledu pomenila pomemben korak naprej," je dejal Tito v zdravici.
Brežnjev je v odgovoru na zdravico rekel, ,da "imamo trdno podlago za nadaljnji razvoj sovjetsko-jugoslovanskih prijateljskih stikov. Ta podlaga je zelo razvito sodelovanje, izkušnje, ki smo si jih pridobili na raznih področjih, obojestranska privrženost načelom enakopravnosti in medsebojnega nevmešavanja v notranje zadeve, v skladu z internacionalističnim pristopominskrbnim upoštevanjem življenskih interesov obeh držav." Neoporečna načela je Brežnjev torej skalil s primesjo "in-ternacionalističnega pristopa," za katerim Tito in njegovi vselej vidijo grozečo senco sovjetskih čet na pohodu.
Brežnjev je priznal, da so "poti reševanja konkretnih nalog socialistične in komunistične izgradnje" v ZSSR in Jugoslaviji "v marsičem različne," toda oboji izhajajo "iz načel marksizma - leninizma. To so tudi tista tla, na katerih temelji čedalje tesnejše prijateljstvo naših partij in narodov." Brežnjev je pohvalil medsebojno sodelovanje in dejal, da imata ZSSR in Jugoslavija "enaka ali sorodna stališča" "v bistvenih vprašanjih današnje svetovne politike," ZSSR si prizadeva z zavezniki varšavskega sporazuma, "da bi prevladali pametni, mirni odnosi',' a "Jugoslavija kot socialistična država aktivno sodeluje v gibanju neuvrščenosti, ki prav tako nastopa v bran miru in enakopravnega miroljubnega sodelovanja, proti imperialističnemu diktatu in samovolji v mednarodnih zadevah," Sovjetsko-jugoslovansko sodelovanje se dobro razvija.
"Toda ponekod na Zahodu je v zadnjem času prišlo v modo," je nadaljeval Brežnjev, "da mečejo senco na naše medsebojne odnose in da širijo o njih najbolj nesmiselne izmišljotine. Avtorji takih bajk skušajo prikazati Jugoslavijo kot nekakšno ubogo, nebogljeno Rdečo kapico, na katero preži, pripravljen, da jo raztrga in požre, strašni krvoločni volk - agresivna Sovjetska zveza. Ne vem, česa je v teh izmišljotinah več: ali popolnega nerazumevanja načel, na katerih se ustvarjajo medsebojni odnosi socialističnih držav, ali ciničnega prepričanja, da bo javnost pogoltnila vsako laž, če jo le dovolj vztrajno ponavljajo.
"Z namenom, da bi popolnoma razjasnil vprašanje, ki so ga umetno ustvarili sovražniki naših držav," je Brežnjev "povedal tole: V svojem odnosu do Jugoslavije Sovjetska zveza trdno vztraja pri prizadevanjih, krepiti in razvijati z njo prijateljske stike na podlagi popolne enakopravnosti, medsebojnega spoštovanja in zaupanja ter popolnega nevmešavanja v notranje zadeve " Toda sovjetska čustva do Jugoslavije "temeljijo tudi na drugih, nič manj važnih faktorjih, To so zgodovinske, stoletne tradicije globokih medsebojnih simpatij in prijateljstva naših narodov. To je spomin na njihovo vojno bratstvo. ..
In naposled je to naš internacionalizem komunistov, državljanov socialistične države. Solidarni smo z vami, kot tudi z drugimi bratskimi deželami in iz vsega srca želimo, da bi vaša država, enotna in strnjena okrog ZKJ, zvesto in uspešno napredovala po socialistični poti, ki jo je izbralo ljudstvo," je dejal Brežnjev v zdravici na večerji v Beogradu.
Uradna Jugoslavija se primerjave z Rdečo kapico ni razveselila. V Beogradu je bilo med Brežnjevim obiskom mnogo zahodnih novinarjev ( ki so jih k^ne'je peljali na Kosovo pokazat napredek ierLbratstvo in enotnost Albancev) in tem so predstavniki za tisk namigovali, da je težka ironija Brežnjeva privabila zelo kisle nasmehe. Ni jim ušlo, da je Brežnjev celo načelo "popolnega nov-mešavanja" skalil z internacionalizmom, ki je bil izgovor za tovariško pomoč v obliki vkorakanja na Češkoslovaško leta 1968.
