s s.
J	Lnl
e>%	\
e® ® 8 S9 ® tf.	v
^SJooia«	'
drc##^
C«g 01 «•«»«» 9 Q?$%g:> © as* i* «£*
^ 5?«* <* c««* l»«*o -ivv
» I*®OBO»“® MII,
tQW^!j|^CQai»‘,»i
•uflCflD&r.
ietariat wseii strni ene* dušen za delavske pravice,
Pr@t@steio xfe©r@wasij© gsr®t§ dfaglnji. — S¥@f@gc, Bera@t In ¥@®§it@l!i nar« g^cladistar so zakon © lavni varnosti, proti previsi stavke, ki le tiv-Uensto prav® proieeariafa.
Večina strokovnih organizacij se je sporazumela, da je priredila v nedeljo
19.	februarja v hotelu »Union« v Ljubljani velik medstrankarski protestni shod proti draginji.
Zborovanja sc je udeležilo par tisoč ljudi vseh slojev, zlasti duševnega in ročnega proletariata.
Socialni demokrat Bernot je v imenu medstrankarskega odbora kot referent prečital in utemeljeval sledeče resolucije:
1. Državna zakonodaja mora uvesti za čas, dokler ubija slabo povojno gospodarstvo in brezvestna spekulacija našo valuto, za vse plače in obveznosti stalno v blagovni množini izraženo vrednostno merilo, da se prepreči avtomatično manjšanje plač.
2. Ves uvoz in izvoz mora država strogo kontrolirati in dopuščati samo pod pogojem, da odgovarja po vrednostnem merilu merjena vrednost izvoza vrednosti uvoza.
3. V državnem proračunu se mora doseči za vsako ceno ravnotežje med dohodki in izdatki, v gospodarstvu se mora spraviti v ravnotežje potrošnja in proizvodnja.
Ročno in duševno delavstvo ne bo dopuščalo, da bi se te nujne naloge reševale z goljufivim sredstvom tiskanja novih bankovcev, ki tira vse gospodarstvo vedno globje v propast, vsa bremena pa nalaga na rame izmozganih delovnih slojev, obsojajoč njihove družine k stradanju in počasnemu umiranju, ker manjka vodstvu države potrebne energije za izenačenje neenakosti in za energično zmanjšanje državnih izdatkov.
4. Posebno ugotavljamo, da se nalagajo davčna bremena v vedno hujši izmeri na rame ročnega in duševnega delavstva, s čimer se imovinska neenakost vedno veča, da pa vzdržuje naša gospodarsko razorana država pod orožjem v nesmiselnem tratenju večjo stalno vojsko, nakar jo bo imela po redukcijskem načrtu mogočna Anglija, Pri tako veliki vojski pušča ta država svoje nastavljence v največji bedi, izgovarjajoč se, da zanje nima sredstev.
5. Potom progresivne oddaje imetja in progresivnih davkov od dohodkov nabrani kapitali naj se porabijo za stavbo hiš, tovarn, železnic, cest, šol in za druge investicije, pri čemer bo dobilo delavsko ljudstvo zaslužek in ž njim nakupno zmožnost. Vsa državna naročila se morajo oddati domačim Podjetjem tudi takrat, če bi imela biti dražja,	ker so za državno gospodar-
S/T?	.v tem slučaju ugodnejša. Z
rzavnirni sredstvi naj se pospešuje ko-omzacija neproduktivnih krajev itd.
6. Ugotavljajoč, da je treba od obupa in	skrbi obvladovane množice
usmeriti	k premišljenemu dejanju, za-
vračamo vse proti d rasi niške ukrepe ki ne lečijo zla pri korenini iti pomenijo samo varanje ljudstva in poživljamo vse delavno ljudstvo Slovenije in- Jugoslavije, da se pridruži tem stvarnim smernicam.
7. Kadar bo država priznala te naše smernice in jih izvedla,'bodo nepotrebni vsi izjemni zakoni, ki danes pod zaščito nasilja enostransko' pomagajo kapitaiu proti delavstvu v veliko škodo države. Dočim skušajo delavstvu prepovedati stavko, kot edino obrambno sredstvo, dovoljujejo podjetnikom izpo-re, ki z zmanjšanjem produkcije draginjo in splošno zmedo še povečujejo.
Dokler se v smislu te resolucije ne reši vprašanje draginje za vse ljudstvo, moramo posebno zahtevati taKOjšnja pomoči za vse tiste, ki breme drag,nje ne morejo prenesti na tuja ramena. To so v prvi vrsti vsi upokojenci in njih sirote, izmed katerih imajo nekatere danes n. pr. 78 kron na mesec, dalje vsi državni nameščenci, železničarji in drugi nameščenci javnih podjetij, ki so navezani na stalno plačo.
Op. ur. Po našem mišljenju bi te resolucije podpisal upravni svet vsake moderne velebanke.
Za referentom Bernotom so govorili zastopniki raznih organizacij. S precej energičnimi zahtevami so nastopili zastopniki Jugoslovanske strokovne zveze, koaliranih železničarjev in narodno-socialne organizacije. Le zastopniku strokovne komisije Svetku so mnogi prav živahno ugovarjali.
Več ali manj so vsi poudarjali potrebo dela. Bernot je tudi izjavljal, da se mora vsa preteklost posameznih strank pozabiti in da je treba v bodoče složno in energično delati. Proti človeškim zmotam in slabostim posameznih strankarskih zastopnikov bi bilo brez-dvomno to umestno. So pa usodne zmote, ki so jih nekateri voditelji zagrešili nad razredno zavednim delavstvom — a teh delavstvo nikoli ne bo odpustilo. Naj prizadeti čimprej izginejo iz javnega življenja; sem spada glasovanja za »Obznano« in zakon o zaščiti države, kar imajo na vesti narodni socialisti in demokrati. Političnih zisot in izdajstev ni mogoče odpust ti, dokler se grešniki moralno ne justificirajo.
V	splošnem so brli govori buržuazno-reformističnega kalibra; njih zahteve bodo ostale na papirju, dokler se kapitalistični sistem ne spremeni in ne postavi pod ljudsko nadzorstvo.
Zadnji je nastopil — čeprav proti volji nekaterih izvestnih krogov — bnrno pozdravljen sodrug Makuc v imenu neodvisnih strok, orjanizacjj. Izvajal je: Danes smo čuli resoluciji in govore proti draginji. Toda ue eden govornikov ni zadel bistva, ul zad?.l žeblja na glavo. Jaz danes samo ugotovim, da je zrastla dra~inja za SO odstotkov vse od tedaj, kar ima*no v naši državi zakon za zaščito države, zakon o redu in radu. (Tako je! Turne ovacije govorniku! Tako je!) Burž*azi-ja nam je dala nagobčnike, verige na roke in noge, sedaj pa se b'j — u’o "i Proletarec! — če se innreš' Pnv^a do stavke so za delavstvo in d- lavske organizacije puške in tonov*, s 'atrmi strelja delavstvo v najskrajnejši sili na kapitalistični razred. A sedaj, ko nam
je centralistična vlada vzela vse orožje, ko as borimo v praznih trdnjavah, sedaj prihajajo taisti ljudje, ki so glasovati ..za zakon za zaščito države in za zakon o rodu in rada — io so demo-kratje in narodni socialisti. (Juvan: Ne politike! Bernot: Ne politike! Hrup in nemir! Aplavzi govorniku. Klici: To ni politika! To je dejstvo! — Hrup narašča, pristaši NSS so v veliki zadregi.)
