»•Stnina pavšalirana
o
sodobnih vprašanjih
JOŽA POKORN: KULTURNI SEPARATIZEM IVO GRAHOR: DR. J. EV. KREK MARTIN JOŠKO: NOTRANJA MEDSEBOJNA POVEZANOST MONOPOLNEGA KAPITALIZMA IN KRIZE
ANTON MARINČEK: NAČRTNO GOSPODARSTVO
AUGUR: POLITIČNA KRONIKA LITERATURA - OCENE: MILKO KOS: ZGODOVINA SLOVENCEV
»Beseda o sodobnih vprašanjih« izhaja mesečno. Urejujeta jo Mirko Javornik in dr. Jože Pokorn. Odgovorni urednik M. Javornik. Izdaja konzorcij »Besede«, predstavnik Vilko Pitako. Tiska tiskarna »Slovenija«, predstavnik A. Kolman.
Rokopise pošiljajte na uredništvo »Besede«, dr. Jože Pokorn, Ljubljana, Študentovska ulica 3/II. Rokopisov ne vračamo.
Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta 22/1. (Delavska zbornica). Telefon 22-65.
Naročnino pošiljajte na čekovni račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 16.099.
Letno stane 50 Din, polletno 25 Din, četrtletno 15 Din. Posamezna
številka 5 Din.
Za dijake celoletno 30 Din, posamezna številka 3 Din.
Tiste, katerim pošiljamo to številko na ogled, prosimo, da nam jo v teku 8 dni vrnejo; sicer jih bomo uvrstili med svoje redne naročnike.
Kulturni separatizem
»Ljubljanski zvon«, ki si zadnje čase nadeva podnaslov »slovenska revija«, je v februarski številki letošnjega leta med drugim prinesel tudi članek »Poslanstvo naše besede« izpod peresa Vladimirja Levstika. Ta članek, ki je po svoji vsebini nekak slavospev slovenskemu jeziku in kulturi, je dal dobrosrčnemu »Slovenčevemu« prosvetnemu uredniku povod, da je napisal v svojem delu lista poročilo o tej številki »Ljubljanskega zvona«, da je navedel celo nekaj misli iz Levstikovega članka, ga pohvalil in ves vesel vzkliknil, da se zdi, kot da je »Ljubljanski zvon« z novim letom in uredništvom stopil v isto vrsto z »Dom in svetom« ter »Sodobnostjo« med slovensko usmerjene revije. Iz velikega samozatajevanja, ki je stalo »Slovenca« to poročilo (saj je svojim bravcem po dolgem času spet enkrat izdal, da poleg »Dom in sveta«, »Časa« in »Kresa« na Slovenskem še vedno obstoja neka revija, ki se ji pravi »Ljubljanski zvon« in da jo je celo staviti v isto vrsto z »Dom in svetom), se vidi, da sta bila izraženo veselje in pohvala iskreno mišljena.
Po znanem pregovoru, da lepa beseda lepo mesto najde, bi človek sodil, da bo dal ta dogodek povod za postopno zbližanje duhov vsaj v kulturnem oziru, vendar v naši javnosti ta »kmečki« pregovor ne velja. Nezapisano, a zato nič manj obvezno pravilo v bontonu naših javnih delavcev je, da moraš v lastnem taboru vse hvaliti, pri nasprotniku pa vse politi z gnojnico, če se že nisi odločil za trdovratno molčanje. Z drugačnim ravnanjem prideš ob dobro ime in vzbudiš nezaupanje na obeh straneh. Zaradi te določbe v zakoniku naše javne morale je seveda najhujše prizadet tisti, ki je bil pohvaljen iz nasprotnega tabora, takoj postane nujno sumljiv pri lastnih ljudeh. Takega »madeža« se pred svojim lastnim krogom moreš oprati le na ta način, da onemul »zlobnemu« hvaliveu od tam preko ogorčeno odgovoriš kot na najhujšo žalitev.
Natančno tako se je zgodilo ob »Slovenčevi« pohvali »Ljubljanskega zvona«. Takoj se je začelo vroče časopisno prerekanje med »jutrom« in »Slovencem« pod geslom »Ponarejevalci dejstev«. Pri tem obravnavanju »ponarejenih dejstev« so »Zvonovi« zagovorniki povedali »Slovencu« enkrat za vselej v brk, da so bili vedno in to brez »Slovenčevega« ugotavljanja slovenska revija in ne šele od letos, da pa tudi sedaj nočejo nič imeti opraviti s »Slovenčevo« »avtonomistično, federalistično, separatistično in kdo ve kako politiko«. Obe stranki sta poleg tega še druga drugi stavili več namigujočih vprašanj, na katera pa ni nobena odgovorila češ, »da leži zadeva (teh vprašanj namreč) že izven oboda te kulturne polemike«.
Ta »kulturna« polemika bi ležala tudi izven oboda našega časopisa, če ne bi v zadnjem zamahu, ki ga je dalo »Jutro« »Slovencu« (podlistek od 16. februarja t. 1.) neki mali »o« s pomišljaj em spred (—o) postavil nekaj načelnih trditev, ki so važue zato, ker niso nove, temveč predstavljajo
zadnje čase napol oficialno mnenje velikega dela naše javnosti. Mali »o« s pomišlja jem spred pravi (ali je to njegovo notranje prepričanje, ali pa napisano saino zaradi »Zvonovih« gospodarjev, se iz besedila ne da posneti, to tudi ni važno, pokazalo se bo pa itak samo od sebe tekom časa) to-le:
»Videti je, da se v našem kulturnem življenju ostro ločita dva pota: Na enem se slovenski jezikovni in kulturni problem istoveti s političnim separatizmom, čigar začetki so znani, končni cilji pa lahko tudi prikriti ali vsaj zelo nedoločni. Na drugem potu, ki ga mi sprejemamo, pa se stavi slovenski jezikovni in kulturni problem neodvisno od političnih oblik (ki ne za-vise od Slovencev), kot nedotakljiv postulat našega narodnega razvoja, kot organična, polnopravna in ne glede na številčno moč enakovredna sestavina jugoslovanske politične in gospodarske celote — sestavina, ki se ne sme in ne da izenačiti in se tudi v edinstveni Jugoslaviji nemoteno razvija dalje.«*
Smisel teh besed je, da se slovenska revija »Ljubljanski zvon« zavzema za slovenski jezik in kulturo, da pa vse drugo (posebno politiko in gospodarstvo), kar se večkrat spravlja v zvezo s slovenskim imenom, odklanja kot klerikalni separatizem. Ker je pa pod kulturo nekega naroda razumeti vse pojave, v katerih se odkriva narodov genij, njegovo znanost, umetnost, verstvo, njegove pravne, politične, gospodarske in družabne uredbe, njegove svetovne in življenjske nazore, etiko in običaje i. t. d., ima pri »Zvonu« beseda kultura (ker jo stavlja v nasprotje s politiko in gospodarstvom) oči-vidno nek ožji pomen in obsega samo leposlovje, slikarstvo, kiparstvo, glasbo in morebiti tudi znanost. »Zvon« je po svojem značaju leposlovno-umetnostna revija, zato je razumljivo, da svoje slovenstvo — če se že imenuje slovenska revija — brani samo na jezikovnem, leposlovnem in umetnostnem področju, vendar prav ta polemika je odkrila, da ima »Zvon« tudi do onih kulturnih pojavov, ki »leže izven tega njegovega oboda« neko stališče, namreč to, da jih označuje kot separatizem, če se spravljajo v zvezo s slovenstvom. »Zvon« je torej na stališču nekega okrnjenega slovenstva in bo torej le res, da s tistim podnaslovom ni vse v redu (ti podnaslovi so sploh sumljivi, kar se vidi tudi pri »Dom in svetovi« Novi knjigi). Pravilen podnaslov za »Zvon« bi torej bil pol us love n-s k a revija.
Če so »Zvonovi« zagovorniki v tej polemiki iskreno govorili, jim bodi povedano, da se is tem polovičarstvom ne bodo na nobeno stran prikupili, Kaj drugega je seveda, če je bil podnaslov »slovenska revija« zato pridejan, da je človek, ki pozna ideologije kroga, iz katerega »Zvon« izhaja, takoj, ko knjigo v roke prime, opozorjen, da se v njej kljub temu še po slovensko bere. »Zvon« mora pač računati, vsaj za sedaj, predvsem na tiste čitatelje, ki so hodili še v predvojne šole in zato večinoma ne znajo srbohrvaščine. To so pa razumljivi trgovski oziri, ki »leže že izven oboda te kulturne polemike«.
Ta delni (jezikovni in ožjekulturni) »Zvonov« separatizem bi se nam ne zdel toliko važen, da bi ga tako na široko obravnavali, če bi se tudi sicer v naši javnosti to naziranje že precej ne ukoreninilo in če bi to netopirsko mišljenje ne bilo za našo politično vzgojo škodljivejše kot pa kako Bu-latovo integralno jugoslovenstvo, ki se mu vsi samo smejimo.
* Svoje stališče k tem trditvam sta med tem zavzeli že »Slovenija« (23./2. 1934) in »Sodobnost« (prva številka t. 1.).
Tudi mali narodi so zmožni velikih kultur, Josip Vidmar celo misli, da so velike kulture specialiteta malih narodov in se pri tem sklicuje na Atence, Benečane i. t. d. Prezreti pa ne smemo, da je tem za zgled stavljenim malim narodom njihova razmeroma velika politična in gospodarska moč ustvarila neizmerno bogastvo in da so se njihove velike kulture redile od tega bogastva. Umetniki in učenjaki namreč tudi jedo, se oblačijo in stanujejo, pa to bi še ne bilo tako usodno, ker so pri nas umetniki navajeni stradati, učenjaki pa hoditi v strganih suknjah, toda umetnost in znanost potrebujeta poleg tega materialnih dobrin: zidanje, oprema in vzdrževanje univerz, gledališč, galerij, muzejev i. t. d., stane težke denarje. Slikar in kipar svojih umotvorov tudi ne delata iz oblakov, izdajanje knjig, revij in časnikov zahteva sodelovanje celih industrij in to vse je treba plačati. Svoje dohodke pa ljudje razdelijo najprej za potrebe svojega telesnega obstanka, potem pridejo na vrsto šele kulturni izdatki, zato se ne more razvijati kultura v takem občestvu, kjer ljudje zaslužijo samo za golo življenje. Smotreno delo predvojnih deželnih odborov za povzdigo ljudskega blagostanja pri nas je gotovo v vzročni zvezi s povečanim kulturnim kon-zumom (Mohorjeva družba!). Če se bo brezposelnost tako širila kot se, če se bodo plače še naprej zniževale, če kmet ne bo mogel nič izkupiti kot sedaj, če bodo ljudje še za davke le s silo mogli skupaj spravljati, koliko časa mislite, da bodo še izhajale vse te neštete knjige in revije, ki izhajajo , danes? Kdo bo še kupil kako umetniško sliko ali kip? Kdo bo hodil še v gledališče? Kultura torej ne visi v zraku, temveč uspeva le na tleh, ki so dobro pognojena z gmotnim blagostanjem širokih ljudskih plasti.
Zveza med duhovno kulturo in gospodarstvom se ne da tajiti, prav tako ne zveza med gospodarstvom in politiko.* Kdo verjame, da bi se v dobi atenske slave in moči zbirala v Atenah vsa tista velika bogastva, ki so dala podlago za kulturni razmah, če bi takrat tam gospodarilo bratsko špartan-sko pleme. Mislim, da mi ne bo nihče oporekal, da bi Špartanci vodili Atencem tako gospodarsko politiko, da bi zlatim vozovom kažipoti po vseh cestah kazali mimo Aten v Šparto. Tudi mislim, da bi pri še tako lojalnem od-rajtovanju davkov po atenskih bogataših ob takih odnošajih med Atenami in Šparto pri vsakoletnem razdeljevanju dohodkov za atenske muze vedno zmanjkalo denarja.