Kako so potekali pogovori med Titom in Brežnjevim, seveda ni bilo objavljeno. Pred odhodom je Brežnjev dejal, da so imeli "zelo tehtne in odkrite pogovore." Tito je dejal, da so "že dolgo pričakovali sestanek, kakršnega smo imeli sedaj. Odkar sva se srečala v Kijevu, so minila že tri leta. Po tistem srečanju se je marsikaj zgodilo. Naši pogovori so bili, kakor sem tudi pričakoval, odkriti in iskreni. Kot tovariš tovarišu sva si povedala, kaj smo dosegli, kaj moramo popraviti in črtati iz dnevnega reda in kako naj bi naprej razvijali naše ddnose,"
Pozneje so zahodnim novinarjem v Beogradu namigovali, da je Brežnjev v zasebnem pogovoru s Titom sprožil zahteve po mornariških oporiščih na jugoslovanski obali, prostih preletih in uporabi letališč za pot na Bližnji vzhod in Afriko, Tito .naj bi odbil vsak pogovor o teh zahtevah, tako da v uradnih pogovorih o njih ni bilo govora in so jugoslovanski predstavniki po pravici lahko povedali zahodnim: novinar jem med obiskom, da delegacije sploh niso razpravljale o vojaških oporiščih. Tudi Titova omemba Kijeva naj bi cikala v to smer. Tito je bil na obisku v Kijevu od 12, do 15. novembra 1973 po oktobrski vojni na Bližnjem vzhodu. Baje se je šel pritoževal Brežnjevu zaradi zlorabe sovjetskega zračnega mostu preko Jugoslavije v arabske dežele.
Ugibanj o pogovorih in razlag bo še veliko, a že proti koncu leta je bilo jasno, da niso daleč pripeljali. Nesporen sad je skupno sporočilo, ki sta ga 17. novembra v Belem dvoru na Dedinju podpisala Tito in Brežnjev o pogovorih, "ki so potekali v ozračju iskrenosti in medsebojnega razumevanja ter v duhu medsebojnega spošto-
vanja”. V socialističnem mednarodnem besednjaku pomeni "iskrenost", da so se mnenja razlikovala. Sporočilo pravi, da se jugoslovansko-sovjetski odnosi "razvijajo v skladu z načeli, ki so vsebovana v beograjski deklaraciji iz leta 1955, moskovski deklaraciji in izjavi iz leta 1956 ter so bila potrjena in izoblikovana v izjavi iz leta 1971 ter v poznejših skupnih jugoslovansko-sovjetskih dokumentih,., Obe strani sodita, upoštevajoč skupni cilj izgradnje socializma in komunizma, da dosledno spoštovanje načel suverenosti, neodvisnosti, enakopravnosti, nevmešavanja v notranje zadeve, spoštovanja interesov, izkuSenj in prakse obeh strani, ki se v njih izražajo zgodovinske, nacionalne in mednarodne posebnosti vsake države, upoštevanje samostojnosti in svoboda izbiranja različnih poti socialističnega razvoja, internacionalistič-no tovariško prostovoljno sodelovanje obeh držav in partij v duhu naukov in velikih idealov Marxa in Lenina pomenijo trdno in trajno podlago za nadaljnjo krepitev prijateljskih odnosov med ZKJ in KP SZ ter SFRJ in ZSSR."
Gornji odstavek je težko prebavljiv, a skoraj iste besede so uporabili v kasnejšem odstavkuo "sodelovanju in solidarnosti" komunističnih in delavskih partij, kjer so dodali tudi: "Boj za socializem v svoji deželi in odgovornost pred svojim delavskim razredom in ljudstvom sta povezani z medsebojno solidarnostjo delovnih ljudi vseh dežel, vseh naprednih gibanj in narodov v boju za svobodo in krepitev neodvisnosti, za demokracijo, socializem in mir na vsem svetu." Tako se določno vidi, da so Tito in njegovi sodelavci vstavili v sporočilo vse besede o neodvisnosti, ki se jim zadnje čase zde potrebne, da bi se ogradili od krvoločnega volka. Tudi izjava sprejeta na berlinski konferenci evropskih partij je vsebovala zelo podobne besede, Internacionalizem je z njmi pomehkužen v "tovariško prostovoljno sodelovanje," s katerim bo težko upravičiti vojaški vdor v katerokoli državo.
