Glasovi »z Jrugega sveia« i. Grofa Aleksandra B. sem spoznal na svojem potovanju v Egiptu. Jaz sem se njemu prav tako dopadel kakor on meni in ker sva na potovanju zasledovala iste cilje, sva kmalu postala neločljiva. Najino prijateljstvo je postalo tako tesno, da mi je na koncu potovanja ponudil bratovščino in me je za poletne mesece povabil na svoj dom, kjer bi mu pomagal urediti veliko knjižnico, ki jo je bil podedoval po svojem očetu. Jaz sem se vabilu rad odzval in sem se v začetku julija preselil na njegov dom — v velik grad, kl je že kljuboval viharjem dolgih stoletij. Čas je mineval v prijetnem razpoloženju. Dneve sem prebil v krogu grofove družine, ob večerlh pa sem se podal v knjižnlco in se zakopal med knjige. Delo me je veselilo in sem često preko polno.i ostal v knjižnici. Neko noči, moglo je biti okrog polno-i, me je pri delu zmotil glaa, za kateroga nieem mogel določiti, odkod je prišel. Zdelo se ml je, da je od vseh strani donel proti meni. Glas je bil tak, da ga nisem mogel primerjati z nobenim glasom, kl sem ga kdaj slišal. Nekaj nadnaravnega, skrivnostnega in grozotnega je bilo v njem, ko kak opomin z drugega sveta, in jaz sem ve. minut ves preplašen in otopel strmel predse. Strah me je prevzel in sem prižgal vse luči, tako d; je bila knjižnica do zadnjega kotička razsvetljena. V trenutku, ko sem vstal, da bi pregledal prostorn; sobo, sem zaslišal korake, kmalu nato pa trkanje na vrata. V naslednjem trenutku je vstopil grof Aloksandei ves bled in preplašen. Roka, v kateri je držal sve_nik, so mu je močno tresla. »Si slišal?« me je vprašal z drhtečim glasom. Nekaj časa sva si molče stala nasproti, kakor da b. drug od drugega pričakovala pojasnila. S hodnikov je prihajal odmev drsajočih korakov ir pritajen šepet. Odprl sem okno.in pogledal ven. Čeprav je vsa s'užinčad že pred dvema urama legla k počitku, so biln zdaj vendar vsa okna razsvetljena. Še celo v kapeli j. gorela luč. Čez nekaj trenutkov se je v knjižnici zbrala vsa grofova družina: grofica Avrelija, hčerka Judita in sinovi grofje: Hugo, Bernard, Herman, Mihael in posinovljenec grof Robert, ki je bil sin pokojnega brata grofa Aleksandra. »Ka/ se je zgodilo?« so vsi izpraševali ter začudeno gledali drug drugega. »Meni se je zdelo, da je bil človešM glas,« je trdila grofica. »Donel je ko otožna tožba.« »Nasprotno, mama,« je odvrnil grof Hugo. »Meni se j. zdelo, da je zarjul lev.« »Glas je donel ko udarec velikega zvona,« je menila ludita. »Meni pa se je zdelo, da je glas prišel iz podzemskih prostorov,« je dodal grof Robert. »Glas je bil podoben glasu mogočnih fanfar, v kakršne so zatrobili rimski vojaki pred bitko,« je rekel grof Bernard. Vse člane družine je zbudil nenadni glas, ki pa je bil tako nenavaden, da ga je vsak drugače slišnl, a ga nihče ni znal natančno določiti. In ta glas je zapustil v srcu vseh grozo, ki si je niso znali razložiti. Kako uro smo ostali zbrani. Pričakovali smo ponovitev glasu. Ker pa se v tem času ni zgodilo nič posebnega, smo se razšli in legli k počitku. Ostali del noči je v miru potekel. Naslednje jutro se nam je zdelo, da smo vsi imeli le čudne sanje. Ob navadni uri smo se zbrali k zajutrku. Srkali smo kavo in se vmes pogovarjali. Grof