Naj preneham s temi zgodovinskimi razglabljanji, ker je sicer škoda stavka zanje. Naj nam »Zvonovi« zagovorniki povedo, zakaj Ljubljanica že petnajst svobodnih let usmraja belo Ljubljano (krizo imamo šele tri leta), zakaj se ne more proračun Narodnega gledališča v Ljubljani spraviti v ravnovesje, zakaj je do letos vsako leto enkrat strašila univerza, da se bo podrla, zakaj plesnijo knjige vseučiliške knjižnice po kleteh druge državne gimnazije, kako je z našo Akademijo znanosti, našimi reprezentativnimi . umetnostnimi razstavami po inozemstvu, zakaj ne teče železnica iz Kočevja do Delnic, ali vsaj iz Št. Janža na Sevnico, itd. zakaj in kako? Gospodje od »Zvona« naj si ob priložnosti ogledajo ljubljansko mestno kopališče in splošno bolnico, potem pa take naprave že drugod po svetu. Mi vidimo samo nebotičnik, ne pomislimo pa, zakaj imamo nebotičnik in zakaj drugih stvari ne.
Vsega tega kriv je — klerikalni zmaj, ker brani, da naših liberalcev ne more pamet srečati, pod pogojem seveda, da je tako srečanje
* Glej tudi članek »Gospodarstvo in politika« v peti številki lanskegu letnika
»Besede«.
sploh možno. Tu strah pred klerikalizmom je namreč liberalce čisto spravil ob pamet, tako da v vsaki slovenski besedi o politiki vidijo klerikalne ličinke. Vendar mladina slovenskega naroda raste mimo klerikalizma in liberalizma v dobo važnejših in globljih življenjskih vprašanj. Že danes je pa treba pribiti: Kdor razglaša, da je separatizem, spravljati politiko in gospodarstvo v zvezo s slovenstvom, ta žaga vejo, na kateri cvete slovenska kultura. Dokler bodo torej »Zvonovi« zagovorniki to delali, nas ne bodo prepričali, da je »Zvon« slovenska revija.
Jože Pokorn
Dr. J. Ev. Krek
2. Spisi
Razpravljajoč o Kreku kot osebnosti nimam namena, da bi se držal dosedanjih metod suhe znanosti. Verujem marveč pred vsem v oživljajočega duha nove družbe, ki nam v zrcalu svoje popolnejše kulture, nego je mogla biti meščanska, prikazuje preteklost na čist, svoj način.
Človek nam je drag že sam, kakršenkoli. Optimistično verujemo vanj kot v obliko absolutnega človeka, čigar jedro se more in mora prej ali slej osvoboditi vse zunanje, navidezne slabosti ali pokvarjenosti, zatrtosti, zagrenjenosti, domišljavosti in kar je še takšnih lastnosti. S tega temelja se ne smemo premakniti niti za hip, niti takrat ne, ko razpravljamo o človeku, ki je bil politik, torej neposredno vpliven na sočloveka in so zbog tega mogle njegove slabe lastnosti povzročiti veliko škode.
Kot o politiku moramo govoriti tudi o Krekui. Razen njegovega značaja, kjer vlada človekova čuvstvenost, si moramo predstaviti njegov delovni svet in zunanji lik njegove osebnosti. Poseči moramo v daljave in izmeriti njegove razglede v njih. Pri tem je potrebno, da si najprej na kratko nakažemo izhodišče slovenskega politika, ki je prevzel svoje delo ob koncu devetnajstega stoletja. Za nas in zanj mora biti merilo eno skupno veliko dejstvo, da je stopil v čas, ko se je pričelo odločati vprašanje o tem, kakšen je prehod iz krščanstva kot hierarhične družbe v socializem ali socialno občestvo, ki je bilo dotlej množicam delavnega ljudstva še zgolj ideal, izpolnljiv šele v drugem, nadzemskem svetu. Važno je, kako je slovenski politik kot človek ta živi problem zaslutil. Po tern ga bo sodila bodočnost, ko ji bo že vse drugo pri njem morda postalo tuje, malenkostno.
Krekovo mladost moramo že zdaj spoznavati samo iz njegovih zbranih spisov, ki jih urejuje prof. I. Dolenc. Iz te dobe pa vendarle vidimo nepretrgano njegovo pot v življenje moža. V nji so se že razločno pokazale smeri njegove osebne dejavnosti. In z njimi se je dvignil ves svet, iz katerega je prihajal: to je bil slovenski vaški proletarski element, ki je požiral vase tudi naše učiteljstvo in mu dajal novih sil za polet.
Krekov oče je bil učitelj, umrl je 1. 1875 in zapustil 5 majhnih otrok. Janezu takrat še ni bilo 10 let. Mati je bila hči malega kmeta, kot vdova si je ustanovila žensko gostilnico in skromno trgovino. Rada je čitala knjige (Jurčiča, Stritarja. Prešerna, Sienkievvicza) in je bila zelo dobrega srca. Sina je poslala v ljubljansko gimnazijo.
Nižjo šolo je J. Ev. Krek obiskoval v Alojzijevišču, kjer pa ni stanoval; v višji si je dostikrat prebral stanovanje in je postal tipičen samostojen dijak-odličnjak; zaradi dobrih uspehov je bil menda sprejet drugo leto v Alojzijevišče. Med sošolci so nekateri poznejši slovenski veljaki, med profesorji pa J. Marn in Heinrich, ki hvali Krekove nemške naloge (Sie werden ein deutscher Dichter werden), a mu že v VI. razredu očita panslavizem. Odlične rede je imel K. v slovenščini, nemščini in zgodovini, zunanja oblika njegovih nalog pa je bila zanikrna. Zaradi neprimernega vedenja je moral v VT. šoli iz Alojzijevišča.
Prijatelji ga hvalijo kot neugnan ca, ki mu je zunanje samostojno življenje (poučeval je v dveh rodbinah) gotovo bilo zelo všeč; v šoli je ostal nediscipliniran (tarokira) in se je učil neenakomerno do Vlil. razreda. Profesorji so pričakovali, da postane časnikar in je res že tedaj v tej smeri delal, prevajal Jeranu, pa mnogo bral (Shakespeare j a, Ovida, Katula, Horaca), kar ga je navajalo h književnemu delu, tako da je začel ustanavljati dijaške liste in sodeloval v Vrtcu, a v govorniškem tečaju je nastopil kot kritik. Znan je bil za strokovnjaka v slovanskih zadevah, rad hodil v gledališče in — čeprav slab matematik — imel posebno gibčnost duha, da se je neobvezno učil še italijanščine in francoščine itd. Dr. Ahn je baje rekel o njem: »Der Kerl ist doppelt pfiffig«.
Pri zrelostnem izpitu je dobil »izvrstno« samo v slovenski nalogi (Vodnik in Prešeren).
S sociologijo se je prvič seznanil po maturi pri Hladniku v Beli-krajini. Na prejšnjih počitnicah (v Selcih) je zabaval kmečko mladino in ni bil preveč pobožen. Župnik Mayr pravi: »Ta fant bo nekaj posebnega: ali bo storil zelo mnogo dobrega ali pa zelo mnogo slabega; za oboje ima talent.« Isti župnik je Kreka spravil v bogoslovje, kar je vse presenetilo, ker K. ni bil znan kot poseben prijatelj duhovnikov. Šel je tja zaradi matere in zato, ker je hotel kot župnik tudi on pomagati revežem.
V b o g o s 1 o v 11 i c i je Krek odličnjak, ki je svojih uspehov in nove maše vesel. Postaja točen. Za napitnico govori o socializmu na krščanski podlagi. Škof Missia ga pošlje na Dunaj v Avguštinej, da postane profesor bogoslovja, ker je »ein junger Priester von selte-nem Talent«. Krekova disertacija ima naslov (latinski): O značaju in duhu sv. apostola Pavla.
Izpit je napravil 7. maja 1892., postal doktoj bogoslovja in bi rad šel študirat v Palestino »Sveto Pismo«, česar pa ni več dosegel. Med njegova prva potovanja spada obisk Prage in drugih čeških mest.
Dunajska doba (Avguštinej) je vtisnila Kreku trajen pečat, posebno so vplivali nanj: redno čitanje časnikov, javni dogodki v avstrijski prestolnici in njen tedanji antisemitizem (gonja proti židovstvu), v zavodu za knjižnice in Slovanski klub, ustanovljen za kramljanje. Izmenjava misli in izobrazba sta tedaj Kreka že pripravili za nastop pred slovensko javnostjo, kar je bil njegov osebni cilj, česar pa s skromnejšo izobrazbo ne bi mogel, ali, kakor pravi urednik njegovih zbranih spisov: »brez cerkve bi naš narod ne imel Kreka«.
Ob koncu njegove poti, še pred svetovno vojno, ko je bil že priznan in vodilni slovenski politik, ga vidimo že zunaj obeh okvirov, iz katerih je izšel: zunaj slovenskih lokalnih razmer in zunaj Cerkve, odločujočega s samostojnim in zavestnim delom o domačih razmerah — vsaj deloma uspešno in veljavno, ker je odločal med ljudstvom in Cerkvijo in državo.
Pri njem smemo torej z vso pravico raziskovati to objektivno dano razvojno črto, ki je merilo vsakega poklicnega politika. Vzgon iz elementov, iz katerih je rastel, miselna oprostitev iz teh vezi, je pogoj, da dozori v politiku produktivna miselnost. Isti pogoj pa je kakor osebno tako tudi objektivno določen iz bistva politike, kajti vsak njen uspeh je sprememba v družbi. Dejavna osebnost mora preobraziti družbo, vsak njen nedoumljen vpliv na njegovo miselnost bi ga pri tem delu oviral. S tega vidika so važni pred vsem vplivi vzgoje in pri tej sta se pri Kreku uveljavila najbolj dva elementa: slovenska vas, ljudstvo, ki je prehajalo v obliko moderne družabne edinice v narod, in katoliška Cerkev — kot zunanja sila in kot notranja sila, ki je prevevala vse naše ljudstvo, na mladega dijaka in duhovnika pa vplivala z vsemi svojimi vzgojnimi sredstvi in družabno važnimi idejami.
Slovenski politik Krek je z vsemi svojimi sposobnostmi zvesto služil Cerkvi. Zunanje in notranje je narodno načelo podredil verskemu in celo cerkveno katoliškemu.
Približno enako je podredil uradno-cerkvenemu tudi socialno načelo kot sociolog in voditelj katoliškega delavskega gibanja pri Slovencih. Boj za pravice zatiranega naroda se je pri njem združil z bojem za pravice delovnih stanov. Zopet pa se je moral opirati na Cerkev in na tisto stranko, ki je bila z njo v zvezi. Kako je to delal v praksi, si lahko ogledamo še pozneje. Videli bomo, da se je ta pot močno začrtala tudi v njegovih spisih.
Preden si ogledamo to vprašanje v snovi, smemo z vso pravico navesti, kar pravi drugi Krekov življenjepisec, dr. Rogulja, ki je menda z njim osebno govoril o značaju političnih strank. Kakor piše Rogulja:
»., • je naglašal duhovnik dr. Krek, da je splošno proti konfesionalnim strankam, ker svet njih napake pripisuje Cerkvi in skuša država pritiskati na hierarhijo, da vpliva na strankarsko politiko: ne naslov, ampak vsebina naj odločuje, ki mora biti v soglasju s katoliškim naukom. —«
Misel o ločitvi stranke in Cerkve nam dokazuje, da si je takšne ločitve Krek resno želel. Posebno pa nam je s tem dovoljeno razlikovati s Krekom dve avtoriteti, kakor jih je načelno razlikoval sam, to sta: katoliški nauk in strankin program.
Stranko je poskušal Krek preurediti in je šel radi tega med ljudstvo, da jo z njegovo močjo spremeni in dobi v njej oblast. Delal je z jasnim ciljem.
Pri lem pa je vedel, da se bo za oblast v stranki moral boriti za naklonjenost druge oblasti, ki je dosti močnejša. To je cerkvena oblast. Kot duhovnik jo je moral priznavati	brezpogojno	in je to tudi	storil ali	vsaj do
svoje smrti poskušal. Katoliški	nauk zanj ni	bil sredstvo,	kakor bi	mu bila
lahko le sredstvo — strankina	ideologija in	strankin program. Zato bi pač
težko našli Kreka v nasprotju	z vero. Ostal	pa je kritik	cerkvene	politike
in je temu stališču ostal vsaj deloma zvest tudi literarno.
