pregledni znanstveni članek UDK 811,163.6'366.53: 81 1.163.6'282.8 prejeto: 2005-11-19 OHRANJENOST DVOJINE V SLOVENSKIH NAREČJIH V STIKU Tjaša JAKOP Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, SI-1001 Ljubljana, Novi trg 4 e-mail: jakop@zrc-sazu.si IZVLEČEK Prispevek obravnava ohranjenost dvojine v slovenskih narečjih v stiku, in sicer v primorski, koroški ter panonski narečni skupini. Dvojinske oblike glagolov in zaimkov so prikazane v obliki jezikovnih kart, izdelanih po gradivu za Slovenski lingvistični atlas (SLA), iz sodobne narečjeslovne literature in najnovejših podatkov s terena. Karto-grafiranje je potekalo računalniško; karte so znakovne. Ključne besede: lingvistična geografija, slovenska dialektologija, narečno oblikoslovje, dvojina LA CONSERVAZIONE DEL DUALE NEI DIALETTI SLOVENI A CONTATTO SINTESI L'articolo studia la conservazione del duale nei dialetti sloveni a contatto, piu precisamente nei gruppi dialettali litoranei, carinziani e pannonici. Le forme del duale nei verbi e nei pronomi sono rappresentate sotto forma di atlanti linguistici, elaborati sulla base del materiale fornito dall'Atlante linguistico sloveno (SLA - Slovenski lingvistični atlas), della letteratura moderna sui dialetti e dai piu recenti dati raccolti sul campo. Le mappe dialettali sono state elaborate al computer. Parole chiave: grafia linguistica, dialettologia slovena, morfologia dialettale, duale Tjaša JAKOP: OHRANJENOST DVOJINE V SLOVENSKIH NAREČJIH V STIKU, 161-168 UVOD V okviru indoevropeistike je dvojina arhaizem. Ohranjena je le še v nekaterih slovanskih jezikih: poleg slovenščine še v gornji in dolnji lužiški srbščini ter kašubščini; v ostalih indoevropskih jezikih je dvojino nadomestila množina. Čeprav danes dvojina velja v indoevropskem smislu za neke vrste relikt (večina jezikov pozna le opozicijo ednina : množina), je po svetu precej razširjena (uporablja jo 205 jezikov) (Universiteit Utrecht, 2003-06). Poznajo jo na primer semitski jeziki, zlasti sodobna standardna arabščina, jeziki avstralskih domorodcev (od 55 raziskanih jezikov so samo štirje, ki dvojine ne poznajo) idr. (UC Davis, 2003-04). Kategorija dvojine se je dedovala iz indoevropščine v praslovanščino in naprej v slovenščino. V slovenskem knjižnem jeziku je dvojina slovnična lastnost vseh pregibnih besed, v nekaterih narečjih pa je raba dvojine lahko omejena (npr. na osebne zaimke). Rus Zolobov zagovarja stališče (Zolobov, 1998, 101), da dvojina ne izgine, dokler vsaj včasih nastopajo v dvojinskem kontekstu zaznamovane dvojinske oblike, različne od neza-znamovanih množinskih. Čeprav se dvojina vedno izpostavlja kot specifična in tipična slovenska posebnost, ki nas loči od sosednjih jezikov (celo najbolj sorodni južnoslovanski jeziki so jo izgubili), se je dvojini v narečjih pri nas posvečalo bolj malo pozornosti. Prvo in hkrati najobsežnejše delo o dvojini v slovenščini je delo Francoza Luciena Tesniera - Atlas linguistique pour servir a l'étude du duel en slovène (Lingvistični atlas dvojine v slovenščini) iz leta 1925, ki je celo prvi slovanski lingvistični atlas.2 Tudi sama sem dvojinske oblike glagolov in zaimkov predstavila v obliki jezikovnih kart, ki prikazujejo ohranjenost te kategorije v slovenskih narečjih v stiku. Pri pisanju in izdelavi kart mi je kot osnova služilo narečno gradivo, zbrano za Slovenski lingvistični atlas (SLA),3 ki se nahaja v obliki listkovne in/ali zvezkovne