Skupno sporočilo teče v ostalem po uglajenih potih. Govori o plodnem razvoju odnosov in koristnega sodelovanja, o boju za popuščanje mednarodne napetosti in za krepitev miru ter o nevarnosti politike sile. "V takih razmerah je izredno pomembno, da socialistične, neuvrščene in druge miroljubne dežele, vse napredne in demokratične sile povečajo svoje napore v boju za vzpostavitev enakopravnih mednarodnih, političnih in gospodarskih odnosov, za pravično in trajno ureditev problemov, ki povzročajo napetost in konflikte." Sporočilo se zavzema za razoroževanje, za pravične mednarodne gospodarske odnose v svetu in uresničitev načel helsinške konference. Takecečitudi Brežnjev rad podpisuje, čeprav ZSSR trmasto zavlačuje pogajanja o razoroževanju, se upira podpirati nerazvite dežele in prezira helsinške sklepe, ki se tičejo človeških pravic. Obe strani v sporočilu izražata zaskrbljenost zaradi Bližnjega vzhoda in Libanona in enako ustaljena mnenja glede juga Afrike, Potem še enkrat postavljata socialistične države v ugodno primerjavo z neuvrščenimi: "Obe strani sta ugotovili, da imajo socialistične države važno vlogo v uveljavljanju načel aktivne miroljubne koeksistence, v odvračanju nove svetovne vojne, krepitvi mednarodne varnosti, po-
puščanju napetosti in družbenem napredku človeštva.
Poudarili sta, da je gibanje neuvrščenih dežel...eden najvažnejših dejavnikov svetovnq^pölMkf ki aktivno prispeva k boju za mir, varnost, popuščanje napetosti in enakopravno sodelovanje, za upostavitev pravičnega sistema mednarodnih političnih in gospodarskih odnosov, k boju proti imperializmu, kolonializmu, neokolonializmu in vsem oblikam prevlade in izkoriščanja "
Skupno sporočilo se zaključuje z odstakki o vprašanjih mednarodnega komunističnega in delavskega gibanja, Tito in Brežnjev sta "ugotovila, da se boj za napredne družbene preobrazbe in socializem v svetu bije na zelo široki fronti. Delavski razred, komunistične in delavske partije in druge napredne sile delujejo v različnih razmerah, iz tega pa izvirajo tudi različne oblike in poti razvoja za socializem in za izgradnjo socializma... ZKJ in KP SZ se zavzemata za nadaljnjo razširitev in poglobitev internaciona-lističnega tovariškega prostovoljnega sodelovanja in solidarnosti komunističnih in delavskih partij, na podlagi-velikih idealov Marxa, Engelsa in Lenina, ob doslednem spoštovanju enakopravnosti in suverene neodvisnosti vsake partije, nevmešavanja v notranje zadeve" in tako naprej kot v gornjem odstavku o jugoslovansko-sovjetskih odnosih. Obe strani sta potrdili, da "visoko ocenjujeta" berlinsko konferenco evropskih partij in da menita, da je "koristen in neizogiben nadaljnji razvoj dialoga, izmenjave mnenjjin sodelovanja" med partijami in "vseh revolucionarnih in naprednih sil, v skladu s politiko in interesi vsake partije," je rečeno v skupnem sporočilu,
Med grmenjem častne salve topov se je Brežnjev 17. novembra poslovil od Tita, cmok, cmok, cmok, pred Belim dvorom na Dedinju in opoldne odletel z beograjskega letališča.