Ni pa bilo tako od vsega početka. Pri mladem Kreku srednješolcu je bil vpliv uradne cerkvene miselnosti mnogo večji, kakor pozneje, posebno pač že zato, ker se tega vpliva ni mogel jasno zavedati, še manj pa se mu je mogel ubraniti.
V prvem zvezku zbranih spisov poroča urednik o Krekovi nalogi v osmem razredu srednje šole. Tam beremo, kako je K. v nalogi »Protestantizem in slovensko slovstvo« zagrešil neprimerno surove stavke o slovenskih protestantih. Besede: »No, saj poznamo te psičke...« itd. moremo danes oprostiti komaj najbolj neobjektivnim katolikom, če jih primerjamo s se-
danjim našim pojmovanjem o zgodovinski vlogi protestantskih Slovencev, pa moramo celo obžalovati, da jih je mladi Krek sploh mogel zapisati.
Za takratnega Kreka pa je ta površnost značilna, njega so vlekle druge strani tega problema. Že kot osmošolcu se mn očitno vsiljuje v nalogo resno vprašanje, kakšne koristi bi utegnil biti za Slovence protestantizem. Odgovarja na to vprašanje celo z nekim ne dokaj odločnim sovraštvom, ki pa je bilo takrat preveč utrjeno v katoliški miselnosti, da bi se mu bil uprl:
»Tedaj od mož, služečih tujemu principu, navdahnjenih od tujih nazorov, se je pričelo slovstvo naše? Bridka resnica, tem bridkejša, ker bi bili ti nazori — uresničeni — v največjo škodo našemu narodu.«
Tako piše K. in brani Cerkev ter jo opravičuje pred narodom, češ, da je bilo »naše začetno zidanje (slovstvo) sezidano na krivi, Slovencem sovražni podlagi; ta se je morala iztrebiti...« itd.
Odobrava požiganje prvih slovenskih knjig, češ, da niso bile narodu koristne, ker so razširjale nove, Cerkvi sovražne nauke.
Cerkev in narod sta mu dva določena elementa. Z njima misli že v osmi šoli. Pozneje se je k tema silama v njegovih računih pridružila še tretja — država, oblast, avstrijska država kot monarhija, s katero je moral računati.
(Dalje.)	Ivo	Grahor
Notranja medsebojna povezanost monopolnega kapitalizma in krize1
Kriza! Kdo ne pozna te jezikovne tujke in te internacionalne pošasti? Že peto leto jo izgovarja človeštvo: njegov majhen del kot izgovor za še brezobzirne j še izkoriščanje, večina človeštva pa kot izraz pomanjkanja najnujnejšega.
Sama na sebi pa kriza ni nič novega. Odkar obstoja kapitalistični sistem, so se krize redno ponavljale in današnja gospodarska (in iz nje izhajajoča politična... kulturna) kriza je le ena izmed mnogih, ki so nastopale pred njo. Zato ima današnja gospodarska kriza vse one lastnosti, ki so jih imele prejšnje, ciklične, kapitalizmu imanentne krize.
Toda današnja gospodarska kriza ni samo gola ponovitev prejšnjih kriz, marveč je mnogo več: jc kriza kapitalističnega sistema in sicer v monopolnem stadiju njegovega razvoja. Obadva povdar-jena momenta, ki dajeta ne samo današnji krizi, temveč prav tako vsemu svetovnemu dogajanju značilno obeležje, imata svojo zgodovino. Za prvi moment — da je nastopila kriza kapitalističnega sistema — je značilno, da ga dolgo, dolgo niso hoteli priznati meščanski ekonomi in krščanski sociologi in ga smatrali za zablodo zablode-dialektične metode spoznavanja. Na tihem so pričakovali in javno zatrjevali, da bo gospodarski razvoj postavil
1 Članek je zamišljen kot nadaljevanje in razširitev dr. Pokornovih člankov »Sprememba gospodarskega reda« v li. in 12. štev. lanskega letnika »Besede«, kjer je podal splošen, a precizen in nadvse točen pregled razvoja kapitalizma, njegovo monopolno organizacijo, nujnost njegovega propada in nujnost prehoda v kolektivizem.
dialektiko na laž. Toda ravno tu se je pokazala dialektika za nenadkriljivo. Za njo capljajo danes, prisiljeni in od dejstev poučeni meščanski ekonomi in kapitalistični reformatorji, ki jili je pisana množ. Omenim naj samo dva.
Prof. Roepke, nemški meščanski ekonom, piše v »Weltwirtschaftliches Archiv«, jan. 1933: »Ne moremo priznati, da bi bilo možno rešiti svetovno gospodarsko krizo v okviru obstoječega gospodarskega in socialnega reda ... Odkar je po letu 1931. zavzela svetovna kriza tak razmah, je nemogoče jo primerjati s katerokoli krizo v prošlosti. Reči smemo, da ne gre več za krizo v sistemu, marveč za krizo sistema same g a.«
Mussolini je dejal v italijanskem parlamentu ob priliki proglasitve zakona o korporacijah: »... ali je kriza, ki nas davi že štiri leta in gre že v peto, kriza v sistemu ali kriza sistema samega? Na to težko vprašanje ne moremo takoj odgovoriti. Treba je zrelega, utemeljujočega razmišljanja. Danes morem dati odgovor: kriza je prodrla tako globoko v sistem, da je postala kriza sistema samega. To ni več rana, marveč vrojena bolezen«.2
Za drugi povdarjeni moment današnje krize — da je nastopila v času, ko je kapitalizem organiziran — pa je značilno, da ga nihče izmed meščanskih »reševalcev« krize, teoretičnih in praktičnih, ne upošteva, oziroma ga kot najvišji produkt kapitalističnega organizma ne skuša odstraniti, marveč na njem in z njegovo pomočjo, in v njegovem interesu »rešuje« krizo.3
Sedanjo gospodarsko krizo označuje njen prekomeren razvoj. Poleg tega, da traja dalje kot katerakoli prejšnjih, da je mnogo silnejša, bi bilo v njeno razumevanje treba povdariti sledeče:
1.	»Gospodarsko krizo imamo takrat, kadar ne uspevata renta in dobiček; delavci in kmetje so sicer v stalni krizi izza početka kapitalističnega gospodarskega reda« ... Sedanja, kapitalistična kriza ni izbruhnila najprej v visoko razvitih kapitalističnih državah, marveč v agrarnih državah, kjer se je skoro neopazno izcimila iz kronične agrarne krize. Vpliv slednje na razvoj splošne gospodarske krize je precejšen. Sedanja agrarna kriza, ki traja že več kot 10 let, je namreč sestavni del splošne krize kapitalizma. Protislovje med družabno produkcijo in zasebnim prilaščanjem je vodilo do ostrega, kroničnega protislovja med produkcijsko inkon-s u m p c i j s k o močjo kapitalistične družbe. To slednje protislovje pa se je na drug način »izravnavalo« v industriji in drugače s strani poljedelske produkcije. V industriji se je izravnavalo protislovje povečane produkcije in zmanjšanega konzuma na ta način, da se je stavil velik del produkcijskega aparata »na razpoloženje«, skratka, da se je produkcija omejila, kar je imelo za posledico brezposelnost. V poljedelskem pa se izraža gori navedeno protislovje v stalni nad produkcijski krizi.
Isti vzrok — protislovje med povečano produkcijo in zmanjšanim konzumom, kar je posledica temeljnega protislovja kapitalistične družbe: privatno prilaščanje družbeno izdelanih produktov — ima v različnih področjih in panogah različne učinke. Odkod ta pojav? Tukaj zadenemo na ono dejstvo, o katerem ravno mislimo razmotrivati:
2 Nachrichtenblatt iiber die fascistischen Korporationen Rim, nov. 1933—XII.
3 To dela predvsem fašizem v Nemčiji, Italiji, Poljski, krščanski socializem v Avstriji. Pri nas pa si je postavil isti cilj pokret »Boj« ali »Zveza borcev«, o čemur pa bo govor v eni izmed prihodnjih številk.
Industrijo obvlada večinoma monopol, v poljedelstvu pa prevladujejo — razen v Ameriki, kjer imamo racionalizirano produkcijo in koncentrirana produkcijska sredstva, ter razen tam. kjer imamo še fevdalna veleposestva — mali obrati. Zato je v industrijski produkciji možna organizirana omejitev produkcije, ni pa radi razcepljenosti in neorganiziranosti možna v poljedelski produkciji, kjer se nasprotno produkcija in seveda tudi obseg obdelane površine vedno bol j širita. To neomejeno razširjevanje produkcije v poljedelstvu ima svoj motor v sledečih dejstvih: da so gotovi »stalni« stroški neodvisni od obdelane površine, n. pr.: amortizacija inventarja, obresti dolgov, davki i. t. d., dalje v dejstvu, da se more uporabiti delovna sila kmečke družine radi velike brezposelnosti samo v lastnem obratu. Vrhu tega vpliva še dejstvo, da so mogli veliki obrati v prekomorskem poljedelstvu (farme!) z uporabo traktorjev in kombajnov, z brezobzirnim zniževanjem mezd še leta 19-32 kljub nizkim žitnim cenam realizirati precejšen dobiček. Ker se to razširjevanje produkcije vrši v sleherni, agrarno vsaj nekoliko razviti državi, zato izvoz v sleherni državi pada. domač konzum radi omejevane produkcije v industriji — kar rodi brezposelnost in pomanjkanje industrijskega proletariata — pada, zalogo pa se kopičijo, kupna moč poljedelskega producenta za industrijske predmete pada.
V Jugoslaviji je bilo leta 1927 posejanih s pšenico 3,235.000 kat. jutrov, leta 1933 3,500.000 kat. jutrov. Kljub temu, da je cena kmetskim produktom vseskozi padala, smemo iz naslednjih številk v zvezi s povečano površino obdelane zemlje sklepati na ogromno nadprodukcijo, seveda le relativno:
Jugoslavija je izvozila pšenice
leta 1927	za	165	milj.	Din
leta 1928	za	410	milj.	Din
leta 1929	za	1230	milj.	Din
leta 1930	za	474	milj.	Din
leta 1931	za	475	milj.	Din
leta 1932	za	163	milj.	Din
leta 1933 za 17 milijonov 227 tisoč Din.
Monopoli4 vplivajo na zaostritev agrarne krize na'dvojen način: na eni strani zmanjšujejo z zniževanjem mezd in z monopolnim omejevanjem produkcije — kar rodi brezposelnost — kupno moč mestnega in industrijskega proletariata; na drugi strani pa kot kupec poljedelskih produktov tišči njihove cene navzdol.
Povezanost agrarne krize s periodično industrijsko krizo je vodila na ta način do medsebojne zaostritve: zmanjšana konsumpcijska moč industrijskega in mestnega prebivalstva je poostrila agrarno krizo. Radi tega je
1 ki seveda niso nastali v krizi ali tik pred krizo, temveč mnogo prej in nastajajo še vedno novi, k čemur pa se še povrnemo. Monopoli nastajajo in se razvijajo po zakonih kapitalistične koncentracije in kumulacije kapitala. Omenjam samo nekatere starejše kartele: 1903 je nastal v Nemčiji sladkorni kartel in 10 steklarskih kartelov, 1904 kartel za pridobivanje kalija, 1905—1910 je bilo v nemški industriji in trgovini vezanih 500—700 kartelov. Poleg »nacionalnih« imamo tudi internacionalne kartele: Sindikat tovarn za izdelovanje steklenic iz leta 1907: kartel. ki veže vse steklarske tovarne Francije. Anglije. Avstrije in Italije- obstoja že iz leta 1909. Vsa podjetja za izdelovanje tračnic (Eisenbahnschienen-Werke) so se kartelizirala v letu 1904... »Reči moremo, da ni niti v Evropi, niti v Ameriki dežele, v kateri ne bi bilo teh, vsa gospodarska območja obvladujočih moči, ki karakterizirajo kapitalistični sistem« (Mussolini, o. c.).
bila zmanjšana kupna moč poljedelstva za industrijske produkte, kar je zaostrilo industrijsko krizo. To medsebojno povzrokovanje se še vedno vrši v geometrični postopici.
