Po&tnina plalana v gotovini.
jzSELIENSKI
VESTNIK
mm
GLASILO RAFAELOVE DRV2BE VUVBIIANI
IZHAJA 15. VSAKEGA MESECA UREDNIŠTVO: LEONIŠCE UPRAVA: TYRSE VAC. 52 V LJUBLJANI
NAROČNINA: ZA JUGOSLAVIJO LETNO DIN 12-ZA INOZEMSTVO LETNO DIN 24'—
OGLASI PO DOGOVORU
LETO VI.
LJUBLJANA, AVGUST 1936
ŠTEV. 8
P. Kazimir Zakrajšek:
Važnost izseljenskega arhiva
V New Yorku izhajajočem »Glasu naroda« priobčuje g. F. Kerže članke pod naslovom »Pod vaško lipo«. V dveh številkah se je lotil tudi velevažne zadeve slovenskega izšel jenstva: opisovanja razvoja življenjskega udeistvovanja slovenskih izseljencev v Združenih državah. Člankom je dal naslov »Tri dobe našega narodnega življenja v Ameriki«.
Ali so ta izvajanja g. Keržeta točna ali ne, to za nas v domovini ni važno, ker je to zadeva ameriških Slovencev samih, da ugotove. Gotovo pa z velikim odobravanjem podčrtamo njegove zaključne besede:
»Če smo iz pionirske dobe zamudili toliko, kar se ne da več popraviti, bi se »ilii
razumevanja te velike ideje in odziv na številne tozadevne prošnje Družbe je ostal skoraj brez odziva, če odštejemo le malenkostne prispevke posameznih idealno navdahnjenih posameznikov, ki so doumeli veliko važnost te prepotreb-ne ustanove.
Neki gospod nam je na našo prošnjo prispevke za izseljenski arhiv odgo-
za
iz druge dobe dobilo prilično celotno gradivo. In spet pridem do tistega vprašanja: kdai se bomo zavedali, da smo dolžni zabeležiti svoj lasten razvoj? Res
je trda na vse strani, ampak če hočemo, da ne bomo obhajali samo praznih obletnic, je treba, da resno mislimo na to. Če mi ne bomo izdali zgodovine o nas, drugi je tudi ne bodo, ker je ne morejo.«
Da, neizmerna je škoda za našo narodno zgodovino, da se vsa dolga leta slovenskega izseljenstva v Združenih državah ni našel človek, ki bi bil zbiral vse podatke o razvoju narodnega, gospodarskega, literarnega, kulturnega, političnega, društvenega in verskega udejstvovanja našega slovenskega človeka v tej mogočni državi. Vse to udej-stvovanje na vseh popriščih naših slovenskih izseljencev v Združenih državah pomen j a za narod kot celoto ogromno delo, na katero je domovina lahko ponosna, in ki je v čast narodu, ako bi bilo točno registrirano in bi bil kje zbran ves tozadevni materijal, ki se je nabiral zadnjih sto let. Pisec teh vrstic, sam bivši izseljenec, si dela težko vest in se čuti enako krivega pri tem narodnem grehu slovenskih izseljencev, ker je imel na kupe tega materijala, pa ga je vsega zavrgel.
Zato je pa takoj začetkom delovanja pri Družbi sv. Rafaela sprožil misel o izseljenskem arhivu, kjer naj bi se zbiral materijal saj zadnjih let, iz pretekle dobe pa rešilo, kar se rešiti da.
Žalitog pa Družba sv. Rafaela ni našla pri slovenskih izseljencih pravega
sti naroda in sicer jedra naroda, preproste nepokvarjene slovenske auše brez vsakega vpliva kake rafiniranosti.
pra
Sai izseljenci v tujini niso drugačni tkor ljini
polnejšega in jasnejšega izraza. To pa
ij
kakor narod doma sam, sai pridejo v tujini razne slabosti in vrline do po-
samo hoče zgodovina, ki je učiteljica življenja. Ona vzame človeka, narod kolik or mogoče kakršen je, z vsemi slabostmi in vrlinami, opisuje vse dogodke, slavne in neslavne in vsakdanje tako, kakor so se razvili, samo da hoče povsod najti tudi naravne vzroke, prave povode in vplive na njih razvoj, da so se vršili tako, kakor so se. Zato se »Rafael« krepko pridružuje g. Keržetu in prosi z njegovimi besecfami vse izseljence ši-rom sveta, da se zavemo velike dolžnosti napram sebi in narodu doma, da se vsi krepko oklenemo ideje »Izseljenskega arhiva« in začnemo pošiljati vanj
voril, češ: »Naši prepiri čim prej se zabijo, tem bolje«. Seveda, če se ta boj za razna načela, za različne načine dela za narod, sme in more v zgodovini imenovati prepir. Ali ni to samo »kresanje duhov?« Ali ni vsa zgodovina v tem smislu samo prepir — t. j. boj različnih mnenj, boj za ideje? In če smo bili v tem boju včasih malo preveč osebni, kaj potem? Saj smo vendar ljudje! Ljudje so pa nositelji idej. Ne, ne! Vse izživljanje našega izseljenstva v tujini ie izredno velikega pomena za narod doma. Tam se šele kažejo v najjasnejši luči vse dobre in naravno tudi slabe lastno-
Narod tu doma, vezan na svoje tradicije, na izoblikovano življenje in mišljenje, v sponah raznih voditeljev in vodilnih smeri, se ne more tako jasno pokazati v svoji pravi resnični naravi, Kakor v tujini. Zato bi bil velik izseljenski arhiv tudi jasno in koristno ogledalo za narod doma, saj so izseljenci 3rav tako naš narod kakor mi doma.
vse, karkoli je kakorkoli v zvezi z našim narodnim izseljenskim življenjem.
Na inicijativo Družbe sv. Rafaela si je to idejo osvojil šef izseljenskega oddelka v ministrstvu za socijalno politiko . dr. 'Fedor Aranicki, ki je v svoji ve-ikopoteznosti uvidel v izseljenskem arhivu veliko korist za državo in ga ustanovil v izseljenskem komisarijatu v Zagrebu za celo državo.
Pred kratkim je bil ta državni izseljenski arhiv ali muzej otvorjen. Mi se g. šefu zanj iskreno zahvaljujemo. Pri tem pa vnovič apeliramo na vse slovensko izšeljenstvo širom sveta: iz ljubezni do sebe in svojega naroda, naj nam postane izseljenski arhiv Družbe sv. Rafaela naša najvažnejša izseljenska zadeva.
Kaj pa naj pošiljamo v izseljenski arhiv?
1.	Vse, karkoli se slovenskega tiska, kjerkoli na svetu. Vsak dogodek najmanjšega društva v najmanjši slovenski naselbini najbolj preproste prireditve je zgodovinsko važen, če ne sam, vsaj v vezi razvoja.
2.	Vse, karkoli se v kateremkoli jeziku na svetu tiska o nas, pa naj je to o narodu, ali naselbini ali društvu kot takem, ali o kakem posameznem članu naroda. Vsak izseljenec je del naroda.
■ganizi klubi
pevska, telovadna, glasbena, cerkvena ali kakršnakoli, in sicer njih pravila, certifikati, police, spominske knjige, slike članov i. t. d.
4.	Razvoj slovenskih župnij, duhovni j, kaplani j, cerkva, šol, dvoran, in to: slike, vabila, programi, pravila, letna poročila, načrti.
5.	Razvoj naselbin od prvega naseljenca do (fanes in to slike ljudi, domov, hiš, ulic, podjetij, trgovin itd. Vse, vse je zanimivo, vse so sicer drobci, pa nujno potrebni kamenčki za mozaik — sliko celotnega narodnega življenja na tujem.
In tako dalje! Tu ni meja, samo besedica »vse« pove pravilno, kaj se hoče in kaj naj se pošilja v izseljenski arhiv.
Družba sv. Rafaela rada nosi tudi vse stroške za nakup in pošiljatev vseh teh stvari, v kolikor to zmore njena revna
3. Razvoj vseh organizacij, nai so to zveze, jednote, ali klubi ali podporna,
erk\
Joi' p'"'m: Med Sloven
Za letošnjo Veliko noč sva s prijateljem Jankom Žagarjem obiskala naše rojake v Nemčiji in sicer v 1'orenju in Westialiji. V iteku 22 dni, ko «va se mudila med njimi, sva obiskala 21 kolonij. Ob odhodu so nama naši izseljenci izročili tople pozdrave za vse v domovini, zlasti pa so naju prosili, naj v njihovem imenu izročiva prisrčne pozdrave vsem našim predstavnikom cerkvene in svetne oblasti, dalje njihovim sorodnikom, znancem in prijateljem.
/a svojo dolžnost si pa štejem, da ob tej priliki vsem rojakom po številnih kolonijah zapadne Evrope izročim prisrčne pozdrave vsega slovenskega naroda in vse domovine Jugoslavije. Vsi mi bodite v imenu domovine prav prisrčno pozdravljeni.
V smeri Ljubljana—Munchen—Kbln— Duisburg se je v zadnjih petdesetih letih izselilo iz Slovenije okoli 1U0.000 naših rodnih bratov in sester. Vsi so odšli v zapadno Evropo po delo in kruli. Pred svetovno vojno se je največ naših rojakov ustavilo v 1'orenju in Westialiji. l'o svetovni vojni pa se je val izseljevanja širil iz Nemčije v liolandijo, Belgijo in Francijo.
Moj namen je, da vam v glavnih črtali predočim naše izseljence v iNeinčiji.
Industrijsko ozemlje v Westialiji in 1'orenju, kjer prebivajo zdaj naši izseljenci, meri 2000 km2. Tu so pod zemljo velikanske zaloge premoga. .Največja mesta tega ozemlja so Lssen, ki je danes največje industrijsko mesto na evropski celini in ima okoli milijon prebivalcev. Dalje je mesto Dortmund s 600.000 prebivalci, Bochum 300.000, Gelsenkirchen 200.000 in Reklinghausen 100.000. To so že starejša mesta, ki so zdaj v industriji silno narastla. Na novo nastala so pa mesta: ilamborn ob Renu, ki je predmestje Duisburgu in ima 150 tisoč prebivalcev. Dalje Bottrop s 100 tisoč prebivalci in (Jladbeck, ki šteje danes okoli 90.000 prebivalcev. Kako je Gladbeck hitro naraščal, naj omenim samo to, da je bilo to mesto pred petnajstimi leti še vas. Poleg omenjenih mest je še cela vrsta drugih, saj je vse to ogromno industrijsko ozemlje eno samo veliko mesto z mnogimi milijoni prebivalcev. Na tem ozemlju je kakih 300 rudnikov. Nemci jim pravijo cehe. Vsaka taka celui je velikanska naprava, ki je stala pred vojno nad 30
blagajna. Vendar rada žrtvuje, ker vidi v tem arhivu ogromno korist za narod.
