104 Glasnik SED 60|1 2020 * Mar jana S tr mčnik , dr . balk anskih študi j, U niv er za v Ljubljani, F ilozof sk a f ak ult e t a, Oddelek za e tnologi jo in k ultur no antr opologi jo; mar jana.s tr mcnik@f f.uni-lj.si. Knjižne no v os ti Mar jana S tr mčnik* Ob monografiji Božidarja Jezernika znova ugotavljam, da je večina tega, kar vemo ali pa tudi ne, stvar interpretacij in reinterpretacij preteklosti, mnogokrat povedanih in zamolčanih dogodkov. To velja tudi za Jugoslavijo, »deželo sanj«, politično tvorbo, ki je na tem območju obstajala manj kot stoletje, a je še ve- dno zelo prisotna. V monografiji avtor ne opisuje nastanka in razpada države, ki se je v nekem obdobju imenovala Ju- goslavija, temveč genezo ideje jugoslo- vanstva in Jugoslavije. Devet obsežnih poglavij, ki si kronolo- ško sledijo, se osredotoča na politična dogajanja in osebnosti, ki so pomemb- no vplivali na južnoslovansko združi- tveno vprašanje v enotno državno tvor- bo. Z rekonstrukcijo številnih časnikov in knjig nam avtor predstavi manj zna- no zgodovino ideje nastajanja Jugo- slavije, ki pa ne zavzema nostalgične drže. Pokaže na dogajanje v preteklem obdobju, kot so ga videli takratni so- dobniki. »Ime Jugoslavija se je prvič pojavilo v članku ljubljanskega časopisa Sloveni- ja, 19. oktobra 1849«, zapiše Božidar Jezernik in doda, da avtorja zapisa, ki se je podpisal Bukošek, ni zanimala politična, temveč duhovna, književna vzajemnost, možnost skupnega, »ene- ga edinega jugoslovanskega knjižnega jezika«. Že med branjem predgovora se zave- mo, da večina tega, kar vemo o na- stanku in razvoju jugoslovanske ideje in posledično Jugoslavije, ne drži. Za uporabno prispodobo nastajanja jugo- slovanske nacije avtor uporabi indij- sko pripoved, v kateri slepi ljudje ugo- tavljajo, kako izgleda slon, in to tako, da se z rokami dotikajo različnih delov njegovega telesa. Tiste, ki se dotikajo noge, spominja na drevo, tiste, ki ga prijemajo za rep, na kačo ... in tako drug drugega prepričujejo, dokler se zaradi raznolikih mnenj ne stepejo. Začetna poglavja monografije se nave- zujejo na narodno »prebujo«, ki je zaje- la celotno Evropo in zaznamovala tudi dogajanja med Južnimi Slovani. Avtor pripoved o južnoslovanskih povezavah začenja s francosko-prusko vojno leta 1870; ob bosanski vstaji leta 1875 so se Slovenci »srbskim bratom« vstajnikom pridružili kot prostovoljci, narodnemu gibanju pa pomagali tudi s finančnimi prispevki. Ruska podpora Srbom je spodbudila idejo panslavizma in tako okrepila južnoslovansko idejo povezo- vanja, ki se je med samim dogajanjem preoblikovala in je od jezikovno enotne, torej kulturne, prešla v politično idejo. Takšno stališče glede jugoslovanske problematike je leta 1911 zagovarjal tu- di Ivan Cankar, ko je izjavil, da jugoslo- vanski problem razume »kot izključno politični problem«, saj se južnoslovan- ski narodi, ki so »po krvi bratje«, med seboj kulturno močno razlikujejo. Vprašanja morebitnih povezav Južnih Slovanov so bila, po mnenju Božidarja Jezernika, tesno povezana s političnim dogajanjem na Balkanu in v celotni Evropi. Sarajevski atentat na Fran- ca Ferdinanda na Vidovdan leta 1914 in prva svetovna vojna, ki mu je sle- dila, sta močno zamajala temelje slo- venskega bratstva s srbskim narodom zunaj meja avstro-ogrske monarhije. Nekdanja ideja, še bolj pa želja, da bi Avstro-Ogrska osvobodila Slovane na Balkanu, se je sprevrgla v sovraštvo do Srbov in posledično razdelila slo- vensko javnost. Po vojni ustanovljena država troimenega naroda se je soočila s temeljnimi vprašanji nacionalnosti: kakšna je naša skupna preteklost, na čem temelji nacija, kdo so naši junaki, koga se spominjamo? Troimeni narod so tvorili prebivalci dveh med vojno opozicijskih strani, polni kulturnih in ekonomskih razlik. Za jugoslovanstvo bi bilo potrebno popuščanje vseh vklju- čenih strani, le tako bi se lahko »ustva- rila enaka oddaljenost, oziroma enaka bližina k jugoslovanstvu za vse Južne Slovane«; »v temelju jugoslovanstva, ki bi bilo sprejemljivo za vse, ni bila mogoča delitev na zmagovalce in po- ražence. Potrebno stabilnost ji je lahko dal edino mit o skupni, modernejši pri- hodnosti in oblikovanje narodne zave- sti s pomočjo simbolov, ki so jih ljudje lahko razumeli in s katerimi so se lahko identificirali«, zapiše avtor. Težko rešljiva vprašanja kulturnih ra- znolikosti so ves čas oteževala nasta- nek jugoslovanskega naroda, ideja o kulturnopolitičnem jugoslovanskem narodu ni nikoli zaživela. Ban Marko Natlačen je 11. avgusta 1935 v Ko- mendi, potem ko je bilo za ustvarjanje jugoslovanskega naroda že prepozno, poudaril bistvo problema, ko je poja- snil razločevanje med slovenstvom in jugoslovanstvom: jugoslovanstvo je B OŽID AR JEZERNIK: Jugosla vi ja, zemlja sno v a. Biblio t ek a XX v ek , Beog r ad 20 1 8, 4 1 4 s tr . 