2.	Uvod v splošno gospodarsko krizo je tvoril znani silni borzni krah v Ameriki. Posledica monopolnega značaja današnjega kapitalizma je namreč ta, da se pred krizo ni mogel uporabiti ves razpoložljiv obratni kapital v produkciji, da torej ni prišel v cirkulacijo. Čim bolj so v produkciji prevladovali monopoli, tem manj možnosti je imel mali kapital, da se neposredno uveljavi in uporabi v produkciji. Monopoli morejo namreč obdržati cene samo z omejevanjem produkcije. Zato ne morejo uporabiti svojih velikih profitov za razširjevanje produkcije lastnih produktov. Čim bolj je razvit monopol, tem težje je akumulirani kapital produktivno naložiti v produkcijo. Te okolnosti imajo za posledico za zadnje desetletje značilno preobilico obratnega kapitala. Posledica preobilice je silna borzna spekulacija, ki je karakteristična za dobo prosperitete.
Dejstvo, da je izbruhnila kreditna kriza pozneje, po izbruhu splošne gospodarske krize, moremo razložiti z gori omenjeno preobilico obratnega kapitala, pa tudi z dejstvom, da so velebanke najtesneje povezane z industrijo. Velebanke, katerih aktive so naložene v akcijah in kreditih njim pripadajočih industrijskih podjetij, so poiskale vsa razpoložljiva sredstva, da preprečijo izbruh kreditne krize, ki bi mogel biti tudi zanje usode-poln. Podpirali so jih v teh eksperimentih meščanski »Konjunkturforscher-ji«, ki so napovedovali kratkotrajno krizo. Ta težnja velebank, da preprečijo kreditno krizo, je imela nekaj časa uspeh, zdelo se je celo, da se jim bo docela posrečilo preprečiti izbruh kreditne krize. Toda notranja dialektika krize je vodila do tega, da je sledil tem hujši izbruh, čim dalje se je umetno zadrževal.
Gospodstvo monopolnega kapitalizma, ki obvlada gospodarstvo kapitalistične družbe, otežkočuje radi splošne krize kapitalizma rešitev gospodarske krize.
Marx je postavil na podlagi splošnih razvojnih zakonov kapitalizma zaokroženo teorijo o neizogibnem in revolucionarnem propadu kapitalizma, ne da bi upošteval monopolni kapitalizem kot poseben stadij razvoja kapitalizma, čeprav je na drugi strani pokazal na proces centralizacije in koncentracije kapitala. Ta pa nujno vodi do monopolne organizacije kapitala in je torej že 011 postavil teoretično podlago, ki so jo drugi še na podlagi resničnega razvoja še dalje razvijali in tako podali ključ do razumevanju vsemu današnjemu dogajanju v kapitalistični družbi.
Monopolni kapitalizem in njega zunanji izraz — imperijalizem je konkretna zgodovinska pot, ki vodi na podlagi splošnih razvojnih zakonov kapitalističnega družabnega reda do splošne krize sistema, ki vodi dalje do njegovega revolucionarnega propada. Splošna kriza kapitalističnega sistema je ona perioda človeške zgodovine, ki jo označuje borba proletariata proti buržoaziji, ki jo označuje borba dveh sistemov. V onem delu gospodarstva, ki je ostal še kapitalističen, se kapitalizem razvija še naprej v smeri mono-polizacije, tudi v času krize. Ločiti monopolni kapitalizem od splošne krize, je nepravilno. Teorija socialno-fašističnih teoretikov Bernsteina, Kautskyja, Hilferdinga se je pokazala za docela napačno, namreč trditev, da so monopoli v stanu omiliti gospodarsko krizo. Monopolizem na podlagi imperializma izključuje to teorijo. Monopol, ki nastane v posameznih industrijskih panogah, ojači in poveča kaos, ki je lasten vsej kapitalistični produkciji. Celo tam, kjer se posreči ustvariti svetovni monopol in združiti v eni roki
svetovno produkcijo kake vrste blaga, kot je bil to slučaj pri Kreugerju, je radi razcepljenosti svetovnega trga v posamezne nacionalne trge anarhija v produkciji neizogibna in vodi do propada takega svetovnega monopola.
Sicer so tudi meščanski gospodarstveniki, ki preiskujejo učinkovanje monopolov na krizo, prisiljeni priznati, da monopoli krize ne omilijo, marveč zaostrujejo. Tudi nemški socialdemokratski teoretiki so pred in deloma tudi po prihodu Hitlerja na oblast zastopali tezo, da pomeni udeležba države na velikih monopolnih podjetjih korak k socializmu. Prav gotovo, če bi bilo dejansko izropanje delavskih mas v svrho sanacije bankrotnih vele-kapitalističnih podjetij že socializem. V resnici namreč pomeni državni monopol v kapitalistični družbi samo sredstvo za zavarovanje dohodkov milijonarjem iz te ali one industrijske panoge, ki jim grozi bankrot. To je tudi velikopotezen gospodarski načrt Hitlerjev, da prevzema država ban-krotna velepodjetja, jih sanira z državnim denarjem, nato pa zopet »repri-vatizira«.
3.	Monopoli ovirajo rešitev krize. Glavni momenti, ki igrajo pri tem važno vlogo, so predvsem:
a) Vzdrževanje monopolnih cen na notranjem trgu. To vzdrževanje se vrši z vsestranskim podpiranjem od strani države, ki onemogoča konkurenco inozemskega blaga na notranjem trgu bodisi s carino, kontingenti, uvoznimi prepovedmi i. t. d. Diferenca prostih in monopolnih cen nam kaže naslednjo sliko: Padec cen od leta 1929 do decembra 1932 je bil sledeč:
Monopolne cene:	Proste	cene:
Nemčija	....	—	20-5	—	55-2
Poljska	....	_	5 9	—	50 3
Ogrska	....	—	7-9	—	31 0
Avstrija	....	-f-	5-4	—	33 0.
To znači, da se umetno vzdržujejo monopolne cene nad nivojem, ki ga zahteva kriza. S tem pa je preprečena ona najvažnejša pot do rešitve krize: znižati cene blaga na ono stopnjo, na kateri se nahaja družbena kupna moč, s tem se torej preprečuje vpostavitev sorazmerja med ponudbo in povpraševanjem. Istočasno pa pomeni razhod monopolnih in prostih cen zaostritev krize za one produkcijske panoge, ki so prisiljene kupovati elemente konstantnega kapitala po monopolnih cenah, svoje blago pa prodajati po prostih cenah. V tem položajni se nahaja vsa naša agrarna produkcija. Današnji kapitalizem se loči od prejšnjega, recimo liberalnega kapitalizma po svoji notranji organizaciji, ki je organizacija monopolnega kapitalizma. Samoobsebi se razume, da spravlja ta okolnost najširše ljudske mase, ki je glavni kupec in konzument blaga, v večno revščino, da vodi ta okolnost do podaljšanja in zaostritve krize.
Monopoli omejujejo ob trajnem vzdrževanju cen produkcijo, incsto da bi znižali cene, povečujejo za splošno krizo značilno brezposelnost, ki je že itak pod vplivom krize narasla. To brezposelnost v merah izrablja monopolni kapitalizem za zniževanje mezd in plač. (Kajti glede cen ne velja več zakon o ponudbi in povpraševanju, ta zakon je monopolni kapitalizem zase suspendiral. Velja pa še vedno za delavski razred in za produkte neorganiziranih p r od u ce n to v -k m e t o v, kakor je to dobro pokazano v uvodu omenjenega članka.) S tem pa seveda zmanjšuje dohodek delavstva in nameščencev, ljudski dohodek sploh. Zmanjšana je kupna moč cele plasti družbe, kriza sc zaostruje.
sliko:
in nameščenskih prejemkov v Nemčiji 1	
1928 . .	. . 11.789 milijonov mark
1929 . .	. . 10.072 milijonov mark
1930 . .	. . 9.652 milijonov mark
1931 . .	. . 7.647 milijonov mark
1932 . .	. . 6.388 milijonov mark
1933 I. poli.	6.000 milijonov mark.
dle plače v	tovarniški industriji (1. 1925
1929 . .	. . 108
1930 . .	. . 87
1931 . .	. . 66
1932 . .	. . 45
1933 1. poli.	40,5.
L) Monopolni kapitalizem skuša ohraniti svoj profit na stroške kmetskega prebivalstva, neorganiziranih producentov in kolonij s tem, da jim vsili pri nakupu surovin in drugih elementov konstantnega kapitala nizke monopolne cene. Zasebni monopoli so organizirana roparska tolpa proti malemu, neorganiziranemu producentu, ki je brez moči. Kdor samo malo pazljivo čita meščanske časopise in revije, bo našel vse polno podatkov o diktiranju monopolnih cen, kar je vse naperjeno proti malemu človeku v korist par monopolistov. (Izvoz živine!) Osnujejo se karteli, ki kupujejo samo toliko, da presega ponudba še vedno povpraševanje, ali pa se osnujejo »rajonski karteli« za nakup kmetskih produktov: na gotovem področju kupuje samo eden kupec in na ta način prav lahko diktira cene.
Monopoli bogatijo na trojen način:
z neposrednim izkoriščanjem lastnih delavcev v produkciji; z izkoriščanjem delavcev in širokih ljudskih mas kot konzumentov, ko jim vsilijo visoke monopolne cene svojega blaga,
z izkoriščanjem kmetskega prebivalstva s tem, da kupuje monopolist njegove produkte po znižanih monopolnih cenah.
Samo tako si moremo razlagati strahovit padec cen kmetskih produktov in v primeri z njimi visoke cene industrijskih produktov. Gibanje cen kmetskim produktom v letu 1933 je bilo sledeče (samo najvažnejšim):5
		I. II.	1933	1. V. 1933	I. YII. 1933	I. IX. 1933	1.1. 1934
pšenica . . .	■ q	190	Din	210 Din	200 Din	105 Din	100 Din
rž 		- q	160	Din	130 Din	120 Din	80 Din	75 Din
ječmen . . .	• q	120	Din	110 Din	110 Din	65 Din	65 Din
oves ....	• q	120	Din	110 Din	110 Din	60 Din	60 Din
koruza, nova	• q	75	Din	60 Din	65 Din	65 Din	70 Din
koruza, sušena .	• q	80	Din	60 Din	— Din	65 Din	— Din
Toda ne samo kmetsko prebivalstvo pada vsled potenciranih metod kapitalističnega izkoriščanja v vedno večjo revščino. Isto se dogaja z rokodelci, domačimi obrtniki, malimi tovarnarji i. t. d.
5 Po »Glasniku zavoda za unaprcdjivanjc spoljne trgovine«.
Brezposelnost mizarskih delavcev je fantastična. 60% mizarskih delavcev sploh ne more dobiti dela. Od onih 40-%, ki sploh še žive od svoje obrti, pa jih komaj 30 od 100 dela relativno redno.
V dobi konjunkture so zaslužili po 60 do 120 Din dnevno. Sedaj je zadovoljen s 15 do 30 Din. Tako slabo plačani delavci spijo seveda kar v delavnicah in v že davno izpraznjenih skladiščih, med njimi pa razsaja luberkuloza ...“
Tako je gospodstvo monopolnega kapitala, tako on in drugi z njim rešujejo krizo. Tako je pri nas, drugod, povsod.
Toda, ker sem že zašel iz teorije o monopolih na praktične in konkretne stvari, naj omenim še zaključke:
Delovno ljudstvo in vsakdo, ki se hoče boriti za njegov obstanek, se mora boriti proti trojnemu izkoriščanju:
proti zniževanju plač in mezel;
proti redukcijam! Podjetnik-monopolist naj zniža cene, ne pa omejuje produkcije;
proti monopolnim cenam industrijskega blaga;
proti sramotnim cenam kmetskih produktov.
To je boj za dnevne zahteve! In upravičen in edino resničen! Vse drugo je maska in demagogija!
Pa še nekaj bi skoro pozabil. Četrti način izkoriščanja, ki se dogaja po fašističnih državah, kakor so Italija, Nemčija, sedaj Avstrija: vlada monopolnega kapitalizma nad državo po finančni oligarhiji. S pomočjo državnega aparata se steka velik del že itak nizkih mezdnih dohodkov v državno blagajno in od tam prehaja pod najrazličnejšimi naslovi v žepe monopolistov. N. pr.: nemški delavec. Po podatkih instituta za raziskovanje konjunkture, se je delavstvu odtegnilo za direktne davke in socialne dajatve v 3. četrtletju 1932 nič manj kot 169%. Poleg tega prihajajo v poštev še prostovoljne dajatve in odtegljaji. K temu pridejo najrazličnejše vrste indirektnih davkov: sladkor, tobak, pivo itd. Končno carine, ki dajejo monopolom možnost držati cene na daleko višji višini, kot je na svetovnem trgu. In vse te dajatve, iztisnjene iz delavcev in konsumentov sploh, pridejo potom raznih subvencij, posojil, sanacij v roke monopolistov.