kartoteke, podatke pa sem dobila še v posameznih do sedaj objavljenih narečjeslovnih monografijah s poglavji o oblikoslovju ter z lastnim preverjanjem in dopolnjevanjem na terenu, saj so sklanjatveni ali spregatveni vzorci pregibnih vrst v gradivu SLA velikokrat pomanjkljivi. Na oblikoslovnih kartah je prikazana razširjenost dvojine v slovenskih narečjih v stiku: v koroški, pri- morski in panonski narečni skupini, severno- in južno-belokranjskem ter kostelskem narečju. Odločila sem se za znakovne karte (ki v primerjavi z napisnimi nudijo večjo natančnost, možnost prikaza oblikoslovnih dvojnic in sporadičnih pojavov), kar pomeni, da so različni morfemi označeni z različnimi oblikami znakov z možnostjo različnih zapolnitev. Pri točkah, ki še vedno niso zapisane, je namesto znaka številka kraja podčrtana (gl. npr. 405 na karti), manjkajoči ali neustrezni odgovori sicer zapisanih točk pa so označeni s poševnico (gl. npr. 400 na karti). Z zvezdico levo od številke kraja je označeno gradivo, ki sem ga dopolnila iz drugih virov in ni iz arhiva za SLA (gl. npr. 156 na karti).4 V desnem kotu spodaj je legenda s fonetično po-knjiženimi morfemi, ki razlaga pomen in hierarhijo znakov na karti. Ker sem se omejila na kartografiranje oblikoslovnih značilnosti, sem morala ločiti glasoslovne lastnosti od oblikoslovnih, kar je bilo glede na glaso-slovno raznolikost slovenskih narečij precej zahtevno in dolgotrajno delo. Isti fonem ima lahko namreč različne izvore in zato možne izvorno različne končnice: na primer oblika 'di:elama v kraškem narečju (SLA 112) ni dvojinska oblika s končnico -ma, ki je značilna za vzhodni del koroške narečne skupine, na primer 'di:alama v severnopohorsko-remšniškem narečju (SLA 50), temveč množinska oblika z izglasnim akanjem.5 JEZIKOVNOZEMLJEPISNA PREDSTAVITEV DVOJINE V SLOVENSKIH NAREČJIH - KOMENTARJI H KARTAM Dvojinske oblike glagolov6 Karta št. 1 je nastala na podlagi odgovorov na vprašanje št. 849 (dvojina glagola delati m., ž. sp. (1. os.)). Kadar ni bilo (dvojinskih) oblik glagola delati, sem izjemoma upoštevala kak drug tematski glagol, kar je na karti označeno z znakcem A levo od oblike (npr. 42 -A'ne:sema). Ohranjenost dvojinske končnice na kartah predstavlja polnost znaka: povsem zapolnjena znaka (trikotnik in krog) pomenita, da je dvojina ohranjena v obeh spolih, krogec pod njima opozarja na drugačnost ženske končnice, na levi nezapolnjena znaka pomenita pluralizacijo ženske dvojine, nezapolnjen znak (krog) pa popolno pluralizacijo dvojine. Trikotnik označuje v končnici element /v/, krog pa /m/. 2 Za najstarejšo slovansko jezikovno karto pa velja ukrajinska karta "južnoruskih narečij in govorov" iz leta 1871 (Vendina, 1994, 58). 3 Gradivo hrani Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. 4 Raziskovalnih točk je 406. Čeprav zbirka narečnega gradiva za SLA trenutno obsega okoli 680 zapisov, še vedno ostaja nekaj nezapisanih točk - predvsem zunaj meja Republike Slovenije, kjer živijo slovenske manjšine: del koroške narečne skupine v Avstriji, del primorske v Italiji in del panonske na Madžarskem (Porabje), medtem ko že sama mreža SLA sploh ne seže čez hrvaško mejo. 5 Pri soočanju s tovrstnimi problemi se zavemo pomembnosti in potrebnosti fonoloških opisov posameznih govorov, katerih število se iz leta v leto veča. 6 Oblike so podane v zaporedju od dobre ohranjenosti dvojine k njenemu postopnemu opuščanju. Iz vsakega narečja v stiku