.

			Leopold Suhodolčan


VELIKAN IN PAJAC





Prvo poglavje - CIRKUS ŠE ŽIVI ALI O TEM, KAKO STA SE SPOZNALA VELIKAN IN PAJAC


			Na blatnem, zapuščenem prostoru daleč v predmestju, blizu stare vojašnice opekaste barve, je romarski cirkus razpel svojo skromno platneno streho, velike zaplate v različnih barvah so ležale na njej. Okrog arene so po testenastem blatu, po mlakužah čofotali otroci ter skrbno pazili, kdaj se bo iz hiše na kolesih prikazal kak član romarske družine, da bi občudovali vsak njegov korak, njegovo kretnjo, prisluhnili vsaki njegovi besedi. Nad cirkusom se je v težkem oblaku nevarno zibal dež; oblak je počasi drsel proti severu mesta, kjer se je pozno popoldne prevesil čez vzpetino. Na prag cirkuškega voza je stopil močan moški z lepimi hajdukovskimi brki, pogledal za oblakom in se nasmehnil. Nato je sproščeno srknil vase oprani zrak, se pretegnil kakor naspan maček, dečki so zrli vanj kot v rimskega gladiatorja: mišice na rokah so mu poskakovale kot spočite balinarske krogle. Naposled se je zasukal v voz in odrezavo zaklical: »Pripravite se na predstavo ...«

			Zatem se je zasukal, poskočil na tla in odhitel k drugemu vozu, odprl vrata in spet zaklical: »Dajmo, dajmo, pripravite se!«

			Prostor je oživel.

			Otroci, ki so prej radovedno postopali okrog vozov in šotora, so se zdaj pognali proti majhnemu okencu voza. Nad okencem je bilo z okornimi črkami napisano: BLAGAJNA. Prerivali so se in kričali, glasno so ugovarjali, kadar se je hotel kdo pretihotapiti mimo vrste proti okencu. Redki odrasli so sramežljivo stali ob strani in se na tihem odločali, naj stopijo še bliže ali ne.

			Okrog glavnega šotora je prišel deček, močne, a okrogle zavaljene postave; le malokdo bi mu prisodil petnajst let. Nosil je prevelike hlače starejšega brata, segale so mu visoko na prsi, pripel si jih je z naramnicami, ki so bile morebiti tudi bratove ali celo očetove. Čeprav je dež ohladil poletni zrak, je bil le v ponošeni mornarski majici s kratkimi rokavi. Hodil je v pošvedranih letnih čevljih, imel je težke, široke noge odraslega človeka. Njegovi močni, štrenasti lasje so dajali videz pavlihovsko potepuške lasulje. Z rokami v žepu se je približal repu, ki se je raztegnil pred blagajno. Narahlo si je požvižgaval, ko se je ob repu usmeril k okencu. Ni se zmenil, ko je nekdo glasno zaklical: »V vrsto!« Ne da bi se ozrl, se je pred okencem blagajne brezbrižno povzpel na debele prste ter pogledal v voz. Nato se je našobil ter stopil dalje proti drugemu vozu. Prav tedaj se je na pragu pokazal mož s hajdukovskimi brki. Za trenutek sta si pogledala v oči, potem pa je mož osorno dejal: »Kaj vohljaš tod okrog? Daj, pospravi se...«

			»Svojo teto iščem,« je prostodušno odgovoril deček.

			»Svojo teto?!« se je začudil mož. »Katero teto? Čigav pa si?«

			»Vseeno je, če vam povem ali ne, saj je tako ne poznate.«

			»Fant, poberi se! Nobene tvoje tete ni tu.«

			»Ko pa zmerom pravi, da ima doma cel cirkus s svojimi petimi otroki...«

			»Zgini! Zgini!« je zarjul mož s hajdukovskimi brki in dvignil pest. Deček pa se je mirno obrnil in odtacal nazaj proti okencu blagajne. Čakajoči v repu so spet zagodrnjali: »V vrsto ... Za vse je vrsta ...« Deček se je nasmehnil in rekel: »Kaj niste slišali, kako je direktor cirkusa kričal nad vami, ker ste me prej odgnali iz vrste. Moja teta vendar nastopa v cirkusu, kaj še ne veste tega?« Pa se je obrnil k okencu, ki se je prav tedaj odprlo, in dejal: »Eno karto, prosim. V prvi vrsti...«

			V času, ko so se vratarji že pripravljali, da bodo začeli spuščati gledalce v platneno areno, je po cesti prišel velik fant, hodil je s počasnimi, enakomernimi koraki, ko da natanko premišlja, kam bo stopil, skrbno se je izogibal temnih luž. Dostojanstveno se je postavil med gledalce in potrpežljivo čakal, kdaj se bo z njimi premaknil bliže proti vhodu v areno. Čeprav mu je bilo že šestnajst let, je bil vendarle za dve dobri glavi večji od svojih sovrstnikov, suh in dolg kot hudo leto. Na drobnem, bledem, dekliško lepem obrazu se mu je risal trpek smehljaj... Velikan... Da, tako so ga klicali sošolci in drugi, ko da so pozabili, da ima tudi on svoje rojstno ime ... Velikan ...

			»Velikan, pridi sem, boš prej,« ga je povabil znanec.

			»Ne morem biti prej, če sem prišel pozneje,« je rekel Velikan. »Počakal bom.«

			Še trenil ni z očmi, ko so ga suvali s komolci, mu stopali na prste. Z dvignjeno glavo je gledal čez vse druge glave, nedotakljivo vzravnan.



			»Imaš karto za prvo vrsto, Velikan?« ga je vprašal znanec.

			»Nimam karte,« je rekel Velikan. »Kaj bi z njo.«

			»Brez karte te ne bojo spustili v cirkus.«

			»Tako je bilo nekoč ... Nekoč davno ... Zdaj lahko greš v cirkus brez karte.«

			»Misliš, Velikan?«

			»Videl boš . . «

			Gledalci so se počasi valili proti vhodu v areno, visoko nad drugimi glavami se je pomikala Velikanova drobna glava. Pri vhodu sta stala moža v pomečkanih rdečih suknjičih z generalskimi obšitki, skušala sta obdržati svečan videz, a je bila množica gledalcev neučakana, morala sta uporabljati komolce; le tako sta reševala majavo platneno areno, da se ni sesula. Kričala sta: »Ljudje Imejte pamet! Vsak ima svoj sedež ... Počasi, počasi ... Ljudje, saj greste v cirkus in ne na veselico, imejte pamet in oliko ...«

			Velikana so pririnili do prvega moža v rdečem suknjiču, ki se je hripavo oglasil:

			»Fant, vstopnico!«

			»Nimam vstopnice ...«

			»Nimaš vstopnice? Kako? Kaj pa misliš?!

			»Mislim, da za cirkus že dolgo niso več potrebne vstopnice,« je samozavestno odgovoril Velikan. »Tako. Zdaj pa se ne norčujte več iz mene in me spustite noter.«

			Prvemu možu v rdečem suknjiču so se napele vse mišice na potnem obrazu, zaškripal je z zobmi, toda rok ni mogel uporabiti, ker je moral z njimi zadrževati gledalce, ki so vse močneje pritiskali na vhod. Velikan pa je že — mirno kot kak dostojanstvenik — krenil skozi vhod v areno. Mož v rdečem suknjiču ni mogel skočiti za njim, saj bi s tem odprl pot drugim gledalcem.

			Deček v obledeli mornarski majici, ki je takrat stal blizu Velikana in prvega moža v rdečem suknjiču, je nenavadno spretno in neopazno smuknil iz žepa drugega moža v rdečem suknjiču vstopnico, pa je zaklical: »Kaj se jezite, gospod Cirkus! Jaz imam njegovo karto.«

			Prvi mož v rdečem suknjiču, ki je jezen gledal za Velikanom, se je ozrl in debelo pogledal dečka. Nato je zagodrnjal: »Zakaj pa nisi precej povedal, da imaš ti njegovo karto?«

			»Če me pa niste vprašali, gospod Cirkus,« je odvrnil deček s hudomušnim nasmehom.

			Velikan je sedel na klopco v prvi vrsti. Klopce so bile postavljene okrog osrednjega droga arene in so bile v prvih vrstah pobarvane rdeče, kar je pomenilo boljši prostor, druge lesene klopi pa niso bile pobarvane, stale so torej na slabšem prostoru. Majhno okroglo areno so pokrili z žagovino, vhod za nastopajoče pa je zakrivala obrabljena rdeča zavesa.

			Deček v mornarski majici je sedel k Velikanu, ki ga je za trenutek pogledal, nato pa se spet zazrl predse.

			Deček je že mislil reči, kako je lahko brez skrbi, ker je že on poskrbel za njegovo vstopnico, vendar se je v naslednjem trenutku premislil, ko da mu je nekaj reklo, naj mu tega raje ne omenja. Pač pa ga je vprašal:

			»Rad hodiš v cirkus?«

			»Rad,« je tiho, bolj sam zase odgovoril Velikan. »Cirkus bo živel večno ...«

			»Večno?« ga je pogledal deček in spoštljivo nakremžil obraz, saj govori kot kak filozof ali prerok, si je mislil.

			»Brez cirkusa bi bilo pusto na svetu, dolgočasno, neumno ...«

			Potem vse do začetka predstave nista več spregovorila. Deček v mornarski majici je vlačil iz velikega hlačnega žepa koščke kruha in jih počasi, zadovoljno požiral.

			Zdajci je prikorakal v areno mož s hajdukovskimi brki, s trobento na ustih, neusmiljeno je trobil in oznanjal, da začenjajo predstavo.

			»Cenjeni gledalci, spoštovane gledalke! Danes boste gledali veliko predstavo svetovno znanega cirkusa GLOBUS, ki je last znanega umetnika na trapezu don Carlosa de Majega . .. Ustanovil ga je njegov praded don Pedro Carlos Martinos de Majega ...«

			»Gobezdač,« je zamomljal deček v mornarski majici in pogoltnil velik grižljaj kruha.

			»Umetnik,« je zamrmral Velikan.

			Mož s hajdukovskimi brki se je zdaj nekoliko odmaknil in spored se je začel: akrobacije na trapezu, vožnja na velikem kolesu, družina — oče, žena in tri črnolase deklice — z akrobacijami v parterni telovadbi, zatem

			drobni, mehki beli psički, ki so se poigravali z žogo, in vsakokrat so se nastopajoči večkrat naučeno priklonili gledalcem, ploskanja ni bilo ne konca ne kraja.

			V sredino arene se je spet postavil mož s hajdukovskimi brki in začel pihati v trobento divji ritem. Še preden je končal z nastopom, je prihitel v areno pajac. Pod pazduho je nosil trobento, a bila je stara, vsa zmečkana in zvita, ko da jo je povozil avto ali vlak. Približal se je možu s hajdukovskimi brki in si nastavil na pavlihovska usta zveriženo trobento. Presunljivo je zacvilila. Mož s hajdukovskimi brki je nehal trobiti in si je zamašil ušesa. Pajac pa je piskal in piskal, pa tudi tako, da mu je trobenta piskala, kamor koli si jo je nastavil: na nosnice, na levo uho, na desno uho. Gledalci so se smejali, platnena streha arene se je trgala od zemlje, napihoval jo je val navdušenja in priznanja za nastopajoče.

			Mož s hajdukovskimi brki je zaklical:

			»Naš gospod don Pedro,« — pri tem je pokazal na pajaca — »ni samo najboljši trobentač na svetu, temveč je tudi najmočnejši pajac na svetu ...«

			Mož tega še ni izgovoril do kraja, ko se ga je don Pedro — pajac samo dotaknil s kazalcem — in že je mož zletel po tleh kot vreča. Nato je pajac — don Pedro skočil možu na prsi in izgrgral krik Indijanca, potem ko je premagal sovražnika, le da je imel njegov glas prizvok počenega smeha. Na mah si je pridobil gledalce, ki so zdaj pozabili na svet zunaj cirkusa.

			Tisti trenutek se je iz prve vrste gledalcev pognal črn pes in skočil pred don Pedra — pajaca. Don Pedro je prestrašeno zakrilil z rokami; nekaj časa sta se podila po krogu arene, potem je pajac le našel izhod. Gledalci so mislili sprva, da gre le za posrečeno šalo. Mož s hajdukovskimi brki, ki se je pred psom umaknil na drog, pa je razkril, da gre zares: »Kdo je spustil psa v areno?! Kdo? Čigav je pes?« je kričal. »Takoj ga pokličite...«

			Črni pes pa je lajal na ves glas, kazal zobe in ni spustil moža z droga, z zadnjimi močmi je visel na njem.

			Potem je le vstal gospodar psa in rekel:

			»Hotel sem preizkusiti spoštovanega don Pedra, če je res najmočnejši pajac na svetu ... Pridi, Sultan ... Sem!«

			Črni pes se je ubogljivo vrnil h gospodarju. Mož s hajdukovskimi brki je kot težka vreča zdrsnil z droga in obsedel na zadnjici. Gledalci so se smejali, najglasneje pa deček v mornarski majici, ki je sedel z Velikanom. Velikan ga je karajoče pogledal.



			Mož s hajdukovskimi brki je ves zgubljen tekal sem in tja in iskal don Pedra. »Pokvarili ste nam predstavo,« je stokal. »Don Pedro noče več nastopiti. Pritožil se bom.«

			Deček, ki je sedel ob Velikanu, se je zdaj dvignil in odšel proti vhodu za nastopajoče.

			Čez nekaj časa so se igralci le toliko zbrali, da se je predstava lahko nadaljevala. Nastopil je mož, ki je požiral sabljo. Gledalci so sicer pozorno sledili prizoru, ko je izginjala v njegovem žrelu velika, bleščeča cesarska sablja, vendar pravega cirkuškega vzdušja ni bilo v Mislili so na ubogega don Pedra, najmočnejša na svetu.

			Vtem se je privalil v areno, da, privalil, saj se je kotalil kot sodček, nov pajac, don Pedro II. Gledalci so utihnili in obstrmeli. Za njim je prihitel mož s hajdukovskimi brki, preplašeno je gledal pajaca — don Pedra II. Kazalo je, da se boji, da si novi pajac ne bo znal prisvojiti razvajenega občinstva, ali pa je v strahu čakal, če bo neznani gledalec tudi nanj naščuval svojega črnega psa.

			Pajac — v širokih hlačah, da je bil podoben turškemu paši, s smešnimi usti in velikim nosom, z dolgo kapo iz škatlastega blaga — se je zdaj počasi sprehodil po krogu arene, se spakoval — in bilo je dovolj, gledalci so se sprostili v smehu že zaradi njegove postave, njegovega nastopa. Potem si je potegnil iz notranjega žepa suknjiča veliko steklenico, sedel nanjo, izvlekel iz drugega žepa volno in pletilne igle ter začel plesti nogavico, smešno resno in z bogatimi izkušnjami kot prijazna babica, gledalci so se zvijali od smeha. Mož s hajdukovskimi brki si je zadovoljno mel roke. Ni pričakoval, da mu bo don Pedro II. tako imenitno reševal čast in blagajno cirkusa. Toda to še ni bila vsa njegova umetnost! Pajac je v nekem drugem žepu — kdo ve, koliko žepov je premogel njegov suknjič — našel ogromen časnik, in zdaj: v levici je držal časnik in je bral, v desnici je imel volno s pletilno iglo in je pletel, naglo, oboje hkrati, gledalci so glasno zaploskali, nekdo pa mu je celo vrgel v naročje svežo rdečo vrtnic.

			»Si tudi ti najmočnejši, najpogumnejši pajac na svetu?!« je tedaj iz prve vrste zaklical gledalec s črnim psom.

			In takrat je pajac prvič odprl usta. Pokazal je na drobnega dečka, ki je sedel v prvi vrsti, in mu rekel, da ga je slišalo vse občinstvo: »Povej mi, dečko, ali ni neka miška pravkar nekaj vprašala?«

			Gledalci so se zakrohotali. Gledalec s psom je zaklical: »Bahač! Pokazal ti bom miško! Sultan, skoči!«

			Črni pes je planil v areno. Gledalci so vstali v napetem pričakovanju. Mož s hajdukovskimi brki si je zakril obraz z rokami.

			Pajac pa se je naglo dvignil. Nihče mu ne bi mogel prisoditi, da je njegovo zavaljeno telo lahko tako spretno in prožno. Obrnil se je proti črnemu psu, in potem sta se za hip gledala: pajac z drobnimi, živimi očmi in raztegnjenimi usti, in črni pes, ki je režeče kazal svoje ostre zobe in lajal.

			»Pokličite psa!« je zaklicala neka ženska.

			»Saj to ni pes,« je odgovoril lastnik psa s polnimi usti smeha, »saj je le miška, drobna miška, ki se je najpogumnejši pajac na svetu še malo ne boji, hahaha.«

			Naslednji trenutek je gledalcem zaprlo sapo.

			Črni pes se je z velikim skokom pognal v pajaca, toda pajac je s spretnim zamahom stegnil roko v razprti gobec psa in mu ga zagozdil s svinčnikom. Pes se je sesedel, začel obračati glavo, da bi se rešil zagozde, kazal razprti gobec gledalcem, ki so se zdaj oddahnili in navdušeno zaploskali pajacu ter klicali: »Živel, pajac! Živel! Živel!«

			Pes se je brezumno zapodil po areni, tekal po njej v krogu ter v veliko zabavo gledalcev neusmiljeno stresal z glavo. Pajac pa je stal sredi arene in se je priklanjal na vse strani, ko da je najslavnejši krotilec divjih zveri — leva ali tigra — ki se zdaj kot krotka miška podi po areni. Pospravljal je pletilne igle in volno ter se smehljal. Prihitel je lastnik psa, toda pes ga ni počakal, pognal se je iz arene, po hodniku med sedeži in ubežal pod platnom na prosto. Lastnik psa je poklapano stekel za njim, gledalci so ga pospremili s pikrimi vzkliki.

			V sredo arene je stopil mož s hajdukovskimi brki in dolgo časa krepko stiskal roko pajacu.

			Ko so se pozneje gledalci razhajali, je stopil Velikan skozi areno proti izhodu za nastopajoče. Ni se motil. Pajac — don Pedro II. — ni bil nihče drug kot deček v obnošeni mornarski majici, ki je ob začetku predstave sedel k njemu. Že takrat si je Velikan zaželel, da bi se z njim pobliže spoznal. Ne vem mu imena, je pomislil, ko ga je zagledal med nastopajočimi, a zame naj bo Pajac, naj mu bo ime Pajac, si je rekel Velikan.

			»Zelo smo vam hvaležni, da ste s svojim nastopom obogatili naš program,« je slovesno govoril mož s hajdukovskimi brki in se priklanjal pajacu, don Pedru II.

			»... Rešil sem vam program, kaj boste,« je prostodušno zabrundal Pajac, spet je bil v svojih velikih hlačah ter v obnošeni mornarski majici.

			»Pokazali ste, da ste rojen umetnik,« je nadaljeval mož s hajdukovskimi brki, »precej bi vas sprejeli v našo slavno družino ...«

			»Ne maram v nobeno družino,« je zamomljal Pajac.

			»... toda ne moremo kar tako odpovedati našemu velikemu don Pedru... Odpotovali bomo v druge kraje, kjer ne bo črnih psov.«

			»Povsod je dosti črnih psov,« je zamahnil z roko Pajac. »Vaš don Pedro naj se samo drži načela: Človek se ne sme bati nobenega črnega psa... In kos svinčnika naj ima zmerom pri roki...«

			»Zelo smo vam hvaležni, zelo smo vam hvaležni,« je s sladkimi besedami ponavljal mož s hajdukovskimi brki.

			»Veseli me, da ste mi hvaležni. Povedati pa vam moram, da stane moj nastop tisoč dinarjev... V gotovini ...«

			Tedaj se je prvič oglasil Velikan, ki je vse dotlej tiho stal za hrbtom Pajaca.

			»Ne ponižuj se, Pajac, in ne jemlji denarja,« je rekel. »Ploskanje gledalcev naj ti bo najlepše plačilo.«

			»Kaj pa gledalci vejo, da jaz potrebujem tisoč dinarjev? Z njihovim ploskanjem si ne morem kupiti niti žemlje. Dajte brž denar, poslovil bi se rad.«

			»Hja, hm,« se je izmikal mož s hajdukovskimi brki in začel v zadregi pokašljevati, »pravzaprav vas nisem naročil... Nastopili ste tako rekoč v svojo lastno zabavo. Mi smo vam samo ljubeznivo odstopili našo areno...«

			»Kaj boste! Rešil sem vam kožo! Denar, brž, brž!«

			»Vas je že plačalo občinstvo,« je ponovil mož s hajdukovskimi brki. »Čast mi je ... Na svidenje ... Upam, da se bomo še kdaj srečali...« Pri tem se je zasukal in krenil iz šotora, njegovi so stopili za njim.

			Tisti trenutek mu je pritekla nasproti debela ženska z velikim grmom razkuštranih las, zvijala je roke in klicala:

			»Gospod! O, gospod, okradli so nas... O, ooo!«

			Mož s hajdukovskimi brki jo je zagrabil za obleko in jo z vso močjo stresal.



			»Kaj so nam ukradli.. .? Govori!«

			»Ukradli so nam blagajno, v kateri je bil ves denar današnje predstave ... O, ooo, gospod!«

			»Uh, zanikrnica! Kaj nisi pazila nanjo! Spet si zaspala in so ti jo ukradli... Uh, za noge te bomo obesili v areno, če ne ujamemo tatu,« je govoril mož s hajdukovskimi brki, od jeze se mu je tresla sleherna mišica na telesu.

			»O, ooo, gospod,« je stokala ženska in si pulila lase.

			»Jaz vem, kje je vaša blagajna,« se je zdajci oglasil Pajac in se smehljal.

			Mož s hajdukovskimi brki se je kot plesalka zasukal na petah in ga pogledal z velikimi očmi. Tudi drugi so presenečeni čakali na njegove besede.

			»Nisem imel težkega dela. Stara res krepko spi.«

			»Uh, zanikrnica, res jo bomo obesili.«

			Nato se je približal Pajacu, komaj je zadrževal jezo, ni ga več spoštljivo vikal, ko ga je vprašal: »Kje imaš blagajno?«

			»Samo malo sem jo spravil,« je odvrnil Pajac mirno, ko da pojasnjuje čisto vsakdanji dogodek. »In zdaj jo vam bom spet vrnil. Kaj bi z njo! Vzamem le denar, ki si ga zaslužim.«

			Pa se je spet oglasil Velikan:

			»Pajac... Ti si fant, ki sem ga že dolgo želel srečati ... Prosim, ne jemlji denarja ... Denarja ne ... Dokazal ti bom, da človek lahko živi tudi brez njega... Ti tega še ne veš... in še nekateri drugi ne... A tudi njim bom nekega dne dokazal...«

			»Prijatelj Velikan, saj si Velikan, ali ne, samo teh tisoč dinarjev mi še pusti vzeti,« je rekel Pajac in se smehljal. »Nocoj bi si še rad naročil za večerjo palačinke z marmelado ... Samo nocoj še ... Veš, strašno rad imam palačinke z marmelado ...«

			»Dobila jih bova brez denarja,« mu je zatrjeval Velikan.

			»No, vidva se potem pogovorita, brez nas, vso noč si lahko pripovedujeta pravljice,« je rekel mož s hajdukovskimi brki, bil je vse bolj neučakan, »samo blagajno nam še prej vrnita.«

			»Vrnem vam blagajno, če mi obljubite, da mi boste odšteli tisoč dinarjev, ki sem si jih prislužil z nastopom,« je rekel Pajac.

			»Uh, po nosu bi te moral!« se je pridušil mož s hajdukovskimi brki.

			»Pajacev nos je neranljiv,« je Pajac ostal hudomušen.

			Cirkuška družina se je zdaj grozljivo nabrala okrog moža s hajdukovskimi brki, začela ga je spodbujati, naj se ne pusti Pajacu, temu mlečnozobemu burkežu.

			»Če se me samo dotaknete,« se je zasmejal Pajac, »blagajne ne boste videli nikoli več .. «

			Trenutek, dva se je mož še obotavljal, brki so se mu naježili, nekajkrat je naglo premeril s pogledom Pajaca, naposled pa izdavil: »Dobil boš tisoč dinarjev ...«

			»Mož beseda?«

			»Mož beseda.«

			»Vaša blagajna je pod blagajničarkino posteljo, hihi,« se je zasmejal Pajac.

			Zenska s kuštravim grmom las se je z vriščem pognala v spalni voz, sledilo ji je še nekaj članov cirkuške družine. Kmalu nato so se vrnili, prav tako z vikom in krikom. Zenska je izročila blagajno možu s hajdukovskimi brki. Skesano je povešala glavo.

			»No, ne bomo te obesili,« je rekel mož s hajdukovskimi brki, »saj bi se nam še arena podrla, če bi te potegnili na drog.«

			Obrnil se je k Pajacu, ga trenutek brez besed gledal, blagajno je stiskal pod pazduho, nato pa se je začel glasno režati. Ko je še pokazal z roko, naj se Pajac za tisočak prav lepo obriše pod nosom, so razumeli njegov smeh tudi drugi člani njegove družine, pa so se začeli smejati še oni, glasno glasno, odhajali so proti vozom.

			Pajaca tudi ta prizor ni spravil iz ravnotežja.

			»Kdo pa je bolj neumen, bomo šele videli,« je rekel Pajac, pogledal za njimi ter se zasmejal, a ne tako hrupno kot mož s hajdukovskimi brki in njegovi, pajačevsko tiho, zatem pa odkorakal skozi cirkuško areno, in še naprej na predmestno cesto. Velikan mu je brez besed sledil.

			Ko sta bila že dovolj daleč, ko sta zavila že v prve ulice mesta, se je Pajac ustavil, izvlekel izpod srajce nov bankovec za tisoč dinarjev ter pomahal z njim v smeri proti cirkusu. Velikan ga je začudeno gledal, v njegovem začudenju je bilo tudi razočaranje, ki pa ga Pajac ni opazil, samo zasmejal se je spet, navihano hudomušno.





Drugo poglavje - TAKO SE ZAČENJAJO VELIKA POTOVANJA


			Hodila sta po široki ulici mesta, Velikan nekaj korakov pred Pajacem, visok in vzravnan, ko da venomer razmišlja o velikih stvareh. Pajac pa se je ustavljal, pogledoval v izložbe ter tuhtal, v kateri restavraciji pripravljajo boljše palačinke z marmelado. Velikan je nosil ozke hlače, in tudi suknjič, ki ga je že zdavnaj prerasel, se ga je tesno oprijemal. Lasje so mu lezli že na ušesa in globoko v zatilnik. Dolge roke so mu visele ob telesu, ko da ne ve, kaj naj počne z njimi. Pajacu pa so široke hlače bingljale po telesu, tiščal je debele roke v žepe, kdaj pa kdaj potegnil iz žepa dolgi pajačev nos, si ga nataknil, pa se postavil pred izložbo in se spakoval mladim prodajalkam. Pritekle so k izložbam in se mu hihitale, ko da so komaj čakale, da jim kdo pretrga pusti službeni čas. Ko pa je opazil, da je spet precej zaostal za Velikanom, se je pognal za njim s širokimi, medvedjimi koraki. Odkorakala sta dalje po široki ulici, med ljudi, ki so hiteli na vse strani, bila sta prava sinova don Kihota in Sanče Pansa.

			Čez nekaj časa sta zavila v manjšo ulico in prispela na štirikoten prostor med hišami, kjer so mestni očetje še ohranili nekaj dreves in grmičevja ter ga imenovali Mali mestni park. Nekaj belih poti se je križalo na njem. tam je bil vodomet in pet ali šest klopi, natanko ni bilo mogoče nikoli ugotoviti števila, danes jih je bilo pet, jutri šest, kakor so jih pač potepuhi odnašali, delavci mestne uprave pa prinašali. Sedla sta na najlepšo klop, čeprav je Pajac ugovarjal: »S praznim želodcem ne morem sedeti... Tudi na najlepši klopi ne ... Pojdiva prej na palačinke z marmelado.«

			»Najprej razmisliva o najinem potovanju,« je rekel Velikan. »Samo požeruhi mislijo le na svoj želodec.«

			»In lačni,« je brž dodal Pajac z obrazom bolečine, zamahnil je s svojo pajačevo kapo proti golobom, ki so se spustili na ploščad pred njima in ju pogledovali z lačnimi očmi, stopicali so sem in tja, z ene sončne lise na drugo.

			Po premolku je Velikan spregovoril:

			»Še malo si nisva podobna, a mislim, da se bova razumela. Čutim to ...«

			»Želim si le, da bi bila hkrati lačna,« je rekel Pajac, »vse drugo bo prišlo samo po sebi.«

			»Povej mi, Pajac,« je rekel Velikan in ga pogledal, »ali res lahko takoj in brez težav odpotuješ z mano?«

			»Takoj po večerji lahko odpotujem.« In potem je nekoliko tiše, napol resno in napol s pajacastim obrazom dodal: »Doma še opazili ne bojo, da sem odšel. .. Imam pet bratov in tri sestre. Oče in mati nikoli natanko ne pregledata, če smo že vsi v postelji...«

			»In v šolo ne hodiš več?«

			»Učitelj mi je nekega dne rekel: ,Oh, ti si mi pravi pametnjakovič!' Razveselil sem se njegovih besed, no, in potem nisem šel več v šolo ... Saj pametnim ni treba več v šolo, ali ne?«

			»Človek ni nikoli dovolj pameten.«

			»Ah, beži! Tako govorijo učitelji, ker se bojijo, da bi imeli prazno šolo ... Pojdiva zdaj na palačinke z marmelado.«

			»Nisva se še zmenila.«

			»Pohitiva, drugače bom svoje potovanje zaključil na tej mestni klopi. Ljudje bojo govorili: Umrl je od hrepenenja po palačinkah . ..«

			Velikan se je za trenutek zamislil, se zazrl predse, po ulici mimo parka je pripeljal sladoledar z visoko belo kapo, mudilo se mu je domov.

			»Šla bova v svet,« je tiho spregovoril Velikan. »Od kraja do kraja . .. Spoznati ga hočem... Hočem zvedeti, če je res tak, kot so o njem pisali v knjigah, ki sem jih prebral... Dan za dnem, večer za večerom sem jih prebiral, sam zase, v podstrešni sobi, sposojeval sem si jih v mestni knjižnici... Knjižničarka je zmerom govorila: ,Fant, te knjige niso zate, premlad si še zanje..

			A je nisem poslušal.«

			»Tudi jaz sem prebral nekaj knjig. Učitelj je tako hotel... A zmerom samo prvo in zadnjo stran.«

			»... In potem hočem v svet zaradi našega soseda Jakopina,« je nadaljeval Velikan. »Veliko večerov sem presedel v njegovi mali sobi... Delavec je bil... Pred vojno je delal v mestni tekstilni tovarni... Med vojno pa je bil v taborišču ... Govoril mi je, kakšen bo nekoč svet, ko njega več ne bo .. . Prejšnji teden je umrl. .. Malo nas je bilo na pogrebu.«

			Velikan je utihnil, golobje so se dvignili in odleteli na bližnje strehe. Mimo je pridrsala starka, se za hip ustavila pred njima in ju pogledala, nato je krenila dalje po beli poti. Potegnil je topel poletni veter in ji snel z glave črno ruto, da so se ji zasvetili sivi lasje.

			»S tabo pojdem, kamor boš hotel,« je rekel Pajac, »tudi na konec sveta, če je kje konec sveta ... Zdaj pa pojdiva najprej na palačinke z marmelado. Spomnil sem se, kje pečejo najboljše.«

			Pajac je vstal, Velikan je še okleval.

			»Ce ne maraš palačink,« je rekel Pajac in skomignil z rameni, »bova zate naročila kaj drugega... Ribe ali pečenko, hm, ali češpljeve cmoke ...«

			Velikan je končal svoje razmišljanje: »Pokazal ti bom, Pajac, kakšen je Jakopinov svet, in kakšen je moj svet, pravi svet...«

			Nato je stopil z dolgimi koraki za Pajacem, ki je že krenil po ploščadi parka na ulico. Sonce se je umikalo sencam, ki so se stegovale iz skritih kotov med starimi mestnimi hišami. Za vogalom je ob majhni mizici slonel prodajalec srečk, utrujeno je vabil kupce. Ustavila sta se pred starim hotelom. Pri vhodu je stal zamorec iz črnega kamna, skrivnostno se je smehljal. Videla sta, kako si ga ogleduje drobna deklica, kdaj pa kdaj se ga je radovedno dotaknila s prsti. Pajac je kot star hotelski gost zavil mimo zamorca v vežo in od tam naprej v restavracijo. Velikan je zamaknjeno hodil za njim. Restavracija je bila z lesenimi stenami razdeljena na škatlaste kotičke z mizo in klopmi. Sedla sta v kotiček, ki je lahko sprejel le dva gosta. Pajac je precej pomahal natakarju in naročil palačinke z marmelado.

			»A kaj boš ti?« je vprašal Velikana.

			»Naj prinesejo, kar imajo,« je rekel Velikan.

			»Prinesite, kar imate,« je ponovil za njim Pajac; natakar se je začudeno našobil.

			»Saj bova plačala, brez skrbi,« je rekel Pajac, ko je videl, da ju natakar nezaupno pogleduje. A ga je potolažil šele, ko mu je Pajac pomolil pod nos bankovec za tisoč dinarjev.

			»Ne ponižuj sebe in drugih s tem bankovcem,« je nejevoljno dejal Velikan. »Denar je za v muzej.«

			Pajac je nekaj časa zmajeval z glavo, že se je pripravil, da bi odgovoril Velikanu, da Pri zamorcu ne dajejo zastonj palačink, in tudi kaj drugega ne, potem pa je rekel le: »Dobro, odnesel bom tisočak v muzej, jutri ga bom odnesel, danes je že zaprto.«

			»Nekoč so ljudje res vse stvari plačevali z denarjem,« je govoril Velikan. »Če si šel nakupovat v trgovino moko, kavo, sladkor, mleko, vse si moral plačati z denarjem. Če si si zaželel nove obleke, si jo moral plačati z denarjem. Če si se hotel peljati k stricu, si moral vožnjo plačati z denarjem. Če si si zaželel knjige ali umetniško sliko, si jo moral plačati z denarjem... Tako je bilo nekoč, vidiš ...«

			»O tem si bral v knjigah, ali ne?« je previdno vprašal Pajac.

			»Da, bral sem v knjigah,« je nadaljeval Velikan resno. »In bral sem tudi, kako nesrečni so bili ljudje zaradi denarja. Nekateri so ga imeli preveč, drugi premalo, da, tako je bilo ... Pomisli, kako neumno in kako krivično je bil nekoč urejen svet. ..«

			»A danes je že drugačen, misliš,« je z vse večjim zanimanjem spraševal Pajac.

			»Danes je drugačen,« je potrdil Velikan. »Samo tu in tam še najdeš sledove preteklosti... Sklenil sem, da si ga ogledam... Nisem več maral živeti doma, živeli so še v starem svetu, oče, mati, sestra ... Venomer so govorili samo o denarju, si kupovali avtomobile, televizorje, najdražje obleke, se gostili, avtomobile so spet prodajali, pa računali, koliko so pri tem zaslužili. Sestra je jemala očetu denar in si kupovala zmerom nove in nove obleke, plačevala je šivilje, frizerke, fotografe, hodili so k nam domov... In tudi drugi so prihajali in potem so dolgo v noč kvartali za denar, za kupe denarja. Odšel sem... In zdaj se ne maram več vrniti...«

			Natakar se je prizibal z velikim krožnikom toplih, lepo dišečih palačink in jih postavil pred Pajaca. Pajacu so se razširile oči, zadovoljna svetloba je zaigrala v njih. Približal je nos krožniku in se opajal s čudovitim vonjem. Videti je bilo, da je pozabil na svet okrog sebe. na Velikana, ki se je sklanjal nad suho ribo in odsotno žvečil osušeno žemljico. Nekaj trenutkov si je ogledoval nož in vilice, ki mu jih je priložil natakar, potem se je ozrl okrog sebe, pograbil palačinko kar z rokami in jo z velikimi grižljaji v trenutku pospravil, nato še drugo, tretjo, četrto, peto, šesto in sedmo ... Potem je zadovoljno, sito obsedel. Velikan je že dolgo prej pojedel svojo ribico.



			»Pojdiva zdaj in se pripraviva za potovanje,« je rekel Velikan. »Dolgo pot imava pred sabo.«

			»Dobro... Prav,« je pokimal Pajac. »Zvesto te bom spremljal, naj se zgodi karkoli.« Potem se je dvignil in dejal: »Precej se vrnem ... Žejen sem.«

			»Pohiti,« je rekel Velikan.

			Pajac je zavil proti točilni mizi, in ko ga Velikan ni več videl od mize, je pomignil natakarju.

			»Naredite brž račun,« mu je rekel. »Plačam.«

			»Presneto, kam se ti mudi, saj pridem k mizi,« je rekel natakar.

			»Ne, ne, kar tukaj vam bom plačal, če hočete, ali pa tudi ne, če je pri vas mogoče svet že tako urejen, da ne poznate več denarja.«

			»Fant, ne brij norcev iz mene,« je rekel natakar, »ves dan sem že na nogah, dosti mi je norčij ... Sedemsto dinarjev...«

			Pajac mu je pomolil tisočak in natakar mu je vrnil tristo dinarjev. Nato se je vrnil k mizi. Natakar je prišel za njim in je pobiral posodo.

			»Dobre palačinke pečete,« je rekel Pajac in se delal nedolžnega. »In vsak jih lahko dobi, kolikor si jih želi. Še bova prišla k vam, ali ne, Velikan?«

			»Da, da, ko se vrneva z velikega potovanja,« je prikimal Velikan. In ko je natakar odšel, je še dodal: »Pajac, zdaj si videl prvi košček mojega sveta... Zaželiš si palačink in jih dobiš. In nihče te ne vpraša po zanikrnem denarju. Ljudje so danes drugačni. Dobri... Prav zares oddaj jutri tisočak v muzej ...«

			»Oddal ga bom, Velikan ...«

			Spet sta bila pred vhodom v hotel. Deklice ni bilo več in zamorec je osamljeno zrl v ulico, a še se je smehljal. Njegova kamnita polt je postajala vse temnejša, sonce se je že skrilo za strehe. Nasproti jima je prišla suha ženska, štirje bledi otroci so tekli za njo ter jo prosili, da bi zavili v slaščičarno, a je ženska molče hitela dalje. Pajacu se ni ljubilo nikamor več, postal je len kot sit maček, a ga je Velikan neutrudljivo vlekel za sabo.

			»Nikar se ne pusti lenobi,« ga je pokaral Velikan. »Sosed Jakopin mi je zmerom govoril: ,Poleg denarja je bila nekoč lenoba največje zlo za človeka. Naredila je več škode kot najhujša bitka ... A dandanes je lenoba že skoraj izumrla.«

			»Kadar se najem palačink, postanem len,« je potožil Pajac, »ne morem si pomagati.«

			»Pajac, Pajac, resno te svarim, da boš moral opustiti palačinke, drugače si ne bova prijatelja.«

			»Potrudil se bom ...«

			Velikan se je ustavil pred veliko trgovino, ki se je med starimi hišami dvigala v več nadstropij, v vsakem so prodajali nekaj drugega. Blago se je ponujalo kar skozi velikanska okna. Trgovina je bila odprta ves dan, vse v pozen večer.

			»V tej trgovini dobiš vse: od igle do avtomobila,« je rekel Velikan.

			»Naramnice tudi?« je vprašal Pajac. »Glej, potrebujem nove.«

			»To se razume,« je dejal Velikan. »Dobil boš nove. In sploh bova v tej trgovini dobila vse, kar potrebujeva za potovanje.«

			»Imenitno,« se je razveselil Pajac in spet postal živahen. »Že premagujem lenobo.«

			V izložbah so se prižigale prve luči, iz mraka so vstajale lutke, ki so jih oblekli v naj lepše obleke, v belih krogih svetlobe so oživeli radijski in televizijski aparati, lonci, krožniki, torbice iz usnja, iz blaga, iz polivinila, obleke, čevlji, sladke punčke, otroški vozički, svetilke, štedilniki, hladilniki, igrače ...

			»Naramnic ne vidim,« je zamrmral Pajac.

			»Imajo jih, le brez skrbi bodi,« ga je tolažil Velikan.

			Vstopila sta v pritličje trgovine. Po dolgi dvorani so bile postavljene prepolne stojnice, rdeče, zelene, rumene, na obeh straneh pa so namestili dolge police, na katerih so ležale debele bale blaga.

			Nenadoma se je Pajac spomnil, potegnil Velikana za rokav in ga vprašal:

			»Misliš . .. Misliš ... Ali je to mogoče trgovina, o kakršni si bral v knjigah ... Mislim ... Misliš .. . taka iz današnjega sveta... Ne taka stara, stara trgovina, v kateri je bilo treba vsako stvar plačati s tistim .. no, s tistim umazanim denarjem .. .«

			»To je trgovina današnjega sveta, Pajac. Denarja tu že dolgo ne poznajo več. Vsak dobi, kar potrebuje.«

			Pajac se je za trenutek zamislil, nato pa vprašal:

			»Ali ve vsak čisto natanko, kaj potrebuje? Ali si nikoli nobeden ne vzame kaj več?«

			»Ej, Pajac, ti vse preveč misliš na stari, pozabljeni svet... Poglej, koliko je ljudi! In nobeden od njih si ne bo vzel niti šivanke več, če je ne potrebuje.«

			»To pa je res lepo,« je zamomljal Pajac, »to je pravzaprav čudovito,« obenem pa se je zaskrbljeno oziral naokrog. Stopal je vse počasneje, tako da ga je moral Velikan kar naprej priganjati.

			Obstala sta pred prodajno mizo. Približala se jima je mlada prodajalka s kratkimi, ljubkimi kitami. Sladko ju je nagovorila: »Draga prijatelja, kaj želita ...«

			»Res je prijazna,« je pošepnil Pajac Velikanu v uho.

			Velikan je ostal resen in je rekel: »Potrebujeva najprej obleko za mojega prijatelja in zame ...«

			»Obleko z naramnicami,« je pristavil Pajac.

			»Oh, imamo veliko izbiro ... Pravkar smo dobili nekaj krojev po pariški modi.«

			»Da, da, imel bi rad obleko po pariški modi,« je rekel Pajac. »Še nikoli je nisem nosil... Tako bi imel rad, kot jo ima očetov direktor.«

			»Lahko si izbereš prav tako, zakaj ne,« je rekel Velikan.

			Prodajalka ju je popeljala do oddelka, kjer so visele na obešalnikih obleke, vrsta za vrsto. Pajacu so se raztegnila usta. Še nikoli ni videl toliko oblek na enem mestu.

			»Saj imate dosti več oblek kot naš krojač,« se je zasmejal Pajac.

			Sprehajali so se med vrstami in si jih ogledovali. Prodajalka je nenehoma govorila in hvalila zdaj to, zdaj drugo, kitke so ji po otroško poskakovale, kadarkoli je premaknila glavo. Pajac se ni mogel odločiti, zadovoljen bi bil prav z vsako, si je mislil.

			»No, pomerite to,« je naposled rekla prodajalka. Bila je velika, svetla obleka, komaj da jo je Pajac upal prijeti z rokami. Gledal jo je in se ni premaknil. Ko ga je Velikan dregnil s komolcem, je stopil z njo v oblačilnico, ki mu jo je odgrnila prodajalka. Slekel si je velike očetove hlače, čevlje, mornarsko majico, potem pa se spomnil in za spoznanje odgrnil zaveso ter zaklical proti prodajalki in Velikanu: »Pravzaprav bi rabil še srajco in čevlje ... in nogavice ... in naramnice ...«

			»Počakaj, takoj ti prinesem,« je rekel Velikan.

