43
Pogovor, v kterim so trije nauki za tri stani, kako naj za občinski prid skerbe.
Zdravnik. Dober dan, duhovni gospod! — Šolskiga učenika tudi tu najdem.
Duhovni. Dober dan, gospod dohtar! — Naš učitelj je prišel, de mu bom dal „Novice" brati. Dofti koriftniga se v njih bere, to more vsak spoznati; le škoda, de ne more v njih vse prostora najti, kar bi bilo za Slovence potrebniga.
Zdravnik. Jez si na kmetovanje ne urnim posebno, de bi komu kake nauke dajal, če bi mojih naukov poslušali, bi bile „Novice" kmalo skozi.
Duhovni. Od vas #~) ni terjati, de bi se posebno s kmetovanjem pečali; tode kar po svojim stanu znate, bi bilo marsikaj tudi za vsaciga človeka permerjeno, in tudi potrebno vediti.  Poterpi-
te, in nikar za zlo ne vzemite, de vam kaj več povem. Tissot, Paulitzkv sta vsak za svoje rojake pisala, kar se per nas pogreša, marsikdo gre z nošam diljo podperati zavolj pomanjkanja ta-cih naukov. Meni ne gre soditi, po kteri zdravilski postavi, po homeopatii ali alopatii naj bi zdravniki nauke dajali; le to vem, de mi tacih podukov prav zlo potrebujemo, de bi fe marsiktero neumno ravnanje pri boleznih zaterlo. Prebivavci na Kolpi zoper bodljaje eden druziga na nevarno vižo gazijo, drugot zoper zlatenco na sodil (ne na pare) uši jedo ; nekteri se per znotraj nih slabostih volčji ga mlečka natrobi, i. t. d. Vehko se jih zavolj pomanjkanja denarjev zdravnika in njegovih zdravil brani; včasi je kaka bolezen, de si bolnik misli zato ni treba okoli dohtarja hoditi; per hudih in naglih boleznih včasih ni mogoče zdravnika kmaio dobiti, preden pa pride, že nevedni ljudje z napačnimi sveti bolezen pohujšajo. Kaciga soseda, kteri bi vedil iz bukev kaj domačiga svetovati, bi pa vsak v svoji soseski kmalo dobil. — Poglejte kcliko dobriga bi vi zamogli povedati!
Z dr a v ni k. Ne morem reči, de ste napak govorili, pa ne zamerite, de vam za vaše nauke tudi jez ktere vašimu stanu permerjene dam. Res je. de ste duhovni gospodje dosti lepiga za ljudstvo spisali, in veliko več storili kot mi. Zavolj pomanjkanja svetih, podučnih, za ljudstvo pisanih bukev se ni pei tožiti, pa nekaj druziga slovenskiga manjka. Vi imate nemški nedeljski list, F i lo tej o: en zvezik sim je bil unkrat per grajšinskim gospodu naj del, ker ste mu jo bili posodili, ko ni iz hiše mogel zavolj bolezni; tudi gospa je rekla, de ji je všeč. Izsluženimu soldatu Andrejčetu, ki je večkrat bolan, ste bili tudi enkrat en zvezik posodili. Unikrat, ko vas ni bilo doma, sim vas čakal, tam na mostovži, na mizi so neki listi Siona ležali, in sim jih za kratek čas bral. Dosti lepiga sim notri naj del. Prav je, de unajne liste in dnevnike berete, ali bi vas pa ne mikalo brati, če bi slovenski gospodje, eden drugimu h pomoči, in k omikanju slovenskiga naroda kaj druziga permer-jeniga spisali. Ce se bote tako zgovarjali, vam le to rečem, de bi bili Nemci in Francoz je, tudi kake take zgovore najdli, pa niso na nje porajtali. Slovencov nas je veliko; kaj taciga bi šlo spod rok. — Na vprašanja: Kdo, kaj, kje in kako? bote bolj vedili odgovoriti, kot jez. —
Duhovni. Dobre svete nam znate dajati. Kaj ne, gospod učitelj, kako gladko dohtarju beseda od ust gre ? Za Slovence ste grozno vneti.
Učitelj (posmejaje): Saj res, gospod dohtar so polni podukov.
Zdravnik. Lepo je za domovino umreti, če je treba; še lepši pa za nje korist živeti. Tudi vi učitelji ji  zamorete  prav veliko dobriga storiti.
Znanje pismenih sostavkov se v našim jeziku pogreša. Mladina hodi v šolo, veči del jih po dokončanju nemških šol doma ostane; nemšina je za take na ptuji svet sejana, zato se rada posuši. En čas vedo, kako se der Engel sklanja, in kaj se pravi po nemško: jez sim, ti si, on je. Po nemško ne morejo nič pisati, zato ki nemšine ne znajo; slovenšina pa, v kteri bi se tudi sami kaj zučili, jim je za pismene sostavke neznana. Ž nemškimi čerkami revno kako slovensko pismice vkup spravijo. Slovensko mladost posebno na kmetih najpotrebniših reči po nemško učiti, je okna zamašene pustiti in dan v hišo nositi. Od tod pride, de se večkrat sliši: Ta in uni sta v šolo hodila, pa
*) Pustimo, naj   se še ti gospodje vikajo,  ker je   vikanje per vsih z nemšino nepopacenih Slovencih v navadi.
44
znata toliko kot jez, ki se nisim nič učil. Z nem-s in o učenikina kmetih sebe ob dobro ime perprav-Ijate, de ne znate nič učiti, ker vas nemških otroci ne umeje, ali pa tudi šolarje po nedolžnim v ime perpravijate, de so bedasti, ker se res niso v stanu dosti naučiti. Spišite torej za take šolarje, kako se more kako pismo , ali kaj druziga po slovensko pisati, de, ker nenisine ne' znajo, jim tudi slovenšina ne bo zastonj. Kako je v ti reci ravnati, so Vam gosp. Slomšek naj lepši izgled dali.
Duhovni. Saj res kmetiški šolarji ne znajo ne nemško, ne slovensko pisati; pa temu se ni čuditi. Ko bi mi vsi Slovenci jabolka, hruške in drugo domače sadje v nemar pušaii in fige pa mandeljne sadili, bi na zadnje vse sadje lahko spravljali. — Pa zadolli imamo vsak en nauk; poglejmo, kaj nam kaj „Novice" še druziga povedo.             —k —