Na skupni seji obeh zborov skupščine SFRJ 26. novembra je Stane Dolanc nakazal, kako so se pogovarjali z Brež-njeväm. Govoril je v razpravi o poročilu predsedstva SFRJ, ki je zajetna zbirka posplošenih fraz o graditvi socializma na samoupravni osnovi združenega dela in delegatskega sistema ter o neuvrščeni ipolitiki. Sam Tito je po dolgem času spet prebral uvodni govor v skupščini, a ni veliko povedal. Sekretar ZKJ Stane Dolanc je govoril o "plodnem in večstranskem sodelovanju" z drugimi partijami in gibanji: "Zavzemali smo se za enakopraven, konteuk struktiven dialog, izmenjavo mnenj, za zboljšanje sodelovanja v komunističnem in delavskem gibanju in sploh med vsemi naprednimi in demokratičnimi silami, prepričani, da sta tak dialog in sodelovanje v interesu delavskega razreda in delovnih ljudi, v interesu idej socializma in napredka v svetu. ZK je v tem pogledu dala pomemben ' prispevek k berlinski konferenci komunističnih in delavskih partij EvropeTa konferenca "je izrazila sedanjo realnost in razlike med komunističnimi partijami" in je tako "pomenila važen korak k zboljšanju njihovega sodelovanja in sploh sodelovanja vseh naprednih sil." Sprejela je "mnoga načela, za katera se je desetletja bojevala in se danes bojuje naša partija." Ta načela je potrdil tudi obisk Brežn jeva, kije " zbudil izredno veliko zanimanje , zdaj pa doživlja različne interpretacije
"Dosedanja izkušnja je pokazala," je dejal Dolanc, "da se lahko sodelovanje med našima državama in partijama uspešno razvija ob doslednem spoštovanju nadel, zapisanih v skupnih jugoslovansko-sovjetskih dokumentih... in ob spoštovanju različnih poti notranjega razvoja in različnih mednarodnih pozicij naših držav in partij.” Dolanc je povedal, da je Tito rekel Brežnjevu: "Želel bi, da bi bilo enkrat za vselej spoznano in sprejeto, da je jugoslovanski sistem samoupravljanja naša trajna in bistvena usmeritev.. . To ni samo trenutno politično stališče partije... Jugoslavija je neuvrščena država, odločena, da dela za zbiranje neuvrščenih dežel in dežel v razvoju na načelih neuvrščenosti... V neuvrščenosti vidimo trajen, samostojen in neodvisen dejavnik in gibanje."
Pri teh besedah dvoje zbode v oči: da se je Titu zdelo potrebno, da te stare zadeve ponavlja Brežnjevu, in da se je Dolancu in torej jugoslovanskemu vodstvu zdelo potrebno, da oznani vsemu svetu, kaj so Brežnjevu povedali. Brežnjev menda ni tako trde glave, da si teh reči ne bi mogel zapomniti. Kaže, da noče dojeti ne samoupravljanja ne neuvrščenosti in da neprestano poskuša, da bi Jugoslavijo potisnil nazaj v čredo poslušnih socialističnih backov.
Dolanc je na koncu svojega govora v skupščini zagotavljal, da se "nikomur ni treba bati za SFRJ, za prihodnost naših samoupravljalcev.. . Jugoslavija pripada gibanju neuvrščenosti in je ni mogoče vtakniti v kakršnokoli institucionaliziranoröbliko politične, vojaške ali državne skupnosti, iker to ni samo v neposrednem nasprotju z bistvom naše samoupravne družbe in našo neuvrščeno usmeritvijo, temveč bi 'tudi hudo škodovalo miru, družbenemu napredku in socializmu na svetu” kakor tudi pozitivnim tokovom v mednarodnih odnosih ter v mednarodnem delavskem gibanju. "Prepričani smo, da so to spoznali že mnogi, kdor pa še ni, bo to v škodo njemu samemu. Komunisti in delovni ljudje,,. so čvrsto ob ZKJ in tovarišu Titu, za socialistično samoupravljanje in politiko neuvrščenosti. Tega naj zunaj nihče nikoli ne pozabi, ne na jugu ne na severu, ne na vzhodu ne na zahodu," je dejal Dolanc.
Seje Zveze komunistov Jugoslavije
Obisk Brežnjeva je bil predmet kar dveh sej predsedstva ZKJ, obeh za zaprtimi vrati, o katerih so izdali le posplošena sporočila. Na 24. seji 3. novembra so se pripravljali na obisk in sta govorila Tito in Aleksandar Grličkov, sekretar v izvršnem komiteju ZKJ, ki se ukvarja s partijami v socialističnih državah in je pripravljal berlinsko konferenco. Na 25. seji 9. decembra so premlevali iztek obiska. Tudi tokrat je imel uivodno besedo Tito in je poročal Aleksandar Grličkov.