Vse urednike vseh slovenskih listov sirom sveta Družba sv. Rafaela lepo pro-si, da posvete temu vprašanju kar največjo pužnjo, pogosto pišejo o nji in bodrc svoje čitatelje za to veliko idejo.
kakor gospod kerže, tako sklepa tudi pisec teh vrstic članek z besedami: Ne vem, koliko in kaj bom dosegel s takimi apeli, ampak zapišem jih vseeno: če ne bo drugega, bodo vsaj priče, da je nekdo mislil na to, pa ni našel razumevanja volje med svojim narodom.
:i v Nemčiji
milijonov mark. Mi si rudnik navadno mislimo v hribu, tu pa je svet skoro popolnoma raven. Premog je globoko v zemlji, po več sto, celo do 1000 m pod zemljo. V glooino so skopani ogromni rovi — šaliti imenovani. Vsaka ceha ima torej ogromno pripravo, po kateri spuščajo v globino vsak dan po trikrat rudarje. Vse se vrši zelo hitro. V nekaj sekundah si na dnu in spet na vrhu. Vsaka ceha ima od 2000 do 10.000 delavcev. Vsaka posamezna ceha spravi na dan premoga po več sto vagonov.
Vsa ta ogromna industrija je stara šele kakih 30 let. Po teh številnih rudnikih si služijo naši ljudje kruh.
Kako so prišli v Nemčijo? Zvabi jeni so bili. Podjetniki so pošiljali v tuje rudnike agente, ki so nabrali cel vlak ljudi in jih odpeljali v Porenje inWest-lalijo. Seveda so potem tudi delavci sami drug drugega vabili. Pred svetovno vojno se je tu res dobro zaslužilo in živelo. Niso pa prišli naši ljudje sem s tem namenom, da bi tukaj stalno ostali. Hoteli so si le nekaj denarja nabrati in se z njim vrniti v domovino. Pa jih je pri trdem delu in garanju zajela svetovna vojna in za njo strašna inflacija, ki jim je požrla ves težko zasluženi in pristradani denar. In to je bil tudi glavni vzrok, da so morali ostati v tujini.
Koliko je naših ljudi v Nemčiji';' To je zelo težko točno povedati, ker so silno raztreseni in je zaradi tega težavno sestaviti natančno statistiko. Razkropljeni so po vsem ogromnem industrijskem ozemlju in tu skoro ni rudnika, kjer bi človek ne našel Slovenca. Naseljevanje se je vršilo brez vsakega načrta in reda. kjer je kdo dobil delo, tam je ostal. Naše največje naselbine so še danes v llombornu, Meerbecku in Cladbecku. Mirno lahko trdimo, da je danes naših ljudi v Porenju in Westialiji okoli 40 do 30.000.
V teku 30 let, odkar bivajo naši rojaki v Nemčiji, so se razmere v vseh oz:rili zelo spremenile. Pred svetovno vojiio, kot sem že omenil, so naši rojaki donro zaslužili in si tudi veliko prihranili. Ko pa jih je zajela inflacija, so bili podobni pogorelcem, ki jim je ogenj do tal vse požgal. V zadnjih letih jih pa je še pritisnila huda gospodarska kriza, ki je spravila marsikaterega Slovenca ob delo in tudi ob kruh, ker so stari prihranki docela usahnili. Kljub vsem tem žalostnim dejstvom pa so naši ljudje po dobrih socialnih uredbah še precej dobro zaščiteni in enakopravni Nemcem. Trditi smem, da se našim ljudem v gmotnem oziru ne godi preveč slabo. So med njimi tudi reveži, saj teh je povsod polno, toda stradati jim ni treba. Trditi celo smem, da so naši ljudje izmed vseh evropskih držav v Nemčiji v socialnem oziru najbolje preskrbljeni, kljub temu, da so nekateri že več let brez dela, prejemajo stalno mesečno podporo od 30 do 00 RM, kar znaša v našem denarju do 1200 Din.
Delo, ki ga opravljajo uaši ljudje kot
rudarji globoko pod zemljo, je silno težko in tudi zelo nevarno. Noben dan in noben trenutek si niso svesti življenja. Nekateri se samo potolčejo ali ranijo, drugim pa vzame smrt življenje. Posamezne večje ali manjše nesreče se dogajajo na celiah vsak dan. Včasi pa se dogodi tudi strašna nesreča, pri kateri naenkrat izgubi življenje večje število mož. Kljub vsemu modernemu tehniškemu napredku in kljub vsej pazljivosti, vsem raznovrstnim napravam se take nesreče ne dajo popolnoma preprečiti. L. 1908. se je dogodila do zdaj največja nesreča na cehi Radbodu, kjer je izgubilo življenje nad 300 rudarjev naenkrat. Pokopani so v skupnem grobu v llbvelu pri Hammu. Že trikrat sem obiskal njihov grob in zasledil med številnimi žrtvami okoli 30 Slovencev. Leta 1926. je bilo spet večje število nesreč. Pri eni, v Dortmundu, je bilo mrtvih 136 mož in med njimi tudi nekaj naših rudarjev. Ker so Slovenci na vseli številnih celiah bili in so še danes zaposleni, jih je že zelo mnogo leglo v prezgodnji grob v nemški zemlji.
Naši ljudje, ki so bili večji del svojega življenja po rudnikih, so zelo izčrpani in izmozgani. V jamah so pustili svoje najboljše moči. Njihovi izpiti obrazi in pohabljena telesa ipričajo o težkem delu in nepopisnem trpljenju, ki so ga bili deležni sleherni dan ali noč. Ko sem gledal njihove razorane in uvele obraze, sem menil, da imam pred seboj starčke, ki so dopolnil' že 80 let, ko pa sem jih vprašal po starosti, sem zvedel, da imajo za seboj šele 40, 50 ali 60 pomladi.
kako je pa z našimi ljudmi v verskem in narodnem oziru?
Na vseli 21 slovenskih kolonijah, kjer sva jili obiskala, sva občutila, da so v pretežni večini ostali zvesti svojemu Bogu in narodu.
iNarodno kulturno delo med našimi rojaki, kjer bivajo v večjem številu skupno, je precej živahno. V pretežni večini so organizirani v društvih sv. Barbare in v Bratovščini sv. rožnega venca. Nekatera omenjena društva obstojajo že nad 30 let. Najmočnejši društvi sta v Cladbecku, ki imata nad 300 rednih članov in članic.
Slovenci tudi zelo radi prepevajo naše nabožne in narodne pesmi. Če človek posluša daleč od domovine naše večno lepe narodne pesmi, mu često zaigra solza v očeh. O tem sem se prepričal na velikonočni ponedeljek zvečer, ko smo v večjem številu zbrani poslušali našo radio postajo, ki je oddajala krasen program, namenjen našim izseljencem širom sveta.- Ko so naši rojaki zaslišali pesem slovenskih zvonov, so jim zalile solze oči. Saj jih nekateri niso slišali že 10, 20 ali celo 30 let. in potem je sledilo ubrano petje trnovskega pevskega zbora. Zapeli so nain najlepše velikonočne pesmi. In potem je pozdravil v imenu domovine ban g. dr. Marko Natlačen vse številne rojake, ki so odrezani od rodne grude in domovine. Zdelo se nam je, da nismo v tujini, ampak v naši dragi domovini.
Naši izseljenci so naši rudio-postaji
in vsem njenim voditeljem iz srcu hvaležni.
Do je med Slovenci v Nemčiji po tolikih letih bivanja še veliko narodne zavesti, za to imajo največ zaslug nemški duhovniki, ki so se na ljubo našim rojakom naučili slovenskega jezika. Ti gospodje zaslužijo, da njih imena ohranimo v častnem spominu. Žal, da vsi ne pasti ni jejo več med Slovenci. Danes delujejo med njimi še trije gospodje, in sicer kaplan Hiilsmann, župnik Fischer in g. vikar Božidar Tensundern, ki je tudi duhovni vodja vseli društev sv. Barbare v Nemčiji. Omenjeni gospod vneto in uspešno deluje že 24 let med Slovenci. Naši ljudje ga zelo spoštujejo in tudi ljubijo. Nemški duhovniki so ustanovili okoli 30 društev sv. Barbare med Slovenci in da niso za nas versko in narodno zgubljeni, se imamo zahvaliti tem gospodom.
Žal, da Slovcnci niso imeli in še danes nimajo stolnega slovenskega duhovnika in tudi ne učitel ja. Prvi je Slovence obiskal 1. 1896. pokojni dr. Jan. Ev. Krek. Za njim so hodili za Veliko noč več let naši gg. redovniki iz Ljubljane. Po letu 1920. pa je bil več let stalno med Slovenci naš neumorni delavec na izseljenskem področju g. duh. svetnik J. Ev. Kalan. Naše izseljence v Nemčiji je dvakrat obiskal nadškof g. dr. A. B. Jeglič in enkrat mariborski vladika g. dr. T van Tomažič.
Naši izseljenci so takih obiskov i/, domovine zelo veseli in domovini tudi hvaležni zanje. Iz teh obiskov spoznajo naši izseljenci marsikaj, pred vsem pa to, da domovina nanje še vedno misli in da ima zanje tudi pravo razumevanje in da čuti z njimi.
V zadnjih letih je v naši domovini več razumevanja in zanimanja za izseljensko vprašanje, ki je eminenine važnosti v verskem, narodnem in moralnem oziru. Če bo to gibanje in zanimanje za našo rodno kri v tujini zajelo vse plasti našega naroda, potem se nam bodo ti udi, ki so odrezani od našega narodnega telesa, tudi v tujini ohranili v vseh ozi-rih. Zlasti vsi podpirajmo veliko in važno delo Rafaelove družbe, ki ga žc dolgo vrši med našim narodom. Rozšir-jajmo tudi njeno glasilo, izseljenski vestnik »Rafael«, ki prinaša poročila naših izseljencev iz vsega sveta. Naši izseljenci nam bodo za vse to hvaležni in ostali bodo tudi v bodoče naši zvesli >inovi in hčere.