—	Ti ljudje torej, ki so nam pomagali davi nagobčnike, (velik hrup in nemir, predsednik zvoni) —ti ljudje sedaj zbirajo delavstvo na nastop proti draginji, na nastop, M ja nemogoč, dokler ne izgine zakon o redu in radu, zakon o zaščiti države! (Burno pritrjevanje, nervoznost pri nar. socialistih.) Šele, ko delovno ljudstvo doseže zopet svobodo združevanja in besede, bo moglo zapo-četi uspešen boj proti brezvestnim špekulantom, ki vzdržujejo draginjo. Zato delovno ljudstvo vse v neodvisne strokovne organizaciji — vsi v enotno t<rjsio črto!
Nobenemu govorniku delavstvo ni tako pioskalo kot Makucu. Predlagal je naslednje dodatne resolucije, ki jih je občinstvo skoro enoglasno in z burnim odobravanjem sprejelo:
Resolucija.
Protestni shod ljubljanskega delavstva ugotavlja:
1. Da so plače in mezde ljubljanskega proletariata ročnega in duševnega okoli 100 % nižje nego v Zagrebu in Beogradu. Vzrok temu je meščansko mišljenje in vpliv med ljubljanskim proletariatom, ki se še v nezadostni meri zaveda, da mora svoj položaj zboljšati samo v razredno zavednih, enotnih od politične nadvlade malame* ščanskih strank In kapitalistov neodvisnih strokovnih or anizacijah.
2. Da je z razpustom Splošne železničarske organizacije in Savcza rudarskih radnika pogažon člen 14, 23 in 25, posebno pa Člen 33 vidovdanske ustave. Teror nad temi organizacijami je opogumil vse kapitaliste in zato delavci in uradniki kljub t3mu, da se je draginja v osmih mesecih povečala za 80 % — imajo še stare mezde in plače.
3. Zakon o zaščiti javne varnosti in reda, za katerega so glasovali narodni socialisti in demokratje, jemlje držav-
nim nameščencem, delavcem v državnih podjetjih, železničarjem ia rudarjem pravo stavke; s tem je odvzeto tem kategorijam' glavno orožje v boju za 2bcl|šs»je ' njihovega gmotnega polo-23ja — m je na ta način pogažena vidovdanska ustava.
4.	Draginja, ki vedno narašča, je prodžikt kapitalističnega sistema proizvajanja in velike gospodarske kriza kapitalizma,
Ona bo nsizoglbno naraščala in nekaj let.
Kapitalisti jo izkoriščajo, da vržejo krema svetovnega klanja in gospodar^ ske krize ti a ramena delavnega ljudstva.
Shod zahteva:
L Popafao svobodo pravice združevanja, zborovanja in delovanja strokovnih organizacij v celi državi, potoni katerih se edino more delavstvo boriti proti neznosni draginji. Za delavce so te pravice življenske pravice, ker je brez njih obsojen na siromaštvo in fizično in moralno propast.
2.	Da se ukinejo vse odredbe in zakoni, ki prepovedujejo pravico stavke, svobodno gibanje delavcev in nameščencev v dosego zakonitega pripo-znarsja teh službenih pragmatik ia tarifnih pogodb; s tem v zvezi rešiti bedno stanja penzionistov vseh vrst Ih kategorij.
Shod poziva vse delavstvo:
Da se združi v razredno zavedni enotni, od kapitalističnih strank in kapitalistov neodvisnih strokovnih organizacijah, ki bodo z odločnim razrednim bojem edino v stanju zboljšati gmotni položaj delavcev in nameščencev v vedno naraščajoči draginji.
Živela razredna zavednost in solidarnost!
Proč iz delavskih vrst nacionalno in versko gonjo!
Proč iz delavskih vrst ljudje, ki so glasovali za zakon o zaščiti države in vzeli iz rok delavstvu glavno orožje!
Ugotavljamo pa sledeče dejstvo:
Proti Makucovifii resolucijam so glasovali odborniki narodnih socialistov in socialnih demokratov in s tem javno dokazali, da odobravajo zakon o zaščiti države iu nasilstvo proti razredno zavednemu proletariatu.
Mac-ke so padle!
koncentracija naprednih sli.
Zadnje tedne odmeva po bankrotira r e	n	ovenskem	svetu
geslo enotne napredne fronte.
Potrebno pa je, da si je razredno zave len proletariat na jasnem v vseh kulturno-sociainih vprašanjih; zato si og'ejmo vprašanje napredne fronte od bli u!
Geslo enotne napredne fronte prihaja iz demokratskih vrst; od stranke, v kateri so po večini voditelji ljudje
brez vsake etike in vesti. To je stranka spekulativnega kapitala, ki mu je profit in verižništvo vrhovno načelo. V dosego čim večjega profita žrtvuje vse: izmozgane mase izmučenega proletari-
fem ribjem in raMim delavcem!
Obveščamo vse rudarske revirje, dn je začela poslovati v Trbovljah
ne'>r!v:sna strok-v-na orqanizacija
„ ZVE7 JDMIŠKIH DELAVCEV" s sedežem v Trbovljah.
jev in deiavcev, njim sorodnih strok, naj pošiljajo nisrna in razna vprašanja direktno na t. č. Zvezino
kih d lavcev“ pri g. Pravdič, Trbovlje I, ečje podružnice obnovijo delo, se bo sklical občni katerem se izvoli „Zvezina uprava14.
'igresa pa vodi vse posle začasni pripravljalni odbor
.nar je tz i-07r,H y'ne 2.0.'r upravo toje:
7 veza r\> ^ k oj kc zbor '''ongre«
) prve ; te ?y.>;e.
So a ve Fr.'1
Jesih Peter, t č. predsednik.
Emil
lastnik in odgovorni urednik
ata in delovnega kmečkega ljudstva na žrtvenik nenasitnemu molohu — militarizmu, izžema zadnjo kapljico krvi iz obubožanih mas... vse, da le doseže čim večji profit. To je stranka, ki ne pozna nobene politične morale: med vojno se je klanjala Habsburgu, v Jugoslaviji pa je pokleknila pred beograjske »porodice« — povsod pa živi od denunciacij in spletk ali kakor pravijo sami od cik cak potov. Niti pojma nima o meščanski demokraciji — o resnični ljudski svobodi niti ne govorimo; da pa more bolje izkoriščati ljudstvo, je pogazila vse parlamentarne svoboščine in celo temelje ustave. To je stranka najbolj oportunističnih puči-stov!
Tej nekvalificirani verižniški in bankokratski stranki pa se je pridružila mala četa kmečkih oderuhov — voditeljev samostojne kmečke stranke
—	zastopnikov veleposestva, ki je za par Judeževih grošev in za ministrski stolček izdala življenske interese slovenskega kmeta beograjskemu centralizmu.
Na svetu pa je vse mogoče — zato imata obe verižniški in oderuški stranki svoje posamezne zagovornike tudi v vrstah »narodnih« socialistov in celo socialne demokracije. Vse te stranke vežejo v enoten »napreden« blok — kulturnobojni instinkti. Geslo enotne »napredne« fronte teži za tern, da politično podre in dvigne moralni ugled demokratske stranke in njenih simpati-zantov. Vse to pa bi bilo v ogromno škodo razredno zavednega proletariata.
Kulturni boj pa je za te stranke le slepilo za nevedno in politično neorien-tirano maso; ne gre jim za resnični na-
predek delovnega ljudstva — gre jim le za svobodno in neomejeno izkoriščeva-nje ljudske bede. Profit, eksploatacija
—	to je enotna »napredna« fronta!
To niso napredni ljudje! So pred-stavitelji buržuaztie reakcije v Sloveniji in najogabnejšega partizanstva v Jugoslaviji.
Resnično napreden element je le proletariat — ponižani in razžaljeni razred — ki se v potu svojega obraza trudi za svoj kruh in z deiom svojih rok ustvarja gospodarske dobrine, brez katerih napredek in kultura ni mogoča.