"Predsedstvo je ugotovilo," je rečeno v sporočilu, "da so jugoslovansko-sovjetski pogovori, ki so potekali v ozračju prijateljstva, vzajemnega spoštovanja in odkritosti, omogočili, da so vsestransko razpravljali o vprašanjih s področja jugoslovanskcirsovjetskih odnosov in sodelovanja in da so popolneje pretresli stališča obeh
strani o aktualnih mednarodnih vprašanjih ter o vprašanjih, povezanih z mednarodnim delavskim in komunističnim gibanjem." Predsedstvo je rezultate obiska "pozitivno ocenilo," potrdilo, da se odnosi "razvijajo uspešno" in "potrdilo pripravljenost za nadaljnje poglabljanje "sodelovanja.
To je običajni vljudnostni uvod. Kajti komunisti med sabo so nezaupljivi in sila občutljivi ljudje; vsako sporočilo je treba začeti s hvalisanjem, da se nasprotna stran že od vsega začetka ne bi čutila užaljeno. Potem pride bistvo, zavito v običajne fraze: " Predsedstvo izhaja iz tega, da je mogoče izboljšati jugoslovansko-sovjets-ke odnose in sodelovanje na temelju doslednega spoštovanja načel suverenosti, neodvisnosti, enakopravnosti in nevmešavanja, upoštevaje različne poti socialistične izgradnje in različnega mednarodnega položaja obeh držav. Ugotovili so, naj bi razlike, ki jih je čutiti, ne ovirale uspešnega razvoja odnosov med državama in partijama, kar je praksa že potrdila." V sporočilu so tudi zapisali, da so vsa stališča potrjena v skupnem jugoslovansko-sov-jetskem sporočilu, kar je dvakrat res. Res je tudi, da jih neprestan® ponavljajo, a da gre Sovjetom pri enem ušesu noter in pri drugem ven.
Tiskovna konferenca
Prav ob času 25. seje predsedstva ZKJ so zahodne novinarje v Beogradu dosegla manj ugodna poročila o Brežnjevem obisku, ki so izvirala iz uradnih jugoslovanskih krogov. Na tiskovni konferenci predstavnika zunanjega ministrstva Mirka Kaleziča 16. decembra so postavili sledeče vprašanje: "Ameriška časopisna agencija UPI poroča, da so po jugoslovanskih virih na srečanju med Tin tom in Brežnjevom s sovjetske strani izvajali na predsed1 nika Tita pritisk, hoteč, da se ugodi zahtevam, ki niso v skladu z neuvrščenim stališčem Jugoslavije, kar je predsednik Tito odločno zavrnil. Te zahteve se dozdevno nanašajo na olajšave za oporišča, ideološko vključitev Jugoslavije v varšavski pakt, tesnejšo povezavo Jugoslavije s SEV, koordinacijo zunanje politike itd. "
Kalezič je odgovoril, da je znano, da je predsedstvo ZKJ na svoji seji 9. decembra "pozitivno ocenilo rezultate" Brežnjevega obiska "in poudarilo njegov pomen in prispevek k razvoju odnosov in sodelovanja med SFRJ in ZSSR, med ZKJ in KPSZ, in k razvoju enakopravnega mednarodnega sodelovanja, miru in napredka v svetu. Vse interpretacije izven tega konteksta so samovoljna in tendenciozna ugibanja, ki očitno ne koristijo interesom mednarodnega sodelovanja in sporazumevanja. "
Avstrijska policija je 21.januarja ob 3h zjutraj aretirala tajnika Narodnega sveta koroških Slovencev g.Filipa Warascha zaradi suma'fda je lani 12.novembra nekomu izročil eksploziv in ga nagovarjaljnaj požene v zrak električni transformator v Celovcu. Ob hišni preiskavi niso našli razstreliva^ pač pa samokres. Pozneje so Warascha začasno izpustili na svobodo, da se je mogel udeležiti seje (vladnega) kontaktnega komiteja na Dunaju, kjer pa niso napravili nobenega napredka.
Tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev je pozneje izjavil na ljubljanski televiziji, da je proti vsakemu nasilju, in da je mnenja, da stoji za njegovo aretacijo "mednarodna organizacija skrajnih desničarjev, kakršna je nastopila tudi v Španiji".