			In potem je stal sredi ozke oblačilnice v svetli obleki po najnovejši modi, hm, kako je imenitna, si je govoril, v novi srajci, v novih čevljih, prvič v življenju sem obul take, se je spomnil, nosil sem zmerom le očetove ali starejšega brata, poleti pa sem hodil bos, in hlače si je pripel na nove naramnice. Obračal se je pred ogledalom, raztegnil usta v smeh, pa se spet našobil v resnega, odraslega gospoda, pa v očetovega direktorja. Še nikoli se ni zdel samemu sebi tako imeniten. Za nekaj trenutkov je pozabil, da je še dan prej živel med svojimi brati in sestrami, vsi so spali v eni sami vlažni sobi, na dveh posteljah, in je oče prišel domov pijan in jih je zvlekel s postelje na tla, nato pa sam kar oblečen in obut legel nanjo, mama je v obupu sklepala roke in jokala. Razgrnil je zaveso in stopil iz oblačilnice po trgovini. Kupci so se ozirali za njim in ga občudovali, in prodajalka je presenečena rekla: »Fant, saj si kot kak direktor!«

			Velikan je resno dejal: »Vsi so danes lahko direktorji z lepimi oblekami. ..«

			In ko je Pajac dosegel svoj najvišji trenutek srečne imenitnosti, se mu je oko ustavilo ob kupcu, ki je pri blagajni odšteval denar, cel kupček tisočakov. Oblil ga je pot po vsem telesu, srajca se mu je lepila na kožo, mu postajala premajhna, stiskala ga je kot oklep, ovratnik ga je dušil, in tudi obleka se mu je krčila, da so mu rokavi postali v trenutku premajhni, čevlji so ga začeli tiščati, nerodno se je prestopical sem in tja. V naslednjem trenutku se mu je zameglilo pred očmi: Velikan in prodajalka sta se prijela za roko in začela plesati okrog njega, približali so se mu še drugi prodajalci, in kupci, vsi so se držali za roke in plesali, množica okrog njega je naraščala, ko da je zašel na veliki sejem, ljudem so se nategovale roke in se stegovale proti njemu, ko da se mu v velikem loku ovijajo okrog hrbta, sam ni vedel, kdaj in kako se je pritipal do oblačilnice. Z veliko težavo se je slekel in spet oblekel svoje obnošene hlače mahedrače in mornarsko majico, nato pa novo obleko vrnil prodajalki in preplašeno izjecljal:

			»Malo presvetla je .. . Bom prišel kdaj drugič ... Presvetla je ... Samo malo je presvetla ...«

			»Poskusite katero drugo, bolj temno ...«

			»Ne, ne ... Jutri . .. Jutri. ..«

			»Jutri bova že daleč,« ga je opomnil Velikan in dodal: »Jaz bom vzel to . .. Prijazna deklica, za Pajaca boš zavila kar to, ki jo je poskusil. Dobro mu pristaja.«

			»Ne, ne, zame ni treba. Potoval bom kar v tej. V njej se najbolje počutim.«

			»Potrebuješ novo obleko in pika,« je vztrajal Velikan. »Draga deklica, dala nama boš še dva kovčka, dve odeji, brisače, robce in še tri srajce... No, to bo za sedaj vse... Veš, ne marava niti robčka več, samo toliko, kolikor potrebujeva. Za trdno se drživa tega načela.«

			»Moram reči, posrečena fanta sta,« je dejala mlada prodajalka in se nasmehnila, pogovarjali so se že, ko da so stari znanci. »Všeč sta mi... Kam pa potujeta?«

			»Po svetu ...«

			»Oho, zavidam vama,« je govorila prodajalka in zavijala stvari, ki jih je naročil Velikan. »Tudi jaz bi rada potovala. Kam daleč ...«

			In čez trenutek je prodajalka radovedno vprašala:

			»Veliki, kam neki je zginil tvoj prijatelj?«

			Velikan se je ozrl okrog sebe in skomignil z rameni: »Ne vem ... Hm ... Se že kje mota ... Najbrž si bo izbral še kakšno stvar za najino potovanje ...«

			Prodajalka je medtem naredila dva velika paketa. Nato se je sklonila nad blagajniški listek, dvakrat ali trikrat preletela številke ter preverila izračun, potem je prijazno pogledala Velikana, mu ponudila listek in dejala: »Prosim, prva blagajna desno ...«

			Velikan je široko odprl usta in vprašal:

			»Kaj imate pri vas še blagajne?«

			»Seveda, fant,« se je nasmehnila prodajalka in rekla še: »Pa si res nagajivec ...«

			»Kaj niste trgovina današnjega časa?«

			»Trgovina današnjega časa? Kaj pa je spet to?! Fant, nimam časa za neumnosti... Šef me že gleda. Kaj si bo neki mislil. Plačaj in srečno pot... Če pa bosta na svojem potovanju kje srečala Krištofa Kolumba, ga prav lepo pozdravita.«

			»Ti si nagajivka, draga prodajalka,« je dejal Velikan. »Dobro vem, da ste trgovina današnjega časa... Hvala lepa za vse in še posebej hvala, ker si nama stvari tako lepo povezala. Zelo ljubke, spretne roke imaš... Na potovanju se te bova prav gotovo spomnila... Na svidenje ...«

			Velikan je pograbil velika paketa in se napotil proti izhodu, z očmi je spotoma iskal Pajaca. Prodajalka je pobledela, za trenutek ji je zaprlo sapo, potem pa je zakrilila z rokami in glasno zakričala:

			»Pomagajte! Tatovi! Pomagajte!«

			Iz vseh kotov so se pripodili prodajalci in obstopili Velikana. Začudeno jih je gledal, ko da gre za nerazumljivo pomoto. Prijelo ga je več rok hkrati. V hipu je bil brez paketov. Vlačili so ga sem in tja za suknjič, zadovoljstvo se jim je svetilo na obrazih, ko da so končno ujeli hudodelca, ki so ga že dolgo zaman iskali. Blagajničarka je s tresočo roko dvignila slušalko telefona in poklicala policijsko postajo.

			»Zašla sva torej v trgovino strahov,« je mirno dejal Velikan. »Ne morem verjeti..., da bi bila tu sredi mesta, sredi tega velikega mesta še trgovina, v kateri bi prodajali strahovi.«

			»Usekaj ga po jeziku,« je zaklical šef oddelka, prodajalec z debelimi očali je Velikanu zvijal roko.

			»Bil je še eden,« je vreščala mlada prodajalka, v nekaj trenutkih se je iz deklice z ljubkimi, otroškimi kitkami spremenila v vreščečo žensko. »Tak manjši, a bolj debel, veliko bolj debel, z velikimi hlačami...«

			»... v mornarski majici in s starimi naramnicami,« se je znenada oglasil Pajac sam in stopil izza velikega zaboja.

			»Ta! Tu je!« je zaklicala mlada prodajalka.

			Pajac je pogumno stopil k Velikanu, spet je bil miren, mrzli pot, ki ga je bil oblil, se je posušil na njem V svoji obleki je bil spet dobrodušni, enkratni, spretni pajac.

			»Krivo je to, da sva predolgo izbirala,« je rekel Pajac smeje. »V nobeni trgovini nimajo radi, če predolgo izbiraš. Kar zameriš se jim, le poglej.«

			»Te bo že minil smeh,« mu je zagrozil prodajalec z debelimi očali in ga prijel za rame.

			»Dokler bom nosil hlače na svojih naramnicah, se bom tudi smejal, kadar mi bo za smeh,« je rekel Pajac.

			»Odrezali ti bodo naramnice od hlač, boš videl,« je dejal šef oddelka.

			V tem so že prihiteli trije miličniki, prodajalke in prodajalci so jim naredili prostor, obstopili so Pajaca in Velikana.





Tretje poglavje - VELIKO POTOVANJE NAJ POČAKA; ŠE ENO SREČANJE; ZVIJAČA JE ŠE ZMEROM ZELO UPORABNA


			Ko so ju peljali po stopnicah ter nato po dolgem hodniku trgovske hiše, so jim prodajalci in prodajalke naredili špalir, ogledovali so ju, ko da odhaja iz trgovine velik, nevsakdanji obisk. Velikan je hodil nedotakljivo vzvišeno, češ, nihče na svetu mu nič ne more, Pajac pa se je spakoval zdaj tej, zdaj drugi prodajalki, da so se mu glasno smejale in je ena celo vzdihnila: »Oh, kako šaljiv fant, gotovo ni hudoben ...«

			Preden pa so stopili na ulico, se je Pajac spotaknil na pragu trgovske hiše in se kot sod zakotalil na pločnik. Miličnika sta skočila za njim in ga brž ujela za roko, saj sta mislila, da jima je mislil na zvit način uteči. Pajac je obležal na pločniku, da sta ga morala miličnika dvigniti na noge, kremžil se je kot trileten otrok in se prijemal za desno nogo.

			»Kaj ti je?« je vprašal miličnik, nosil je kapo z zlato vrvco, bil je poveljnik.

			»Noga... Ne morem stopiti,« je stokal Pajac in se v bolečini vrtel okrog svoje osi.

			»Saj imaš še eno nogo,« je rekel miličnik jezno, nosil je kapo brez zlate vrvce.

			»Prav imate, tovariš miličnik,« je rekel Pajac. »Poskusil bom po eni nogi.«

			Pa je začel skakati naprej po ulici samo po eni nogi, poganjal se je kot petelin, ki mu je poleno gospodinje zdrobilo eno nogo, ljudje so se ustavljali in se ozirali za njim, se zabavali.

			»Počakaj!« je zaklical miličnik z zlato vrvco na kapi. »Stoj ... Presneto, osmešil boš našo milico . . . Peljali te bomo.«

			»Kakor mislite, tovariš glavni miličnik,« je mirno dejal Pajac. »Lahko naju tudi peljete.«

			Tako sta se Velikan in Pajac pripeljala z avtom na postajo milice. Obnašala sta se kot spoštovana moža, ki prihajata v goste k dobrim ljudem. Spravili so ju po stopnicah v tretje nadstropje zajetne hiše. Na dolgem hodniku se je vrstilo mnogo vrat, sivo so bila pobarvana in druga drugim na moč podobna. Najmočnejši med miličniki je izvlekel šop ključev, oh, ta je prav gotovo ključar, je pomislil Pajac, in odklenil vrata na koncu hodnika.

			»Tako. Tu bosta zdaj malo počakala,« je rekel miličnik z zlato vrvco na kapi.

			Zaklenili so vrata. Obstala sta sredi velike sobe. Slišala sta, kako so se koraki oddaljili, potem je vse utihnilo. Bil je že pozen mrak, v sobi je brlela ena sama žarnica.

			Velikan se je šele zdaj zavedel, kaj se pravzaprav dogaja z njima. Pa se je pognal k vratom, začel trkati in klicati

			»Odprite! Kaj to pomeni!? Slišite?! Zaklepati v današnjem času dva svobodna človeka ...«

			»Velikan, pomiri se ... Saj naju niso zaprli... Samo tako ... Prenočišče so nama dali... Brezplačno ...«

			»Če so naju pa zaklenili, slišal si ključ,« je bil Velikan ogorčen.

			»No... Zaklenili, res so naju zaklenili, a le zato, da naju ne bi kdo ukradel... Saj veš ...«

			»Ukradel? V današnjem času ni več tatov. To je bilo nekoč, nekoč davno, ko ljudje še niso imeli vsega dovolj ...«

			»Ej, prijatelja!« je tedaj nekdo zaklical iz kota sobe.

			Oba hkrati sta se ozrla. Klic ju je presenetil. Šele zdaj sta opazila, da leži na dolgi klopi v mračnem kotu sobe človek, suknjič si je dal pod glavo.

			»Kdo si?« ga je vprašal Velikan.

			»Svoboden človek, ki so mu priskrbeli brezplačno prenočišče ... Samo malo trdo je ... Kdor ima suknjič, še gre, a kdor je brez njega, hm, ne vem, če bo zadovoljen ...«

			Fant, ki je ležal na klopi, se je dvignil, se pretegnil in se jima predstavil: »Ime mi je Peter. .. Tukaj na policiji pa mi kot staremu znancu pravijo kar Črni Peter...«

			»No, kar imenitno ime,« je rekel Pajac in pokazal na svojega prijatelja. »To je Velikan, tako ga kličem jaz in drugi... In jaz sem Pajac, tako mi pravi Velikan.«

			Sedla sta k Črnemu Petru. Bil je slaboten v telo, upadlih lic, a z gostimi, črnimi lasmi, ki so še močneje podčrtavali njegovo bledico. Bil je starejši od njiju, sedemnajst let je imel. Govoril je počasi, brez živahnosti. Videti je bilo, ko da se je nekoč davno rad smejal, zdaj pa mu je smehljaj pustil komaj opazno sled v kotičkih ust.

			»Vidva sta danes najbrž prvič v tem hotelu,« je spregovoril Črni Peter. »O, jaz pa sem že star gost. Poznam vse njihove navade, oni pa moje.«

			»Torej ste si že dobri prijatelji, laže ti bo,« je rekel Pajac.

			»Kako so mogli kaj takega storiti z nama,« je govoril Velikan. »Ne morem verjeti... Lepo mirno sva izbirala obleke in druge stvari, samo tiste stvari, ki sva jih res potrebovala. To je vendar danes pravica vsakega človeka ... Ne morem verjeti...«

			»Aha, v trgovino so vaju prišli pozdravit,« je rekel Črni Peter in si z roko popravil lase. »Mene tudi... Ne moreš pomagati, tak je danes svet. Preveč pozoren je in gostoljuben.«

			»Ne bom dovolil, da bi me še kdo premikal sem in tja proti moji volji,« je nadaljeval Velikan, »in tudi vaju ne bo nihče premikal... in ne zaklepal...«

			Črni Peter se je zdaj prvič nekoliko nasmehnil, se obrnil k Pajacu in ga tiho vprašal: »Od kod pa ima tvoj prijatelj te smešno velike besede?«

			Pajac se je spačil, skomignil z rameni ter dejal:

			»Hm, pravzaprav ... No ... Neke lepe knjige je bral. Vse noči jih je bral... In potem mu je sosed Jakopin pripovedoval pravljice in druge zgodbe .. .«

			Velikan ga je slišal, pa je ogorčeno resno ugovarjal: »To niso bile pravljice.. . Bile so resnične zgodbe o boljšem svetu!«

			»Ej, Velikan, prebudi se, drugače se ti bo še hudo godilo,« je zamrmral Črni Peter. »Čimprej se prebudi.«

			»Ne bojta se zame. Živim v pravem svetu. Nihče mi ga ne vzame.«

			»Tvoja stvar, Velikan,« je rekel Črni Peter. Nato je po premolku nadaljeval: »Tudi jaz sem kot dijak nekaj bral o bodočem svetu... Pisalo je celo, da ni več tako daleč. .. Samo tisoč let še, tako nekako, ali morebiti dva tisoč let...«

			»Tisti svet že živimo,« je dejal Velikan s poudarkom.

			»Ti mogoče že ... Samo ti... Ti živiš tisoč let pred nami, nihče drug,« je dejal Črni Peter in spet obmolknil. Ko se je spet oglasil, so njegove besede zazvenele kot tiha izpoved: »Bil sem edinec ... Oče in mati sta hodila v službo, dobro sta zaslužila. Vsega smo imeli dovolj ... A meni je bilo doma dolg čas .. . Oče in mama nista imela časa zame... Odhajal sem s tovariši. Zmerom pogosteje smo se zbirali. Z njimi mi ni bilo dolgčas ... Nekoč sem naskrivaj vzel očetov avto in smo se zapeljali na izlet... Ej, to je bil čudovit izlet, nikoli ga ne bom pozabil! Drugič smo se peljali z avtom očeta mojega tovariša ... In nazadnje smo se peljali z ukradenim avtom... In takrat se je začelo ...«

			»Kaže, da si že preizkušen šofer,« se je zasmejal Pajac. »To nam lahko še koristi.«

			»... Zmerom manj sem bil doma, zabrisali so me iz šole... Oče in mama sta — oh, kaj vse sta zdaj počela z mano! Pomagala sta celo, da so me spravili v zavod... Tega jim ne bom nikoli odpustil... Ušel sem... Prekleti zavod ... Srečal sem nove tovariše ... Niso me več spustili iz druščine ...«

			»Zdaj pojdeš z nama in ti bova razkazala pravi svet,« je rekel Velikan.

			»Ne bomo se kar tako brez težav rešili iz te hiše,« je dejal Črni Peter. »Dobro bojo preštudirali, kaj bojo storili z nami, da se bomo poboljšali...«

			»Ne boj se... Kmalu nam bojo na stežaj odprli vrata,« je zanosno vzkliknil Velikan. »Opravičili se nam bojo.«

			Črni Peter mu je že hotel odgovoriti, ko ga je Pajac krepko sunil s komolcem in mu namignil, naj molči. Potem je spregovoril sam: »Tako je, Velikan. Na stežaj se nam bojo odprla vrata in odšli bomo skupaj v veliki svet...«

			Utihnili so in se za nekaj trenutkov pogreznili vsak v svoje misli. Že je bila tu prava noč. Poltema je zavijala visoko hišo v odmaknjen molk, spodaj na ulici pa je mesto zaživelo v večernem življenju. Pajac se je s tihimi koraki primaknil k oknu. Pod njim je bilo veliko dvorišče, ko da s svojim zabrisanim štirikotnikom pada v neskončno globino, onkraj dvorišča pa so pogled zastirale sive stene visokih hiš. Zaslišali so, kako je z bližnje železniške postaje odpeljal večerni vlak, zapiskal je, veselo ali žalostno, kdo bi vedel, in zapeljal v daljavo.

			»Kadar zaslišim, kako hiti vlak nekam v daljavo, bi se razjokal kot kaka smrkava deklica,« se je pridušil Črni Peter.

			»Peljali se .bomo z njim,« je prepričevalno izgovoril Velikan, nepremično je stal sredi sobe, obrnjen proti oknu, v poltemi še enkrat večji.

			Tedaj so se pred vrati zganili koraki. Zaslišali so govorjenje. Ko so se vrata odprla, je najprej vstopil miličnik z zlato vrvco na kapi, koj za njim pa se je prikazal miličnik, ki je na pladnju nosil tri pločevinaste skodelice.

			»Kako je, fantje?« je s smehljajem vprašal miličnik z zlato vrvco na kapi.

			»Dobro je,« je rekel Črni Peter in se dvignil s klopi, »a v hotelu Planet imajo vseeno boljše postelje.«

			Miličnik z zlato vrvco na kapi se je zasmejal in dejal: »Franc, postrezi jim z večerjo. Težko že čakajo.«

			Miličnik Franc je stopil s pladnjem najprej k Črnemu Petru, mu dal v roko skodelico z juho, pa še kos kruha in žlico. Nato se je obrnil še k Pajacu, ki se je spet nakremžil in se prijel za boleče mesto na nogi, in nazadnje k Velikanu.

			»Ne maram vaše večerje,« je rekel Velikan užaljeno. »Vrnite nam najprej prostost.«

			»Ej, fantje, za nekaj časa ste jo zapravili,« je rekel miličnik z zlato vrvco na kapi. »Sicer pa bojo o tem odločili sodniki.«

			»Kaj vam ni znano, da nihče ne more zapreti nedolžnega človeka?« je bil Velikan ogorčen.

			Miličnik z zlato vrvco na kapi se mu je približal, pogledal Velikanu — ki je bil za glavo višji od njega — v obraz, nato pa je rekel: »Fant, če sem te res po nedolžnem zaprl, bom pred sodniki skesano povesil glavo in nikoli več si ne bom dal na glavo te kape...«

			Še trenutek sta se gledala, potem se je miličnik z zlato vrvco na glavi zasukal in odšel skozi vrata. Za njim je odštorkljal miličnik Franc. Pajac, ki je zadovoljno srebal juho iz svoje skodelice, je pomenljivo prikimal in rekel: »Pravzaprav je to kar imeniten miličnik...« Zatem je pogledal Velikana in ga vprašal: »Lahko pojem še tvojo večerjo?«

			»Pojej jo!«

			Dalj časa so molčali. Potem je Črni Peter zamomljal: »Po večerji se človeku nikamor ne ljubi..., toda pred sodnike vseeno ne bi več rad.«

			»Ne bojo nas postavili pred sodnike!« je pritajeno vzkliknil Velikan.

			»Tako je... Vrata nam bojo odprli na stežaj,« je pristavil Pajac.

			»Prijatelja, dosti je šale. Spregovorimo zdaj zares,« je rekel Črni Peter. »Poskusimo, če je mogoče priti iz te hiše.«

			Črni Peter je stopil k oknu, ga odprl in pogledal na dvorišče. Pajac je prišel za njim.

			»Globoko je,« je dahnil Pajac.

			»Imata vrtoglavico?« je vprašal Črni Peter. »Sicer pa ni to nobena globina... Razen tega mislim, da bi bilo že vse opravljeno, če bi se nam posrečilo priti vsaj do okna pod nami.«

			»Če je le odprto ...«

			»Ko so me peljali po hodniku, sem natanko pazil, kod me vodijo,« je šepetal Črni Peter. »Izkušnje so me tako naučile.«

			»Kaj če so ga medtem zaprli?«

			»Zaprli, zaprli! Človek si mora ohraniti zmerom nekaj upanja, ti bedak!« je rekel Črni Peter in se ozrl po oknu. »Pomagali si bomo z zavesami. Segle bojo do okna pod nami.«

			Medtem ko sta Pajac in Črni Peter podrobneje razpravljala o načrtu za pobeg, je Velikan počasi korakal sem in tja po sobi, ko da je filozof, ki razmišlja le o svojem svetu in ga drugi svetovi ne brigajo. Tudi zunaj na hodniku so slišali težke, enakomerne korake, ki so se kdaj pa kdaj ustavili pred vrati njihove sobe. Večer se je neopazno prelil v zvezdnato poletno noč.

			Pajac je pomagal Črnemu Petru, da je lahko odvezal zavese. Zlezel mu je na roke, od tam na ramena. Malo je manjkalo, pa bi bil padel po tleh in bi prav gotovo pošteno zaropotalo. Velikan se jima je približal in začudeno pogledal njuno početje.

			»Kaj mislita?« ju je vprašal.

			»Spustila se bova na spodnji hodnik po bonbone,« je hudomušno odgovoril Črni Peter, »imajo jih polne vreče.«

			»Če morebiti mislita na beg skozi okno,« je dejal Velikan, ne da bi se zmenil za Petrovo bodico, »potem vama povem, da lahko gresta brez mene... Nisem noben tat in razbojnik, da bi bežal skozi okno ...«

			»Rekel sem ti, da bova imela z njim težave,« je tiho dejal Pajac.

			»Tako je,« je pritrdil Velikan, »odprli nam bojo vrata, potem ko bojo spoznali svojo veliko zmoto.«

			»Pa naj ostane tu, kaj mi mar,« je rekel Črni Peter. »Ne pozna še sodnikov in ne tožilcev in ne samotnih celic in ne lepih poboljševalnih zavodov...« Potem je brez obotavljanja zvezal zavesi in ju spustil skozi odprto okno.

			»Črni Peter, počakaj,« ga je ustavil Pajac, nato pa dejal s tihim spoznanjem: »Brez Velikana tudi jaz ne pojdem od tod. Moj prijatelj je... Še nikoli do zdaj nisem imel prijatelja ...«

			»Pa ostanita tu oba,« je rekel Črni Peter in zamahnil z roko. »Preden bo sonce vzšlo, bom jaz že daleč... Ej, z vrha hriba bom gledal na mesto, na ljudi, v sonce bom gledal, počasi bo lezlo izza gore ... Spomnil se bom na vaju, obljubim ...«

			Črni Peter je zlezel na okensko polico.

			»Počakaj!« je zaklical Velikan in stopil k njemu. Resno ga je nagovoril: »Žal ti moram reči, da bom poklical stražnika... Če so nas po krivici zaprli, ne maram, da bi se kdorkoli od nas z begom pokazal za nepoštenega.«

			»Uh, ti norec!« se je razjezil Črni Peter. »Ti si največji, najbolj pošten norec na svetu.«

			Med njiju je skočil Pajac, smehljal se je.

			»Trenutek še potrpi, Črni Peter. Naredili bomo tako, da bo prav zate, za Velikana in zame...«

			»Sem res radoveden, kaj si potuhtal,« je bil Črni Peter nestrpen.

			»Povem vama, da bomo kmalu odkorakali skozi odprta vrata,« je rekel Pajac, »še to noč ...«

			»Ti si prav tak norec, samo malo manjši in debelejši,« je rekel Črni Peter.

			Pajac je kar zagorel v svojem še nerazkritem načrtu, zanosno je šepetal: »Obljubita mi, da se bosta obnašala tako, kot bom želel.«

			»Jaz se bom vrnil v svobodo samo skozi na stežaj odprta vrata, vedi to, Pajac,« je rekel Velikan.

			»A jaz pojdem v svobodo le, če bo tvoja pot dovolj zanesljiva, vedi to, Pajac,« je rekel Črni Peter.

			»Vse bom uredil tako, da bo prav za vse tri«, je rekel Pajac mirno. »Pravzaprav čisto enostavna zadeva. Nobeno veliko odkritje ... No, bosta videla.«

			Zaupala sta se njegovemu načrtu. Pustil je okno odprto, in tudi zavesa je še visela skozenj, do spodnjega okna je segala, veter se je narahlo lovil z njo. Potem ju je prosil, naj stopita za veliko omaro, ki je stala v kotu. Velikan je sicer ugovarjal: »Pajac, ne maram nobenega skrivanja, slišiš!«

			»Izmislil sem si le neko staro igro,« ga je miril Pajac. »Igrali jo bomo, da nam ne bo dolgčas.«

			»Bojim se, da se bo ta igra otročje končala,« je rekel Črni Peter. »Ze vidim, ne bi te smel poslušati.«

			»Psst, psst,« ju je miril Pajac, »no, prosim, obljubila sta mi...« Prijel je vsakega za eno roko in ju prijateljsko popeljal za omaro. Zdaj je rekel: »Ne ganita se več, naj se zgodi, kar hoče!«

			Pajac se je še enkrat ozrl k odprtemu oknu, preletel s pogledom sobo, nato pa se približal vratom, udaril po njih s pestjo in glasno zaklical: »Hej! Kje je kdo? Pohitite! Hej!«

			Na hodniku so se zganili koraki, nato pa spet utihnili.

			Pajac je zaklical glasneje: »Hej! Ušla sta ... Mene pa sta pustila ... Hej, pobegnila sta ...«

			Nekdo je pritekel k vratom in jih mrzlično odklenil.

			V sobo je skočil stražar in razburjeno vprašal: »Kaj se dereš?«

			»Ušla sta ... Skozi okno ... Mene pa sta pustila ... Barabe... Nikamor ne morem s polomljeno nogo, saj veste...«

			Stražar se je pognal proti oknu in pogledal na dvorišče. Medtem so pritekli še drugi miličniki, se prav tako zapodili k oknu, pogledali na dvorišče ter vlačili zaveso, ki je visela po zidu.

			»Tega sta pustila,« jim je razlagal stražar. »Nogo ima polomljeno.«

			»Za njima!« se je oglasilo povelje.

			»A kaj bomo z njim?« je vprašal stražar in pokazal na Pajaca.

			»Nikamor ne more s svojo nogo,« je rekel največji miličnik in spet ukazal: »Preiščimo sosednje hiše... Brž, brž... Ti, Jože, obvesti sosednje postaje ...«

			In potem so stekli po dolgem hodniku, kmalu so utihnili koraki. Pajac je stopil k omari, jo odmaknil in dejal:

			»Tako, fanta... Tovariši miličniki se nam opravičujejo ... Bila je samo velika pomota ... Svobodni smo. Vrata so nam odprta na stežaj...«

			»Vedel sem, da bo prišlo tako,« je dejal Velikan. »Svet je dober in pravičen.« Potem je prvi stopil skozi vrata na hodnik.

			»Tvoja igra ni slaba,« je rekel Črni Peter.

			»A posreči se le enkrat v vsakem stoletju,« se je nasmehnil Pajac.

			»Da, res,« je prikimal Črni Peter, »zato le pohitimo, da se gostoljubna vrata spet ne zaprejo.«

			Pajac je na hodniku prehitel Velikana in ju nato vodil po stranskih stopnicah, skozi stranske hodnike, skozi stranska vrata na samotno ulico. Slišali so, kako so se nekje za njimi oglašali klici, se že vračajo v našo sobo, je pomislil Pajac, spregledali so našo igro. Pajac je še zmerom korakal pred njima, lahkotno je stopal in si polglasno brundal: »Prosto letam kot ptica pod nebom ...« Črni Peter ga je dohitel in ga vprašal:

			»Te nič več ne boli polomljena noga?«

			Pajac mu je pomežiknil in rekel: »Ej, saj me sploh ni bolela ... Že tam pred trgovino ne... Sploh še nikoli ...«

			Črni Peter se je zasmejal in ga prijateljsko udaril po rami, rekoč: »Priznam, boljši si od mene, oba sta boljša... Vodita me ...«





Četrto poglavje - ČRNEGA PETRA ZASLEDUJEJO; MAJHEN JE, KDOR TRDI, DA SPRAVLJANJE PREMOGA NI VELIKO DELO


			Noč so prebili na mehkih kupih sena v mestnem parku. Ko je skozi visoka stoletna drevesa, ki so rasla v parku, pokukalo sonce, so prilezli vsak iz svojega kupa kot polži iz hišic.

			»Spal sem kot polh,« je rekel Črni Peter. »Ne bi se prebudil, če bi me odnesli sredi noči in bi zdajle odpri oči v hotelski sobi na postaji milice.«

			»Kolikokrat sem jaz spal v senu,« se je spomnil Pajac. »Komaj sem čakal poletja. Takrat sem za nekaj časa dobil svojo posteljo.«

			Velikan se je že sprehodil po parku, ustavljal se je in prisluhnil pticam, ki so se spreletavale po grmih. Posnemal je njihovo petje, jim klical in odgovarjal. Zamaknil se je v veverico, ki se je spustila z veje na belo pot pred njim in obirala skorjico kruha, ki jo je zgubil neznan obiskovalec parka. Bila je ljubko spretna, živahno je premikala glavo, sredi mogočnih dreves je bila kot droben, živ utrinek, utrinek nekega davnega jutranjega miru. Črni Peter in Pajac sta se mu približala. Ko je veverica zaslišala njune korake, je naglo švignila po deblu in se skrila med vejami. Velikan ju je pogledal in rekel razočarano: »Navsezgodaj sta mi pokvarila čudovito srečanje...«

			»Eh, veverica pač ...«

			»Zmerom manj jih je... Spet bo minilo nekaj let, da jo bom srečal.. . Stari Jakopin mi je večkrat govoril: ,Človeku bo na svetu zmerom boljše. Vsega bo imel, kar si le moreš misliti, a veveric bo zmerom manj...‘« Tako je govoril Velikan in gledal v visoke veje dreves, v katerih je zginila veverica .

			»Ne vem toliko o vevericah kot ti,« je rekel Črni Peter, »vem pa, da je že čas za zajtrk.«

			»Pametna beseda,« je prikimal Pajac.

			Poiskali so mlečno restavracijo, po navodilih Črnega Petra so se držali predmestja. »Tu so ljudje še bolj skromni, delavniško oblečeni,« je govoril izkušeno, »ne bomo vzbujali nobene pozornosti z oblekami, ki smo si jih ponoči pomečkali v senu.«

			Naročili so si mleka in kruha. Črni Peter in Pajac sta pospravila zajtrk z velikim tekom, Velikan pa se je obnašal kot uglajen plemič, ki pri mizi nikoli ne pokaže, da ga zvija lakota. Pajac je pod mizo, dregnil Črnega Petra ter mu dal s tem znamenje, naj molči o plačilu, potem pa je naskrivaj plačal zajtrk z zadnjimi dinarji, ki so mu še ostali.

			»Restavracija je sicer zelo skromna,« je rekel Velikan, »a mi je všeč, ker posluje brezplačno, kot se za današnji svet spodobi... Pajac, si še lačen? Če želiš, naročimo še kaj. Morebiti bi ribe ali morebiti mehke krape? Nimam navade, a zaradi navdušenja ...«

			»Ne, ne, hvala,« se je branil Pajac, čeprav se je ob misli na sveže krape komaj zadrževal, »najedel sem se kot sod ...«

			»Zvečer pojdemo na večerjo v hotel PLANET,« je nadaljeval Velikan. »In tudi spali bomo tam... Sta že bila kdaj v tem hotelu?«

			»Še ne,« sta odkimala v en glas.

			»To je hotel čudežev,« je zanosno govoril Velikan, »čisto navadnih čudežev današnjega časa... Samo na gumbe pritiskaš in izpolni se ti vsaka želja ...«

			»Pa misliš ..., pa misliš, da nas bojo sprejeli?«

			»Hotel je na stežaj odprt vsakemu človeku!«

			Pajac in Črni Peter sta se zaskrbljeno spogledala.

			V tem sta stopila v restavracijo neznanca, eden je bil dolg in suh, drugi pa zajeten v ramenih kot kak boksar. Obstala sta sredi vrat in z očmi premerila prostor. Pajac je opazil, kako je Črni Peter prebledel, ko da mu je popito mleko udarilo v lica. Ustnica mu je začela trepetati, in tudi roke, ki jih je naslonil na mizo. Zgrbil se je vase, glava mu je zlezla v vrat, oči je tiščal v mizo.

			»Grof in Baron,« je v strahu zašepetal.

			Moža sta se spogledala, nato pa sta se ločila in se vsak od ene strani bližala Črnemu Petru. Črni Peter je dvignil glavo, pogledoval zdaj enega, nato drugega. Nenadoma pa je sunkovito butnil od sebe mizo, da se je prevrnila. Zaropotalo je, da je ženska, ki je sedela pri sosednji mizi, preplašeno zavreščala. V naslednjem trenutku se je Črni Peter zavihtel čez prevrnjeno mizo, že je bil pri vratih, in preden sta se Grof in Baron obrnila, je zginil v ulici. Pognala sta se za njim.

			Pajac in Velikan sta vstala in Velikan je začudeno dejal: »Čemu neki beži? Nikomur ni treba bežati...«

			»To sta Grof in Baron,« je rekel Pajac, »moža iz njegove druščine. Pravil mi je o njiju.«

			»Lahko bi ju nama predstavil in bi se pogovorili,« je rekel Velikan. »Vse je mogoče rešiti z lepo in pametno besedo.«

			»Veš, Velikan, saj ni več utegnil,« je rekel Pajac nasmejano kislo. »Predstavil ju nama bo kdaj drugič.«

			Stopila sta na ulico in videla, kako sta moža pravkar stekla v sosednjo ulico, ljudje so se ustavljali in se ozirali za njima.

			»Postaviti bi se morala zanj,« je rekel Velikan. »Pustila sva, da sta ga napadla strahova iz prejšnjih stoletij.«

			»Mislim ... Še bova imela priložnost, da se bova spopadla z njimi, s temi strahovi, kot jih imenuješ,« je rekel Pajac. »Ne boj se, Črni Peter se bo že kako vrnil k nama.«

			Krenila sta po ozki, zakotni ulici, spadala je k staremu delu mesta. Hiše — ko da se v betežnosti naslanjajo druga na drugo, leseni, razmajani balkoni visijo na razmetana dvorišča, ljudje so razobesili na njih perilo. Tu in tam se pod raztrganim napuščem šopirijo golobi, zdaj postaja mladim dom pretesen, a ko da ne morejo odleteti v svet in si poiskati nov dom. V starem otroškem vozičku z velikimi kolesi sedi odrasel fant, trije mlajši ga potiskajo po dvorišču, kot bogat Kitajec je, ki ga prevažajo kuliji. Velikan in Pajac sta otrpnila vase, ozirala sta se naokrog, kje bosta spet zagledala

			Črnega Petra. Čeprav so se poznali šele kratek čas, sta čutila, da ga močno pogrešata. Prav nič se ne bi začudila, če bi ju v malodušni otrplosti dohitel miličnik, ju potrepljal po rami in rekel: »Tako, fanta, pa smo vaju dohiteli...«

			Prispela sta do visoke hiše z zajetnimi, okrušenimi stenami ter majhnimi okenci, iz katerih je tu in tam kukala glava. Hiša je bila nekoč v zgodovini pomembna postaja poštnih konj, zdaj pa je le še zaradi svoje velike teže kljubovala času. Pred hišo je avto razložil velik kup premoga. Ob njem je stala ženska. V naročju je držala leto starega otroka, dva nekoliko večja pa sta se ji obešala na krilo. Pred njo se je razkoračil mož od mestne komunalne uprave, v sivi kapi z mestnim grbom, govoril je:

			»Dobro vam je znano, tovarišica, da je treba najkasneje v eni uri spraviti s pločnika premog, drva, sneg in tako dalje, tako rekoč vse, kar lahko ovira normalni promet pešcev ...«

			»Saj bom... Poskusila bom,« je s tihim, ponižnim glasom odgovarjala ženska. »Sama sem. .. Moža ni doma ...«

			Mož v sivi kapi z mestnim grbom pa je preslišal njene besede, z zvišanim glasom je ponavljal:

			»Dobro vam je znano, tovarišica, da je treba po odloku mestne uprave z dne 12. 8. 64, številka 02-113-1124/b -964 v eni uri spravili s pločnika premog, drva, sneg, pohištvo, vozove, odpadke, smeti in tako dalje, tako rekoč vse, kar lahko zavira normalni promet pešcev ...«

			»Bolna sem ... Težko bom ... A poskusila bom, gospod ...«

			In mož v sivi kapi z mestnim grbom je še bolj povišal glas in ponavljal: »Dobro vam je znano, tovarišica, da...«

			Ko je izpovedal svoj službeni govor tretjič do kraja, je po vojaško pozdravil in rekel še: »V eni uri se vrnem, tovarišica ...«

			Nato se je izprsil in odkorakal dalje, visoko je nosil glavo. Ženska z otroki je zmedeno zrla za njim.

			»Pajac, če se ne motim, se nama nudi velika priložnost,« je rekel Velikan.



			Pajac se je našobil in gledal v veliki kup premoga, dišal je sveže, ko da so ga pravkar nakopali v rudniku.

			In Velikan je še rekel: »Zelo sem vesel, da sva midva prva zagledala to priložnost. Lahko bi naju kdo prehitel ... in... in bi pred nama opravil delo.«

			Pajac se je še bolj nakremžil, rekel pa ni nobene. Velikan se je postavil pred žensko z otroki in je slovesno spregovoril:

			»Draga soseda! Morebiti nisva povsem vredna velike priložnosti, ki nama jo nudite s tem kupom premoga ...«

			Zenska ga je začudeno gledala, Velikan pa je nadaljeval: »A bodite milostni z nama in nama dovolite, da pospraviva namesto vas ta premog.«

			Zenska se je zresnila in rekla: »Fant, ni lepo, da se norčuješ iz mene. Že tako sem vsa obupana.«

			Tedaj je pristopil še Pajac in je rekel:

			»Pomagala vam bova. Moj tovariš se ne norčuje, res ne ... On je samo najboljši fant na svetu, jaz pa mu pri tem malo pomagam ...«

			Velikan je že prijel lopato in začel metati premog skozi okence v klet. Pajac je ogledoval veliki kup, nato pa poln upanja vprašal žensko: »Najbrž nimate še ene lopate, kaj...«

			»O, imam jo!« je rekla ženska. »Takoj ti jo prinesem, če si res tako prijazen... A še zmerom ne morem verjeti. Kaj takega ... Dandanes ...«

			Pajac je zgubil še zadnje upanje. Lepa reč, si je rekel, še nikoli v življenju mi ni bilo treba zmetati v klet toliko premoga. Dobil bom žulje in še bolj bom lačen. Velikan pa — ko da se bo razpočil od veselja, da se mu je ponudila tako enkratna priložnost, ko se lahko izkaže z dobrim delom. Gledal ga je, kako je navdušen metal premog v klet, pot mu je stopil na čelo od velike vneme. Medtem je ženska prinesla lopato še za Pajaca in tedaj je spoznal, da se delu čisto zares ne bo ognil.

			Ženska je pestovala otroka, ga tolažila, ko je začel jokati, in je govorila: »Še zdaj ne morem verjeti, da ga bosta res zmetala namesto mene... Takih fantov še nisem srečala. Le od kod sta?«

			»Iz sosednje ulice,« je odgovoril Pajac.

			»Oh... Sem si mislila. Tu v naši ulici ne bi našla nobenega takega fanta... Da bi bili moji otroci taki, ko dorastejo... Moža ni nikoli doma... In tudi danes ga ni doma ... V gostilno je šel. Dobili smo premog. Že zdaj se moramo pripraviti na zimo. Gotovo bo spet dolga in huda zima. Tako stoji v koledarju... Sama sem zaslužila za premog. Prala sem za sosede ...«

			Otrok v njenem naročju je zajokal še glasneje.

			»Spravila ga bom v posteljo,« je rekla in ga zazibala v naročju. »Bojim se, da je zbolel.«

			Odhitela je v hišo. Večja otroka sta se odtrgala od njenega krila in sta ostala pri kupu premoga, nepremično sta zrla v Pajaca in Velikana. Kup premoga se je le počasi manjšal, ena lopata manj — to se kupu še poznalo ni. Bilo je visoko dopoldne, na bližnjih strehah je že ležalo toplo sonce, vendar v ozko ulico še ni posvetilo. Pajac se je kdaj pa kdaj ozrl v Velikana, ki je vztrajno in brez besed zajemal premog z lopato. V velikih očeh mu je sijala sreča. Iz suhega premoga se je dvigal črn f prah in se jima lepil na obraz, na lica, silil jima je s potom v oči, brisala sta si ga z umazanimi rokami. Pajac je že hotel, da bi za trenutek sedel in si odpočil, a je misel opustil, ko je videl, da se Velikan še zmeni ne za počitek, neutrudno je zasajal lopato v kup.

			Bilo je že blizu poldne, ko sta končala. Pajac se je zmučen sesedel na prag hiše in si ogledoval umazane, žuljave roke. Velikan pa je stal sredi pločnika in se zadovoljno smehljal. Iz hiše je prihitela ženska in se jima začela vsa zmedena zahvaljevati. Toda Velikan jo je prehitel in je rekel:

			»Midva se zahvaljujeva vam, draga soseda, ker ste izbrali prav naju, da sva se lahko izkazala ... Nikoli ne bova pozabila te vaše posebne naklonjenosti do naju.«

			»Ne, ne, jaz sem vama hvaležna, kaj pa mislita. Ne vem, kako naj vama poplačam. Prinesla vama bom malo malice ... Ali pa sta morebiti žejna?«

			Pajac, ki se mu je grlo do kraja posušilo, jo je željno pogledal, že je videl v rokah žene debel kos kruha z marmelado ali celo s klobaso ter z vrčkom malinovca, a Velikan je rekel:

			»Nisva ne lačna ne žejna, sva vam samo hvaležna, zelo hvaležna ...«

			Prav tedaj se je iz desne ulice vrnil mož v sivi kapi z mestnim grbom, dostojanstveno je potrkaval s palico po pločniku. Ustavil se je pred hišo, pogledal na levo, pogledal na desno, potem je dejal: »V redu je in ni v redu... Na pločniku ste pustili preveč premogovega prahu.«

			Te njegove besede je slišal tudi mož, ki se je tisti trenutek nepričakovano vrnil domov iz gostilne, pa je zakričal na svojo ženo: »Ženska, zakaj si pustila ta prah?«

			»Pometla ga bom, precej ga bom,« je rekla žena.

			»Midva sva zmetala premog v klet,« se je oglasil Velikan. »Pospravila bova še ta prah.«

			»Kako?!« je zarohnel mož. »Vidva? Že vidim, razbojnika, ogoljufala sta mojo ženo! Plačala vama je na po! opravljeno delo.«

			»Zastonj sva zmetala premog,« je rekel Pajac.

			»Kaj?! Da vama ni plačala?« je kričal mož. »Lažeš, pritepenec! Preveč vama je plačala. Odrla sta jo, mojo ubogo ženo. Razbojnika, vama že pokažem ...«

			In mož je pograbil velik kol in se z njim zapodil v Pajaca in Velikana. Zena je zavreščala in skočila mednje, zaprosila je: »Cene, nikar, nikar, res mi nista računala ... Res ne ...«

			»Tiho, ženska!« je zarenčal mož in jo sunil od sebe, pa znova naskočil Pajaca in Velikana. Pajac je prijel Velikana za roko in ga z vso močjo vlekel dalje po ulici, kajti Velikan bi se sam ne premaknil z mesta, a sta vseeno ujela nekaj udarcev.

			Ko sta se v sosednji ulici spet ustavila, je Pajac zapazil, da ima Velikan na čelu debelo, krvavo buško. Posadil ga je k ograji in skočil v prvo hišo ter si zmočil kos svoje majice, mokro je položil Velikanu na rano.

			Medtem ko se je Pajac na vso moč jezil na moža, ki ju je za opravljeno delo tako lepo poplačal s kolom, je Velikan govoril: »Sama sva kriva... Slabo sva opravila delo... Še prah bi morala pomesti s pločnika .. «

			»Eh, to je divji mož...«

			»Ne, ne, Pajac, sama sva kriva... Pokvarila sva si veliko priložnost, ki nama je bila dana.«

			»Ph! Ves dopoldan sva spravljala premog, kaj boš! Vsega sva spravila... Še vode si nisva privoščila.«

			»Zapravila sva veliko priložnost,« je ponavljal Velikan, »take ne bova spet kmalu našla... Zaradi tistega neumnega prahu...«

			Počasi sta se odpravila po ulici, bila je dolga in ozka, tlakovali so jo z velikimi kockami, tu in tam ji je huda zima izglodala kotanje.