Naši ljudje ljubijo našo domovino in tudi hrepene po njej; tako radi bi nas često obiskali, po jim manjka denarja. Ko sem se pred dobrim mesecem na zadnji koloniji v Mambornu poslavlja! od njih, mi ie dejalo neka oseba to-le: »Če bi imel denar, pa bi šel tnkoj v Jugoslavijo.« Podobne želje sem brol tudi no drugih obrazih.
Poslednjo njihovo želja, do bi počivali med noini, se jim najbrže ne bo spolnila; ogromno večino njih bo krilo tujo zemljo.
Vsi pa, kor nas je doma, se rovnajmo po znani pesmi, ki pravi:
»V dolinci prijetni je ljubi inoj duu.
nikoli od ujegu podal sc ne bom I«
Jote Premrov:
Pesem tujine...
Hladna pomladno noč je objelo vest-folsko zemljo, ko je Tone ves nestrpen pričakoval dragega mu prijatelja.
Janez je spraševal v vlaku sopotnike, ali bodo kaj kmalu v Dortmundu. Ozrl se je skozi okno in opazil v daljavi morje luči. To mora biti Dortmund! In v resnici se je naglo približeval znžclje-nemu mestu.
Vlak je obstal. Janez je pobral svoje kovčoge in stopil iz vlaka. Tone go jo opazil in vzkliknil: »O, Janez, samo da si prišel! Bog te živi!« Krepko sto si stisnilo desnici, vzela prtljago in kmalu ju je zajel val velemesta...
Tonetu je utripalo srce, ko je občutil vso milino in toploto rodne zemlje, po kateri je Janez še vonjal. Vse polno misli se mu je porodilo v glavi na dom, mater, sestre znance ...
Kmalu sta dospela pod gostoljubni krov Tonetovega stanovonja, kjer je Janez občutil dobro srce in ubrano domačnost. Použil je okusno večerjo, potem po se je med njima razvil prijeten razgovor ...
Tonetu so se zaiskrile oči, ko je zvedel, da je na njegovem domu še vse toko, kot nekdo j, ko se je od njega poslovil. Za vse hiše in ljudi v vasi je hotel vedeti, kako žive, če kaj umirajo in kokšne so rozmere doma.
Janezu so od naporne vožnje ugašale oči. Tone go je odpeljal v sobico, kjer noj si odpočije trudne kosti. Preden sta se poslovilo, sta segla v roke in si želela sladek počitek.
Komaj je Janez legel, že ga je objel spanec in ga zazibal v prijeten sen.
V sosedni sobi Tone ni mogel zaspati. Srce mu je močno utripalo in solze so mu zalile oči. Tako rad bi videl svojce in dom, pa mu delo ni pustilo. Sklenil je, da odide, če bo zdrav, v jeseni za nekaj dni domov, ki go žc več let ni videl, še manj občutil njegove toplote.
Ko je no vse to mislil, je opazil, da je že dan. Z odejo si je zakril obraz in skušal zaspati, po se mu ni posrečilo.
Sonce je bilo že visoko, ko je stopil Janez v sobo, rekoč: »Tone, si kaj dobro spol?«
Prijatelj mu je odvrnil: »Tako si me včeraj razveselil, da nisem mogel zati-sniti očesa. Pa ne misli, da sem' zarodi togo hud na te. O, vesel sem te. kot bi bil moj brotec. Vem, da imaš polno glavo skrbi, po pusti vse to! Od zdaj naprej bova skupno delalo v rudniku. Noš gospodar je tako dober, do nama je dal dva dni oddiha in sicer zato. do sc boš molo rozgledol po mestu. Plača ne bo slaba. Če boš hotel, boš kmaln kaj poslal očetu.«
»Tone, iz srco sem ti hvaležen, do si tako dober z menoj!«
»Zate som pripravljen storiti vse. ker poznam žalostne razmere na tvojem domu.«
»Hudo je pri nas, pa če bom zdrav, bom skušal zamašiti najhujše vrzeli.«
»Veš koj. Janez. pustiva v miru vse to! Danes morava pisati, do si srečno prispel sem gori in se ti bo dobro godilo.«
»Prav. prav! Obl jubil sem. da bom takoj pisal, kako se bom vozil in kje bom bival.«
Vsedla sta se za mizo in pisala...
Janez je ob pismu razmišljal, s kakšnimi občutki bodo domači brali prvo sinovo pismo iz tu jine. V drugem pismu, ki ga je pisal Anici, po je bilo vse polno lepih misli, ki so pričale, do n je nikoli ne bo mogel pozabiti...
Pri trm sto po popolnoma pozabilo na zajtrk. Janez je odprl kovčeg in ponudil tovarišu kos krače in kolač.
Prijeten vonj je objel sobo. Dobro sta se podprla in potem odšla h gospodarju rudnika, kjer bosta od jutri naprej skupno delalo.
Priletni gospod ju je ljubeznivo sprejel. Premeril je Janeza in dejal: »Tako močna grča nos bo po gotovo prav dobro podprla. V dveh dneh si bosta nekoliko ogledalo naše mesto, potom pa pridihi no delo! Vem. da vaš tovariš ne razume našega jezika, pa se mu ni treba nič bati. Bo žc šlo počasi.«
Zadovoljna sto odšlo od gospodar ja in jo mahnilo v bližnjo gostilno h kosilu, komor je Tone žc več let zahajal.
(Dalje prihodnjič.)
Izseljenske novice
4. nvgustn je prispela skupina 120 Slo-vencev-izseljencev iz Francije pod vodstvom gg. izseljenskih duhovnikov Grimsa in Svelca na obisk v domovino. Vrnejo se 24. avgustu zvečer. Bodite nam prisrčno pozdravljeni!
Na obisk v domovino je te dni dospel agilni vodja Slovencev v Holandiji g. Rudolf Seli č'. Želimo mu prijetno bivanje na rodnih tleh.
Postavljeni so: za častnega generulnega konzula naše države v Frankfurtu ob Maini dr. II e e r d t, za častnega konzula v Tou-lousu Felix R o u r a i r y, za častnega konzula v Rotterdamu pa F e 1 i x P i e r o t.
Slovenei v Gradcu bodo imeli od zdaj naprej reduo slovensko službo božjo zadnjo
nedeljo v mesecu, za kar gre zasluga g. svetniku Jan. Ev. Kalanu, ki je zanje že veliko storil.
Učitelj g. Anton Šlibar je odšel te dni na novo službeno mesto med naše izseljence v Nemčijo. Želimo mu veliko uspeha in božjega blagoslova.
Naše državne oblasti v inozemstvu in vse naše izseljence prosimo, da Rafaelovi družbi takoj sporoče, kje zdaj biva Fran e Črepinšek iz Šmarjete pri Celju. Pred sedmimi leti je odšel v Franoijo. Poprej je redno pisal, zadnje čase pa že tri leta ni nič glasu o njem. Njegova mati Marjeta, oče je med tem časom že umrl, misli, da biva nekje v Franciji ali Afriki. Prosimo obvestila.
Slovenska izseljenska mladina v Severni Ameriki
Po vzgledu vernih Ircev in drugih slovanskih in neslovanskih katoliških narodov, so se tudi Slovenci že prav kmalu po svojem prihodu v novo domovino začeli združevati in organizirati. Zlasti so si zgradili svojih lastnih cerkva, šol in narodnih domov. Iz domovine so prišli za njimi domači duhovniki, redovnice-učiteljice in tudi nekaj drugih slovenskih izobražencev, ki so samo po sebi umevno odlično in odločilno in navadno zelo nesebično sodelovali pri tem hvalevrednem združevanju.
Slovenski izseljenci v Severni Ameriki razpolagajo danes s štirideset in dvema slovenskima župnijama in petnajstimi slovenskimi šolami, v katerih skrbni vzgojitelji, večinoma redovnice, z ljubečo skrbjo vzgajajo in Bogu in domovini ohranjajo deco slovenskih staršev. Požrtvovalnost teh naših sester je brez primere. Brez njih bi bile slovenske šole v Severni Ameriki enostavno nemogoče.
Da bomo nekoliko bolj spoznali veliko požrtvovalnost slovenskih izseljencev v Severni Ameriki, je treba vsekakor poudariti, tla so mcali ti izseljenci sami zidati in da morajo še danes s prostovoljnimi darovi sami vzdrževati svoje cerkve, šole, društvene domove, duhovnike, učitelje, kar pomeni vsako leto ogromne vsote, ki jih je treba odtrgati in jih odšteti v dobrodelne namene. Jasno ie, da morajo plačevati naši ljudje poleg tega tudi vse pristojbine za državne šole, od katerih nimajo nobenih koristi, ker jih njihovi otroci ne obiskujejo. Severoameriškim Slovencem moremo torej zaradi njihove velike požrtvovalnosti samo čestitati.
Največja slovenska šola v Severni Ameriki je klivlendska župnijska šola svetega Vida, na kateri poučuje osemnajst redovnic in kjer se šola 1.900 deklic in dečkov.
Seveda niti te razmeroma redke slovenske šole niso take. kakor si morda mislijo ali bi si želeli doma. Njihov učni jezik je angleški. Vendar se uči po njih mladina tudi slovenskega branja in pisanja, slovenske zgodovine in zemljepis ju in verouka v domačem slovenskem jeziku. Poleg angleških pesmi pojejo tudi slovenske. Smisel za slovensko pesem se je posebno zadnje čase razveseljivo poživil, Ni redko, da nastopijo slovenski mladinski zbori s petsto ali tudi še več mladimi pevci. Kako se topi srce dobri materi in skrbnemu očetu, ko zasliši v cerkvi domače petje iz grl lastnih otrok, ki bi brez slovenskih duhovnikov in redovnic čebljali v sami tuji angleščini, ki se je ne more odrasel človek nikdar povsem priučiti in mu vedno ostane tuja govorica. Kako lepi spomini na srečna mlada leta se porajajo v njihovih srcih. Kako blagodejno mora vplivati vse to na ohranjenie domačega duha v mrzli tujini. Ali kadar nastopa slovenska deca v raznih domačih igrah in predstavah, na primer za velike praznike ali za procesije svetega
Rešnjega Telesa ali ob domačih družinskih slavnostih.