To mnenje in pa prepričanje celovške policije,kako je treba organizirati miniranje transformatorejv; bi dal v isti Koš fantazije.
HRVAŠKEGA VPRAŠANJA NI MOGOČE REŠITI S PREGANJANJEM
V naslednjem objavljamo prevod pisma, ki ga je pisal dr. Ljubo Sire uredniku londonskega DAILY TELEGRAPHA, in ga je list objavil 1.oktobra lani:
"Gospod urednik, nedavna ugrabitev ameriškega letala po hrvatskih ekstremistih in istočasna poročila o tem, da ima predsednik Tito težave z jeni, so me privedla do tega, da Vam pišem. Brezsmiselno nasilje ni samo odvratno, marveč je komaj pričakovati, da bi razrešilo kar koli toda prav tako problemov ne rešuje obnašanje, kot da je titoizem našel ključ za vse jugoslovanske probleme in da je vse v najlepšem redu.
Nedvomno je tudi res, da jugoslovanskih zadev vštevši hrvatske, ni mogoče odločati od zunaj. Se več, prav nikomur ne bi koristilo, če bi jih kdo začel odločati od zunaj, zakaj ko so zunanje sile vmešane, nihče ne more več predvideti, kaj se bo v Jugoslaviji zgodilo nar dalje.
To velja tudi za jugoslovanske komuniste, saj menda večina med njimi ne želi intervencije z Vzhoda. Toda če je ne želijo, se lotevajo stvari na kaj čuden način. V šestdesetih letih se jim je posrečilo vedno bolj popravljati odnošaje z jugoslovanskim prebivalstvom, vendar je bilo to stalno izboljšavanje iznenada prekinjeno, ko so se vrhovni voditelji odločili, vrniti k "demokratičnemu socializmu," to je ukazovanju od zgoraj. Sedaj probleme zatirajo, namesto, da bi jih reševali.
Posebno hrvatskega vprašanja ni mogoče rešiti z zatrt jem, kot je kralj Aleksander pokazal leta 1929 in predsednik Tito leta 1971. Mogoča rešitev bi bila podobna pogodba, kot je bila sklenjena^ s hrvatskim kmečkim voditeljem Mačkom leta 1939, Toda kdo govori v imenu Hrvatov sedaj? Več kot to: kdo more govoriti v imenu Srbov, Makedoncev, bosanskih muslimanov, Črnogorcev in Slovencev?
Na to vprašanje bi bilo treba odgovoriti, posebno odkar so bili odstranjemi leta 1071-72 liberalni komunistični voditelji, zakaj le sporazum med priznanimi voditelji jugoslovanskih narodov more rešiti probleme te dežele. Komaj je mogoče misliti, da bodo jugoslovanski komunisti nasprotovali svobodi političnega organiziranja, ko tako navdušeno podpirajo Berlihguerja in njegov pluralizem.
Hrvatom je treba v načelu priznati pravico do samoodločbe, toda Hrvatje morajo razumeti, da imajo njihovi sosedje iste pravice, tako da Hrvatje ne mot rejo preprosto zahtevati zase Bosno, kjer živi okoli 20 odstotkov Hrvatov, 40 odstotkov bosanskih muslimanov in 40 odstotkov Srbov,
Razni jugoslovanski narodi so tako pomešani med seboj, da hobena preprosta zahteva ali plebiscit ne more dati pravice vsem. Svobodno izvoljeni voditelji se bodo morali dogovoriti med seboj o mejah in varščinah za medsebojne manjšine .Iz tega razloga se utegne še vedno pokazati, da je Jugoslavija v interesu vseh prizadetih.
Seveda taka rešitev, edina mogoča brez neskončnih spopadov in medsebojnega ubijanja, zahteva zrelost, strpnost in zmernost in predvsem, razgovore vseh ž vsemi, vštevši bolj prosvetljene komuniste v Jugoslaviji.
Žal trenutno ne samo ekstremisti temveč celo demokratični hrvatski politiki odklanjajo pogovore z drugimi Jugoslovani, kot da bi taka nedostopnost mogla več prispevati k uresničitvi njihovim smotrom kot sodelovanje z ostalimi Jugoslovani.