Mi smo in ostanemo razredno zavedni proletarci. V našem živi jenskem interesu je, da se ne vdinjamo buržu-azni kliki, ki je glasovala za »Obzna-no« in zakon o zaščiti države. Zavedamo se, da je naša rešitev le v doslednem razrednem boju, da tako sodelujemo s svetovnim tokom razumnih razredno zavednih proletarcev, ki pripravljajo enotno proletarsko proti-Imržuazno fronto.
Smo za resnični kulturni boj:	da
uveljavimo načelo socialne pravice, da se borimo med zatiranimi proti krivici, da se borimo za svobodo združevanja in političnega udejstvovanja. To je naš duhovni kulturni boj za resnični napredek proletariata.
Proletariat pa je tudi edini razred, ki nravna načela tudi v dejanju izvršuje: Živi se od dela svojih rok in ne izkorišča svojega bližnjega. Buržua,-zija pa je moralna le v besedah — njena dejanja pa so vsa oškropljena s krvjo izkoriščanih.
Zato se ne pridružujemo koncentraciji »narodno-naprednih« sil, ki jo je predlagal dr. Kukovec v Središču.
Rusija.
V' kratkem se imajo sestati v Ljubljani delegatje male antante, da usmerijo svojo taktiko za konferenco v Genovi, specialno svoje stališče \ ruskem vprašanju.
Mi smo naše stališče o tem vprašanju že v večih številkah »Dela skih Novic« razjasnili in mislimo, da je dolžnost in prilika našega celokupnega naprednega časopisja, da resno razpravlja o tem za celi svet tako važnem vprašanju, da Jugoslavija prizna Rusijo kot suvereno državo in da postane odločna posredovalka med za-padom in vzhodom.
Na žalost so prilike in razpoloženje pri naši sedanji vladi slabe, ona zavzema, dasi to gotovo ni v njenem interesu, ravno nasprotno stalisče.
Naša zunanja politika zlasti v ruskem vprašanju stoji pod vplivom ruskega carističnega poslanika Strand-mana in nekaterih drugih carističnih knezovi in grofov. Ti izvržki človeštva in krvosesi ruskega naroda hočejo narediti iz Jugoslavije most, po katerem bodo ukorakali ruski reakcionarci s kakim Romanovom na čelu naravnost v caristično Rusijo.
Ta ruska aristokracija, katera posega globoko v finančne kase naše države, naučena na ruske caristične intrige, parado in sijaj, ne more mirovati, temveč tajno in sigurno ruje in koplje, da bi našo zunanjo politiko prilagodila svojim ciljem. Caristična visoka duhovščina skuša ujeti v svoje mreže poglavarje srbskih cerkva, medtem ko steguje caristična diplomacija svoje prste proti dvoru in proti zunanjemu ministrstvu.
Da imajo važno vlogo pri tem političnem poslu tudi lepe Rusinje je za tistega, ki pozna diplomacijo buržua-zije, jasno.
To so spretni politiki, ki dobro poznajo in ocenjujejo neslogo antante
obrazbo pokazati doma v Rusiji, da umejo vladati tako ali drugače. Tega pa niso mogli niti niso znali. Splašili so se spričo izčrpanja svoje energije, ker jim življenje ni nudilo več tako ugodnih okolnosti, kakor prej pod bat-juško carjem. Ti vitezi, »odbrani cvet« ruskega naroda, strastno* ljubijo samo xopoiueHxKO noKymaTi, Bocni-taa-n. 6yTH^OMi<y 3a 6yTH^oincoH, 6o;rraTi.
B3^0pb II CHOpHTb.
Le širom sveta znana nagajka jim je zamogla upogniti .ponosno vzravnana hrbtišča. Le v senci te nagajke je bilo opaziti nekoliko agilnosti med to maso.
Znano je, kako se je nabiralo pod varstvom teh vlastelinov »dobrovoljce« v Odesi. Sprva so te z lepa nagovarjali k pristopu v divizijo; ako je bilo to brez uspeha, so takemu slekli hlače in še kaj drugega, če je imel na sebi, ter ga bili po golem telesu do nezavesti. Ne vem, koliko je bilo takih, ki so vztrajali in tudi to prenesli. Te so potem žive zašili v vreče in jih določili za pičo ribam ...
V	senci bajonetov se sicer lahko sedi, dokler se ne povesijo; na njihovih osteh pa le malo časa, ako je koža prav debela in so hlače tudi debele, irhaste. Ta gospoda je pa zginila z obzorja že takoj, ko so se štiki povesili. Kako je to rodoljubje pri teh galantnežih po francoskem vzorcu izza 18. veka, se nehote vprašam. Menim, da se to z vso pravico imenuje »koritoljubje«.
Zvesti sluge posvetnih in vojaških mogotcev, odgojiteljev tolikanj znane ruske zaptije (policije) so slepo izvrševali prikazanja svojih načalnikov, in se niso brigali, kaj je pravzaprav to, kar delajo. Zato je tista njihova inteligenca še precej jalova in njih sodbe so šepaste.
Ako bi bilo v njih v resnici kaj domovinske ljubezni, bi ne zapustili svoje domačije, ki jih je potrebovala, temveč bi ji pomagala z resnim, intenzivnim delom. Seveda, si mislim, če je ta blagorodna gospoda zvala koritce svoje očetovsko, potem je ta označba nepravična in moja sodba nepravilna.
O hvaležnosti do Rusije ni treba govoriti. Da je ruski narod od- srca dober, znamo dobro ceniti. Vendar menim, da to ni tisti del naroda, .na kojega bi izlivali naš itak skromen blagoslov. Ni merodajno dejstvo, da jim (Wranglov-cem) dolguje kak visok jugoslovenski dostojanstvenik hvaležnost za svoje udobno mesto. Merodajna je večina z zavezanimi ustmi, ki plačuje nerazmer-no visoke davke, romajoč v razne malhe iz japonskega suknja ...
Tisti jugoslovenski fantje, ki so dobivali na trdih robotah poleg slabe hrane še krepke udarce na zadnji del života, da so se 14 dni bolestno tipali tam na mestu, da se uverijo, koliko klobas je že izginilo, vedo bolje povedati, kako revanšo jim dolgujemo.
Dobrovoljci.
Tega gerentstva, reli nas o gospod!
(Iz Trbovelj.)
ravno v ruskem vprašanju in natančno vedo, da bo veliko važnost igral, glas male antante, vi kateri je močan faktor Jugoslavija.
lzgleda tudi po dosedanjih izjavah Pasica in Spalajkoviča, da jih drži ta ruska caristična kamarila precej v svojem omrežju. Radi tega je dolžnost časopisja, da o tej nevarnosti resno razpravlja.
Danes je že popolnoma jasno, da preti Evropi, posebno industrijskim državam nevarnost težkih kriz in revolucij, katere bi izvala brezposelnost in beda delavskih mas pri vedno na-raščujoči draginji in gospodarskih zmedah, ako se ne odpre Rusija in njeni prebogati viri vseh mogočih surovin.
Tega dejstva se dobro zavedajo sovjetski' državniki, pa je razumno, da bodo ta kritični položaj, v katerem sc nahaja Evropa, še povečali, ako svet ne bo tudi de iure priznal suverenost sovjetske Rusije.
Razumno je tudi, da sovjetska vlada ne bo odprla vrata zapadni trgovini in eksploataciji, dokler ne dobi popolne garancije, da zapad ne bo z različnimi carističnimi in reakcionarnimi poskusi skušal ovirati konsolidacije in demokracije velike ruske zemlje.