Poleg šole slovenski izseljenski mladini tudi starši, knjige in časopisi pripovedujejo o domovini njihovili dedov in menda ni nikogar, ki bi si o takem pripovedovanju ne zaželel v svoje ali svojih staršev rojstno vas med slovenska polja, na vasi, med vinograde, na senožeti, na travnike in planine, na božja pota in na sejme, v slovenska mesteca, irge, na vasi, zlasti pa v našo prestolnico belo Ljubljano. O, takrat se tako rada sama začne, najprej v srcu in potihem, nato pa na ves glas: ()j dom preljubi, kje si ti, Srce po tebi hrepeni. Na tuji zemlji tu živim, Nazaj domov si spet želim.
Marsikateri Slovenec odide po dolgih letih sam ali z vso družino v domače kraje na obisk. Še enkrat bi se rad na-užil domače toplote, še enkrat poslovil od rodne grude. Tako tudi v Ameriki rojena deca dostikrat spozna slovensko domovino na svoje lastne oči, se je potem še večkrat spominja in tudi drugim pripoveduje o nji.
Naravnost ganljivo je, s kakšnim navdušenjem se zbirajo slovenski izseljenci k številnim filmskim slikam iz stare domovine. Za te filme ima posebno veliko zaslug naš znani in odlični rojak gospod Anton Gvdinn. Kako rada se takrat spet razvname slovenska pesem in zaziblje izseljence v stare dobre čase:
Dežela ljuba, kje ležiš, ki jezik moj mi govoriš, kjer znanci moji še žive, prijatelji moji v grobih spe. Zdihujem, vprašam vedno: kje? Prijatelji, k Vam želi srce! Perut imeti si želim, da k vam domov ko ptič zletim.
Gledališka dvorana je poleg cerkve in šole in domače hiše in slovenske knjige in lista najvažnejše gojišče naše domače misli v Severni Ameriki. Zlasti ob nedeljah in zimskih večerih se tu v velikem številu zbira naša mladina k poučnim predavanjem in zanimivim igram. Te dvorane so mladini dostikrat drugi dom in veliko večjega pomena, kakor pa na primer pri nas cloma na deželi.
Kljub vsemu je mišljenje mladine drugačno, kakor je mišljenje njihovih na Slovenskem rojenih in vzgojenih staršev. Tudi slovenska mladina v Severni Ameriki je amerikanizirana, na svoj način čuvstvuje, umeva in živi. Povsem drugače, kakor v stari domovini.
Mnogo nadarjenih mladih Slovencev je že dovršilo v tujini srednje in visoke šole ter doseglo poklice zdravnikov, advokatov, duhovnikov, profesorjev. Kako škoda ie, da jih doma skoro nič ne poznajo, da ni domovina nikdar niti poizkusila navezati z njimi kakih ožjih stikov. In vendar, kake važnosti bi bili lahko zanje ti dragoceni in resnični prijatelji. Saj so dostikrat zaposleni v prav uglednih in vplivnih javnih ali državnih službah. Anton Polzelnik, New York
Janez Kalan:
Notranja kolonizacija!
i
K temu smo prejeli dopis od enega naših mož iz Slavonije, ki nam daje sledeča pojasnila:
Kakor Vam znano, sem bil prej na Vest-falskem v Scherlebecku predsednik društva sv. Barbare. Ker sem bil že nekaj let brezposeln, sem se lansko leto vrnil v domovino. Naselil sem se v Vrpolju v Slavoniji. Stanujem tukaj v bližini kolodvora Štriži-vojna-Vrpolje (koder se odcepi od glavne železniške proge, ki vodi iz Zagreba v Bel-grad, stranska proga proti Djakovu in Osjeku). Po približno enem letu tukajšnjega bivanja sem že precej spoznal tu-kajšno okolico. Kar Vi pišete o notranji kolonizaciji, je res, da je tukaj dosti zemlje in da bi se lahko še marsikatera družina naselila. Saj tukaj že skoro v vsaki vasi naletite na kakega Slovenca. Meni se zdi tukaj prijetno: sama ravnina, ni treba hoditi po hribih. Tudi ni toliko vetra in dežja kakor tam na Vestfalskem. Ko bi bil to vedel, bi bil že prej prišel sem.
Seveda kdor hoče priti sem, je najbolje, da si kraj in razmere sam ogleda. Jaz nikogar ne spravljam sem. Rečem samo toliko: Zemlje je tukaj dosti in lepe. Veliko zemlje se obdeluje na polovico. Menim namreč tako: Tistim, ki zemljo imajo, se jim ne ljubi samim jo obdelovati, pa jo dado drugim, ki je nimajo, »na polak«, v najem, tako da si oba pridelek razdelita
na polovico. Poznam tukaj gospodarja, ki ima 160 juter zemlje, pa je sam nič ne obdeluje, vso mu obdelajo drugi za polovico pridelka. S pridnostjo se da tukaj kaj napraviti in pripraviti.
Kdor pa si hoče zemljo sam pridobiti, pa to seveda ne gre brez denarja. Poznam ljudi, ki so se naselili med postajama Štri-živojna-Vrpolje in Mikanovci. Naselilo se je tukaj pet siromašnih družin. Kraj je čisto lep, ob glavni cesti, ki vodi proti mestu Vinkovci. Zemljo so dobili dobro. Ta zemlja je bila djakovske škofije. To zemljo so dali za odplačilo v 30 letih. Juter zemlje stane 600 Din, kar je zelo poceni, ker sicer stane juter zemlje desetkrat več: 6000 Din. 600 ni veliko — za tistega, ki jih ima!
Nedavno sem govoril z nekim naselni-kom. Vprašal sem ga, kako mu gre. Pa se ni pohvalil. »Kako to?« ga vprašam. Nato mi začne pripovedovati: »Imam 6 otrok. Pred tremi leti sem se tu naselil. Ves moj kapital je bil 10 Din. Prinesel nisem s seboj nič, našel pa tukaj tudi nič.« Treba pa je iineti, če hočeš začeti samostojno gospodarstvo, potrebno orodje in nekaj živine. Od teh pet naseljencev pa nima nobeden ne konja ne krave. Potem gre seveda težko. Takim ljudem bi morala seveda spočetka država malo pomagati.
Z malim kapitalom pa je že mogoče tukaj kaj pričeti. Posebno bi priporočil na-
šiin rentnarjem na Nemškem, kdor l)i iinel veselje tukaj se naseliti. S svojo rento bi tukaj že izhajal.
Pozdravljam vse vestfalske Slovence, posebno predsednike društev sv. Barbare in prečastitega gospoda Tensunderna. Ako bi kdo kdaj tukaj potoval, prosim, naj sc oglasi pri meni! Stanujem blizu kolodvora.
Rudolf Ramšak.
Tako se glasi poročilo iz Slavonije.
Mi pa tukaj ponavljamo in poudarjamo: Če so našim ljudem, ki bi se radi razmahnili, skoro vse dežele zaplan-kane, potem ne ostane drugega, kakor da se naseljujejo v domači državi. N a j-bolje je seveda, če morejo ostati na slovenskih tleh. Tudi na Slovenskem je marsikako posestvo, ki išče drugega posestnika. Ce na štajerskem ob meji Nemci pokupujejo slovensko zemljo, zakaj bi je ne mogli naši ljudje? Treba pa bi bilo to stvar urediti, organizirati. Tako da bi tisti, ki želi jo zemljo prodati, vedeli, katerim rojakom jo morejo
ponuditi; tisti pa, ki jo želijo kupiti, morajo vedeti, kje jo morejo dobiti.
Če pa je Slovenija res pretesna, da bi mogla v sebi ohraniti in preliraniti vse svoje ljudi, potem je odprta tudi ostala Jugoslavija. A za naseljevanje naših ljudi po ostali Jugoslaviji je organizacija še bolj potreb 11 a. Sicer se bo vedno naprej ponavljala stara napaka našega izseljevanja: Vse brez reda — vse razpršeno — vse zgubljeno!... Učimo se vendar iz zgrešene preteklosti, — da se varujmo v prihodnje starih napak!
Vemo, da to res organizirati ni majhna in lahka reč. To pa ne sme biti vzrok, da bi jo iz nemar pustili! Da bi se je ne upali lotiti, — čc potreba zahteva. Sicer se nam bo sčasoma doli po južno-vzhodnih krajih poizgubilo toliko ali še več našega življa, kakor po tujih državah.
Družba sv. Rafaela, skrbna in marna za naše izseljence, vzemi tudi to nujno zadevo v resen pretres in stori, knr se storiti da, — dokler ne bo spet prepozno!
Ocepek Alojz:
Iz severne Francije v Lurd
Dokaj premalo nam je vsem poznana sloveča Marijina božja pot v Lurdu, od koder smo sc pravkar zadovoljni vrnili. Kdor nima prilike, se sam podati tja, si skoraj ne more prav predstavljati ia sveti kraj, ker se po našem prepričanju ne more niti prav opisati lepota in zanimivosti.
'/brali smo torej le nekoliko iz življenja v vse premalo poznanem Lurdu, pri čemer sc jc precej trudil mi pripomoči naš soudeleženec Per Franc, da, vsaj kolikor je v naši moči, pridružimo cenjenc bralce naši sreči. Kljub precej površnemu opisu je pa naš opis precej dolg, tako da ga uredništvo gotovo ne bo moglo drugače kot v več izvodih priobčiti. Zato prisrčno prosimo, naj slednji z zanimanjem sledi vrsticam, s katerimi želimo vsaj nekoliko razodeti veselja in sreče polne dni ter opisati veličastni kraj naše Kraljice in nepopisno zanimanje zanj tisočev in tisočev vernikov vseh narodov,
Dolga leta smo žc preživeli v državi, kjer je najlepša in najbolj obiskana Marijina božja pot v Evropi. Morda se bo kdo čudil, zakaj se tako redkokdaj sliši, da bi se kdo izmed nas podal na kraj, kamor privabi Marija vsako leto stotisoče vernikov iz Evrope in tudi drugih delov sveta. Toda kljub temu, da živimo v isti državi in bi nam bila tako rekoč največja možnost obiskovati sveti kraj, nas loči skoro neverjetna razdalja. Prepotovati nam je treba vso državo skoraj toliko daljave kot bi se hoteli podati v domovino, zato se jih je iz naših naselbin le nekaj pred leti podalo tja.
V	letošnjem letu se nas jc pa odločilo kar 20 iz severne Francije, naj nas vse, razen našega spremljevalca msgr. Val. Zupančiča, prvič vodi romarska pot v Lurd.
V	Lensu smo se zbrali 10. julija ter smo vstopili ob eni uri popoldne v vlak proti Parizu.