je navedeno le izbrano gradivo, npr. samo iz enega govora oz. točke SLA. Celota se nahaja v prilogi na koncu disertacije (jakop, 2004, poglavje 11). Tjaša JAKOP: OHRANJENOST DVOJINE V SLOVENSKIH NAREČJIH V STIKU, 161-168 Končnica -va [-ya] za 1. os. dv. m. in ž. sp.,7 ki jo ima tudi knjižni jezik, je značilna za koroško ziljsko in zahodni del rožanskega narečja (1 - dl:awawa, 15 -dl:yaya) ter primorsko rezijansko in obsoško narečje (59 - 'di:laya, 67 - vi), kasneje pa morda tudi zaradi ujemanja z osebnimi zaimki (npr. mi-dva dela-va : mi-dve dela-ve) ali po analogiji s samostalniki (npr. delava kot dva sin-a : dela-vi kot dve žen-i). Takšno razlikovanje izkazuje kostelski babnopoljski govor (279 -'de.jyava : 'de.jyave) ter narečja na skrajnem severovzhodu: severovzhodni del prleškega (370 - 'delava : 'delavi, 374 - 'de:lama : 'de.iame) in prekmursko narečje (392 - 'delava : 'delavi, 404 - 'delava : 'delave). V posameznih narečjih v stiku se za dva moška uporablja dvojinska oblika, ženske dvojinske oblike pa so izgubljene oz. izenačene z množinskimi. Razmerje -va : -mo pozna nekaj primorskih kraških in notranjskih govorov (108 - 'di.alava : 'di.alamo, 133 - 'de.ilava : 'de.ilamo). Takšno stanje kaže, da je pluralizacija bolj prodrla v ženski kot v moški spol (enak pojav slabljenja dvojinskih oblik pri ženskem spolu zasledimo tudi pri samostalnikih). V nekaterih narečjih v stiku se kaže težnja po odpravi dvojinskih oblik. Zaradi vpliva italijanskega oziroma hrvaškega jezika se je glagolska dvojina popolnoma izgubila na jugozahodnem območju (v primorski narečni skupini): v zahodnem delu terskega narečja (61 -dl:elamo), nadiškem (81 - dl:elamo), briškem (85 - 'di:e-lamo), zahodnem delu kraškega (96 - 'di:elemo, 112 -'di:elama9), istrskem (123 - 'de:lamo), čiškem (153 -'dielamo) in južnem delu notranjskega narečja (152 -'de:lamo), pa tudi na skrajnem jugovzhodu: v južno-(284 - 'de.iamo, 287 - 'defamo, 291 - 'delamo) in se-vernobelokranjskem narečju (295 - 'de.iamo) ter v ve- čini točk kostelskega narečja (281 - 'de.'iyamo). Dvojinske oblike osebnih zaimkov Karti št. 2 in 3 sta nastali na podlagi odgovorov na vprašanje št. 827 (os. zaim. za 1. os. dv. m. in ž. sp. (1. skl.). Ohranjenost dvojinske oblike na kartah predstavlja polnost znaka: trikotnik pomeni moško množinsko osnovo zaimka (midva, midve), krog pa žensko množinsko osnovo zaimka (médva, médve). Strešica pod znakom pomeni naglas na drugem zlogu (midvá/medvá, midvé/ medvé). Na levi nezapolnjen krog pomeni nihanje med dvojinsko in množinsko obliko ženskega spola (mé/mé-dve), nezapolnjen znak (krog ali pravokotnik) pa popolno pluralizacijo dvojine (mi/mé). Večina severovzhodnih govorov ima za oba spola naglašeno moško množinsko osnovo zaimkov z ločevanjem spola, torej midva, midve (kot v knjižni slovenščini), na primer koroško mežiško in severnopohorsko-remšniško narečje (42 - 'medva, 'medve,10 50 - 'mi-dwa, 'midve), primorsko tersko in severni del nadiškega narečja (61 - ml:dva, ml:dvie, 77 - ml:dva, ml:dvie), večji del kostelskega in večina govorov obeh belokranjskih narečij (281 - 'midva, 'midvej, 290 - ml:dva, ml:dve, 294 - 'midva, 'midve) ter govori prleškega narečja panonske narečne skupine (371 - 'midva, 'midve, 380 - 'mi:dva, 'mi:dve). Obliki midva, midvi poznajo govori rožanskega (npr. 19 - m):dba, m):dbi, 28 - 'midya, 'midyi), podjunskega (36 - 'miba, 'mibi, 41 - 'niba, 'nibe), mežiškega (43 -'medya, 'medvi)11 in severnopohorskega narečja (49 -* 'naba/ 'maba, 'nabi/'mabi, 53 - *'madwa, 'madw¿). V narečjih (zlasti na vzhodu) najdemo tudi sestavljene oblike zaimka in števnika dva: midvadva, midve-dve, na primer v slovenskogoriškem (368 - *'mi:ja/ 'mi:jad'va:, *'me.i/'me:id've.i), prleškem (381 - 'mi:ja-dva, 'mi:jedve), haloškem (385 - 'mi'iad'va, 'miiadve) in prekmurskem narečju (404 - 'müva d'va:, 'müve d've.j). V prekmurskem narečju se govorijo reducirane oblike müva/miva (< midva) : müve/mive (< midve), po asimilaciji dv > v ali pa po sklopitvi množinske oblike zaimka mi z dvojinskim morfemom va/ve (npr. 388 -'müva, 'müve, 398 - 'müva, 'müve, 402 - 'mi:va, 'mi:ve) ali müva : müvi (npr. 390 - 'müva, 'müvi, 403 -'müva, 'müvi). V jugozahodnem delu panonske narečne skupine je redukcija še večja: oblike mija, mije imajo v delu prleškega (374 - 'mija, 'mije) in v haloškem narečju (386 - 'mi.ia, 'mi.je), mija, miji pa v slovenskogoriškem narečju (363 - 'mi:ja, 'mi:ji). 7 Večina zapisov SLA ne vsebuje podatka za s. sp. 8 Razlikovanje med -ve in -vi je problematično zaradi samega načina transkripcije, saj najdemo za isti glas zapis z -i'/i/e. 9 To je množinska oblika z izglasnim akanjem. 10 Mežiško narečje je skrajšalo i (i;> e/e). 11 Cl. prejšnjo op. Tjaša JAKOP: OHRANJENOST DVOJINE V SLOVENSKIH NAREČJIH V STIKU, 161-168 Tjaša JAKOP: OHRANJENOST DVOJINE V SLOVENSKIH NAREČJIH V STIKU, 161-168 Tjaša JAKOP: OHRANJENOST DVOJINE V SLOVENSKIH NAREČJIH V STIKU, 161-168 Tjaša JAKOP: OHRANJENOST DVOJINE V SLOVENSKIH NAREČJIH V STIKU, 161-168 V nekaterih narečjih se za moški spol dvojinskih zaimkov uporablja moška množinska osnova (m/), za ženski spol pa ženska (me); tak primer najdemo v slo-venskogoriškem narečju (366 - 'm/ia : 'meU, 367 -'m/:ja : 'me:dve, 369 - 'm/:ja : 'me:dve). V točki nadiš-kega narečja je naglašena ženska množinska osnova tudi pri zaimkih moškega spola, česar sicer knjižni jezik ne pozna (75 - medva). Naglas na drugem zlogu poznajo narečja na zahodu; oblike z moško ali žensko množinsko osnovo in naglasom na drugem zlogu midva, m/dve ali medva, me-dve pozna ziljsko narečje in kranjskogorski govor (3 -madua:, madv):a, 9 - madua:, madue.), večina govorov primorske narečne skupine: obsoško (71 - m/dua:, m/dbi:e), briško (85 - m/d'va:/m/d'vo:, m/d'v/:e), kraško (102 - m/d'va:, m/d'v/:a, 112 - m/d'va, m/d'vej), istrsko (118 - m/d'wa:, m/d've:/, 123 - m/d'wa:, m/d've-) in notranjsko narečje (135 - mad'wa:, mad've:i, 151 -m/d'wa:, m/d'vei). V govoru čiškega narečja se za moški spol uporablja moška, za ženski spol pa ženska množinska osnova (153 - m/d'ua: : med'v/:). Obliko midva, m/dvipozna rezijansko narečje (59 - m/d'ua:, m/d'v/:). V posameznih govorih se naglas moške dvojinske oblike zaimka razlikuje od ženske. Naglas midva : m/dve imajo nekateri govori briškega, kraškega in notranjskega narečja primorske narečne skupine (86 -'m/:dva : m/d'vi:e, 111 - 'm/:dva : m/d'v/:a, 130 -'m/:dva : mad've:i). Obliki medva : medve najdemo na primer v govoru nadiškega narečja (75 - medva : me- dv):e), kjer prav tako najdemo tudi obliki z moško množinsko osnovo midva : m/dve (76 - m):dua : m/db):e). Ponekod uporabljajo za osebne zaimke celo različne (nadomestne) oblike, na primer v rožanskem narečju nadomeščajo midva z oba (13 - uba:, ub):a, 18 - uba:, ub):, 24 - ba:, b):a), za južni del nadiškega narečja pa je značilno združevanje posebne množinske oblike m/ druz (