Poleg ureditve odnosov med jugoslovanskimi narodi bi se morali zmerni Jugoslovani s pridom dogovoriti o sledečem; 1) Jugoslavija naj neha biti neuvrščena in naj postane nevtralna, kar bi utegnilo biti sprejemljivo celo za Sovjete, in 2) večji razmah naj bi bil dovoljen privatni podjetnosti, ker bi ta utegnila koristiti v boju proti veliki brezposdlnosti in skrivenčeni produkciji v Jugoslaviji.
Neučinkovitost in zmeda v Jugoslaviji
28, decembra lani je potem DAILY TELEGRAPH objavil drugo dr.Sirčevo pismo v zvezi z Jugoslavijo. Pobudo za to pismo je dal Članek Richarda Westa v DT 20, novembra, ko je pisal o delavskem samoupravljanju in ga vezal na namere britanske vlade, da bi velika podjetja imela tudi delavce-direktorje. O tem se zadnje tedne precej razpravlja v britanskem tisku, dasi se ta bolj ozira na nemško prakso kot na jugoslovansko „To pa ni preprečilo uredniku DT, da ne bi objavil dr.Sirčevega pisma, četudi je bilo to napisano mesec pozneje za Westovim člankom.
"Življenje v Jugoslaviji se je gotovo mnogo zboljšalo od zgodnjih petdesetih let, ko je bila po nesrečnih letih komunističnega centralnega planiranja znova dana gotova avtonomija podjetjem in posameznikom.
Toda dežela je vedno trpela zaradi takih težav s katerimi se zdaj srečuje Britanija, ker se je gospodarska neodgovornost tam začela prej. Britansko bolezen ne bo mogoče ozdraviti, če bomo krenili v to smer.
Lastniki jugoslovanskih tovarn niso delavci ampak neka mitična skupnost, nazvana družba, tako da delavci niso zainteresirani in poskušajo izvleči iz podjetij toliko kolikor se prime njihovih rok. V prvi polovici 1976,- leta so tako razdelili 13 “foveč kot je znašal celokupni dohodek podjetij. To je bilo moč storiti z inflacijskimi bančnimi posojili - nove investicije so v celoti financirane na ta način,
V zadnjih nekaj letih je bila inflacija preko 20 ‘f na leto. Vendar so bile leta 1971 delavske plače zamrznjene in kljub nominalnim povišanjem so 1972 padle^. za 3	. V 60tih letih je bilo okoli 200 uradno prizadetih
Str a j kov na leto.
Direktorji niso klicani na odgovor zaradi neuspehov, ker so partijci in ker naj bi ukrepali v imenu delavcev; delavci pa se izogibajo odgovornosti, ker si komunisti ne upajo znižati njihovih nominalnih plač. Takšna neodgovornost omogoča podjetjem , da proizvajajo dobrine, ki jih nihče noče - okoli 10 proizvodnje gre naravnost v skladišča, kjer ostane in je odpisana.
čeprav šo številke o jugoslovanskLtekstilni proizvodnji visoke, Jugoslovani potujejo v Italijo in Avstrijo
kupovat oblačila zaradi boljSe kvalitete in ker morejo to plačati z zaslužki jugoslovanskih delavcev na zapadu,
Okoli ihilijon Jugoslovanov je moralo iti v tujino na delo, ker so ogromne domače investicije (30 'ftgros produkta) tako neodgovorne, da ne nudijo posla njim pa tudi ne 600.000 nezaposlenim , ki so ostali doma (kar je okoli 13 ne-kmetijskih delavcev).
Kljub visokom investicijam je bila gospodarska rast v Jugoslaviji nižja od one v Grčiji, Španiji in Portugalski . Mnogo novih investicij je slabo izrabljenih, Povprečno so jugoslovanske tovarne mnogo večje od britanskih ali zapadnonemäkih, in grupirane so v "reprodukcijske" enote,
Mala privatna podjetnost tolče v konkurenci "samoupravna" podjetja, čeprav je podvržena diskriminacijskim ukrepom in stalno v nevarnosti glede "socializacije".
"Podružabljena" kmetijska podjetja dosegajo večjo proizvodnjo, ker med drugim porabijo desetkrat več umetnih gnojilna hektar kot privatne kmetije; to izkoriščajo kot dokaz, da so superiorna, čeprav so tudi proizvodni stroSki mnogo viSji,
Privatna podjetja morajo plačati davek na surovine, česar so "družbena" podjetja oproSčena, a kljub temu prva proizvajajo ceneje. Privatna podjetnost bi mogla nuditi zaposlitev in potegniti Jugoslavijo iz sedanjih težav, kar celo nekateri komunisti sugerirajo, toda to dogmatičnemu vodstvu ni sprejemljivo.