Mibael je nenadoma odložil skodelico, prebledel in o-mahnil. Vsi smo osupnili, prebledeli in skočili pokond. Grofica je zavpila od groze. Bratje so skočili k onesveščenemu. Previdno so ga dvignili in nesli v posteljo. Sel je takoj hitel po hišnega zdravnika, svetnika Vulpija. Bolnika je tresla huda mrzlica. Zdravnik ga je skrbno preiskal, a preden je mogel določiti vrsto bolezni, je grof umrl. ' Grofova smrt nas je globoko pretresla. Skoraj nismo mogli verjeti, da je res mrtev. Grof Mihael je bil zdrav, krepek mladenič osemnajstih let. Pred eno uro je bil še rdeč, poln življenja, zdaj pa je bled in negiben ... To je bilo nekaj nepojmljivega in strahotnega. Vsi smo v nemi grozi stali okrog mrtvaške postelje. Zdravnik je pred oblajenjem trupla vzel iz žile na roki nekaj krvi. Rekel je, da jo bo doma preiskal in nam snrročil uspeh preiskave. Vsi smo nestrpno čakali na njegov povratek. Zdravnik je prišel šele proti večeru. Grof ga je sprejel v knjižnicl v moji prisotnosti. »Kolikor sem mogel ugotoviti, gre za zastrupljenje,« je izjavil zdravnik. »Toda kri je že pred nastopom smrti bila tako razkrojena, da vrste strupa nisem mogel spoznati.« »Zastrupljenje?« je osuplo vprašal grof. »Čemu bi se bil Mihael zastrupil? V zastrupljenje ne morem verjeti.« »Gospod grof, vi me niste prav razumeli,« je odvrnil zdravnik. »Nisem rekel tega, da bi se bil grof Mihael sam zastrupil. Za to ni imel vzroka.« »Torej umor?« je še bolj osupnil oče. »Tudi tega nisem trdil,« je dejal doktor. »Moja preiskava tako daleč ne sega ... Z zastrupljenjem se je moglo izvršiti drugače. Včasih je majhna žuželka, ki živi v travi, nosilka zelo močnega strupa in njen pik zadostuje za povzročitev smrti. Morda se je kaj takega primerilo tudi v tem primeru.« Grof Aleksander je nekaj časa sedel zatopljen v misli. čez čas pa jcdejal: »Gospod doktor, vašo ugotovitev glede vzroka smrti bomo ohranili zase. Grofici recite, da niste zasledili nič posebnega. če bi vedela, da je sin postal žrtev zastrupljenja, bi morda še teže prenašala ta udarec« Zdravnik je obljubil molče.nost. Kmalu se je poslovil in odšel. Moj gostitelj si je s tem skušal lajšati bol, da mi je pripovedoval razne podrobnosti iz pokojnikovega življenja, zlasti iz njegovih otroškib let. Iz njegovega pripovedovanja je odsevala velika ljubezen. Ko ava se pozno v noč poslovila, je bil precej pomirjen. Dva dni nato je bil pogreb. Pokojnika so položili k počitku v družinski grobnici. Na zadnji poti ga je spreirfIjalo veliko število sorodnikov in znancev, ki so od blizu in daleč prihiteli skupaj. Po odhodu sorodnikov, ki so bili prišli iz drugih krajev in so se več dni mudili v gradu, se je življenje grofovske družine vrnilo v prejšnji tek, le bolj tiho, resno in prisrčno je postalo. 2. Mesec julij se je bližal koncu. Zemljo je žgala silna vročina. žetev je bila končana, snopje zloženo v velike kupe. Na pristavi se je oglasila mlatilnica. Grofovska družina je sedela za mizo, ki je stala pod mogočno, senčnato lipo, pri popoldanski južini. Jaz sem glasno čital iz neke naravoslovne knjige. Ostali so molče poslušali. V to tihoto je nenadoma zadonel tisti groznl glas, ki smo ga bili slišali ono noč. Menl je knjiga padla iz roke, ostali pa so preplašeno poskočili kvišku. Grof Robert, ki nas je bil pred nekaj trenutki zapustil, je naglo pritekel nazaj. »Ali ste slišali?