105 Glasnik SED 60|1 2020 Knjižne no v os ti Mar jana S tr mč nik označil za politični, medtem ko je slo- venstvo predstavil kot etnični in kul- turološki problem. Zanj so bili Srbi, Hrvati in Slovenci »tri narodne enote«. Božidar Jezernik meni, da ideja o ustvarjanju Jugoslovanov po princi- pu ustvarjanja Nemcev in Italijanov v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Sloven- cev, ni uspela. Srbija je namesto tega poskušala iz Makedoncev in Črno- gorcev narediti Srbe, a se ji tudi to ni izšlo. Kljub temu pa je jugoslovanstvo obstajalo v mislih številnih ljudi, tudi v glavi Nika Zupaniča, ki ga Božidar Jezernik označi za duhovnega očeta moderne Jugoslavije. Z njim se »sreča- mo« v obdobju, ko je otroško »ilirsko rodoljubje« svojega okolja leta 1916 predelal v »jugoslovansko idejo«. Be- lo krajino, v kateri je odraščal, je pred- stavil kot »malo Jugoslavijo«, »bodo- čo državo, vzorec, ki kaže, kako lahko sobivajo vsa tri glavna jugoslovanska plemena«. Idejo združenih Slovanov (razen Rusov) pod okriljem avstro- -ogrske monarhije je predstavil že leta 1901; temeljila je na skupnem jugoslo- vanskem jeziku in skupnih kulturnih praksah, predvsem pesmih. Pozneje, ko je stroka prepoznala smisel dolo- čanja rasnih tipov, se je, da bi poiskal jugoslovanske skupne točke, posvetil tudi temu. Jugoslovanska ideja, kot jo je videl Niko Zupanič, se je izjalovila na volitvah 18. marca 1923, na katere so volivci odšli kot pripadniki troime- nega naroda, z njih pa so se vrnili raz- vrščeni za tremi narodnimi voditelji, s tremi visoko dvignjenimi narodnimi zastavami. V skupnosti, v kateri ni bilo niti sloge niti politične volje, so pot k enemu na- rodu ovirali tudi prazniki, še zlasti tisti, ki bi jih lahko slavili vsi državljani. Vi- dovdan za to ni bil primeren, čeprav je bil že leta 1918 proglašen za nacional- ni praznik »enega enakega naroda tri- kratnega imena«, ki se želi osvoboditi avstro-ogrskega jarma, vidovdanska ideologija pa je bila sprejeta kot »te- meljni mit nove nacionalne skupno- sti«. Slovence ni prepričal niti dan zewdi- njenja, ki je sicer slavil nastanek sku- pne države, je pa obenem spominjal na ponovno podrejenost drugemu gospo- darju. Po šestojanuarski diktaturi leta 1929 je kralj Aleksander v poskusu, da bi spodbudil državljane k skupnemu nacionalnemu sentimentu, za državna praznika proglasil le svoj rojstni dan in dan zedinjenja. Je bila to zadnja priložnost, ko bi še bilo mogoče ustvariti Jugoslovane? Je bilo 3. oktobra 1929, ko se je kra- ljevina preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, že prepozno za gradnjo jugoslovanske zavesti? Bi kralju Ale- ksandru uspelo iz državljanov narediti še Jugoslovane, če ne bi pet let pozneje tragično umrl v Marseillu, se sprašuje Božidar Jezernik. Avtor izhaja iz predpostavke, da razvoj jugoslovanske ideje in Jugoslavije ver- jetno ni bil predviden v smeri, v kateri sta se razvijali. Problem ni bil niti v »preveč zgodovine« za to območje, kar je bilo v političnih in zgodovinskih krogih večkrat izrečeno, kakor tudi ne v presežkih nacionalizmov, temveč predvsem v njihovem manjku. Poskusi poenotenja različnih narodov Južnih Slovanov v en narod Jugoslovanov so se vsakič znova izjalovili, dokler ni bi- lo prepozno. Po drugi svetovni vojni je nova soci- alistična oblast idejo tro- in enoime- nega naroda nadomestila z bratstvom in enotnostjo narodov in narodnosti Jugoslavije, predvojno »deželo svobo- de« pa po besedah avtorja spremenila v »ječo narodov«. Njen namen je bil, da se pot v »svetlo prihodnost« Jugo- slavije in njenih državljanov namesto leta 1918 začne leta 1945. S kultom velikega vodje, ki spominja na »očeta naroda«, pa so dokončno prekinili na- rodno poenotenje Južnih Slovanov. V delu, ki obsega 414 strani, so tudi obsežna bibliografija in indeks imen ter 14 do sedaj redko videnih in prvič objavljenih ilustracij. Gotovo ni na- ključje, da je knjiga izšla v srbohrva- škem jeziku – jeziku, ki ga je razumel celotni jugoslovanski prostor.