Jugoslavija je primer neučinkovitosti in zmede, do česar pride kadar do gotove mere odstranite ekonomsko odgovornost in so ljudje plačani ne glede na to, koliko proizvedejo.
Sam Kardelj je rekel, da v takih okoliščinah gotove skupine delavcev lahko izkoriščajo druge skupine delavcev. Jugoslovanski voditelji sami uživajo prednost, da je politična moč koncentrirana v njihovih rokah, in jo izrabljajo na ta način, da so pred nekaj leti demonstrirajoči Študentje vpili proti "rdeči aristokraciji" .
Toda vroča želja jugoslovanskega prebivalstva, da pride kam naprej, često premaga velike težave sistema."
DJILASOVA TISKOVNA KONFERENCA	A
Malcolm Browne. TIMESOV dopisnik iz Beograda je poročali, februarja, da je Milovan Djilas na tiskovni konferenci s tujimi dopisniki apeliral na zapadno evropske komunistične partije, naj vplivajo na Titov režim, da bo spoStoval človeške pravice. Djilas je svoj apel vezal na tekoči sestanek komisije za človeške pravice pri Združenih narodih v Ženevi, ki mu predseduje jugoslovanski delegat BorSkovič. Rekel je, da bi bilo dobro, ako bi se ta Borškovič seznanil s prilikami v svoji lastni domovini, saj ima v proporcionalnem pogledu Jugoslavija v ječah prav toliko političnih jetnikov kot Sovjetska zveza. V kraljevini Jugoslaviji ni bilo po ječah nikoli toliko jetnikov kot jih je zdaj. je trdil Djilas. In on to ve, saj je pred vojno preživel tri leta po zaporih. Djilas je pozdravil Prasko listino 1977, dodal da v šestdesetih letih tega stoletja ni praktično bilo v Jugoslaviji nobenih političnih jetnikov, dočim je zdaj prav obratno. "Želim poudariti, da ne gojim nobenih simpatij do teroristov; tudi ne do nobenega, ki zagovarja nasilno odcepitev kateregakoli dela jugoslovanske federacije, in nobenih simpatij do špijonov", je zaključil Djilas.
Isti TIMES je 17. januarja pod redno rubriko "Jetniki prepričanja" prikazal Franceta Miklavčiča iz Slovenije (gl.KT 444). Avtor David Watts omenja Kocbeka, tržaSki ZALIV, pokolj več tisoč protikomunistov 1945, za katerega Miklavčič trdi, da je osnovan na zgodovinskih dejstvih.
KLIC TRIGLAVA
Uredništvo in uprava: 74 6RAHTE ROAD ENFIELD MIDDX Tel. 01-363 5097
KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRA VDA. združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od
izvršnega odbora. Urejuje Dušan Pleničar.
Avstralija
Avstrija
Francija
Italija
Enoletna naročnina:
Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih.
5.00 (8.00) 80.-25.-3000.-
Kanada Nemčija U. S. A.
Velika Britanija
6.00 (9.50) 16,-
6.00 (9.50)
2.20
Ostale evropske države: 2 funta (sterling) v odgovarjajoči valuti Južna Amerika: 2 funta (sterling) — letalsko: 3 funti — odn. temu odgovarjajoča valuta
Naročnino v Severni Ameriki je treba poslati na naslov:
Mr Tine Kremžar, 11047 — 110 St. Edmonton, Alta., Canada
Naročnina v evropskih državah je plačljiva z mednarodno poštno nakaznico po navodilu uprave,
v ostalih državah po navodilu uprave.
KLIC TRIGLAVA PRODAJAJO
v Trstu: Chkraco Tran vic O pici na na Trgu Oberdan v Gorici:	Katoikka knjigarna, Piazza Vittoria 20.
Prlnted by PIKA PRINT LIMITED. 76 firMm RmN. EnMd. Middx. for SLOVENSKA PRAVDA. BM/P»vdi, London W.C.t.