« je vprašal z grozo v glasu. Mi smo ga samo molče gledali. Vsem se nam je zdelo, da je nenavadni glas prlšel iz gradu. Bil je prav tak ko prvič: najprej rahel, potem vse glasnejši, nazadnje pa spet slabotnejši, dokler nl popolnoma utihnil. Vrtnar, ki je nekaj kopal, je zagnal lopato od seb« in je tekel domov. Vrane, ki so imele na bližnjih drevesih gnezda, so preplašeno zakrakale in odletele. Sklenili smo, da bomo v gradu pretaknill vse kote. Tega namreč nismo verjeli, da bi dogodek imel na sebi kaj nadnaravnega, čeprav ga nismo mogll primerjati no benemu glasu, ki smo ga kdaj bili slišali. Ves naš trud je ostal brezuspešen. V vsem gradu nl« smo našli ničesar, kar bi po našem mnenju bilo v zvezj _ nenavadnim glasom. Pri delu nam je pomagalo vse služabništvo. Nekatere služkinje so trdile, da so v glasu razločile človeški krik. To se nam je zdelo neverjetno. Ker se v naslednjib urah ni zgodilo nič nenavadnega, 8mo ai skušali spomin na dogodek izbiti iz glave. To se nam seveda ni posrečilo, ker so nam roisli nehote uhajale ne samo na ta, temveč tudi na prvi primer. Pri večerji smo bili precej molčeči. Zlasti kontesa Judita je bila pobita. Iz njenih oči je odsevala tiha groza. »Judita, kaj tl je?« je zaskrbljeno vprašala mati. >Ali se tl je kaj primerilo?« »Nič,« je odvmila hči. »A vedno mi je pred očmi prvi dogodek, ko nas je nenavaden glas tako prestrašil. Naalednji dan je umrl brat Mihael. Ne morem se otresti miali, da bomo jatri spet imeli mrliča v družini...« »Ljubl otrok, molči!« je pretresljivo kriknila grofica. »Kako moreš kaj takega mislitl?!« Grof Aleksander je vstal, stopil k Juditi in jo pritisnil k sebi. Nežno je dejal: »Ljuba Judita, tl vidiš strahove! Mihaelova smrt gotovo nl blla v zvezi s tistim glasom. Je pač slučaj naneBel tako, da je moral Mihael kmalu po tistem dogodku umreti.« Judita je odločno odkimala. O stvari nismo dalje govorili, toda Juditine besede so povzročile v naših srcih strah, kl ga čuti človek pred silaxnl, protl katerim ai ne more pomagati. Dolgo smo ostall zbrani, kakor da bi se bali samote. Ko smo se naposled poslovili, sem se z neko zaskrbljenostjo podal k počitku. Okrog dveh po polnoči me je zbudilo naglo tekanje po hodniku. Iz tega sem sklepal, da se je spet moralo zgoditi nekaj nenavadnega. Skočil sem iz postelje in se hitro oblekel. Ravno sem hotel potrkati na vrata gospodarjeve aobe, da bi povprašal po vzroku nočnega nernira, ko sem zaslišal za vrati živahen dvogovor. Ker se je v pogovoru omenjalo moje ime, sem prisluhnil. Govorila sta oče in grof Herman. »Ne morem se rešiti sumnje,« je dejal Herman, >da je tvoj prijatelj v zvezi s temi dogodki. Le pomisli, da se je prva nesreča zgodila kmalu po njegovem prihodu.« »Tako ne smeš govoriti!« je resno odvrnil grof Aleksander. »On je vendar moj najboljši prijatelj in poštenjak, ki v svetu uživa velik ugled.« »To je vse mogoče,« je odgovoril sin, »In si nič ne želim bolj, kakor to, da bi se varal, toda dogodkov ne moreš zanikati.