Državniki zapadnih držav se tega dejstva dobro zavedajo in so stopili že v ožje trgovske odnošaje z Rusijo, le Francija in njen privesek Jugoslavija stoje trdo na nasprotnem stališču.
Ura je začela biti dvanajst in mogoče je še čas, da popravi naša vlada greške in krivice, ki jih dela ruskemu narodu, ki je žrtvoval reke krvi za naše osvobojenje izpod avstrijskega imperializma.
Ruski narod ni ne knez ne grof, temveč delavec in mužik, katerega predstavlja ruska sovjetska vlada.
Wranglovci.
Slovensko časopisje kaj čudno presoja položaj naših ruskih emigrantov! Javnost, potipaj se po glavi, če zašumi v njej slama, raje ne sodi, temveč rniže poslušaj, kaj ti povedo možje in fantje. Le-ti molče trobentajo, a ti jih nočeš poslušati.
Ce inteligenca in polinteligenca jugoslovanska misli blago o rojakih po krvi in pričakuje od latentne energije
utopističnih emigrantov, hlastnih žreev iz korit narodovih »blagodejne momente revanše«, ji lahko prepustimo te iluzije. Naši fantje, dobrovoljci iz ruske divizije so si pridobili povsem drugo mnenje o teh modrokrvnih, delamržnih vlastelinih.
Ti ljudje, Wranglovci — so imeli dovolj prilike pri polnih mizah in trebuhih s svojo tolikanj pretirano iz-
Trbovlje! Reci' pred oknom kolodvorske blagajne v Ljubljani, Celju, Zagrebu itd. robato besedo in, prijatelj, brez zahteve dobiš karto za v Trbovlje. Prosi kruha tu, prosi pravice tam, spoznali te bodo in ti rekli: Trbovlje. Stokrat proklete, stokrat blagoslovljene Trbovlje! Proklete od blagoslovljenih, blažene od prokletih.
Po velikosti trpljenja prva, po potrpežljivosti prva, po zapostavljanju prva, vedno si prva, ti v kamnit žep kapitala zadrgnjena kotlina. Vsa tvoja opustošena beda, ogenj in smrad porajajoči bregovi, za kamen proseče ceste, na smrt obsojeni domovi, kasarni podobna šola, žvižgi tovarn, vpitje sirene, tulenje avta, špricanje blata, vse, vse je tvoje, ti; bedno Trbovlje. Vse, ker ni nič njih, ki so dali, dajejo in bodo dali vse — za tvojo slavo, Trbovlje.
A tudi tvoja mera je polna, ker se že trga prepolna mošnja tvojih krvosesov. —
Koliko vas je, ki ste že bili v Trbovljah? Če izvzamemo par našega mleka sitih, kapitalistov, naših žuljev lačnih agentov, več prepotrebnih komisij in nekaj manj potrebnih nadzornikov, vas je le malo, ki ste videli dolino, ki je pri vsej svoji bedi velika, ker ve, da učaka še lepših dni. Da pa se to zgodi čimprej, pridite vsi, ki vam je pri srcu topla peč in so vam usta polna dobrote, med nas, da vidite čega in česa je treba temu »črnemu grabnu«
20.	stoletja. .
Blizu 15.000 Bogu podobnih ljudi živi v tej solzni dolini. Smrad in dim razširjajoči nasipi premogovih in drugih odpadkov »osvežujejo« zrak, ki mu branijo iz doline obiaki prahu tam doli iz cementne tovarne. Cesta, razorana do mozga, je gro '.na ob deževju in še groznejša ob po etni vročini, ko preti s svojim prahom uničiti vse, kar ni rojeno za kočijo.
In naši delavski domovi! Koliko komisij je že osrečilo to in ono delavsko hišo, koliko uvidevnih mož se je zgražalo nad gnusom in bedo, ki terjata dan za dnem svoje žrtve izmed vrst v to bivališče obsojenih družin. Najlepše pri vsej tej mizeriji pa je to, da rudnik od vseh teh svojih hiš ne plača niti vinarja hišnega davka, odkar je prišel do odločilnega vpliva v občinskem odboru. Za koliko milijonov je bila vsled tega že od prevrata sem oškodovana država in oškodovana občina! Ista je z vodo.
Izvzemši za par purgarjev postavljeni občinski vodovod in par od rudniškega vodovoda do izbranih hiš napeljanih cevi, je vse ostalo prebivalstvo navezano na pičlo število vodnjakov, katerih večina odpove v hujši suši in širi vsled nezadostne snage kužne bolezni, ki so v Trbovljah na dnevnem redu. — Vsega pomilovanja vredna pa je uboga delavska deca. Doma v napotje, na cesti v nadlego nima niti v šoli svojega skromnega prostora. Za nad 1200 otrolC porazdeljenih v 20 razredov je na razpolago v mračni rudniški šoli 12 učnih prostorov. Na vsaki strani te šole se nahaja po en velik konjski hlev s še večjim odprtim gnojiščem. Novejši izmed teh hlevov, zidan moderneje kot 95 odstotkov vseh trboveljskih hiš je bil lansko leto dograjen na prostoru, kjer je bil dotlej šolski vrt. — Tega seveda ni treba za deco ubogega delavca, ki si poišči svojo gredo tam na pobočjih nanovo nasutih etaž. — Za vso to, — z ono, ki poseča šolo pri fari — okoli 2000 duš broječo deco ni niti onega primernega igrišča, ni kopališča, ni telovadnice, ni zavetišča, ni z eno besedo ničesar. Razcapani in umazani se klatijo prepuščeni samim sebi po cestah in razdrapanih dvoriščih krog delavskih kolonij, poleti pa si v plitvem potoku jeze sparjeno vodo, da si pripravijo skromno, čeprav smrdljivo kopel...
Ti in še mnogi drugi nedostatki vpijejo po nujni odpomoči naši dolini. Ne prosimo je od zunaj, ker je v nas samih toliko moči, da si pomoremo v trenutku, ko dobe pravico vsi tisti, ki so s svojimi in svojih prednikov žulji nagromadili tujcem zaklade, iz katerih se zidajo za gospodo milijonske vile in palače ter dele nagrade vsem, ki pomagajo na ta ali oni način prikrivati naštete in še mnoge drage krivice, o katerih poročamo o priliki. Zato pa delavci in vsi, ki vam je pri srcu korist naše velike občine, povzdignite svoj glas, da ga sliši pravica, dana v roke možu. ki ima moč in ima voljo pomagati povsod, kjer je treba, pomagati predvsem doslej toli zapostavljenim Trbovljam. Ne odnehajte prej, dokler si ne priborite zakonitega občinskega zastopa, katerega čaka ogromno delo za povzdigo doline, ki je po svojem bogastvu in po številu delovnega ljudstva poklicana stopiti na čelo vseh proletarskih občin. Dotlej pa pojdi od ust do ust naš glas;
Tega gerentstva — reši nas, o gospod!
Vsaka vas svojega zaupnika!
flsem rudarjem in rudarskim deiaucem.
Sodrugi in sodružice! Tovariši sodelavci!
12.000 rudarskih delavcev v Sloveniji je bilo po razpustu Sa-yeza Rudarskih Radnika prepuščeno samovolji podjetnikov in brez vsake zaščite. Vsak zaveden delavec ve, da njega ščiti pred prevelikim izkoriščanjem edino njegova delavska strokovna organizacija, ki mora biti zgrajena na razredni zavednosti in solidarnosti vseh poštenih delavcev.