Od rudnikov zaprašeno ozemlje je počasi izginilo za nami. Prihajale so nam nasproti redko posejane vasi po pusti močvirni zemlji in le redkokje je bilo videti kako prijazno mestece. Svojevrstno mesto Aros, kraj bogatih ljudi, nam je prispelo nasproti po kakih 'M) kilometrih. Za njim se pa sredi malega mesta Albert dvigu visok zvonik, vrhu katerega stoji daleč okoli viden kip Marije, ki drži na stegnjenih rokah Jezusa.
Deževni dan nam je zelo oviral razgled in Mno po že itak dolgočasni zemlji še težje pričakovali 260 km oddaljeni Pariz. Velemesto, najbolj prometno v Evropi, ki vsebuje marsikaj zanimivega in si ga že vsak po številu prebivalstva lahko predstavlja. Preden se pa prispe med mogočne stavbe in mravljišča ljudi in avtomobilov, se pa že lahko tudi nekoliko ogleda
njegovo, vsaj navidezno revščino. Človeku se zdi neverjetno, da se približuje Pariz, ko sc mu naenkrat pokaže pred očmi nebroj malih revnih hišic. Mesto se menda ne zanima, da bi gledalo, da bi si delavci kakor male uticc preproste hišice postavljali vsaj nekoliko v vrste. Precej veliko mesto bi se dalo zgraditi že iz samih takih hišic, ki dve ne sličita druga drugi in nista v istem redu. Ko bi ne vedeli, da gre državi priznanje, da lepše ko marsikatera skrbi za svoje ljudi, bi bili gotovo prepričani, da se okrog najbogatejšega mesta skriva največja revščina, Tako se pa v tem le opazi, kako najpreprostejši francoski narod nekako želi živeti zase daleč ločen od razkošja. Hrzovlak se ni dosti mudil ob revnih hišicah, kar kmalu je odbrzel mimo mogočnih stavb na velikanski kolodvor.
Na kolodvoru nas je pričakoval mladi g. kaplan Anton Stopar, ki že nekaj mesecev študira v Parizu. Ker se je pa moral naš vodnik podati po opravkih na drugi kolodvor, nas je g. kaplan tudi nekaj časa spremljal po mestu.
Sli smo najprej proti najznamenitejši cerkvi Srca Jezusovega na Montmarte. Daleč okoli je vidna med velikimi hišami z malega griča mogočna cerkev, proti kateri nas je vodilo nad dvesto stopnic. To cerkev so zaobljubili sezidati v letu 1870. že skoraj premagani od vojne z Angleži. Pozneje so zbirali za n jo ter jo popolnoma dogotovili šele v letu 1919.
Notranjščina cerkve se zdi človeku pri vstopu, da ni prostorna, ko pa prestopiš le nekaj korakov, se pričnejo prikazovati ob obeh straneh velike kapele, umaknjene od središča, ki ga ločijo od njih mogočni stebri. V podolgovatem krogu središča je velik oltar ter zakriva po dve stranski kapeli in srednjo z oltarjem, ki je sama skoraj podobna manjši cerkvi. Stranskih kapel je 12. ki so sorazmerno ločene in jih od središča cerkev (od stebrov) loči kakih 5 m širok prostor, Vsaka kapela ima krasen oltar in tudi stopnišča iz marmorja. V eni teh stranskih kapel nas je vse spovedal neki drugi naš duhovnik, ki začasno biva v Parizu, da smo nato lepo pripravljeni nadaljevali pot.
Ob vrnitvi iz cerkve nas je prišel obiskat profesor ljubljanskega vseučilišča g. dr. Viktor Korošec, ki se mudi nekaj časa na višjih študijah v Parizu. Zelo pri jazno nas je sprejel ter nas spraševal, iz katerega kraja je kdo doma in kako tukaj živimo? Mogočno, kot bi hotel s tem reči. da čuva naša zemlja nekaj lepega, jc med drugim pripomnil: >Po naših planinah se vam gotovo toži, kaj ne?« Po daljšem razgovoru ga je povabil g. Stopar, naj stopi med nas, ki nas je bila nekako polovica, ker so se
drugi še mudili v cerkvi, da nas je skupno slikal. Ko prispejo slike, bomo prosili uredništvo, da jih priobči s spisom vred.
Ogledali bi si bili še kaj drugih zanimivosti, toda primanjkovalo nam je časa. Zato smo odšli s spremljevalcema po stopnicah navzdol naravnost proti Orleanskemu kolodvoru. Pod prijaznim hribčkom, s katerega je bilo v deževnem dnevu videti le nepregledno daljo visokih hiš, med katerimi se poleg neštetih zvonikov dosti višje dviga 300 m visoki stolp (Tour Eiffel), smo se takoj spustili po stopnicah pod zemljo. Marsikako večje mesto se rado ponaša na kake svoje posebnosti, tako spada med posebnost pet-111 [I i jonskega Pariza metro (podzemna železnica), po kateri jc največja možnost hitro prepotovati prometno mesto. Spuščajo sc na vseli mogočih krajih ljudje po stopnicah pod zemljo, po hodnikih sem in tja in zopet z dvigali. Vmes pa vozijo vsekrižem hitro precej dolgi vlaki. Komaj dobro odide prvi, že prihiti drugi in vedno čaka nanje dosti ljudi. Na prometnejših krajih, kjer se križa veliko vlakov, se jc včasih treba podati daleč v globino.
Prepeljal jc torej tudi nas podzemski vlak do Tuileries, kjer je nekdaj stala kraljeva palača. Prešli smo krasne velike parke, ki segajo skoro do kolodvora, kamor smo bili namenjeni.
Na postajo je pred odhodom zopet prihitel po slovo vljudni profesor g. dr. Korošec ter smo se prijazno poslovili od njega in obeli naših spremljevalcev,
Za nadaljnje spremstvo nam je torej ostal zopet le naš msgr. Val. Zupančič in smo z njim ob 10.20 zvečer z brzovlakom zapustili Pariz.
Le parkrat se je tekom noči za trenutek ustavil vlak ter smo že zjutraj ob 7.20 prispeli v vinorodni Bordeaux, od koder smo ob osmih zopet pot nadaljevali.
Vinogradi so hitro izginili za nami in kar kmalu sc je zopet razprostirala pred nami nepregledna puščava, koder se nad 30 in zopet več kilometrov zaman išče z očmi hišo ali človeka. Preudarjali smo med potjo, koliko tisočev in tisočev ljudi bi lahko še preživljala zapuščena francoska zemlja. Šele pozneje, ko smo imeli za seboj že nad tisoč kilometrov dolgočasne zemlje in nas je ločila razdalja do Lurda le še dobrih sto kilometrov, se je naenkrat odprl pred nami krasen razgled.
Z nepreglednih planjav so se pričeli počasi vrstiti ob nasproti deroči reki mali in vedno večji griči. Zadaj za njimi v daljavi pa zopet mogočne, s snegom pobeljene gore. Z nekoliko zaokrožene proge se nam je žc precej z daljave posrečilo opaziti med visokimi in vedno nižjimi, že lepo zaraščenimi hribi, z vonjem gorskega zraka prepojeni dolinici lepo cerkev.
Po nekaj minutah, skoraj sto kilometrov brzine. smo se ustavili na prijazno zgrajenem kolodvoru.	(Dalje prihodnjič.)
Dragi sorojaki!
Z vedno večjim veseljem ugotavljam in opazujem, kako lepo pazljivi ste postali na to. da dvignete Vaš ugled in ugled naše domovine. Vaše plemenito delo v proslavo 10letnice mojega inašnistva, čestitke Vaših ljubih otročičev, Vaša nesebična darila naj Vsemogočni obilo poplača, Vam pa jc v ponos Vaš ugled pri Francozih in pri drugih tu živečih narodih zopet zrastel. Naj mi bo tu dovoljeno javno sc zahvaliti g. generalnemu konzulu dr. Iliču v Mc-tzu za njegove čestitke in prav tako g. Rohru in pevskemu zboru Triglav, cerkvenemu pevskemu zboru za lepo petje v cerkvi, vsem darovalcem in onemu, ki je vse to pripravil, ne da bi jaz za to kaj vedel.
Grims Stanko, izseljenski duhovnik.
Pripravimo se za letošnjo iz-seljensko nedeljo! Vsi izseljenci sveta jo praznujmo!
Kaj delajo naši po svetu
Avstrija
Gradec. — Zadnjo nedeljo v mesecu juliju nas je obiskal g. katehet in urednik »Rafaela« Jože Premrov i/. Ljubljane. Zbrali smo se pri oo. minorilili v lepem številu. Slišali smo krasno pridigo, ki nas je ganila do solz. Po pridigi smo imeli pete litanije, pri katerih smo odpevali lepe slovenske Marijine pesmi. Ko se je jolo večeriti, smo se poslovili od dragega nam go-snoda z željo, da bi kuj kmalu dobili stalnega slovenskega duhovnika, ki bi nam kazal pravo pot v verskem in narodnem oziru. Domovina bi se morala za nns bol j brigati, kot pa se je do zdaj, saj nas je tukaj okoli 15.000 Slovencev.
Nemčija
Veliko roman je k Mariji v Kevelaer.