« »Toda pomisli,« se je spet oglasil oče, »kak namen bi on imel 3 temi groznimi dejanji ? Midva sva se le slučajno spoznala in se mi ni vsiljeval... Sicer pa je zanimivo. Ko sem ga vprašal, ali bi hotel to poletje pri nas prebiti, je takoj pritrdil.« »No, vidiš!« je odvrnil Herman. »Čim prej ga odslovi, kar jutri zjutraj! Boš videl, da bo Mihaelu sledila Judita, potem pa bomo ostali prišli na vrsto. Med tistim glasom in smrtnimi primeri je na vsak način zveza.« Nato sem slišal trde korake grofa Aleksandra, ki je hodil po sobi gor in dol. Kaj, če se je tudi v njegovo srce zajedla sumnja glede moje krivde? Zgrozil sem se. Jaz, ki sem grofa in njegove nadvse cenil, bi naj bil — morilec njegovih otrok! Neumnost! Toda Hermanove navedbe niso tako prazne. To sem moral priznati. Sklenil sem, da stopim v sobo in povem, da sem vse slišal in se poslovim. Potem pa so se vzbudili v meni pomisleki. Moj korak bi potrjeval mojo krivdo, jaz pa sem hotel zadoščenje. Da, zadoščenje! Sicer pa, kaj se je spet zgodilo? Herman je omenil Judito. Ali se ji je kaj primerilo? Potrkal sem in vstopil. Grof Herman je stal sredi sobe. Z obraza mu je odsevala razburjenost. Mene je premeril s sovražnim pogledom. Grof AJeksander je sedel na robu pisalne miae. Njegov obraz je bil bled. Zdelo se mi je, da je bil hladnejši ko običajno in v srcu me je zbodlo ob misli, da je njegovo zaupanje vame oinajano. »Oprosti, prijatelj, da motim,< sem dejal z negotovim glasora. ¦ Zdi rp ¦!>;. ?r, io i-s». d"iiž:na budnrt. .>!i so ;> zgodila kaka nesreča? Morda kaj takega, kar je kontesa Judita omenila pri večerji?« »Ona sama!« je z ubitim glasom odgovoril. »Vsa vročična je.« »Isti pojav ko pri Mihaelu,« je pikro pripomnil Herman. »Morda imate kako pojasnilo za žalostne dogodke, ki se odigravajo v naši hiši?« Začudeno sem ga pogledal. »Gospod grof,« sein trdo odgovoril, »če mislite ^a gre za kako zločinsko početje, pri preiskavi smete računati na mojo pomoč. Pretresljivi dogodki, ki so se odigrali v gradu, so mene prav tako zadeli ko vas.« Pričakoval sem, da se bo grof Aleksander oglesil in posredoval med Hermanom in menoj, ker je veijel za napeto razmerje, ki se je pojavilo med nama. Toda molčal je. Poslovil sem se in s trpkostjo v srcu odšel. Zaspati nisem mogel. Odkar sem zvedel, da so se na kontesi Juditi pokazali isti znaki ko na Mihaelu, sem bil prepričan, da ne gre za gole slučaje, ampak mora biti na delu prefrigan zločinec. Do zore sem si napenjal možgane. Končno mi je šinila v glavo rešilna misel: Šnips, izvretni detektiv. On bo pomagal dokazati mojo nedolžnost ter rešlti nesrečno družino skrivnostnega zločinca. SkJcni.! sern. da bom takoj govoril z grofom Aleksandro:n. Ko sem storil iz sobe, sem zvedel žalostno vest, c!:-> -o '.-,-,.i;t><-!! .hirtitn — um?la . .. Stari dr. Vulpins je obupaval. Grofica me ni sprejela, ostali člani družine so se me lzogibali. Grof je ko blazen blodil po gradu in parku. On Je morda najbolj trpel zaradi kontesine smrti, ker je hčerko med vsemi otroci najbolj ljubil... 