Uspeh take močne in enotne strokovne organizacije so rudarski kakor tudi vsi ostali delavci videli na svoje oči in občutili na svojem telesu ob priliki predlanskega decemberskega mezdnega gibanja, kjer je vsled solidarnosti rudarjev in dobrega vodstva dosežen po težkem mesečnem stavkovnem boju velik uspeh. Pogodba, ki so jo takrat sklenili rudarji in Trboveljska družba, je povišala naše dohodke za več kot 100% povprečno in določila, da se ti zvišani prejemki vsake tri mesece sorazmerno zvišanju cen živijenskih potrebščin zvišajo (točka 8).
Od takrat so se cene življenskim potrebščinam zvišale okolo 80%. Mi pa smo videli, da Trboveljska družba ni bila voljna držati se sklenjene pogodbe. Še le na energično intervencijo rudarskih zaupnikov in Saveza pri Centralni vladi in po našem velikem shodu v Trbovljah, ki je pokazal veliko zavednost in solidarnost rudarjev, se je sestala komisija, v katero pa niso bili poklicani zakoniti rudarski zaupniki 11. rud. skupine, temveč g. Čobal, ki ne uživa več nobenega zaupanja med rudarji. Kaj se je zgodilo?
Podjetniki in njihovi podrepniki so izkoristili to priliko, ko mi razredno zavedni delavci nismo imeli organizacije, in spremenili pogodbo na škodo rudarjev in v korist družbe s črtanjem najvažnejše 8. točke.
Vsled te spremembe, ki je v veliko korist družbe v današnji draginji, ki dan za dnevom neprestano raste, je družba pristala pod pritiskom našega nedeljskega shoda na malenkostno povišanje, ki pa nikakor ne odgovarja 80% naraslim cenam živijenskih potrebščin.
Sodrugi rudarji! Draginja raste skokoma in brez dvoma bo rasla še nekaj let. Komaj izvojujemo majhno povišanje, draginja v enem mesecu naraste tako, da je naš položaj še slabši, ko se nam izplača povišanje, kot pred povišanjem. Naš gmotni položaj je od dne do dne težji. To težo gmotnega položaja čutimo vsi delavci naj bomo tega ali onega prepričanja. In proti siromaštvu, ki nam grozi, proti nasilju, ki se nam nudi namesto boljšega kruha, se bomo branili lahko samo takrat uspešno, če bomo vsi razredno zavedni, bratsko solidarni in pa organizirani.
Vsakemu rudarju, naj bo kateregakoli prepričanja, je danes po velikih skušnjah, ki smo jih prestali, jasno kot beli dan, da le enotna, močna od kapitalistov in nadvlade strank nezavisna, razredno zavedna, strokovna organizacija „Zveza Rudarskih Delavcev", ki smo jo obnovili (pravila so potrjena od pokrajinske vlade v Ljubljani), more braniti vse splošne naše gospodarske in socialne koristi.
Če pa nam je to jasno je naša proletarska sveta dolžnost, da se oklenemo vsi, kar nas je izkoriščanih in zatiranih rudarjev, naše nezavisne strokovne organizacije z ljubeznijo in požrtvovalnostjo. Ves svoj prosti čas posvetimo organizacijskemu delu.
Naši podjetniki imajo velike blagajne, ki so nakopičene s pomočjo naših žuljev. Naša organizacija pa more živeti samo od bornih, malih prispevkov, ki si jih mora vsak odtrgati od ust. Vi ste v zadnjih dveh letih sprevideli, da prispevki, ki ste jih vplačevali, niso bili zastonj. Orh so vam stokrat povrnjeni: organizacija in solidarnost sta vam izvojevale v enem letu okoli 200,000.000 K (dvesto milijonov kron) priboljška.
Zato sodrugi na delo! Če ne bomo delavni in požrtvovalni izgubimo še to, kar smo si z velikimi boji in z velikimi žrtvami priborili. Če bomo solidarno organizirani in zavedni, se bomo lahko uspešno borili proti draginji in siromaštvu v katero hočejo vreči nas, naše družine in otroke izkoriščevalci, kapitalizem.
Zato vsi v našo strokovno organizacijo „Zvezo Rudarskih Delavcev". Agitirajte med še nezavednimi in pripeljite jih v zvezo! Nabirajte prispevke za rezervni fond! Pokažite svojo zavednost z delom!
Živela „Zveza Rudarskih Delavcev"!
Živelo bratstvo in solidarnost delavstva!
Proletarci vseh dežela, združite se!
Trbovlje.	Bogve	Franc, rudar.
Proces prot! komunistom v Beogradu.
ostaja pri svojih prejšnjih izpovedbah. Obtoženec Mojzes izjavlja isto in vprašuje sodišče, zakaj je postavljen pod obtožbo, ko ni imel nobenih zvez z atentatorji. Nikola Kovačevič kom. nar. poslanec pripoveduje o svojem življenju in delovanju v Rusiji in pojasnuje vlogo, ki jo je igral v Novem Sadu kot predsednik delavskega sindikalnega sveta. Oporeka odločno, da bi bil on duševni oče atentata. Bivši komunistični poslanec Čopič demen-tira, da bi bil on kot pristaš pravo-
slavja frankovac. Pojasnuje svoje delovanje vi Rusiji in v zboru dobruvclj-cev v Dobrudži. Kategorično zanika vsako krivdo.
Ostali obtoženci isto zanikajo svojo krivdo in vztrajajo pri svojih prvotnih trditvah in zagovorih svojih zagovornikov.
Nato poda predsednik sodišča svoj resume, potek razprave, dokaze in protidokaze in zaključi svoj govor, da se bo obsodba nad obtoženimi izrekla v četrtek 23. februarja.
1 riša, Kaclerovič je v svojem stvar-n.el1? in Pravno utemeljenem govoru ojsirno razpravljal o komunističnem programu m psihološko utemeljeval atentat. Dokazal je, da je proces strogo političen m da je atentat le delo posameznika, za katerega nikakor ne more odgovarjati cela komunistična stranka. Dokazi ne morejo biti pravno-veljavni za dejanje, katerega jih dolži državni pravdnik. Triša Kaclerovič konča svoj zagovor s besedami:
Mednarodni pregled.
PRED GENOVSKO KONFERENCO.
Med zapadnim velekapitalom se borita dve struji: ena popustljiva, druga nepopustljiva. Popustljivo strujo zastopa veliki kapitalistični mešetar L!oyd George; kot dalekoviden.meščan hoče z »gospodarsko obnovo« rešiti na smrt bolni kapitalistični sistem Evrope. Nepopustljiv pa je francoski Pribičevič
  monsieur Poincare; če bi prodrl on
s svojimi zahtevami, bi doživeli v kratkem popoln gospodarski polom.
Položaj je še vedno nejasen. Francoska vlada zahteva, da se genovska konferenca odloži za par mesecev. Italija se drži rezervirano', ker ministrska kriza še ni rešena; italijanski parlament je izrekel Bonomiju pošteno nezaupnico — s tem pa je notranji položaj še bolj nejasen in zna vplivati na potek konference. Londonski kabinet pa ima drugega posla odveč in se noče baviti intenzivno s francoskimi predlogi; notranja gospodarska kriza in prerevolucio-naren položaj v Indiji in v Egiptu veže angleškim politikom roke. •
Francija je dalje predlagala, da bi njene »kolonije« — mala antanta — sodelovale pri izdelavi konferenčnega programa strokovnjakov, ki začne poslovati te dni. S tem je hotela pridobiti svoje zveste služabnice za svoje stališče na konferenci. Anglija pa jo je pravkar posvarila, da je to zadeva »velikih zaveznikov« in je francoske predloge odbila.
Amerika pa je končno pokazala, da ne umeva resnega gospodarskega položaja Evrope, ker se noče udeležiti konference. Brez nje pa Evropa sama ne bo mogla sanirati svoje gospodarske krize.
