Iz temne zgodovine čebelnega življenja
^Piše Fr. Pengov)
V. Križi in težave.
jtosf avno je pala s težkim tovorom obložena na letavno dcsko domačega I^M ulja mladostna Vr&niea. Vračala se je s paše z zvrhanim koškom ^9     cvetnega prahu, ali opotekala se je revica kakor omamljena.
,,Kaj ti je, sestrica ?" jo vpraša skrbljivo Jazminka.
,,Tako čudno slaba sem, v glavi se mi vrti.. ." In Vrčsnica je hitela izlivati prineseni med v celice, da bi si mogla tim preje odpočiti. Skušena Jazminka je pogledala na med in takoj zabrenčala: ,,Mb, saj sem si mislila! Med od georgine! Ta te je tako omamil."
,,Ne poznam georgine", je odvrnila tihotno mladica, in Jazminka jo je skrbno poučevala:
,,Ravno zato te hočem nanjo opozoriti, da se ji boš vedela izogniti. Georginin med je strupen in zastruplja ne le nas, ampak celo korenjaške čmrlje in drugo gomazen. Sreča tvoja, da ga nisi povžila več, sicer bi bila stvar zate, draga sestrica, lahko postala osodepolna . . . Georginam se ogni vselej deset korakov, istotako oleandru in cesarskemu tulipanu. Vse te imajo
-«    170   &«-
naše lekarničarke /aznamovane z jednim, dvcma ali celo tremi f, kakor imaja v sebi manj ali vcč strupenih snovij. Zlasti pa pozor na regrat! Lansko leto je ravno on prizadel hudo rano našemu panju z nevarno boleznijo, ki ji pravimo majeva bolezen. Le takrat je vsaki trenutek paJa kaka obolela mlajša delavka raz satja in se krčevito zvijala na dnu ulja. Hitro nato pa se je pobrala in pobegnila ven na panjevo brado, kakor bi se hotela navžiti zraka, in žeje umirala doli v travi v hudih bolečinah. Temu je bil kriv ali cvetni prah regratov ali pa cvetje jerebike in drina, ki sta bila tedaj pozebla vsled nočne zmrzline. Posledica tega je bila, da se je napravil v medenem soku nckak strup. Stare čebele so sicer, ker utrjene, prenesle ta udarec krute usode, toda za slabe mladenke je bil nasledek vendar-le žalostna smrt,"
Jazminka je hitela zopet na delo, bolna Vresnica pa se je naslonila ob voščeni naslonjač, da bi vsaj nekoliko zopet okrevala. Ko je tako počivala, obrnil je njeno pozornost na se nov prizor, v domačem panju sicer preccj navaden, ali vendar zanimiv. Na bližnjem satu je ravno kobacala mlada čebelica h svoje zibike. Vresnica je videla, kako se pokrovček jedne celice dviguje, kako prasklja in poka, ali — na ta način vendar druge čebelice ne prihajajo na svet?... Najbrže bode v tej celici kak pohabljenček.
V tem je odletel precejšen kosec pokrovca in skozi nastalo odprtino je pokukala na dan glavica — črna kakor oglje ...
,,Kaj je to?" boječe vzklikne mladica.
Iz celice je prilezlo kakor parkeljc, majhno strašilo, ki je imelo kratke tipalke, koje so se svetile v kovinski bliščobi, kakor vrvica z nanizanimi biseri. Z močnimi ustnimi kleščami je urno lomilo robove pokrovca in jako živahno stopalo na svet.
Naša mladica je vsa začudena ogledovala to čudovito stvar. Za glavico so se prikazale črne bleskeče prsi, za njimi pa celo težko obročkasto telo, ki se je počasno vleklo na nožicah kakor težka vreča. Mesto čebelnih, pro-zornih krilc je imelo to strašilo črne pokrovke, toda zelo kratke kakor zakrnele, ki so zakrivale komaj polovico trupla.
Že so čudovito mlado bitje opazile tudi druge delavke in začudene ob-stale pri delu na sateh. Mlado pa je prav po gorjansko hlačalo s satovja doli na tla. Nikdo mu ni bil na potu.
Kar se zapodi vanje doli iz gorenjega nadstropja, kjer so imele čebelice v kadeh in bariglah velikanske zaloge medu, bodra Rojilka. Komaj je opazila črnega mladiča, že je srdito zabrenčala:
,,Travnica, travnica! Roparica medu ! Tuja lakota v našem panju in morilka naših ličink! Pobijte jo!"
Strahotno trepetajoč s krilci se je bližala skrivnostnemu stvoru.
A ta se ni dal kar tako. Četudi šele novorojenček, vendar se je junaško postavil v bran in brizgnil iz ust oster, rumenkast sok.
,,Pobijte travnico!" je kričala Rojilka, toda stara Črnica ji je branila:
,,Pusti jo! Če se je že pri nas tako na skrivaj izlegla, no, tedaj se je izlegla! Sedaj je prepozno napako popravljati in travnico ubijati. Ne potrebuje nas tako ne več in odide sama rada."
-«    171    *-
Razljučena Rojilka se je utolažila, in črna travnica se je, za seboj vlekoč težki trebušček, polagoma pomikala proti žrelcu. Odtod pa se je spustila doli na trato.
Čebelice so stale doslej kakor obstreljene nad čudovitim obiskom.
,,Kaj pa je bilo?" je vprašala natihoma Črnico mlada Vresnica. In Crnica ji je postrežljivo razkladala:
,,Bodi'te previdne, sestričice, kadar srkate med po cvetlicah! Na cve-tovih prebivajo spomladi ličinke travnice. Živijo pa ondi kot mičkene, skoro nevidne stvarice. Ali videle ste jih gotovo že: dolge tipalnice in ostrc čcljusti, ukrivljene kakor turški polumesec. Taka ličinka se rada obesi na nožice os, muh in čebel, ki so prišle na cvetje medu iskat. Oprime se vas, da niti nc opazite, kdaj ste jo prinesle v panj.
Tu zleze travnica-ličinka v kako celico in ukonča čebelni zarodek — dobro ti namreč ve, da bi hrana v jednem piskrcu ne zadostovala dvema lačnima želodcema. In posiej poje tatinska ličinka sama ono trohico rnedu, ki je bila namenjena za umorjeno sirotče, debeli se ž njim, se krepi, sleče svojo dosedanjo suknjo, se zabubi, dokler se ne spremeni v celega hrosta, kakor ste ga ravnokar videle. Sedaj travnico ubijati bi bilo prav res malo pozno, potem ko smo ji prav za prav me same pomagale v življenje . .."
Črna travnica je mej tem že zložno in zadovoljno lezla po dišeči travici velikega travna in bila vsa srečna veseleč se z drugimi živalicami Ijube spomladi.