			»Upam, da bova kje našla vodo. Žejen sem, ko da že tri dni blodiva po puščavi,« je rekel Pajac, jezik se mu je lepil na nebo.

			»Potrpi, našla bova vodo,« ga je hrabril Velikan, »in še kaj drugega kot vodo.«

			Tisti hip je Velikan kot vkovan obstal sredi pločnika. Naglo sta se jima bližala mož in žena, oba visoka in suha, v glasnem pogovoru sta razburjeno krilila z rokami. Velikan se je pognal v najbližjo vežo, Pajac se je še trenutek obiral, nato pa je skočil za njim.

			»Kaj je?« je vprašal Pajac.

			»Oče in mama,« je dahnil Velikan in kukal skozi priprta vrata. »Najbrž sta bila pri teti, ki stanuje v tej ulici... ali pa celo na postaji milice ...«

			»... kjer so nam snoči na stežaj odprli vrata,« ga je s širokim smehom dopolnil Pajac, želel je, da bi Velikanu v težkem trenutku pomagal z dobro voljo.

			Oče in mati sta medtem prišla mimo. Že sta razločila njune besede. Prisluhnila sta.

			»Oh, ne morem verjeti,« je stokala mama.

			»Kaj! Zmerom je nekaj tuhtal in bral... Preveč je bral,« je govoril oče.

			»Oh ... In miličniki so ga prijeli... Oh!«

			»Da, lepa reč. To nama je storil, nehvaležnež ...«

			»In kje ga bojo zdaj našli...«

			»Brez skrbi. Našli ga bojo. Vsi nam ga bojo pomagali iskati... Na radio pojdem in k časniku...«

			»Oh ... oh...«

			Bila sta mimo. Velikan se ni vrnil na ulico, temveč je skozi vežo odhitel na dvorišče za hišo. Tam je Pajac našel pipo s hladno vodo, nastavil je dlani in se odžejal. Velikan ni poskusil vode. Nato sta zavila po poti, ki je vodila z dvorišča navzdol proti reki, mimo starih, na pol podrtih hiš in barak, in še niže, ko je zadišalo po reki in lesu razpadajočih čolnov. Zagledala sta reko. Velikan je sedel na črno bruno, ki ga je od kdo ve kod prinesla voda, ljudje pa so ga potegnili na suho in ga sušili na soncu, pozimi bo prišlo prav za drva. Molčala sta in zrla v reko. Tekla je počasi, poletno plitva in mirna. Nekoliko više se je pozibaval čoln z ribičem, zaspano enakomerno. Pajac je privlekel iz žepa pajačevo kapo in dolgi nos, ki ga je nosil v cirkusu, zamišljeno se je poigraval z njim.

			»Pri meni doma pa najbrž še zdaj niso opazili, da sem odšel z doma,« je čez čas tiho rekel Pajac, si nataknil pajacev nos in se otožno veselo smehljal.

			»Pri meni sta opazila šele zdaj, in to je pravzaprav isto,« je rekel Velikan. »Prej se nista zmenila zame.«

			In potem sta spet molčala, ko je Velikan nadaljeval: »Ogledati si hočem svet, o katerem sem bral, prej se ne vrnem ...«

			»In jaz ti bom pomagal, da ti pri tem ne bojo delali težav,« se je nasmehnil Pajac.

			Znova sta zagorela v načrtu, ki sta si ga naredila, potem ko sta se spoznala. Pajac nenadoma ni občutil nobene zmučenosti več, potisnil si je pajačevo kapo in dolgi nos v žep, poskočil je, se pognal proti reki in kar obut do kolen zabredel v vodo. Velikan je prišel za njim. In tako sta stala do kolen v reki kot dva nenavadna ribiča, gledala sta v njene valove, ki so se igrivo premetavali in

			se oddaljevali, zmerom znova in znova, neutrudljivo. Lastovka se je spustila do gladine, se s kljunom dotaknila vode, nato pa znova švignila v nebo. Sonce, ki se je že nagnilo čez poldan, je puščalo za sabo zlato pot čez reko.

			»Tako sem mislil,« je rekel Velikan in gledal v reko, »pojdiva zdaj v hotel PLANET. Naročiva si kosilo in potem še večerjo... In tudi prespala bova tam.«

			Pajac ga je preplašeno pogledal in je zajecljal:

			»Samo ... samo, če ni hotel zaseden ...«

			»Za naju bojo že še našli prostor, ne boj se. Bral sem o takih hotelih ... Samo na gumbe pritiskaš in izpolni se ti vsaka želja ...«

			»Pa vseeno... Pojdiva raje kam drugam,« ga je skušal Pajac odvrniti od te misli, spomnil se je, kako se jima je godilo v trgovskem domu. »In Črnega Petra morava še poiskati.«

			»Pajac ... Prosim te ... Če sva že na potovanju po mojem svetu, kaj mi potem ugovarjaš...! Črni Peter naju najbrž že čaka v hotelu.«

			»Kakor misliš, Velikan,« se je Pajac naposled vdal, »ti že veš, nisem bral tistih knjig kot ti. ..«





Peto poglavje - HOTEL PLANET ALI O TEM, KAKO JE MOGOČE BREZ TEŽAV POMEŠATI STOLETJA


			Odpravila sta se po ozki ulici, od reke v mestno središče. V čevljih jima je šklofotala voda, a se za to nista zmenila. Bolj ko sta se bližala velikemu, novemu hotelu PLANET, ki so ga bili pred kratkim zgradili v mestu, počasnejši je postajal Pajacev korak, tako da ga je moral Velikan kar naprej čakati. Bal se je, da se bosta spet zapletla v kakšno posebno Velikanovo zadevo in bi ju znova odpeljali na postajo milice. Obstala sta pred visoko stavbo, ki je bila pravzaprav eno samo velikansko ste

			kleno okno; na njenem vrhu so stale ogromne črke HOTEL PLANET.

			»Vidiš, Pajac, to je hotel današnjega časa,« je rekel Velikan. »In odprt je vsem ob vsakem času.«

			»In... in usluge seveda tudi tu nikomur ne dovolijo plačati,« je previdno dejal Pajac.

			»Kje pa, fant! Kaj pa misliš! Le glej, da ti ne bo prišlo kaj tako neumnega, zastarelega na misel.«

			»Poskusil bom,« je rekel Pajac, požrl debelo slino in stopil za Velikanom v vežo hotela. In tisti trenutek je začutil moč, s katero bo poskusil rešiti Velikanov svet, ki stoji pred novo nevarnostjo, da mu ga zrušijo v prah, je pomislil Pajac in krepko stisnil v žepu pajačevo kapo in veliki nos.

			Znašla sta se v velikem sprejemnem prostoru z visokimi, hladnimi stebri iz marmorja. Vse se je svetlikalo v steklu različnih barv. Skozi okna je padalo popoldansko sonce ter se prelivalo v mavrico. Po vsem prostoru so stali zaboji rož z velikimi, zelenimi listi. Na stenah so visele slike s čudovito spačenimi lisami. Nikjer ni bilo nikogar. Od nekod je prihajala vesela, pritajena glasba s sodobno skrhanimi glasovi. Pajacu je zastajal dih, Velikan pa se je obnašal, ko da je zašel v prostore, ki jih je že dobro poznal.

			»Sediva in malo počakajva,« je rekel Velikan.

			»Saj ni nikjer nobenega stola,« se je čudil Pajac.

			Velikan pa se je nasmehnil, stopil k steni in pritisnil na gumb. Stena se je prav po tihem odprla in se spustila do tal. Nosila je stola in mizo. Posedla sta. Pajac je kar omahnil v težki, usnjeni naslanjač.

			V tem je prišel po stopnicah uslužbenec hotela in stopil za svojo mizo v sprejemnici. Bil je v svetlo modri obleki z zlatimi obšitki, s častitljivo sivimi lasmi je dajal videz upokojenega generala. Za njegovim hrbtom so viseli ključi sob. Pozorno ju je ogledoval, se skrivnostno smehljal, Pajac je čakal, kdaj bo dvignil slušalko in poklical postajo milice.

			»Želita?« je tedaj glasno in neprijazno vprašal uslužbenec.

			Pajaca je njegova neprijazna beseda za hip stresla, dvignila ga je s sedeža. Še ta trenutek moram nekaj storiti, si je zašepetal. Obrnil se je k Velikanu in mu rekel:

			»Pusti... Se bom jaz pogovoril z njim ... Saj veš, prvič sem v takem hotelu... Rad bi ga malo preizkusil ...«

			»Dobro, pojdi in uredi,« je privolil Velikan, se zleknil še globlje v naslanjač in se prepustil svojim mislim. »Če bo kaj težav, bom nastopil jaz.«

			»Ne. Mislim, da ne bo težav,« je rekel Pajac. »V tem hotelu jih ne more biti. Že vidim.«

			S počasnimi koraki se je napotil do sprejemne mize. Spotoma je zbiral v sebi moč, skušal je ostati sproščeno miren. Za hip sta si z uslužbencem hotela gledala iz oči v oči, ne da bi spregovorila besedo. Potem je Pajac začutil, kako ga mož v modri obleki ogleduje od peta do glave. Hm, moja obleka, je pomislil Pajac, in te moje očetove naramnice, pa umazan sem kot dimnikar, voda mi klokoče v čevljih, nič dobrega si ne more misliti o nama.

			»Želite?« je še bolj trdo ponovil uslužbenec.

			Takrat je zazvonil telefon. To brnenje telefona je Pajacu ostalo še dolgo v spominu, saj je bilo kot odrešilna misel, ki se nenadoma oglasi od nekod daleč. Medtem ko je uslužbenec dvignil slušalko, klicali so ga iz nekega daljnega mesta, je Pajac zagledal na mizi pred sabo veliko, belo pismo, prebral je naslov: Miss Smith, Hotel Planet... in nato še: John Smith, Philadelphia, USA ... In misel mu je s tako močjo zavrtala po pismu, da so se mu črke naslova v tistem trenutku za vselej vtisnile v spomin.

			Uslužbenec hotela je odložil slušalko in vprašal tretjič: »Kaj želita?«

			»Dober dan,« je nerodno začel Pajac. »Veste, jaz sem Boris ... Boris Kovač iz Ljubljane ...«

			»No, in?

			»Tamle pa je moj prijatelj John Smith iz Amerike ... iz Filadelfije.«

			»Kako si rekel, fant? Smith? John Smith? Saj v našem hotelu stanuje zdaj miss Smith iz Filadelfije.«

			»Saj... No ... To je njegova teta ...«

			»Res?!« je vzkliknil uslužbenec v modri obleki in prijazno spremenil obraz.

			»John je moj prijatelj ... Spoznala sva se po radiu... Oba sva amaterja ... YU-45-BK in W-17-JS ...«

			»Čestitam, čestitam, da imate tako imenitnega prijatelja.«

			»Spotoma sva imela nesrečo... Le poglejte, kakšna sva. Ko da bi ves dopoldan spravljala premog. Ko da bi obuta čofotala po reki... A je bilo tako, da se je neki norec zaletel v najin avto. Čisto ga je razmrcvaril. Samo po naključju sva ostala živa. Vrglo naju je v graben ob cesti.«

			»Ojej, ojej, saj pravim,« se je slinil uslužbenec hotela, brez težave se je ves spremenil, »vojne sploh ne bojo več potrebne, ljudje se bojo sami pobili na cestah.«

			»Prijatelj ne zna našega jezika,« je potiho dejal Pajac, postajal je vse bolj samozavesten, »zato ga seveda povsod spremljam.«

			»Lahko ste srečni, da imate tako bogatega prijatelja «

			»Toda veste, John je poseben fant, sploh se ne zmeni za denar, in tudi jaz se zdaj že skoro ne zmenim več zanj...«

			»Razumem, razumem,« je govoril uslužbenec in se skrivnostno smehljal, »taki, ki ga imajo veliko, taki se res ne menijo več zanj...«

			»No, teta se namesto njega ukvarja z denarjem.«

			»Kaj bi človek dal za tako teto!«

			»Bi nama zdaj pokazali, kje je soba miss Smith? Prijatelj si jo zelo želi videti,« je rekel Pajac. »A povem vam, meni je neprijetno pri srcu... Vem. Miss Smith se bo razjokala, ko ga bo zagledala takšnega.«

			»Ej, res, res... Toda žal vama moram povedati, da se je miss Smith maloprej odpravila z družbo na izlet in da se bo vrnila šele jutri okrog poldne.«

			»Hm, hm,« je zastokal Pajac, »to bo moj prijatelj razočaran.« Pri sebi pa si je mislil: Da imava že drugič v tem stoletju tako srečo? Upam, da ni pomota.

			»Ne morem pomagati, res ne morem. ..«

			»Seveda, vi niste krivi,« se je delal Pajac velikodušnega. »No, jo bova pa počakala ...« In nato je še dejal: »Veste... Nekaj obleke bova potrebovala... Saj razumete ... Pri nesreči.. .«

			»Oh, malenkost! Takoj bom uredil. V hotelu dela trgovina z oblekami. Velika izbira ...«

			»John mi je povedal, da je njegova teta zelo zadovoljna z vašim hotelom, in zdaj vidim, da bova zadovoljna tudi midva,« je rekel Pajac in se vrnil k Velikanu. Potihoma mu je zašepetal: »Vse sem uredil. So zelo prijazni ljudje. Nisem mislil.«

			»Govoril sem ti,« je rekel Velikan, »to je pravi hotel današnjega časa.«

			In od tod naprej sta spoznavala hotel in življenje v njem, ko da je nekdo nekje brez ukazov pritiskal na gumbe. Uslužbenec ju je pripeljal do dvigala, kjer ju je že čakal deček, prav tako v modri obleki z zlatimi našivki. Hm, saj je kot vajenec v šoli za policijske generale, je pomislil Pajac. Opazila sta, kako je uslužbenec sprejemnice nekaj pošepnil dečku, nakar je ta naredil še bolj gostoljuben obraz. Odprl jima je dvigalo, vstopila sta. Velikan je stal v dvigalu suh in dolg, ko da je sin angleškega plemenitaša, ki se zna vesti v dvigalu, sploh v takem hotelu. Pajac se je čudil, kje je jemal svoje obnašanje, gledal je vanj in pazil na vsako njegovo kretnjo, da bi se s čim ne pregrešil proti oliki, ki je v navadi v takih primerih. Prav gotovo se je Velikan tudi tega naučil iz knjig, si je rekel. Navsezadnje pa le ni tako neumno, če človek kdaj pa kdaj prebere kakšno knjigo.

			Ko se je dvigalo ustavilo v sedmem nadstropju, se je z zlatom obšiti deček nadvse prijazno priklonil ter poklical sobarico. Prihitela je, majhna in debelušna. Z zlatom obšiti deček ji je nekaj pošepnil na uho, nakar se je debeluška gostoljubno nasmehnila Velikanu in Pajacu, pa ju povabila, naj gresta z njo. Mimogrede je Pajac pošepnil z zlatom obšitemu dečku: »Moj bogati prijatelj je imel nesrečo .. . Jutri bo delil napitnine ... In povem ti, dečko, moj prijatelj ni skopuh ...«

			Z zlatom obšiti deček se je zadovoljno, sladko nasmehnil ter se še enkrat priklonil.

			Debeluška je tekla pred njima, poskakovala je kot pisana žoga po debelih perzijskih preprogah. Ustavila se je pred širokimi vrati in pritisnila na gumb. Pred njimi se je odprla velika soba, kjer so na obešalnikih visele obleke najrazličnejših velikosti, barv in izdelave. Debeluška je ponovno pritisnila na gumb, oglasil se je zvonec, ko da je njegov glas curljal nekje daleč za stenami, in pritekel je droben možic sivih las, v temni obleki je bil videti kot pogrebec, ki je zamudil na pogreb.

			Debeluška se je sklonila k njemu in mu nekaj zašepetala v uho. Črni možic je gostoljubno prikimal, razširil oči in roke in zaščebetal kot črni kos: »Samo izvolita, mlada gospoda . .. Izbrali bomo obleko .. . Seveda jo bomo izbrali.«

			Preden je debeluška odšla, ji je Pajac pošepnil: »Moj bogati prijatelj je imel nesrečo . .. Jutri bo delil napitnine. In povem vam, mlada deklica, moj prijatelj ni skopuh...«

			Debeluški so se napela okrogla lica v blaženstvu, poskočila je in stekla na hodnik.

			Črni možic ju je vodil od obleke do obleke. Pajac si je mislil, katero koli mi že dajo, zadovoljen bom z njo, kaj bi toliko izbirali, važno je le, da dobim dobre naramnice in da se zadeva z obleko ne konča tako, kot se je v trgovskem domu. Velikan je imel zaradi svoje velike postave tako rekoč težave. Črni možic je moral preizkusiti na njem lepo število oblek. Pajac je bil zelo zadovoljen, da Velikan že ves čas, odkar sta stopila v hotel, ni odprl ust, zamišljeno je korakal po veliki sobi med oblekami, ko da mu je malo mar, kako ga bodo oblekli.

			Naposled je bila med dolgimi vrstami oblek po ena tudi zanju. Oblekla sta se, se postavila pred veliko ogledalo, se obračala pred njim, še zlasti Pajac, ki se kar ni mogel prepoznati. Črni možic je poplesaval okrog njiju in kar naprej ponavljal: »Bolje vama ne bi mogla pristajati ... Oprostita . .. Toda zdaj vidim, da sta rojena gospoda, oprostita, in ne kaka potepuha... O, natanko razločujem gospoda od potepuha, oprostita, samo v obleko je treba vtakniti človeka, oprostita, pa takoj vidiš...«

			Velikan si je izbral temno obleko z belo srajco, kot sneg belo, in svetel, siv metuljček, Pajac pa se je odločil za sivo obleko, kot sneg belo srajco, za imenitne naramnice ter za črno pentljo, kakršno je nosil fant, ki je predstavljal potepuha iz Amerike, videl ga je v cirkusu. Velikan je hotel, da bi svoji obnošeni, pomečkani obleki pustila kar v trgovini, a se Pajac ni mogel ločiti od nje, rad bi si jo obdržal za spomin, mogoče jo bo podaril celo muzeju. Tako je pregovoril Velikana in črni možic je zavil obleki v lep, velik paket. Preden sta zapustila dvorano z oblekami, je Pajac še pošepnil črnemu možicu svoj čarobni rek: »Moj bogati prijatelj je imel nesrečo. Jutri bo delil napitnine ... In povem vam, dragi gospod, moj prijatelj ni skopuh . ..«

			Črni možic se je priklanjal in je govoril: »Oprostite... Saj ni treba .. . Oprostite . .. Jaz tako rekoč načelno ne jemljem napitnine ... Oprostite ... No, do jutri bom že počakal...«

			Na hodniku ju je spet sprejela sobarica, za trenutek je začudeno in preplašeno zrla v njiju, ko da ne more verjeti svojim očem, če sta še tista fanta s povaljanima, obnošenima oblekama, ki sta maloprej stopila v dvorano oblek. Pa se je prvi zdramil Pajac in vzkliknil: »Kaj naju gledaš, debeluška? Pokaži nama precej prostore miss Smith. Prijatelj je zmučen od dolge poti.«

			Debeluška je poskočila in se spet začela kotalicati po dolgem hodniku, pohitela sta za njo. Ustavila se je pred visokimi, belimi vrati, pritisnila je na gumb. da so se odprla na stežaj.

			Miss Smith si je v hotelu najela stanovanje s tremi sobami. Pajac in Velikan sta hodila iz ene v drugo in si jih ogledovala. Prva soba je bila rožnata, druga je bila bela in tretja svetlo modra. V vsaki sobi sta stali po dve postelji.

			»Gospe Smith bi bilo predolgočasno, če bi morala spati vsak dan v isti sobi,« je razlagala debeluška. »Če je zelo dobre volje, spi v rožnati sobi... Če se počuti osamljeno, spi v beli sobi. A kadar si želi lepih sanj, ji moram postlati v svetlo modri sobi...«

			»Dobro,« je rekel Pajac gosposko, »lahko greste.«

			Debeluška pa je še pojasnila:

			»Gospod... Če boste kaj potrebovali... Samo na gumbe pritisnite... Če si boste zaželeli večerjo v sobo, pritisnite na rumeni gumb... Če si zaželite glasbe, pritisnite na beli gumb ... Črni gumb pokliče hotelskega zdravnika, zeleni gumb frizerja, sivi gumb advokata, pisani gumb krojača in zlati gumb sonce ...«

			»Tudi sonce, imenitna reč. Vse po naročilu.«

			Debeluška je še sramežljivo dodala: »Najraje pa pritiskajo na rdeči gumb, ki pokliče mene.«

			»No, če vas bova potrebovala, bova pritisnila na rdeči gumb,« je rekel Pajac. »Če bo treba odpoditi muho, hahaha...«

			»Znam odpoditi muho,« se je zahihitala debeluška, še se je obirala in ni šla iz sobe.

			»Pojdite, pojdite, prijatelj si želi počitka.«

			Debeluška je končno odšla. Velikan je medtem stal pri odprtem oknu in je gledal v mesto. Pajac se mu je približal in mu položil roko na rame. Brez besed sta zrla v ulice, kjer so na vse strani hiteli ljudje, avtomobili. Neutruden vrvež. Tam nekje v predmestju je ulica, kjer sva dopoldne spravljala premog, se je spomnil Pajac, še čutim v rokah težko lopato. Zazdelo se mu je, da je predmestje zdaj daleč daleč za njima, daleč v preteklosti, ko da se še komaj spominja izmučene žene, ki je z otroki stala ob velikem, črnem kupu premoga, nekje daleč je njen pijani mož s kolom, nekje daleč je resničnost, in tu so le veliki, svetli prostori, ko da v sanjah stopata po teh sobah, v novih oblekah. A vendar je tudi to resničnost, za Pajaca je, in tudi za Velikana je, le da je njegova resničnost drugačna, oh, imel bom še velike težave, da bom izmotal iz te njegove resničnosti njega in sebe. Za hip ga je stisnilo pri srcu. Spravil naju je v lepo kašo, je pomislil, prvič tičiva tako globoko v njej, nakup v trgovskem domu — hm, to je bila še neznatna zadeva. Ko se bojo v hotelu predramili iz svoje slepe gostoljubnosti in ko se bo vrnila miss Smith, potem... Ne, ne, ne smem že zdaj misliti na to, si je Pajac dajal poguma.

			Vzeti moram Velikanovo resničnost kot svojo resničnost in najti pravi izhod zanj in zame. In da bi še podkrepil svojo vlogo, ki jo je igral, je stisnil v žepu pajačevo kapo in nos, oboje je pazljivo nosil s sabo vse od predstave v cirkusu, kjer sta se srečala z Velikanom.

			»Zdi se mi, da sva danes zelo dobre volje,« se je zasmejal Pajac, »zato bova spala v rožnati sobi, ali ne?«

			»Tako je. Spala bova v rožnati sobi,« je prikimal Velikan. »Pajac, pritisni na beli gumb.«

			Pajac je radovedno pritisnil na gumb, oglasila se je prijetna glasba, ko da je veter premaknil veje visoko v širokih krošnjah dreves, ki so rasla na dvorišču hotela. Sedla sta v velike naslanjače in gledala skozi okno v pozno popoldansko nebo.

			»Povej, Pajac,« je rekel Velikan, »ali ni čudovit naš svet... Srečen sem, da živim . .. Dopoldne nama je bilo dano, da sva opravila dobro delo... In potem sva si zaželela, da prespiva v najlepšem hotelu našega mesta, in glej, želja se nama uresničuje ... Bila sva umazana, v potepuški obleki, a tu v hotelu niso gledali na to, niso naju zavrgli. Sprejeli so naju, ko da sva po vsem svetu znana moža ... Vsakemu je danes dano vse ...«

			»Res... res, Velikan, res je čudovit ta svet, ta tvoj svet...«

			Velikanove velike, zanosne besede so še dolgo lebdele v toplem večernem mraku; Pajac si je zaželel, da bi trenutek, ki sta ga doživljala, trajal še dolgo. Zlival se je s tiho glasbo, ki je prihajala neznano od kod.

			Toda v naslednjem trenutku je znova prevladala Pajačeva resničnost: Začutil je, kako se v njem oglaša lakota, velika in neustavljiva. Vse od zajtrka živita tako rekoč od dobrih del in od velikega gostoljubja hotela PLANET, se je nasmehnil Pajac s svojo brado, zdaj pa bova morala le nekaj ukreniti zaradi lakote, kajti ta ima še zmerom svojo resnico. Čudil se je, da jo je Velikan tako brez težave premagoval. Pa ga je vprašal: »Velikan, kaj ti... ti nisi še nič lačen?«

			»Oh, Pajac,« ga je nejevoljno zavrnil Velikan, »midva se pogovarjava o velikem svetu, o velikih, dobrih ljudeh, ti pa mi omenjaš lakoto ...«

			»Omenil sem jo samo tako, samo kot spomin na lakoto, ki je nekoč preganjala ljudi,« se je izmotaval Pajac.

			»Da, nekoč je bila to huda reč na svetu,« je razmišljal Velikan.

			A Pajac se vseeno ni mogel več premagovati, nekaj moram urediti, je pomislil, saj vendar ne bom umrl od lakote v tej lepi obleki s posebnimi naramnicami.

			»Rad bi si ogledal restavracijo,« je dejal previdno. »V tem hotelu imajo gotovo imenitno restavracijo in imenitno kuhinjo.«

			»No, lahko bi si jo ogledala,« je prikimal Velikan, »čeprav mi ni všeč, da misliš venomer na svoj želodec. So na svetu še druge, večje stvari.«

			In potem je šlo vse po vrvici: Ko sta stopila iz sobe na dolgi hodnik, ju je že čakala sobarica debeluška in ju povedla do dvigala, opazila sta, da se je medtem preoblekla. Pri dvigalu ju je prevzel v varstvo z zlatom obšiti deček, držal se je na moč resno, kar ni bilo Pajacu prav nič všeč, povsod je videl strahove. Spustili so se v pritličje, od koder jima je do restavracije pokazal drug z zlatom obšiti deček, poiskal zanju v velikanski restavraciji prosto mizo, jima odmaknil stol ter poklical natakarja.

			Restavracija je bila že skoro vsa zasedena za večerjo. Pri mizah — na vsaki je stala vaza s svežimi rožami — so sedeli gostje v temnih večernih oblekah, v snežno belih srajcah, obriti in lepo počesani, komaj slišno so se pogovorjali, komaj slišno so premikali pribor, natakarji v temnih hlačah in belih suknjičih in z metuljčki pod vratom so kot pingvini tacali med mizami. S stropa restavracije so viseli ogromni lestenci s številnimi lučmi, da je bilo v njej svetlo kot podnevi. Na majhnem odru so sedeli muzikanti in tiho igrali melodijo valčka. Oba sva prvič v taki restavraciji, je pomislil Pajac, razlika je le v tem, da sem jaz v njej zares prvič, Velikan pa je bil v njej že neštetokrat, ko je prebiral svoje knjige, pa se nocoj počuti kot star gost, ki mu taka restavracija ni nič posebnega, nič novega.

			Približal se jima je natakar, se priklonil ter jima po angleško zaželel dober večer. Nato jima je ponudil velik jedilni list. Pajac je nekaj zamrmral v brado, nikoli ni prilezel do razreda, v katerem so se začeli učiti angleščine, presenetil pa ga je Velikan, ki je glasno odzdravil: »Good evening!«

			Velikan je pokazal z desnim prstom na jedilni list, ne da bi ga pogledal. S tem hoče pokazati, da mu je vseeno, kaj mu prinesejo, je pomislil Pajac; skušal ga je posnemati, pa je tudi on pokazal z desnim prstom na jed v jedilnem listu, ne da bi kaj prebral, le s to razliko, da je namesto enkrat, zapičil svoj kazalec petkrat v jedilni list. Natakar ga je debelo pogledal, rekel pa ni nič, le vljudno se je spet priklonil in odtacal od mize.

			Tiho sta obsedela in se zazrla po restavraciji.

			Čez čas je rekel Velikan:

			»Povej mi, Pajac, sva kaj drugačna od teh ljudi, ki sedijo nocoj v restavraciji?«

			»Mislim .. . Nisva . . . Mogoče se razlikujeva samo po tem, da ima nekdo rajši za večerjo palačinke, drugi pečenko, tretji pa žgance z mlekom ...«

			»Spet ti je samo jed v mislih!« je bil Velikan hud »Razlika je na primer v tem, da govorimo eni slovensko, drugi angleško, nemško, francosko, rusko — v tem hotelu je zmerom veliko turistov z vsega sveta — toda zavoljo tega se lahko vseeno prav imenitno razumemo ...«

			V tem se je vrnil natakar, in za njim je stopala še cela vrsta njegovih pomočnikov, nosili so velike podstavke, ki so bili polni jedil. V gosjem redu so se približali mizi, za katero sta sedela Velikan in Pajac. Velikan jih je začudeno gledal, Pajac pa je sklanjal glavo v mizo. Natakar je postavil najprej pred Velikana velik krožnik s palačinkami, njegovi pomočniki pa so se postavili pred Pajaca. Prvi pomočnik je nosil pečenko, drugi pomočnik špagete na italijanski način, tretji pomočnik angleški rostbif, četrti jabolčni zavitek iz maslenega testa in peti pomočnik polpete v paradižnikovi omaki, nobeden pa ni nosil palačink, ki jih je imel Pajac od vsega najraje. Kako sem mogel tako neumno uporabiti svoj desni kazalec, je razočarano pomislil Pajac. Prvi pomočnik je postavil pred Pajaca prvo jed, drugi pa so olikano obstali ob strani in čakali, kdaj mu bodo lahko postregli z drugo.

			»Ali si res vse to naročil?« je vprašal Velikan.

			»Ne, ne,« se je izgovarjal Pajac, »kar sami so mi prinesli. Najbrž imajo v tem hotelu tako navado.«

			»Pa vendar ne boš vsega pojedel?«

			»Najbrž bom moral,« je rekel Pajac in naredil skrušen obraz. »Lahko se jim strašno zamerim.«

			Prvo jed je pospravil naglo, a je nenehno pogledoval k Velikanu in njegovim palačinkam. Še nikoli ni imel pred sabo palačink, ki bi tako čudovito dišale. Druga jed mu je šla že dosti teže, pri tretji je omagoval, pri četrti omagal. Odslovil je četrtega in petega pomočnika z besedami: »Pozdravite kuharice, in naj ne zamerijo. Jutri bom začel pri četrti in peti jedi.«

			Obsedela sta, Pajac se ni mogel premakniti s stola Pravzaprav bi moral pospraviti še četrto in peto jed, si je rekel, če pomislim, da ne bom spet tako kmalu večerjal z nečakom miss Smith. In ob tej hudomušni misli ga je za hip spreletela bojazen: Kaj bo z nama, če se miss Smith vrne z izleta že nocoj? Vrne se, ko bova legla v njene postelje. Preplašeno se je ozrl po restavraciji: Morebiti je celo že tu… Miss Smith je ena od gospa, ki že sedi v restavraciji... Morebiti je tista pri sosednji mizi? Ali pa tista pri mizi v kotu? Stavim, da je Američanka. In njegov strah se je še povečal: Kaj če so naju v tej restavraciji že od vsega začetka prepoznali!? Morebiti se grej o z nama slepe miši. . . Dobili so obvestilo z milice ... Taka in taka fanta . .. Potepuha ... Gotovo sta se že preoblekla v novo obleko . .. Opazujte ju . .. Zadržujte ju, dokler ne pridejo naši ljudje... Morebiti so že tu ... Miličniki so se preoblekli v goste... Morebiti bo že naslednji trenutek stopil eden gostov od mize, prišel bo k nama in rekel: Tako, fanta ... Ogledala sta si hotel Planet, se po gosposko navečerjala, zdaj pa pojdeta z mano na kruh in vodo ... Tam vaju čaka prijatelj Črni Peter, zelo vaju že pogreša.

			Pri mizi v kotu se je nekdo glasno zasmejal. Pajac in Velikan sta hkrati pogledala proti mizi, oba presenečena, saj je drugače v restavraciji vladala prijetna večerna tihota. Tudi drugi gostje so se spogledali. Velikan je zamrmral: »No, lepo se obnaša, kaj takega...« Pajac pa si je rekel: »Ali ni podoben Baronu, ki je dopoldne preganjal Črnega Petra?« Ko se je mož zasmejal še glasneje in je pri tem krepko udaril s pestjo po mizi, da so zažvenketali kozarci, si je Pajac ponovil: »Seveda .. . Baron je ... Prepoznal sem ga ... Mogoče je tudi Črni Peter kje v bližini...«

			Na vratih restavracije se je pokazala drobna deklica desetih let, v lahni poletni oblekici, bosa. Na roki ji je visela košarica s šopki rož. Počasi je prihajala bliže, plaho se je ozirala po restavraciji, ko da se njene velike, modre oči ne morejo privaditi slepeče svetlobe lestencev. Videla sta jo, kako je stopila k prvi mizi. Z desnico je segla v košarico in ponudila gostom šopek belih kresnic, ki so popoldne še rasle na velikem, sončnem travniku, ustnice so se ji narahlo premaknile. Gost pri mizi se je ozrl, se za hip zagledal v njen šopek, nato pa odkimal ter nadaljeval pogovor s svojimi tovariši, ki deklice še pogledali niso. Pri naslednji mizi je suhljata ženska prijela

			drobni šopek, ga poduhala, nato pa odkimala in ga vrnila deklici.

			»Kaj ne marajo njenih rož?« ga je vprašal Velikan.

			»Najbrž zato ne, ker jih je nabrala kar na travniku,« je modroval Pajac.

			»Na travniku vendar rasejo najlepše rože!« je pritajeno vzkliknil Velikan. »Kaj so pozabili, da so nekoč tudi oni tekali po travniku ...«

			»Mogoče pa sploh nikoli niso tekali po travniku...«

			Deklica v lahni poletni oblekici se je sprehajala med mizami in ponujala bele šopke, komaj da so jo slišali, ko je spregovorila, dolgi plavi lasje so ji segali do ramen in ji zakrili bleda lica, kadar se je sklonila v svojo košarico.

			»Prepričan sem, da je uprava hotela naročila deklico in jo oblekla v to preprosto obleko,« je rekel Velikan, »da bi svojim gostom pokazala kot zanimivost, kako so pred tisoč leti deklice prodajale po mestu cvetice...«

			»Najbrž je res tako,« je pritrdil Pajac, navadil se je, da mu v ničemer več ni oporekal.

			Tedaj se je deklica približala mizi, za katero je sedel Baron s svojimi, plaho je obstala pred njimi. Ko so jo zagledali, so se najprej glasno zasmejali, nato je Baron ujel deklico za roko in ji iztrgal košarico. Njegovi so se spet glasno zasmejali. Deklica je segla po košarico, vendar jo je Baron držal tako visoko, da je ni dosegla. Potem je stopil na stol, deklica se mu je obešala na roko in lovila košarico. Baron se je pijano obračal po stolu in začel otroško spačeno deklamirati:

			»Sem deklica mala, voščila bi rada, voščiti ne znam, pa šopek podam . ..«

			Pri mizi so se zasmejali. Baron je delil šopke svojim ljudem, z narejenimi obrazi so se topili od sreče in ginjenosti. Nato je Baron skočil s stola in pri tem pahnil od sebe deklico, da je padla po tleh. Obležala je in tiho zaihtela. Baron pa je krenil s košarico od mize do mize, se ustavljal in zmerom znova deklamiral: »Sem deklica mala, voščila bi rada...« In nikogar ni bilo, da bi ga ustavil, pri vseh mizah so se le smejali. V dolgočasju, v katerem so živeli po večerji, jih je nekdo zdramil z zabavno točko.

			Velikan se je zdrznil in planil pokonci, na ozkem obrazu so se mu napele poteze. Pajac ga je še zadni trenutek prijel za roko in rekel: »Velikan, kaj hočeš?«

			»Kaj ne vidiš, da se je v ta naš svet, v ta hotel prikradlo strašilo izpred tisoč let?«

			»Velikan, bodi pameten. To je Baron, tisti, ki hodi za Črnim Petrom ... Zdaj živi...«

			»Ne govori mi, Pajac, taki ljudje so živeli pred tisoč leti... Danes ne več ...«

			»Pa vseeno, Velikan, pusti ga ...«

			»Kaj?! Ali sva človeka iz današnjega časa ali nisva? Ne smeva dopustiti kaj takega ...«

			Pajac ga je lovil za roko in ga prepričeval:

			»Pusti ga, Velikan... Glej, močan je. In postali bojo pozorni na naju... Poklicali bojo milico, vse si bova pokvarila ...«

			»Ne glej v tem trenutku le nase,« je rekel Velikan, se mu iztrgal in pohitel proti Baronu, ki mu je prav tedaj prišel naproti z zadnjim šopkom kresnic. Velikan se je sklonil najprej k deklici in jo dvignil. Z drobno roko si je obrisala objokane oči, nato pa pogledala Velikana in se mu hvaležno nasmehnila. Velikan jo je prijel za roko in jo odpeljal pred Barona. Ta se je našobil in ga zabodeno gledal. Precej se je nabralo okrog njiju polno gostov. Nastop se bo nadaljeval, so si mislili, obeta se nam prav zanimiv večer. Prihitel je natakar in se priril pred Barona in Velikana. Tedaj se je zdramil tudi Pajac, rešiti moram, kar se še rešiti da, si je rekel. In še preden je Velikan odprl usta, je namesto njega dejal Baronu:

			»Gospod... Moj prijatelj, mister Smith iz Amerike, je zelo ogorčen nad vašim početjem...«

			Baron se je spet našobil in rekel: »O, me veseli, mladi gospod Mister ... Čast mi je . .. Želite morebiti šopek? Samo tega še imam ... Res je zadnji, a vam ga dam . ..«

			In Baron in drugi so se spet glasno zasmejali.

			Velikan je mirno vzel šopek in ga pred vsemi dal v roko drobni deklici, pri tem se ji je priklonil kot princ iz devete dežele, gostje so presenečeno osupnili. Pričakovali so vse kaj drugega. Očitno je ta Velikanova poteza ujezila tudi Barona.

			»Dragi gostje... Prosim... Sedite,« je govoril natakar. »Vse bomo uredili, gospod Smith ...«

			»Opravičite se deklici,« je rekel Velikan Baronu.

			Baron se je nakremžil, zožil oči, njegov pajdaš Grof pa je rekel: »O, saj zna ta Amerikanec kar dobro slovensko ...«

			»Da, da, precej se je že naučil,« je v zadregi zajecljal Pajac, »od mene se je naučil, veste, ima velik posluh za naš jezik ...«

			»Opravičite se deklici,« je ponovil Velikan glasneje.

			Baron je še trenutek gledal vanj, nastala je tišina, gostje so napeto spremljali vsako njegovo kretnjo, ko se je Baron s počasnimi koraki približal deklici, pa ji sunkovito iztrgal še zadnji šopek kresnic iz rok, ga vrgel ob tla in ga pohodil. Tedaj je Velikan kot ris skočil vanj — in ker je njegov skok prišel nepričakovano — podrl Barona na tla. Gostje so precej naredili okrog njiju krog, ko da so obstopili boksarski ring, in pozorno opazovali dvoboj neenakih, kajti že v naslednjem obratu je Baron, ki je bil spreten pretepač, dobil Velikana podse in bil po njem s pestmi. Velikan je hropel in se branil, kolikor je mogel. Pajac mu je priskočil na pomoč, a so ga prijeli Baronovi pajdaši.

			Kdo ve, kako dolgo bi Baron še bil po njem, če ne bi natakar zaklical: »Miličniki!«

			V trenutku se je restavracija spet uredila. Gostje so brž posedli za svoje mize in se delali, ko da se ni nič zgodilo. Baron in njegovi so kot veter zginili skozi vrata. Sredi restavracije pa je ležal Velikan, z razprtimi rokami, težko je dihal in s solznimi očmi gledal v strop, v svetli lestenec luči. Pajac je stal ob njem, in deklica, ki je tiho ihtela. Nikogar ni bilo, da bi ga dvignili in odnesli v posteljo. Pajacu sta potem pomagala natakarja, držala sta se jezno in govorila: »Neumnež, kaj mu pride na misel! Kaj draži naše mirne goste! Če bi ne bil vaš prijatelj nečak miss Smith, bi ga zdajle vrgli na cesto, drugega si ne zasluži. ..« Velikan ni zastokal, ko so ga nesli, le deklica je še pohitela za njim in mu položila na prsi belo kresnico, ki je še niso pohodile noge. Velikan se ji je trpko nasmehnil.

			Ko so ga položili na posteljo v stanovanju miss Smith, je natakar rekel: »Poskrbeli bomo, da za to ne bo zvedela milica. Tako bo prav za vas in za naš hotel...«

			In potem sta odšla, Pajac je ostal sam z njim. Našel je brisačo in jo zmočil ter mu z njo hladil rane. Velikan pa se je smehljal in gledal belo kresnico, ki mu jo je dala deklica.

			»Si videl, kako se naredi s takimi,« je rekel čez čas Velikan.

			»Videl sem,« je prikimal Pajac. »Dobro si ga podučil.«

			»Nikoli več mu ne bo prišlo na misel, da bi še kaj takega počel z drobnimi deklicami...«

			»Gotovo mu ne bo več prišlo na misel,« je prikimal Pajac.

			»Pregnali bomo vsa strašila,« je govoril Velikan.

			In potem nista več govorila. Velikana je premagala utrujenost, zadremal je. Pajac je še nekaj časa obsedel pri njem. Poglej no, kako zmagoslaven nasmešek ima na ustnicah, je pomislil Pajac. Res je moj prijatelj nenavaden deček, rodil se bo šele čez tisoč let, a živi že zdaj.

			Naposled je še Pajac slekel svojo svetlo, novo obleko in jo razložil po stolu. Zlezel je v posteljo, a zaspati ni mogel. Veliko sva doživela v tem dnevu, je razmišljal, rad bi, da bi dan še trajal, še dolgo, jutri morebiti ne bo več hotela PLANET, ne bo več svetle obleke, novih čevljev, in ne teh imenitnih naramnic, ne več stanovanja miss Smith ... Miss Smith... Miss Smith? Spiva v njeni rožnati sobi? Dobre volje sva... zmagoslavne volje... A kaj če se vrne miss Smith že nocoj, ga je spreletelo. Toda naslednji trenutek se je nasmehnil samemu sebi in si rekel: Sem Pajac ali nisem?

			HOTEL PLANET je polagoma utihnil. Druga za drugo so ugašale luči v njegovih velikih oknih, glasba v restavraciji je utihnila, le tu in tam je bilo po hodniku slišati osamljen, zapoznel korak, utrujen pogovor. Umirile so se tudi oči Pajaca, s smehljajem na ustnicah se je potopil v doživljaje dneva ...

			Tiho so se odprla vrata, dolga, zlata luč je kot mehka pahljača padla v sobo, padla je čez posteljo in se zlila z oknom... V vratih je obstala miss Smith, v svetli, beli obleki, v laseh se ji je bleščal diadem, posejan s svežimi, belimi kresnicami... Smehljala se je .. . Tako čudno se je smehljala ... Počasi se je bližala njuni postelji, vse bolj razločno sta razpoznavala njen obraz: Kaj ni to kraljica iz Sneguljčice? Te njene temne, poševne oči, odločno zarisane, močne ustnice, grški nos... In še se smehlja, tako čudno se smehlja ... Stopa po prstih, prav narahlo stopa, komaj je slišati njene korake na mehki preprogi... Sklanja se na njuni postelji in ju gleda ... Ko da stoji za tančico morja, mehko ji trepeta lahna obleka, zdaj zdaj se ji bo razrasla po vsej sobi... In se smehlja, tako čudno se smehlja... Skloni se in potegne k sebi vlečko svoje dolge obleke, dvigne jo in jima z njo pokrije obraza — ko da je zavel čez njune oči lahek piš vetra s prvim snegom... Potem se je obrnila in s počasnimi koraki odplavala v svetlo modro sobo. Vlekla je za sabo vlečko, vendar je bila tako dolga, da je miss Smith stala že v sosednji sobi, ko je vlečka šele začela lesti z njunih obrazov... In v trenutku, ko jima je spet odkrila obraza, sta v en mah odprla oči...