Nnjprvo opozarjam vse vljudno, da bo roman je šele v nedeljo 20. s e p t e m b r a. Letos bo naše skupno romanje posebnega pomena. Gotovo ste brali v slovenskih časnikih, da ie bila v Mariboru velika cerkvena slovesnost in manifestacija za beatifikacijo slovenskega škofa Antona Martina Slomška, Te slavnosti so so udeležili poleg ogromne množice slovenskega liudstva štrije škofje in štirje ministri kraljevske vlade in veliko drugih dostojanstvenikov. Gospod minister dr. Anton Korošec je izročil lavantinskemu knezoškofu, ki je bil predlanskim z nami v Kevelaerju. prošnjo okrog 400.000 Slovencev in Slovenk, da se proglasi škof Anton Martin Slomšek blaženim oziroma svetnikom. Tudi izven Jugoslavije se zanima io za to beatifikacijo: tako se je na primer VIT. mednarodni kongres za cerkveno zedinjenje na Velehradu pridružil soglasno in navdušeno tej prošnji. Ali smemo mi izseljenci izostati? Nikakor ne. Tudi vseh vernih Slovencev in Slovenk v Nemčiji ie iskrena in srčna želja, da se proglasi služabnik božji Anton Martin Slomšek svetnikom. Zatorej. predragi Slovenci: t. Udeležite se letos v obilnem številu slovenskega skupnega romanja v Kevelaer zlasti v namenu beatifikacije Slomška. Mati božja Kevelaerska bo gotovo uslišala naše prošnje in molitve in pomagala, da dobimo slovenskega svetnika, velikega in nam dragega škofa Antona Martina Slomška, ki je tudi v Nemčiji po škofih v Miinstru. Pnderbornu. TTil-desheimu razširil apostolstvo sv. Cirila in Metoda. 2. Dajte se vpisati v podpisovalne pole. katere sem poslal raznim naselbinam. Čim več podpisov bo. tem bolje bo. Če potrebujete še druge pole, obrnite se. prosim, naravnost na naslov: Slomškova družina. Maribor, Jugoslavija. Zaupniki naj prinesejo te pole v Kevelaer in tam pri Materi božji naj te pole izročijo meni. da iih skupno pošljem lavantinskemu škofu. Oficijelna slovesnost se bo začela v Ko-velaerju ob (). uri s slovesno sveto mašo. Priložnost za spoved bo že v soboto popoldne in v nedeljo zjutraj. Ker ni veliko slovenskih spovednikov. priporočam, da že doma v farni cerkvi opravite sv. spoved. Če bo v soboto že dosti Slovencev v Kevelaeriu, bomo zvečer imeli litanije in bakljodo. Posebnega vlaka ne bo: vsako društvo ali vsaka skupina naj skrbi in se trudi, da pride pravočasno in poceni v Kevelaer ali / avtobusom ali z vlakom ali s kolesom. Naj bodo vsa društva zastonann v Kevelaerju tudi po svojih zastavah. Vliudno prosim predsednike in odbornike vseh društev in bratovščin in vse zaupnike, da agitirajo za veliko udeležbo.
Bodite vsi prav prisrčno pozdravljeni!
Vdani vam T e n s n ii d e r n , Č. konzistor. svetnik lavnnt. in ljubi j. škofije.
Gladbcck. — Izseljenski učitelj med nami.
Dan 19. juliju 19% so proslavili Slovenci v Cladbecku, ki so člani društva sv, Barbare, na prav slovesen način. V svoji sredi pri julijskem zborovanju so imeli dva gosta in to g. izseljenskega komisa ja Samca i/ Diisseldorfa in g. šli-burja iz Litije, ki bo odslej nuš izseljenski učitelj. Ko sta gosta prišla v spremstvu prečasti-tegu g. duhovnega svetniku Tensunderna in predsednika društva sv. Barbare g. Jožefa Do-
bravca v zborovalno dvorano, so ju njuni rojaki sprejeli z dolgotrajnim ploskanjem.
Predsednik društva je otvoril zborovanje, pozdravil vse navzoče, zlasti g. Tensunderna. Po prečitanju zapisnika zadnjega zborovanja so vsi zapeli pesem »Popotnik pride čez goro«. Nato je g. Dobrave prisrčno pozdravil izseljenskega učitelja C. šlibarja in mu želel prijetno in dolgotrajno bivanje med Slovenci ter mnogo uspehov. Navzoči rojaki so se s trikratnim »'živi io« pridružili dobrodošlici svojega predsednika g. šlibarja, učenka Ivanka Kostanjevcc na mu je izročila šopek cvetlic ter ga pozdravila z ljubko pesmico, katero je spesnila njena mati:
Vendar enkrat izpolnjeno, kar dolgo, dolgo znželjeno. Da ta vedna govorica končno tudi je resnica.
Danes sredi je med nami, sprejet z mnogimi pozdravi gospod slovenski in učiteli, rojakov svojih je ljubitelj.
Za dobrobit Slovencev se on žrtvuje, je prišel daleč sem na tuje povedat' nam kaj lepega, odkod je naša mamica.
Mi domovine naše ne poznamo, besedo materino pa vendar priznamo. Slovenka bila naša mati, Slovenci moramo ostati.
Bosr daj Vam srečo na tujih tleh. uri delu Vašem dober uspeh. Da pridobili bi jih sto In sto za našo lepo Jugoslavijo.
Prav tako leno je naša Tvunkn pozdravila g. Samca in tudi njemu izročila šopek cvetlie. pevski zbor pa je njima na čast zapel pod vodstvom g. Franca Dobravca pesmi »Bog vaju živi« in »Zvezdo«, V imenu bratovščine sv. Rož-netrn venca ie pozdravila gosta ga. Gorše, predsednik društva sv. Barbare pa se je zahvalil kr. vladi, bonski upravi. Rafaelovi družbi, posebno še njenemu predsedniku g. p. Zakrai-šku in vsem, ki so kaj pripomogli, da se je vendar izpolnila vroča in dolgoletna želja vseh Slovencev v Vestfnliii, da bi prišel med nje učitelj, ki bi poučeval mladino slovenščine. Rojaki so se pri teli besedah z navdušenimi »'Živijo« klici spomnili naše mile domovine ter stoje zapeli jugoslovansko državno himno. Sledil je pozdrav gostoma po g. Tensundernu. ki se je domala spomnil vseh. ki so od daleč in blizu pohiteli na to zborovanje. Tudi njetra še vedno vleče srce med nas. ki nas je vzljubil kot svoje rodne brate in sestre. Med drugim nam je prebral noročilo iz »Rafaela« o prvi .slovenski šoli v Cladbecku. katero ie on vodil. Prosil nas je. naj bomo složni med seboj, da se bo tako pokazala naša prava moč. S pravim poudarkom so zato vsi zapeli pesem ITej Slovani«.
Predsednik je nato navzočim rojakom ored-očil pomen slovenske šole v Cladbecku, ki bo vsem slovenskim otrokom brez razlike, pa naj so njihovi starši v tem ali onem društvu, nudila pravo nnrodno vzgoio. Da pa bo delo lažje, so bo na željo g. učitelja sestavil poseben šolski odbor kot posvetovalni orean. Dolžnost vseh staršev je, da ga podpro pri njegovem težavnem delu,
Sledili so še pozdravni govori predsednikov drugih in okoliških društev, pevski zbor pn ie zanel Gor čez iezero« in »Pozdrav Coreniski«.
Ko je pevski /bor odpel pesmi, se je g. Ten-sundern spomnil umrlecrn društvenega člana g. Jožefa Trdina, zborovalci pa so počastili njegov spomin s trikratnim slava.
Nazadnje sta se oglasila tudi naša slavi jenen. C. Samec je povedal, da nam morajo biti veliki narodi za zgled v skrbi za svoje izseljence. Zahvalil se je g. Tensundernu za vse njegovo delo. Toplo je tudi pozdravil sedan ie delo kr. vlade, ki se s tem, da je poslala med vestfalsko Slovence učitelja, zaveda dolžnosti do svojih izseljencev.
»Čeprav je prišel med vas učitelj precej pozno, vendar je bolje pozno kot nikoli,« je za-
ključil g. komisar svoj govor. C. Šlibar se je vsem zahvalil za prisrčni sprejem, kakršnega ni pričakoval. Izrekel je besede, naj vse to slavje ne velja njemu, temveč nuj bo to živa priča, kako vsi ljubimo svojo domovino in njenega najvišjega predstavnika Nj. Vel. kralja Petra II. Prav dobro se zaveda težke naloge, ki ga čaka. a bodri ga navdušenost in narodna zavest rojakov, ki mu bo olajšala njegovo delo. Obenem se je zahvalil g. J. Dobrave.
G. Tcnsundern je predlagal, da bi tudi vest-fulski Slovenci zbrali podpise za beatifikaciio škofa Slomška, kar so vsi soglasno sprejeli. Za zaključek je zapel mešani zbor »Venček slovenskih narodnih pesmi«. To pomembno zborovanje. ki bo ostalo vsein v trajnem spominu, zaključil g. predsednik, zborovalci pa so zapeli še pesem »Angel Gospodov«.
Moers-Mcerbeck. — Rok Križnik, doma in pristojen v občino Dobje, je šel zaradi ljubosumnosti svoje zaročenke prostovoljno v reko Reno in se je 25. 6. utopil. Doma mu še živi mati 71 let stara. — Franc Frajla, doma iz Trnovega, si je v pijanosti prerezal žilo dovodnico na roki in so mu koma} oteli življenje. Kaj je vzrok tem zablodam? Nič drugega kakor nevera.
Moers-Meerbeck. — Javna zahvala. Ker se nisva mogla vsem, ki so nama ob priliki najinega zakonskega 25 letnega jubileja dne 2S. 6. pismeno ali pa nstineno čestitali, zahvaliti, naj i«) na tem mestu izražena vsem srčna zalivala. Zahvaljujeva se preč. g. župniku Schollingu, g. kaplanu Biischcrju. g. kaplanu Molln ter našemu predragemu g. Hegenkotterju, kateri jo svoj odhod v Belgrad odložil in naiu posetil ter prinesel lep dar. Dalje se zahvaljujeva g. konzulu Pantiču. g. komisarju Samcu, zvezi naših društev in društvu sv. Barbare za denarno pomoč. Zahvaljujeva se družini Sapotnikovi in družini Knapovi za materijalno pomoč. Dalje vsem darovalcem cvetia, članom društva sv. Barbare in Roženvenski Bratovščini za lepo udeležbo pri sv. maši in prejemanju sv. zakramentov. Tamburaškemu klubu in g. Čebinu. Zahvaljujeva se vsem gostom, ki so naju ta dan posetili, posebno pa g. generalnemu konzulu Pantiču. g. komisarju Samcu, g. konzulu Ne-diču, g. tovarnarju Marico in soprogi, g. podpredsedniku zveze Vabiču in soprogi. Za ves ti ud in darove naj vam stotero povrne vsemogočni Bog. — Družina Ivan in soproga Lindič.
Francija
Proslava 10 letnega mašniškega jubileja izselj. duhovnika g. Stanka Grimsa.
