232
I
Politične stvari
Klub Hohenwartov in Lichtensteinov.
Kakor je bil dvorni svetovalec Lienbacher povzročil razdvojenje Hohenwartovega kluba, tako si tudi sedaj zopet prizadeva preprečiti zopetuo združenje obeh klubov , tirolski Zallinger pa, ki mu je koncem državnega zborovanja najzvesteje pritrkaval med živahnim odobravanjem levičarjev, mu tudi sedaj zvesto in pridno pomaga. Levičarski listi pa, kakor prej, tudi sedaj pridno hujskajo, hvalijo Lienbacherja in Zallingerja, ako treba, celo kneza Lichtensteina, ker dobro čutijo, da je združen Hohenwartov klub levičarjem mnogo nevarnejši, za obstanek večine in njeno ojačenje pomenljivejši, kakor pa z odcepljeuim , posebnim klubom Lichtensteinovcev. Vladini organi se ne utikajo zelo v to vprašanje, pa vendar se čujejo iz poluradnih listov glasovi, iz katerih bi se dalo skoraj soditi, da si želi vlada bolj, poseben Lichtensteinov klub morebiti s skrivno mislijo , da bi nji po prislovici: „d i vi de et impera" ostajal večji „imperium".
Da bi bilo tako mnenje krivo, kazale so zadosti jasno dogodbe koncem zasedanja državnega zbora.
Kar je bolj pomenljivo, pa so glasovi v „Grazer Volksblattu", glasilu štajarskih konservativcev, čegar vrejevanje je poglavitno v rokah kanonika Karlona.
Ta list izrekel se je, akoravno šegavo proti združenju omenjenih klubov. — Da se je to zgodilo, zdi se nam, ki poznamo osebe, po vsem razumljivo, zato pa tudi lahko trdimo, da razlogi, za tako ravnanje nikakor niso stvarni, ker bi morale biti sicer načela tirolskih in gornje-avstrijskih katoliških konservativcev — stvarno drugača, kot ona prvoimenovanih. — Kako pa sodijo o združenji obeh klubov tirolnki konservativci in njih stari, skušeni zastopniki, to nam živo kaže proti Zallrngerju spisana knjižica, katere smo omenili v zadnji številki ^Novic''.
V tej knjižici beremo na strani 2-4. sledeče: „Z Lichtensteinovim klubom je sploh posebna stvar. Nastal je iz delaželjnosti nekaterih poslancev, kateri se niso iz stvarnih, temveč osebnih vzrokov odločili od Hohenwartovega kluba, nastal je poglavitno vsled prizadevanja Lienbacherjevega, in nekateri, večidel kmetijski poslanci z Gornje- in Nižeavstrijskega in Štajarskega dali so se pregovoriti, pridružiti se ločujočim se gospodom.
V teku časa izstopila sta solnogradska poslanca Lienbacher in Fuchs zopet iz kluba in od onega časa v njem ni bilo več kot 18 poslancev. Rad imenoval se je katoliški klub in tudi Zallinger ga tako imenuje v svoji knjižici. Svojega posebno katoliškega značaja pa ni razodel ves čas svojega obstanka, ne predlogi in celo ne proženje namenov te vrste niso se rodili v njegovi sredi, ker se za to ni našlo prilike. Sploh ni vzbujal pozornosti s posebnim političnim činom , temveč samo s svojo razdvojenostjo. Tudi v drugih klubih nahajajo se gorečeverni katoliki in med njimi zelo pomenljivi možje.'* — Potem obrača se knjižica zoper osnovo katoliškega osrednjega kluba po izgledu onega v nemškem državnem zboru,  kjer se imajo zatirani nemški katoliki
braniti zoper luteranske kulturoborce in nadaljuje: Lichtensteinov klub nima bistvenega opravičenja svojega obstanka, Jcer bi se morali nasproti dvema velikima frakcijama Cehov in Poljcev konservativni poslanci manjih dežel pri enakosti svojega prizadevanja združiti tudi v en sam klub. Pravimo „pri enakosti svojega prizadevanja" , ker noben resen politik negotovim mislim ia nejasnemu, neizpeljivemu prizadevanju dveh vročekrv-nežev ne more priznati pravice obstanka. Lichtensteinov klub imel je v svoji sredi nekoliko samovoljnih gospodov in vsled tega nastala je s časoma zmiraj večja razdvojenost in uepodredjeuost, katera je tako daleč segala, da udje predlogov , ki so jih v zbornici hoteli predlagati, klubu še prej naznanili niso in se je tako zveza zelo nevarno rušila; vsak storil je, kar je hotel, to kazala je glasovanje v zboruJci. Koncem zasedanja bil je klub popolnem razdjan. Pi. Zallinger k temu ni malo pripomogel.