			Pajac se je na pol zbujeno dvignil na roke, se ozrl okrog sebe, v oknih se je že svetlikalo jutro. Pogledal je Velikana in rekel: »Vstaniva, brž! Dan je že ...«

			Res se je Velikan precej strinjal z njegovim predlogom, ko je dejal: »Rad vstajam zgodaj . .. Samo lenuhi so nekoč davno spali do opoldneva ...«

			Pajac se tisti trenutek ni dosti zmenil za Velikanov jutranji poseg v zgodovino, še je čutil na svojem obrazu mehko, dolgo vlečko miss Smith, poln vznemirjenja se je po prstih odpravil do vrat v svetlo modro sobo. V postelji je spala miss Smith, in še se je smehljala, tako čudno se je smehljala ... Za hip se Pajac ni mogel premakniti z mesta.

			»Kaj ti je?« ga je vprašal Velikan.

			Zdaj se je Pajac le zbral in si je rekel, sem Pajac ali nisem, Velikanu je odgovoril:

			»Kaže, da je v hotelu velika stiska za sobe. Najino svetlo modro sobo so snoči oddali neki gospe...«

			Velikan je prišel k njemu in še sam pokukal v sobo. Nato je rekel: »Paziti morava, da je ne zbudiva. To bi bilo zelo nevljudno.«

			»Da, da, prav to mislim tudi jaz!« mu je pritrdil Pajac.

			Potihoma sta se oblekla. Ko sta oba hkrati za hip oblečena postala pred velikim ogledalom, sta se prijateljsko nasmehnila drug drugemu. Pajac je pograbil paketa, v katerih sta imela svoji stari, obnošeni obleki, nato sta se po prstih odpravila skozi svetlo modro sobo proti hodniku, pri tem pa sta pazljivo zrla v speči obraz miss Smith, bila je bleda v obraz, le na vrhu lic sta se ji svetlikala rdeča kolobarčka šminke, in smehljala se je, tako čudno se je smehljala ... In ker je Pajac gledal v njen obraz še enkrat bolj pazljivo kot Velikan, ni opazil stola, ki se mu je nastavil na nogo. Zadel je vanj, stol se je z velikim ropotom prevrnil. Miss Smith je planila pokonci, zakrilila z rokami in glasno zakričala. Velikan in Pajac sta se zmedla in pohlevno obstala pred njo. In ko se je miss Smith docela prebudila in razločila dva neznana obraza, je zakričala še glasneje.

			»Gospa ... miss .. . Oprostite, prosim,« je začel skesano govoriti Velikan. »Nisva hotela ... Samo tako ... Ta stol...«

			Toda miss Smith je vpila še glasneje, ko da sta sredi najlepše noči zašla dihurja v kokošji hlev, krilila je z rokami, proseče je sklepala roke, naj ji prizaneseta vsaj življenje, ni se več smehljala, ni se več tako čudno smehljala. Potem se je nenadoma domislila in se je vrgla na gumbe ter pritisnila z obema rokama na vse gumbe hkrati. Pajac je zdaj prepoznal nevarnost, ki jima preti, pograbil je Velikana za roko in ga je odvlekel na hodnik, čeprav se je Velikan temu upiral, govoril je: »Saj vendar ne bova odšla od tod, ko da sva razbojnika ... Počakajva in ji lepo obrazloživa. Opravičiva se ji.«

			»Velikan, prosim, pojdiva raje. Ta trenutek naju gospa ne bi razumela. Razumi! Sanjalo se ji je o razbojnikih ...«

			»Mogoče imaš prav,« je rekel Velikan. »Toda nekako se ji morava opravičiti...«

			»Poslala ji bova opravičilo po pošti, v kuverti z zlatim robom,« ga je prepričeval Pajac in ga vlekel za sabo po hodniku.

			Bilo pa je tudi že zadnji čas, kajti od vseh strani so hiteli uslužbenci v modrih oblekah, direktorji, pomočniki direktorjev, sobarice, z zlatom obšiti dečki, hiteli so proti svetlo modri sobi miss Smith. Pritekla je tudi debeluška; ko je zagledala Velikana in Pajaca, je vsa iz sebe zaklicala: »Ali nas ne kliče miss Smith, teta vašega prijatelja?«

			»Nič hudega ni, samo nekaj se ji je sanjalo,« je rekel Pajac.

			»A kam gresta vidva?«

			»Hitiva po nekoga, ki ji bo razložil sanje,« je rekel Pajac.

			In že sta odhitela dalje. Velikanu to še malo ni bilo pogodu, odkimaval je z glavo in se oziral k sobi miss Smith. V veži pred izhodom ju je pričakal uslužbenec sprejemne pisarne, skrivnostno se je smehljal ko tisti trenutek, ko sta stopila v hotel. Še tega moram kako odpraviti, si je rekel Pajac. Če naju on zadrži, sva izgubljena. In prav tedaj se je oglasil še Velikan: »Zahvaliva se vsaj njemu, da so naju v hotelu tako lepo sprejeli.«

			Pajac se je zdrznil, za hip so mu zatrepetale ustnice, a je začutil v svojem žepu pajačevo kapo in dolgi nos, z vso močjo ju je stisnil s prsti, pa je rekel:

			»Prav imaš, Velikan. To se vsekakor spodobi. Jaz se mu bom zahvalil v imenu obeh.«

			Pustil je za trenutek Velikana sredi velike avle in stopil k uslužbencu hotela.

			»Dobro jutro ...«

			»Dobro jutro... Good morning! Kam pa tako zgodaj?« je bil vratar na moč prijazen. »Vaju je kdo prebudil? O, bilo bi nam zelo neprijetno ...«

			»Oh ne, ne ... Veste .. . Prijatelj rad hodi na zgodnje jutranje sprehode,« je pojasnil Pajac.

			»No, to je zelo lepa navada. Redno berem v časopisu zdravniške nasvete. Vsi nam priporočajo dolge jutranje sprehode. .. Radi bi se vama opravičili za snoči... Tovariš direktor se bo danes osebno oglasil pri miss Smith. To se nam še ni zgodilo, nikoli se nam še ni zgodilo ...«

			Pajac je zaslišal, da se že vračajo tisti, ki so nekaj trenutkov prej hiteli v sobe miss Smith, glasovi so prihajali vse bliže. Ven iz hotela, ven, si je na tihem zaklical.

			Tedaj je pristopil Velikan in je rekel:

			»Hvala za vse .. .«

			Uslužbenec hotela ga je presenečeno pogledal, nato je pogledal še Pajaca, pa spet Velikana, zdaj se je zmedeno nasmehnil. Pajac ga je prehitel in je rekel: »Veste, želel se vam je zahvaliti po slovensko, he, he... Vse jutro sva se učila te tri besede ...«

			Uslužbenec se je zdaj poln občudovanja priklanjal, Pajac pa je prijel Velikana za roko in ga odvlekel skozi vrata. Nekaj trenutkov nato sta se zgubila v ulicah, ki so se prebujale iz hladne megle v toplo jutranje sonce.





Šesto poglavje - VELIKA POT — VELIKE OVIRE; KAPITANČEK, KI GLEDA NOČ IN DAN NA MORJE; KAKO JE S ČRNIM PETROM


			Ko je Velikan tisto jutro spet predlagal, da tokrat zares odpotujeta v svet, je bil Pajac brez oklevanja za njegov predlog. Čimprej morava zginiti iz tega mesta, si je govoril, edina pametna rešitev.

			»Greva peš?« je vprašal Pajac.

			»Potovala bi prepočasi,« je rekel Velikan. »Nekoč so potrebovali ljudje vse življenje, da so prepotovali svet, na katerem so živeli. Danes to opravimo stokrat hitreje.«

			»Misliš, da bi se peljala z letalom?« se je preplašil Pajac, nič čudnega bi ne bilo, če ima Velikan to v mislih, si je rekel.

			»Ne. Najprej se bova peljala z vlakom. Zelo rad potujem z vlakom... Nekoč so lezli vlaki zelo počasi, 40 km na uro ... A danes? Boš videl! Drveli bomo 200 km na uro ...«

			Ko pa sta se bližala železniški postaji, je Pajac nenadoma začel pomišljati: Seveda, pozabil sem! Velikanov vlak in moj vlak, to sta dva vlaka — a sta kljub temu en sam vlak; njegov vlak bo živel čez tisoč let, moj vlak vozi danes — a sta kljub temu en vlak, uh, kako je to zamotano, nikoli mi še ni bilo treba razmišljati o tako velikih, zapletenih rečeh... Za Velikanov vlak ne bova potrebovala vozovnice, z mojim vlakom pa se ne moreš peljati brez vozne karte niti do soseda, uh, že vidim, kako me Velikan vleče v novo kašo, komaj sva se izkobacala iz ene — bila je strašansko vroča — o, to pa res...

			Velikan je korakal svojo pot, nedosegljivo vzravnan, ponosno je nosil glavo, ko da se do zadnje kaplje svoje krvi zaveda, da je človek. Vse bolj je veroval, da hodi po svojem svetu, po takem svetu, ki ga je želel odkriti sebi in drugim, potem ko se je odpravil od doma. Prepričan je bil, da bo prej ali slej dokazal tudi Pajacu, da njegov svet je, da že živi in da so lažni in izmišljeni vsi drugi svetovi.

			Stopila sta v veliko postajno poslopje ter obstala sredi steklene dvorane, v kateri je šumelo potnikov. Visoko zadnjo steno dvorane je prekrivala velika stenska slika, velika in majhna, natrgana barvna kolesa, in med njimi rahli obrisi ljudi — meljejo jih kolesa, čas. Nekje se je iz mikrofona oglašal napovedovalec ter enolično našteval prihode in odhode vlakov, in vsakič je svoj nagovor končal z besedami:. »Želimo vam srečno pot!« Videla sta, kako so se potniki gnetli okrog okenc, in Pajac je vedel: Ljudje si kupujejo vozovnice! V hipu je po vsem telesu začutil mrzle mravljince, Velikan pa jih je videl povsem drugače. »Najbrž jim dajejo brezplačne malice za na pot,« je rekel, »povejo jim, v katerem vagonu so jim rezervirali sedeže... Vidiš, kaj? Tako skrbijo danes za potovanje človeka . . . Vprašajva še midva za sedež ... In malo malice lahko vzameva zate. Vem, da boš lačen, komaj bova sedla na vlak.«

			Pajac se je na vso moč branil: »Ne, ne, Velikan, pustiva malico, nisem lačen ... Danes najbrž sploh ne bom več lačen...«

			»O, veseli me. Pajac, da ne misliš več toliko na jedačo in pijačo. Zmerom rajši te imam.«

			Komaj pa se je Pajac izmotal iz ene zanke, že je nad njim visela druga: Če bova brez vozovnice, naju bojo vrgli z vlaka na prvi naslednji postaji... A ne samo to: Nekateri sprevodniki so celo tako prijazni, da ti precej priskrbijo spremstvo miličnika, ki se vozijo z vlaki. In potem ... no, saj vemo ... Tako je razmišljal Pajac in sklenil: Brž moram nekaj storiti... A kaj? V žepu nimam niti fičnika!

			V veliko zadovoljstvo Pajaca pa so se stvari zasukale drugače.

			Ob velikem oknu postajne dvorane sta zagledala devetletnega dečka v obnošeni mornarski obleki in mornarski kapi. Slonel je na polici, z obema rokama si je podprl glavo in nepremično zrl v vlake, ki so se onkraj okna pomikali na vse strani. Približala sta se mu in Velikan ga je nagovoril:

			»Pozdravljen, Kapitanček ...«

			Deček se je ozrl, ne da bi pri tem odmaknil komolce, na katerih je slonel, za hip je gledal v Velikanove oči, ko je rekel: »O, ti si, Velikan ... Zdravo ...«

			»Kaj delaš tu, Kapitanček?«

			»Na morje gledam,« je rekel.

			»Hm, morje je daleč,« je pomislil Pajac.

			»Daleč je,« je zamrmral deček, »a jaz ga vidim.«

			Pajac se je zazrl v daljavo, najprej so bile mestne hiše, nizke in visoke, pa nebotičniki, in tam za njimi so se risali položni hribi in je bilo svetlo dopoldansko nebo, ki se je dotikalo vrhov. Veliki in majhni beli oblaki so pluli v modrino neba. Vse vidim, samo morja ne, si je rekel, pa si pomel oči, morebiti se še nisem prebudil, in je pogledal še enkrat: Nak, vse vidim, samo morja ne vidim...

			»Tudi ladje vidim,« je nadaljeval deček v mornarski obleki. »Pravkar je odplula iz pristanišča velika ladja z rdečim dimnikom, in blizu nje se ziblje jadrnica z rumenimi jadri, joj, kako jo mečejo valovi, ki jih je naredila velika ladja ...«

			»Res jo premetuje,« mu je pritrdil Velikan, »a se ji ne bo zgodilo nič hudega.« Pajac ju je debelo gledal

			»Nekega dne bom odpotoval na morje,« je rekel deček v mornarski obleki.

			»Lahko odpotuješ kar danes, z nama,« ga je povabil Velikan.

			Pajac se je prestrašil: Potrebovali bomo torej še eno vozno karto, uh, kaša postaja vse bolj vroča.

			»Res?!« se je razveselil deček.

			»Seveda!«

			Deček ni mogel več skriti svojega veselja. V živahnih očeh mu je oživelo že dolgo skrito upanje. Čez trenutek je rekel: »Toda babici moram še prej povedati.«

			»Živiš pri babici?«

			»Da ... Najprej je odpotoval na morje očka ... In se ni več vrnil... Potem je odpotovala še mama... Ni se več vrnila ... Živel sem pri babici...

			Pajac se je domislil in je rekel: »Babici bo dolgčas, če jo boš zapustil še ti...«

			»Zmerom mi je govorila, da bom nekega dne odpotoval na morje tudi jaz ...«

			»Tudi jaz sem najraje nosil mornarsko majico,« je rekel Pajac in se zamislil. »Mislil sem, da sem postal prvi kuhar na veliki ladji... Zdaj pa je prišlo drugače. Potujem z Velikanom po svetu ...«

			Pa je dejal Velikan: »Res se boš moral posloviti od babice. Bila je dobra s tabo ... S Pajacem in z mano je bilo drugače.«

			Pajac je brž predlagal: »Velikan, pospremiva ga ... Saj lahko odpotujemo z naslednjim vlakom.«

			»Velja,« je prikimal Velikan.

			Kapitanček se ni mogel premakniti z mesta, spet se je zazrl v daljavo, na morje. Pajac ga je prijel za roko in je tiho vprašal: »Kje stanuje tvoja babica?«

			»Pokazal vama bom.«

			Zapustili so veliko postajo in se znova znašli sredi široke, šumne ulice. Avtomobilom se je nekam mudilo, pešci so potrpežljivo čakali na prehodih čez ulico. Med njimi je bila gruča otrok, vračali so se z letovanja, zagoreli od sonca, glasno so pripovedovali doživljaje staršem, ki so jih pričakali na železniški postaji. Kapitanček si je potisnil roke v žepe in zavil na desni pločnik proti severu mesta. Zdaj s svojo obnošeno mornarsko obleko in s svojo utrujeno hojo ni bil več podoben velikemu kapitanu, bolj mornarju, ki se je po dolgi vožnji čez morja vrnil domov. Velikan in Pajac sta krenila za njim.

			Hodili so molče in so prišli že daleč v severni del mesta. Zdaj je postajal Kapitanček živahnejši, ko da so ga prebudile znane ulice, znane hiše in ljudje. Kdaj pa kdaj se je ustavil in spregovoril besedo s poznanim dečkom. Bilo je, ko da ga sprašujejo, kako je v daljnih deželah, ki jih je prepotoval kot mornar, pa o tem, kakšno je bilo morje, ali še živijo veliki beli kiti, ali se še prevažajo zamorski kralji v dolgih, tankih čolnih, ali so krokodili na Nilu še tako požrešni, ali opice še rade plezajo po banane in se še režijo ljudem z visokih dreves, ali ljudožerci že res poslušajo radio in gledajo televizijo, ali so Indijanci še Indijanci in kavboji kavboji, vse to in še druge reči so želeli zvedeti, in je Kapitanček spet dvigal glavo, ko da jim odgovarja: »Marsikaj človek doživi po svetu . .. Najlepše je doma ... Toda mornar ne more živeti brez morja . . . Spet pojdem v svet... Še so morja, ki jih še nisem preplul. . .«

			Ko so zavili v ožjo, bolj samotno ulico, je Pajacu nenadoma zastal korak. Pograbil je Velikana za roko in ga zadržal, in Kapitančku je zaklical: »Počakaj!«

			Pajac se je pritisnil k steni hiše in potegnil k sebi še Velikana in Kapitančka.

			»Kaj ti je?« ga je začudeno vprašal Velikan.

			»Ga ne vidiš? Črnega Petra . . . Poglej!«

			»Res je,« je potrdil Velikan. »Toda zakaj se mu skrivamo? Pokličimo ga.«

			»Mogoče ni sam,« je rekel Pajac. »Čutim, da sta z njim tudi Baron in Grof, in še kdo ...«

			»Pa kaj potem!« je rekel Velikan. »Ni se nam treba skrivati pred njimi.«

			Pajac pa ju ni spustil, krepko ju je držal za rokava. Natanko so lahko opazovali Črnega Petra, bili so dovolj skriti, da jih Črni Peter ni mogel videti.

			»Samo sprehaja se,« je zašepetal Kapitanček.

			Res je Črni Peter brezbrižno postopal po pločniku, se kdaj pa kdaj za hip ustavil in se zazrl v okna hiš, ko da jih preiskuje, nato je spet krenil dalje in obstal nekaj korakov pred osebnim avtom, ki ga je nekdo parkiral v ulici, bil je črn, že nekoliko starejši mercedes.

			»Pojdimo k njemu,« je rekel Velikan. »Neumno se obnašamo.«

			»Ubogajta me in počakajmo še malo,« je skoro zaprosil Pajac.

			»Zdi se mi, da ne zaupaš Črnemu Petru,« je rekel Velikan. »Gledaš vanj, ko da nekaj sumiš ... To mi ni všeč. Sumničenje ni vredno današnjega sveta.«

			Se tisti trenutek se je Črni Peter približal avtu. Iz žepa je potegnil šop ključev in začel z njimi preskušati ključavnico avtomobila. Videti je bilo, da se mu prvi poskus ni posrečil, čeprav je delo opravljal strokovnjaško izurjeno, in spet se je za nekaj korakov oddaljil od avta. Mimo je prišlo nekaj ljudi, a se nihče ni zmenil zanj, mudilo se jim je po opravkih. Črni Peter se je vrnil k avtu in znova preskušal ključe ... Uspelo mu je! Odprl je avto in sedel vanj, ko da je njegov.

			Zdajci se je Pajac kot žoga pognal izza vogala, za katerim so tičali in opazovali Črnega Petra, ter pohitel do avtomobila. Za njim sta se zapodila še Velikan in Kapitanček.

			Pajac je odprl vrata avtomobila in zaklical:

			»Črni Peter, kaj počneš?«

			Črni Peter ju je osuplo pogledal in sprva ni spravil iz sebe nobene besede. Potem je jezno dejal:

			»Zgubita se!«

			Skušal je zriniti Pajaca od avta in zapreti vrata.

			»Velikan, pomagaj!« je zaklical Pajac. »Ne sme se odpeljati.«

			Nekaj časa so se še prerivali med vrati, nato je Velikanu in Pajacu uspelo, da sta potegnila Črnega Petra iz avta. Ko je stal Črni Peter spet na pločniku, se je v trenutku zrušil vase, zastokal je: »Pustite me... Nikar ne delajte tega, zame ne ... Meni ni več pomoči.. . Pogubili se boste ...«

			»Zginimo od tod,« je velel Pajac. »Vsak hip se lahko prikaže lastnik avta.«

			Nista več spustila Črnega Petra. Zavlekli so se v vežo prve hiše.

			Črni Peter se je v veži sesedel na tla, sklonil glavo k tlom, še je ponavljal: »Pustite me ... Pojdite svojo pot... Še je čas, da greste svojo pot, drugačno pot... Meni nihče več ne more pomagati...«

			»Prinesel mu bom malo vode,« je rekel Kapitanček, čutil je, da mora kako pomagati, čeprav ni povsem razumel, kaj se dogaja.

			»Potreben je drugačne pomoči,« je rekel Velikan, »ne vode ...«

			»Odkar smo se razšli, me Baron in Grof nista več pustila pri miru,« je pripovedoval Črni Peter. »Staknila sta me... In ko sem bil spet med njimi, sem postal njihov kot nekoč ... Nisem si mogel pomagati... Baron lahko počne z mano, kar se mu zljubi... Ne morem pomagati ...«

			»Torej ti je on naročil, naj ukradeš avto?«

			»Da ... On ... Ve, kako dobro se spoznam na avtomobile ... Nihče ni tak mojster, kot si ti, mi je govoril... In še mi je rekel, da zame tako ni več rešitve in povratka ...«

			»Ni res, Črni Peter!« je vzkliknil Velikan. »Rešili te bomo iz njihovih krempljev!«

			»Kaj so ga poslali gangsterji?« je preplašeno vprašal Kapitanček.

			»Hm, da ... To so zadnji primeri cestnih razbojnikov, ki so živeli pred tisoč leti,« je dejal Velikan, se zravnal in zamišljeno nadaljeval: »Ohranili so se po neumnem naključju vse do danes ... Ko bomo iztrebili še te zadnje, bo na svetu za vselej mir pred njimi...«

			»Tako je bilo tudi z morskimi pošastmi, ki so nekoč strašile mornarje,« je resno dodal Kapitanček.

			»Da, tako je bilo tudi z morskimi pošastmi,« mu je pritrdil Velikan, »Kapitanček, ti si velik mornar, vidim ...«

			Pajac pa se ni zmenil za zgodovinski pogovor med Velikanom in Kapitančkom, urediti bo treba nekatere čisto preproste zadeve, si je rekel, sklanjal se je k Črnemu Petru in mu govoril:

			»So te poslali samega po avto?«

			»Govorila sta, naj zanju ukradem avto in s tem pokažem, da sem spet pravi sin njihove družbe.«

			»Kje sta Baron in Grof?«

			»Čakata me v stari gostilni v sosednji ulici.«

			Pajac se je zamislil. Nato je naglo vprašal:

			»V stari gostilni?«

			»Da ... Nad vhodnimi vrati visi velik železen grozd.«

			»Že vem!« je vzkliknil Kapitanček. »Poznam to staro gostilno.«

			Pajac je napel čelo, se s kazalcem pomenljivo dotaknil svojega nosa, zazrli so se vanj. Zaslutili so, da se je za nekaj odločil. Črni Peter je zaskrbljeno vprašal: »Pajac, kaj nameravaš?«

			»Videli boste.«

			Črni Peter ga je prijel za rame in rekel:

			»Nikar, Pajac! Pusti ju ... Ne delaj tega zame ... Samo v nevarnost spravljaš sebe in svoja tovariša ...«

			A je Pajaca odločno podprl Velikan: »Tako je ... Storiti moramo vse, da se naše mesto reši še teh razbojnikov ...«

			»Stekel bom na postajo milice,« se je ves v ognju ponudil Kapitanček, »tu v bližini je.«

			»Za milico je še čas,« je ugovarjal Pajac. »Najprej moramo cenjena razbojnika ujeti v past.«

			»Pustimo ju, pustimo,« je prosil Črni Peter, begal je z očmi z enega obraza na drugega. »Pojdimo proč iz tega mesta, nekam daleč, in ne bojo nas več dohiteli.«

			»Povsod te bojo preganjali,« je rekel Pajac.

			»Opraviti je treba z njimi enkrat za vselej,« je govoril Velikan, »šele potem bo imel svet mir pred njimi.«

			Pajac, ki je medtem sam zase do kraja domislil, kako bi zagodli Baronu in Grofu, je zdaj dejal:

			»Predlagam, da naredimo takole: Avto zapeljimo do stare gostilne z železnim grozdom ... Obvestimo Grofa in Barona, da je avto pripravljen in da ga lahko odpeljeta ... Medtem pa pokličemo milico ...«

			»To je res zelo dober in preprost načrt, toda... toda ostal bo samo načrt...«

			»Poskusimo,« je rekel Pajac, »nič ne moremo zgubiti, če se nam načrt ponesreči.«

			»Kako da ne!« je menil Velikan. »Obsodili bojo nas za tatove! Naredimo raje tako: Pojdimo naravnost k Baronu in Grofu in jima recimo: Z vama je končano, prepoznali smo vaju za razbojnika.«

			»Smejala bi se nam, da bi jima od smeha počila trebuha,« je rekel Črni Peter.

			»No, potem bi bilo z njima še hitreje konec,« je rekel Velikan.

			Pajac pa je odločno vztrajal: »Poskusil bom s svojim načrtom. Uspeli bomo, vam pravim. Kdor se mi pridruži, naj stopi za mano ...« In je že pohitel iz veže na ulico.

			Skočili so za njim in ga še komaj ujeli za rokav. Toda Pajac je trmasto korakal proti avtu. Koj za njim je hodil Kapitanček, nato Velikan, zadnji pa je bil Črni Peter. Ko je Velikan videl, da Črni Peter zaostaja, ga je počakal in ga spodbujal: »Zdaj si z nami, nikogar več se ne boj ...« Pajac se je ustavil tri korake pred avtom. Potisnil si je roke v žepe in se oziral okrog sebe; obnašal se je tako mirno in nedolžno, da ni mogel biti nikomur sumljiv. Ko sta ga dohitela še Velikan in Črni Peter, je tiho

			dejal: »Kapitanček, pohiti na postajo milice ... Reci jim, naj se podvizajo k stari gostilni z železnim grozdom.«

			»Boste vi medtem že prišli tja?« je vprašal Kapitanček.

			»Mi se bomo medtem do tja pripeljali,« je rekel Pajac. »Daj, Črni Peter, izkaži se kot šofer ...«

			Črni Peter se je nakremžil in se ni premaknil z mesta. Pa se mu je Pajac približal in ga prijateljsko prijel za roko ter dejal: »Če me boš ubogal, bosta Baron in Grof čez pol ure na pravem mestu ... In ti boš imel za zmerom mir pred njima ...«

			Črni Peter je že premaknil ustnice, da bi mu nekaj odgovoril, a glasu ni spravil iz sebe, z neodločnimi koraki se je približal vratom avta.

			V tem je prišel iz hiše, pred katero je stal avto, majhen in okrogel moški z novim, okroglim klobukom, smehljal se je kot kipec Kitajca; v roki je nosil veliko, težko, črno aktovko. S hitrimi, kratkimi koraki se je približal avtu, dečki so se mu umaknili s poti. Ko je Kitajec kipec že odprl vrata, se je šele ozrl po dečkih. Dejal je:

			»No, dečki, kaj počnete?«

			Molče so gledali vanj. Presenetil jih je s svojim vprašanjem. Oglasil se je Pajac in se skušal pri tem po kitajsko nasmehniti: »Na vaš avto smo pazili, da ga kdo ne ukrade .. .«

			Kipec Kitajec je namrščil obrvi pa še enkrat pogledal dečke. Naposled je rekel: »Mogoče je res, kar praviš, a jaz vam ne verjamem . .. Avtomobili niso že nikjer več varni...« Vrgel je težko aktovko na zadnji sedež avta in se začel kobacati za volan, povsem se je zgubil v velikem črnem avtu. Velikan je hotel za njim, da bi mu povedal svoje mnenje glede razbojnikov, ki so tako rekoč že izumrli, a ga je Pajac zaustavil, ta trenutek res nimamo časa za učene razlage, si je mislil.

			Kipec Kitajec se je odpeljal, samo okrogel klobuk mu je kukal iz sedeža; poparjeno so gledali za njim, dokler ni zginil v sosednji ulici. Črni Peter pa se je na tihem razveselil, da se je Pajacu načrt ponesrečil. Pajac je brez vznemirjenja zmajal z glavo ter dejal: »Kaže, da bom moral nekoliko spremeniti svoj načrt...« Že je krenil dalje po ulici, drugi so mu brez besed sledili.

			Ustavili so se na vogalu ulice, od koder se je lepo videlo k stari gostilni z velikim železnim grozdom nad vhodnimi vrati. Stali so ob ograji in molče pogledovali za avtomobili, ki so vozili na vse strani.

			»Zdi se mi, da mi ni treba iti na postajo milice,« je komaj slišno dejal Kapitanček.

			»Pssst!« ga je posvaril Črni Peter, »ne moti Pajaca, kadar premišljuje.« Postal je vdano, izzivalno hudomušen.

			Toda Velikan je bil hud: »No, Črni Peter, to mi ni všeč... Nekaj hiš dalje čakata nate razbojnika, ti pa takole brez skrbi. Čas je, da te odrešimo.«

			»Oh, zaman se trudite, meni ni pomoči.«

			Tedaj je Pajac pomembno dvignil roko.

			»Že vidim, Pajac je nekaj potuhtal,« je rekel Velikan. »Kar priznajmo mu, v tem nas vse prekaša. Že v cirkusu je pokazal.«

			In res. Pred staro gostilno se je bil ustavil avto. Iz njega se je skobacala dolga, suha ženska z očali in se z naglimi koraki odpravila v hišo na nasprotni strani ceste.

			»Imenitno!« se je komaj zadrževal Pajac. »Spoštovana neznanka upošteva moj načrt... Za mano!«

			Pritekli so do avta. Bila je velika, črna limuzina, v kateri je bilo prostora za desetčlansko družino. Sedeže so pokrivale mehke, rdeče odeje. Ugotovili so, da avta ni zaklenila. Kapitanček je bil najbolj radoveden. Odprl je vrata in pokukal v avto. V tistem trenutku se je na zadnjem sedežu avta dvignil na noge lisast pes, velik kot teliček, in zarenčal. Kapitanček je odskočil in se pognal po ulici. Komaj so ga priklicali, naj se vrne. Medtem ko so drugi videli v psu novo, nepričakovano oviro za uresničitev načrta, se je Pajac razveselil: »Znova lahko rečem, da neznanka dela za moj načrt...«

			Potem se je obrnil k Velikanu in rekel: »Ne smemo se obirati... Imaš svinčnik in kos papirja?«

			»Imam,« je rekel Velikan, »a povej nam, kaj nameravaš?«

			»Naj skočim zdaj na postajo milice?« je vznemirjeno vprašal Kapitanček in škilil v avto, veliki pes ni več legel, skozi okno je pozorno spremljal njihove kretnje

			»Počakaj, počakajte,« jih je miril Pajac, se oziral proti hiši in upal, da se neznanka ne bo prezgodaj vrnila. Naslonil se je na avto in z okorno roko napisal na listič papirja: IZPOLNIL SEM OBLJUBO... AVTO STOJI PRED GOSTILNO . .. ODPELJITA SE BRZ . . . MENE PA PUSTITA ODSLEJ PRI MIRU . .. ORNI PETER ...

			Drugi so sklanjali glave nad listič in sproti prebirali vsako črko. Ko je bilo sporočilo napisano, se je Pajac ozrl v Kapitančka in mu rekel: »Odnesi ga v staro gostilno ... Tam boš zagledal dva moža... Eden je Baron, drugi Grof ... Daj ga Baronu ...«

			»Kako pa bom vedel, kateri je grof in kateri baron?«

			»Baron je večji.«

			»A če bosta sedela, ne bom vedel, kateri je večji.«

			»Pokliči ju! Prestrašila se bosta in bosta vstala.«

			Kapitanček je junaško stekel čez cesto. V tistem trenutku se je Črni Peter zatekel v prvo sosednjo hišo in se skril.

			»Bolje bo, če se skrijeva še midva,« je rekel Pajac. »Ne bo prav, če naju prezgodaj prepoznata.«

			Ker se je Velikan temu upiral, on da se nikoli pred nikomer ne skriva, ga je moral Pajac za roko zvleči v vežo prve hiše. Od tam so pogledovali proti stari gostilni. Poteklo je nekaj dolgih minut. Lisasti pes se je znova potuhnil v sedež avta. Potem se je pred vrati najprej prikazal Kapitanček, za njim pa še Baron in Grof. Videli so, kako je Kapitanček pokazal z roko proti v črnemu avtu. Baron in Grof sta še nekaj časa oprezovala navzgor in navzdol po ulici, ko da se želita še enkrat prepričati, če ne gresta v nastavljeno past, nato pa sta se pognala čez ulico, z nekaj skoki sta bila pri avtu. Sunkoma sta odprla vrata vsak s svoje strani in se zvalila na sedež. Tedaj so zaslišali zamolkle krike, renčanje psa, prerivanje po avtu. Vrata so se zdaj pa zdaj odprla, od vsake strani je iz avta za hip pokukala skuštrana glava ali se stegnila prestrašena roka.

			»Naša draga neznanka ima imenitnega psa,« je mrmral Pajac, »boljšega bi si ne mogli privoščiti niti v filmu.«

			»Če pomislim ... Pravzaprav .. . Nismo preveč lepo naredili z njima,« je govoril Velikan.

			»Če me zdaj spet dobita v pest, bo resnično in za vselej po meni,« je vznemirjeno spravil iz sebe Črni Peter. »Nikoli mi ne bosta odpustila, da smo ju zvabili v to past.«

			»Oh, ne boj se, imel boš za vselej mir pred njima.«

			Opazili so, da se je medtem Baron le nekako rešil iz avta, čeprav mu je lisasti pes še zmerom visel na rokavu. Ker pa pes ni mogel več zadrževati obeh hkrati, se mu je Grof izmuznil. Pes je skočil za njim in pri tem strahovito lajal. Ni čudno, da je priklical svojo gospodarico. Pritekla je iz hiše in za njo je hitelo še nekaj drugih ljudi, priskočili so psu na pomoč. Udrihali so po Baronu in Grofu — z ročno torbo, z metlo in kar z golo roko — pri tem pa vpili in kričali, da so spravili na noge vso ulico, zganila se je kot mravljišče. Baron in Grof sta se branila pred udarci, kakor sta se pač mogla, in se pri tem počasi pomikala navzdol po ulici, ljudje so jima korak za korakom sledili.

			»Naš načrt je izpolnjen,« je rekel Pajac, »ne bosta se več rešila iz njihovega obroča. Za nas pa je bolje, da se poberemo od tod.«

			Ker sta bila tudi Velikan in Črni Peter istih misli, so naglo krenili v nasprotno smer ulice. Kapitanček jih je zagledal in stekel za njimi, smehljal se je, že je razumeval, kaj se dogaja.

			Tako niso več videli, kako se je Baron nenadoma spretno zavihtel na visoko ograjo ob pločniku. Roke so segle po njem, a ga niso več ujele, pes se je poganjal v ograjo, a je bila zanj previsoka. Baron se jim je zarežal, nato pa skočil na drugo stran ograje in se zgubil čez zapuščeno dvorišče v ozko ulico. In ko so bili za hip vsi pozorni le nanj, se jim je izmuznil še Grof.

			»Razbojnika, avto sta mi hotela ukrasti,« je kričala ženska.

			»Ja, bila sta prava tiča,« je pristavil mož s plešo. »Pred očmi sta nam odfrčala.«

			»Moj Tiger jima je vseeno pošteno izprašil hlače,« je bila ženska zadovoljna, pobožala je svojega velikega psa, »premislila si bosta, preden si bosta spet sposojala tuj avto.«

			Medtem se je Velikan s svojimi bližal hiši, v kateri je stanovala Kapitančkova babica. Pred vrati se je Kapitančku ustavil korak, dejal je: »Odpotujmo jutri... Danes so tako že odpeljali vsi vlaki...«

			»Vsako uro pelje vlak,« je rekel Velikan.

			»In babici bom laže rekel zjutraj kot zvečer,« je govoril Kapitanček. »Če ji povem zvečer, ponoči ne bo mogla spati.«

			»Seveda, to je res,« je potrdil Pajac. »Nič takega ne smemo storiti, da babica ne bi mogla spati.«

			Pustili so, da je Kapitanček prvi stopil v hišo. Popeljal jih je iz veže navzdol v kletno stanovanje. V ozkem hodniku pred sobo je bilo temno in zadušljivo, po stenah so tekle debele cevi centralne kurjave. Kapitanček je prižgal luč, ki jo je dajala medla žarnica.

			Pred vrati je prisluhnil. Drugi so se postavili za njim v vrsto. Zaslišali so, da se je v sobi premaknil stol.

			»Doma je,« je rekel Kapitanček in se tega razveselil, ko da se je vrnil s potovanja iz daljne Avstralije. Odprl je vrata.

			Babica je stala sredi majhne kuhinje; visoko pod stropom so se svetlikala ozka okna, obrnjena so bila na cesto. Ljudem, ki so hodili mimo po pločniku, so se videle le noge. Babica je bila drobna ženica z dobrodušnimi sivimi lasmi. Tudi ona se je razveselila Kapitančka. ko da se že dolgo nista videla.

			»Kod si hodil?« ga je vprašala in v njenem mehkem glasu se je skrivala zaskrbljenost.

			Kapitanček je preslišal njeno vprašanje. Ozrl se je po Velikanu in drugih, ki so se gnetli v vratih.

			»To so moji prijatelji!« je ves vzhičen spregovoril — in jih začel po vrsti predstavljati babici. Babica je vsakemu dala roko, jih merila z drobnim, preizkušenim pogledom, in za vsakega je imela kakšno besedo, ko da mu v hipu prebere usodo v očeh.

			»Za tega velikana je naša kletka premajhna,« je rekla za Velikana.

			»Oh, ta je kot moj mlajši brat, ki je v vseh igrah igral burkeža,« je rekla za Pajaca.

			»Tebi pa moram skuhati malo čaja, bolne oči imaš,« je rekla Črnemu Petru.

			Smehljala se je s svojimi igrivimi očmi in je gledala zdaj tega, zdaj drugega. Prijela je Kapitančka za roko, kot otroka nista mogla skriti zadovoljstva in sreče, da sta spet skupaj. Nenadoma je Kapitanček zaklical:

			»Nocoj bojo spali pri nas, ali ne, babica?«

			Babica je veselo razširila drobne roke in rekla: »Seveda lahko spijo.«

			»Kam... kam nas boste pa dali?« je vprašal Velikan. »I kam! Če drugače ne bo šlo, vas bom kot štruce zložila v kredenco... Tebe bom pa položila na vrh, ko si največji...«





Sedmo poglavje - SEJEM VSEH SEJMOV ALI VELIKO GLEDALIŠČE ČASA, V KATEREM NASTOPATA TUDI BARON IN GROF


			Naslednje jutro so posedeli v parku pred Kapitančkovo hišo. Babica je vstala že pred njimi, na trg je nesla solato, paradižnike, kumarice in cvetice, kar je zraslo na njenem malem vrtu. Tako je preživljala sebe in vnuka. Na mizi jim je pustila kave in nekaj kosov kruha. Pajac in Črni Peter sta se pretegovala, saj so spali v tesni sobici kar na tleh; babica jim je pogrnila vse, kar je le staknila v svojem stanovanju. Pretegoval se je tudi Velikan in je govoril: »Kako to, Kapitanček, da živita z babico v tem tesnem in vlažnem stanovanju? Ne morem razumeti, v današnjem času ... Mogoče nihče ne ve za vaju? Pojdita in jim povejta in dali vama bojo boljše in večje stanovanje...« Toda Kapitanček mu je le nekaj zamrmral v odgovor, bil je še zaspan, razen tega pa Velikanovega jutranjega nagovora niti ni prav razumel. Babica se ni pritoževala zaradi stanovanja, tudi Kapitančku se je zdelo kar prijetno, bilo je drugačno od drugih, in kako zabavno je gledati ljudem v noge in pri tem ugibati: Aha, to so noge našega mlekarja... To so noge sosede šivilje... To so noge poveljnika gasilskega društva... To so noge našega zdravnika... To so noge . ..

			Potem so spet spregovorili o potovanju. Seveda se je pogovor sukal tako, da sta bila Velikan in Črni Peter za potovanje, Pajac je previdno nasprotoval, ker je vedel, da bo treba kupiti karte za vlak, in to bo zelo težavna zadeva, si je govoril, Kapitanček pa se je delal, ko da ga sploh niso povabili s sabo na pot. Naposled je dejal Velikan odločno in jasno: »Sklenili smo, da si bomo ogledali svet, ki sem ga doslej poznal le iz knjig in pripovedovanja drugih... Zato se ne obirajmo več. Že nekaj dni se potikamo po našem mestu. Naše mesto pa še ni cel svet...«

			»Velikan ima prav,« je prikimal Črni Peter.

			»Nikamor se ti več ne mudi, Črni Peter, Baron in Grof sta na varnem,« je rekel Pajac.

			»Hm, če sta le res,« je namrščil obrvi Črni Peter. »Nekaj mi pravi, da še zmerom strašita po svetu.«

			Tedaj je Velikan vstal in dejal: »Pojdimo!« In je stopil na cesto.

			Najprej je krenil za njim Črni Peter, nato pa še Pajac in Kapitanček. In tako so šli v gosjem redu po ulici skozi mesto. Jutro je bilo sveže in umito, saj se je ponoči zlila na mesto kratkotrajna ploha. Na grmovju ob pločnikih se je tu in tam zasvetlikala velika dežna kaplja, ptice so sedale na veje, kaplje so zatrepetale in se osule. Gospodinje so prinašale na okna posteljnino in mimogrede poklepetale še s sosedo. Nad mestnimi strehami se je predel štrenast dim tovarniških dimnikov.

			Čez nekaj časa se je Kapitanček ustavil in je rekel: »Pripeljal se bom za vami z naslednjim vlakom... Pozabil sem se posloviti od babice ...«

			»Kapitanček, ti nikoli ne boš videl morja,« se je nasmehnil Črni Peter.

			Kapitanček se je razjezil: »Kaj govoriš, Črni Peter! Videl ga bom... In z ladjo se bom peljal... Moj očka je kapitan velike ladje... Postal bom njegov pomočnik ...«

			»Dobro, Kapitanček, pripeljal se boš za nami,« je reke! Velikan. »Verjamemo ti... Pojdi in se poslovi od babice ...«

			Zdajci je Pajac zaklical: »Poglejte, poglejte!«

			Kazal je z roko na velik napis, ki so ga kot reklamo raztegnili čez ulico. Na njem je pisalo: OBIŠČITE VELIKI MEDNARODNI AVTOMOBILSKI SEJEM... OGLEJTE SI NAJVEČJI SEJEM V ZGODOVINI NAŠEGA MESTA...

			In Pajac je nadaljeval: »Predlagam, da si sejem ogledamo ...«

			Črni Peter je odmajal z glavo in rekel: »Neumnost! Kaj bi si ogledovali stvari, ki si jih želimo, a jih ne moremo imeti...«

			Toda Velikan se je precej navdušil: »Tako je bilo nekoč! A danes se lahko naše želje tudi uresničijo... Prav imaš, Pajac, šli bomo na sejem... Na sejmu si bomo izbrali avto in odpotovali z njim v svet... Črni Peter je najboljši šofer na svetu, kaj še hočemo!«

			Te Velikanove besede so prepričale Črnega Petra, vsaj kazal je tak obraz, in tudi Kapitanček se je navdušil, a Pajaca — ko da so ga udarile po glavi: Komaj sem odvrnil Velikana od vlaka, je pomislil, sem ga sam obrnil k avtu! Oh, neumnež, spet bojo težave, velike težave. Iskal je besede, kako bi preklical svoj predlog, a ni nič pomagalo, zmagal je reklamni napis OBIŠČITE VELIKI MEDNARODNI AVTOMOBILSKI SEJEM ... Velikan je že zavil v ulico, ki je vodila proč od železniške postaje, naravnost na veliki sejem. Pajacu torej ni kazalo drugega, ko da je premagan krenil za njimi.

			Bolj so se bližali sejmu, bolj se je Pajac bal, kako bo z vstopnino. Ko jo je previdno omenil Velikanu, ga je zavrnil: »Pajac! Nehaj s tem! Na katerem sejmu pa še danes pobirajo vstopnino?«

			Prispeli so na razstavišče. Zakorakali so na veliko ploščad, ki se je raztezala pred vhodom v razstavne prostore. Na ploščadi so stali ogromni reklamni napisi avtomobilskih tovarn, postavili pa so tudi nekaj velikih avtomobilov, ki so jih krasili reklamni napisi

			 AVTO Z NAJVEČ JO GUMO NA SVETU! AVTO Z NAJBOLJŠIMI LUČMI! AVTO Z NAJBOLJŠIMI BRISALCI ŠIP!