Vsi ukrepi, s katerimi skušajo monopoli s pomočjo svoje ekonomske in politične moči obdržati profite in prevaliti bremena krize na delovno ljudstvo, vse to vodi neizbežno do zmanjševanja konsumpcijske moči širokih mas delovnega ljudstva — delavcev, kmetov, obrnikov. S tem pa je podana nemožnost upostavitve ravnovesja med ponudbo in povpraševanjem, s tem je onemogočen »normalen« kapitalistični izhod krize.
Murtin Joško
11 »Jutro« 25. II. 1931.
Preteklosti ni več in bodočnosti še ne. Bitje je docela stisnjeno v minuto sedanjosti. Čudo te sedanjosti, v njem se družita preteklost in bodočnost v spominu in upanju.
Načrtno gospodarstvo
i.
Že v naravi vsakega posameznika in celote je, da si skuša zboljšati svoj položaj. Ta naravna zahteva je posebno živa, ako pride posameznik ali celota v tak položaj, da ima na izbiro samo dvoje: ali izpremmeba ali smrt. Ker so dejanja celote dalekosežnejšega pomena, bomo govorili le o celoti.
Prav vsi so si danes edini v tem, da je družabni in gospodarski položaj tak, kakršen je, nevzdržljiv. Zato iščejo izhodov in novih poti. Zaradi tega toliko poizkusov in še več ugibanj. Edini važen in dalekosežen poizkus v tem stoletju, da reši vprašanje gospodarskega in družabnega preustroja, je poizkus socialistične države. To, kar je ustvaril fašizem v Italiji in kar hoče ustvariti v Nemčiji ali kar propagira predsednik Združenih držav Severne Amerike, so le poizkusi, ki so lokalnega značaja in imajo le začasno moč. Hočejo namreč reorganizacijo na starih temeljih, ne pa zgraditi nekaj popolnoma novega.
Do sedaj je imelo človeštvo dva velika graditelja, ki sta zgradila svoje gospodarstvo po načrtih in ki sta s svojo stavbo vtisnila pečat za cela stoletja ali bolje rečeno: eden ga je že, drugi ga hoče utisniti. Ta dva graditelja sta katoliška cerkev in socialistična država. Cerkev je nastopila po zlomu in razsulu rimskega imperija in ustvarila gospodarski in družabni rod, ki je bil popolnoma nov in nasproten redu, ki je vladal v rimskem imperiju. S tem redom je ustvarila blagostanje, kakršnega človeštvo od tedaj ni več imelo. Družabni in gospodarski red katoliške cerkve je temeljil v bistvu na delovni vrednostni teoriji. V pogledu načrtnega gospodarstva je omembe vreden tudi družabni in gospodarski red države Inkov. Ti so imeli svojo državo na ozemlju Peru okrog 1200 p. Kr. Obstojala je 300 let. Bila je zelo dobro urejena in sicer na kolektivističnem temelju. Produkti, agrarni in obrtniški, so bili last skupnosti. Delo je bilo obvezno. Vsak državljan je moral vršiti odkazano delo. Pridelki, agrarni in obrtniški, so se razdeljevali po izdelanem sistemu, trgovine v sedanjem smislu sploh niso poznali. Spekulacija je bila izključena, beračev niso trpeli. Ako je kdo obubožal, je država priskočila na pomoč. Ne po kapljicah ali pa v obliki miloščin, ampak velikodušno, na temelju zakona, tako da je obiležje manjvrednosti sploh izginilo. V državi ni bilo luksusa, pač pa je v splošnem vladalo blagostanje. To tako idealno urejeno državo je uničil osvajalni imperializem Španije.
Sto let pozneje, leta 1609 so na ozemlju ob Pacifiku v deželi Paraguay, ki je bila seveda veliko večja od današnje, pričele rasti družabne institucije. Zapuščenih in od Španije stiskanih Indijancev so se zavzeli jezuitje. Da bi ljudstvo rešili bede, ga dvignili gospodarsko in kulturno, so mislili na to, kako bi iztrgali ljudstvo iz klešč raznih priseljenih izkoriščevalcev in kako bi ga tudi odtegnili kulturnemu vplivu skvarjenih rojakov. Radi tega so ustanovili tako zvane redukcije.
Redukcija pomeni stalno naselbino Indijancev, ki je popolnoma izolirana od Evropejcev pod vodstvom jezuitov. Po daljših bojih se je končno ustalilo 30 redukcij. Te so tvorile temelj avtonomne krščanske države. Redukcije so sicer priznavale suvereniteto Španije, v ostalem so bile pa popolnoma samostojne. Osnovni temelj redukcij je bil: socializacija produkcije in ko n suma, njih značaj je bil teokratski. — Redukcije so uvedle smotreno urejeno družinsko življenje, dovoljeno je
1 >i 1 o le enoženstvo, gradila so se zidana enodružinska stanovanja, vzgoja otrok je bila napol komunistična. Otroci so odšli zjutraj v zavode iu so se vrnili zvečer k staršem.
Občinske uprave so bile avtonomne, vodili so jih izvoljeni upravitelji. Ti so imeli tudi sodno oblast. Zemlja je bila skupna last. Vsak glavar je dobil toliko zemlje, kolikor je je potreboval za svoj rod. Poleg tega so morali obdelovati tudi zemljo, od katere pridelki so prišli v skupna skladišča. Za važnejše kulture: čaj, bombaž so uvedli popolnoma kolektivno pridelovanje. Tudi obrt in industrijo so izvajali kolektivno, istotako so gojili tudi živinorejo kolektivno.
Denarja redukcije v splošnem niso poznale. Predmete, katerih niso sami pridelovali, so dobivali potom zamenjavanja z lastnimi pridelki. Tudi davek španskemu kralju so v začetku plačevali v naravi.
Redukcije so imele velikanske uspehe. Ustanovile so šole, razne obrtne in industrijske delavnice, vzbudile in poglobile narodno zavest Indijancev. Kajti šolski pouk, uradovanje, bogoslužje, sploh vse javno življenje se je vršilo v domačem jeziku. Redukcije so dvignile poljedelstvo, obrt in industrijo. V redukcijah je vladala poštenost. Sicer so bile dovoljene za zločine smrtne kazni. Toda ves čas. kar so redukcije obstojale, ni bilo smrtne kazni. Če je bil kdo obsojen na večletno ječo, je moral biti na izrečen ukaz jezuitskega generala po devetih letih pomiloščen. — V redukcijah je imela krščanska civilizacija ugodna in rodovitna tla. Pravo delovanje redukcij se je vršilo od 1. 1641—1768.
Redukcije so imele veliko nasprotnikov. Glavni nasprotnik je bil con-ffuistadorski duh — duh eksploatacije. Od tega duha je bila usužnjena državna uprava z vsem svojim aparatom. Celo med svetno duhovščino ni bilo tiste uvidevnosti, katero bi pričakovali od nje. Smatrali so. da je Indijanec manj vredna kreatura. Ta duh je končno dosegel — in čudno! s pomočjo pristojnih škofov, da so bili jezuitje izgnani iz Paraguaya. redukcije pa uničene.
T u div r e d u k c i j a h je bilo delo o b v e z n o. Od te o b -veznosti ni bil nihče izvzet.
II. (Rusija)
Te ustanove so bile omejene na neko ozemlje in niso našle razmaha preko svojih meja. Važnejši in dalekosežnejši so poskusi, ki jih je s svojim načrtnim gospodarstvom pričela Rusija, tla ustvari nov gospodarski iu družabni red. Rusija je dežela, ki je popolnoma svojevrstna. Po naravi obsežna in zaokrožena. Bogata na naravnih zakladih in na talentiranem ter podjetnem človeškem materijah) ima vse predpogoje, da popolnoma neodvisno ustvarja in dograja svoje načrte. Značilne so tudi okoliščine, pod katerimi Rusija to stavbo gradi. Ko je izvojcvala zmago nad kontrarevolucijo, je stula pred novo vojno — pred svetovnim gospodarskim bojkotom. Vrhu tega so imeli nasprotovanja in težave z izvedbo svojih načrtov doma tako, da je bila vlada prisiljena leta 1921 razglasiti novo ekonomsko politiko (Nep.). Vsi so bili prepričani, da je pristal boljševizem s tem na socialno evolucijo in da je začel delati kompromise s kapitalizmom. Levo krilo se je celo dvignilo proti Nepu pod vodstvom Trockija. Njegova usoda je znana. Zakaj, je povedal Stalin v začetku leta 1930. ko je utemeljeval novo gospodarsko politiko. Ugotovil je. da je pričel Trocki boj proti kulakom prezgodaj. — Leta 1927 so bili »nepovci« iz dežele glavni liferantje živil. Med tem časom
je režim pričel s socializacijo zemlje, njen sektor je bil vedno večji in leta 1929 je že mogel Stalin razglasiti gospodarski načrt, ki pomeni popoln preobrat industrijskega in agrarnega gospodarstva, obenem pa tudi vsega družabnega življenja.
Ta načrt je morala pričeti Rusija izvajati z lastnimi sredstvi, ker ji je zaradi svoje komunistične propagande ostali svet zaprl vrata. To se je pa sedaj na obeh straneh že precej spremenilo. Ko je nastopila prva delavska vlada v Angliji, so se vodila med njo in Rusijo pogajanja, da dobi posojilo, za katero bi garantirala Anglija. Delavska vlada je padla, z njo pa tudi upanje Rusije na posojilo. Boljševiki so bili v resnici v težkem položaju. Stare tovarne so bile zopet upostavljene šele leta 1923, z novimi investicijami so mogli pričeti šele od leta 1925 dalje in šele 1927 je produkcija industrije dosegla predvojno stanje. Agrarna produkcija se je le počasi dvignila, ljudstvo je bilo še izčrpano od vojne in revolucije.
Za preosnovo celotnega gospodarstva je morala torej Rusija zbirati sredstva iz lastnega. Temelj za to je bila popolnoma restavrirana predvojna industrija. Ker pa ta ni zadoščala niti za lastno potrebo, je bilo mogoče zbrati sredstva za začetek in nadaljevanje petletnega in bodočih načrtov le na ta način, da je ljudstvo prikrajšano na raznih potrebnih dobrinah. Taka mobilizacija je običajna in mogoča le za časa vojne. To priznavajo tudi boljševiki. Utemeljujejo jo pa s tem, da se v vojni mobilizirana sredstva razmetavajo, dočim se sedaj uporabljajo za nov podvig gospodarstva in za porast produkcije.
Organizacija načrtnega gospodarstva *
Svet (sovjet) zadelo in obrambo (STO) ima nalogo, da vodi vse gospodarstvo v državi. STO mora poznati položaj posamezne panoge narodnega gospodarstva, preiskovati finančne možnosti in določiti delo posameznim komisarijatom z ozirom na gospodarstvo. Svet (sovjet) za delo in obrambo ne more sam vršiti te ogromne naloge. Radi tega je ustanovil veliko komisijo za načrtno gospodarstvo (Gosplan). Ta komisija je le odsek STO-ja, vendar so ji izročene in dodeljene vse pripravljalne funkcije. Na čelu Gosplana je odbor, ki šteje 22 članov. Imenuje ga vlada. — Gosplan ima tisoče nastavijencev iz vseh poklicev: inženjerji, agronomi, gospodarski ekonomi, statističarji, strokovnjaki za trgovino, finance, promet. Ogromno delo je razdeljeno na različne posebne oddelke — oddelek za industrijo, za kmetijstvo, stavbinski oddelek, oddelek za promet, oddelek za razdelitev produkcije, za socialno zavarovanje itd. Na ta način zbira Gosplan materijal iz cele države. Kajti vsako podjetje mora izdelati svoj lasten načrt in ga predložiti Gosplanu. Na temelju zbranega materijala izdela Gosplan načrte za vso državo. Toda ti načrti so veljavni šele tedaj, ako jih potrdi vlada, odnosno kongres sovjetov.