3. Po pogrebu so potekali dnevi v tihoti in žalosti. Jaz sem jih prebil deloma v knjižnici, deloma v sobi — vedno sam. Člani družine so se skrivali pred menoj in sem videl samo obraze služabništva. Čez nekaj dni sem pisal Šnipsu; opisal sem mu žalostne dogodke ter ga vprašal, ali bi se hotel lotiti skrivnostne zadeve. Detektiv mi je takoj odgovoril: sporočil mi je, da bo prišel. Zdaj sem še moral izposlovati pristanek grofa Aleksandra. Prilika za pogovor se ml je kmalu nudila. Ko sem aekega večera delal v knjižnici, je nenadoma vstopil grof Aleksander. Vstal sem in mu šel nasproti. Sklenil sem, da mu bom takoj razodel svoj načrt. Ptožil mi je roko in rekel: »Prijatelj, naj ti pogledam enkrat v oči!« Mirno sem ga pogledal. »Vem, kaj hočeš najti v mojih očeh,« sem trpko odgovoril. »Dragi prijatelj, veruj mi, da je meni prav tako hudo pri sron ]-ot t^bi in tvoiim.« »Hvala lepa!« je olajšano odgovoril. »Kako sem mogel molčati, ko te je grof Herman ...« »Pusti to!« sem ga prekinil. »Tvoja bolečina je bila prehuda... Sicer pa gotovi znaki zoper mene govorijo, ker...« »Nehaj!« me je prekinil. »Gotovo si tudi ti mnogo razmišljal o stvari. Kaj misliš? Meni se vsiljuje misel, da so vmes nadnaravne sile.« »O tem ni govora!« sem odvrnil. »Jaz sem prepričan, da je za vsem pretkan lopov, ki ga bomo morali izslediti. Ker je stvar zamotana, sem pisal detektivu Šnipsu, o katerem sem ti večkrat govoril. Sooročil mi je, da je pripravljen priti sem, če ti pristaneš na to. Kaj misliš o tem?« »Grof je nekaj časa molčal, potem pa vprašal: »Ali naša čast ne bo trpela radi tega?« »Misli na življenje svojih otrok, ki je po mojem mnenju še naprej ogroženo.« »Prav imaš!« je hlastno odvmil. »Prosim te, takoj mu brzojavi!« »Prav rad. Toda Šnips stavlja en pogoj: Nihče ne sme vedeti, kdo in kaj je. Izdal se bo za mojega pomočnika. Pripravi družino na njegov prihod; povej, da sam ne bom mogel končati dela in mi moraš najeti pomoč.« »Takoj pri zajutrku bom speljal pogovor na to. Upajva, da se bo stvar posrečila.« Za slovo sva si toplo stisnila desnici. Naslednji dan so me spet povabili k skupni mizi. Grof Aleksander je speljal poeovor na delo v knjižnici in je sporočil mojo željo po pomočniku. Grof Herman me je sumljivo pogledal, a ni imel poguma, da bi oporekal. Čutil sem, da se je njegov sum o moji krivdi poglobil. Naslednji dan se je Šnips pripeljal. Grof Aleksander in jaz sva mu šla nasproti do postaje. Zvečer istega dne sva sedela v knjižnici, na videz zatopljena v delo. V resnici pa sem mu še enkrat moral opisati vse natanko. Šnips je nato skrbno preštudlral načrt gradu. »Ko bi mi le mogel tajinstvenl glas natančneje opisati!« je dejal nazadnje. Zbral sem vso svojo zgovornost, toda ves trud je bil zaman. Ko sem končal, je detektiv odvrnil: »Po tvojem opisu si ne morem nič določenega predstavljati, vendar pa bi bilo zelo važno, ker bi iz načina lahko sldepali na izvor glasu.« »Kako si razlagaš to, da je morilec pred zločinom na ta način hotel prestrašiti družino,« sem vprašal. »Svoj zločin bi vendar lahko izrvršil tudi brez take napovedi.« »Eno razlago bi že imel,« je odvrnil Šnips. »S tem je hotel vzbuditi vero v delo nadnaravnih sil, kar bi ga obvarovalo pred preiskavo.« Nato je umolknil in se zamislil. Oglasil se je šele takrat, ko sva se podala k počitku. »Veš, kaj se ml zdi najbolj čudno?« je vprašal med vrati. >Da se je ta glas ,z drugega sveta' enako slišal po vsem poslopju. Grad je vendar zelo prostoren in nekatere stene so t>o en meter debele.