			Bližali so se vhodu, kjer so čakali vratarji in skrbno pregledovali vstopnice, povsod je šumelo obiskovalcev. Pajac je vse bolj tiščal glavo v tla in si šepetal: Bo, kar bo. Zadeva z vstopnicami pa se je rešila sama od sebe: Zašli so v skupino dijakov; ki so jih spustili na razstavišče s skupinsko vstopnico. Ker se vratarjem ni ljubilo šteti do trideset, so bili po nekaj korakih že v veliki dvorani z visokim stropom, Pajac si je oddahnil, rešuje nas sreča, si je rekel, a kako dolgo še? Velikan pa je pomembno dejal: »Pajac, si zdaj čisto zares videl, da današnji čas ne pozna več vstopnine? Natanko tako mi je govoril tovariš Jakopin.«

			»Pa je res ni,« je zamrmral Kapitanček, Pajac je molčal in se kislo sladko smehljal.

			Zašli so v velik šum in vrvež. V prostrani dvorani so stali avtomobili, ki so jih tovarne razstavljale kot najnovejšo modo, tako kot so nekoč ponujali na kramarskih sejmih klobuke, petelinčke, balončke in lončke... S stropa dvorane je sijalo na tisoče luči in odsevalo v barvah avtomobilov rdeče, modro, rumeno, črno, belo, pa še rdeče črno in črno belo. Vsepovsod so bili nastavljeni mikrofoni in napovedovalci so občudovali in hvalili zdaj ta avto, minuto pozneje pa spet drugega, tretjega. Velikan je s svojimi obstal sredi dvorane in se nekaj časa brez besed oziral na vse strani.

			»To je sejem, kaj,« je rekel čez čas Velikan. Ni mogel prikriti občudovanja. »In vse to so naredili ljudje za ljudi.«

			»Ne za vse,« je tiho dejal Črni Peter. »Meni ni dovoljeno, da bi se katerega dotaknil.«

			»Črni Peter, ne govori tako pred mano!« ga je zavrnil Velikan. »Tudi zate je eden.«

			V tem sta se iz množice obiskovalcev nenadoma prikazala Baron in Grof. Bila sta v novih šoferskih oblekah, novih šoferskih kapah, ko da sta znana dirkača, ki se na sejmu avtomobilov za reklamo razkazujeta radovednim ljudem. Črni Peter in drugi so obstali kot vkovani na svojem mestu. Baron in Grof sta se ustavila, jih oba v en mah pogledala, se jim v en mah potuhnjeno nasmehnila, pa v en mah po šofersko dvignila roko v pozdrav, se v en mah zasukala in odšla dalje.

			Zdramili so se, ko sta bila že mimo.

			»Hm, ušla sta,« je rekel Kapitanček, gledal je za njima z velikimi, debelimi očmi.

			»Zanimivo,« je menil Velikan.

			»Zelo zanimivo,« je rekel Pajac.

			»Lahko se pripravimo. Baron in Grof se znata maščevati,« je rekel Črni Peter in žalostno sklonil glavo.

			»Ne boj se,« ga je tolažil Velikan. »Maščevanje se danes ne obnese več. Neumen običaj, ki je že izumrl.«

			Na te Velikanove besede ni nihče več odgovoril, šli so za njim, a pravo razpoloženje v njih je splahnelo, s splašenimi mislimi so si ogledavali nove in nove znamke avtomobilov. Le Velikan je bil popolnoma miren, še naprej je kazal svoje navdušenje, kadar so se zaustavili ob razstavljenem avtu.

			»Glejte! Temu avtu pravijo Črni blisk... Kaj ni imeniten? Kapitanček bi se v eni uri pripeljal na morje ...«

			»In ker se ne bi mogel ustaviti,« je nadaljeval Pajac, komaj je skrival vznemirjenost, »bi ga odneslo naprej po morju, naravnost na ladjo njegovega očeta ,..«

			»O, če pa se hoče peljati kar z avtom po morju,« je resno povzel njegovo misel Velikan, »potem si mora izbrati tega ...« Zasukal se je k avtu, ki je stal poleg Črnega bliska. »S tem avtom se lahko pelješ po suhem in po vodi...«

			V kotu dvorane so zagledali širok trak, ki se je počasi vrtel v krogu. Na traku so se premikali stari avtomobili, ki so jih privlekli iz muzejev, da bi tako prikazali obiskovalcem, kako velik razvoj je naredil avto v svoji kratki zgodovini. Velikan in drugi so stopili bliže. V starih avtomobilih so sedeli ljudje, ki so bili oblečeni v zgodovinske obleke, trudili so se, da bi obiskovalcem pričarali pravo podobo minulega časa.

			»Zdaj vidite. .. Tako je bilo nekoč,« je govoril Velikan. »To ni samo sejem, to je muzej ... In to je tudi gledališče! Igralci nastopajo v igri zgodovine, v igri časa...«

			»Fant! Ti pa znaš govoriti!« se je zafrkljivo šobil Črni Peter. »Zmerom bolj te občudujem.«

			»Ne govori on, govorijo njegove knjige,« je rekel Pajac.

			Takrat so zagledali v odprtem starem avtomobilu, ki se je počasi premikal mimo njih, Barona in Grofa. Zleknila sta se na usnjen sedež v avtu, oblečena sta bila kot baron in grof. Ko so se srečali s pogledi, sta se spet kot prej v en mah potuhnjeno nasmehnila, snela v en mah cilindra z glave in jim prikimala v pozdrav.

			»Ste ju videli?!« je glasno vzdihnil Kapitanček, ko sta bila mimo, kot veverica si je začel gristi nohte.

			»Kaj sta čarovnika, da se tako spreminjata?« je rekel Pajac. »Mogoče pa sploh nista ... Baron in Grof ...«

			»Poznam ju kot sebe! Nista samo razbojnika, sta tudi čarovnika!« je govoril Črni Peter in zmerom bolj bledel. »Ujeli se bomo v njuno mrežo, da sami ne bomo vedeli kdaj.«

			»Pomiri se, Črni Peter!« ga je miril Velikan. »Čarovnike so požgali na grmadah že pred tisoč leti.«

			A se niso zmenili za Velikanovo razlago zgodovinskih dogodkov, vse bolj je rasel v njih nemir. Pogledovali so naokrog, kdaj ju bodo spet zagledali. Pajac pa si je na tihem govoril: Urediti moram, da se bomo čimprej in neopazno spravili s tega sejma. To je najpametneje, kar lahko storim v tem trenutku. In pri tem je krepko stisnil v žepu pajačevo kapo in nos.

			»Pojdimo naprej,« je rekel Velikan, »drugače si sejma do večera ne bomo ogledali... In izbrati si še moramo avto, s katerim se bomo odpravili na pot...«

			Pajacu je zaprlo sapo, Črni Peter pa se je kislo nasmehnil. Kapitanček je naredil velike oči in je vprašal Pajaca:

			»Ali ima Velikan toliko denarja?«

			Pajac mu je šepnil na uho: »Velikan samo nagaja Črnemu Petru, toda rečem ti, obnašaj se, ko da Velikan misli zares. Si me razumel?«

			Kapitanček je prikimal z glavo in se smehljal.

			Počasi so se pomikali mimo razstavljenih avtomobilov, ponekod so se le s težavo prebili v ospredje. Obiskovalci so se razdajali svojim velikim željam. Tako so prišli do nekoliko zvišane okrogle ploščadi, na kateri so stali trije svetli osebni avtomobili, vsak je imel lepo zveneče ime: Bela ptica, Mali princ in Rdeča puščica. Obstali so pred njimi in se brez besed zazrli vanje. Pozabili so na svet okrog sebe, na sejemski vrvež, na Grofa in Barona. Vsak zase so v mislih posedli v avto, Velikan si je izbral Belo ptico, Črni Peter Rdečo puščico, Kapitanček Malega princa, le Pajac si je zadnji trenutek premislil in je svoje misli zadržal, in potem so zdrveli v. njimi skozi sejmišče, iskali so vijugasto pot med obiskovalci, pa švignili po cesti, dalje v svet, sami najboljši šoferji vseh časov, a Pajac je gledal za njimi in je bil zadovoljen, da je z mislimi ostal na trdnih tleh.

			Tedaj se je povzpelo na ploščad nekaj obiskovalcev, trije moški in tri ženske. Videli so jih, kako si ogledujejo avtomobile od blizu, jih otipujejo, ko da kupujejo morske prašičke. S svojim nenadnim nastopom so pretrgali misli Velikana, Kapitančka in Črnega Petra. Mahali so z rokami in govorili vse glasneje. Obiskovalci so postali pozorni, ustavljali so se ob ploščadi in prisluhnili.

			»Ali vam nisem govoril, da je sejem tudi gledališče,« je rekel Velikan. »Glejte, igra se je začela.«

			»Johan, vzemiva tega,« je rekla ženska v krznenem plašču in božala Rdečo puščico. »Ta mi je najbolj všeč, saj ima tako čudovito ogledalo.«

			»Z Mikijem bova kupila Belo ptico,« je rekla ženska s tremi ogrlicami. »Ne maram Rdeče puščice, ker jo imajo že sosedovi...«

			»Kupil bi Malega princa za našega sina,« je rekel mož z debelimi, temnimi očali, »a ga ne bo maral. Imeti hoče Črni blisk, ki stoji tam na drugi ploščadi.«

			»Oh, Gusti, pa mu ga kupiva,« je rekla ženska s srebrnimi lasmi, »saj si ga zasluži... Zdaj je že trikrat pojedel vso juho ...«

			»Dobro, pa mu ga kupiva,« je pritrdil mož z debelimi, temnimi očali.

			Velikan se je obrnil k svojim ter dejal: »Zelo zanimivo, kaj... Igrajo igro iz starih časov. Dobro so se naučili svoje vloge ...«

			Takrat sta nastopila iz ozadja ploščadi po najnovejši modi oblečena moža in se približala nastopajočim. Velikan in njegovi so onemeli. Prepoznali so Barona in Grofa. Z uglajenim korakom sta pristopicala na rob ploščadi, se v en mah potuhnjeno nasmehnila Velikanu in njegovim, se jim v en mah odkrila, nato pa se obrnila in rekla nastopajočim, ki so stali ob Rdeči puščici, Beli ptici in Malem princu: »Gospodje in gospe, ne zgubljajte besed! Ti avtomobili so že prodani... Midva sva jih že včeraj kupilst... Prosim, izberite si kaj drugega ...«

			Možje so poparjeno povesili glave, ženske pa so užaljeno za vreščale. Tisti trenutek se je Črni Peter pognal dalje po sejmišču, Velikan, Kapitanček ter Pajac so pohiteli za njim. Ko so dohiteli Črnega Petra, je rekel: »To sejmišče je zakleto... Jaz ne morem več ... Pojdimo ... Pojdimo od tod ...«

			»Daj, zberi se, Črni Peter,« ga je bodril Velikan, »rekel sem vam, da je to sejmišče tudi gledališče ... Vse to, kar gledaš, je samo igra, igra iz starih časov... Samo avtomobili so resnični...«

			»Tudi avtomobili niso resnični,« je rekel Črni Peter »Še malo in tudi mi ne bomo več resnični... Bolj te gledam, Velikan, bolj se mi zdi, da sploh nisi iz mesa in krvi, temveč ... temveč, da se te je kratko malo nekdo izmislil, kak pisatelj, ki se je napil črnega vina...«

			Velikan se je glasno zasmejal, pogledali so ga, še nikoli se ni tako glasno zasmejal, in je rekel: »Črni Peter, jaz sem! Potipaj me, primi me za nos .. Jaz sem ... Jaz ne igram, jaz sem tisto, kar mislim, samo vi me ne gledate takega ... Hahaha ...«

			Pajac se je zavedel, da je nastopil trenutek, ko lahko reče: »Pojdimo od tod, Velikan, vse smo si že ogledali ...«

			»Nismo si še izbrali avta.«

			»Ne maram avta s tega začaranega sejma,« je rekel Črni Peter, »ne maram ga.«

			»Črni Peter ima prav,« je precej pritrdil Pajac, čutil je, da mu je Petrova bojazen pomagala iz zadrege. »Tudi jaz mislim, da je to sejmišče začarano,« je rekel, hkrati pa si je mislil: To je navadno sejmišče kot vsako drugo, nič posebnega se ne godi, nekateri kupujejo, drugi samo pasejo svoje skrite želje po razstavljenem blagu... Nato pa ga je spreletela misel: Kaj pa Baron in Grof? Njuni nenadni nastopi? Sta bila samo privid? In kakor je že tuhtal, ni našel pravega odgovora.

			»Pajac, zdaj še ti?!« je bil hud Velikan in zapičil vanj svoj pogled, Pajac je zbegano mežikal. Trenutek nato je Velikan mirno dejal: »Tako... Zdaj pa si precej izberimo avto. Res je že čas, da se odpeljemo dalje.«

			»Pa misliš, da ga bomo kar tako dobili?« je vprašal Kapitanček.

			»To se razume .. . Upravi sejma moramo le povedati, da smo še brez njega ... No, vsi bomo za pričo Črnemu Petru.«

			»Jaz ne maram avta, saj si slišal!« je ugovarjal Črni Peter. »Zdaj končajmo s tem neumnim govorjenjem in pojdimo...«

			»Ti imenuješ to neumno govorjenje?!« je dejal Velikan. »Saj ne mislimo vzeti dveh avtomobilov. Ker potrebujemo samo enega, bi bilo to neumno in grdo ..

			Odpeljali se bomo z njim po svetu... Tovariš Jakopin mi je govoril o tem, in zdaj vidim, da je imel prav...«

			»Tvoj Jakopin — če je sploh kdaj živel — najbrž ni bil čisto pri zdravi pameti,« je rekel Črni Peter obupano.

			Velikan ga je osuplo pogledal, pobledel je, stisnil je pesti, hotel je odgovoriti, pa se je ugriznil v ustnice in je rekel le: »Odpuščam ti te grde besede, Črni Peter... Ne poznaš me še, zato tako govoriš... A nekega dne jih boš preklical...«

			Potem je Velikan krenil dalje po sejmišču.

			»Ali je treba vse povedati, kar misliš,« je Pajac ošvrknil Črnega Petra.

			»Eh, pusti me,« je rekel Črni Peter, »ne morem več prenašati njegovega velikega sveta ...«

			Sledili so Velikanu. Sejmišče je neutrudno živelo svoje šumno življenje, zvočniki so se topili v sladkih besedah o avtomobilih, brez prestanka so pozdravljali obiskovalce ter jim klicali na svidenje, na svidenje, na svidenje, veliki letalski vijaki so neutrudno poganjali zrak, da je krožil po dvorani razstavišča. Pajacu je bilo, ko da mu buči po vsej glavi, ko da je postala mikrofon in svetla luč obenem, sejmišče se je začelo vrteti okrog njega. Najbrž se tudi drugim ne godi nič boljše, je pomislil, a nihče tega ne reče.

			Velikan se je zdaj ustavil in resno dejal:

			»Stopil bom na upravo sejma in bom uredil zaradi avtomobila ... Dokazal vam bom, da moj svet ni izmišljotina pijanega pisatelja... Tu me počakajte, precej bom nazaj ...«

			V tistem trenutku so opazili, kako se jim približujeta paznika sejmišča, stopata s trdim, enakomernim korakom, v svetlo sivi obleki z rdečimi obšitki in z rumenimi kapami z modrimi obšitki.

			»Baron in Grof,« je zajecljal Črni Peter in se pognal skozi izhod, nihče več ga ne bi zadržal.

			Kapitanček jo je ucvrl za njim.

			Velikan pa je stal na svojem mestu in Pajac ga ni zapustil, krepko je stiskal v žepu pajačevo kapo in dolgi nos. Zdaj bo, kar bo, si je mislil.

			Baron in Grof sta se jima približala na dva koraka, se ustavila, se potuhnjeno v en mah nasmehnila, ju v en mah po vojaško pozdravila, na rokah sta imela bele rokavice, nato pa obstala ko okamnela in ju gledala.

			»Velikan, pojdiva,« je šepnil Pajac.

			»Se ju mar bojiš?« je dovolj glasno vprašal Velikan.

			»Ne, ne,« je govoril Pajac in se komaj premagoval, da je zdržal na mestu. »Toda Črni Peter je odšel, on je šofer, sama pa si z avtom ne bova mogla nič pomagati ...«

			»To je res,« je rekel Velikan in nepremično zrl v Barona in Grofa. »Ne morem verjeti, da je Črni Peter tako neznansko strahopeten... Kaj še nikoli ni bil v gledališču? Saj sta paznika vendar samo igralca, ki sta podobna Baronu in Grofu... Upam, da vsaj ti misliš drugače...«

			»Ih, seveda!« je prikimal Pajac. »Jaz mislim drugače.«

			Baron in Grof sta še stala na mestu in se potuhnjeno smehljala. Obiskovalci so hodili mimo njiju, ne da bi se zmenili zanju, ko da paznika sploh ne vidijo. Brž moram nekaj pametnega ziniti, si je Pajac vrtal po možganih, a ko jo najbolj potrebuješ, pametne misli ni nikjer.

			»Predlagam..., predlagam,« je začel govoriti Pajac, ne da bi še natanko vedel, kaj misli predlagati, »predlagam ..., da najprej pogledava za Petrom in Kapitančkom in jima dopoveva, da sta Baron in Grof samo igralca velikega gledališča, ki uprizarja igre iz nekdanjih časov... Potem se lahko vrnemo vsi skupaj sem po avto ...«

			»Dobro, Pajac, tako narediva,« je rekel Velikan. »Res zna šofirati samo Črni Peter ...«

			Pajac je bil na moč vesel, da je našel rešitev s tako preprosto mislijo, včasih je preprosta misel dovolj pametna za velike rešitve, to zdaj vidim, si je rekel, pa prijel Velikana za rokav. Krenila sta mimo Barona in Grofa, ki se tudi zdaj nista zganila, skozi izhod na široko ulico.





Osmo poglavje - VELIKI KAPITAN IN MALI KAPITAN — KAKŠNO PRESENEČENJE; DEKLICA PRED IZLOŽBO


			Velikan in Pajac sta postala, sredi ploščadi pred sejmiščem in pogledovala na vse strani, da bi kje zagledala Kapitančka in Črnega Petra.

			»Najbrž sta se skrila za kakšen vogal,« je rekel Velikan. »Res se obnašata, ko da še nikoli nista bila ne na sejmu in ne v gledališču.«

			»Črni Peter ne more pregnati iz sebe Barona in Grofa,« je dejal Pajac.

			»Res. Globoko tičita v njem... A nekega dne ju bo premagal. Pomagati mu morava.«

			»Če ga bova le še našla.«

			Stopila sta do avtomobilov, ki so v lepih, ravnih vrstah stali po robu ploščadi. Upala sta, da sta se Črni Peter in Kapitanček potuhnila kje med avtomobili. Hodila sta sem in tja med njimi, jim pogledovala pod trebuhe, v kabine, a zaman. Poklical bi ju, si je mislil Pajac, a to ni pašnik, kjer se grejo pastirji skrivalnice med grmovjem in kupi sena. Ulica prenese hrup motorjev in avtomobilov, a ne pastirskih klicev. Večkrat se je ozrl k izhodu sejmišča; prav nič čudnega bi ne bilo. če bi prišla Baron in Grof za nami, si je rekel, tokrat bi bila morebiti v obleki čuvaja parkirnega prostora, hm, v koži volkov, ki paseta železno čredo ovc, a za sedaj ni opazil nobene nevarnosti. Velikan je stal sredi črede avtomobilov in se resno oziral na vse strani. Vse kaže, da bomo morali odložiti naše potovanje še za kakšen dan, je pomislil Pajac, in je bil pravzaprav tega na moč vesel.

			Ne da bi spregovorila še kakšno besedo, sta se počasi odpravila po ulici v središče mesta. Hodila sta počasi, ko da sta na brezskrbnem sprehodu. Pravzaprav je smer poti izbral Velikan, Pajac mu je brez vprašanja sledil.

			V sebi je čutil zadovoljstvo, da se je njihov obisk sejma srečno končal, a lotevala se ga je utrujenost. Ker pa se je dan nagnil že čez poldan, je povrhu čutil še lakoto, še bolj žejo, saj je avgustovsko sonce močno segrelo mestne pločnike. Toda Velikan je korakal ob njem z velikanovskim telesom, ki živi le od velikih misli svojega sveta, nikoli ne pokaže, da se kdaj bojuje z žejo in lakoto — oh, poglej, tam je pipa z vodo, je poltiho vzkliknil Pajac in se zaustavil pri široko odprtih vratih točilnice. Točilni je umival kozarce, voda je tako čudovito šumela v korito točilne mize. Trenutek je še okleval, pogledal za Velikanom, ki je stopal dalje, nato pa skočil v točilnico in prosil za kozarec vode. In potem še za enega in še za enega. Točilni se je smehljal in je rekel: »Fant, kje pa si se nabutal slanikov...«

			Stekel je za Velikanom, in ko ga je dohitel, Velikan še opazil ni, da se je medtem že odžejal. Zdi se mi, da me ne bi pogrešil, če bi nenadoma zginil iz njegovega sveta, je pomislil Pajac. V sebi pa je čutil novo moč, rekel bi, da bi bilo dobro, če bi Velikan okusil kdaj tudi to žejo, to mojo žejo po vodi, je pomislil, bolje bi razumel svet, oh — poglej, peka nosita iz avta velike košare žemelj in štručk, hm, kako dišijo, kako čudovito diši kruh. Ustavil se je, Velikan pa je stopal dalje, ne da bi vrgel pogled na dišeče štruce. Pajac je še trenutek okleval, nato pa se je približal košari, ki sta jo prav tedaj dvignila peka, spretno izmaknil štručko, si jo potisnil pod suknjič in pohitel za Velikanom, lažji in zadovoljen mu je bil zdaj korak. Pa je začutil, kako se mu je začela oglašati vest. Trudil se je, da bi jo potlačil vase, skušal ji je najti primeren odgovor. Velikan mi govori: Kdor je lačen, si lahko vzame kruha ... Toda vest mu je odgovarjala: Tako je v Velikanovem svetu, ne na tvojem ... Velikan se bo šele rodil, samo živi tisoč let prej, zapomni si že to... Pajac je stiskal štručko pod suknjičem, vse bolj je dišala, s svojim vonjem ga je neusmiljeno ščegetala v nos... Čimprej moram potolažiti svojo vest, drugače bom še poleg te štručke umrl od lakote. Končno se mu je zdelo, da je našel odrešilno misel: Ob prvi priložnosti bom za nekoga opravil delo, a ne bom pustil, da bi mi to delo plačali. Prosil bom, naj pri peku poravnajo moj dolg... In potem je hlastno segel z roko za suknjič in odlomil košček štručke. Pojedel jo je, preden sta naredila dvajset korakov.

			Dolgo sta postopala po ulicah, ne da bi kaj dosti govorila, ne da bi se menila o tem, kaj bosta zdaj pravzaprav počela. Pajac se je počutil varnega v obleki, ki sta jo dobila v hotelu PLANET, saj sva zdaj čisto druga, si je govoril, Velikan je še nečak miss Smith iz Filadelfije, jaz pa sem njegov najboljši prijatelj, dokler si ni domislil: Prav zaradi te obleke naju bojo še laže staknili! Gotovo imajo že vse postaje milice v mestu natančen opis najine obleke iz hotela. Ta nenadna misel ga je zbodla tako močno, da je začutil v nogah okamenelost, noge so mu postale težke in okorne, komaj jih je še prestavljal. Postalo mu je žal, da je pustil paket s svojo staro obleko pri Kapitančkovi babici. Potem se je nasmehnil in si rekel: Najbrž ohromelost popade vsakega, kdor živi samo od vode in kruha, le Velikana ne, njega taka misel ne more pretresti.



			Takrat sta jima prišla nasproti po ulici mornarja v lepih mornarskih oblekah, strumno sta se ujemala v korak, obema so se svetlikali na ramenih in na rokavih suknjiča zlati našivki kapitana. Večji je nosil močne brke in kratko brado, a je bil drugače v obraz mladeniško suh in bled. Manjši je hodil prav tako vzravnano, čeprav se je bržkone šele učil za kapitana. Ljudje na ulici so postali pozorni, ustavljali so se in gledali za njima. Morje je bilo daleč in kapitani v mestu redki. Tudi Pajac je pogledal za njima, Velikan pa se ni zmenil zanju. Ko pa sta bila veliki in mali kapitan že mimo, sta zaslišala, kako ju je nekdo poklical po imenu: Velikan! Pajac! Ustavila sta se in se ozrla. Nikjer ni bilo kakšnega znanca, oba kapitana pa sta si pazljivo ogledovala izložbo. Nekdo naju je prepoznal, je precej pomislil Pajac, Velikan pa je rekel: »Najbrž se nama je samo zdelo ...«

			Komaj pa sta se obrnila in hotela dalje, sta znova zaslišala svoji imeli iz neznanih, skritih ust. Spet sta se ozrla in spet ni bilo nikjer nikogar, le kapitana sta se zdaj vračala proti njima.

			»Zdaj pa sem res slišal,« je rekel Velikan.

			»No vidiš!«

			»Kaj naj to pomeni?«

			»To pomeni, da se nikar ne obirajva,« je rekel Pajac nestrpno.

			»Kaj ti je, Pajac?« je vprašal Velikan. »Videti si preplašen. Nikogar se nama ni treba bati.«

			Medtem sta se jima približala čudna kapitana. Držala sta se resno in junaško, ko da sta šele pred dnevi potopila strašno gusarsko ladjo. Ustavila sta se pred njima in ju pozdravila. Pajac se je zagledal v manjšega in začel odpirati oči: Tega kapitana vendar poznam . . . Saj to je ...

			»Stopita za trenutek z nama,« je z debelim glasom dejal večji kapitan z brado in brki, šele zdaj sta opazila, da mu je obleka prevelika, roke so se mu zgubljale v rokavih.

			»Po kaj?« je vprašal Velikan. »Nimava časa za vaju.«

			»Važno je. .. In časa imata dovolj, vem.«

			Saj to je, saj to je, je ugibal Pajac in vse bolj nestrpno čakal, kdaj se bo spomnil, od kod pozna manjšega kapitana.

			Večji kapitan se je dostojanstveno obrnil proti vhodu v vežo bližnje hiše, za njim je krenil Velikan, nato Pajac, še je tuhtal in tuhtal, od kod pozna obraz manjšega kapitana, ki je stopal zadnji. Šele v veži hiše se je Pajac predramil in se vprašal: Kaj če sta naju kot pohlevni ovčki zvabila v past? Pograbil je Velikana za rokav, da bi ga spet potegnil iz veže na ulico. Toda veliki in mali kapitan sta jima zaprla izhod, postavila sta se pred Velikana in Pajaca, po mornarsko svečano pozdravila, nato pa se začela glasno smejati. Velikan in Pajac sta se spogledala, nista razumela njunega nenadnega smeha. Potem si je mali kapitan snel mornarsko kapo, pa še lasuljo, no — in tisti hip sta Velikan in Pajac v njem prepoznala Kapitančka, o, tristo morskih psov, je vzkliknil Pajac, še lastne matere ne bi prepoznal, če bi si zamenjala naglavno ruto, kako slab spomin imam! Medtem se je odkril še veliki kapitan, si prav tako snel lasuljo, pa še brke in brado — in pred njima je stal Črni Peter, ki se je še zmerom glasno smejal. Tako je spravil v smeh še Kapitančka in Pajaca, trenutek nato pa tudi Velikana. Veža je odmevala od njihovega sproščenega smeha.

			»Torej sta medtem prišla do morja in nazaj,« jima je ponagajal Pajac.

			»Prišla sva samo do mojega doma,« je rekel Črni Peter in se nehal smejati.

			»Jaz sem komaj zadrževal smeh, ko sva šla mimo vaju,« je govoril Kapitanček in se še smejal, ko da se pravkar spominja vesele lutkovne predstave, »in najbolj zaradi Pajaca, ki je kot upokojen detektiv vrtal po svojih možganih, od kod pozna moj obraz.«

			»Samo lasulja te je tako spremenila,« je rekel Pajac, »drugič bom bolj pazil nanjo.«

			»Bil si torej doma?« je vprašal Velikan in gledal Črnega Petra.

			Prikimal je in se zamislil, v očeh se mu je zaiskrila iskrica spomina. Po premolku je dejal: »Sam ne vem, kdaj sva prišla mimo… Nenadoma je stala naša hiša ob ulici...«

			»Dolgo sva slonela ob ograji,« je nadaljeval Kapitanček, »noge so me že bolele.«

			»Potem sem si rekel: Samo malo bom pokukal skozi okno v hišo ... Dolgo me že ni bilo doma ...«

			»Kot dva pritepenca sva se splazila pod okno,« je dodal Kapitanček.

			»Pokazalo se je, da ni nikogar doma ... Mama je bila še v službi. In očka tudi... Kot nekoč pred leti... Še zmerom je tako... Pogledal sem, če hranijo ključ za starim poštnim nabiralnikom ... In res .. . Našel sem ga tam, kot vsak dan, ko sem še kot dijak prihajal iz šole...«

			»Potem sva se sprehajala po hiši, iz ene sobe v drugo,« je nadaljeval Kapitanček, »odpirala sva omare, velike omare, oj, koliko jih je bilo!«

			»Pa sva našla tudi očetovo obleko, ki jo je nosil kot mornariški častnik ... Zelo je bil ponosen nanjo ... Ob njegovi obleki je v omari visela še moja, ki sem jo dobil, ko mi je bilo devet let... Spominjam se, hotel sem imeti tako obleko, prav tako, kot jo je imel oče ... Videl sem, kako se je Kapitanček zagledal vanjo ...«

			»Kaj praviš! Ti pa si se zagledal v očetovo,« se je postavil Kapitanček. »Oblekel si bom to obleko, si nenadoma zaklical, in nihče več v mestu me ne bo prepoznal... Poiskal si še kovček, v katerem je oče spravljal lasulje ...«

			»Oče je dolgo let maskiral igralce pri gledališki družini, ki je imela dvorano v naši ulici,« je pojasnjeval Črni Peter in se znova zamislil. »Tudi jaz sem nastopal z njimi.. . Bil sem mali princ in sem bil žaba in sem bil veter ... A zdaj je že dolgo od tega ...«

			»Dobra ideja!« je zaklical Pajac. »Brez skrbi boš zdaj stopal po ulicah, Baron in Grof te ne bosta prepoznala.«

			»Neumnost!« ga je odločno zavrnil Velikan. »Najprej je brez pomena, da se pred kom skriva... In dokler se bo skrival, bo mevža in bojazljivec... Črni Peter, ti veš, da si boljši kot Baron in Grof, kaj bi se ju potlej bal?!«

			»Samo da onadva tega ne vesta,« se je nasmehnil Kapitanček.

			»Nekega dne bosta zvedela, ni se nam treba bati,« je rekel Velikan. »In ta obleka — čeprav imam rad mornarske obleke — je neumnost še zato, ker bo Črni Peter vzbujal z njo pozornost in ga bosta Baron in Grof še laže prepoznala ...«

			Črni Peter je nepremično zrl v Velikana, z obraza mu je zginil še zadnji odtenek smeha, skrušeno je dejal: »Velikan, prav imaš ... Pametnejši si od nas ... Bolj neprimerne obleke si nisem mogel obleči... Razen tega najbrž nikoli ne bom kapitan ... Nič ne bom ... Nič ... Nihče...«

			Črni Peter je odvrgel kapitansko kapo, skotalila se je daleč po tleh, si odpel modri suknjič z zlatimi gumbi in se sesedel na stopnico, ki se je vlekla ob zidu veže.

			Kapitanček je skočil in pobral kapo, s spoštovanjem jo je očistil. Velikan je stopil še bliže k njemu in je rekel: »Peter, če ne boš kapitan, boš nekaj drugega... Najbrž boš šofer... Vozil boš velike avtomobile s prikolicami, vozil boš v daljne, tuje kraje,... In tudi šofer je kot kapitan, kot kapitan ladje na suhem ...«

			Črni Peter je dvignil glavo, ga hvaležno pogledal in se mu zaupljivo nasmehnil. Čutil je, kako se mu v Velikanovi bližini vrača moč, zaupanje vase, čeprav je bil Velikan po letih mlajši od njega. Začel je spoznavati, kako bi odslej pogrešal njegovo bližino.

			Uvideli so, da se bo treba odločiti, kam jih bo iz veže vodila pot. Velikan je seveda vztrajal pri svoji zamisli, da se še tistega dne odpravijo v svet, kajti vse preveč so se že zamudili v domačem mestu. Pajac in drugi pa so mu govorili, da bo bolje, če prenočijo v mestu in šele naslednje jutro odpotujejo, saj bojo v mestu laže našli prenočišče, ko da jih zaloti noč v tujem kraju, povrhu vsega pa govori staro izročilo, da so se velika potovanja začenjala v zgodnjem, sončnem jutru, je razlagal črni Peter in šele s tem prepričal Velikana, da se je pridružil predlogu Kapitančka, naj še eno noč prespijo na njegovem domu, babica da bi jih zelo pogrešala.

			Vrnili so se na ulico. Počasi so se pomikali ob velikih in majhnih izložbah, se kdaj pa kdaj ustavili, ko da se jim ne mudi več, veliko potovanje bo brez škode počakalo še kakšen dan, si je rekel Pajac. Vendar tudi tokrat ni šlo tako, kot so mislili.



			Ob veliki izložbi so zagledali deklico, ki se je Velikanu in Pajacu precej zazdela znana. Videli so ji le pol obraza, ker je bila z drugo polovico obrnjena proti izložbi, pravzaprav pa so najprej videli le njen drobni nosek, ker so ji lice zakrivali dolgi, plavi lasje. Velikan in Pajac sta se ji približala in ji obstala za hrbtom. Tudi Črni Peter in Kapitanček sta prišla bliže. Pogledali so v izložbo, v katero so se tako nepremično zazrle dekličine oči, v veliki šipi so se narahlo risali obrisi njenega obraza, njene drobne postave. Izložba je bila polna punčk: v prvi vrsti so sedele punčke s črnimi lasmi in rdečo pentljo, v drugi vrsti so bile punčke s pšeničnimi lasmi in belo pentljo, v tretji vrsti so se smehljale punčke s kapicami, v četrti punčke v belih oblekah, v peti pa je sedela ena sama punčka: v beli mornarski oblekici. Tedaj je Pajac dregnil Velikana in mu zašepetal: »Ali vidiš, košarico ima, košarico s cveticami...«

			»Deklica iz hotela Planet.«

			»Da, deklica iz hotela . . .«

			Velikan jo je pozdravil:

			»Pozdravljena, deklica ...«

			Deklica se je ozrla in začudeno pogledala v obraze, ki so jo bili obstopili. Preplašeno se je umaknila za korak proti izložbi. Potem se je nasmehnila, prepoznala je Velikana in Pajaca.

			»Pozdravljena, prijatelja,« je zašepetala.

			Znova se je obrnila v izložbo in se zamaknila v punčke. V punčke so se zagledali tudi Velikan in njegovi in tako nekaj časa niso spregovorili niti besede. Velika izložba se je v svojem svetlem molku podaljšala vse do njih, sprejela jih je v svoj svet, narejeno gostoljubno in neprizadeto. Zatem se je oglasila deklica in tiho rekla: »Marijica ima punčko s črnimi lasmi in rdečo pentljo ...« Za hip je pomolčala pa nadaljevala: »Lehka ima punčko z belo pentljo ...« Spet je pomolčala pa nato dejala: »Barbara ima punčko z belo obleko.«

			»A kakšno imaš ti?« je vprašal Kapitanček.

			Deklica ga je pogledala z velikimi očmi, ko da se v njih skriva očitek, ko mu je odgovorila: »Nimam punčke . ..«

			»Če si jo želiš,« se je oglasil Velikan, »potem jo bomo dobili še zate ...«

			Deklica jih je pogledala in se nasmehnila, rekla je: »Očka zdaj nima denarja ...«

			Velikan je vznejevoljen zakrilil z rokami, a ga je že prehitel Pajac in rekel: »Veš, deklica, za punčke ni treba denarja...«

			»Tako je!« je odločno pritrdil Velikan.

			»Potem mi jo bo mogoče prinesel dedek Mraz,« je rekla deklica. »Mama mi zmerom pravi, da mi jo bo prinesel dedek Mraz.«

			»Dedek Mraz je še daleč,« je rekel Kapitanček.

			»Ga bom že dočakala ...«

			»Si jo zelo želiš?« jo je vprašal Velikan.

			Deklica je prikimala, oči so ji zažarele, ko je odgovorila: »Zelo si jo želim ...«

			»Potem pa pojdimo po punčko!« je zaklical Velikan, ko da se je v njem prav tako razplamenel skrivni ogenj, ki pa je bil drugačen kot ogenj v njenih očeh. Vprašal jo je: »Kako ti je ime?«

			»Katarinca...«

			»Pojdimo po punčko za Katarinco,« je ponovil Velikan.

			»Pojdimo!« so v en glas dejali Pajac in drugi. Že so se vrnili k izložbi. Velikan je vprašal Katarinco: »Katero punčko si izbrala?«

			»Rada bi punčko v beli mornarski oblekici...«

			»Imenitno, ta je naj lepša!« je zaklical Kapitanček.

			In ko da so s tem vzklikom do kraja zažareli v navdušenju, da bodo lahko izpolnili Katarinčino željo, so pozabili na vse okrog sebe, vrteli so se okrog nje, ko da je princesa iz devete dežele. Črni Peter je prijel njeno košarico, Kapitanček je še naprej hvalil, kako bo zadovoljna s punčko v beli mornarski oblekici, lepše prav zares nimajo nikjer, Pajac pa ji je govoril, da jo bodo pospremili vse do doma in njeni mami obrazložili, kako ni bilo več mogoče čakati na dedka Mraza. Velikan je že prijel za kljuko in prvi stopil v trgovino. Vsa se je bleščala v lučeh, steklenih mizah, na polnih policah so čakali avtomobilčki, žerjavi, tanki, cvetice, ladje, kavbojske pištole in stekleničke za dojenčke. Prijazne prodajalke z rumenimi pentljami v laseh so razkazovale nakupovalcem igrače in se trudile, da bi ugodile njihovim muhastim željam. Nekaj trenutkov so v skupini obstali sredi velike trgovine, se ozirali okrog, in Katarinca je stala med njimi, ko da je vstopila kraljična s svojimi dvorjani. Zazrla se je v polico, kjer je stala njena punčka v beli mornarski oblekici. Punčko so gledali tudi njeni dvorjani, in tisti trenutek so bili srečni.

			Pa se je spomnil Pajac, ki se je med njimi najlaže tega prvi spomnil: Punčko bomo res lahko precej dobili, a kako jo bomo plačali? Spreletel ga je srh in je bil prvi, ki ni bil več srečen. Zaupal se je Črnemu Petru. Potegnil ga je nekoliko na stran in mu brž razložil, kako se lahko vsa zadeva s punčko zaplete. Črni Peter, ki je zdaj že začel razumevati svet Velikana, se je zamislil, potem pa dejal: »Storil bom nekaj za deklico in za... in za Velikana ... Pajac! Zadržuj jih nekaj časa ... Poskusi ... Kakorkoli... Precej bom nazaj...«

			Neopazno se je zmuznil skozi vrata na ulico. Pajac je pogledal za njim, zaskrbljeno je pomislil: Upam, da ga ne bosta kje ustavila Baron in Grof, saj potem naša zadeva ne bo samo zapletena, temveč povrhu še zgubljena. Približal se je Katarinci, ki je stala z Velikanom ob prodajni mizi in čakala na prodajalko.

			»Poglej, koliko deklic je prišlo po svoje punčke,« je govoril Velikan. »Vsaka si lahko izbere svojo... Vsaka jo dobi, a ne za denar... Te punčke bi bile žalostne, če bi jih kupovali za denar ... Zato mi denarja nikoli več ne omeni, veš, Katarinca ...«

			»Ne bom ne,« je zašepetala Katarinca.

			Pa je prišla prodajalka in vprašala: »Želite?«

			»Katarinca si je izbrala punčko z belo mornarsko oblekico,« je rekel Velikan.

			»Me veseli,« je rekla prodajalka vljudno, segla na polico po punčko ter jo posadila pred Katarinco. Katarinci so se še bolj odprle velike oči, dvignila je roke, da bi prijela punčko, a ko da se boji, da so le sanje, ki bodo splahnele, brž ko se je bo dotaknila.

			»Se nikoli ni imela tako velike punčke v beli mornarski oblekici,« je povedal Kapitanček in prodajalka se je spet nasmehnila in vprašala: »Naj jo zavijem?«

			»Seveda, vzeli jo bomo,« je rekel Velikan.

			Prodajalka je prinesla velika škatlo ter postavila vanjo punčko. Katarinca se je še zmerom ni dotaknila. Pajaca pa je že pošteno skrbelo. V mislih je preletel pot kupca, potem ko si v trgovini izbere blago: Prodajalka napiše račun, treba je z njim do blagajne. Blagajničarka skrbno prešteje denar, dvakrat ga prešteje, nato pa na račun pritisne žig PLAČANO. Sele ko se s tem listkom vrneš k prodajalki, ti izroči škatlo s punčko ... Vse pogosteje se je oziral k vratom. Obupaval je. Kdo ve, če se bo Črni Peter vrnil. In tudi če se vrne, še ni rečeno, da bo prinesel s sabo rešitev. Pa se je vprašal: Kaj mi je vendar?! Še imam v žepu pajačevo kapo in nos! Zmerom je kje rešitev, takrat v cirkusu je bila, in mora biti tudi zdaj ... In ko se je ponovno ozrl, je na vratih zagledal Črnega Petra. Sprva ni mogel verjeti, da je res. Bil je upehan, a se je smehljal. Vrnil se je, preden je prodajalka zavila punčko. Pajac se ga je razveselil, ko da je zagledal dedka Mraza, in si je rekel: Vsaj nekaj moram zdaj storiti še jaz. Pa se je zasukal tako, da Velikan in Katarinca nista videla, kako je vzel račun, ga izročil Črnemu Petru, ki je brž pohitel k blagajni ter se vrnil z listkom. PLAČANO. Prodajalka se je nasmehnila, ko je s pogledom preletela listek, pa izročila veliko škatlo Katarinci. Pajac je za slovo pozdravil prodajalko z obrazom pajaca, še druge prodajalke je s tem spravil v smeh. Katarinca je narahlo držala škatlo, toliko da ji ni padla iz rok, nato pa stopila za Velikanom iz trgovine. Sele zdaj je Pajac opazil, da Črni Peter ni več v obleki kapitana. Na njegovo vprašanje, kam jo je spravil, je Črni Peter dejal: »Radi so mi jo vzeli v starinarni... Pravijo, da ljudje večkrat vprašujejo po pravi obleki kapitana ... Dali so mi natanko toliko, kolikor je stala punčka, niti dinarja več, ko da so se zmenili...« In pri tem je obrnil prazne žepe v starih hlačah, ki jih je nosil prej, pa se zasmejal, in njegov smeh je bil prvikrat za spoznanje svetlejši.

			Velikan je hodil ob Katarinci in nosil njeno košarico s šopki cvetic. Nobeden ni opazil, kdaj je prišla košarica v njegove roke. Zdaj se je Velikan zaustavil in segel v košarico ter izročil po en šopek Pajacu, Črnemu Petru in Kapitančku. Pri tem se je obnašal na moč svečano, s prijetnim razpoloženjem na obrazu, in to razpoloženje se je naglo širilo še na druge. Toda Velikan je imel še nekaj šopkov v košarici in jih ni nehal jemati iz nje. Začel jih je deliti ljudem, ki so jim prišli po ulici nasproti, ženski s sivimi lasmi, poštarju, mlademu dekletu, možu z debelimi očali, gotovo je bil profesor, položil je ¿opek v voziček otroku, ki ga je mati peljala na sprehod, vsem je spravljal na usta nasmeh, dokler ni razdal zadnjega šopka.





Deveto poglavje - KADAR STOJIJO STVARI NA GLAVI, JIH JE TREBA POSTAVITI NA NOGE - ČE JIH IMAJO


			Katarinca jih je vodila daleč v predmestje. Nič se ni ustavljala, ni govorila. Nosila je škatlo s punčko, ki je bila malodane tako velika kot ona. Ni pustila, da bi ji škatlo nosil kdo drug. Odgovarjala jim je, da je punčka lahka kot peresce, boji se, da morebiti nosi le prazno škatlo, le svoje velike sanje. Ko bo doma škatlo odprla, punčke ne bo v njej, vse bo kot prej, spet se bo vračala pred izložbo. Ko so ji rekli, naj odpre škatlo in pogleda vanjo, ni hotela, ko da se boji, da bi ji razočaranje prišlo prezgodaj.