Sovjeti trdijo, da ima socialistično gospodarstvo te-le prednosti pred kapitalističnim: Gospodarstvo se razvija bolj organično z ozirom na naravne zaklade dežele in z ozirom na potrebo splošnosti, dočim snuje kapitalistično gospodarstvo industrijo brez smotra, le z ozirom na interese posameznikov. Potom po načrtu urejenega gospodarstva se je mogoče izogniti raznim cikliškim (vedno se ponavljajočim) krizam, zatreti špekulacijo in uspešno voditi zunanjo trgovino. Ker je ta način gospodarstva tako rekoč organsko zvezan z ljudstvom, gospodarstvo stalno napreduje.
* Program načrtnega gospodarstva je, da osnuje narodno gospodarstvo, ki bo vodeno enotno in centralistično.
Industrija
Sovjeti grade gospodarstvo iz vidika, da se morajo čim prej osamosvojiti. Temelj mora dati težka industrija. Zato so prva leta vrgli skoraj vsa sredstva v težko industrijo. Pri tem so imeli v vidiku celotno industrijo in so določili posamezne gospodarske rajone. Ti rajoni so bili določeni iz raznih vidikov: skušali so jili prilagoditi prirodnim razmeram, zanemarjene kraje dvigniti, ustvarjati propagatorje za svoje ideje. Ti so pa predvsem v industrijskem delavstvu, biti morajo v skladu s sedanjimi in bodočimi načrti. Zaradi tega so nastala iz majhnih krajev velika mesta, dočim so pa nekdaj važna mesta padla na nivo malih provinci j alnih mest. Z načrtnim gospodarstvom so nastali novi gospodarski centri, ki imajo sijajno lego v gospodarsko-tehničnem in strateškem pogledu. Nekateri so prav značilni.
Magnitogorsk. Ta kraj leži v Uralu ob velikem magnetnem, gorovju. Prej neznan kraj je postal velemesto. Izgraditev celotnega Magni-togorska je proračunjena na 800 milijonov rubljev. V celoti je zgrajenih 8 plavžev, visokih 33 metrov, dnevna produkcija nad 1000 ton železa, letna nad 4 milijone ton. Mesto je zgradila tvrdka iz Clevelanda pod vodstvom 19 inženirjev. V zvezi z Magnitogorskim so nastali ob Uralu in v Sibiriji še drugi industrijski centri. V Čeljabnisku je največja tovarna za traktorje. Dolga je 644 m, široka 196 m in izdeluje traktorje s 60 PS. Toda ta tovarna se more uporabiti tudi za izdelavo tankov, topov in drugo vojno orožje. Nove industrije so nastale tudi v Kuznecku, Karagdarju, Kizilui, Nižnem Tagilu (premog), Baveznikovu (kalij, fosfati, žveplena kislina, solna kislina), Bakalu. Torej sami kraji, o katerih svet do sedaj še ni slišal. V tem omrežju je vse, kar potrebuje težka industrija, pa tudi vojna industrija: premog, železo, baker, jeklo, aluminij, elektrarne, traktorji in kemikalije. Ta industrija je predvsem namenjena trgovini z Azijo, zlasti s Kitajsko. V uralsko-sibirski industrijski kompleks spada tudi Azbest. Azbest je mesto s 55.000 prebivalci in leži globoko v gozdovih. Z glavno železniško progo je zvezan le po ozkotirni železnici. Azbest je odkrila šele nova Rusija in ga napravila za važen industrijski centrum. Zaradi česa, pove ime samo. Produkcija znaša 250.000 ton letno. Azbest spada med naj večje svetovne rudnike.
Avtomobilska produkcija. Za središče te produkcije je izbran Nižni Novgorod. Mesto je zgrajeno ob bregovih reke Oka. Kapaciteta tovarn je določena na 140.000 avtomobilov letno. Poleg tovarn gradijo tudi mesto samo, ki naj bo vzor modernih mest. Mesto obsega tovarno za predelavo odpadkov, stanovanja za delavstvo, trgovine, bolnišnico, polikliniko, pralnice, pekarije, klavnico, hladilnico, stadion, šole, krematorij, kopalnice, dečje domove, otroške vrtce.
Produkcija petroleja. Rusija ima najbogatejša ležišča nafte. Baku je središče te industrije. Vrelci so prav za prav neizčrpni. Letna produkcija je sedaj na 300 milijonov ton. Torej zavzema Rusija v tej industrijski panogi prvo mesto na svetu.
Drugo središče industrije za poljedelske stroje je na ozemlju Volge, in sicer nekdanji carski Caricin, sedaj Stalingrad. Prej je bilo majhno podeželsko mestece, sedaj je veliko tehnično prometno središče. Njegov pomen bo v bodočnosti še večji. Stalingrad leži namreč v bližini Dona, torej ob že projektiranem prekopu Volga—Don. Tovarna za traktorje je v polnem obratu. Dolga je 446 m in široka 105 m. Kapaciteta 11 traktorjev na uro, letno 50.000. V tovarni so zaposleni samo mladi delavci in delavke — med 20 in 30 leti. Na ta način bodo dobili z leti dovolj izvež-banih profesionistov-voditeljcv, dočim so zdaj večjidel šc Amerikanci.
Harkov tvori za Ukrajino središče elektro-industrije, poleg tega ima tudi tovarno za traktorje.
Rostov ob Donu je industrijsko središče za Severni Kavkaz.
Tekstilna industrija je na novo nastala v Ivanov-Vosnesensk, prej mala vasica.
Seveda so tukaj našteta le glavna središča nove industrije. V celoti je namreč zgrajenih večjih ali manjših industrijskih centrov na novo nad 500. Krog industrije se je zelo razširil tudi okrog starih centrov. Moskva je postala glavno središče bombažne industrije. V Turkestanu pa, kjer pridelujejo bombaž, so zgrajene moderne čistilnice za bombaž. Strojne in elektrotehnične tovarne so se poleg novih centrov povečale in grupirale tudi okoli Moskve in Leningrada itd. Toda bistvo industrije tvorijo vendar novi industrijski centri. Na temelju petletnega načrta se je zelo razvila tudi lesna industrija, ki spada med najvažnejše eksportne industrije Rusije. Po prvi petletki znaša lesna produkcija 7.500,000.000 kubičnih metrov. Središča lesne industrije so mesta ob rekah — Stalingrad, Rostov in druga. V teh središčih so najmodernejše delavnice za obdelavo in predelavo lesa.
Ta kratek pregled že zadostuje, da vidimo obsežnost gospodarske pre-osnove moderne Rusije.	(Dalje.)
Anton Marinček
Politična kronika
Avstrija
Na Dunaju je štiri dni tekla kri; premalo za pravo revolucijo, a preveč za krst »krščanske stanovske« države, ki jo sedaj uvaja dr. Dollfuss. Dunajski katoliški shod je že lansko leto meseca septembra veselo oznanil »urbi et orbi«, da sev Avstriji s stanovsko reformo republike ustvarja pravi eldo-rado pomlajenega političnega katolicizma. Zdaj se je ta krinka z božjo pomočjo nenadoma strgala in dr. Dollfuss in njegova diktatura sta pripeta na heimwehrovsko fašistično motovilo, ki si lahko v posmeh vseh svojih starih metafizičnih patronov vzdenejo prilastek, da ustvarjajo v avstrijski republiki »katoliški fašizem«, da bo tako vsaj nekaj razlike med italijanskim, hitlerjevskim in Dollfussovim fašizmom.
Vendar pa moramo priznati, da je usoda tokrat najbolj udarila zadnje ostanke avstrijskega klerikalizma, ki so se še zbirali v krščanski socialni stranki. Četudi so avstrijski delavci v borbi z reakcijo klonili, njih moralni poraz še daleko ni tako velik, kakor mora biti grenka zavest onih katoliških političnih zanesenjakov a la Kunschak, ki so vendarle še morali verjeti v neko boljšo bodočnost avstrijskega naroda nego je fašistična. Predarelski deželni glavar dr. Ender prihaja sedaj še celo do skoraj da bogokletnih absurdnosti, ko je popolen umik drja Dollfussa v fašizem na shodu pre-darlske krščansko-socialne stranke takole opravičil: »Odzdaj naprej bo pri nas Bog nosilec in vir vse narodne suverenosti... zato bomo avstrijsko republiko preuredili po načelih enciklike Quadragesimo anno...« Avstrijski krščanski socialci zametujejo sedaj že načelo, da je narod nosilec državne suverenosti; in v izdelavi tega pseudokatoliškega polititičnega sestava naj jim zdaj še kot politični temelj služi papeška enciklika, ki bo lahko prav
zares v politiki mnogo bolj avktoritativna nego v vprašanjih tega ali onega socialnega sistema.
Pa to so vse samo opazke sporednega značaja. Slednjič gre pri vsem tem vendarle za to, ali more sedaj tako herojsko pomaziljeni novi Dollfussov rezini računati na kaj več uspeha v svoji notranji in še bolj v svoji zunanji politiki. Recimo, da se mu sedaj z nasiljem v stanovsko sekvestrirani republiki posreči zamašiti tista politična žrela, ki bodo vkljub temu še dan za dnem bruhala nadenj cele tokove političnih strasti; če bi se mu to posrečilo, potem bi bilo vsaj nekoliko mogoče razumeti tisto machiavelistično gesto, s katero je izigral socialiste. S tem bi raison d’etat vsaj pred zgodovino nekoliko opravičila avstrijskim klerofašistom tole okrutno, krvavo potegavščino, ki so jo izzvali, kadar se jim je zdel čas najbolj ugoden. Toda ne v enem, ne v drugem slučaju se v tej potezi Dollfussov režim ni rešil na neko širšo, večjo ravnino, ki bi mu mogel nuditi vsaj malo opravičila. Ne v občečloveškem, ne v avstrijsko-nemškem smislu dr. Dollfuss ne more sedaj prinesti ničesar iskrenega — in bi bilo zato le v interesu krščanske politične filozofije, da bi se to brezglavo izrabljanje papeževih enciklik z Dollfussom v zvezi čimprej končalo.
Obstoj samostojne avstrijske republike je mogel imeti samo ta dva smisla: kot samostojna nemška država v osrčju Srednje Evrope bi naj tvorila temelj za ustvaritev zdrave srednjeevropske mednarodne organizacije, ki bi se naj izvedlo z novo organizacijo Podonavja; kot samostojna politična edinica nemškega naroda izven meja velike nemške države naj bi si kot idejno precej enotna država — saj je ves narod katoliški, socialni položaj kmetstva in delavstva je že precej izenačen — ustvarila ono širokogrudnost, socialno pravično notranje politično življenje, ki bi moglo zopet novi avstrijski republiki ustvariti ono privlačnost »apostolskega veličanstva«, kakor ga je imela v prejšnjih dobah nekoliko tudi že habsburška katoliška avstro-ogrska monarhija. Zato bi si v zunanji politiki mlada avstrijska republika morala ustvariti iz svoje zdrave notranje politike ono moč in oni vabeči prestiž, ki bi moglo v Srednji Evropi ustvariti ono politiko znosnosti in sodelovanja, katera se danes toliko želi in dobiva celo že — sicer neiskren — izraz v francoskih in italijanskih diplomatskih načrtih o organizaciji Podonavja. Dollfussu je bilo treba le voditi tisto politiko, ki bi se opirala na veličino avstrijskega naroda. Pri tem pa je seveda možen ugovor, da ima dr. Dollfuss danes večino avstrijskega naroda za seboj; saj ima vse konservativne kmete, bivše pristaše klerikalne stranke in pa sedaj še heim-'vehrovce. Ta večina je pa silno hipotetična. Če bi bil dr. Dollfuss siguren te večine, bi bil lahko šel na volitve in mu za izvedbo stanovske države ne bi bilo treba preliti toliko krvi. Dr. Dollfuss se zato ni maral opreti na svobodno izraženo voljo svojega naroda, ker nikakor ni mogel več računati na yečino med avstrijskim narodom. Ko je pred enim letom zaprl vrata dunajskega parlamenta, je izjavil, da bo tako dolgo diktator, dokler bo Hitler izvajal diktaturo. S prvim Hitlerjevim padcem se je računalo v jeseni 1933. Hitler ni padel, v Avstriji sami pa se je vsenemški hitlerjevski pokret razširil, da dr. Dollfuss ni tvegal iti na volitve. Obstojala je samo še možnost sporazuma s socialisti. Enotna delavska fronta med krščanskim in socialističnim delavstvom bi lahko rešila usodo demokracije v Avstriji. Toda s socialisti je prelomil že pokojni Seipel in se raje zvezal s heimwehrovci. politično izrabljena okrožnica »Quadragesimo anno« pa je nato še opravičila Seipelovo nerazumevanje časa in tako si je sedaj avstrijski klerikalizem privoščil tole politično modrost: z uvedbo stanovske države bomo izpod-
bili narodnostnim in socialnim problemom vse njihove politične osti in tako posrečeno ušli i Hitlerju i marksistom hkrati. Račun bi ne bil tako napačen, ko bi ne bil tako prozorno neiskren. Ker ni uspelo s svobodno prepričeval-nostjo dopovedati avstrijskemu delavstvu, da je svetovnonazorna cepitev delavstva proti enotnemu kapitalizmu in reakciji nujna, zato se morajo sedaj ukiniti politične svobode vsega avstrijskega prebivalstva. Poslej bo iz boljšega vira izvirajoča suverenost avstrijskemu narodu milejša in naklon jen ejša nego je bila iz naroda izvirajoča suverenost demokratičnih svoboščin besede in vesti.