« »Jaz sem si že večkrat trl glavo nad tem... Sicer pa boš najbrž imel priliko, da boš tudi sam slišal ta usodni glas...« »To bi bilo v gotovem oziru dobro, ker sein prepričan, da bi mi zelo pomagalo k razjasnitvi te zamotane zadeve, želeti pa si tega ne smemo, ker bi morda spet postal kak član družine žrtev !- moja pomoč bi bila prepozna. Priznam, da do zdaj nisem imel tako čudne in težavne stvari.« Nato sva si voščila lahko noč in se lo_ila. Naslednje jutro sem pri svojem delu odkril nekaj zanimivega. V vrsti kn.iig, ki sem jih v začetku svojega dela le površno pogledal, sem našel nekako kroniko grofovske družine. Knjigo sem z zanimanjem vzel v roko. Čudil sem se, da je prvič nisem opazdl. Ali jo je kdo pozneje vtaknil med knjige ? Gotovo, ker bi bil te stare pergamentne liste gotovo opazil. Kroniko sem v naglici prelistal. Vsebovala je rodovnik grofovske družine. Pri posameznih imenih so bile kratke pripombe, kakor rojstni in smrtni podatki. Zadnjo stran sem bolj pazljivo prebral. Zaključni stavek me je presenetil. Glasil se je: »Ko boste slišali glas, ki bo donel po vsem poslopju, vedite, da boste čez nekaj dni pokopali enega člana družine.« Nato je sledila letnica 164S. Tega leta se je končala tridesetletna vojna. Od grofa Aleksandra sem zvedel, da je v tistih žalostnih časih prišlo v grofovski rodbini do verskega razcepa: en del je ostal protestantski, drugi pa so prestopili h katolicizmu. Med obojiml se je vnelo sovraštvo. V kroniki sem odprl letnico 1648. Pri tej letnici je bila navedena neka Barbara B. Pri njenem imenu je stala pripomba: »Ubita od lastnega brata desetega dne po sklenitvi miru, na gradu B,« To je torej bila tista prababica, ki je ostala proteetantka! In kronist je tedaj, ko je zaključil svoja poročila, zapisal one besede kot nekako kletev. Po hrbtu mi je zagomazelo. Ali so res nadnaravne slle na delu? Sklenil sem, da bom o najdbi obvestil detektiva in grofa Aleksandra. Odkritje me je tako razburilo, da nisem mogel nadaljevati z delom in sem nestrpno čakal na detektivov prihod. Čez kake pol ure so se vrata odprla in v knjižnico je stopil Šnips. »Zdi se mi, da si slabe volje!« je pripomnll, ko me je zagledal. »Ali se je spet kaj zgodilo?« Odprl sem kroniko in mu pokazal skrivnostne besede. »To ]'e neumnost! In zaradi tega sl tako poparjen? Kdaj si našel to knjigo?« »Pred dobre pol ure. Ne morem ai pojasniti, odkod je naenkrat prišla sem. Prisefii bl upal na to, da je Se pred kratkim ni bilo tukaj.« šnips je polglasno zažvižgal in me pomenljivo pogledal. »Pokaži iiu prostor, na katerem je bila!« Ko sem mu pokazal doti&ni prostor, je prislonll le- stvo in zlezel po njej do tiste vrste. Po kratkem ogledo- vanju je dejal: »Knjiga je bila pred kratkim položena sem. Po prahu, ki je ob robu police, se da ugotoviti, da so blle druge knjige premaknjene z mesta in stisnjene, da je tako kronika dobila prostor.« Nato je prišel dol in nadaljeval: »Sicer pa mi je popolnoma jasno, da je dotičnik kroniko z določenim namenom položH ravno na ta prostor. Videl je, kako daleč si z delom in je izračunal, kdaj boš prišel do te vrste.« »Meni ni jasno, s kakšnim namenom je to storil? Ali naju hoče pre»trašiti?c (Koneo uledl)