Tako je položaj vsepovsod silno nejasen. Povsod vlada popolna negotovost. Buržuazija to čuti, išče izhoda in zdravnika, da bi pozdravila bolnika — kapitalistični sistem. Pri tem pa je buržuazija silno otročja: gospodarske obnove žel L pa namesto, da bi se proučevala resno ekonomska življenska vprašanja Evrope in kako sanirati razrvane finance — se pa države prepirajo med sabo, če bi prizna’le Sovjetsko Rusijo in pod kakimi pogoji.
Buržuazna velekapitalistična Evropa je pri vsej svoji rafiniranosti le neumna
—	goska in vodi politiko ptiča noja, da ne vidi, kje jo čevelj žuli.
»Ne zahtevam ničesar drugega kot, da se obtoženci sodijo po pravici in vesti.«
(Celotni govor Triša Kacleroviča priobčimo o priliki.)
Za njim so govorili obtoženci, ki odločno zanikajo krivdo obdolženega dejanja in vztrajajo pri zagovorih svojih zagovornikov. Glavni obtoženec Stcjič oporeka svojo krivdo in izjavlja, da vztraja pri svojem prvotnem zagovoru. Obtoženec Csaki izjavlja, da ni kriv in
vani kredit že lansko jesen. Danes je veliko zamujenega. Milijoni so obsojeni na smrt, ni jim mogoče več pomagati. A nekaj se še more ukreniti. Zato je dolžnost omikanega sveta, da vsaj zdaj priskoči na pomoč«.
Konstatiral je tudi:
»Ali je res potrebno pustiti umreti od lakote 20 milijonov ljudi pod pretvezo, da bi sicer podprli Sovjetsko Rusijo?«
»Suša je bila 1921 najstrašnejša, kar jih pomni zgodovina. Žetev je bila skoro popolnoma uničena. Ce bi bila prišla ta katastrofa pred vojno, bi jej nobena država ne mogla odpomoči. Rusija sama ne bi mogla obvladati te katastrofe.
Predbacivali so tudi: kdo pa garantira, da bodo pošiljatve dospele na cilj. Odgovarjam: Sporazum, ki sem ga naredil s sovjeti, mi omogoča, da imam absolutno kontrolo nad pošiljkami...
Kar se je govorilo o ropanju vlakov, ni resnično. Pošiljatve dospejo zapečatene pod odgovornostjo sovjetske vlade, ki je zagotovila transporte. Samo ena pošiljatev quakerjem ni dospela. Sovjetska vlada jo je plačala s čekom na neko londonsko banko.«
Pomožna akcija v Rusiji deluje tako sigurno kot bi mogla v vsaki omikani državi. Velika ovira so pač slaba prometna sredstva.
Predvsem pa je treba, da vsak pomaga po svojih močeh, da se reši še, kar je mogoče rešiti.
FRANCIJA.
V	Parizu so se zbrali kapitalistični zastopniki. 12 držav. Veže jih skupna vez: velike investicije v Rusiji. Ker je Sovjetska Rusija razlastila vse kapitaliste, ji tega nočejo odpustiti. Razlaščeni kapitalisti so tvorili vedno jedro proti-boljševiške protirevolucije. Da premagajo, so v zadnjih 3 letih organizirali razne vojaške pustolovščine — seveda °a račun delovnega ljudstva zapadnih držav.
Vočigled genovske konference so se zbrali, da stavijo potom svojih ekspozitur — kapitalističnih vlad — Rusiji svoje pogoje. Priznali bi sovjete, a pod Pogojem, da jim nudijo »dosti garancij«. Tako bi postala Sovjetska Rusija nekak Maroko ali Turčija zapadnega velekapitala.
Končno se je kapitalizem sam razgalil pred evropskim javnim mnenjem. Gre mu za profit — kaj drugo!
NEMČIJA.
Železničarska stavka je velika nesreča za delavstvo, ker se je slabo končala. Povzročitelji in voditelji stavke bodo odpuščeni. Delavstvo pa ni doseglo, kar je zahtevalo.
Stavka pa je bila tudi velikega političnega pomena. Postavila je vlado v hudo zagato. Vsi so pričakovali, da sedanja koalicijska vlada pade. Na eni strani reakcija: konservativni elementi s katoliškim centrumom in z večinskimi socialisti — na drugi strani komunisti in neodvisni socialisti. Razmerje med levico in desnico je bilo tako nesigurno, da nihče ni pričakoval, da kancler VVirth še ostane. Nesreča je hotela, da so se neodvisni socialisti pred kratkim razcepili v dve struji; tako je ena v parlamentu glasovala proti vladi, druga pa se je glasovanja vzdržala in s tern pripomogla, da sedanja vlada še ostane. Vsled neenotnega nastopa skrajne levice je sedanja reakcionarna vlada še ostala, najbrž v veliko škodo delovnega nemškega ljudstva.
17. februarja je dospel iz Londona v Pariz Nansen, organizator pomožne akcije za ruske gladujoče. Imel je tudi govor.
Izvajal je sledeče: »Katastrofa v Rusiji bi se mogla omiliti, gladujoče rešiti smrti, če bi bila Evropa dovolila zahte-
RlISIJA.
Rusija se prav dobro zaveda, da pride prvič v zgodovini na veliko mednarodno konferenco komunistična država med kapitalistične. Nova kolikor toliko že konsolidirana boljševiška Rusija vodi usodo ruskega naroda z gospodarskega stališča upoštevajoč pri tem dejstvo, da v današnji ekonomski konstelaciji trajno nobena država ne more ostati izolirana od ostalega sveta.
Vsa gospodarska uvidevnost in z realnim položajem računajoča velikopotezna gospodarska politika kapitalističnega sveta se koncentrira danes v Londonu. Dalekovidni komunisti so že pred enim letom vse to vedeli in so sklenili z Anglijo trgovsko pogodbo in s svojo agilnostjo vplivali ugodno na to, da se protiboljševiška smer v Evropi paralizira.
Čičerin navaja med vzroki, radi katerih se »tankovestna in moralna« kapitalistična Evropa pogaja s »kanibalskimi« komunisti, to-le: 1. Brez Rusije ni mogoče obnoviti Evrope; 2. vojaška sila Sovjetske Rusije; 3. politični vpliv
Sovjetske Rusije na vzhodu. — Zato želijo sovjeti pač gospodarsko sodelovanje civiliziranega sveta, odklanjajo pa vsak kolonizatorični načrt zapadncga velekapitala. Rusija se zaveda vseh teh tendenc v kapitalističnem svetu; zato bo poslala na konferenco svoje najboljše gospodarske strokovnjake.
Spletke zapadnega velekapitala, ki stremi za tem, da napravi iz Sovjetske Rusije svojo kolonijo, so naletele na odpor vsega ruskega naroda. Socialne zavesti in odpora proti krivičnemu vmešavanju v ruske notranje zadeve je v ruskem proletariatu toliko, da se kapitalistom niti ne sanja ne. Delovno rusko ljudstvo se zaveda le predobro, da so države, ki sklicujejo danes konferenco v Genovo, pred par loti opremile Kol-čakovo in Vranglovo armado in podpirale druge nečloveške militaristične mahinacije, ki so hotele uničiti proletarske sovjete.
Zapadne velesile so strašno kratkovidne. Ne računajo z dejanskim položajem v Rusiji. Zlasti velja to o politično nezreli in slepi Jugoslaviji. Dejstvo je, da je ruski mužik in proletariat vsled revolucije napredoval bolj, kot bi v enem stoletju pod caristično moro. Zato pa so tudi njegove kulturne potrebe danes tako velike, kot po najnaprednejših za-padnih državah. Zato ruski narod pozdravlja idejo gospodarske obnovitve sveta — a pod pogojem, da omikani svet spoštuje in pusti pri miru njegove velike socialne pridobitve:	sovjetsko
vladavino, socializacijo kapitala in socialno nadzorstvo nad zasebno lastnino. Rusija je danes na potu trajne in resnične konsolidacije in zahteva brezpogojno, da nastopa od sedaj naprej kot enakopravna država med civiliziranimi narodi. V socialnem oziru se ima Evropa več naučiti od Rusije kot pa Rusija od nazadnjaške velekapitalistične Evrope.