Merlebach. — Krasno nedeljsko poletno jutro nas je zgodaj zjutraj zbudilo iz sladkega spanja; pogledali smo v naravo in veselo pozdravljali jutro. Lepo in krasno višnjevo nebesno obzorje je pričalo, da bo zelo lep dan. Solnce se je smehljaje prikazalo izza gora, se povzpelo visoko na nebo in prijazno obsevalo nierlebaško francosko mesto in njegove ulice ter pokukalo skozi okna visokih in nizkih hiš, kakor da bi hotelo nekoga iskati. V cerkveni ulici pred hišo št. 15 se je nekdo prikazal v črni obleki; spoznali smo takoj, da je to naš jubilant Stanko, ki praznuje danes desetletnico. Zvonarji so začeli veselo pritrkavati in naznanjati jubilantov prihod. Ko je g. jubilant prispel pred cerkev in se ustavil pod lipo, ki jo tako visoka kot cerkveni zvonik, so mu že pevci pevskega društva »Triglava« zapeli pozdravno pesem: »Pozdravljen, slavljenec današnji, pozdravljen tisočkrat — oj tisočkrat!« G. kaplan se je ves ganjen od veselja zahvalil zu sprejem in v srcih nas poslušalcev smo čutili vse veselje nuše duše. Pred našo cerkvijo, kjer se zbiramo Slovenci in smo tako ponosni nanjo, so tvorile špalir deklice v belih oblekah in z. rožami v rokah, deklice s pajčolanom in svečami, osem ministrantov, dve cerkveni zastavi, katere so nosile deklice, društvo sv. Barbare Frcvming-Merlebach. društvo sv. Barbaro L' Ilopital in društvo sv. Barbare iz Creutz-walda z zastavami. Ko je g. jubilant stopal skozi špalir, so mu nekatere deklice sipale cvetje na tla. ostale so dvignile svoje male ročice / rožami v pozdrav. Ko je dospel pred cerkvena vrata, so mu štiri deklice lepo razločno in prav iz srca deklutniralc. mu podarile dva šopka belili cvetlic. Dve deklici sta mu izročili darilo: posodo za sv. hostijo, burzo in velum za pre-
videnje bolnikov. Na zavitku je bil bel trak z zlatim napisom: »Za Vaš 10letni mašniški jubilej«. Izročili smo mu tudi z zlatimi črkami na lepem papirju tiskano voščilo, diplomo. Voščilo se glasi: »Častiti g. jubilant Stanko Grims! Čestitamo Vam k Vašemu 10 letnemu inašniškcmu jubileju. Iz hvaležnosti nas izseljencev do Vas, g. jubilant, Vam darujemo mali dar.« In pod voščilom sledijo podpisi tistih, ki so darovali za dar in slovesnost. Skoro najlepši vtis pa je napravilo iu slovesnost povečalo, ko je g. jubilantu deklica iz družine Demšar izročila torto v obliki mašne knjige in na njej ciborij s sv. hostijo in okrog voščilo: »Za Vaš 10letni mašuiški jubilej.« i\uto smo spremili jubilanta v cerkev ravno tako kot pred desetimi leti. Razloček je bil le v tem, da je bil takrat pri svo-jili dragih starših, znancih in prijateljih in sedaj v tujini brez vsakih sorodnikov. Sledila je pela latinska sv. maša in naši cerkveni pevci so prav lepo zapeli. Skozi vso slovesnost se je naš slovenski fotograf Jožef Martinčič pridno sukal s svojim aparatom in naredil veliko lepih slik.
Cerkev je bila krasno okinčana s cvetjem, rožami, girlandami, venci iu cerkvenimi zastavami. Tla so bila pogrnjena s preprogo. Ganljiva je bila slika pred oltarjem: 5 zastav, deklice s pajčolanom, darilom, šopkom cvetlic in s svečami v rokah. G. mašniku je streglo 8 ministrantov. Škoda je lc, da je moral iti takoj po sv. maši maševat v kolonijo llabsterdick. Ob tej priliki se moramo vam, g. Stanko, še enkrat javno zahvaliti z- to, ker ste bili tako dobri', da ste zapustili vaše starše, znance in prijatelje in prišli med nas izseljence in nam lajšate duševno in telesno gorje. Vsemogočni naj vas ohrani še mnogo let, da bi bili še dolgo med nami izseljenci in da bi še srečno doživeli srebrni, zlati in demuntni jubilej! To je želja nas izseljencev.
Jugoslovanska društva v Merlebachu in okolici.
Že dolgo čakamo v Franciji na lepo vreme in res dolgčas bi bilo, ako ne bi bila naša društva tako pridna, da nas s svojimi nastopi kratkočasijo. Komaj nastopi eno, se že pripravlja drugo. »Triglav« je zopet tekmoval s francoskimi in nemškimi pevskimi društvi in častno zmagal, »Zvon« iz Jeanne d'Area vzbuja s svojim lepim petjem pri službi božji splošno občudovanje, tako da prihaja vedno več tudi 1'oljakov k naši službi božji. »Bled« iz llab-sterdicka se pripravlja pridno za radiouastop v Strasbourgu. »Edinost« iz L' Hopitala je začelo z izredno živahnostjo delati. »Edinost« iz Freyming-Merlebacha se pripravlja za proslavo svoje 15 letnice. Vsa društva so polna življenja m navdušenja za delo in izobrazbo ter povzdigo ugleda jugoslovenske misli v tujini.
Društva so v tem, ker vidijo v Metzu nepristranskega g. generalnega konzula, začela še z večjim veseljem svoje delo. Le pogumno dalje!
Stanko iz Merlebacha.
L'Hopitui. — Pred 17 leti sem zapustil mojo ljubo domovino in dejal, da ne bom nikoli več stopil na rodnu tla, toda božja pota so čudovita. Pri odhodu sem si čisto drugače predstuvljal tujino. Najprej sem se klatil kot rudar po Avstriji, potem sem jo mahnil v Nemčijo, kjer sem doživel veliko zanimivega, od tu pa sem odšel v Francijo. V Franciji me ie doletela Čudovita usoda. Vse to bora popisal v knjigi, ki bo gotovo mnogim služila za zgled.
Do zadnjega časa se nisem veliko bavil s svojimi rojaki, kajti mislil sem, da nimam pravice, da bi se imenoval Slovenec in celo to, da nimam nobene domovine več. Pozabil bi bil na mojo domovino, ako bi mi ne bil ostal v njej najdražji zaklad tega sveta — mati. Njo čislam in spoštujem nad vse. Prosim vse čita-telje, da izpolnjujejo božjo zapoved, ki se glasi: »Spoštuj očeta in mater!«
Za delovanje tukajšnjih Slovencem se nisem zanimal, kajti vedno sem slišal prepir in sovraštvo v društvih. Državna oblast jc podpirala le eno stranko, drugim pa še potnih listov ni hotela dati. Hvala Bogu, zdaj je konec tega prepira, odkar smo dobili generalnega konzula dr. [lica, ki ima srce za vse. Pri veselici slovenskega pevskega društva »Zvon« sem se seznanil z našim dobrim duhovnikom Grimsom iz Merlebacha. On je pravi misijonar, dober in vedno odprtih rok za vsakogar. Dela ima vedno
dosti, ker mora obiskovati številne naselbine. \sa čast in slava mu!
Našo vlado prosim, da naj ona stori napram nam svojo dolžnost, ker do zdaj je zelo malo storila za nas — sirote. Drugič kaj več.
Pozdravljam vse Slovence v domovini in tujini.	J. Martinčič.
Merlebach. — Društvo »Edinost« iz L'Hopitala, Moselle, je imelo svoj občni zbor v nedeljo 12. 7. 1936. Zborovanje je otvoril predsednik s pozdravom: Živela Edinost! Navzočih je bilo 18 članov. Na dnevnem redu je bilo: Citanje zapisnika, vpis novih članov, pregled blagajne, volitev novega odbora, različno. Vodil je predsednik g. Ebcrle Gašper. Pristopila sta nova članu: Jožef Martinčič in Anton Kakar. Po odstopu starega odbora so sc vršile volitve novega odbora, pri katerih so bili izvoljeni: predsednik Gašper Fberle, numestnik Anton Kakar; tajnik Martinčič Jožef, namestnik Če-bular Franc; blagajnik Štefani Jožef, namestnik Borštner Franc; preglednika: Simac M. in Mihael Mali; zastavonoša: Anton Kakar, spremljevalca Štefani in Širaac. Dalje je bilo na sestanku sklenjeno: Sestanek bo vsako drugo nedeljo v mesecu. Društvo se udeleži prireditve bratskega društva »Edinost« v Merlebach-Frey-mingu dne 16. 8. 1936. Izplačala se je bolniška podpora članu Finku Martinu za 16 dni v znesku 82 frankov. V blagajni je 724.35 frankov in za posmrtnino 257.50 frankov.
Zborovanje je v lepem redu poteklo, novi odbor je častno zagotovil vse društvene predpise in opravila točno izvršiti in gledati na ugled društva, da bo napredovalo v pravem smislu »Edinosti«.
Ob 18. uri je predsednik Fberle zaključil občni zbor s pozdravom: Živela »Edinost«!
Tajnik Martinčič.
Len-Lievin. — Pod vodstvom režiserja Žuidar-šiča Franca je odigral dramatično pevski odsek društva sv. Barbare Kušarjevo vojno dramo s petjem »Živ pokopan«. Marsikateremu gledalcu so se oči topile v solzah, ko se je domislil mobilizacijo leta 1914, ko so morali odkorakati naši možje iu fantje na bojne poljane svetovne morije. Da pa spravimo naše gledalce iz žalosti v veselje, smo priskočili z Razber-gerjevira humorjem »Straža in Postopač«, s katerim smo spravili vse občinstvo v smeh. Le žal, da ni bilo večjega obiska. Hvala vam, vrli igralci!
Le s korajžo zopet po drugi, ki vam je že pripravljena pod imenom »Ljubavni cvet je zamorjen« (po romanu: Janez z Visokega). Če bomo pridni in točni, jo bomo pa ob koiicu meseca avgusta vrgli čez oder. Poročevalec.
Bruay. — Romanje na Loreto. Prijazni hribček Loreto, ki sc dviga sredi severne Francije, privabi vsako leto tisoče ljudi iz bližnje in daljne okolice. Cerkev Lavretanske Matere božje, ki je bila že večkrat do tal porušena, ne zapusti hribčka, pač pa zraste vselej večja in lepša. Zadnjo, gotovo najtežjo preizkušnjo je prestala v svetovni vojni. Grozoviti boji, ki so trajali krog nje 17 mesecev brez vsakega premirja, so jo popolnoma uničili.
V spomin na žrtve so danes popisane stene znotraj na obeh straneh skoraj tri metre visoko. Okrog nje se pa razprostira ogromno in prekrasno urejeno pokopališče s 35.000 vojaki. Kako v lepem spominu je domačinom in tujcem ta kraj in druge zanimivosti, bomo kdaj pozneje priobčili.