In g. Zalliuger vabi svoje tirolske tovariše temu klubu v prihodnjem državnem zboru pristopiti; nam ni znano, bode li ta klub praznoval svoje vstajenje v prihodnjem državnem zboru in ali bode knez Alfred Lich-tenstein po skušnjah, katere je storil, imel še veselje, družiti še nasprotne si elemente pod svojim kneževim imenom. Toda, ako bi se ta klub tudi ustanovil, vendar ne verjamemo, da bi tirolski poslanci vabilo sprejeli. Ker njihova glavna naloga je, delati na korist dežele in njene zveze z državo, vspeh svojega delovanja pa morejo le tedaj pričakovati, ako so tesno združeni z desnico."
Dalje pa knjižica še obširno in ojstro obsoja delovanje Zallingerjevo.
Kazprava ta bi se preveč razteguila, ako bi hoteli opisavati nadrobno tudi še prizadevanje Lienbacherjevo, odcepiti vse nemško-konservativne poslance od Hohen-wartovega kluba. Zadostovalo bo omeniti, da to zagovarjata Lienbacher in Zallinger, kar nikakor ni smatrati za načelo desnice in za podpiranje njenih namenov. Lienbacher razkril je uže zdavnej svoj pravi obraz, obraz starega, nemškega, zagrizenega centralista. Enako postavil se je Zallinger izrekoma pri razpravi pogodbe z severno železnico, dalje pa tudi pri svoji novi izvolitvi v tako nasprotje z desnico in s svojimi deželani, da se ne more nikakor več prištevati k desnici.
Ako se tedaj oziramo na vzroke ločitve kluba Lich-tensteinovega od Hohenwartovega, vidimo, da so bili zgol osebni in ne stvarni; ako gledamo načela, katerih sta se držala oba kluba, najdemo, da ni bilo nikakor-šnega bistvenega razločka. Podpirala je namreč vsa desnica nemške konservativce glede šolskega vprašanja, nasproti pa so ti konservativci podpirali narodne zahteve nenemških zastopnikov na desnici.
Zgodbe zadnjega zasedanja pa so pokazale, kako se je vsled ločitve zgubaval klub Lichtensteinov od onih potov, po katerih je hodila ostala desnica, tako, da je konečno večina desnice postala negotova.
Ako dalje ne preziramo, da so nemški konservativci večinoma prav v vsem enih misli z drugimi udi Hohen-wartovega kluba, tako, da prav za prav ne razumejo, zakaj niso sRupaj izrekoma politično razumnejši poslanci gornjeavstrijski. In ako konečno vidimo, da so nasprotniki združenja obeh klubov skoraj brez izjeme — sami nasprotniki desnice in sedanje vlade, tedaj nam ni težka odločiti se, kaj storiti. Ne dvomimo tedaj, da se bo večina obeh klubov oziroma udov vsacega kluba izrekla za združitev, ako se izrekoma z gornjeavstrijskimi konservativnimi poslanci prav ravua. — Po tej poti se ba desnica sama ojačila in ako tudi vlada stori svojo dolžnost, ima tudi njena sistema gotovo prihodnost.