			Zavili so na blatno cesto z luknjami in smetmi, na obeh straneh so stale barake in lesene hiše, ki so si jih postavili ljudje za zasilno bivališče in čakali v njih, kdaj se bodo preselili v pravo, boljše stanovanje. Tu in tam je na visokem železnem drogu samevala cestna svetilka. Pred barakami so postajali otroci, igrali so se in tekali naokrog, veselo in kriče, ko da jim je v ulici najlepše na svetu in si sploh ne želijo proč iz nje.

			Katarinca se je ustavila in rekla: »Tu sem doma!« Pri tem je s prstom pokazala na nizko barako iz rdečega posušenega lesa, glasno kričanje je bilo slišati skozi odprto okno. Kmalu nato sta skozi vrata pritekla kuštrava dečka in se zapodila mimo njih po ulici.

			»Spet sta se stepla,« je rekla Katarinca. »Boris in Ivo, moja brata ...«

			V baraki je bilo zdaj tiho. Katarinca je stopila proti vratom in se ustavila. Pomahala jim je, naj pridejo za njo. Stali so sredi ulice in se odločali, naj krenejo za njo ali ne.

			»To je gotovo pomota,« je zamrmral Velikan. »Katarinca nas je pripeljala v ulico, ki so jo ohranili kot zgodovinsko zanimivost, kako so pred tisoč leti živeli ljudje...«

			»Katarinca stanuje tu ...«

			»Ne verjamem, to je prav gotovo pomota,« je vztrajal Velikan.

			Katarinca je pritekla nazaj k njim, prijela Velikana za roko in ga odpeljala v barako. Drugi so šli počasi za njima. Vstopili so v stanovanje, ki je imelo le en prostor, a je bil precej velik. Ob stenah so stale omare in postelje, v kotu štedilnik, sredi prostora pa velika miza s stoli. Soba je bila snažna in prijetna, na mizi so bile v vazi sveže rože, na steni slike zasnežene pokrajine, na drugi pa slike cvetočega vrta. Skozi okna je sijalo toplo sonce. Šele zdaj so opazili, da sedi na stolu ob štedilniku ženska, roke je sklenila v naročju in v obraz je bila bleda. Katarinca je stekla k njej in je zaklicala: »Mama, glej!«

			Potem je naglo odvila škatlo, že je pred njimi stala punčka v snežno beli mornarski oblekici, s svetlimi, modrimi očmi in črnimi lasmi, velika in resnična Mama se je nasmehnila, nato pa tiho vprašala: »Katarinca, kje si jo dobila?«

			»V veliki trgovini,« je povedala Katarinca, »kar izbrali smo jo ...«

			»Potem jo morate vrniti,« je rekla Mihnova mama. »Takoj zdaj.«

			»Ni je treba vrniti, je že vse urejeno,« Je rekel Črni Peter, »verjemite nam.«

			Katarinca pa je že poskakovala s punčko po sobi, si jo pritiskala na prsi, pohitela z njo k oknu in jo postavila na okensko polico, da je punčko obsvetilo sonce, gledala je s svojimi svetlimi očmi po prašni Katarinčini ulici.

			Mihnova mama je vstala in rekla: »Pst, Katarinca, da se Miško in Liško ne zbudita ...«

			Seveda! Kako da je pozabila na svoja drobna bratca, dvojčka, ki sta spala v veliki košarici in ki ju je vsakič najprej pozdravila. Pomahala je Velikanu in drugim, stopili so za njo do košare. Previdno je odgrnila majhno rožnato zaveso in prikazala sta se drobna obraza, v prijetnem spanju sta se držala na smeh. Velikan se je domislil in jima položil v košarico svoj šopek cvetic, potem so to storili še drugi.

			Katarinca je v strahu zašepetala: »Nikar ne omenita mami, da prodajam cvetice ... Mama tega ne ve ... Bila bi huda ... Rada bi si sama kupila knjige za šolo ...«

			»Kaj jih res prodajaš?!« je bil hud Velikan.

			Pajac je posegel vmes in je rekel: »Ne, ne, kar tako jih deli dobrim ljudem ...«

			Mihnova mama jih je povabila k mizi. Črni Peter in Pajac sta sedla tako, da sta bila obrnjena na ulico. Dobro sta videla, kaj se dogaja pred barakami. Tako sta opazila, kako se po ulici sprehajata neznanca; ker sta bila oblečena kot delavca, ki popravljata vodovod, nista vzbujala pri ljudeh nobene pozornosti. Pajac pa ju je brž prepoznal. Ko je bilo treba prepoznati velikega in malega kapitana, mi je šlo trdo, je pomislil, a Barona in Grofa prepoznam, če vidim samo njuna nosova. Skušal je premotiti Črnega Petra, da bi pogledal proč od okna, a je bilo že prepozno, tudi Črni Peter ju je prepoznal. Toliko da ga ni vrglo s stola. Pajac ga je pod mizo zgrabil za roko in ga skušal pomiriti. »Gotovo sta nama ves čas sledila,« je rekel Peter in nemirno lovil z očmi vsak korak, ki sta ga naredila pred barako Baron in Grof. »Dokler si tu v hiši, se ti ni treba bati,« je šepetal Pajac, »in sploh se ti ni treba bati...«

			Drugi so postali pozorni na njuno šepetanje, utihnila sta. Katarinca je medtem posadila svojo punčko na posteljo, slonela je ob njej in jo gledala. Mihnova je postavila na mizo kruha in keksov, pa še steklenico malinovca

			»Tesno je pri nas,« je govorila. »In pozimi je hladno... Kar bojim se nove zime... Zaradi Miška in Liška ... Pa tudi jaz sem bolehna ...«

			»Ne morem razumeti, da ste še v tej baraki,« je dejal Velikan.

			»Že tri leta imamo obljubljeno stanovanje,« je povedala Mihnova. »Lani jeseni smo imeli že vse pripravljeno za selitev, potem pa so spet dali stanovanje drugemu . . «

			»Pogovoriti bi se bilo treba s tistimi, ki delijo stanovanja!« je vzkipel Velikan.

			Mihnova se je ustavila pred njim in rekla:

			»Oh, fant moj, veliko smo se že pogovarjali.« Za hip je premolknila, potem pa nadaljevala s svetlejšim glasom: »No, saj zdaj ga bomo dobili... V novem bloku... Veliko stanovanje .. . Potem bo vse drugače ... Prav danes je šel mož po odločbo v tovarno, kjer dela.«

			Takrat so zaslišali v predsobi korake. Vsi so se ozrli, Črnega Petra je vrglo pokonci. Trdno je bil prepričan, da bosta vstopila Baron in Grof. Pa se je vrnil oče Mihen. Ko je obstal v vratih, je bilo precej videti, da je razburjen. Zaklel je in vrgel kapo na posteljo.

			»Kaj je, Franc?« je preplašeno vprašala Mihnova. »Prekleto, ostali bomo še eno zimo v tej smrdljivi baraki,« je rekel Mihen in glas se mu je tresel. »V naše stanovanje v novem bloku pa se bo vselil Lepoglavec ...«

			»Lepoglavec?! Za božjo voljo, saj on vendar že ima stanovanje! Skoro novo stanovanje, in brez otrok je, kaj bo s tako velikim stanovanjem ...«

			»Ne vem, uh, uh, preveč me vprašuješ!« je s pridušenim glasom rekel Mihen in se zleknil na kavč. Potem ni spregovoril besede več, roke si je položil pod glavo in se zazrl v strop. Vsi so vstali in gledali vanj. Katarinca je že pripravila punčko, da bo pohitela z njo k očetu in mu jo pokazala. Zdaj jo je položila nazaj na posteljo in jo zakrila s hrbtom. Prvi se je po premolku oglasil Velikan: »Vse bolj vidim, da stojijo v tej ulici nekatere stvari narobe ... Postaviti jih bo treba spet na noge ...«

			»Če jih le še imajo, noge,« je pristavila Mihnova, obraz se ji je zožil v nove skrbi.

			Velikan je še trenutek razmišljal, nato je pogledal najprej Pajaca, pa še druge. Nazadnje je rekel:

			»Še živijo tu in tam strašila iz časa pred tisoč leti in kvarijo današnji svet... Baron... Grof ... denar in drugo... A kmalu jih ne bo več... Fantje, pojdimo in stvari uredimo ... Katarinca nas bo vodila ...«

			»Zaman, fantje, nič ne boste opravili,« je zamomljal Mihen.

			»Bomo opravili, saj jih ni več toliko, da z njimi ne bi mogli opraviti... Vodi nas, Katarinca!«

			»Kam, kam hočete?!« je spraševala Mihnova.

			»V tovarno ... K Lepoglavcu .. .«

			»Katarinca, ti ostani tu. Tebe poznajo. Samo očka bo imel potem težave,« je skoro prosila Mihnova.

			»Ne bojte se... Tako je bilo nekoč davno. V današnjem svetu pa je treba povedati resnico... In nobeden zaradi te resnice ne sme trpeti...«

			»Tako je v tvojem svetu, Velikan,« je rekel Črni Peter. »Prebudi se že v naše življenje!«

			»V mojem svetu?! Kako pa govoriš!« ga je zavrni] Velikan. »Moj svet je tudi vaš svet, je svet vseh ljudi.. Ni drugega sveta ... Zdaj pa pohitimo!«

			»Jaz vas bom počakal tu,« je rekel Črni Peter. »Ni mi dobro ... Najedel sem se zelenih hrušk ...«

			»Tako je,« mu je pomagal Pajac, edini je vedel, da mu je treba pomagati, »Črni Peter naj ostane. Kar smili se mi, kako ga zvija.« Nato je šepnil še njemu na uho: »Moram z Velikanom. Že vidim, potreboval bo spet mojo pomoč... A ti se ne gani iz hiše!«

			»Ne bom se ... In kmalu se vrnite ...«

			Mihnova je še ugovarjala, in tudi Mihen je mrmral v brado, da je vsak korak zaman, a Velikana nihče ni mogel več zaustaviti.

			Krenili so navzdol po blatni ulici, otroci so jim tekali čez pot ter jim nagajali, a se niso dosti zmenili zanje. Velikan in Katarinca sta hodila prva, za njima Pajac in Kapitanček. Pravkar nas pelje prijatelj Velikan v novo kašo, je razmišljal Pajac, pa še malo ne vem. kako se bomo pregrizli skoznjo. Še nikoli v življenju nisem toliko čofotal po kaši kot zadnje dni! Mogoče se bo naš podvig končal že pri vratarju podjetja, ki nas ne bo spustil v tovarno, se je nasmehnil, nato pa sklepal: Če imajo res dovolj sitnega in natančnega vratarja, sploh ne bomo prišli do direktorja tovarne in tako se bo vsa zadeva rešila sama od sebe. Velikana bo to sicer udarilo po glavi, v njegovem svetu ni direktorjev, h katerim ne bi spustili treh fantov in enega dekleta, a bo že kako prebolel, ali pa tudi ne, kaj vem; nekega dne pa bo le moral spoznati, da živi nekaj stoletij prezgodaj. Potem je podvizal korak, da bi prisluhnil, o čem se pogovarjata Velikan in Katarinca.

			»Pa je tvoj oče že bil pri prvem delavcu tovarne in mu razložil, da potrebujete drugo stanovanje?« je vprašal Velikan.

			»Pri prvem delavcu? Kdo je to?« je vprašala Katarinca.

			»Velikan misli s tem direktorja,« je pojasnil Pajac.

			»Direktorji so bili nekoč. Zdaj vodi tovarno prvi delavec, vsako leto drug delavec, vsak je dovolj sposoben ...«

			Katarinca je rekla: »O, vse mu je razložil...«

			»Potem ne morem razumeti, da ste še zmerom v baraki... In ta Lepoglavec ... Kako da hoče novo stanovanje, če ga že ima ...«

			»Gospod Lepoglavec potrebuje večje stanovanje, ker ima spet več metuljev,« je govorila Katarinca in nobenega očitanja ni bilo v njenem drobnem glasu.

			»Spet ne razumem ...«

			»No, gospod Lepoglavec zbira metulje... In ko mu zmanjka prostora, potrebuje novo stanovanje ...«

			»Naj pusti metulje na travnikih,« se je vmešal Pajac, »tam jim je najlepše.« Nato je dodal: »Katarinca, ali veš, kje stanuje? Spotoma bi ga lahko obiskali...«

			»Vem, kje stanuje,« je rekla Katarinca, »a gospod Lepoglavec ne pušča otrok v hišo.«

			»Ne boj se, prelisičili ga bomo.«

			»Jaz ne bom hodil v njegovo hišo,« je Velikan odločno zavrnil Pajacev predlog. »Nimam po kaj hoditi.«

			Nekaj časa so hodili molče. Zavili so v široko ulico z drevoredom, ki je kot zelen pas ovijal mesto. Sprejela jih je prijetna senca. Med kostanji so tu in tam stale klopi, ljudje so počivali na njih. Na veliki klopi se je zleknil črn pes in zadovoljno dremal. Morebiti je čakal na svojega gospodarja.

			Katarinca se je spet oglasila:

			»Slišala sem, kako se očka in mama večkrat pogovarjata o gospodu Lepoglavcu... Pravita, da jemlje v tovarni usnje in ga skrivaj prodaja dalje... No... jaz ne vem ...«

			»Ga vidiš! Zakaj pa tvoj oče tega ne pove?«

			»Ne vem... Nisem ga smela vprašati, drugače bi vedel, da sem prisluškovala,« je rekla Katarinca.

			»Res se bomo morali spotoma oglasiti pri njem,« je Pajac ponovil svojo misel.

			»Nikoli!« je skoro zakričal Velikan. »S takimi se nimam kaj pogovarjati... S strašili iz prazgodovine ne!«

			Spet so obmolknili. Velikan se je držal resno in vzvišeno, kot vitez je spremljal Katarinco, drobno princeso s pšeničnimi lasmi in zavihanim noskom, ki ga je kdaj pa kdaj nagajivo pogledala s svetlimi očmi. Za trdno je bil sklenil, da bo še tisto uro stvari uredil, kot je mislil, da bi morale biti urejene, a zaradi nerazumljivih okoliščin do zdaj še niso bile urejene. Prav gotovo gre za osamljeno pomoto, ki je ne bo težko odpraviti, si je govoril. Pajac je videl, da se bodo stvari najbrž odvijale drugače. Verjel je le v Velikanovo veliko pobudo, a ne v njeno uresničitev. Zato še ni zavrgel misli, da bi spotoma obiskali Lepoglavca. Bolj in bolj se je ogreval za to, ko da v tem sluti rešitev. In ko se je Katarinca ustavila in pokazala z roko proti hiši na desni strani drevoreda, v kateri je stanoval Lepoglavec, je Pajac dejal: »Velikan, sam pojdem k Lepoglavcu ...«

			»Če še zmerom lahko prenašaš ponižanja, pojdi,« je dejal Velikan.

			»Jaz pojdem s tabo,« je rekel Kapitanček.

			»Dobro,« je privolil Pajac. »Toda obljubi mi, da boš pri Lepoglavcu držal jezik za zobmi... To je važno, imam namreč neko misel.«

			»S Katarinco vaju bova počakala na tej klopi,« je rekel Velikan. »Toda če se bosta mudila predolgo, naju ne bo več tu.«

			»Nemudoma bova nazaj!« je še zaklical Pajac, nato pa pohitel s Kapitančkom proti visoki hiši onkraj drevoreda.

			Lepoglavec je stanoval v pritličju. Na belih vratih stanovanja je bilo z velikimi črkami napisano njegovo ime. Nad imenom je bil razpet velik, črn metulj. Kapitanček in Pajac sta nekaj trenutkov nepremično zrla v ime in v črnega metulja in od nestrpnosti požirala debele sline. Potem se je Pajac zbral in pritisnil na gumb, nad katerim je bilo napisano: GRLICA. PRITISNI NARAHLO! Toda bilo je že prepozno, ko je to prebral. V razburjenosti je z vso močjo stisnil gumb. Zaslišala sta, kako je nekje daleč na hodniku razdraženo zagrulilo: gruru... gru... grururur... In ko je pritisnil znova, tokrat narahlo, je spet zagrulilo, a mehkeje: gru ... grugru ... gru ... grugru ... Pajac in Kapitanček sta se spogledala. Šele zdaj sta razumela, zakaj je nad gumbom pisalo GRLICA. PRITISNI NARAHLO! Morala sta čakati še nekaj dolgih trenutkov, potem je nekdo pridrsal v copatih in odklenil vrata.

			Pred njima je stal mož v pisani domači halji, s svojo močno postavo je bil videti kot upokojen prvak v metanju diska. Njegov močni obraz je bil upadel, brada mu je ohlapno visela na vrat. Na glavi je imel le še nekaj redkih las.

			»Želita?« je vprašal z votlim glasom in pogledal zdaj enega, nato drugega. Kapitanček se je ozrl k Pajacu in nestrpno čakal, kdaj bo odprl usta.

			»Dober dan... Saj ste vi gospod Lepoglavec?« je vprašal Pajac korajžno. Ko je prikimal, je Pajac dodal: »Oče me pošilja. Važno sporočilo imam za vas.«

			»No, poslušam,« je rekel Lepoglavec radovedno.

			Pajac se je ozrl naokrog, ko da se želi prepričati, če kdo prisluškuje, nato je dejal skrivnostno: »Ne morem vam povedati tukaj, gospod ...«

			Lepoglavec se je zdrznil. Ko da se je za hip zmedel. Ko da se odloča in razmišlja, kaj bi mu Pajac lahko povedal. Nato jima je pomahnil z roko in ju spustil v stanovanje ter zaklenil za njima. Kamor sta se Pajac in Kapitanček ozrla, povsod so bile postavljene škatle z metulji: po mizah, po omarah, po stenah, na tleh, na stolih. Dišalo je po preperelem senu. Vsi ti metulji, ti metulji s čudovitimi krili, so nekoč frfotali po travnikih, je spreletelo Pajaca, spuščali so se na lužice sredi poljskih poti, obešali so se na tople, lesene stene čebelnjakov. Zdaj visijo v škatlicah razpeti in prebodeni. Na steni sta zagledala veliko metuljnico, bila je kot helebarda srednjeveškega vojščaka.

			»Tako, fanta, sami smo,« je rekel Lepoglavec, ko so obstali sredi velike sobe. »Žena je po opravkih pri sosedi ... Kdo te pošilja? Kaj mi imaš povedati?«

			»Gospod ... Ne bodite hudi, a ne smem vam povedati, čigav sem ... Tako mi je rekel oče ...«

			»Fant, zelo si skrivnosten... Daj, povej že!«

			Pajac je govoril počasi, vsako besedo je trikrat premislil, preden, jo je izgovoril.

			»Nekateri pravijo, da ste slab človek ...«

			»Hm, vsak ima svoje sovražnike ...«

			»Toda moj oče misli dobro o vas ...«

			»Res bi ga rad poznal...«

			»V tovarni usnja dela kot vi. A res vam ne smem izdati njegovega imena... Pravi, da ste dober človek. Zato me pošilja k vam... A nihče ne sme zvedeti, da me je poslal k vam...«

			»Pa boš ti znal držati jezik?«

			»Oče se zanese name.«

			»Pajac, ali lahko še jaz nekaj povem?« se je oglasil Kapitanček.

			»Ne zdaj ... Pozneje... Oče me pošilja, naj vam povem ... Malo prej je zvedel, da so bili v tovarni ljudje z notranje uprave ... Slišal je ... Pogovarjali so se z direktorjem o usnju, ki je zginilo iz tovarne ... Potem so omenjali vaše ime ...«

			Lepoglavcu so se zatresle vse tri brade hkrati, a se je na vso moč obvladoval, da bi tega ne opazila. Segel je v žep po robec in si dolgo brisal nos. Pajac pa je mirno nadaljeval: »Oče seveda ne verjame, da bi vi kaj vedeli o tem usnju, a me je vseeno poslal k vam, naj vas opozorim ... Saj veste ... Ljudje so hudobni... Tako mi je rekel oče.«

			»Fant, pa se oče res lahko tako zelo zanese nate?« je vprašal Lepoglavec, ustnice so mu bledele.

			»Pajac, lahko jaz odgovorim gospodu?«

			»Odgovori!« je privolil Pajac.

			Kapitanček se je obrnil k Lepoglavcu in rekel glasno: »Pa če bi nama jezik odrezali, ne bi spregovorila besede!«

			Pajac se je moral ugrizniti v ustnice, da je pregnal z njih smehljaj in je tako ohranil resen obraz. Lepoglavec se je zasukal proti oknu na ulico, se nekajkrat nemirno prestopil gor in dol po sobi, ko da s tem išče ubranost, še je nosil v roki robec in si nenehno brisal nos in čelo, ko se je vrnil k njima; opazila sta, kako se skuša nasmehniti. Rekel je: »No, fanta.. . Povejta očetu, da me veseli, da verjame vame ... Vendar vaju je poslal po nepotrebnem... Moja vest je čista. Vsak trenutek lahko stopim z njo na sonce...« Pristopil je k njima in jima položil roki na rame ter ju očetovsko popeljal do vrat, kjer je še enkrat ponovil: »Vsak trenutek lahko stopim z njo na sonce... Le tako povejta očetu...«

			»Zbogom, gospod ... In oprostite,« je rekel Pajac in stopil s Kapitančkom v vežo.

			Ko so se zaprla vrata za njima, se je Pajac še enkrat ozrl, nato sta pohitela na ulico.

			»Pajac...« se je oglasil Kapitanček, ko sta zavila v drevored. »Pajac. .. Mislim, da gospod Lepoglavec res nič ne ve o usnju . .. Videla sva, samo za metulje živi...«

			»Počakajva še, da bo stopil na sonce,« se je nasmehnil Pajac, »potem bova sodila... Zdaj je še oblačno... Hm...«

			Velikan je bil že neučakan. Toda Pajacu ni rekel niti besede, ko se je vrnil s Kapitančkom. Premagoval se je, da ne bi kazal svojega nezadovoljstva nad dejanji drugih, pa je tudi s takim obnašanjem skušal uresničevati načela svojega sveta. Tudi Pajac ni ničesar pojasnjeval, samo zadovoljno in skrivnostno se je smehljal.

			Prispeli so pred vhod v tovarno, nad katerim se je v velikem loku bočil napis: TOVARNA USNJA. Vratar jih je seveda ustavil in ni hotel nič slišati o tem, da bi jih spustil v tovarno. Velikan je švigal z očmi na vse strani ter nenehno govoril vratarju: »Mi smo posebna delegacija s posebno nalogo ...« Vratar pa je trmasto odgovarjal: »Požvižgam se na posebno delegacijo s posebno nalogo... Zame velja samo list z žigom in podpisom direktorja...«

			»Kako pa naj dobimo podpis direktorja, če nas ne pustite k njemu?« je otroško pametno vprašal Kapitanček.

			»Moj dragi pionirček, naj vam ga pošlje po pošti, hehe,« se je zahehetal vratar in zaprl vratca.

			»Ne bomo mogli v tovarno,« je tiho dejala Katarinca.

			Pa je Pajac poskočil. Nečesa se je domislil. Potrkal je na vratca, vratar jih je odprl, še zmerom se je hehetal. Pajac je zašepetal: »Tovariš vratar... Slabo kaže za vas ... Tisti veliki fant je sin republiškega sekretarja za industrijo ... Kaj ga niste prepoznali... ?«

			Vratar se je v hipu nehal hehetati. Pritekel je iz vratarnice in je na stežaj odprl vrata. Pri tem se je priklanjal Velikanu in jecljal: »Oprostite ... Res mi oprostite ... Star sem že in ne poznam več vseh sinov naših velikih...« Velikan, ki seveda ne bo nikoli zvedel, katere čudežne besede so jim odprle vrata, je govoril: »Vedel sem, da nas niste razumeli, kaj mislimo z našo posebno delegacijo... Samo zato nas niste pustili skozi vrata, samo zato ...«

			Da ne bi predolgo iskali direktorja, je Pajac spotoma še večkrat uporabil zvijačo, ki se mu je porodila ob srečanju z vratarjem. Kdaj pa kdaj je še dodal: »Naš republiški sekretar je zelo ponosen na svojega sina ...« In spet drugim: »Sin republiškega sekretarja nosi zelo važno sporočilo za direktorja ...« Tako so jih naglo pripeljali do njegove pisarne. Tajnica je sicer rekla, da je direktor na važni seji upravnega odbora, toda Pajačeva zvijača jim je pomagala, da jih je tajnica zapeljala naravnost do njihove sejne mize.

			»Pozdravljeni,« je spregovoril Velikan in se postavil pred mizo, za katero je sedel direktor s člani upravnega odbora. »Prišli smo s posebno nalogo ... Veseli nas, da nas pričakujete... Sedimo, prijatelji, in se z njimi pogovorimo o važni zadevi...«

			Velikan je sedel nasproti direktorju. In tudi drugi se niso obirali, brž so posedli na prazne stole za dolgo mizo, pomešali so se med člane upravnega odbora.

			Direktor se je nasmehnil in rekel:

			»Res ste nepričakovana delegacija ... Najbrž ste prišli s kakšne šole in bi radi zvedeli, kako upravljamo našo tovarno.«

			»Ne, nismo s šole,« se je oglasil Kapitanček, »počitnice so.« Škilil je k svojemu sosedu, članu upravnega odbora, da bi posnemal njegovo resno obnašanje.

			»Veste, pravkar imamo važno sejo upravnega odbora,« se je oglasil predsednik upravnega odbora. »Počakajte malo v predsobi, potem se bomo pogovorili z vami.«

			»Mi dobro vemo, o čem razpravljate,« je rekel Pajac.

			Prišli smo, da vam pomagamo zadevo razvozlati.«

			Direktor se je nasmehnil, nato je dejal. »No, zdaj pa zares ... Počakali boste zunaj pri tajnici... Postregla vam bo z bonboni...«

			»Zadevo je treba rešiti nemudoma,« je ugovarjal Velikan. »Prej ne pojdemo od tod.« Pogledal je Katarinco, ki je sklanjala glavo v mizo, in nadaljeval: »To je Katarinca ... Katarinca Mihen. Gotovo jo poznate. Njen oče dela že petnajst let v vaši tovarni... Doma ima še dva brata in nato še dva manjša brata, Miška in Liška...«

			»V baraki stanujejo,« je rekel Kapitanček. »In njihova mama je bolna ...«

			»Najbrž vam niso razložili, da potrebujejo stanovanje,« je rekel Velikan.

			»Oče jim je razložil,« je tiho dejala Katarinca, ne da bi dvignila glavo iznad mize.

			»Vemo, vemo,« se je oglasil predsednik upravnega odbora.

			»Potem ne razumemo, kako da stanovanja še niso dobili!« je vzkliknil Velikan.

			»Ej, dragi moji, vi tega še ne razumete,« je globoko zavzdihnil direktor.

			»Seveda ne razumemo,« je odgovoril Velikan. »To je vendar jasno kot beli dan, da njihova družina potrebuje stanovanje, torej jim ga je treba dati.«

			»Dobili ga bojo, brž ko bo mogoče,« je razlagal predsednik upravnega odbora, »brž ko bo mogoče... No, pojdite zdaj ...«

			»Prej ne pojdemo od tod, dokler zadeve ne uredimo,« je vztrajal Velikan. »Mogoče jo je precej urediti.«

			»Ej, res ste posebna delegacija,« je rekel direktor in skomignil z glavo.

			»Kaj jih še poslušamo,« se je oglasil vodja sedmega oddelka, ki je sedel ob direktorju. »Dajte, spravite se ...«

			»Počakaj, Jože,« ga je miril predsednik upravnega odbora, skušal je obdržati videz razumevajočega razsodnika, »naj nam kar povejo, kako bi oni uredili zadevo ...

			»Hm, zdaj pa že ne vem več, smo na seji upravnega odbora ali otroškega vrtca!« je rekel vodja sedmega oddelka in začel bobnati s prsti po mizi.

			Velikan je preslišal njegove besede, mirno je dejal: »čisto enostavno: Zapišite jim stanovanje v novem bloku, ki ste ga pravkar dogradili.«

			»V tem bloku je že vse oddano.«

			»Naj dobijo Mihnovi stanovanje, ki ste ga dodelili gospodu Lepoglavcu!« je dejal Pajac glasno.

			Vodja sedmega oddelka je zaklical: »Slišite, nam že solijo pamet! Uh!«

			Predsednik upravnega odbora pa je dejal: »To ni mogoče. Lepoglavec je velik strokovnjak. Zelo ga potrebujemo ... A vi tega ne razumete ...«

			»Strokovnjak za nevidno usnje!« je vzkliknil Pajac.

			Omizje je oživelo.

			»Strokovnjak za nevidno usnje?« se je začudil direktor. »Ne razumemo ...«

			»Vidite, zdaj pa vi ne razumete,« se je nasmehnil Pajac.

			»Pajac, ne bomo govorili o tem,« je rekel Velikan. »Prišli smo zaradi stanovanja za Mihnove.«

			Direktor pa je vztrajal pri vprašanju: »Strokovnjak za nevidno usnje, kaj pomeni to?«

			Pajac je še trenutek pomislil, nato je razložil:

			»V vaši tovarni ste izdelali usnje, ki je zdaj nevidno... Kratko malo veste zanj, a ga ne vidite ...«

			»Fant, saj si nam zastavil pravo uganko?« je zavzdihnili direktor in napel čelo.

			»Mogoče misli usnje, ki je zginilo iz naše tovarne, ne da bi ga videli, kdaj in kako je izginilo,« je pomislil predsednik upravnega odbora.

			»Prav tisto,« je nadaljeval Pajac. »Povedati vam moram le še to, da zdaj pazi nanj vaš veliki strokovnjak — gospod Lepoglavec ...«

			»Fant! Ali veš, kaj govoriš!?« je vzrojil vodja sedmega oddelka, potem pa se obrnil k predsedniku upravnega odbora: »Ne morem razumeti, da jim še nismo pokazali vrat!«

			»Naj le povejo do kraja,« je rekel predsednik upravnega odbora. »Tako zanimive in odločne delegacije še nismo poslušali.«

			»Nič več nimamo povedati,« je rekel Pajac. »Če želite še kakšno pojasnilo, vam ga lahko da le še gospod Lepoglavec.«

			Direktor se je smehljal in tudi drugi so se smehljali, le vodja sedmega oddelka je zmerom hitreje bobnal po mizi, govoril je: »Kaj takega še nisem doživel! Da bi prišli mlečnozobi fantje, no, in ena razkuštrana punčka, na našo sejo in nam bi popravljali sklepe... Že vidim, lepe stvari si bomo še učakali...«

			Zdaj se je predsednik upravnega odbora zresnil, pogledal zbrane ob dolgi mizi in rekel: »Tako, mladi prijatelji, zdaj pa pojdite... Prijetno smo se pogovarjali z vami, toda mi se moramo danes pogovoriti še o resnih stvareh...«

			»Nismo še odločili o stanovanju!« je ugovarjal Velikan. »Prej ne moremo zaključiti seje.«

			»Ga slišite? Rekel je: Nismo še odločili... Veste kaj, dosti mi je te seje upravnega odbora otroškega vrtca,« je rekel vodja sedmega oddelka in vstajal, »jaz grem ...«

			Tedaj je vstopila tajnica in rekla:

			»Tovariš direktor, telefon ... Nujno ...«

			Direktor se je dvignil in odšel z naglimi koraki iz sobe. Utihnili so in prisluhnili, kako je direktor odgovarjal v telefon: »Kaj pravite?! Ne, ne... Ne morem verjeti ... Kdo bi si mislil... Imeli smo ga za mirnega, resnega človeka, velikega strokovnjaka... Seveda... Seveda ... Precej bom uredil...«

			Direktor je odložil slušalko in se prikazal na vratih sejne sobe. Trenutek je molče gledal proti mizi. Ves spremenjen je bil v obraz. Nato je pomignil svojim možem. Hkrati so vstali od mize in pohiteli k njemu. Le Pajac in Kapitanček sta razumela, kaj je direktor sporočal svojim možem: »Fantje so govorili resnico ... Nevidno usnje, hm, kako duhovito ... Zginil je iz stanovanja ... Neznano kam ...«

			Potem so se počasi vrnili k mizi in posedli na svoja mesta. Vodja sedmega oddelka je grdo gledal v tla, ni več bobnal s prsti po mizi. Predsednik upravnega odbora pa je po premolku glasno dejal:

			»Mladi prijatelji, premislili smo zadevo glede stanovanja ... Mnogo bolj so ga potrebni Mihnovi... Zato glasujem kot prvi za predlog fanta, ki ga kličete Velikan .. . Kdor je še za ta predlog, naj dvigne roko... Glasujemo vsi, kar nas je zdaj pri mizi...«

			Za predsednikom upravnega odbora so najprej dvignili roke Velikan in njegovi, pa Katarinca, nato še direktor in drugi, vodja sedmega oddelka pa je le nekoliko premaknil roko, da se ni vedelo, je glasoval za ali proti. Pajac je pohitel h Katarinci in jo objel. Velikan pa ji je ponosno stisnil roko.

			Nazaj grede so hiteli. Komaj so dohajali Katarinco. ki je nosila veliko novico za očeta, za mamo in za brate. Pri hoji je premikala svojo drobno glavo in so ji dolgi, svetli lasje uhajali z ramen. Pogledovala je na obe strani ulice, kadar jo je morala prečkati. Molčala je v veliki sreči in se je le malokdaj ozrla, če ji sledijo.

			Ko so morali čez široko ulico, so Katarinca, Pajac in Kapitanček še prišli čez, Velikan pa je okleval in je zaostal. Potem je moral čakati, ker je pripeljala mimo dolga kolona avtomobilov. Pajac je komaj zadržal Katarinco, da so počakali na Velikana. Gledali so v velike tovornjake hladilnike, ki so se pomikali mimo, ko da so hiše na kolesih. Ko je bila kolona naposled mimo, onkraj ulice ni bilo več Velikana. Pogledali so še navzgor in navzdol po ulici, a ga niso zagledali. Spreletala jih je zla slutnja. Pajac je stekel nazaj čez ulico, se obračal na vse strani, ga klical, toda Velikan je zginil, ko da ga je odnesla s sabo velika kolona avtomobilov.





Deseto poglavje - VELIKO VPRAŠANJE: KJE JE VELIKAN? ČRNI PETER VE ZANJ — JE TO PRAVI ODGOVOR?


			V Blatno ulico so se vrnili pozno; na ulico je legal mrak, na visokem drogu je že gorela luč, podobna velikanskemu železnemu želodu. Šele zdaj so začutili utrujenost, komaj so še vlekli noge za sabo. Pajac je spoznaval, da je pravzaprav že prevzel vodstvo, ki so ga dotlej videli v Velikanu, ne da bi to sploh kdo omenil. In ta novi občutek mu je nalagal odgovornost, ki je nikoli ni bil vajen, samo neumno te stiska in peče, si je govoril. Moral se je premagovati, da bi vsaj na zunaj kazal sproščenost in vero, da se bo še vse dobro končalo. Vse od trenutka, ko je Velikan tako nenadoma zginil s kolono avtomobilov, so hodili sem in tja po ulicah mesta in upali, da ga bodo zagledali za kakšnim vogalom.

			Ko so se približali baraki, v kateri je stanovala Katarinca, sta se po ulici pripodila njena brata in stekla pred njimi v hišo, počitniško razposajena in neugnana Obstali so na pragu. V baraki so že prižgali luč. Mama je zagrinjala zavese. Videli so, kako je pri zadnji zavesi za hip počakala in pogledala po ulici. V skrbeh je že za nas, je pomislila Katarinca in stopila v vežo in od tam naprej v sobo.

			Vse drugače si je predstavljala trenutek, ko bo doma sporočila veliko novico. Odprla bo vrata na stežaj, si je mislila, in bo glasno zaklicala: »Mama! Očka! Šli bomo iz barake! Pomislite, že čez deset dni!« Nato bo stekla k njima in se jima vrgla okrog vratu. A zdaj je prišlo drugače. Velikana ni.

			Mama je zaslišala njen korak in se obrnila od štedilnika. Sklenila je roke in vzdihnila: »Joj, kod pa hodite?!«

			Katarinca je pogledala po kuhinji, ne da bi ji kaj odgovorila. Beseda ji ni hotela z jezika, čeprav je prinašala veliko novico. Oče Mihen je še zmerom ležal na kavču, pravkar se je bil prebudil. Starejša brata sta sedela pri mizi in se pitala s svežim kruhom — kos za kosom. Katarinca je obstala sredi sobe. Na lase in na lica ji je padla rumena svetloba svetilke. V trenutku tišine se je ozrla proti vratom, kjer sta stala Pajac in Kapitanček, nato je tiho rekla:

			»Dobili bomo stanovanje ...«

			Spet je sledil trenutek tišine. Mama je še stala pri štedilniku, Mihen je sedel na kavču.

			»Dobili bomo stanovanje,« je ponovila Katarinca, v njenem glasu ni bilo nič več novega, velikega.

			Zdaj se je Mihnova nasmehnila in rekla: »Morebiti ga bomo nekoč res dobili. Ne smemo zgubiti upanja.«

			Mihen pa je vzrojil: »Spet me boš spravila v slabo voljo! Daj otrokom večerjo in naj grejo spat!«

			Mihnova je rekla: »Sedi, Katarinca... Pridita, fanta. Tudi za vaju bo... Upam, da niste naredili kakšne neumnosti.«

			»Dobili bomo stanovanje,« je ponavljala Katarinca.

			»Nehaj!« je zakričal Mihen.

			Pajac je stopil bliže in rekel: »Midva ne bova večerjala ... Nisva lačna ... Kje je Črni Peter?«

			»A, saj res!« se je spomnila Mihnova. »Precej ga bom poklicala.«

			Stopila je do stopnic, ki so se vzpenjale nekam pod streho barake. Vzela je metlo in potrkala z držajem po stropu. Na podstrešju so zaslišali korake. Nato je nad stopnicami zazijala odprtina.

			»Odkar ste odšli, je čepel tam gori,« je povedala Mihnova. »Najbrž ima slabo vest.«

			Po stopnicah se je spustil Črni Peter, jih brž preštel z očmi, nato pa vprašal: »Kje je Velikan?«

			In potem so jim pripovedovali, kako so prišli v tovarno, da so se oglasili tudi pri Lepoglavcu, kako so naposled na seji upravnega odbora soglasno potrdili sklep, da dobijo stanovanje Mihnovi, kako so se vračali, pa o koloni avtomobilov, ki je nenadoma pripeljala mimo, in kako je zginil Velikan in da so ga od takrat zaman iskali po vsem mestu.

			»Tisto o stanovanju je pravljica,« je govoril Mihen, »shranite si jo za dedka Mraza.«

			»Očka, ni pravljica,« mu je dopovedovala Katarinca. »Jutri lahko greš po odločbo, so rekli.«

			»Da se bom osmešil pred njimi, kaj?! Porečem jim: Tako in tako. Včeraj so bili z vami na seji upravnega odbora ti in ti smrkavci, in še moja smrklja, in ste slovesno sklenili, da nam dodelite stanovanje ... Prosim za odločbo ... Hahaha!« se je zasmejal Mihen, čez trenutek pa je dejal resno: »Tak daj jim že večerjo in naj grejo spat!«

			»Tovariš Mihen, res je, vse je res, kar je povedala Katarinca,« je pritrjeval Pajac, trudil se je, da bi naredil čimbolj resen obraz.

			»Daj no, tebi verjamem še manj! Imaš pravi obraz pajaca,« je dejal Mihen in zamahnil z roko.

			Nikoli ne morem ljudem dopovedati kaj resnega, je pomislil Pajac, vsako mojo resno besedo, vsako mojo resno kretnjo vzamejo samo kot nagajivo besedo in kretnjo pajaca. Nenadoma se je počutil nebogljenega, navadil se je bil Velikana. Ob njem je nekaj pomenil, ob njem so ga upoštevali tudi drugi, ob njem je lahko kaj storil za koga, največkrat za samega Velikana, brez njega pa — ko da mu manjka desna roka. Pa se je še bolj oprijel sklepa, da mora čimprej najti Velikana, najti ga mora, pa če bo treba za njim na. konec sveta.

			Črni Peter je obsedel na zadnji spodnji stopnici in brez besed poslušal njihovo pripovedovanje. Venomer si je popravljal težke lase. Še bolj bled je bil v obraz.

			Mihnova jim je postavila na mizo krožnike z zabeljenim krompirjem. Vsakemu je dolila še dišeče mesne omake. Vonj se je naglo razširil po vsej sobi. Mehka para se je dvigala z mize in se zbirala pod svetilko. Kapitančku so se počasi širile oči. Začutil je pravo lakoto. Nič drugače se ni godilo Pajacu. Velika skrb, ki se je prvič v življenju s tako močjo zagrizla vanj, je v dišečem dimu, ki se je dvigal iznad krožnika, za trenutek zgubila grozeče zobe. In ko jih je Mihnova znova povabila k mizi, se niso več obirali.

			Mihen je jedel na koncu dolge mize. Videti je bilo, da se je znova na videz umiril, počasi je zajemal s krožnika. Vsakokrat, ko je nekoliko sklonil glavo, se mu je zasvetilo visoko čelo. Katarinčina brata, ki sta ji sedela vsak na eni roki, sta naglo pospravila, kar jima je Mihnova prinesla na mizo. Brez besed je vzela njuna krožnika, šla do štedilnika, odkrila velik lonec in z zajemalko znova napolnila krožnika s krompirjem in omako.

			»Očka, glej, Katarinca spet ne bo pojedla,« je rekel njen levi brat in s tem pretrgal molk.

			Mihen je pogledal Katarinco, rekel pa ni nič.

			Kapitanček je jedel z velikim tekom. Kdaj pa kdaj se je ozrl k Petru in Pajacu. Ko je videl, da zajemata počasi in zadržano, ju je začel ubogljivo posnemati. Pajac je jedel sprva s pravo lakoto, a ga je že kmalu začela dušiti skrb, kje je Velikan. To mi ni prav nič podobno, si je rekel. Kaj nisem več pajacasti Pajac? Najhuje se je godilo Črnemu Petru. Videti je bilo, kako se trudi, da bi vse pojedel. Ni maral pokazati, kako ga skrbi zaradi Velikana.

			»Če Katarinca ne bo vsega pojedla, v nedeljo ne bo šla z nami k stricu, ali ne, očka,« je rekel njen desni brat.

			Mihen je že povečerjal. Preslišal je sinove besede. Vstal je in rekel:

			»Ne briga me, čigavi ste. .. Nocoj lahko prespite pri nas na podstrešju ... A ko se bom jutri vrnil ž dela, naj nikogar več ne najdem tu.«

			Pajac, Črni Peter in Kapitanček so vstali. Mihnova je pogledala v njihove krožnike ter rekla: »Pojejte pa le!«

			Spogledali so se, nato je Črni Peter dejal: »Hvala ... Ne morem več ...«

			Mihnova jim je še natančneje pogledala v obraz in rekla: »Upam, da se vašemu prijatelju ni kaj zgodilo ...«

			»Brez skrbi,« je dejal Mihen, »takim se težko kaj zgodi... Če bi kateri od naših samo pokukal na ulico, bi ga gotovo kaj povozilo ... Njim pa ... Beži no ... Jutri bo spet z vami, živ in zdrav!«

			Mihnova je stopila k postelji in vzela z nje odejo Vrnila se je z njo k Petru in rekla: »Vzemite jo, da vas ne bo zeblo ... Jutra so že hladna ...«

			Črni Peter je vzel odejo in stopil na stopnico. Pajac in Kapitanček sta se brez besed obrnila za njim. Pajac je spotoma zagledal Katarinčino punčko, še je sedela na postelji, v beli mornarski oblekici in je gledala skozi okno na ulico, kjer je bila že noč. Za trenutek se je spomnil velike, srečne poti, ko je Katarinca krenila z njo iz trgovine in so jo spremljali, ko da so spremljevalci dedka Mraza v čudovitih pravljičnih oblekah.

			Še enkrat se je oglasil Mihen: »Že kateri od vas kadi?« Nato pa dodal: »Na podstrešju barake se ne kadi...«

			Črni Peter je pogledal Pajaca, nato še Kapitančka, pa je odgovoril: »Nobeden ne kadi...«

			Mihen se je nasmehnil in prišel bliže.

			»Pokažite žepe,« je rekel.