ROMUNIJA
Romunski razredno zavedni proletariat živi v prilično sličnih razmerah kot mi. Buržuazna reakcija se je tekom zadnjega leta silno ojačila.
Februarja bi se moral vršiti proces proti romunskim komunistom — a vlada
si ne upa, da bi ga izvršila po beograjskem sistemu: da bi izvršila veliki politični proces proti komunistični stranki1.
Zato bo najbrž proces razdeljen na 3 dele: 1. Proces proti onim komunistom, ki so se pred dobrim letom na kongresu v Cluzu izjavili za priklopitev k 3. internacionali; 2. proces proti onim, ki so se pregrešili proti »varnosti države« (!!); 3. proces proti delegatom, ki so šli na kongres v Moskvo.
Postopanje z zaprtimi komunisti je naravnost barbarsko. Socialistični posl. Tanase Sassi poroča v vodilnem proletarskem pariškem dnevniku nezaslišana grozodejstva. Naj navedemo par slučajev!
V Besarabiji (v Kišinevu) je policijski komisar Huarescu ukazal, da so »boljševike« postavili do kolen v vrelo vodo, da bi priznali vse, kar je policija od njih zahtevala. V isti ječi je Sassi videl 8 mož in 8 deklet »boljševikinj« z razmesarjenimi prsi in hrbti. Ponoči1 pa je po icija posiljevala mlade »boljše-vikinje«.
108 komunistov so mučili po sistemu »križanega Kristusa«. Za nohte so jim zabili žeblje, nato pa jih priprli z razprostrtimi rokami na podboje vrat. Po peturnem mučenju so vse nagnali na dvorišče, kjer so jih vojaki z bajoneti pritrdili na zid 1 m od tal, nato so jim drugi vojaki zabodli bajonete v prsa in metali pesek v obraz.
V Tighini so jih mučili na sledeči način: Žrtve so vrgli na obraz, jim razmesarili hrbet z bajoneti, na rane pa vlivali jesih in potresavali sol.
Drug sistem v Tighini: Napravili so lesen tlak, kjer je bilo nešteto žebljev z ven molečimi ostrinami. Po takih deskah. so se morali sprehajati internirani komunisti.
V Baltiju pa so vlili v usta komunistom velike množine ricinovega olja, ki so ga morali zaužiti, da so se potem zvijali v groznih bolečinah.
V Romuniji sicer ni v navadi batina-nje — zato pa so običajni drugi nečloveški sistemi mučenja, ki v zverinstvu in grozodejstvu presegajo ljudo-žrce v najtemnejšem kotu Afrike.
Vse to se dogaja v »civilizirani« Evropi v 20. stoletju.
Strokovni pregled.
VELIKO PROTESTNO ZBOROVANJE V BEOGRADU.
Srbijanski proletariat se bori v prvih, razredno najzavednejših poletar-skili vrstah v Jugoslaviji.
12. februarja se je vršil v beograjski kavarni »Petrograd« velik protestni shod beograjskega proletariata, da javno in samozavestno protestira j roti zatiranju delavskega razreda in pro-1i nezakonitemu preganjanju neza-visnih strokovnih organizacij.
Govorila sta sodruga Mil. Kaljevič in Lazar Petrovič.
Zbor je ugotovil sledeče:
1. Da niti po protestnem shodu beograjskega delavstva 15. januarja t. 1. radi neotvorenja delavskih strokovnih organizacij v državi ministrstvo notranjih zadev in vlada nista ničesar ukrenila, da se delavstvo in njegove organizacije zaščitijo pred samovoljo policijskih oblasii.
2. Tako zadržanje ministrstva in vlade pa je ojunačilo policijske oblasti, da še nadalje preganjajo delavstvo in njegove otganizacije, kar nam potrjujejo poročila iz de cle, ki jih med-
7.vezni strokovni odbor dobiva vsak dan.
Z ozirom na to pa so se na zborovanju sklenile naslednje resolucije:
t. Zbor protestira najodločneje, da so celo po 8 mesecih, odkar je sklenjen odlok o otvoritvi delavskih strokovnih organizacij, mnoge oiganiza-cije še zaprte.
2. Zbor zahteva kategorično od vlade, da izda policijskim oblastim na-redbo, da ne bodo ovirale delavstva pri obnovitvi dela v stro' ovnih organizacijah; a da hi se to omogočilo, naj takoj odredi, da se vrnejo strokovni arhivi in ostali material tistim, od katerih je bilo vzeto.
3. Zbor sklene, da se ta resolucija dostavi predsedništvu narodne skup-
ščine kakor tudi vsem poslanskim klubom z zahtevo, da se vlada smatra odgovorno za vse dosedanje na.-ilje nad delavskim razredom in njegovimi strokovnimi organizacijami ter zahtevajo, dr se s tern preneha, ker bi bil ojačen delavski razred prisiljen poslužiti se drugih sredstev radi zaščite svojih pravic.	,
4.	Zbor upa, da bo narodna skupščina uvidela, da so strokovne organi-z. cije v današnjih gospodarskih odno-šajih neobhodno potrebne za delavski raz.ed, ziasti če se ozira na težaven položaj delavskega razreda, v katerem se nahaja ladi strašne draginje; zalo je prepričan, da narodna skupščina zahteva od vlade, da se strokovne organizacije otvorijo čimprej.
Doslej so darovali sledeči:
Deršek Ivo 10 Din., Kovač hrane
2.50 Din., Klemenčič Lovro 10 Din., Bukovnik Ivan 100 Din., Matul j Anton 2 Din., Kusold Alojz 10 Din., Uredništvo in upravništvo »D. N.« 60 Din., B. S. 10 Din., M. L. to Din., Dietinger Ivan 5 Din. —- .Skupaj
219.50 Din.
VELENJE.
Eno leto je že minulo odkar smo podvrženi trhli Cobalovi uniji. Upali -smo vedno, da se bodo razmere zboljšale ali gre vse rakovo pot, zato hočemo tudi mi potožiti svoje križe in težave v »Delavskih Novicah«, ki edino zastopajo pravilno in pošteno delovno ljudstvo,
2e od 1. 1917 smo imeli po znižani ceni živila, kar nam je pri naših slabih plačah prav dobro prišlo. Decembra 1921 pa je bil objavljen diktat, da se živila po znižani ceni ukinejo in da se uvede trboveljski sistem. Zaupniki so pozvali Cobala, da jim da pravilen nasvet. Čobal je prišel s polno košaro obljub, lepih slttžbic itd.
Ali ukrenil ni nič glede prehrane. Razume se, da sedaj delavstvo trumoma' zapušča unijo preklinjajoč Cobala, da jim je še tisto oduzel, kar so imeli.
Da bi se rešili iz zagate so sklicali nov občni zbor in izvolili nov odbor. Koliko zaupanja imamo lahko v ta odbor, nam spričuje dejstvo, da ga je volilo od 650 članov le okoli 50. Prvo njegovo delo je bilo, da je začel blatiti na. levo in desno, ne da bi se poprijel resnega: dela. Z levim očesom pa škiliti v žep ‘starega Melhijorja m hvaliti sebe in njega! na vse .pretege. Od tega mi seveda ne bodemo sili.