Naši ljudje so ta hribček že od začetka naseljevanja zelo radi obiskovali. Leta 1932. je pa naš msgr. Zupančič prvič povabil rojake iz vse okolice na skupno romanje. Skoraj vsi naši ljudje so bili zbrani 10. julija omenjenega leta na tem hribčku med neštetimi tujci. Društva so poklonila vence padlim vojakom, vzorni pevski zbor iz Bruaya jim je pa ob nešteti množici tujcev in nas zapel nagrobnico »llsliši nas, Gospod« in »Vigred se povrne«.
Omenjeni pevski zbor je isto ob ravno dobro zgrajenih velikih orglah, pod vodstvom orga-nista Ivan Zupančiča nad vse lepo pel med sv. mašo. Naslednje leto je pa med sv. mašo pel pevski zbor društva sv. Barbare iz Lievina, pozneje, leta 1934., pa zopet prejšnji. V letu 1935. je pa glede preveč nestanovitnih časov to romanje odpadlo. Izostanek te prijazne poti se je pa pozrieje zelo pogrešal. Letos se je pa že od zgodnje pomladi vpraševalo, kdaj pojdemo na Loreto.
Podali smo se torej petega julija počastit našo kraljico vrh malega hriba. Kljub temu, da nas je ves dopoldan po makru pral dež, se nas je udeležilo veliko število.
Zopet se je torej oglasila sredi tujih žrtev Mariji Pomočnici nu.su pesem in naša prošnja za naše in tuje v vojni izgubljene brute...
Južna Amerika
lo pol pa luliko nekaj veselega zapišem. Doma ste te dni sluvili btomškove dni. Tudi mi smo skušali nekaj storiti v Slomškovo proslavo. Že junijska številka Duhovnega življenja je bila njemu posvečena, 28. junija smo pa Slomškov praznik sluvili. Razvili smo naše zastave. Nismo kur tako! Tudi te imumo in lepe so. Najlepša je seveda bela-niodra-rdoča. Kako čudovito lepa je v daljni zemlji!
Na Paternalu nuša slovesnost ni bila nič posebnega. Tam imamo glavno žegnanje na Ci-rilovo nedeljo. Udeležba je bila komaj za spoznanje večja. Drugače lepa je pa bila naša slovesnost na Avellanedi. Tam smo namreč ta mesec potegnili prve brazde za setev, ki obeta lepih sadov. V tem predmestju živi kakih 500 Slovencev, večinoma Prekmurcev. Pa sem jih poiskal in sem dobre pomočnike med njimi našel. Zmenili smo se zu prvo slovensko službo božjo 14. junija. In ko je prišel dan, so se žc ob 9 začeli zbirati. Ko sem pred deseto nehal s spovedovanjem, je bilo toliko naroda, da nisem imel kam stopiti. Dobili smo prostor v neki hiralnici. Toda neprilika: kam naj denemo ljudi! Komaj za polovico je bilo prostora, lil smo zaprosili, da nam daje dvorano, ki je namenjena za kapelo, a še ni dograjena. Vse v redu! Čudovito vesele so bile usmiljenke lega lepega dogodka, čeprav jim je bilo hudo, da so morale razdreti oltar, ki so ga nam tako lepo okrasile. Možje so vzdignili oltar in smo se preselili v dvorano in jo do kraja napolnili. Čez 300 oseb je prišlo. Bilo mi je to zares prvo prijetno presenečenje, ki ga nisem pričakoval.
28. junija smo imeli večernice. Spet polna dvorana! Okrog zastav in oltarja smo se zbrali in smo videli, da je središče našega vernega naroda na Avellanedi. Iu smo začeli litanije. Prvič se je oglasil slovenski zbor, prvič je nastopil. Pa so zapeli tako, da je bilo veselje in radost. O Slomšku je bila božja beseda, Slomšku so tudi pevci zupeli: Glejte, že solnce zahaja... kar v »kapeli« potem, ko je cerkvena slovesnost minila. O, kako je bila lepa, tu pe-smicu! Du ne bomo tega lepega dne pozabili, smo se tudi fotografirali in potem smo še trčili na dobro zdravje. In sklenili smo, da pošljemo mnogo pozdravov domov in sporočimo, da smo tudi mi v duhu poromuli ta dan na Slomškov grob, kjer je bilo zbranih tisoče Slovencev.
Tako sem našel na Avellanedi ljudi, v katerih bije pošteno slovensko srce, ki tudi v tujini varujejo vero kot največji zaklad. Skoraj bi mi začel upadati pogum, če bi ne dobil nove pobude v teh dobrih ljudeh, ki so bili do solz ganjeni, ko so spet slišali slovensko pesem in besedo, in ko so po slovensko molili.
Veselje je bil ta dan nam, veselje pa tudi hiralnici, ker smo zložili siromakom nekaj gro-šcv, da so za sv. Petra dan bolj z veseljem k mizi sedli.
Veselje pa še posebno našemu prijatelju g. Jožetu Žlebiču, ki je strgal precej podplatov, pa je videl, da ne v pruzno in prav tako v veselje njegovim pomočnikom Utrošu, Ivaniču in Balariču, ki delajo zares čast slovenskemu imenu.
S časom upam, da bomo podobno organizirali tudi na druge struni. Paternal pa bo tako kot se bere v Jeremiji: Sionska pota žalujejo in ni ga, ki bi hodil k molitvi...
Hladnik Janez.
Holandija
Obvestilo! — V domovino potujočim se priporočam za shrambo prtljage: Jožef Cešek, skladiščnik pri »Figovcu«, Ljubljana, Tyrševa cestu štev. 13.
Dopisi za prihodnjo številko »Rafaela« morajo biti v uredništvu do i. septembra, zato, prosimo, pohitite z dopisi.
Prihod druge skupine ameriških Slovencev v Ljubljano
Naši rojaki v Ameriki so sc letos pričeli zopet bolj marljivo zanimati za svojo staro domovino ter prihajajo v večjem številu k nam, bodisi na obisk, bodisi v trajno vrnitev. 22. julija je dospela druga večja skupina ameriških Slovencev v Ljubljano. Kakor znano, je prvo skupino organiziral g. Zakrajšek, brat ljubljanskega župnika, drugo skupino pa je organiziral g. Avgust Kol-lander iz Clewelanda. Tudi druga skupina je potovala z največjo in najhitrejšo ladjo sveta, francosko »Normandie«, last Francoske linije. Ameriški Slovenci so potovanje
pričeli dne 15. julija, ko so sc vkrcali v New Vorku na Normandie«, po sedmih dnevih pa so bili že v Ljubljani. Skupno je dospelo 35 Jugoslovanov, med temi 30 Slovencev, ki so izstopili v Ljubljani. Povečini so Slovenci iz Clewelanda, doma pa so največ iz Dolenjskega. Na kolodvoru jih je pozdravil v imenu g. bana izseljenski komisar g. Fink ter zastopniki raznih drugih organizacij. Ameriški Slovenci so imeli nato skupen zajtrk pri »Mikliču«. Pohvalili so se, da so prav dobro in ugodno potovali z »Normandie«. Iz Ljubljane so se nato raz-
šli po slovenski zemlji, vsak na svoj dom. C. Kollander je nekatere na dom prepeljal kar s svojim avtomobilom, ki ga je tudi pripeljal iz Amerike. Med došlimi Slovenci je 5 žensk, ki nameravajo ostati doma ter se preživljati s prihranki, drugi pa se vrnejo deloma 9. septembra, deloma 24. septembra. Ameriški Slovenci pripovedujejo, da se je konjunktura v Ameriki obrnila nekoliko na bolje, zlasti pa v Clewelandu, ki se pripravlja na veliko razstavo »Treh velikih jezer«. Umevno je, da med izletniki prevladujejo ženske, ker se moški v Ameriki pač težje odtrgajo od dela in zaslužka. Ameriškim Slovencem kličemo: »Dobrodošli!«
Pristopajte k »Družbi sv. Rafaela"
Največja in čisto naša domača zavarovalnica je
Vzajemna zavarovalnica v Ijubjjani
Poleg vseh vrst elementarnega zavarovanja vodi predvsem Življenjska zavarovanja v najrazličnejših kombinacijah, kakor: za slučaj smrti, smrti in doživetja, za doto, za starostno preskrbo i. t. d.
V posebnem „K A RITAS" oddelku soli pod Izredno usodnimi posoll II ud ska i I v 11 e n ] s k a zavarovanja, za sluCa) smrti, za starostno preskrbo In za doto.
Preden sklenete življenjsko zavarovanje, se obrnite po pojasnila in ponudbe na
Vzajemno zavarovalnico v Ljubljani, Miklošičeva c. 19 (v lastni palači).
Podružnice v Splitu, Saraievu, Beogradu, Zagrebu in Celju; zastopstva v vseh krajih Jugoslavije.
ZADRUŽNA TISKARNA
REG. ZADRUGA Z 0. Z.
V LJUBLJANI
TYHSEVA (DUNAJSKA) C. 17
TELEFON 30-67
Izvršuje lepo in po nizki ceni: reklamne letake, lepake, vabila za prosvetne gledališke odre in koncerte; vizitke, kuverte, tiskovine za urade, hranilnice, posojilnice, trgovine ter vsa v tiskarsko stroko spadajoča dela
VSf* novice iz	kra)ev izveste naj-
V3W llvvlvW prej in najbolj zanesljivo iz
splošno razširjenega tednika
DOMOLJUBA
Izhaja vsako sredo in velja za vse kraje inozemstva polletno 30 Din
Naroča se v upravi DOMOLJUBA v Ljubljani
J
Prijatelj
izseljencev je
GLASNIK
presv. Srca Jezusovega
ki obiskuje vsak mesec v velikem številu naše izseljence širom po svetu. — Kjer ga še ne poznate, ga takoj naročite. Ne bo Vam žal! Stane doma 16 Din, za inozemstvo protivrednost 25 Din (v tuji valuti) Vsak naročnik dobi brezplačno v dar koledar, lepe slike In mesečno prilogo Bengalski Misijonar
Pišite takoj na naslov: Uprava »GLASNIKA«, Ljubljana, Zrinjskega cesta 9 (Jugoslavija, Slovenija)
Odgovorni urednik: Josip Premror, Ljubljana, Leonišče.
Za Zadružno tiskarno t Ljubljani: Maks Blejec.