			»Očka!« je vzkliknila Katarinca. »Moji prijatelji so . . . Resnico govorijo!«

			Še trenutek jim je Mihen gledal v oči, nobeden od dečkov jih ni povesil, ponosno so iskali zadoščenje, potem se je Mihen brez besed obrnil in sedel na kavč. Črni Peter se je povzpel po stopnicah, za njim je šel Kapitanček. Pajac se je zbral in dejal: »Lahko noč... Lahko noč, Katarinca ...« In nato še hudomušno: »Voščim tudi tvoji lepi mornarki...«

			Podstrešje je bilo nizko, komaj so hodili z vzravnano glavo. Na tramu je brlela majhna žarnica in medlo osvetljevala prostor. Na ulico je gledala linica, skozi katero bi odrasel človek le težko zlezel. Pajac je pogledal na ulico. Onkraj nje so na pragu pred barako posedali ljudje in se pogovarjali. Spomnil se je doma, stanujejo v prav taki baraki na drugem koncu velikega mesta. Kdaj pa kdaj so ob poletnem večeru posedeli na pragu in potem jim je oče pripovedoval o daljnih tujih krajih, ki jih je prepotoval kot vojak. Nenehoma se je na svoji poti zapletal v težke doživljaje, a se je vsakokrat spet izmotal s preprostimi, a iznajdljivimi rešitvami. In to so edini svetli trenutki, ki so Pajaca vezali na očeta... Odmaknil se je od linice. Črni Peter se je že zleknil po starih žimnicah, ki so jih Mihnovi spravili na podstrešje, potem ko so kupili nove. Kapitanček mu je sedel pri nogah.

			»Vem, Kapitanček, na babico misliš,« je rekel Pajac.

			»Nisem ji povedal, da me nocoj ne bo domov,« je zamrmral Kapitanček, čutili so, kako krhke so njegove besede, samo rahel dotik — sesule bi se mu v jok.

			»Najbrž si bo mislila, da si že na morju,« je rekel Pajac.

			»Pusti ga, začel se bo cmeriti,« je dejal Črni Peter osorno.

			»Oprosti,« je rekel Pajac mehko in se sklonil h Kapitančku, ta pa se je sunkovito obrnil in se vrgel na žimnice, tako da si je obraz zakril z rokami. Premagoval se je.

			»Oprosti, Kapitanček,« je spregovoril Pajac bolj sam zase, »babice in morja... in... in Velikana ta trenutek ne bi smel omenjati...«

			»Pajac! Ti tako govoriš?! Smo mevže ali kaj, da Velikana ne bi smeli omenjati?« je vzrojil Črni Peter. »Jutri ga bomo poiskali.«

			Zdaj Pajacu ni bilo žal, da je omenil babico, morje in Velikana. Pretrgal je mučni molk. Prvič je zaslišal iz Petrovih ust tako odločne in samozavestne besede. Zdi se mi, da ima nocoj Črni Peter veliko opraviti s samim seboj, si je hudomušno rekel Pajac, gotovo preživlja odločilne trenutke v svojem življenju, in priznati moram, da je to presneto žaltava zadeva. Pajac je čutil, kako se mu vrača razpoloženje, s katerim je vse dni spremljal Velikana. Z njim je doživel trenutke, ki jih nikoli več ne bo pozabil. Ob Velikanu je spoznal, da je mogoče živeti tjavdan kot metulj na travniku, mogoče pa je tudi kaj storiti za koga drugega, da je mogoče storiti tudi v trenutku, ko je videti, da se ne da nič storiti.

			»Jutri ga bomo poiskali,« je ponovil Pajac besede Črnega Petra, in še dodal: »In ga bomo tudi našli!«

			Nenadoma je ugasnila žarnica. Podstrešje se je pogreznilo v temo, ko da se je vsa baraka stopila v njej kot kos sladkorja v črni kavi, ostal je le vonj po suhem lesu, zavrženem pohištvu, po posušenih zdravilnih rožah in preperelih kosih blaga. Pajac se je dotipal do žimnice in legel k Črnemu Petru. Obrnil se je tako, da je skozi lino videl nebo poletne noči. Popravil si je vzglavje in potegnil nase kos odeje. Mimo linice je počasi priplaval svetel oblak in se pomikal dalje, za sabo je vlekel zlat pas, na katerega je bil privezan mesec. Potoval je mimo, mu mežikal, nato pa ga mehkobno povlekel za sabo, zaspal je.

			Ležal je na zlatem pasu ob mesecu, ki ga je žgečkal po vratu s svojim dolgim, nagajivim nosom. Ko ga je hotel ujeti za nos, se mu je mesec izmuznil, Pajac pa je zdrsnil z zlatega pasu — globoko globoko — in se znašel na velikem travniku, ki je bil videti kot letališče. Kamor se je ozrl, so stali metulji, ki so imeli podobo letal. Pohitel je k prvemu metulju in se povzpel nanj. Tedaj je zagledal, da na drugih metuljih že sedijo direktor tovarne usnja, predsednik upravnega odbora in drugi člani upravnega odbora, pa še Mihen, na najmanjših metuljih pa njegova sinova. Mihen mu je pomahal, da se mudi, pa je Pajac pognal motor in metulj se je z veliko hitrostjo dvignil med oblake. Za njim je letela dolga vrsta metuljev. Podili so se sem in tja med oblaki, nenadoma pa so se spustili v veliko hišo, skozi okno v stanovanje, nekje je kot lev zarjula grlica, in že se je vsa dolga vrsta metuljev zapodila za Lepoglavcem, ki se je na velikem, črnem metulju pognal skozi drugo okno v nebo, In zdaj so v divji vožnji dolgo lovili črnega metulja, na katerem je sedel Lepoglavec, naposled pa so ga le strmoglavili na tla. Spustili so se za njim in ga našli pod črnim metuljem, ki so mu naglo rasla krila, da je postajal vse večji in je prhutal z njimi po zraku kot zmaj. Pajac je začel teči in je pritekel na rob travnika, padal je, padal ter pristal na drugem, spodnjem travniku, ki je bil poln rož. Sredi rožnatega travnika je sedel Velikan in se igral s punčko v beli mornarski oblekici — bila je Katarinca... Iz daljave je po travniku prihajal Kapitanček in je na dolgi vrvici vlekel velik čezoceanski parnik; na njegovem najvišjem jamboru je stal Črni Peter in na vso moč mahal z rokami v pozdrav. Nenadoma mu je spodrsnilo in je omahnil z jambora. Pajac se je pognal proti parniku, da bi prestregel njegov padec, Črni Peter je z vso močjo priletel v njegovo naročje ...

			Prebudil se je. Črni Peter je slonel z vsem telesom na njegovi rami in trdno spal. Skozi lino se je kot skozi okvir kazala svetla podoba dneva.

			Vstal je in stopil do line. Barake so se že prebudile. Jutranja rosa je ovlažila prah, ulica je bila sveža in mehka. Delavcem se je mudilo na delo. Gospodinje so se vračale iz pekarne in mlekarne. Ko se je obrnil, je opazil, da se je medtem tudi Črni Peter že zbudil. Mencal si je oči in gledal v Pajaca. Nato se je dvignil in prišel k njemu do line. Kapitanček je še spal, smehljal se je, ko da potujeta z babico s sanjsko ladjo po belem morju. Spodaj v sobi so že slišali korake. Mihen bo vsak čas odšel na delo, je pomislil Pajac. Ne bo si upal na upravo tovarne, da bi vprašal zaradi odločbe za stanovanje. Prevečkrat so ga že razočarali, veliki možje so že pojedli dano besedo, hm, zdaj pa naj bi vso zapleteno zadevo z njihovim stanovanjem tako preprosto rešili neznani mlečnozobci, da, prav tako si misli o nas, si je rekel Pajac.

			»Šel bom,« je tiho, a odločno dejal Črni Peter.

			»Kam?«

			»Po Velikana ...«

			»Hm, kako pa veš, kje je?«

			»Vem... To sta naredila Baron in Grof .. . Zaradi mene... Gotovo sta strašno jezna name... Če se bom vrnil k njim, bojo spustili Velikana.«

			Pajac je nekoliko pomislil, pa dejal: »Ne vem... Obdržali bojo oba ... Premislimo še.«

			»Velikan je mnogo storil zame. Ne smem zdaj pustiti, da bi se Baron in Grof zaradi mene znašala nad njim. Poznam ju. Nimata mehkih rok.«

			Pajaca je veselilo, da je bil Črni Peter tako trdno odločen, da poišče Velikana. Vedel je, da s tem rešuje Črni Peter, tudi .samega sebe, saj mu je prav odločnosti najbolj primanjkovalo. Baron in Grof sta vse do dne, ko se je Črni Peter spoznal z Velikanom, počela z njim, kar se jima je zljubilo. Obenem pa se je Pajac bal, da bi se zaradi te njegove odločitve stvar lahko slabo končala za oba, za Velikana in Črnega Petra. Z Velikanom sta Baron in Grof — če je res v njunih rokah — nastavila Črnemu Petru veliko past, je razmišljal.

			»Mogoče vseeno lahko odločimo kako drugače,« je rekel Pajac.

			»Drugače ni mogoče,« je zmajal z glavo Črni Peter, »razmišljal sem snoči dolgo, ko sta vidva že spala.«

			»Imel sem čudne sanje,« je menil Pajac in smeje dodal: »Škoda da ni tu babice, razložila bi mi jih.«

			Tedaj je Črni Peter dregnil Pajaca v rame in mu namignil, naj pogleda na ulico. Zagledala sta miličnika.

			ki je postajal sredi ulice in pogledoval naokrog, držal se je službeno strogo.

			»No, miličnik, in kaj potem?« je rekel Pajac.

			»Nikar ne misli, da nas ne iščejo več,« je dejal Črni Peter.

			»Toda ta nas gotovo ne išče,« je odvrnil Pajac. »Ta je na jutranjem sprehodu.«

			Miličnik je tedaj ustavil otroke, ki so šli po mleko. Spraševal jih je.

			»Za nami sprašuje, gotovo,« je rekel Črni Peter.

			»Ne, ne,« je ponavljal Pajac, čeprav je na tihem že popuščal sumu, ki ga je izrekel Črni Peter.

			Zbudila sta Kapitančka. Na pol zbujen je pogledoval po podstrešju, ko da se ne more spomniti, kje je.

			»Spravimo se čimprej od tod,« je priganjal Črni Peter. »Počutim se kot v kletki.«

			Kapitanček ju je z zaspanimi očmi spraševal, kaj se dogaja, ust še zmerom ni odprl. Pajac je z enim očesom pokukal na ulico. Zapazil je, da prihaja po ulici še drug miličnik. Pridružil se je prejšnjemu, ki se nikakor ni hotel premakniti dalje od Mihnove barake. Spet sta ustavljala otroke in gospodinje. Prav gotovo sta po nekom spraševala. Zdaj ga je zares zaskrbelo. Postal je nemiren. Skušal se je pomiriti, pa je v žepu poiskal pajačevo kapo in nos, spet se je spomnil na veliki trenutek v cirkusu, ko je reševal direktorja cirkusa, sloves in ime cirkusa, in sebe.

			»Prav imaš, Peter, pojdimo!« je rekel Pajac, »kar precej pojdimo.«

			Ker je Črni Peter začutil, da se je Pajacu glas nekoliko zatresel, je hipoma pogledal skozi lino. V strehe barak se je že uprlo jutranje sonce, na ulici se je sušil prah, spet je živela svoje vsakdanje življenje. Zapazila sta, kako je eden dečkov pokazal proti baraki, v kateri so stanovali Mihnovi. Miličnika sta se z naglimi koraki premaknila z mesta in prihajala bliže.

			»Sem gresta!« je pritajeno vzkliknil Pajac.

			»Vidiš! Nas iščeta,« je rekel Črni Peter. »Nisi mi verjel... Mi pa stojimo tu in jih ljubeznivo čakamo. Uh!«

			Kapitanček je zdaj naglo vstal, do kraja se je prebudil.

			»Izmuzniti se jim moraš vsaj ti,« je odločil Pajac. »Za naju ni važno ... Ti moraš poiskati Velikana.«

			»Da, moram ga poiskati...«

			Tedaj so se trdi koraki že oglasili spodaj v sobi.

			»Skozi sobo ne boš mogel več,« je ugotovil Pajac.

			Zmedeni so se ozirali naokrog. Kaj kmalu pa so ugotovili, da s podstrešja barake ni druge poti kot skozi lino na ulico ali pa po stopnicah skozi veliko sobo. Glasovi v stanovanju so bili vse glasnejši. Slišali so tudi Katarinco. Pajac je miril Kapitančka, češ, ne more se mu zgoditi drugega, ko da ga po najkrajši poti odpeljejo nazaj k babici.

			Črni Peter je medtem staknil drog, ki so ga Mihnovi uporabljali za zastavo. Potisnil ga je skozi lino ter konec droga privezal k tramu z žico, ki je visela z njega.

			»Našli nas boste v stari krčmi pod mostom ali pa v hangarju brodarskega društva,« je rekel Črni Peter, potem pa z veliko težavo zlezel skozi lino, se oprijel droga, ki ga je bil položil po strehi, se spuščal po njem ter končno odskočil na tla, videla sta ga, kako je s hitrimi koraki zbežal po ulici. Ljudje so se ozirali za njim. Deček, ki je prej pokazal miličnikoma Mihnovo stanovanje, je zdajci stekel proti baraki. Medtem je eden miličnikov že prišel po stopnicah, odkril vhod, pa se jima nasmehnil in rekel: »Dobro jutro, tički! Ste se že naspali?«

			»Naspali smo se,« je mirno rekel Pajac, važno je, da se je Peter izmuznil, si je govoril. »In vi?«

			»Mi smo bolj slabo spali,« je odgovoril miličnik, »ko pa smo vso noč mislili na vas ... Kje pa je še eden?«

			»Odletel je skozi lino,« se je tedaj oglasil miličnik, ki je čakal spodaj v sobi. »Tale dečko ga je videl.«

			»Glej, na lino sva pa pozabila,« je zmajal z glavo miličnik pa dejal: »No, le pridita dol, vidva nama ne bosta več odletela.«

			Mihnovi so bili že vsi pokonci. Katarinca in brata so stali sredi sobe v spalnih srajcah. Ko sta prišla Pajac in Kapitanček po stopnicah, se je Katarinca vrgla na kavč in zaihtela.

			»Ej, punca, pa menda ne jočeš zavoljo teh tičkov,« je dobrodušno dejal miličnik s črno piščalko čez prsi in jo narahlo potrepljal po rami.

			Miličnik brez piščalke čez prsi je široko sedel na stol in pomignil Pajacu in Kapitančku, naj stopita pred njega.

			»Kam je odletel tretji?« je vprašal Pajaca.

			»Ne vem, ni nama povedal,« je odgovoril Pajac odsotno, z mislimi je bil s Črnim Petrom in Velikanom.

			»Kam je odletel?« je vprašal še Kapitančka.

			Kapitanček se je za hip obotavljal, potem pa odgovoril natanko tako kot Pajac: »Ne vem, ni nama povedal ...«

			»Ti papagajček!« se je razjezil miličnik brez piščalke.

			Mihnova se jim je vsa potrta približala in ju tiho vprašala: »Fanta, kaj sta naredila?«

			»Nič nisva naredila... Samo po svetu gremo z Velikanom ...«

			»Dokler ste še brez peruti, ne morete v svet, kaj ne veste tega?« je rekel miličnik s piščalko.

			»Mi gremo v svet z nogami, ne s perutmi, tovariš miličnik,« je rekel Pajac.

			Miličnika je vrglo pokonci.

			»Fant!«

			»Tovariš miličnik,« se je vmešala Mihnova, »saj ni mislil tako hudo, kot je rekel.«

			»Spraviva ju na postajo,« je tedaj rekel miličnik s črno piščalko.

			»Prav,« je potrdil miličnik brez piščalke. »Jezi me, da sva opravila nalogo le na pol.«

			V tem so zagledali skozi okno, kako na vso moč teče po ulici Mihen; pred dobro uro je odšel na delo v tovarno.

			»Moj bog, kaj mu je,« se je prestrašila Mihnova in pohitela k oknu.

			Mihen pa je že prisopihal v sobo. Obstal je pri vratih, ves upehan, saj ni bil več mlad, da bi si lahko privoščil tek sedemnajstletnega fanta, vsi so se zazrli vanj. Obraz se mu je zasmejal, ko je potegnil iz žepa polo papirja in pomahal z njo po zraku, nato pa ves iz sebe dejal:

			»Odločba za stanovanje! Glejte jo! Jutri se že lahko selimo...«

			Nato se je Mihen pomikal od enega do drugega in vsakemu posebej pomolil pod nos odločbo, ženi, vsakemu otroku posebej, Pajacu, Kapitančku, nazadnje pa še miličnikoma. Šele pri zadnjem se je zavedel in se vprašal, kaj pravzaprav počnejo miličniki navsezgodaj v njegovem stanovanju. Vprašujoče je pogledal Pajaca in Kapitančka, nato se mu je pogled ustavil na ženinem obrazu.

			»Tovariša sta prišla po fanta,« je razložila Mihnova tiho.

			Mihen je trenutek pomislil, pogledal miličnika in rekel: »To sta dobra in poštena fanta... Tudi jaz sem mislil... A glejte... Uredili so zadevo z našim stanovanjem ... Veliki ljudje je niso mogli urediti... Gotovo je pomota, tovariš miličnik ... Verjemite mi...«

			»Hm, ne vem, ne vem,« je govoril miličnik brez piščalke.

			Pajac je nagovoril Mihna:

			»Vidite, ni bila pravljica ...«

			»Res, ni bila pravljica,« je prikimal Mihen. »Poklicali so me in mi vse razložili ...«

			Miličnik s piščalko se je obrnil k Pajacu in Kapitančku in rekel: »Naprej, fanta ...«

			Pajac in Kapitanček sta še enkrat pogledala h Katarinci, ki je v beli spalni srajčki stala ob kavču. Nasmehnili so se drug drugemu, nato je Pajac naglo stopil skozi vrata v vežo, za njim je odkorakal Kapitanček, kot kapitan, ki se z daljnega morja vrača k babici.

			Miličnik s črno piščalko se je še obrnil k Mihnu in rekel: »Poklicali vas bomo... Če boste lahko kaj dobrega povedali o njih, jim ne bo škodilo... In tudi nam bo prav... Na svidenje ...«

			Mihen je z družino pohitel k oknu, z belo odločbo za stanovanje v rokah; gledali so za njimi, ko so odhajali po Blatni ulici, ki jo bodo zdaj za vselej zapustili.





Enajsto poglavje - KAJ SKRIVAJO ČOLNI OB REKI


			Črni Peter je hitel po stranskih ulicah iz mesta ter se v predmestju obrnil na ozko pešpot, ki je vodila navzgor ob reki. Izogibal se je glavne ceste, ker se je bal, da bi doživel še kakšno presenečenje. Ob delavniku je bila pešpot prazna, najraje so jo uporabljali nedeljski izletniki; sprehodili so se ob reki vse do zelenega otoka s kopališčem in restavracijo. Na obeh straneh poti je raslo nizko grmičevje, le kdaj pa kdaj se je pokazala večja jelša ali vrba, se odpirale velike gramoznice, tisočletja je reka prinašala pesek in gramoz. Odločil se je, da pogleda najprej v lopo za čolne, ki so jo zgradili člani mestnega brodarskega društva. Če jih ne bo našel v lopi, se bo moral podvizati in pogledati še v staro krčmo pod mostom.

			Ko je zagledal jaso, na kateri sta stala velika hangarja za čolne, se je ustavil. Jasa se je položno spuščala v reko. Večja lopa je bila nova, komaj so jo zgradili, stara je bila dosti manjša in vsa razmajana, pohlevno se je prepustila usodi, da jo bodo opustili in podrli. Staro lopo za čolne je Črni Peter dobro poznal, saj je v njej že večkrat prespal z Baronom, Grofom in drugimi. Se zmerom so v njej hranili čolne, stare in neuporabne, čakali so na svoj neslavni konec.

			Nekaj trenutkov je okleval. Je ta rešitev res najbolj pametna, se je vprašal kot že tolikokrat tistega dne. A že si je znova odgovoril: Storiti moram to za Velikana in zase; dolžan sem to storiti, in rad, rad bi to storil, še nikoli ni čutil v sebi tolikšne želje.

			Pognal se je proti reki, ki se je na tistem mestu zelo razširila, tako da je bilo na prvi pogled videti, da stojita veliki lopi za čolne ob mirnem jezeru. Stopil je naprej okrog nove, velika vrata so bila zaklenjena, nikjer ni opazil človeka. Nato se je s počasnimi koraki približal stari lopi. Skozi velike špranje vrat je uhajal dan in z njim tudi veter, ki je narahlo vlekel z reke. Obšel je vrata ter se ob leseni steni pomikal na drugo stran lope. Spotoma se je kdaj pa kdaj zaustavil in skozi špranje med deskami pokukal v lopo, a ni mogel ničesar odkriti, ker so mu pogled zakrivali čolni, ki so jih zložili na kup. Šele na koncu dolge stene je našel odprtino, ki mu je v hipu pokazala, kaj se dogaja v stari lopi za čolne.

			V tistem delu hangarja, ki ga je zdaj lahko videl, je bilo dovolj svetlo. Veter je bil odkril — neko vetrovno aprilsko noč — precejšen del strehe, ki je niso več popravljali. Baron in Grof in še dva moža so sedeli na deskah okrog starega, prevrnjenega čolna in kvartali. Vsi so imeli prižgane cigarete, le najstarejši med njimi je vlekel pipo. Nad njimi se je zbiral oblaček dima, ki ga je osvetljeval pramen dnevne svetlobe. Nedaleč od njih je v velikem čolnu sedel Velikan. Ni se premikal, nepremično je zrl predse, vzvišen in ponosen je bil njegov obraz.

			Baron je prijel karte, ki mu jih je nadelil mož s pipo, in zaklical: »Imenitne karte!« Čez hip pa je še dodal: »Fant mi je prinesel srečo, hahaha... Odkar mi sedi za hrbtom, dobivam...« Ozrl se je k Velikanu in ponovil: »Slišiš, fant, dobivam, hahaha ...«

			»Igrajte, kar igrajte, nič me ne motite,« je tiho dejal Velikan.

			»Igrali bomo tako dolgo, dokler ne boš povedal, kje lahko najdemo našega izgubljenega tovariša, Črnega Petra, hahaha,« je govoril Grof. »Važne stvari se moramo pomeniti z njim.«

			»Igrajte, kar igrajte,« je govoril Velikan, »a Črnega Petra ne boste več videli...«

			Baronu je za hip zatrepetala roka. Zadržal je karto. Nato je rekel: »Fant, kar vihaj nos ... A ga ne boš več dolgo ... Ko bom začel izgubljati, ti gorje ...«

			»Lenuhi ste in tatovi, to je enkrat ena,« je rekel Velikan. »Kaj bi se vas bal? Prijeli vas bojo, preden bo konec tega dneva ...«

			Grof se je dvignil, si pripravil pest in vprašal: »Ima me, da bi ga malo pobožal, kaj pravite?«

			»Pusti ga, saj je še zabaven. Govori kot pridigar v naši vasi. Zmerom mi je šlo na smeh, kadar sem ga poslušal.«

			Grof je spustil roko in sedel. Velikan pa je nadaljeval, ne da bi spremenili glas: »Najbrž vas bojo vtaknili v muzej, saj ste zadnji med tatovi in lenuhi.. .«

			»Slišiš, Baron, v muzej nas postavlja, hahaha,« se je zarežal mož z rdečo ruto okrog vratu. »Nagačili nas bojo kot lisice, hahaha, oh, res je zabaven ...«

			»Tebe bojo nagačili s slamo, mene pa z mehko vato, ker imam nežno, plemenito telo,« je rekel Baron.

			»Hahaha,« so se zakrohotali Grof in drugi.

			Karte so glasno padale na dno starega čolna. Pred igralci so zdaj rasli, pa spet usihali kupčki denarja. Skozi odprtino pod streho je priletel pogorelček, nekajkrat obletel visoko lopo, morebiti ne more pozabiti toplega gnezda na tramu lope — pa spet odletel skozi odprtino.

			»Pravzaprav je čuden fant,« je rekel po premolku mož s pipo. »Nisem še srečal takega. Dan in noč nepremično sedi v čolnu, ni ne lačen in ne zaspan, ne žejen, in tudi zastoka ne zaradi vezi okrog nog in rok ...«

			»Mogoče smo ujeli mučenika,« se je nasmehnil Grof. »Prišli bomo z njim vred v zgodovinske knjige, otroci se bojo učili o nas ...«

			»Oh, nehajta z neumnostmi!« ju je zavrnil Baron. »Samo bolj trmast je, kot so drugi fantje njegovih let, pa mu bomo že strli tudi to trmo ... Kar spomnite se, kako smo prejšnji mesec kartali teden dni brez prestanka...« Pogledal je Velikana in dejal glasneje: »Si slišal? Mi igramo tudi teden dni brez prestanka...«

			»Kar igrajte,« je rekel Velikan, »prav nič me ne motite ...«



			Črni Peter je čepel ob odprtini, slišal je sleherno besedo. Na tihem je občudoval Velikana. Kje je jemal moč? In še besede ni črhnil o njem. Gotovo je žejen in lačen

			Gotovo ga bolijo roke in noge, ki so mu jih zvezali ob čoln. Še bolj je začutil vez, ki ga je priklenila na tega fanta, začutil jo je kot vrednoto svojega življenja. Še nikoli do tistega trenutka se ni počutil tako močnega, z golimi rokami bi podrl staro lopo, če bi bilo treba priti do Velikana. Ali mu bom lahko kdaj povedal, kako mi je ta trenutek žal, da sem dvomil v njegov svet? Ne da bi še premišljal, se je z vsem telesom zapodil v stare deske, razpočile so se, da je glasno zahreščalo, in je priletel naravnost pred čoln, na katerem so kartali. Grof, mož z rdečo ruto in mož s pipo so planili pokonci, Baron pa je mirno obsedel s kartami na svojem mestu, rokovnjaško izurjeno se je obvladoval.

			»O, glejte, kdo je prišel,« je rekel narejeno prijazno in gledal v svoje karte. »Ej, Črni Peter, bilo nam je neizmerno dolgčas po tebi.«

			Grof, mož z rdečo ruto in mož s pipo so spet počasi sedli, spoznali so, da se morajo obnašati mirno in ravnodušno kot Baron.

			Črni Peter je stal pred njimi, prsti so se mu nabrali v pesti. Pogledal je zdaj Velikana, zdaj Barona in druge.

			»Prisedi,« je rekel Baron. »Potrebujemo nekoga, ki nam bo pobiral karte. Danes mi strašno rade padajo iz rok.«

			»Hahaha,« je ušlo možu s pipo, a se je precej nehal smejati, ko je opazil resni Baronov obraz.

			»Umazanci! Spustite Velikana, nič nima z vami!« je vzkliknil Črni Peter.

			Baron se je zadrževal.

			»Tebi smo hoteli ustreči,« je rekel, »pa smo ga povabili malo na obisk.«

			»Ne bi smel hoditi za mano,« se je oglasil Velikan. »A ker si že prišel, je tudi dobro. Pokazal si, da nisi več z njimi.«

			»Rešili te bomo, Velikan ...«

			Velikan je preslišal njegove besede, tiho je nadaljeval: »Ugrabili so me. Ko sem čakal na prost prehod čez ulico, so se zahrbtno obesili name in me zavlekli v svoj avto.«

			»Vem, kako delajo . . .«

			»Baron, bodimo previdni!« je rekel Grof. »Mogoče je pripeljal s sabo celo četo kifeljcev. Fant je dovolj strahopeten, da mu lahko pride kaj takega na misel.«

			»Sam sem,« je odgovoril Črni Peter odločno. »Hotel sem sam v vaš brlog.«

			»Oho, ho, fant se je razvil v junaka, glejte, glejte!« je rekel Baron zasmehljivo. »To pa ni tako neumno. Že dolgo čakamo na takega junaka, a ne?«

			»Z vami niti koraka več!«

			»Hoho, postal pa je tudi šaljivec,« je rekel Baron še bolj zasmehljivo. »Tudi šaljivcev nam je treba za dolge zimske večere.«

			Črni Peter se je pognal k Velikanu, a mu je Baron tako naglo in spretno podstavil nogo, da je Črni Peter tlesknil po tleh kot vreča. In potem je bilo treba le še nekaj izurjenih prijemov Grofa in moža z rdečo ruto, pa je Črni Peter sedel v drugem čolnu, prav tako z zvezanimi rokami in nogami. Branil in otepal se jih je, kolikor so mu dale moči, vendar je bil njegov upor zaman.

			»Spodobi se, da to igro odigrate z mano do kraja,« je rekel Baron, »imam karte, da bi jih bil še pridigar Velikan vesel, hahaha ...«

			Spet so padale karte na staro dno čolna. Črni Peter jo gledal mimo Velikana, ni se maral srečati z njegovim pogledom, ko da ga je sram, da se jim je pustil ujeti, zdaj je bilo nekaj časa slišati le karte, ki so padale na dno čolna, in za trhlimi stenami hangarja je šumela reka, razločno je bilo slišati valove, ki so pljuskali v breg, .sonce se je pomikalo v višje špranje lesene stene. Tla hangarja so se ob zadnji steni spuščala v reko, tako da je bilo mogoče spustiti čoln naravnost v valove.

			»Črni Peter, ne delaj si težkega srca,« je spregovoril Velikan. »Obnašaj se, ko da gledaš le zadnje tatove in lenuhe na tem našem svetu... Kmalu jih ne bo več... Razstavljali jih bodo le še v muzejih ...«

			»Pridigarji imajo pravzaprav še srečo,« je rekel Grof, »še zmerom najdejo koga, da mu razlagajo svoje resnice ... In ta naš ima še posebno srečo. Zvezali smo mu vernika! Kako bi mu bili drugi pridigarji nevoščljivi, če bi zvedeli!«

			»Nehaj! Presedaš mi že s svojimi globoko pečenimi duhovitostmi!« je vzrojil Baron in vrgel karte na mizo.

			»Ne zvračaj name, če si začel dobivati slabe karte,« se je obrnil Grof, ni še maral odložiti kart.

			»Jeshar, daj malico,« je rekel Baron in pogledal moža s pipo.

			Medtem ko je Grof nejevoljen pospravljal karte, je mož s pipo privlekel iz sosednjega čolna veliko torbo in začel polagati na mizo kruh in meso, naposled pa še de

			belo steklenico vina. Baron je izvlekel nož in si odrezal velik kos kruha in mesa. Nato so to ponovili za njim še drugi, po vrsti, kakršno veljavo je imel kdo v njihovi druščini, najprej Grof, nato mož z rdečo ruto, zadnji je bil mož s pipo.

			»Peter, ti si se gotovo pri pridigarju najedel kurje pečenke,« je rekel Baron in s poudarjenim tekom žvečil velik zalogaj, »pa zdaj nisi več lačen.«

			»Le sami se najejte,« je dejal Črni Peter mirno. »Ko vas bojo postavili v muzej, vas bojo krmili samo še s prahom za molje.«

			»Glejte ga!« je vzkliknil Baron, »saj že govori kot Velikan!«

			»Ej, pa ga je res mesil dober pridigar,« je rekel Grof in si odrezal nov kos mesa.

			Baron je pograbil steklenico, jo dvignil v svetlobo in si jo nekaj trenutkov ogledoval, obrnjen je bil proti Velikanu, potem si jo je nastavil na usta in pil z dolgimi, hlastnimi požirki. Zatem se je zasukal, si obrisal usta z rokavom, steklenico pa izročil Grofu, ki je bil na vrsti drugi. Tudi Grof si je nastavil steklenico na usta in pil z dolgimi požirki, pa še mož z rdečo ruto, zadnji pa mož s pipo. Velikan je ves čas molčal in gledal skozi veliko špranjo v topol, ki je rasel ob reki in ga je veter narahlo premikal. Prisluškoval je reki in prav nobene nestrpnosti ni bilo na njegovem bledem obrazu.

			Baron se je zleknil ob čoln, tako da je bil z glavo naslonjen na njegovo stranico, ter gledal v Velikana in Črnega Petra. Prekrižal je roke na prsih, potem ko si je v usta vtaknil cigareto. Drugi so posedli k njemu, se lenobno obračali po ležišču in čakali, kaj bo Baron spregovoril.

			»Kaj pravite, zdaj, ko smo našli našega Črnega Petra, se pravzaprav lahko poslovimo od pridigarja,« je začel Baron.

			»Prav imaš, Baron,« je prikimal Grof.

			»Sam ne pojdem od tod,« je rekel Velikan.

			»Saj ti ne bo treba hoditi, poslali te bomo s posebno pošiljko, a ne?« je rekel Baron in poveljniško važno pogledal svoje može.

			Trenutek je trajalo, da so razumeli njegov namig, nato so mu prikimali in se glasno zasmejali. Razumel je tudi Črni Peter.

			»Baron, ne, tega ne boste storili, ne, nikar!« je zaklical, v njegovem glasu so se mešali strah, prošnja in upor;

			»Peter!« je pritajeno vzkliknil Velikan. »Pusti jih, naj si priredijo še svojo zadnjo predstavo. Ne smeva jim tega odbiti.«

			»Velikan, ti ne veš, kaj nameravajo,« je rekel Črni Peter.

			»Gotovo nameravajo kaj takega, kar so že zmerom delali tatovi, lenuhi in razbojniki,« je dejal Velikan.

			»Naj ga kresnem po butici?« je vprašal mož z rdečo ruto.

			»Pridigarja?« je vprašal Baron in se delal mirnega. »Pridigarju ne prideš do živega. Beseda ga ne zapeče, pest ga ne zaboli.«

			»Hahaha,« so se zasmejali.

			Baron se je zdaj naglo dvignil. Stopil je do čolna, v katerem je sedel Velikan z zvezanimi rokami in nogami. Vstali so tudi drugi in prišli za njim.

			»Mislim, da je čoln, v katerem sedi, kar čeden zanj,« je rekel Baron, »kaj pravite?«

			»Kar čeden je zanj,« so ponovili za njim v en glas.

			»Pomislite vendar!« je zakričal Črni Peter in začel trgati vezi. »Razbojniki, kaj vam je storil?!«

			»Po nepotrebnem se vmešava v naš svet.«

			»Peter, ostani miren,« je rekel Velikan. »Sosed Jakopin mi je govoril, da ni več tatov in ne razbojnikov ... In jih tudi res ni več...«

			»Oho, kaj pa smo potem mi?« je začudeno vprašal Baron.

			»Vi ste tatovi in razbojniki, to je res,« je govoril Velikan. »Toda živeli ste pred tisoč leti ali še prej ... Potem vas je nekega dne zasul plaz ledu... Kot izumrli mamuti ste se ohranili pod ledom... Zdaj se je led zaradi atomskih poskusov stopil in ste za nekaj časa spet prilezli na dan ...«

			»Presneto! Tako znanstveno pretehtane razlage o našem nastanku pa do te ure še nisem slišal!« je rekel Baron. »Brrr, kar zazebe me, če pomislim, da sem ležal tisoč let pod ledom.«

			»Brrr, mene tudi,« je zamomljal Grof.

			»Brrr, mene tudi,« je zatrepetal mož z rdečo ruto.

			»Brrr!« se je zatresel mož s pipo.

			»Hahaha,« so se zasmejali v en glas.

			Velikan pa je nadaljeval, ne da bi ga zbegal njihov smeh: »Toda vaše drugo življenje bo kratko... Ne poznamo več lenuhov, tatov in razbojnikov. Ljudem boste le še v zabavo in v opomin, naj ne obujajo več strašil, ki so živela pred davnimi leti... Mogoče vas bo kak pisatelj porabil za komedijo iz starih časov...«

			»Če ga bomo še dolgo poslušali, se bomo pred njim res spremenili v prave muzejske lutke,« je rekel Grof.

			»Res je čuden fant,« je menil Baron. »Kje se je neki vzel? Se dolgčas nam bo, ko se bomo poslovili od njega.«

			»Pssst!« je zdajci pritajeno vzkliknil mož z rdečo ruto. »Zdi se mi, da sem slišal korake.«

			»Pojdi in poglej,« je rekel Baron Grofu.

			Grof je po prstih odšel do špranje v steni hangarja in se zvlekel skoznjo. Sledili so trenutki napetega pričakovanja. Stali so na svojih mestih, pripravljeni so bili, da se v trenutku poženejo skozi odprtine iz hangarja. Potem se je vrnil Grof in dejal:

			»Nikogar ni... Veter buta v stare deske ...«

			»Če pa sem čisto razločno slišal korake ...«

			»Daj no!« ga je zavrnil Grof. »Preveč si pil.«

			Spet so govorili glasneje, a videti je bilo, da se povsem pomirili niso več.

			»Primimo!« je ukazal Baron in se uprl z ramo v čoln.

			Pomagali so mu in čoln se je premaknil z mesta. Potiskali so ga mimo Črnega Petra, a se je trudil zaman, da bi ga dosegel z zvezano roko. Velikan je mirno sedel v čolnu, še trenil ni z očmi.

			»Ne, ne, ne,« je sopel Črni Peter. »Čoln je star, razletel se bo, komaj se bo dotaknil valov.«

			»Potem bojo pač valovi krivi, če se naš mladi pridigar ne bo dobro počutil na njih,« je rekel Baron.

			»To je njihova zadnja predstava,« je znova govoril Velikan. »Ne boj se, Peter, meni se ne bo zgodilo nič hudega.«

			»Spustili te bojo na čolnu v reko, kaj ne vidiš,« je govoril Črni Peter, ker se mu je zdelo, da Velikan še zmerom ne razume, kaj nameravajo z njim. »Reka te bo nesla, nesla, a ti ne boš mogel veslati, ne boš se mogel upreti njenemu deročemu toku, ker imaš zvezane roke...«

			»Dobro, naj mu kar Peter razloži namesto nas,« je rekel Grof in se smehljal.

			»Zaneslo te bo proti zapornicam elektrarne,« je z zbeganim glasom nadaljeval Črni Peter in znova nagovoril Barona: »Ne, ne, ne delajte tega z njim... Povejte, kaj vam je naredil takega?«

			»Naveličali smo se njegovih velikih besed o svetu, ki ga ni,« je dejal mož z rdečo ruto.

			»Govori z nami, ko da smo navadni tatovi in razbojniki,« je dodal mož s pipo.

			»Kaj govorite, možje!« se je oglasil Baron. »Naveličali, pravite? Kje pa! Želimo le, da še ribam v reki pove kakšno pametno... O, ribe so zelo poslušne in ubogljive... Vsako njegovo besedo bojo vzele zares. In tudi med njimi so še ribe požrešnice, ribe razbojniki, ribe tatovi... Ali ne bi tudi njim prišla prav kakšna njegova velika beseda, kaj, možje?«

			»Prav imaš, Baron... Če je kdo potreben pridigarja, so ga ribe,« je rekel Grof. »Naprej z njim!«

			Kot en mož so se uprli v čoln in ga po dnu hangarja potisnili v odprtino, ki se je spuščala v reko, stare deske čolna so hripavo zapele. Še enkrat so se ustavili za trenutek, ko je Baron zaklical: »Srečno vožnjo v ribje kraljestvo! In večna hvala za velike besede. Založil si nas z njimi za sto let!«

			»Hahaha,« so se zasmejali.

			»Ne, ne, ne,« je ves nesrečen zmajeval z glavo Črni Peter.

			»Smejijo se svoji zadnji predstavi,« je mirno dejal Velikan. Nato pa se je na pol obrnil k Petru in ponovil: »Ne boj se, nič hudega se mi ne bo zgodilo ...«

			»Naprej!« je zaklical Baron.

			»Horuk!« so zaklicali možje, čoln je zdrsnil v reko. valovi so pljusknili više, potem se je spet vse umirilo.

			»Hitro ga je odneslo,« je rekel Grof.

			»Reki se danes mudi,« je dejal Baron in stopil pred Črnega Petra. »In kadar se mudi reki, se mudi tudi nam.«

			»Tega vam ne bom nikoli odpustil,« je pritajeno dejal Črni Peter, skrušil se je vase. »Nič več me ne veže na vas.«

			»Toda nas marsikaj veže nate,« je rekel Baron in se mu še bolj približal. »Komaj sem čakal, kdaj se bomo pomenili o avtu, ki si nam ga nastavil v ulico pred staro gostilno, in o psu, ki nas je tako ljubeznivo sprejel « Gledala sta si iz oči v oči. »Zato se ne moremo kar spet raziti.«

			»Pravim vam, pojdimo od tod,« je rekel Grof, vse bolj je bil nestrpen.

			»Šli bomo,« je dejal Baron. »Postavite ga na noge in mu zavežite usta.«

			Priskočili so, Črni Peter se je branil z zadnjimi močmi.

			Tedaj je skozi odprtino stene nekdo zaklical:

			»Dvignite roke in ne premikajte se!«

			Vse je bilo naglo končano. Baron in Grof sta skočila proti odprtini v nasprotni steni, vendar ju je tudi tam pričakal miličnik. Pa sta se pognala v dno hangarja med valove reke, da bi Ubežala s plavanjem. Toda miličnika sta brž spustila v reko čoln in reka ju je sama nesla za ubežnikoma. Voda je bila deroča, tako da sta se Baron in Grof le z veliko težavo držala na površju, čeprav je bilo očitno, da sta dobra plavalca. Naposled sta se ujela za vejo in obvisela na njej ter pohlevno pričakala, da so ju potegnili v čoln.

			Na obali je kričal Črni Peter:

			»Poiščimo Velikana! Zvezanega so spustili v čolnu po reki...«

			Tudi Pajac in Kapitanček sta prišla z miličniki. Zdaj sta hotela z njimi v čoln, ki so ga poslali za Velikanom. Poveljnik je dovolil samo Črnemu Petru, drugi pa so stekli po obali reke. Od tam so pogledovali v vsak zaliv ter venomer mahali miličnikom in Črnemu Petru, ki so se peljali s čolnom. Za njimi je kar čez travnike po poljskih poteh drvel džip, motor mu je brnel, ko da orje po poljih letalo. Prehitel je vse, ker so hoteli čimprej priti do zapornic elektrarne.

			Reka se je razširila, grmovje jim ni več zapiralo pogleda na zahrbtne zalive. Zagledali so čoln z Velikanom, počasi je plul proti zapornicam. Od daleč je bilo videti, ko da čepi v velikem ptičjem gnezdu, ki ga je reka odtrgala grmu ob svoji obali. Začeli so vpiti in mu mahati, toda Velikan jim ni mogel dati znamenja, da lili je zagledal, bil je zvezan. Čoln, v katerem sta sedela miličnika in Črni Peter, je pospešil hitrost, veslali so, kolikor so jim dopuščale moči. Toda videti je bilo, da vendarle ne bodo mogli pravi čas dohiteti Velikanovega čolna. Vsi so v strahu zatrepetali: Kaj ga bo res zadnji trenutek pogoltnil veliki jezik? Leva zapornica elektrarne je bila odprta, reka je z mogočnim bučanjem drla skoznjo.

			Džip je bil najhitrejši. Zavozil je na ploščad elektrarno in na vso moč dajal signale. Uslužbenci elektrarne, ki do tistega trenutka niti slutili niso, kaj se dogaja na gladini njihovega jezu, so zdaj tekali sem in tja, ko da je kdo podrezal v mravljišče. Dva od njih in miličnik z džipa so se pognali v čoln in odveslali naproti Velikanu, ki si ni mogel prav nič pomagati. Ko so pripluli v njegovo bližino, so čoln zagrabili z dolgim kavljem.

			Velikana so potegnili k obali. Mirno je sedel v čolnu in ni kazal razburjenosti. Ko so ga odvezali, se je obrnil k Črnemu Petru, ki se je že pripeljal za njim, in mu rekel:

			»Si videl, Peter, nič hudega se mi ni zgodilo ...«





Dvanajsto poglavje - PRED NJIMI JE ŠE VELIKO SVETA


			Sedeli so na dolgih klopeh v sobi mestnega sodišča; na eni strani Velikan, Pajac, spet sta bila v svojih obnošenih oblekah, pa Črni Peter in Kapitanček, na drugi strani Velikanov oče in mati, Pajacev oče ter oče Črnega Petra ter Kapitančkova babica. Molčali so in se kdaj pa kdaj ujeli s pogledi. Pajacev oče je kinkal z glavo in dremal. Velikanov oče je bil velik in suh, držal se je resno in prizadeto; Velikanova mati je tiho zrla predse, prozorno so se ji svetlikala lica. Drug za drugim so odhajali v veliko sobo, v kateri je stala široka miza. Za njo so sedeli sodnik, vzgojitelji svetovalci in porotniki.

			Zdaj sta prišla iz sobe Katarinca in Mihen. Posedla sta k dečkom. Mihen je kazal razburjeno svečan obraz, Katarinca pa je preplašeno begala z očmi od fanta do fanta, iskala je upanja zase in zanje.