Po mojem mnenju bi lahko izostala samohvala, ker so naše živ-ljenske prilike tako žalostne, da skromen zaslužek, ki ga ne dobimo zastonj, ni dovolj ne za živeti ne za umreti.
Velenjski, rudarji, ako ne bomo mi sami odločevali o svoji usodi, nam stari Melhijor ne bo nič dobrega pri-' nesel.
Naša rešitev je le v neodvisnih strokovnih organizacijah.
Rudar.
Dopisi.
Hrastnik. »Naprej« piše v št. 35. pod naslovom »Zjedinjenje« sledeče: »Lansko leto, ko so komunisti uprizorili stavko v revirjih, je unija slovenskih rudarjev svojim članom naročila, naj se držijo delavske solidarnosti, ter zastavkajo kot en mož s komunisti skupaj.«
Samohvala je nepotrebna, ker mi dobro vemo, da lansko stavko niso vodili člani unije in ne konzumarji, da ti niso navajali in pripeljali nas delavce k solidarnosti, ampak lačni želodci, raztrgana obleka, bosa in gola družina, to so bili povzročitelji in voditelji solidarnosti.
Stavka sama nam je prinesla velik uspeh, in ne koristolovsko vodstvo unije.
Kako srce imajo voditelji socialdemokratov za nas, hočem dokazati samo na enem slučaju. Ko smo bili leta 1920 v stavki, smo lačni, bosi in goli prosili kruha in zboljšanje položaja. Takrat nas je gospod bivši minister Kristan sedaj veleposestnik in milijonar ozmerjal črez konzumarsko okno v Trbovljah sledeče: »Smrkovci, mle-čezobi kričači, pojdite na delo, kaj se derete!« Tako je znal ta visoki gospod socialdemokrat utešiti prazne želodce naših družin z spovkami in kasneje tudi z vojaštvom, ki naj bi z bajoneti tolažili naše prazne želodce.
E pa da navedem še najnovejši slučaj! Predsednik Unije Cobal s Krušičem in Verdcnom so poteptali pri zadnjem pogajanju točko 8, ki je edina dajala nekoliko upanja izkoriščanemu proletariatu. To dejstvo je globoko zapisano v naših praznih želodcih in si ga bomo natančno zapomnili.
Očitajo nam, da smo zaslepljenci, ker sc zbiramo okoli »Delavskih Novic«. Vzrok temu očitku pa je v resnici, da ne verujemo njihovim
AKCIJA V POMOČ RUSKIM GLADUJOČIM.
Ker bi v današnjih razrvanih raz-meran trajalo predolgo, preden bi mog’ i uresničiti medstrankarsko akcijo z 1 ske gladujoče, otvarjamo z današnjim dnem pomožno akcijo razredno zavednega delovnega ljudstva.
Delovno ljudstvo Slovenije! V Rusiji umir.jo lakote cele množice delo/r.g: ru-kega ljudstva. Doletela jih je strašna vremenska nesreča — suša. Ljudstvo s.mo s, ne more pomagati. Tud; sovjetska vlada ne more rešiti vseh žrtev, ker je nesreča prevelika. Ur.. Sv op >. pa, ki ima človekoljubno : s ra na jeziku, mirno dopušča, da p'd jo žrtve od lakote, medtem ko dr Uto g: je po skladiščih; tudi de r j:	ima	dovolj	za militaristične
{ti ioovščiie -— le za nesrečne žrtve nič!
Darujmo vs j mi delavci i kmetje vs oj dr, d pomagamo rešiti nes reč le ruske bmte!
poslanim in plačanim agentom, temveč mislimo in presojamo naš žalostni položaj s svojim lastnim mozgom na podlagi praznih želodcev.
Še nekaj slavna gospoda pri »Na-preju«, zaletujete se tudi v Stefanoviča, imenujete ga enkrat komunistom, potem ga denuncirate na policijo, da je opasen državi, drugič monarhistom, da bi se ga znebili Mi Vam povemo to, da vemo ceniti, v kako opasnem času se je on zavzel za trpinčeno in v brezpravnost pognano delavstvo in Vam prečrtal Vaš umazan račun trgovanja s delavskimi žulji, on nima nič, medtem ko se Vaši voditelji valjajo v bankovcih po različnih posestvih in potujejo z metresami »nobel« po svetu in Vi plenite naše delavske domove in kase. To nam zadostuje!
Vi ste dovolj vlekli delavstvo za nos, dovolj plezali po njegovih žuljih k ministrskim koritom in sesali našo delavno kri in zato je prišel sedaj čas, ko delavstvo z Vami temeljito obračunava. Mi si bomo pomagali sami in ne rabimo več Vaših dobrih nasvetov niti Vaših medenih'obljub. Naša rešitev je edino v nezavisnih delavskih organizacijah v katerih naj odloča delovni narod in ne koritar.
Zavedni rudarji.
Velenje. V zadnjem času so okupirali pri nas socialdemokrati neko gostilno za svoje zborovanje brez izdanega dovoljenja gostilničarja, da smejo samo oni biti navzoči v gostilni. Ko je prišlo nas nekaj rudarjev v to gostilno, ki je javna in v katero ima po zakonu vsakdo pristop, so se začeli ti mandelci razburjati, češ da nimam pristopa, ker nismo člani »Unije.« To ni v redu, ako hoče par agentov so..i-aldemokraških zborovati, naj si najamejo sobo in naj ne motijo stare goste.
Rudar.
Domače vesti.
Boljševiška kasa. Bum, bum, bum . . . Stefanovič ima boljševiško kaso, da vzdržuje »Delavske Novice«, tako so zatulili socialdemokrate v svet. Policija je to slišala, naredila preiskavo in konstatirala na podlagi računov, da sc list popolnoma izplačuje z naročnino.
•Prvotno njihovo trditev, da list finansira Pesek, je torej na podlagi njihove nove trditve lažniva!
Ta kričava otročad ne more razumeti, da uredništvo in sotrudniki delajo iz ljubezni do trpinčenega delavstva in ne za debel denar.
Pare, pare i opet pare, to ie podlaga gotovim socialdemokratskim kričačem.
Pouk v govorniški šoli bo strogo nepolitičen, razpravljalo se bo o osnovnih pojnyh narodnega gospodarstva, socialne, financialne vede, o vlogah, tožbah na sodišča in druge upravne oblasti, knjigovodstvo itd. Gas in po-četek šole se bo naznanil v »D. N.«
Zahvale.
Delavstvo tovarne »Vulkan« je nabralo za bolno sodr. Pavlo Jesenko 393 kron, za kar se lepo zahvaljuje.
Rudar Leopold Simončič se zahvaljuje za pomoč (302 kron), ki so mu jo izkazali sodrugi rudarji v njegovi bolezni.
Tiskovni sklad.
Šitikov 2.50 Din., Kobentar Albin 10 Din., Ravnik Franc 5 Din., Tcpli-*er Valentin 2 Din., Ažman Karel t Din., Vovk Karol 1 Din., Jugovič Jakob 1-50 Din., Kavčič Alojz 1 Din., Bergman 1.50 Din., Mrhar Franc 5 Din., Markelj Jurij 1 Din., Vapler Ivan 50 p, Trebušak Jožef 2 Din., Lomavšek Leopold 2 Din., Golba Franc 50 p, Čuden Josip 1 Din., Bergl Albert 1 Din.. Stojan Ivan 10 Din., Kukovca Ivana
2.50	Din., Ujčič Anton 1 Din., Wergl Rok T Din., Vilfan Alojz. 2.50 D:n„ Planinc Jožef 2 Din., Dietinger Ivan 3 Din, _____ Skupaj	60.50	Din.
Zvezna tiskarna v Liobllani.