Pri tem pa se ne ruši samo socialna konstrukcija avstrijske republike. Tudi njen pomen samostojne državne edinice v Srednji Evropi dobiva čisto drugi pomen. Ko je 1. 1866 Bismarck pognal avstro-ogrsko monarhijo iz Nemčije, češ da naj kot odlično katoliška monarhija izliva svoje blagoslove nad srednjeevropskimi narodi, so stari Habsburžani razumeli nalogo časa in so skozi petdeset let dostojanstveno vladali v vsej gloriji političnega katolicizma. Če se stara avstro-ogrska monarhija ni mogla obdržati nad pol-stoletja v osrčju Srednje Evrope kljub svojim božjepravnim temeljem, sc drju Dollfussu tudi v samostojni Avstriji, ki v svojem zmaličenem klero-fašizmui ne more nuditi ne na znotraj ne navzven nobene vabljivosti, ne bo posrečilo ostati dolgo na vodstvu samostojne avstrijske republike.
Ko so na Dunaju pod zadnjimi streli topov in strojnic popadali zadnji borci za avstrijsko demokracijo, so s tem padle tudi prve žrtve one zdrave srednjeevropske organizacije, ki se ne bo smela razvijati na temeljih klero-fašizma. Dollfussova vlada se je odločila na to pot, ker se ni hotela opirati na večino tistega dela avstrijskega naroda, ki čisto dobro ve, kaj hoče. — Avstrijski klerikalizem je zopet storil usodno napako, ko se je zatajil, se okoristil s fašističnimi fikcijami o avktoritativni državi in nato še izrabil politično plat papeževe enciklike, samo da se lahko opraviči zato, zakaj je izdal enotno politiko kmetskega in delavskega stanu. Namesto da bi med italijanskim in nemškim fašizmom poskusil ustvariti iz avstrijske republike moderno demokratsko državo z določeno misijo v Srednji Evropi, se sedaj iz čisto protiljudskih interesov navdušuje za oblikovanje nove »stanovske« države, kjer naj celo Bog zamenja pojem suverenosti. Igra je tako smešna, da ne more nikogar varati najbrž niti v Avstriji, še manj pa drugod.
Španija
Komaj se je pomirila revolucija v Parizu in še niso odjeknili streli zmagoslavne reakcije na Dunaju, že so se zaslišali razburljivi glasovi iz Španije. Diplomat mora zmiraj pravilno razumeti znamenja časa — še celo podvojeno pa jih mora razumeti vatikanski diplomat. Tako je še iste dni po zmagoslavju reakcije na Dunaju in v Parizu papeški nuncij v Madridu napravil tole taktično napako: v madridski katedrali je šel na prižnico — kar pa ni običaj — in od tam dol ostro napadel špansko republiko. Zgodilo se je dvoje: katoliški politiki s predsednikom republike Alcalo Zamorom so te besede razumeli tako, kot da je prišel čas, da se po francoskem in avstrijskem vzgledu tudi v Španiji obračuna z demokracijo in so Gilu Roblesu brž nasvetovali, da naj postane španski Dollfuss. Levičarji s Santiagom Al bom pa so se tudi vznemirili in čez nekaj dni so se levičarski republikanci hkrati s socialisti združili v enotno demokratsko opozicionalno fronto pod predsedstvom Azane. Še isti dan je izredni španski poslanik pri Vati-
kanu, Pito Romeiro, protestiral proti nuncijevi pridigi proti republiki, pa so mu v Vatikanu odgovorili, da je on samo izredni predstavnik izredne spanske republike in zato nima tudi v izrednih slučajih pravice protestirati.
Nastala je mučna politična gonja po vsej Španiji, v kateri so katoliški reakcionarji hoteli izrabiti takoj kar vse tri hkrati: nuncija, predsednika Zamoro in Gila Roblesa. Levičarski demokrati pa so se sporazumeli za minimalni program, s katerim so hoteli onemogočiti prenaglo ojačenje desničarske reakcije. Še preden je Leroux padel, je bil že zopet v načelu sklenjen sporuzum za novo Lerouxejevo vlado, v kateri bi bil notranji minister Gil Robles, finančni minister pa Ventosa, bivši minister Alfonza XIII. in zaupnik desničarskega kapitala.
Ko pa je Leroux podal demisijo, se je komplot desničarske monarhistične reakcije še bolj razkrinkal. Delavski sindikati po Španiji so se začeli dvigati in razkrivati, zakaj so agrarci odnesli toliko glasov pri zadnjih volitvah. Vkljub obljubljeni agrarni reformi, se ta ne izvaja. Zdaj se od strani desničarskih veleposestnikov vrši še celo pritisk na kmetsko delavstvo, da se ne sme več včlaniti v delavske sindikate. Po celi Španiji je zavel isti veter, ki je odnesel Alfonza XIII. in Aleala Zamora je uvidel, da še republika ni toliko ustaljena, da bi že lahko tvegal, da postavi v Gil Roblesu Španiji novega Dollfussa. Gil Robles sam je ocenil tokrat igro za izgubljeno in tudi ni vstopil v novo Lerouxejevo vlado. Nova Lerouxejeva vlada ima še celo imena čisto ortodoksnih republikancev, kot je na primer ime prosvetnega ministra: Salvador de Madaviage.
Poljsko-nemški sporazum
Med Nemčijo in Poljsko se je sklenil sporazum, ki naravnost kriči v svoji neiskrenosti. V prav nobenem oziru v normalnih razmerah ta pogodba ne more pomeniti mnogo več nego cunjo papirja. Med Nemčijo in Poljsko je toliko spornih točk, da jih noben diplomatski sporazum v današnji obliki ne more odpraviti. Da je pa to nesoglasje še bolj izrazito, je treba še poudariti, da sta sporazum sklenila dva diktatorska režima, ki svojih vladarskih sil ne črpata od drugod kot iz nacionalnega šovinizma.
Toda do pogodbe je vkljub temu prišlo in zato je treba ugotoviti zakaj in v obrambo česa. Poljski nikakor ni bilo treba sklepati separatne pogodbe z Nemčijo takrat, ko se niti njena večna zaveznica in prijateljica Francija ne mara ločeno pogajati z Nemčijo glede Posaarja. Tudi iz hejslovanskih razlogov Poljska ne bi smela storiti te napake proti presenečeni Češkoslovaški in Rusiji.
Sedaj pa prihajajo kot dodatek k sporazumu še nove vesti o zaključenem kulturnem sporazumu med Nemčijo in Poljsko. Po tem sporazumu se bo v nemškem in poljskem filmu, gledališču in radiu vodila enotna propaganda — zakaj in proti komu. Poljska je s SSSR sklenila nenapadalno in prijateljsko pogodbo. V Srednji Evropi vodi isto politiko, kot so jo poljski poslanci vodili včasih v dunajskem parlamentu — politiko egoizma.
Tako se ta pogodba ne more razumeti drugače kot pogodba med dvema diktatorjema, med dvema štaboma, ki sta si izračunala dobo desetih let miru za to, da bi v notranjosti izvedla čim ostrejšo centralizacijo in koncentracijo narodnih sil, ki se bodo nato pomenile med seboj, koliko lahko s svojim dinamizmom zahtevajo zase. Zato se bo zdaj silno poslabšal položaj slovanskih manjšin v Poljski, pa tudi nemške manjšine bodo še bolj poglobile razdor v poljskem koridorju.
Poljski zunanji minister Beck je polkovnik.
Francija
Patrioti so v francoski notranji politiki opravili svojo dolžnost. Levičarski vlada je padla in zdaj vodi Francijo vlada narodne edinosti, Predsednik vlade Doumergue je star nasprotnik Briandove politike. Zunanjo politiko vodi prav za prav on sam in težke posledice se že poznajo. Francija je prekinila direktna pogajanja z nemško vlado glede Posaarja in v razoro-žitvenem vprašanju. Angleški ministrski predsednik je poslal svojega ministra državnega pečata, lorda Edena, da v Rimu, Parizu in Berlinu skuša rešiti razorožitveno konferenco. Berlin in Rim sta pristala na predloge angleškega razorožitvenega memoranduma, to je, da se omeji nadaljnje oboroževanje velesil na sedanje stanje oborožitve, Nemčiji pa se naj dovoli, da zviša svoje število vojaštva od 150.000 na 300.000. Francija tega predloga ne sprejme, ker zahteva, da se med vsemi evropskimi velesilami sklene nov varnostni pakt, ki bo Franciji nudil več kot lokarnski sporazum in Briand-Kellogov pakt. Ker je tako Macdonald uvidel, da je razorožitvena konferenca pokopana, sklicuje sedaj novo razorožitveno konferenco v London, ki pa se je naj udeleže samo nekatere države.
V Doumerguejevi vladi se že pojavljajo nesoglasja zaradi te desničarsko usmerjene francoske zunanje politike. Po Franciji se že zopet pojavl jaj o veliki letaki z napisi: »L’union nationale, c’est la guerre — vlada narodne edinosti hoče vojno!« Razumeti je namreč treba, da tisti pariški bojevniki organizacije »Croix de Feu — ognjenih križev«, ki so po računu desnice vrgli desnico z vlade, ne predstavljajo niti 10 odstotkov francoskih bojevnikov, od katerih je nad 75% organiziranih v levičarski briandistični bojevniški organizaciji. Pariz predstavlja danes kapital; provinca pa ne Iki dopustila, da bi jo pariška plutokracija ogoljufala za njene politične ideale.
Staviskyjeva afera je zdaj dobila malo točnejšo smer. Zdaj se še bolj jasno vidi kot prej, da je bila afera nalašč tako dolgo zategnjena, da bi se lahko čimbolj politično izrabila in da so lahko desničarski bojevniki opravili svojo herojsko dolžnost. Zdaj pa se je še bolj izkazalo, da je bil Chiappe sam Staviskyjev zaupnik, dasi je on organiziral padec levičarske vlade zaradi Staviskega. Na odrezkih Staviskyjeve čekovne knjige je celo mnogo zelo uplivnih imen, meri njimi tudi ime Paula Reynauda, bivšega podpredsednika Tardieujeve vlade in sedanjega predsednika Tardieujeve desničarske stranke »Action democratique et sociale«. To ime je seveda prišlo v javnost najbrž iz neprevidnosti. Da bi bila objavljena še kaka važna imenu, ni verjetno in bo zdaj afera kmalu zaspalu v arhivih francoskega parlamenta.	Augur.
Angleški fašizem
I.
Zelo težko je ugotoviti, kakšen vpliv ima fašistično gibanje v Angliji. Vendarle ni mogoče utajiti, da tudi v Angliji predstavlja to gibanje neko nevarnost in ne bi bilo pametno, če bi ga smatrali za kako bolj ali manj smešno posnemanje italijanskih oblik in »idej«.