			Potem je minilo precej časa, ko niso nikogar poklicali v dvorano. Posvetujejo se, je pomislil Pajac in pogledal Velikana. Spomnil se je, ko ga je vprašal sodnik:

			»Ali si želiš spet domov ali pa te naj pošljemo v zavod?«

			Odgovoril mu je: »Tovariš sodnik, žal ne morem ne domov in še manj v zavod. Ne smem več zapustiti Velikana. Odpotoval bom z njim naprej v svet.«

			»Velikan ne pojde več v svet,« mu je odgovoril sodnik.

			»Pojde!« je dejal Pajac samozavestno. »Saj sva si ga komaj malo ogledala... Pred nama je še veliko

			sveta ...«

			Potem se je sodnik nasmehnil in mu velel, da se lahko vrne v čakalnico.

			Končno so jih poklicali v dvorano. Prvi so odšli starši, Pajačevega očeta so morali zbuditi, za njimi pa še fantje in paznik. Posedli so pred sodnika in porotnike. Sodnik je vstal in jih nagovoril:

			»Želim, da bi fantje, ki so zapustili svoj dom, dom spet našli... Za nekatere med njimi bo pot do doma težavna, a pomagali jim bomo ...«

			Potem je sodnik najprej pogledal babico in rekel: »Pojdite s svojim fantom domov... Spoznali smo, da ne moreta živeti drug brez drugega ... Veseli nas, da zaradi vašega fanta nimamo nobenih skrbi...«

			Babica je objela Kapitančka, debela solza ji je zdrsnila po licu, tiho je rekla: »Res ne moreva drug brez drugega ...«

			Kapitanček je gledal nekam predse, morebiti na morje, morebiti v ladjo, ki se je pravkar vračala v pristanišče ...

			Zatem je sodnik vprašal očeta Črnega Petra:

			»Vztrajate torej pri odločitvi, naj pošljemo vašega fanta v zavod?«

			»Vztrajam,« je ponovil Petrov oče in pogledal Petra, nerodno je premaknil svoje težko telo. »Z ženo sva storila vse, da bi mu pomagala, a glejte, kako se je končalo... Upam, da boste vi naredili iz njega človeka...«

			Tedaj je vstal porotnik, starejši mož v usnjenem suknjiču. Videti je bilo, da ni govornik, skušal je povedati mnogo več, a je spravil iz sebe le: »Rekli so, da fanta lahko vzamem jaz ... Če bi fant želel z mano ... Pri Globusu sem za šoferja ... Vidim, da ima fant veselje z avtomobili...«

			Porotnik je spet sedel in si obrisal potno čelo. Sodnik pa se je obrnil k Črnemu Petru in ga vprašal: »Ali bi hotel s tovarišem Petelinom? Slišal si...«

			Črni Peter je pogledal Velikana in Pajaca, pa še očeta, ki je povešal glavo, močna brada se mu je za spoznanje premaknila, ter odgovoril tiho: »Želim si s tovarišem Petelinom...«

			»Potem je odločeno,« je potrdil sodnik in porotniki, so prikimali.

			Velikanov oče je govoril počasi: »Težko mi je... Z mamo sva strta ... Ne vem, kaj mu je zmedlo glavo ... Knjige ali tisti naš sosed Jakopin, zmerom sta tiščala skupaj . .. Zaradi njega me je sram pred drugimi... Naj odide za nekaj časa v zavod... Ko se bo spametoval, se lahko vrne domov... Z mamo sva strta, veš, Ivo,« je še enkrat ponovil in pogledal sina.

			»Ko si bom ogledal svet, se bom vrnil, oče,« je rekel Velikan. »Mama .. . Oprosti...«

			Velikanov oče je sedel in se upognil vase, mama ga je pogledala še s tanjšim licem, ko da je hotela nekaj reči, a so ji besede onemele na ustnicah.

			»Fant res čudno govori,« se je oglasil porotnik v svetli poletni obleki, ves čas si je ogledoval svoje skrbno negovane roke.

			»Zelo nenavaden fant... V zavodu ga bodo morali posebej opazovati,« je pristavil strokovni svetovalec porote.

			Sodnik je nagovoril še Pajačevega očeta. Ker je spet kinkal, so ga morali zdramiti.

			»Vašega fanta bomo poslali za nekaj časa v zavod,« je povedal sodnik.

			»No, ja... Jaz pravim... Če mu boste v zavodu dali svojo posteljo, bo to zanj prav koristna stvar,« je reke J oče, pa še dodal: »Lahko vzamete še katerega mojega, mogoče Janezka ali Andreja, sta prav imenitna fanta, to lahko rečem .. .«

			»Pajac pojde z mano v svet,« je rekel Velikan. »Nimate pravice, da bi naju zadrževali.«

			»Prihranite mojemu fantu pot v svet,« je skoro zaprosil Pajacev oče. »Samo v svet ga nikar ne pustite.«

			Razprava je bila končana. Razhajali so se molče. Na dolgem hodniku so se poslovili.

			»Ne poslavljajmo se, ko da se zadnjič gledamo,« je rekel Velikan in pogledal Katarinco, Črnega Petra in Kapitančka.

			»Samo s paznikom se morava še nekaj zmeniti,« je rekel Pajac šepetaje, »potem odideva dalje. Srečali so bomo spet.« Pri tem je raztegnil usta kot pajac in Katarinca se je sproščeno nasmehnila.

			Potem sta Velikan in Pajac naglo odšla s paznikom po hodniku. Velikanov oče in mati sta še postala in nekaj trenutkov gledala za njim. Pajacev oče je pristopil U njima, se dotaknil z roko Velikanovega očeta ter dejal: »Nič ne skrbite... Na dobrem bosta... In če ju ne bojo spustili naprej v svet, se jima bo nekega dne še dobro godilo, tako vam povem ...«

			Črni Peter je odhajal s porotnikom, Katarinca z očetom, Kapitanček z babico.

			Velikana in Pajaca so nekaj dni zadrževali v posebni sobi prehodnega doma, v kateri je bilo več postelj. Z njima je živel in spal star, debelušen paznik. Venomer je bral iz debele knjige. Toda Pajac je opazil, da je z enim očesom vendarle ves čas z njima. Velikan je postajal od ure do ure vse bolj nestrpen. Med štirimi stenami in za zaprtimi vrati se je počutil kot ujeta ptica. Kar naprej je govoril pazniku: »Nimajo pravice, da naju zadržujejo v tej luknji... Ne morem in ne morem razumeti ...«

			Paznik je pogledal iznad knjige in mu dobrodušno odgovarjal: »Le potrpita. Ne morejo se kar tako odločiti, v kateri hotel vaju bi poslali. Vsi boljši hoteli so zasedeni, v slabega pa vaju ne marajo dati... hehe ...«

			»Vi ste najboljši, največji paznik, kar jih poznava,« je rekel Pajac. »Težko se bova poslovila od vas.«

			Od paznika sta zvedela, da bo v kratkem velika razprava proti Baronu, Grofu in njegovim. Vsak dan jima je novice o tem prebiral iz časnika.

			»Še danes bi tekali za njimi, če bi ne bilo nas,« je rekel Pajac.

			»Dali bi vam medalje, a ste premladi,« se je nasmehnil paznik in se znova zagledal v knjigo.

			A Velikan je bil vse bolj nemiren, govoril je:

			»Pred nama je še toliko poti, pa naju takole zadržujejo ... Ne morem si misliti, kaj hočejo z nama.«

			»Mogoče bova morala še kaj povedati o Baronu in Grofu,« ga je skušal miriti Pajac.

			»Vse sva že povedala.«

			Velikan je stopil k oknu in se zagledal v široko ulico, ki je vodila skozi mesto dalje v svet. Avtomobili so hiteli na vse strani, se prehitevali, vsem se je nekam mudilo. Tudi pešci so hodili naglo, Velikanu se je zdelo, da hodijo mnogo hitreje kot druge dni. Iz predmestja je priletelo letalo, nekajkrat zakrožilo nad mestnimi strehami, se kdaj pa kdaj zasvetlikalo v soncu, nato pa odletelo v daljavo.

			»Dopovedati morava pazniku, da ne moreva več čakati,« je rekel Velikan Pajacu, ki je prišel za njim.

			»Res mu bova morala kako dopovedati.«

			»Samo pomota je, da še tičiva v tej luknji,« je dejal Velikan. »A komaj razumem, da še zmerom škodujejo ljudem z neumnimi pomotami.«

			»Mogoče pa jim nisva dovolj dobro razložila, da morava še dalje v svet,« je rekel Pajac.

			»Prav imaš, Pajac, najbrž jim nisva dovolj dobro razložila.«

			»Dovoli mi, Velikan, da mu razložim jaz,« je zdaj predlagal Pajac, »ne bo težko, razumen človek je ...«

			»Prav,« je rekel Velikan.

			Pajac se je zagledal v ulico in razmišljal, kako naj pove pazniku, da ne moreta več čakati, saj se jima že presneto mudi dalje. Potisnil je roke v žepe, kjer je še zmerom nosil pajačevo kapo in nos, in že je bil spet tu veliki trenutek v cirkusu, glasen smeh, navdušeno ploskanje gledalcev, to daje moč, odpira svetlo upanje. Že vem, je vzkliknil samemu sebi.

			Postavil se je pred paznika in rekel:

			»Ali veste, da sem nekoč nastopal v cirkusu?«

			»V cirkusu?« ga je pogledal paznik začudeno, pa zamišljeno dodal: »Rad imam cirkus... Rad gledam akrobacije na trapezu... Rad gledam nastope slonov, levov, tigrov ... Rad gledam pajace ...«

			»Bil sem pajac!« je vzkliknil Pajac ter izvlekel iz žepa kapo in nos.

			Paznik je odložil knjigo in prijel v roke nos in kapo. Njegove oči so vse bolj žarele, šepetal je: »Glej, pa je res pravi pajacev nos, prava kapa ...«

			»Sedite sem k oknu,« je rekel Pajac. »Priredil vam bom predstavo.«

			Paznik je vstal in sedel na stol pri oknu. Pajac si je oblekel suknjič narobe, tako da je imel gumbe na hrbtu, nato pa si je nataknil nos in kapo. Začel je švedrati sem in tja po sobi kot pijanec, trenutek nato je oponašal mrkega policaja, ki stopa po ulici in meri ljudi, in že je tacal kot medved, spakoval se je, da še nikoli tako. Paznik se je vživljal v njegov nastop, kdaj pa kdaj se mu je na ves glas zasmejal. Potem je Pajac ponovil točko, s katero je nastopil v cirkusu: Z eno roko je prijel paznikovo knjigo in bral iz nje, z drugo je pograbil paznikovo kapo, ki jo je bil pustil na postelji, si jo nataknil na kazalec druge roke ter jo začel sukati z veliko hitrostjo okrog prsta. Potem je zamenjal: Na desni kazalec si je v vodoravni legi nastavil knjigo, tako da je ležala na njem v lepem ravnotežju, z levim kazalcem pa sukal paznikovo kapo. Paznik mu je glasno zaploskal, pajac se mu je hvaležno priklonil.

			Zdaj ga je Pajac nagovoril:

			»Tovariš paznik! Na vrsti je moja največja točka! Posebej za vas!«

			»Zelo sem radoveden,« je bil stari paznik zmerom bolj navdušen.

			»Obrnite se, prosim, s stolom proti steni... In preden bom preštel do sedem, mene ne bo več na tem mestu... Zagledali me boste pred sabo na steni...«

			»To je pa že čarovnija!« je vzkliknil paznik. »Prav nič li ne verjamem, da ti bo to uspelo.«

			»Uspelo mi bo!«

			»Dobro, bomo videli,« je rekel paznik. »Če ti bo res uspelo, dobiš še pol mojega kosila.«

			»Velja!« je rekel Pajac.

			Paznik se je zasukal proti steni in čakal. Pajac je začel glasno šteti. Pri tem se je po prstih pomikal mimo Velikana, ga prijel za roko in ga vlekel k vratom. Tiho sta jih odprla, stopila na hodnik, nato pa jih brž spet zaprla za sabo in zaklenila.

			Paznik je zaslišal, kako je škrtnil ključ, okrenil se je in skočil proti vratom.

			»Zbogom, tovariš paznik,« je zaklical Pajac skozi ključavnico. »Vidim, radi imate cirkus, zato mi bo hudo, če boste imeli zaradi naju sitnosti.«

			Paznik je tolkel po vratih in ju rotil, naj odpreta.

			»Oprostite, a morava dalje,« je rekel Velikan in se odpravil po hodniku.

			Pajac je dejal še: »Zaradi vaše obljube, da mi boste dali pol obeda, pa mi je vseeno žal, da že grem . ..«

			Potisnil si je pajacev nos in kapo v žepe, nato pa stekel navzdol po stopnicah. V spodnji veži sta srečala uslužbenca doma. Zavrla sta korak, da ne bi kaj zasumil.

			»Kako, fanta, torej so vaju že spustili?« je vprašal.

			»Premislili so si zaradi zavoda,« je rekel Pajac. »Za sedaj nimajo prostora. Oglasila se bova kdaj pozneje.«

			»O, ti šaljivec,« je rekel uslužbenec.

			Hitela sta po ulici in se kmalu zgubila v mestnem vrvežu. Velikan je stopal pred Pajacem, ko da hoče nadomestiti zamujene ure, ki sta jih preživela s starim paznikom. Pajac ga ni spraševal, kam je zdaj namenjen. Prijetno mu je bilo, da je spet sredi ulice, bila je neutrudno živa in šumna, pešci, avtomobili, prodajalci časnikov, sladoledarji, stojnice dišečega sadja, široke, svetle izložbe. Zašla sta v ulico, v kateri so zgradili nove stanovanjske hiše.

			»Velikan, počakaj!« ga je Pajac nenadoma ujel za roko in ga ustavil. »Glej!«

			Pokazal mu je z roko proti novi stanovanjski hiši, ki so jo krasili veliki, rdeči balkoni. Na balkonu v prvem nadstropju je v mehkem naslanjaču sedela Katarinca in brala knjigo.

			Stala sta nekaj trenutkov in jo gledala.

			»Oglasila se bova kdaj drugič pri njej,« je naposled dejal Velikan.

			Premaknila sta se dalje, Pajac se je še dolgo oziral na balkon.

			Čez nekaj dni sta stopala po široki cesti, mesto je bilo že daleč za njima. Sonce je toplo pripekalo, Pajac si je brisal znojno čelo. Velikan pa se ni zmenil za vročino. Neutrudljivo je hodil svojo pot.

			Na vse strani so hiteli avtomobili, prehitevali so ju. Pajac je kdaj pa kdaj dvignil roko v pozdrav, a se nihče ni zmenil zanju. Zato je bil nemalo začuden, ko so nenadoma za njima zacvilile zavore. Ko sta se ozrla, je za njima stal velik tovornjak s prikolico. Šele čez trenutek sta v kabini prepoznala Črnega Petra. Odprl je vrata in se glasno smejal, srečen, da ju spet vidi.

			Velikan in Pajac sta prisedla. Šofer porotnik, pri katerem je zdaj živel Peter, je pritisnil na plin in avto je odpeljal dalje po široki cesti.





INTERVJU


			Veste, kaj je intervju? Navadno je to pogovor novinarjev s kako znamenito osebnostjo, recimo s kakim slavnim nogometašem. Novinarji si za tak pogovor že vnaprej pripravijo vprašanja, na katera želijo slišati odgovor. Potem napišejo članek o tem pogovoru in tudi članek sam imenujejo intervju. Na športnih straneh časnikov za odrasle boste pogosto našli kak intervju, dosti manj pa na tistih, kjer poročajo o kulturi. Imenitni nogometaš se po objavljenem intervjuju počuti še imenitnejšega; in kaj se tudi ne bi! Saj bodo brali o njem vsi ljubitelji nogometa, tudi tisti, ki ga niso videli na igrišču. Čim večji je časnik, tem večja je nogometaševa slava, to se razume!

			Pa glejte, kaj se je lepega dne pripetilo tudi meni, ki nisem noben nogometaš! Obiskala sta me dva pravu pravcata novinarja in me naprosila za — intervju. Res da novinarja nista bila posebno odrasla — saj še hodita v osnovno šolo; in tudi to je res, da list, pri katerem sodelujeta, ni posebno velik — saj le redko seže čez pran njune šole. Toda — kaj zato! Čisto resno sta prišla L meni in jaz sem jima čisto resno odgovarjal. In, po pni vici vam povem, da sem se tudi čisto zares čutil počaščenega, ko sta me naprosila za intervju. Mene, ki nisem noben nogometaš! Tako sem spoznal, da otroke razen nogometa zanimajo tudi drage stvari, in zato sem bil pogovora še bolj vesel. Lepo doživetje sem zaupal urednikom Sinjega galeba, ti pa so me pregovorili, naj članek o tem intervjuju objavim kar v tej knjigi. Pa naj bo! Bilo je torej takole:

			»Dober dan! Zdravo!«

			»Dober dan ... Želita?«

			Pred mano sta stala droben fant in drobno dekle. Korajžno sta mi gledala naravnost v oči. No, to sta že pravi fant in pravo dekle, sem si rekel.

			»Prihajava iz uredništva Prvih korakov,« je rekel fant in se predstavil: »Andrejko!«

			»Napisati želiva članek o vašem delu,« je dodala deklica z velikim šopom črnih las in se predstavilo: »Katarinca.«

			»O, me veseli! Andrejko! Katarinca!« sem vzklikal ves iz sebe. »Ko da sta me prišla obiskat junaka iz mojih knjig ... Le vstopita ... Sedita ...«

			Posadil sem ju v velika naslanjača, v tretjega pa sem se zleknil sam. Za trenutek smo se brez besed gledali; vsem je v očeh sijalo zadovoljstvo srečanja. Potem sta pogledala v svoje zapiske, a sem ju prehitel in vprašal: »Moja dela najbrž poznata?«

			V tistem trenutku je iz Andrejka kar ustrelilo: »Za mladino ste napisali zbirko pravljic OGNJENI MOŽJE po. SEJEM NA ZELENEM OBLAKU in POTOVANJE SLONA JUMBA, dve povesti DEČEK NA ČRNEM KONJU in SKRITI DNEVNIK ... Za odrasle ste izdali novele ČLOVEK NA ZIDU ter roman SVETLICE ...«

			Prehitela ga je Katarinca: »Poslušali smo več vaših radijskih iger, te so: ČUDEŽNA SRAJCA, SRNJAČEK Z BELO NOGO, NAJLEPŠI SMEH, DEČEK V AVTU, TRIJE V RAKETI, POTOVANJE SLONA JUMBA, MED VEDEK NA OBISKU ...

			Ustavil sem ju in rekel: »Joj, dovolj, saj vaju nisem vprašal za red iz slovenščine ... Vesta, z velikim veseljem sem pisal radijske igre... Ko so jih predvajali, sem vedel, da jih posluša veliko mladih ljudi vse do osemdesetega leta... In to pisatelju veliko pomeni.«

			»Rada bi vam postavila nekaj vprašanj,« je rekel Andrejko. »Saj smeva, ali ne?«

			»Prosim... Upam, da me ne bosta vpraševala takole: Ali ponoči spite na desni ali na srčni strani? Ali radi jeste palačinke? Ali uporabljate Tointo, znano sredstvo proti prhljaju?«

			Nasmehnila sta se, potem pa je Andrejko v smehu odgovoril: »Taka vprašanja postavljajo novinarji, ki pišejo za odrasle, midva pa sva od Prvih korakov, ne pozabite .. .«

			»No, kar korajžno vprašajta!«

			Andrejko in Katarinca sta se spogledala, pokukala vsak v svojo beležnico, se spet spogledala in nasmehnila, potem je Katarinca bolj zamišljeno rekla kot vprašala: »Nekega dne ste začeli pisati. ..«

			»Aha, že vem ... Da, nekega dne sem začel pisati... To je tako, kot bi dejal: nekega dne sem shodil... Trenutek, ko sem shodil, je bil verjetno pomemben za moje življenje, a dneva se prav zares ne spominjam ... In tako je z začetkom mojega pisanja . .. Spominjam pa se, da sem doživljal mladost zelo močno. Nisem mogel kar tako pozabiti, ko je prijatelju umrla mama in je ostal sam; jokal sem z njim, a naskrivaj. Nikoli ne bom pozabil, ko so me tovariši po krivem obdolžili, da sem rabutal sosedove hruške. Za vselej bom nosil v sebi bridek spomin na dogodke, ko so sošolci pobijali mlade mucke, ker jih je bilo preveč v gnezdu. In ni ostalo brez vpliva na moje poznejše življenje in na moje pisanje tudi to, da sem prva štiri leta hodil debelo uro daleč v šolo, v dolino, v hrib, pa spet v dolino, mimo čudovitih dreves, čez skrivnostno zavite in zaraščene potoke, skozi pomladni gozd, po ozki gazi skozi visok sneg... Kadar smo se igrali ,raubarje in žandarje‘, sem igro jemal strašansko zares, ko da nastopam v igri ali povesti... Če dodam k temu še to, da smo doma veliko brali (oče je bil neprekosljiv bralec), da sem že kot nižješolec nastopal kot recitator in igralec (mama je veliko preigrala na amaterskih odrih) in da sem še zmerom kot kak devetleten deček zaljubljen v konje (črne), pa vse to seštejem, lahko rečem: tu so začetki mojega pisanja... Ob Zali in Primožu, svojih otrocih, doživljam lastna otroška leta na novo, seveda drugače... Ko napišem zgodbo, ki je primerna zanju, sta kajpada Zala in Primož moja prva in najboljša kritika ...«

			»Gotovo ste torej v kakšnem Uku iz svojih mladinskih povesti upodobili tudi samega sebe?« je vprašal Andrejko.

			»To se razume! Noben pisatelj si ne more ničesar povsem izmisliti... Marsikdo reče: eh, to zgodbo je pisatelj skuhal v svoji fantaziji! Seveda jo je! Kje pa naj ju drugje skuha? Na štedilniku, ki ne pozna ne misli in ne čustev? No, pa k tvojemu vprašanju... Samega sebe sem na primer upodobil v Petru Divjašu, ki nastopa v Skritem dnevniku... Sem namreč človek s svojo smolo: Trudim se in želim, da bi na primer naredil kaj dobrega za svojega prijatelja. A ko mi to že uspe in ko sem tega uspeha na moč vesel, nenadoma neumno in nepričakovano z nerodno kretnjo ali nerodno besedo tisto dobro pokvarim... In potem sem zaradi tega zelo nesrečen; skušam nerodno kretnjo popraviti, a se mi pogosto ne posreči več... Da, sem pravi Peter Divjaš...«

			»Kateri drugi liki, ki nastopajo v vaših delih, so vam kot pisatelju še najbolj pri srcu?«

			»Pisatelj ima po svoje rad vse like, ki jih je upodobil. Tudi tiste, ki jim pravimo slabi, črni liki, saj so prav tako zrasli izpod njegovega peresa in je z njimi morebiti upodobil kakšno svojo slabo lastnost, napako — ej, nihče ni brez njih! A če že hočeta, pa bi le povedal, kateri so mi najbolj pri srcu: rad imam nagajive, vesele, korajžne fante, kot so Zmaj v copatah (Deček na črnem konju), Peter Divjaš, pa Pajac in krojaček Hlaček, Katarinca (glej, tudi tebi je ime Katarinca!), ki nastopa v več mojih delih: drobca je, dobrega, mehkega (a ne cmeravega!) srca, kot princeska je, ki še danes živi... In želim, da bi se njeni sošolci, da bi se fantje obnašali pred njo kot princi, kot kraljevič iz Sneguljčice ...«

			»Rada bi zvedela kaj več o povesti VELIKAN IN PAJAC, ki ste jo pravkar napisali, kot mi je zaupala vaša Zala.«

			»Povem vama, da sem pisal to povest z veliko lahkoto in navdušenjem. Tako še nikoli. Velikan in Pajac sta mi med pisanjem zrasla v tako resnična in vsakdanja fanta (čeprav bo marsikdo trdil, da sta nenavadna), da zdaj živita kar z mano, stanujeta pri meni, jesta z mano, hodita z mano na nedeljske sprehode, v službo ... Četudi je povest že napisana, si imamo vsak dan še kaj novega povedati. Vse kaže, da bom moral še kaj napisati o njima ... Z Velikanom verujem v pravi, veliki svet, v svet, v katerem bo človek res človeku človek. Velikan je moja vera v ta veliki svet. Z Velikanom verujem v mladega človeka, ki se bo svobodno, človeško odločal o svojih dejanjih, v človeka, ki ne bo suženj lastnine, denarja ... Lahko da sta Velikan in Pajac en sam človek, mogoče sem jaz tisti in še marsikdo, v katerem sta združena Velikan in Pajac: Velikan, ki nosi v sebi vero, zanos, svetlobo našega življenja, svetle bodočnosti, in Pajac, ki živi trdno in trdo današnje življenje, vsakdanje življenje; on je tisti, ki nosi na svojih živih ramenih Velikana, njegov svet, njegove velike sanje, saj Velikan sam zase ne bi mogel biti Velikan... Andrejko! Katarinca! Sem se vama izpovedal preveč po odraslo, preveč učeno, preveč zanosno, preveč samozavestno? Zelo si želim, da bi mladi bralci vzeli Velikana in Pajaca za svoja junaka: Velikana, ki vidi okrog sebe samo svoj veliki, lepi svet, pa Pajaca, ki mu ,pri tem malo pomaga in ga reši iz marsikatere zanke ...«

			»Roman bom prebral takoj, ko bo izšel!« je rekel Andrejko. »In potem bom pisal o njem v Prvih korakih.«

			»Nestrpno bom čakal na Prve korake.«

			Poslovili smo se. Ko sta že odhajala po stopnicah, se je Katarinca nenadoma vrnila in mi pošepnila: »Veste, jaz pa sem roman že prebrala, v rokopisu...«

			»Mhm, zdaj vem ... Zala! Povej, Katarinca ...«

			Toda Katarinca je že stekla za Andrejkom, ne da bi mi odgovorila. Tako sem z Velikanom in Pajacem še zmerom sam.

			Oktober 1964

			Leopold Suhodolčan





O AVTORJU




			LEOPOLD SUHODOLČAN

			10. 8.1928 - 8. 2.1980

			Rodil se je leta 1928 v Žireh v Poljanski dolini. V skromni bajti, ki je bila materin dom, je preživel prvih šest let: pozimi na veliki krušni peči, poleti v gozdovih in rebru za bajto in pa v delavnici pri starem očetu, ki je izdeloval zaboje za pošiljanje znanih žirovskih čevljev.

			Ko so očeta - finančnega stražnika - premestili prav na drug konec Slovenije, na Plač pri Svečini, se je tja selila vsa družina. Živeli so na samoti in do šole je imel mladi Suhodolčan celo uro hoda. Tako ni čudno, če so gozd, živali, potoki otrokom v njegovih zgodbah tako domači: tudi v pisatelju živijo že od otroških let.

			Da bi otroci lahko nadaljevali šolanje, se je družina selila v Šentilj v Slovenskih goricah. To je tretji kraj iz pisateljevih otroških let, ki bo za zmerom živel v njem. Od tam se je Suhodolčan vozil z vlakom v šolo v Maribor. Očeta so prvi dan vojne zajeli nemški vojaki in ga odpeljali v ujetništvo. Družina - bili so štirje otroci - je slonela vso vojno na materinih ramah.

			Po vojni je Suhodolčan končal učiteljišče v Mariboru. Tam se tudi začne njegovo prvo literarno udejstvovanje: sodeloval je v literarnem glasilu Mlada greda, pri Mladinski reviji in nastopal na literarnih večerih skupaj s pesnikom Kajetanom Kovičem in pisateljem Smiljanom Rozmanom. Pozneje je začel objavljati prispevke v Pionirju, Cicibanu, Pionirskem listu in drugod.

			Ko se je vrnil od vojakov in po prvi zaposlitvi, je študiral na Višji pedagoški šoli v Ljubljani. Od leta 1953 je bil njegov dom na Prevaljah.

			Od leta 1953 do leta 1957 je bil predmetni učitelj na osnovni šoli Prevalje, od leta 1957 do 1974 pa ravnatelj osnovne šole Franjo Golob na Prevaljah. Leta 1974 je postal urednik otroške revije Kurirček, leta 1977 pa je prevzel mesto glavnega in odgovornega urednika knjižnih izdaj založbe Borec v Ljubljani.

			Umrl je veliko prezgodaj, sredi svojega najbolj ustvarjalnega obdobja, 8. februarja 1980 na Golniku.



BRALNA ZNAČKA

			»Dvignila se je beroča vojska izpod Pece in Uršlje …

			(Tone Seliškar).

			Bralno značko sta Leopold Suhodolčan in profesor Stanko Kotnik ustanovila leta 1961. Prva značka je bila podeljena na Osnovni šoli Franjo Golob na Prevaljah. Srečanja s številnimi literati in pogovori o prebranih knjigah so učence le še spodbudili k branju, podelitev bralnih značk pa je veljala za pravi slavnostni dogodek. Bralna značka bo letos praznovala 60. obletnico in pomeni slovensko kulturno posebnost. Prav tako je Bralna značka nosilka številnih priznanj in od leta 2019 vpisana v nacionalni register nesnovne kulturne dediščine.



BIBLIOGRAFIJA

			Poznali smo ustvarjalno vnemo Leopolda Suhodolčana, a šele bibliografija njegovih del, ki jo je sestavila Marija Suhodolčan, izdala pa Koroška osrednja knjižnica le nekaj mesecev po pisateljevi smrti, je zgovorno pokazala, kako plodno je bilo Suhodolčanovo življenje in kako mnogostransko njegovo pisateljsko, publicistično, prevajalsko, uredniško in drugo delo. Z le nekaj primerki, kolikor smo jih takrat razmnožili, seveda nismo mogli ustreči vsem, ki so si želeli v pisateljev spomin izdane bibliografije. Zato je gotovo potrebna nova izdaja, tokrat dopolnjena z bibliografskimi podatki od leta pisateljeve smrti do marca 1987.

			Tako dopolnjena bibliografija nam pove, da je Leopold Suhodolčan napisal sedem romanov, tri zbirke novel, šest gledaliških, štirinajst radijskih in dve televizijski igri za odrasle; da je obogatil slovensko otroško in mladinsko književnost s štiridesetimi knjigami, devetnajstimi gledališkimi in lutkovnimi, štirinajstimi radijskimi igrami in dvema televizijskima nadaljevankama, da je objavil v časopisju, zbornikih in knjigah nad šeststo leposlovnih prispevkov in najrazličnejših člankov za odrasle in mladino.

			Izčrpna Bibliografija Leopolda Suhodolčana pa ni samo dokaz njegove mnogostranske ustvarjalnosti, temveč tudi dokaz odmevnosti in živosti njegovih del. Iz nje zvemo, da so mnoge njegove knjige izšle doma v več ponatisih, da je njegova dela prevajalo nad petdeset prevajalcev, da je trinajst njegovih knjig, prevedenih v štiriindvajset jezikov, doživelo že oseminšestdeset izdaj, da je njegova dela ilustriralo več kot šestdeset likovnikov, o njem in njegovih delih pa je več kot dvestopetdeset piscev pisalo nad petsto daljših in krajših, zgolj informativnih sestavkov, a tudi poglobljenih, problemsko zaokroženih razprav in diplomskih nalog.

			Smotrno urejena Bibliografija Leopolda Suhodolčana bo tako z množico dragocenih podatkov v veliko pomoč vsem, ki se ukvarjajo in se še bodo ukvarjali z življenjem in delom pisatelja.

			Spremna beseda Janeza Mrdavšiča v 2. izdaji Bibliografije Leopolda Suhodolčana (Prevalje, 1987. 113 str. 31 cm).



UVOD

			Bibiliografija Leopolda Suhodolčana (dopolnjena in razširjena izdaja) je izšla leta 1987 in zajema popise vseh del (za odrasle in mladino) od leta 1948 do marca 1987 (1430 zap. štev.)

			Zaradi večje preglednosti je gradivo razporejeno v posebna poglavja, ki so v okviru posameznih let urejena po abecednem vrstnem redu po naslovih del in priimkov avtorjev prispevkov o L. Suhodolčanu.



IZVLEČEK IZ BIBLIOGRAFIJE L. SUHODOLČANA

			Samostojni tiski (po naslovih)

			 				Bog ljubezni. Maribor, Založba Obzorja 1968

				Cepecepetavček. Ljubljana, Mladinska knjiga 1979, 1986. Levstikova nagrada za leto 1979.

				Človek na zidu. Ljubljana, Državna založba Slov. 1960

				Deček na črnem konju. Maribor, Založba Obzorja 1961

				Deček na črnem konju. Ljubljana, Mladinska knjiga 1969, 1972, 1977, 1979, 1984. Priznanje Zlata knjiga leta 1976

				Dobrijska balada. Ljubljana, Državna založba Slov. 1967

				Dvanajst slonov. Ljubljana, Mladinska knjiga 1976, 1983, 1984

				Hi, konjiček. Ljubljana, Založba Borec 1964, 1974

				Kam se je skril Krojaček Hlaček? Ljubljana, Mladinska knjiga 1974

				Krojaček Hlaček. Ljubljana, Mladinska knjiga 1970, 1972, 1975, 1979, 1980, 1991. Priznanje Zlata knjiga leta 1975

				Kurirčkov dnevnik. Ljubljana, Založba Borec 1977

				Kuža Luža. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984

				Levi in desni klovn. Ljubljana, Mladinska knjiga 1979. Levstikova nagrada za leto 1979.

				Markov maj. Ljubljana, Založba Borec 1979

				Med reko in zemljo. Ljubljana, Državna založba Slov. 1977

				Medvedek na obisku. Čudežna srajca dopetajca. Ljubljana, Scena 1972

				Moj prijatelj Jumbo. Ljubljana, Mladinska knjiga 1968

				Mornar na kolesu. Ljubljana, Partizanska knjiga 1973, 1981

				Na kmetiji. Ljubljana, Mladinska knjiga 1976, 1982, 1985, 1988

				Na večerji s krokodilom. Nove detektivske mojstrovine Naočnika in Očalnika. Ljubljana, Mladinska knjiga 1976, 1979

				Najdaljša noč. Ljubljana, Založba Borec 1975. Kajuhova nagrada za leto 1975

				Naočnik in Očalnik, mojstra med detektivi. Ljubljana, Mladinska knjiga 1973, 1979

				Narobe stvari v mestu Petpedi. - (Srečna hiša Doberdan. - Figole Fagole). Ljubljana, Mladinska knjiga 1973

				Norčije v gledališču. - (Križ kraž kralj Matjaž. - Anton Pomperdon in vsi Pomperdoni). Ljubljana, Mladinska knjiga 1979. Levstikova nagrada za leto 1979.

				Noro življenje Maribor, Založba Obzorja 1972

				O dedku in medvedku. Ljubljana, Založba Borec 1987

				O medvedku in dečku. Ljubljana, Založba Borec 1979

				Ognjeni možje. Maribor, Založba Obzorja 1955

				Peter Nos je vsemu kos. Ljubljana, Mladinska knjiga 1979. Levstikova nagrada za leto 1979.

				Pikapolonček. Maribor, Založba Obzorja 1968

				Piko Dinozaver. Ljubljana, Mladinska knjiga 1978, 1989. Levstikova nagrada za leto 1979.

				Piko Dinozaver. Lj., Bgd., Univerzum, Vuk Karadžič, 1984

				Pipa, klobuk in dober nos. Ljubljana, Mladinska knjiga 1976

				Pisatelj, povej mi. Ljubljana, Mladinska knjiga 1982

				Potovanje slona Jumba. Maribor, Založba Obzorja 1965

				PraMatija ali Bučman. Ljubljana, Založba Borec 1980

				Pri nas in okoli nas. Ljubljana, Založba Borec 1981

				Punčka. Ljubljana, Založba Borec 1970, 1985

				Rdeči lev. Ljubljana, Mladinska knjiga 1968

				Rumena podmornica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1969, 1974

				(Sedem) 7 nagajivih. Ljubljana, Partizanska knjiga 1976

				Sejem na zelenem oblaku. Maribor, Založba Obzroja 1958

				Skriti dnevnik. Ljubljana, Mladinska knjiga 1961, 1965, 1967, 1973, 1976, 1979, 1983, 1986. Priznanje Zlata knjiga leta 1976

				Sledovi molčečih. - Nočni vlak. Ljubljana, Prešernova družba 1970

				Snežno znamenje. Ljubljana, Založba Borec 1981

				Stopinje po zraku in kako sta jih odkrila Naočnik in Očalnik, mojstra med detektivi. Ljubljana, Mladinska knjiga 1977, 1979

				Svetlice. Maribor, Založba Obzorja 1965

				Trenutki in leta. Ljubljana, Cankarjeva založba 1979

				Ukaz rdečega zmaja. Ljubljana, Mladinska knjiga 1964

				Velikan in Pajac. Ljubljana, Mladinska knjiga 1965. Levstikova nagrada za leto 1965.

				Veliki in mali kapitan. Ljubljana, Mladinska knjiga 1968

				Z vami se igra krojaček Hlaček. Ljubljana, Mladinska knjiga 1982

				Zgodilo se je 6. aprila. Ljubljana, Založba Borec 1978





IZVIRNA DELA

			Pripovedna in dramska dela

			 				10 knjig za odrasle (7 romanov in 3 zbirke novel, od teh je izšel 1 roman posthumno)

				37 knjig za mladino (od teh je izšlo 5 knjig posthumno)

				4 knjige mladinske dramatike

				41 knjig za mladino je izšlo v 74 izdajah



			Gledališke in lutkovne igre

			 				6 gledaliških iger za odrasle

				19 gledaliških in lutkovnih iger za mladino in ena priredba po njegovem delu ter ena priredba za film



			Radijske igre

			 				14 radijskih iger za odrasle in ena priredba po njegovem delu

				14 radijskih iger za otroke in sedem priredb po njegovih delih



			Televizijske igre

			 				2 televizijski igri za odrasle

				2 televizijski nadaljevanki za mladino po 7 in 10 epizod.

				Več drugih radijskih in televizijskih oddaj in raznih posnetkov na kasetah, gramofonskih ploščah, diapozitivih in diafilmih.



			Prevodi samostojnih tiskov (po jezikih)

			 				Angleški jezik: Piko the Dinosaur (Piko Dinozaver), 1978

				Armenski jezik: (Skriti dnevnik)

				Azerbajdžanski jezik: (Skriti dnevnik)

				Češki jezik: Krejčik Kalhotka (Krojaček Hlaček), 1979 Krejčik Kalhotka (Krojaček Hlaček in Kam se je skril krojaček Hlaček 1979)

Piko Dinosaurus (Piko Dinozaver), 1981, 1983



				Estonski jezik: (Skriti dnevnik)

				Francoski jezik: Tim, le Tailleur (Krojaček Hlaček), 1973 Les nouveaux tours de Tim, le Tailleur (Kam se je skril krojaček Hlaček?) 1976



				Gruzinski jezik: (Skriti dnevnik)

				Italijanski jezik: I dodici elefanti (Dvanajst slonov), 1987, 1994

				Kitajski jezik: (Kam se je skril krojaček Hlaček?), 1982(Krojaček Hlaček), 1982

(Piko Dinozaver), 1982



				Latvijski jezik: (Skriti dnevnik)

				Litvanski jezik: (Skriti dnevnik)

				Lužiškosrbski jezik: Dwanače elefantow(Dvanajst slonov), 1981



				Madžarski jezik: Foltocska szabocska(Krojaček Hlaček), 1981

Priicsok, a dinoszaurusz (Piko Dinozaver), 1987



				Makedonski jezik: Skrieniot dnevnik (Skriti dnevnik), 1965, 1967.Žoltata podmornica (Rumena podmornica), 1973, 1974

Krojačot Krojko (Krojaček Hlaček), 1979



				Moldavski jezik: Žurnalul tejnuit (Skriti dnevnik), 1973

				Nemški jezik: Das versteckte Tagebuch (Skriti dnevnik), 1977Linse & Lupe, die Meisterdetektive (Na večerji s krokodilom), 1979

Gesichter der Nacht (Najdaljša noč), 1978

Schneider Hoschen (Krojaček Hlaček), 1983

Piko, der Dinosaurier (Piko Dinozaver), 1985

Der Zappelzappelzappelmann (Cepecepetavček) 1985, 1986

Zwolf Elefanten (Dvanajst slonov), 1985



				Poljski jezik: Krawczyk Niteczka (Krojaček Hlaček), 1984

				Ruski jezik: Sprjatannyj dnevnik (Skriti dnevnik), 1971Umejka Zašejka (Krojaček Hlaček), 1978

Krasnyj telenok v beluju krapinku (Pikapolonček) 1978

Piko Dinozavr (Piko Dinozaver), 1982

Dvenadcat’ slonov (Dvanajst slonov), 1983



				Slovaški jezik: Majster Nitka (Kam se je skril krojaček Hlaček), 1975Gombfkova chalupa (Krojaček Hlaček), 1975

Krajčfrik Nohavička (Krojaček Hlaček), 1975, 1979

Dinosaurus Piko (Piko Dinozaver), 1981, 1982, 1983

O dvanastich slonikoch (Dvanajst slonov), 1982



				Hrvaški in srbski jezik Crveni lav (Rdeči lev), 1974, 1974Sakriveni dnevnik (Skriti dnevnik), 1977, 1982

Veseli detektivi (Naočnik in Očalnik), 1977

Krojač Bocko (Krojaček Hlaček), 1976, 1977, 1978, 1979

Veliša i Pajac (Velikan in Pajac), 1979

Dvanaest slonica (Dvanajst slonov), 1979

Krojačič Hlačič (Krojaček Hlaček), 1979

Dvanaest slonova (Dvanajst slonov), 1983, 1983, 1990 Tapatapatavko (Cepecepetavček), 1986, 1991



				Tadžikistanski jezik: (Skriti dnevnik)

				Ukrajinski jezik: Shovanyj ščodennyk (Skriti dnevnik), 1983

				Uzbekistanski jezik: (Skriti dnevnik)Dinozavr Piko (Piko Dinozaver), 1984



				Turkmenski jezik: Piko dinozavr (Piko Dinozaver), 198713 del je prevedenih v 25 jezikov in ta dela so izšla v 71 izdajah.





			.

			Leopold Suhodolčan

			VELIKAN IN PAJAC

			Urednica: Petra Dobrila

			Ilustrirala: Irina Rahovsky Kralj

			Spremna beseda: Marija Suhodolčan-Dolenc

			Založba Suhodolčan

			Ravne na Koroškem 2022

			Avtor Epub-a: Uroš Hrovat

			Izdaja: Elektronska izdaja (e-pub)

			Dostopno na: https://www.biblos.si/


Cena: 9,99€

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID 120183043

			ISBN 978-961-7140-97-2 (ePUB)





Kazalo

			Prvo poglavje - CIRKUS ŠE ŽIVI ALI O TEM, KAKO STA SE SPOZNALA VELIKAN IN PAJAC

			Drugo poglavje - TAKO SE ZAČENJAJO VELIKA POTOVANJA

			Tretje poglavje - VELIKO POTOVANJE NAJ POČAKA; ŠE ENO SREČANJE; ZVIJAČA JE ŠE ZMEROM ZELO UPORABNA

			Četrto poglavje - ČRNEGA PETRA ZASLEDUJEJO; MAJHEN JE, KDOR TRDI, DA SPRAVLJANJE PREMOGA NI VELIKO DELO

			Peto poglavje - HOTEL PLANET ALI O TEM, KAKO JE MOGOČE BREZ TEŽAV POMEŠATI STOLETJA

			Šesto poglavje - VELIKA POT — VELIKE OVIRE; KAPITANČEK, KI GLEDA NOČ IN DAN NA MORJE; KAKO JE S ČRNIM PETROM

			Sedmo poglavje - SEJEM VSEH SEJMOV ALI VELIKO GLEDALIŠČE ČASA, V KATEREM NASTOPATA TUDI BARON IN GROF

			Osmo poglavje - VELIKI KAPITAN IN MALI KAPITAN — KAKŠNO PRESENEČENJE; DEKLICA PRED IZLOŽBO

			Deveto poglavje - KADAR STOJIJO STVARI NA GLAVI, JIH JE TREBA POSTAVITI NA NOGE - ČE JIH IMAJO

			Deseto poglavje - VELIKO VPRAŠANJE: KJE JE VELIKAN? ČRNI PETER VE ZANJ — JE TO PRAVI ODGOVOR?

			Enajsto poglavje - KAJ SKRIVAJO ČOLNI OB REKI

			Dvanajsto poglavje - PRED NJIMI JE ŠE VELIKO SVETA

			INTERVJU

			O AVTORJU