Od štirih že obstoječih fašističnih organizacij so tri čisto brezpomembne. To so: British fascits Ital, National fascits in Imperial fascits league. Prva izmed teh je konservativska pomožna organizacija, njen program pa je neka zmes anti-semitizma in angleškega imperializma. Druga skupina se je sama razšla, tretja, ki šteje le 500 članov, je pa le več uli manj zasebna zadeva nekega gospoda Leese-ja, ki hoče vse Žide poslati na — Madagaskar.
Pomembna je le »Brilish Union of fascils«, ki jo vodi sir Osvvald Mosley. Moses Moses Mosley, kakor ga nazivajo njegovi protisemitski konkurenti, ker njegova organizacija uradno ni protižidovska, Mosley pa bogat, brihten, sijajen govornik, bojevnik, baron; bil je poročen z umrlo lady Cynthia, hčerjo Marcjuisa Curzona, ki je bil indijski podkralj. Mosley je bil z 22 leti konservativski poslanec; zatem je izstopil iz stranke in 1. 1923 kandidiral kot neodvisen ter je obdržal mandat in na to vstopil v Labour Party. V drugem Macdonaldovemu kabinetu je bil že, komaj 33 leten, minister brez portfelja z nalogo, da se posveti problemu brezposelnosti.
A prav kmalu je nastal konflikt med uglajenim, bogatim pa nestrpnim intelektualcem in pa med starimi in umerjenimi političnimi in strokovni-čarskimi voditelji, ki je dovedel do Mosleyevega izstopa iz delavske stranke. Njegov načrt, kako rešiti brezposelnost (javna dela, upokojitev starih delavcev), je namreč tedanji minister za delo Thomas popolnoma odklonil in ga smešil, sklicujoč se na svojo starost in izkušnje. L. 1930 je Mosley kot minister odstopil in objavil zaeno z Oliverom Baldwinom, A. F. Cookom in drugimi strokovničarji gospodarski načrt, v katerem zastopa na splošno načrtno gospodarske ideje. Ta načrt je bil temelj novi stranki. Vendar delavski voditelji, ki so podpisali njegov manifest, niso pristopili k novi stranki. Pri volitvah 1. 1931. so izgubili vsi Mosleyevi pristaši in tudi on sam poslanski mandat. Ta poraz pa je, kot pravi John ltrachey, bivši Mosleyev tajnik, ki sedaj niha med komunizmom in socializmom, »rojstna ura British Union of fascits«.
Kako močna je organizacija, je težko ugotoviti. Cenijo, da ima kakih 500.000 članov. Ima napadalne čete z oklopnimi avtomobili v svrho obrambe pred »komunističnimi napadi«. Člani nosijo črne srajce, na njih so fašistični znaki s snopom šib in sekiro; njihov program je »stanovska država« z vso drugo priklado gesel in udrišnic. Stranka uradno ni protižidovska. Vendar so na njenem glavnem stanu v Chelseu nalepljeni veliki plakati kot na pr.: »Ali naj pustimo, da poženejo Židi Anglijo v vojno?« Židov stranka ne sprejema med svoje vernike in pobija židovski vpliv v city-ju.
II.
V zadnjem času so se tudi Angleži začeli razgovarjati o fašističnem gibanju. In sicer je sprožil ta razgovor znani lord Rothermere, eden izmed obeh časopisnih lordov, ki se je v »Daily Mail« osebno zavzel za Mosleyev pokret in pozval zlasti mladino, naj vstopi v to organizacijo. — Kakšni razlogi so napotili Rothermera k temu koraku, ni znana Morda je bil razlog ta, ker je njegov dnevnik v nakladi padel s prvega mesta na tretje in je postal vodilen socialistični dnevnik »Daily Herald« z 2,030.000 čitalci. Če pomeni pomoč tega lorda res kako podporo je vsekakor dvomljivo, kajti Rothermere v politiki ne velja za resnega človeka. Njegov konkurent lord Beaverbrook je sedaj uradno nastopil proti Mosleyu, iz česar pa še ne sledi, da Beaverbrook ni fašist.
Pogoji za zmago fašizma so: srednji stan, ki je obubožal ali je pa v nevarnosti da šele bo; stalna armada brezposelnih, zlasti mladine; poostritev ali pa nadaljnje trajanje gospodarske krize; če morebiten laburističen kabinet propade.
Angleški srednji stan je zdrav in premožen. Vendar ga v zadnjem času zlasti Beaverbrookov tisk ščuva proti konsumnemu zadružništvu. Konsumne zadruge, ki imajo 6,760.000 članov, 80,000.000 prometa in 42.000 svojih de-
iavcev in nameščencev so res izredna gospodarska moč. Zagotovile so si znatno število javnih dobav in si tako ter s Beaverbrookovim hujskanjem nakopale sovraštvo trgovcev.
Število brezposelnih je padlo (trenotno jih je okoli 2,300.000), vendarle je število še vedno veliko in po najnovejših poročilih zmerom manj mladine more najti zaposlitev. Prav tu pa je rezervar fašistov, od koder črpajo z večjim uspehom kot socialistična delavska stranka.
Labour Party, kot kažejo nadomestne volitve, narašča in se popravlja od poraza 1. 1931. Toda le 60 do 65 odstotkov volilcev se udeležuje volitev. Čigavi so ostali volivci, komu se bo posrečilo v odločilnem trenotku zajeti jih? Ali bo Labour Party, če se ji posreči priti zopet na vlado, zadela ista usoda kot nemško in sedaj avstrijsko socialno demokracijo? Ali bo zmoglo to gibanje voditelje, ki bodo potegnili za seboj mase? To so težka vprašanja, na katera bo odgovorila priliodnjost in od katerih zavisi zmaga angleškega fašizma.
Angleška industrija je tehnično brez dvoma zastarela; če se gospodarske razmere še bolj poslabšajo, tedaj bo morala industrija bolj kot dosedaj biti boj za svetovna tržišča; v ta namen pa rabi polno pomoč države. Nobena parlamentarna vlada ji take pomoči ne bo mogla nuditi, ker bi bilo to sila nepopularno, čeprav že sedanja vlada to vrši, a le delno. Tedaj pa se bo industrija poslužila fašističnega gibanja, da si z markiranjem ideje stanovske države okupira državo izključno za svoje namene in odstrani parlamentarno demokracijo. — V. L.
Literatura — ocene
Milko Kos: Zgodovina Slovencev. Slovenska zgodovina je bila vse doslej malo in le delno obdelano polje, čeprav bi moralo biti poznavanje preteklosti lastnega naroda osnovni predpogoj za pravilno ocenjevanje narodnega kulturnega izživljanja in njegove dejavnosti v sedanjem času. Ni tu naš namen, da bi iskali ter ugotavljali vzroke za dosedanje fragmentarno in provincijalno obdelovanje posameznih obdobij slovenske zgodovine. Izvzamemo edino Grudnovo zgodovino slovenskega naroda z Malovim nadaljevanjem, ki, pisana za najširše narodne sloje, pač ne more v večji meri izpolniti zahtev kritične dognanosti. Reči moramo, da je tem nedostatkom v nemajhni meri odpo-mogla lastna univerza; tudi v tej kulturni panogi je dala s tem delom močan izraz resnega znanstvenega dela — avtor sam navaja, da je uporabil tudi nekaj izsledkov, do katerih so prišli nekateri njegovi učenci pri raziskavanjih v historičnem seminarju — ter tako afirmirala upravičenost svojega obstoja.
Novo zgodovino Slovencev od naselitve do reformacije, ki jo je napisal univerzitetni profesor dr. Milko Kos, moramo vsekakor uvrstiti kot najpomembnejši dogo-
dek v našo kulturno kroniko vobčc. Dobili smo prvi sintetično obdelani prikaz svojega dviganja, a najprej zakladnico notranje življenjske sile in žilave odpornosti, ki je z njo slovenski narod prebrodil vso težko večstoletno politično in gospodarsko nesamostojnost, da je zopet zadobil veljavo in vrednoto političnega faktorja. Samo po sebi se Kosovo delo uvršča med temeljna dejstvu, ki dajejo s slovenskega stališča vsem razlogom, ki neizpodbitno govore za našo nurodno individualnost, osnovo in izhodišče. Tako zvani narod brez zgodovine, je dobil kljub »neslavni« preteklosti svojo zgodovino.
Kosova Zgodovina Slovencev je nova po svoji zasnovi, zorišče ter metoda obdelovanja odgovarjajo zahtevam sodobne historijografije. Še več, to je prvo res znanstveno delo to vrste in upoštevajoč ves trud avtorjev, ki se je lotil te naloge ter izpolnil naša pričakovanja, poudarimo tudi kot naše zmožnosti in močan napredek.
Knjigo je v zbirki »Kosmos« izdala Jugoslovanska knjigarna v dostojni, povsem sprejemljivi opremi. Knjigi je dodanih tudi večje število slik in kart, ki delo lepo izpopolnjujejo. — J. K.
Važno je za Vas,
da dobivate revijo redno in pravočasno dostavljeno.
Toda uprava lista ne more pošiljati lista redno, ako naročniki naročnine v redu ne plačujejo.
Prosimo vse, ki dolgujejo še naročnino za 1. 1930., da jo poravnajo najkasneje do konca meseca.
Vse letošnje naročnike prosimo, da poravnajo naročnino vsaj za I. polletje 1934.
Za leto 1934 Vam poklanja
Krekova knjižnica
sledefe tri izbrane knjige:
Aprila
i.	UPTON SINCLAIR: DOLARJI, II. DEL - ROMAN
Mojstrsko, kot znu le on, opisuje vso gnilobo in propalost meščanske, kapitalistične družbe in jo neusmiljeno biča z nedosegljivo jedkim sarkazmom. Na glavnem junaku Jedu, ki zraste iz proletarca-berača v najhujšega kapitalista-milijonarja, pokaže, kako ves družabni sistem vzgaja in ponižuje človeka na stopnjo brezumne živali, katere edini cilj je — izkoriščanje, profit, kopičenje bogastva. Ves roman izzveni v silen protest proti današnji kapitalistični družbi.
Avgusta
2.	MIRKO JAVORNIK: SREČANJA Z NEPOZNANIMI
Ta knjiga mladega slovenskega pripovednika, ki je med mlajšimi najbolj široko, svetsko orientiran, obeta biti delo take vrste, kakor ga v slovenski književnosti še nismo imeli. Je potopisno-časovna knjiga, kombinacija reportaže in novelistične oblike ter hoče prikazati vso zapleteno, zmedeno sodobnost v doživljanju in usodah mladih ljudi, ki jih je avtor — sam mlad, živ in to preblematiko ter njeno težo strastno čuteč človek — srečal na svojih beganjih po vseh znanih in neznanih kotih in cestah Evrope. Brez romantike in neutemeljenih ozirov, resnično, kakor so resnična bila ta srečanja sama. Knjiga noče biti literatura v vsakdanjem pomenu, njen plus in aktualna vrednost bo v resničnosti snovi, doživetij, vsega okolja in avtorjevega hotenja. Prav v tem pa bo knjiga tudi važen literarni dokument, ker bo pričala kot nekaka osebna izpoved o stremljenju in življenju sodobnega slovenskega pisatelja.
Decembra
3.	PANAIT ISTRATI: NERANČULA — ROMAN
Je to delo morda največjega sodobnega ruraunskega pisatelja. Motiv je vzet iz življenja Grkov ob dolnji Donavi. Junakinja je mlada nosacica vode, Nerančula, dekle, skoro polfant in s tako lastnim gledanjem na življenje, da ravno ta njena svoboda, ki meji že na blaznost, priteguje avtorja in čitatelja. Polnost njene osebnosti in polnost vsega tega eksotičnega sveta je slikanu z izredno toploto in v nedosegljivem stilu. Preko vse tragike Nerančule in Leonida ter avtorja, ki je sam v sredi dogajanja, je razlito neomejeno oboževanje te zemlje, kjer so se rase in ljudje pomešali v divji, a krasen vrtinec. Delo je prevedeno že v par evropskih jezikov in gotovo zasluži, da se tem prevodom pridruži še slovenski.
Članarina:
ZA VEZANE KNJIGE: letno Din 78.— ali mesečno Diu 6.50, obenem z revijo »Beseda« mesečno Din 10.—.
ZA BROŠIRANE KNJIGE: letno Din 48.— ali mesečno Din 4.—, obenem z revijo »Beseda« mesečno Din 7.50.